sv. JOŽEF NE MORE PLAČATI ŠTIBRE
Iz Slovenskih ljudskih pesmi 2
Pri Slovenski matici je pred izidom druga knjiga Slovenskih ljudskih pesmi (ur. Z. Kumer, M. Mati-četov, V. Vodušek). Tistim, ki že težko čakajo nanjo, bo nemara ustreženo, če tu prinesemo za vzorec enega izmed pesemskih tipov. Pri izbiri smo morali upoštevati omejeni obseg v JiS, obenem pa gledati, da bi bila snov mikavna.
Tip, ki ga želimo pokazati pred knjižno objavo, bi po svoje lahko prišel tudi drugam, med pesmi s socialno tematiko. Za kaj takega ne bi bila storjena prehuda sila našin variantam in s premestitvijo v 3. knjigo bi celo nekolikanj pomnožili socialno rubriko, ki je v primerjavi z drugimi prav skromna. Vendar je tudi sedanjo uvrstitev moč zagovarjati: če nič drugega kot otipljiv zgled, kaj vse se lahko skriva pod nabožnim plaščem.
Danes ta dan so nam znane tri variante pesemskega tipa SLP št. 80, ki jih prinašamo v časovnem za-povrstju, v redakcijsko poenostavljeni obUki in brez glasbenega komentarja.
1,
Prva varianta je iz zbirke Narodne pesmi. Nabral po Goriškem in Beneškem Matevž T r n o v e c, str. 13-14, št. 7: »Sveti Jožef«. Zbirka je najbrž nastala na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, Matici jo je izročil Levstik, zdaj je v arhivu Inštituta za slov. narodopisje SAZU med Štrekljevo zapuščino. Kraja zapisa žal ne poznamo natančneje.
Stoji, stoji mi hiša, hiša svet Jožefa, na hiši pa je miza, ta miza oblana. Na mizi leže bukve, te bukve pisane. Za mizo sedi Jožef, Jožef, ta sveti mož, še bukve te prebira n se klavrno drži. Marija po hiši hodi, Devica Marija: »O, ki je tebi, Jožef, da s klavrno držiš?«
»Kak bi s klavrno ne držal
in britko ne potiü:
ker morem stüro dati,
stüro v Jeruzalem,
pa dnarca v roku nimam
in druzga tud ne.«
»Le tiho, tiho, Jožef,
Jožef, presveti mož,
saj stüro že plačeva,
stüro v Jeruzalem.
Le dejva, dejva stüro,
stüro v Jeruzalem,
pa pojdeva v nebesa,
v nebesa, sveti raj.«
2.
Drugo varianto je zapisal na Dolenjskem v škocjanski okolici letal875/76 Anton Zoreč na hrbtno stran prvega izmed treh listov vel. folio formata, ki jih je Slov. matica prejela 7. avg. 1876 (zdaj so v arhivu ISN SAZU, Štrekljeva zapuščina).
Svet Jožef bukve bere,
se žafostno drži.
Prišle so nove novice,
da bo moral životno štivro dat.
Marija ga je uprašala:
»Zakaj si žalosten, ljub moj mož?
Al si tega žalosten,
ki me imaš Marijo,
al si tega žalosten,
ki imava sinka Jezusa?«
»Jaz nesem tega žalosten,
ki imam tebe, Marija,
18
tud nesem tega žalosten,
ki imava sinka Jezusa.
Jaz sem tega žalosten,
ki so prišle nove novice,
k bom mogel životno štivro dat.«
Marija tako govori:
»Tiho, tiho, ljub moj mož,
kdor bo štivro nakladal,
pojde v sveti raj,
kdor bo pa štivro prejemal,
pojde v večen pekel.«
3.
Tretja varianta je z Gorenjskega- v Goričici pri Ihanu jo je pela Neža Pire, rojena Repar, pd. Štučkova Neža (1869-1938). Po petju in narekovanju te dobre pevke (gl. Z. Kumer, Pesem slovenske dežele. Maribor 1975, 117-118) sta nastala dva zapisa;
A. Iz rokopisne zbirke Slov. nar. pesmi - v Ihan-a nabral in zapisal Ant. Breznik, III. zvezek, št 22. Zbirko je Breznik, takrat še dijak, poslal naravnost k Streklju v Gradec in je zdaj v arhivu ISN SAZU.
