141 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 341.222(497.43)"1941/1945" Prejeto: 21. 12. 2018 Daniel Siter dipl. zgod. (UN) in dipl. geo. (UN), Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: daniel.siter@gmail.com Reka Sotla kot okupacijska meja med nemškim rajhom in NDH: primer občine Rogaška Slatina IZVLEČEK Članek na podlagi arhivskega gradiva, ustnih pričevanj in raziskav na terenu (LIDAR tehnologija) analizira že več stoletij mejno reko Sotlo, kjer je bila v obdobju nemške okupacije (1941–1945) vzpostavljena južna državna meja nemškega rajha ter okupacijska ločnica med NDH in nacistično Nemčijo. Meja na Sotli (tudi skrajni vzhodni mejni krak Spodnje Štajerske) je imela zaradi ključne strateške lege izjemen pomen. Nemška oblast jo je posledično močno utrdila, zagradila z ograjo in bodečo rezilno žico ter prepredla s smrtonosnimi minskimi polji. Postavljene fizične pregrade so iznenada prekinile človeške vezi in močno zarezale v vsakdan prebivalcev na obeh bregovih reke, zato je to predvsem zgodba o preživetju lokalnega človeka. 74 let po koncu druge svetovne vojne in odpravi ožičene Sotle se ob isti reki zopet nahaja žica, ki mimo zgodovinskega spomina razdvaja republiki Hrvaško in Slovenijo. KLJUČNE BESEDE Sotla, Rogaška Slatina, nemška okupacija, Hum na Sotli, okupacijska meja, utrjevanje, mejni prehodi, tihotapljenje, 1941–1945 ABSTRACT SOTLA RIVER AS THE OCCUPATIONAL BORDER BETWEEN THE THIRD REICH AND THE INDEPENDENT STATE OF CROATIA: THE CASE OF THE MUNICIPALITY OF ROGAŠKA SLATINA Drawing on archival materials, oral accounts and field research (LIDAR), the article analyses the Sotla River, which has for centuries served as a border, also forming the southern state border of the Third Reich during German occupation (1941–1945) and the occupational boundary between the Independent State of Croatia and the Nazi Germany. Owing to its key strategic position, the Sotla border (also the easternmost border section of Lower Styria) was of vital importance. Consequently, German authorities heavily reinforced it with a fence and razor wire, and by sowing it with minefields. Given that the erected physical barriers suddenly cut human ties and drove a deep wedge into the daily life on either bank of the river, this is primarily a story about the survival of local inhabitants. However, seventy­four years after the end of the Second World War and the removal of barbed­wire, the same river is again lined with the wire which, in defiance of historical memory, divides Croatia and Slovenia. KEY WORDS Sotla, Rogaška Slatina, German occupation, Hum na Sotli, occupational border, fortification, border crossing points, smuggling, 1941–1945 142 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 Uvod Po padcu Kraljevine Jugoslavije so si razkosano slovensko etnično ozemlje razdelili štirje okupatorji (Nemčija, Italija, Madžarska in NDH) ter nato na prisvojenem območju vzpostavili svoje upravne po- krajinske enote (okupacijske cone). Zasedbena ob- močja različnih okupatorjev so razmejevale varovane okupacijske oz. državne meje. V turbulentnih mese- cih po aprilski zasedbi se je na območju okupirane Slovenije oblikovalo pet različnih mejnih območij in razmejitvenih meja v skupni dolžini 560 kilome- trov.1 Članek se osredotoča na mejni odsek reke Sotle v južnem in vzhodnem zaledju zdravilišča Rogaška Slatina, kjer je v letih 1941–1945 potekala nemško- -hrvaška razmejitvena črta. Sotla je bila v številnih pogledih posebna meja. Na tej majhni reki so se