Nekaj o Albancih. Ker se v zadnjem 6asu mnogo govori in piše o Albancih, mislimo, da ne bo odveč, ako tudi naš list ¦zopet prinese par črtic o tem narodu, ki je izmed vseh ¦evropskih narodov najbrž na najnižji stopinji omike. Albanci, ali kakor jih Turki imenujejo, Arnavti, prebivajo med Skadrskim jezerom, izlivom rekeArte, Jadranskim morjem in pinduškim pogorjem. Vseh je okoli 1 milijon. V Severni Albaniji prevladuje pravoslavna vera, v Srednji katoliška, v južnih krajih pa mohamedanska. Cel narod je razdeljen v dve skupini, od katerih je vsaka razcepljenavveft plemen, ki živijo v vednem medsebojnem sovraštvu in krvnem maščevanju. Pri narodih, ki so na najnižji stopinji omike, •občina ali država ne kaznuje nobenega umora, bodisi nameravanega ali nenameravanega, ampak vse prepuš6a sorodnikom umorjenega, ki maščujejo njegovo smrt z umori morilca ali morilčevih sorodnikov, včasih do popolnega uniftenja celega olemena. V tem obstoji krvno maščevanje, ki je bilo v Albaniji postavno dovoljeno in se smatra za versko dolžnost, katero mora vsakdo vestno in sveto izpolnjevati. V Gornji Albaniji umre na ta način več kot dve tretjini moških prebivalcev. Krvno sovraštvo je tudi med znanima Džavid-pašo in Esad-pašo, kar se je ob prilikizadnjih dogodkov na Balkanu javno pokazalo. Kakor rečeno, so Albanci na nizki stopinji omike. Nimajo niti svoje abecede. L. 1889. jim je neki rodoljub sestavil albanski abecednik, ki se pa radi turške nasilnosti ni mogel razširiti. Ko so namreč hoteli tiskati sv. pismo po tem abecedniku, je turška vlada takoj zaprla njihovo tiskarno. Leta 1908. je bil prvi albanski narodni zbor, ki je imel nalogo, sestaviti na- rodni abecednik. Po dolgem posvetovanju so prevzeli latinsko abecedo. V naslednjem letu je bil drugi narodni zbor v mestu Elbasan, ki je potrdil sklepe prvega. Tega leta je albanski narod prvikrat začutil potrebo, da si izposodi tujo abecedo, in sedaj, ko so komaj pretekla štiri leta, so mu evropske države že dale izpričevalo zrelosti za lastno državo. Albanci so edini narod v Evropi, ki nima nobene svoje knjige. Omikani Albanci pišejo deloma srbsko-hrvaško, deloma turško, včasih tudi laško in francosko. Albansko ljudstvo nima niti narodnih pesmi. Niti o Skadru nimajo nobene pripovedke, dofiim je povsod znana srbska narodna pesem o zidanju mesta Skadra. Albanska zgodovina je zelo borna. L. 200 po Kr. so osvojili Rimljani albanske pokrajine, kjer so se pozneje za časa preseljevanja narodov naselili Goti, Ogn in drugi narodi. Ko so se leta 040. Srbi in Hrvatje naselili v Dalmaciji, so si sčasoma osvojili vso severno Albanijo, ki je bila skozi 720 let pod srbskim cesarstvom (do 1. 1360). Albanci so ohranili svoj spomin na srbsjcer^kralja Vladimirja, ki je bil proglašen za svetnika, in ga še dandanes častijo kot patrona v Draču. Slavni srbski car Dušan Silni jo imel svoj sedež v Skadru, odkodersi je osvojiltudijužnoAlbaniio. Tmenoval se je tudi kralj Albanijo. Pod njegovo vlado so bili Albanci in Srbi en sam politični narod. Po smrti Dušana Silnega (umrl 1. 1355) so nastali razni prepiri, katerih se je gospodar Skadra, po imenu Balš, poslužil v svojokorist in je skupno s svojimi sinovi si osvojil še nekatere druge krajo južno od Skadra. Njegov rod je pozneje sprejel katoliško vero in zavzel morsko obal z Dračem vred. Polagoma so si osvojili Balšičevi potomci celo srednjo Albanijo, tako, da se je njihovo posestvo raztezalo od najjužnejše me- je do reke Neretve v Hercegovini. L. 1383. pa so Turki premagali Albance in 6 let pozneje pa Srbe (1.1389). V 15. stoletju se je albanski junak Skender-beg dolgo let boril zoper Turka. Po njegovi smrti (urarl 1. 1468.) je padla Albanija v turško oblast. Albanci so se poturčili in deloma tudi pomohamedanili, a kljub temu so jih Turki vedno sovražili. Albanija je revna dežela. Sicer je bogata po naravi, a njeni prebivalci niso znali do sedaj izkoristiti naravnih zakladov. V vednih medsebojnih prepirih nimajo pravega časa za obdelovanje zemlje. ampak se potikajo po gozdovih in prežijo na plen. Hiše so zidane iz lima in trsja ter imajo samo po 2 sobi: eno za moške, drugo za ženske. Namesto oken imajo tupatam luknje. Albanci so vedno in povsod oboroženi. Svojega revolverja in pasa s patronami ne odložijo nikdar. Njihovi obrazi so divji. Kot pokrivalo nosijo preko glave zavezan prt. Ženske so navadno lepe, le žal, da jih Albanec premalo ceni. Njihova vrednost obstoji v tem, da morajo in kolikor morejo delati. Med ženitvijo se dogovorijo o njeni ceni, ki znaša toliko, kolikor stara dobra puška ali pa kakšno govedo. Izmed šeg in navad albanskega ljudstva se more omoniti le njihova gostoljubnost, s katero sprejmejo tujca, do kateroga imajo zaupanje. Takšni so prebivaloi bodoče Albanije, ki bo po milosti PJvrope kmalu postala samostojna država ter bo štela kakih 750.000 prebivalcev. Albanski knežji prestol je na razpolago invelovlasti pridno preiskujejo tistim, ki se ponujajo, da bi radi sedeli na njem, glavo, srce in obisti, pred vsem pa denarnico. Treba bo za prvo silo do 200 milijonov kronic, in tudi za to ,,malenkost" velikodušna mati E\Tropa ne bo v zadregi.