140
Peter Barbarič, vzor Marijinih sinov
Že pred dvema letoma je izšla krasna knjiga z naslovom: »Peter Barbarič, vzoren hrvaški mladenič, vzor mladeničem slovenski m«. Veliko vzpodbudnega ima ta knjiga v sebi. Tukaj naj navedem iz nje le nekaj vrstic o tem, kako goreč dru-žabnik Marijine  kongregacije  je  bil  ta vzorni  mladenič.
Bilo je na praznik sv. Alojzija 1. 1890., ko je klečal pred oltarjem Brezmadežne ter z gorečo svečo v roki in višnjevim trakom okrog vratu prisegel Mariji sveto pri-sego vpričo sodružabnikov in vsega nebeškega zbora. To ni bila zanj le velika milost, ampak tudi prav posebno odlikovanje; ker je bila namreč tedaj v zavodu samo ena družba, so bili navadno le večji dijaki sprejeti. Peter in še eden njegov součenec sta bila prva, katerima je bil z ozirom na njuno nenavadno zgledno vedenje in izreden napredek v šoli že v prvem razredu dovoljen vstop v Marijino družbo.
Petrovo veselje je bilo nepopisno. Bilo mu je, kot da mu je izšla ljubka zvezda, ki ga je vedno spremljala, kamor je šel, ki ni nikdar izginila, akoravno se je včasi nebo zagrnilo z oblaki, ki so pretili uničiti mladostno veselje: ta zvezda je bilo Marijino materino oko, ki z neumorno skrbnostjo in vestnostjo čuje nad svojim otrokom.
Vsledtega je štel v najlepše dni svojega življenja oni dan, ko se je posvetil Marijini službi. Biti Marijin sin, je smatral Barbarič za neprecenljivo srečo. Ko je bil 25. marca 1896 njegov prijatelj Peter Papac sprejet v sarajevsko Marijino družbo, mu je čestital Peter s tem-le pismom:
»Ker sva sina ene matere dežele, sem željno pri-čakoval, kdaj bova sina tudi ene nebeške Matere. Res, da sva tudi dosedaj lahko to rekla: toda danes, ko Te vidim pred kipom premile Matere, ko Te poslušam, ko izgovarjaš besede: Jzvolim te danes v gospo, zavetnico in mater...', ne morem, da bi ne vzkliknil: O srečni čas, sedaj si prišel! 0 srečni sin v naročju take matere! Delim s Tcboj radost in tolažbo, ki Ti danes polni srce. Pre-mišljujoč  Tvojo  srečo,   videč  Te  obdarjenega  s  tolikimi
141
odpustki, pridruženega zvesti četi nezmagljive Kraljice in poslušajoč besede, ki Ti jih je danes odgovorila pre-mila Mati: Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo, ne morem, da bi ne vzkliknil: Prijatelj, iz dna srca Ti čestitam! 25. marec naj Ti ostane v srcu celo življenje! Misel: Družabnik sem, sin Marijin sem, naj Te nikdar ne zapusti! Ta misel Ti bo tolažba v žalosti, varstvo v nevarnosti, srčnost v boju, krepčilo pri delu, pomoč v potrebi.«
Ko je bil Barbarič sprejet v Marijino družbo, je primerjal govornik v svojcm svečanem govoru družbo cvetličnjaku, v katerem je vsak goreč družabnik krasen cvet, Materi božji na radost in veselje. Tu jim navede kot primero sv. Alojzija, ki je cvetel kakor čista lilija in bil zato vreden, da je bil zgodaj presajen v nebeški raj.
Osem let za tem piše neki gojenec o Barbariču: »Kakor krasna roža si cvetel v vrtu otrok Marijinih, prenapolnjen ljubezni do nje in njenega Sina, In ko je cvet razvil svojo čašo, ga je presadil nebeški vrtnar v raj, ker ga zemlja ni bila vredna.« Tako je torej Peter zvesto držal obljubo, ki jo je dal Kraljici, ko je stopil v družbo.
Rože Ijubezni do Marije so od nežne mladosti cve-tele ob potu njegovega življenja; v svetišču Marijine družbe pa so se popolnoma razvile, kakor plemenite cvetlice, katere presadi vrtnarjeva vešča roka v pri-merno zemljo in jih skrbno čuva in goji.