nam- reč končale južne meje Hitlerjevega »tisočletnega« rajha, zato ji je nacistična oblast namenila posebno pozornost. Raziskava na podlagi obsežnega arhiv- skega dela, zbiranja spominskih pričevanj še živečih prič in dela na terenu (LIDAR posnetki oz. tehno- logija za lasersko skeniranje terena) analizira ter po- jasnjuje problematično fazo začetnega vzpostavljanja državne meje na Sotli, kar je bilo povezano z delom osrednje razmejitvene komisije s sedežem v Rogaški Slatini. Ta je med drugim odločila, da se mora občina Hum na Sotli kot del Hrvaškega Zagorja priključiti k nemškemu rajhu. To je drastično vplivalo na potek meje, saj je bila okupacijska ločnica iznenada prestav- ljena v notranjost Hrvaškega Zagorja. Demarkacij- sko spremembo so kot negativno posledico močno občutili tudi lokalni prebivalci. Ko je bila meja sre- di junija 1941 dokončno postavljena nazaj na Sotlo, je nacistična oblast v letih 1942–1943 utrdila njene bregove, zgradila graničarske stražarnice in stražne stolpe, postavila visoko žično ograjo, namestila bode- čo rezilno žico in vse skupaj močno zaminirala. Raz- iskava kaže, da je bila Sotla na obravnavanem mej- nem sektorju bolj prepustna, kot bi sprva pričakovali. Temu botruje tudi dejstvo, da je na analiziranem odseku meje delovalo večje število mejnih prehodov kot danes. A naj nas ta podatek ne zavede – meja je bila ob strogih kontrolah sumničavih graničarjev prehodna izključno za imetnike mejnih prepustnic, do katerih pa niso bili upravičeni vsi. Da je državna meja na Sotli zarezala v življenje obmejnih ljudi ter jim prekinila človeške, gospodarske in kulturne vezi, priča tudi pojav tihotapljenja, ki je bilo za domačine mnogokrat edina oblika preživetja. Pri tem je zaradi 1 Mikša, Siter et al., Rogaška Slatina kot obmejno mesto nem­ škega rajha, pano 3. Razstava, otvorjena 19. aprila 2018 v knjižnici Rogaška Slatina, je nastala v okviru triletnega te- meljnega projekta (vodja red. prof. dr. Božo Repe) »Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«, ki se izvaja na Oddelku za zgodo- vino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. ponesrečenega prehoda marsikdo stopil na mino in izgubil življenje. Hitlerjeve smernice o razdelitvi in razmejitvi slovenskega ozemlja O razdelitvi zasedenega slovenskega ozemlja in njegovi razmejitvi med okupatorji ni bilo posebnih dogovarjanj, kjer bi se pogajali o deljenju okupira- nega teritorija. Glavno besedo pri določanju, kateri kos ozemlja bo pripadel komu in kje bodo potekale meje, je imel izključno Hitler. Ta je osnovna pojasnila glede prihajajoče delitve podal 27. marca 1941, ko je izdal direktivo št. 25, ki je velevala vojaško uničenje Kraljevine Jugoslavije. Pri tem je diplomatom svojih zaveznic obljubljal dele sovražnikovega ozemlja kot teritorialne nagrade.2 Še preden so pripravljene enote Wehrmachta3 vdrle na ozemlje Jugoslavije, je firer 3. aprila podpisal prvi natančnejši dokument o razko- sanju jugoslovanskega ozemlja z naslovom »Splošni nameni za prihodnjo organizacijo uprave v jugoslo­ vanskem prostoru«. Iz dokumenta je bilo razvidno, da bosta Koroška in Štajerska priključeni k nemškemu rajhu, točnejši obseg priključitve pa naj bi bil še do- ločen. Dokončno je Hitler razdelil in razmejil Slo- venijo 12. aprila 1941, ko je jugoslovanska vojska že utrpela odločilne udarce, celotno ozemlje Slovenije pa je bilo že v rokah okupatorjev. Omenjenega dne je Hitler iz svojega glavnega štaba na železniški posta- ji v vasici Mönichkirchen določil, da si bo Spodnjo Štajersko (razširjeno proti jugu čez Savo z 90 km dolgim in 10–15 km širokim pasom) in Gorenjsko pripojila Nemčija. Odredba je v slovenskem prostoru vpeljala nove državne meje, ki so zaradi razmejitve med posameznimi okupatorjevimi zasedenimi po- krajinami (okupacijskimi conami) pridobile vlogo okupacijskih meja.4 Pogodba o vzpostavitvi meje na reki Sotli Posebne meddržavne pogodbe so nato uredile vprašanje razmejitve zasedene Slovenije.5 Nacistična Nemčija in novonastala Neodvisna država Hrvaška (v nadaljevanju NDH) sta z državnim sporazumom o mejah, ki sta ga podpisali 13. maja 1941 v vladni palači v Zagrebu, določili, da bo mejna ločnica med obema državama v glavnem potekala po mejah nek- danjih avstro-ogrskih dežel Kranjske in Štajerske na eni strani ter upravni mejni črti nekdanje troedine Kraljevine Hrvaške, Slavonije in Dalmacije na dru- 2 Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna, str. 33; Ferenc, Iz­ brana dela, 2, str. 55. 3 Združene oborožene sile nacistične Nemčije, sestavljene iz treh rodov nemške vojske: Heer (kopenska vojska), Luftwaffe (letalstvo) in Kriegsmarine (vojna mornarica). 4 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 139. 5 Ferenc, Izbrana dela, 1, str. 72. 143 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 gi.6 Časnik Slovenski narod je k temu dodal: »Od vo­ gala tromeje pri Varadžinu gre proti zapadu in krene južno od Rogaške Slatine na Podčetrtek in od tod dalje po dolini Sotle do njenega izliva v Savo, nato po gre­ benu Gorjancev ter se strne nekaj kilometrov pred Ka­ ljem z italijansko demarkacijsko črto.«7 Kakor je bilo že omenjeno, se je nova meja v glavnem skladala z narodnostno in staro upravno mejo preteklih držav- nopolitičnih tvorb na tem območju, kajti Sotla je bila že stoletja narodna meja med Slovenci in Hrvati oz. predhodnimi državami.8 V času habsburške države slovensko-hrvaška meja ni obstajala, takrat je Sotla razmejevala dežele ogrske krone in Rimsko-nemško cesarstvo (do 1806) oz. Nemško zvezo do leta 1866. Po uvedbi dualizma leta 1867 je carinska meja na Sotli izginila, še vedno pa je ta majhna reka razdelje- vala dva samostojna in hkrati povezana državna dela. Z dualistično pogodbo je Sotla izgubila pomen de- želne meje, pridobila pa je funkcijo državne razmeji- tvene ločnice.9 V predvojni Jugoslaviji je vzdolž Sotle potekala banovinska meja med nekdanjo dravsko in savsko (od leta 1939 hrvaško) banovino.10 Državna 6 Nezavisna država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova, Međunarodni ugovori 1941, str. 23–25. 7 Slovenski narod, 14. 5. 1941, let. 74, št. 110, str. 1, »Določitev državnih meja med Nemčijo in Hrvatsko: Nova meja«. 8 Slovenec, 15. 5. 1941, let. 64, št. 114a, str. 1, »Meje med Hrvat- sko in Nemčijo določene«; Ferenc, Izbrana dela, 2, str. 56. 9 Zajc, Sotla, str. 107. 10 Ferenc, Izbrana dela, 2, str. 57. meja, ki je obenem imela tudi funkcijo okupacijske ločnice med NDH in nemškim rajhom, je bila dolga približno 100 km,11 od tega je bil razmejitveni del na Sotli dolg 89 km.12 V pogodbeni listini, ki so jo ratificirali 2. junija 1942 v Berlinu, je še pisalo, da bo dokončna razmejitev urejena v najkrajšem možnem času, za kar bo odgovorna mešana hrvaško-nemška razmejitvena komisija (podčrtal avtor).13 Za Pave- lićevo državo je bila to prva mednarodna pogodba po njenem nastanku. Izmed vseh okupacijskih meja je zgolj meja na Sotli potekala po nekdanji približni etnični razdelitvi ozemlja in je edina, ki se je ohra- nila vse do danes. Hkrati pa je poleg nemške meje z Italijo postala najjužnejša in zaščitna meja tretjega rajha.14 Vloga osrednje razmejitvene komisije V skladu s pogodbenimi določili se je že dan po sklenitvi meddržavnega razmejitvenega dogovora, 14. maja 1941, proti meji na Sotli napotila nem- ško-hrvaška razmejitvena komisija, ki naj bi uredila 11 Štajerski gospodar, 17. 