B. Dobrih deset let kasneje, 6. marca 1910 je Franc Kramar, najvnetejši sodelavec Odbora za nabiranje slov. nar. pesmi [z napevi], zapisal zraven besedila tudi melodijo. To je njegov zapis št. 1529 - »Sveti Jožef« - ki v zbirki omenjenega odbora nosi številko 8327.
Kramarjev notni zapis melodije - edine znane tega tipa - objavljamo tu faksimilno, vendar pomanjšano; pod njim pa v dveh vzporednih stolpcih besedilo obeh verzij, A in B.
A. Breznik 1899
Stoji, stoji, stoji hiša, hiša svetga Jožofa
V hiš stoji na miza, le-ta miza kamnata.
Par miz sedi svet Jožof, zvesta varh ja Kristusu.
Van drobne bukle prebira pa toča grejnke sovze.
B. Kramar 1910
Stoji, stoji, stoji šiša, šiša svetga Jožefa.
V šiši stoji jena miza, le-ta miza kamnata.
Pri mizi sedi svet Jožef, zvesti varh je Kristusov.
Von drobne bukle prebira, pa toči grenke solze.
19
v hišo pršva Mata božja, detata v naroč drži.
»Hvalen boda Jažaš Kristaš, mir dej ta cela hiš.«
Toko ja sveta Jožof reku, zvesta varh ja Kristusu:
»Hvalen boda Jažaš Kristaš, amen bod' na vekomej.«
Toko ja Marija rekva:
»Kaj ja teba, lub sveta Jožof,
ker drobne bukle prebiraš, pa točaš grejnke sovze?«
Toko ja svet Jožof reku, zvesta varh ja Kristusu:
»Men se ja muja jokata, ka bom mogu štibro dat,
ka bom mogu štibro dat , vad' tebe inoj mene,
vad tebe in vad' mene in vad sinka detata in vad' sinka Jažaša.«
Toko ja svet Jožof reku, zvesta varh ja Kristusu:
»Kdor bo men štibro pomagu, bo z manoj v nabesa šov.«
V šišo prišva Mati božja, deteta v naroč drži.
»Hvalen bodi Jezus Kristus! Mir dej teji celi šiš!«
Tko je bva Marija rekva: »Kaj je teb, lub svet Jožef,
ker drobne bukle prebiraš pa točiš grenke solze?«
Tko je biv svet Jožef reku, zvesti varh je Kristusov:
»Men se je mujo jokati, ker bom niogu šlibro" dat
vod tebe inoj vod mene,
in vod sinka Jezusa!«
Tko je še svet Jožef reku, zvesti varh je Kristusov:
»Kdor bo men k šlibri pomagov, bo z menoj v nebesa šov!«
Med pripravljanjem Slovenskih narodnih pesmi bi bil Štrekelj mogel uvrstiti v zbirko naši prvi dve j varianti, pa tega - ne vemo zakaj - ni naredil. Verzijo A tretje variante je prejel, ko so bile pripovedne i pesmi (1. zvezek, 1895-1898) že natisnjene; morala je torej čakati na objavo v napovedanih dodatkih, do katerih pa ni prišlo nikoli. Štrekelj je bil na čelu tudi zbirateljskemu delu, katerega sad je verzija B. Vendar je igra naključij hotela, da s tem celo strokovni javnosti doslej neznanim pesemskim tipom \ prihajamo na dan šele več ko sto let po zapisu prve variante. Če je za osvetlitev nastanka in razvoja i kateregakoli pesemskega tipa zaželeno čimvečje tekstno bogastvo, potem smo v našem primeru, ko zmoremo le tri variante, res v zadregi. Zato tudi ni čudno, da se nam ob tem prvem poskusu predstavitve kažejo določene negotovosti in notranja nasprotja. Lepo bi bilo, če bi tukajšnja predhodna objava spodbudila koga, ki mu okoliščine to dopuščajo, da se loti iskanja novih, dodatnih variant. Ne gre nam namreč v glavo, kako bi mogla taka pesem v zadnjih šestdesetih in še nekaj letih izginiti brez sledu!
