List 1OO.
Kaznovana skopuha.
Za mizo pri bokalu vina
Sedita huda dva skopina,
Prevdarjata, modrujeta,
Sebične sklepe kujeta:
Kje bi naj več zaslužka bilo,
Kaj naj ceneje se kupilo,
Z naj boljim pridom se prodalo.
»Te leta — govori Budalo —
Možje so bili žitarji,
Zredili so mošnice si,
In kakor kaže, letos tud
Ne bode brez dobička trud.
Zato za svoje vse perice
S prevdarkom kupil sim pšenice 5
In to povem ti: da popred
Ne dam je, da bo šla ko med,
Cmok dokler na forint ne pride
Za korec je z hranišč ne i de«.
Kerčmar, to čuti, glava zvita,
Podraži kmalo njuna žita j
Prinese kot sta naročila
Na mizo jima berž kosila,
In sicer cmokov štirkrat pet,
Tedaj za vsacega deset.
Prav jima se prilezejo,
Ker dobro res dišali so 5
Jih jedši močno hvalita,
In za račun poprašata.
»Za dvajset cmokov menim zmerno
Forintov dvajset je primerno«. —
Skopina se pogledata,
Da mož norčuje , menita.
Kerčmar ostane mož beseda:
»Mi ne zamerita, soseda,
Leto je vaju želja bila,
Ki se sedaj je dopolnila,
Ker sta si desno roko dala:
Da pred ne bosta nič prodala,
Za korec da z hranišč ne ide,
Cmok  dokler na forint ne pride,
Sedaj, ko cmok forint velja,
Prodajati zamoreta
Pšenico, rež in druge žita« —
Se jima odreže glava zvita.   —
Nato razkačena odertnika
Le berž poiščeta sodnika,
Za drage dnarce se tožila,
Na zadnje pravdo sta — zgubila.
Po ceni žito sta prodala
In z dnarci — dohtarja plačala.                            C.