5. 1941, let. 1, št. 3, str. 8, »Meja med Nemčijo in Hrvatsko določena«. 12 Sotla. https://sl.wikipedia.org/wiki/Sotla, pridobljeno 16. 12. 2018. Skupna dolžina Sotle znaša 89 km: 86 km reke teče po slovensko-hrvaški meji, 3 km pa po hrvaškem ozemlju. 13 Nezavisna država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova, Međunarodni ugovori 1941, str. 23–28. 14 Mikša, Siter et al., Rogaška Slatina kot obmejno mesto nemškega rajha, pano 2. Današnja podoba zdraviliškega jedra v Rogaški Slatini (foto: D. Siter, 3. 8. 2018). 144 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 manjša mejna nesoglasja, odločila o izpeljavi zadnjih popravkov in zaključila razmejitveno delo.15 Komi- sija je za svoj sedež na začetku nameravala izbrati Maribor, vendar se je nato na podlagi medsebojnega dogovora odločila za obmejno zdravilišče Rohitsch Sauerbrunn (nemško poimenovanje za Rogaško Sla- tino), kjer se je v prostorih hotela Štajerski dvor16 od konca maja do 30. oktobra 1941 sestajalo osebje obeh komisijskih delegacij.17 Hrvaška delegacija se je ob koncu oktobra preselila v Zagreb in Klanjec, nemško delegacijsko osebje pa je še naprej ostajalo v Rogaški Slatini, kjer je do 28. julija 1942 razrešilo vsa mejna vprašanja, razen določitve točne lokacije tromeje med tretjim rajhom, NDH in Madžarsko.18 Leta 1942 pa si je morala nemška delegacija zaradi prostorske 15 Prav tam; Slovenski narod, 14. 5. 1941, let. 74, št. 110, str. 1, »Določitev državnih meja med Nemčijo in Hrvatsko: Nova meja«. 16 Hotel Jugokralj, današnji Hotel Slovenija, se je v obdobju nemške okupacije preimenoval v Steiererhof (Štajerski dvor). ARS, AS 1602, f. 175, š. 154, p. e. 1064, Raumverteilung, 8. 9. 1941. 17 PA AA Berlin, R 105127, Aufzeichnung, 15. 5. 1941, str. 2; HR-HDA-227, š. 6, Odsek za granicu: opći spisi, 1941– 1943, 30. 10. 1941; ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Festungs- dienststelle Südost, Unterbringung in Rohitsch-Sauerbrunn, 6. 3. 1943, str. 1. 18 PA AA Berlin, R 105131, Bericht Nr. 5, 11. 12. 1942, str. 1. stiske v Štajerskem dvoru poiskati sobe za spanje v Hotelu Zagreb.19 Nemški razmejitveni delegaciji je v tistem času predsedoval nemški diplomat in berlinski uradnik zunanjega ministrstva (svetnik poslaništva) Kurt von Kamphoevener.20 V Carigradu rojeni diplomat je v letih 1941–1943 kot vodja nemške razmejitvene de- legacije nadziral urejanje mejnih vprašanj med Nem- čijo in njenimi zaveznicami (Italijo, NDH, Madžar- sko, Slovaško in drugod po Balkanu).21 V pogajanjih z ostalimi delegacijami je imela nemška delegacija glavno besedo, praviloma pa je bila njena zasedba tudi najštevilčnejša.22 6. junija 1941 je nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop v svoji berlinski pisarni izdal poseb- no pooblastilo, s katerim je von Kamphoevenerju podelil velike pristojnosti pri urejanju nemško-hrva- ške državne meje, določanju njenega točnega pote- ka, razreševanju mejnih nesoglasij in izpeljavi nujnih popravkov, za kar je bilo predvideno sodelovanje s hrvaškimi pristojnimi organi. V času razmejitvenega dela med Nemčijo in NDH si je pisarniške prosto- re uredil v zdraviliškem parku v Rogaški Slatini, od koder je s svojimi odločitvami pomembno vplival 19 PA AA Berlin, R 105131, Grenzfestlegung zwisch. Deutschl. u. Kroat., 9. 