Sveta družina v pesmih iz treh slovenskih pokrajin je domiselno kritje, kulisa, izza katere je ljudski j pevec dal duška svoji prizadetosti, okvir, kamor je lahko vpletel svojo tožbo nad novim fevdalnim j bremenom: štibro (Gorenjsko), štivro (Dolenjsko), stüro (Goriško). Junak pesmi - »Jožef, ta sveti mož« i
- »se žalostno drži« (2), »se klavrno drži in bridko poti« (1), »toči grenke solze« (3). Ko ga žena Marija ; vpraša, zakaj, ji lepo pove: »Ker morem [= moram] stüro dati, pa dnarca v roku nimam in druzga tud \ ne« (1); »k bom mogel životno štivro dat« (2) oz. »bom mogu štibro dat .. , vad tebe in vad mene ... i in vad sinka Jažaša« (3). '
Beseda »štibra« (etimologijo ipd. pustimo tu vnemar) se na Slovenskem prikaže v drugi polovici 13. : stoletja: v Ljubljani leta 1262 (steure - Vilfan, ZČ 6-7, 419), na tleh loškega gospostva 1291 (steuram
- Blaznik, Urbarji 130). V 14. stoletju se pričevanja o štibri namnožijo (na Koroškem jo npr. šentpa-
' Na štirih mestih, označenih z zvezdico, je A, Breznik namesto d zapisal črko, podobno grškemu theta. To posebnost srečamo v III. zvezku še v nekaterih drugih pesmih Štučkove Neže: št. 8 - po i9 vaknam, 2? - na ho (?, 32 - spo i? gore. Potemtakem ne gre za pomoto, ampak za željo, zaznamovati poseben, spirantični izgovor.
¦' Kramar besede očitno ni razumel, pa jo je tudi napak zapisal. |
20
velski urbar prinaša 371/72, medtem ko je 1289/90 še ni imel: Oesterreichische Urbare, II. 3/II. Wien 1968, LXXVIII), V 15. stoletju pa se izkristalizira v pomenu »davek«, '
Z logičnim sklepanjem po analogiji (češ: kakor so npr. ljudski pevci ob prehodu k decimalnemu merskemu sistemu v 19. stoletju reagirali s pesmijo proti »novi meri in novi vagi« [prim. SE 9, 1965, 232], tako naj bi se bilo ljudstvo tudi nekaj stoletij prej ob uvedbi nove štibre oglasilo s pesemsko tožbo) si ne moremo kaj prida pomagati. Štibra ni nekaj dekretiranega- enkrat za vselej - ampak je pojav, podvržen več ko poltisočletnemu razvoju. Dolga je namreč pot od prvih omemb v 13. stoletju (ko je štibra še priložnostna dajatev), mimo prehoda iz srednjega veka v novi vek (ko gre že za izrazit davek) pa do 19. oziroma do praga našega stoletja (ko imamo opraviti le z besednim reliktom, izvotlje-nim ostankom preteklosti, tako da F. Kramar zapiše celo nesmiselno obliko »šlibra«).