Slika »premile Matere«, kakor je Barbarič rad imenoval devico Marijo, je stala vcdno živo pred njim; njegove misli so bile neprestano pri njej, kakor ljubki angelčki, prinašajoči Materi tisoč pozdravov od otroka, a otroku od Matere. Vsak dan, če ni bil zadržan vsled bolezni ali kaj drugega, je najmanj šestkrat obiskal ka-pelico prečiste Device. Češče je med dnevom pobožno poljubil sliko, ki jo je imel pred seboj na pisalniku, a da bi na hodniku šel mimo Marijine slike brez pozdrava ali kratke molitvice, si ne moremo misliti.
»Nihče ni bil radostnejši in gorečnejši kot Peter,« piše neki dijak, »kadar je bilo treba okrasiti sliko Ma-tere božje v razredu. Naš dobri razrednik nas je vselej pred začetkom tega meseca opozoril na ,šmarnice' in v šoli obesil  krasno podobo .Kraljice   majnika'.   Pozval
je svoje učence, naj okrase to sliko s pesmicami pa tudi z venci iz prirodnih cvetlic. Vrstile so se pesmice, pevane v ognju mladeniške ljubezni do Marije. Ena je I bila lepša od druge, polna pesniškega poleta. Seveda je bila med drugimi pesmicami vedno tudi Barbaričeva, kažoč premili Materi srčna čuvsfva. On je bil vedno eden onih, ki so nabirali cvetja za vence. Od grma do grma si videl njegovo visoko postavo, ki se je radostno zganila, kadar je zagledal kak krasen napol razvit cvet.
Toda najrajši je kazal svojo ljubezen do Matere božje z rožnim vencem. Podnevi in ponoči je nosil s seboj rožni venec; molil je ne le v cerkvi in kapelici, ampak vselej, kadar se mu je ponudila prilika; in tako priliko je imel na potu v cerkev, v šolo, na igrališče itd., ker morajo tedaj gojenci strogo molčati. Kdor je videl tedaj Barbariča, idočega po hodniku, je zapazil takoj njegovo visoko postavo in veličastno vedenje; ni pa vsakdo videl, da se njegove ustnice tiho premičejo, in niti nje-govi sošolci niso vsi vedeli, da je njegova desnica, ki jo je imel na prsih pod suknjo, držala rožni venec« »Nekoč sem bil z drugimi dijaki v bolnišnici,« pripo-veduje drug gojenec. »Kljub bolezni smo bili vendar dobre volje in smo se smejali in šalili, medtem ko so bili drugi pri šolski maši in molili rožni venec. Kar reče Peter: .Prijatelji, molimo rajši rožni venec, ker ne moremo biti pri sv. maši!' Vse nas je izpodbudil s temi besedami,   drago volje smo se odzvali dobremu svetu.«
Nekoliko tednov pred njegovo smrtjo, ko je bil že tako slab, da se je komaj privlekel v cerkev, ga vprašam:
»Peter, pri koliko sv. mašah si na dan?« — »Pri dveh, prečastni, a kadar prejmem sv. obhajilo, pri treh.« — »Pa ti ni težko?« ga vprašam dalje. — »Ne, pre-častni! saj sedim.« — »Toda molitev?« nadaljujem. — »0 ne, saj molim rožni venec; zlasti pri žalostnem rož-nem vencu človek ne more biti raztresen. Slike so tako žive, da me popolnoma prevzemo. — Ki je za nas krvavi pot potil, — kaka slika! — Ki je za nas bičan bil, — moj Bog bičan!« To je rekel tako ganljivo, da so njegova bleda lica pordela, njegove trudne oči za-iskrile in desnica se nehote vzdignila. Peter je bil tako ginjen,   kakor sem ga redko videl.  »S tako sliko,«  do-
143
stavi nato mirneje, »s tako skrivnostjo se lahko dolgo bavim, ne da bi se utrudil!« — Barbarič je molil rožni venec tako, kakor se mora moliti: premišljujoč in živo si predstavljajoč v duhu slike. On se je tako zaglobil v skrivnosti, da jih je pred seboj v duhu gledal. Bil je v nazaretski hišici in z veseljem poslušal, kako je angel prinesel Mariji veselo poročilo; spremljal je Devico čez gore k njeni teti Elizabeti; klečal je z Marijo in Jožefom pred božjim Detetom v betlehemskem hlevcu itd. Na podoben način je premišljal in z Marijo prehodil ža-lostne in vesele skrivnosti. Tako mu je postal rožni venec pravi rudnik duhovnih zakladov, v katerem je našel vsak dan novo nebeško blago.