7. 1942, str. 1. 20 Ferenc, Izbrana dela, 2, str. 56. 21 Mikša, Siter et al., Rogaška Slatina kot obmejno mesto nemškega rajha, pano 3. 22 PA AA Berlin, R 105131, Deutsch-kroatische Zentral- -Grenzkommission: 1. Tagung, str. 1. Nemški diplomat Kurt von Kamphoevener nekaj let po koncu druge svetovne vojne (PA AA Berlin, Kurt von Kamphoevener). Ribbentropovo pooblastilo, s katerim je Hitlerjev zunanji minister von Kamphoevenerja zadolžil za vodenje razmejitvenih vprašanj in urejanje mejnih korektur na nemško­hrvaški državni meji (PA AA Berlin, Kroatien Grenzfestlegung zwischen Deutschland und Kroatien 1941–1943, R 105131). 145 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 na urejanje mejnega vprašanja na Sotli v neposredni okolici okupiranega zdravilišča.23 Občina Hum na Sotli v luči nemško-hrvaških mejnih pogajanj Nemška razmejitvena delegacija je v prvih dneh maja 1941 sklenila, da državna meja v zaledju Roga- ške Slatine ne bo potekala po Sotli, temveč po gri- čevnatem predelu Hrvaškega Zagorja onkraj Sotle.24 Neposredni vzrok za prestavljeno mejo je bila pri- ključitev hrvaške občine Hum na Sotli s 6.530 prebi- valci (večinski delež so tvorili Hrvati, folksdojčerjev je bilo malo) v začetku maja 1941 k spodnještajer- skemu političnemu okraju Šmarje pri Jelšah. (Gle- de na ohranjeno pismo prebivalcev Lupinjaka z dne 4. maja, v katerem se podpisani krajani zahvaljujejo za priključitev k Nemčiji, se je morala ta izvršiti v prvih dneh maja 1941).25 Pripojitev občine Hum na Sotli je bila kontradikcija26 že omenjenemu spora- zumu med NDH in nemškim rajhom, do katerega je prišlo 13. maja 1941, manj kot dva tedna po za- 23 PA AA Berlin, R 105131, Grenzfestlegung zwisch. Deutschl. u. Kroat. 24 ARS, AS 1602, š. 2, p. e. 58, 9. 6. 1941. 25 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Bezirg Geriht Šmarje, 4. 5. 1941, str. 1–2; p. e. 129, 13. 5. 1941, str. 1. 26 Peter Pavel Klasinc v svoji raziskavi dodaja, da je tudi oku- pacija slovenskih naselij (Bregansko selo, Jesenice na Savi, Nova vas, Obrežje in Rajec), ki jih je najprej zasedla Nemčija, v drugi polovici septembra 1941 pa NDH, diametralno na- sprotje razmejitveni pogodbi med NDH in Nemčijo (Kla- sinc, Okupacija, str. 7–8, 10). sedbi Huma. Ta je določal, da bo nemško-hrvaška meja v glavnem potekala po nekdanji upravni meji, dogovoru pa je bila priložena še geografska karta sta- re upravne ločnice. V 1. členu je med drugim pisalo: »Predvideni tok granice označen je plavom crtom na priloženoj karti, koja čini sastavni dio ovog ugovora.«27 Odebeljena modra črta (oznaka za staro uprav- no mejo) brez izjeme sledi toku Sotle, medtem ko ozemlja občine Hum na Sotli in zahodnega obrobja Hrvaškega Zagorja na drugi strani Sotle ne zajame. Nekdanja upravna meja, ki je že stoletja narodno- stna mejna ločnica, namreč nikoli ni potekala po Hrvaškem Zagorju vzhodno od Sotle.28 Še ključnej- šega pomena pa je bil 2. člen pogodbe, kjer je bilo zapisano, da bo končni potek meje in njene utrditve odvisen od delovanja hrvaško-nemške osrednje raz- mejitvene komisije, ki bo upoštevala tudi morebitne gospodarske okoliščine.29 Vendar pa so nemški uradniki že 4. maja 1941 veselo poročali o uspešni zasedbi občine s strani nemške žandarmerije in postopni zamenjavi hrvaške uprave z nemško.30 Podobno je denimo storil itali- 27 HR-HDA-227, š. 7, Hrvatsko-njemački državni ugovor, 13. 5. 1941, str. 1–3. 