Kakorkoli obrnemo bore tri variante naše pesmi nam ne morejo odgovoriti na vse, kar bi radi zvedeli. V njih je celo nekaj sestavin, ki najbrž pripadajo različnim razvojnim plastem. V gorenjski varianti (1899-1910) se npr. zdi, kot bi bil s štibro »od tebe, od mene in od sinka« ohranjen spomin na splošni osebni (»telesni«) davek, glavarino, iz 2. polovice 15. stoletja (gl. Vilfan 1961, 313). V Valjavčevi gorenjski varianti »Neusmiijene gospode« (Štrekelj 1, 286), ki črpa snov iz podobnega zgodovinskega humusa kot naš Sv. Jožel, naletimo na »glavno« štibro: vsiljuje se nam misel, da je to obremenitev, za katero P. Blaznik (rkp. Podložniške obveznosti) rabi besedi »glavina« in »naglavna pravda« (po lat. capaticum, nem. Kopfzins, Kopfgeld). Dolenjska varianta (1875-76) omenja »životno štibro«; le-to srečamo v urijarju iz Starega trga pri Slovenjgradcu 1647 popolnoma enako, le v grafični podobi, ki ji jo je najbrž dala tuja (ali vsaj slovenskega pisanja nič vajena) roka po tem, kar je dojelo (tuje) uho: Sivodna stibra (= Leibsteuer). »Stüra v Jeruzalem« iz goriške variante nakazuje novoveško, čeprav časovno ne natančneje določljivo plačevanje davka državi. V dveh variantah naše pesmi leže na mizi »drobne bukle«, »bukve pisane«, ki Jožefa med prebiranjem pripravijo do solz. Prvi hip bi človek mislil, da gre za formulo, pogostno v južnoslovanskem ljudskem pesništvu: temu in temu »sitna knjiga dođe, - knjigu gleda, grozne suze roni« (Vuk II, 49/1). Vendar v naši pesmi nimamo opravka s »knjigo« = pismom: »bukve« so tokrat nekaj čisto otipljivega in prav nič pesniškega - davčna knjižica! Pri nas so jo vpeljali na začetku druge polovice 18. stoletja ob davčni rektifikaciji, da bi bila vanjo vpisana vsa podložniška bremena (gl. sliko v Villanovi Pravni zgod. Slovencev, 443), in v pesmih našega tipa pomeni najmlajšo realistično nadrobnost
Sv. Jožel kajpada ni mogel priti v pesem kar tako po naključju. Ž njim kot podeželskim obrtnikom - tesarjem (Dalmatin »cimerman«, vulgata »faber«: Mat. 13, 55) - bi se prej kot kmetje lahko enačili ljudje iz vrst kajžarjev, gostačev ipd. Nemara so bili prav ti tisti, ki so si izbrali Jožeia za junaka pesemskega tipa SLO 80. Tako bi se dala najlaže razložiti tožba nad plačevanjem štibre, posebej morda »životne«, se pravi edinega davka, ki je na podeželju prizadeval ljudi brez zemljišča. Naravno je, da so si le-ti želeU izpovedati, kar jih je najbolj težilo.
Kaj več kot o tožbi seveda ne moremo govoriti. Zelo daleč je še upor, če Marija tako vneto prigovarja svojemu možu Jožefu: »Le dejva, dejva stüro, (...) pa pojdeva v nebesa« (1). Tudi Jožef, ki ne more sam plačati štibre, pride na dan s podobno obljubo: »Kdor bo men (...) pomagu, bo z manoj v nebesa šov« (3). Lastno pot pa ubere dolenjska varianta, ki z drugima dvema sicer pove podložniku, da ga čaka »sveti raj«, če bo štibro v redu »dal« ali »plačal«, vendar v duhu nekaterih izrazito socialnih Tjesemskih snovi (posebej že enkrat navedene »Neusmiljene gospode« - Štrekelj 1, 281 sL) brž tudi pristavi, da ta, ki jo bo od njega izterjeval, pobiral, »prejemal, - pojde v večen pekel«!
Milko Matičelov SAZU v Ljubljani
Literatura: J. Mravljak, NeAa/s/ova/sA//i m zgodovinskiti drobtiniciz starotiškega arhiva. ČZN 23 (1928) 82;-J. Kelemina. Pravne starine slovenske v filološki luči. GMDS 14 (1933) 86, s. v. »štibra«; - S. ViUan, Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Liubljani. ZC 6-7 (1952-53) 419; - S. ViKan, Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, 310 sL, »Davčno pravo in vojaške obveznosti«; - P. Blaznik, Urbarjitreisinškeškolije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo, 4. Ljubljana 1963;-P. Blaznik, Pod/ozniike obveznosti do zemljiškega gospostva (serija Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 2, v tisku). - Glede trdoživosu pravnih terminov v ljudskem izrotilu - tudi pesemskem - prim. Ce lastu? 54 (1978) 162-182. (Za dragocena pojasnila in nasvete smo dolžni zahvalo prolesorjem Bogu Grafenauerju, Pavletu Blazniku in Sergiju Villanu.)
21