28 HR-HDA-227, š. 7, Anlage zu dem deutsch-kroatischen Staatsvertrage vom 13. Mai 1941. 29 Nezavisna država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova, Međunarodni ugovori 1941, str. 24–25. 30 PA AA Berlin, R 105127, Aufzeichnung, str. 1; ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Bezirksgericht St. Marein bei Erlachstein, 4. 5. 1941. Zemljevid stare upravne meje, ki je bil priložen k razmejitveni pogodbi kot sestavni del sporazuma o vzpostavitvi meje na reki Sotli (HR­HDA­227, š. 7, Hrvatsko­njemački državni ugovor, 13. 5. 1941). Rdeča podčrtava označuje lego Rogaške Slatine. 146 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 janski okupator, ki si je Ljubljansko pokrajino prav tako priključil še pred sklenitvijo nemško-italijanske razmejitvene pogodbe.31 Očitno je, da se je višja na- cistična oblast že sredi maja 1941 (podpisovanje po- godbe o meji z NDH) odločila, da mora Sotla kljub še neopravljenemu delu razmejitvene komisije posta- ti mejna ločnica med zaveznicama.32 Tega pa ne mo- remo trditi za nižje nemške organe, ki so pri tem prav tako odigrali pomembno vlogo. Naj še poudarim, da so nemški policisti in oddelki SA v istem času, ko je prišlo do zasedbe hrvaškega Huma, kljub Hitlerjevi jasni določitvi spodnještajerskih meja za obdobje pe- tih tednov po pronacističnih demonstracijah v No- vem mestu, Št. Rupertu, Mirni in Trebnjem okupirali tudi že priključeno italijansko ozemlje oz. 15 takrat- nih dolenjskih občin južno in vzhodno od kasnejše nemško-italijanske razmejitvene črte. To je bilo pod geslom »Ran an die Save bis Rann an der Save« (Naprej do Save do Brežic) zasedeno od 2. maja do 9. junija 1941.33 Občino Hum na Sotli so nacisti vr- nili NDH zgolj dober teden dni kasneje. Samo dan pred podpisom mejne pogodbe je ge- neral Avgust Marić, eden izmed njenih podpisnikov, na sestanku v zagrebški palači zunanjega ministrstva v imenu hrvaškega državnega sekretarja še enkrat ostro zaprosil, naj se Nemci vzdržijo priključitve Huma na Sotli. Nemškim predstavnikom je pojasnil, da je ozemlje omenjene občine za NDH in njene prebivalce izjemnega pomena, saj so Hrvati ravno v tem prostoru prvič zapeli34 svojo državno himno. Če bi bili Nemci pripravljeni upoštevati navedeno prošnjo, je Marić poudaril, da jim je NDH na območ- ju Rogatca, kjer se je nemška oblast potegovala za enoten in povezan gospodarski prostor, pripravljena podeliti vse potrebne koncesije in celo ugoditi zah- tevam po mejnih popravkih.35 Ko sta 14. maja 1941 na teren stopili razmejitveni delegaciji, se je stvar do- dobra zapletla. Zaradi urejanja mejnega vprašanja na tem odseku Sotle (v pripravi so bili še številni drugi razmejitveni predlogi in mejne korekture)36 in silnih nemških pritiskov (izpostavljanje gospodarskega po- mena) so nacisti tudi po podpisu meddržavne mejne 31 Ferenc, Izbrana dela, 1, str. 491. 32 HR-HDA-227, š. 7, Hrvatsko-njemački državni ugovor, 13. 5. 1941, str. 1–3. 33 Ferenc, Izbrana dela, 2, str. 57–59. 34 Hrvaško himno »Lijepa naša domovina« je spisal Antun Mi- hanović in jo ob prvi izdaji leta 1835 poimenoval »Horvatska domovina«. Besedilo himne je nastalo v Rijeki, zadnjih nekaj let življenja pa je Mihanović preživel v svoji graščini Novi Dvori blizu Klanjca (južno od Huma na Sotli). http://flumi- nensia.org/mihanovic-u-rijeci-napisao-lijepu-nasu, pridob- ljeno 20. 12. 2018. 35 PA AA Berlin, R 105127, Aufzeichnung, 12. 5. 1941. 36 Politični arhiv Nemškega zunanjega ministrstva v Berlinu hrani tudi zapiske pogovorov centralne razmejitvene komi- sije in pripravljene skice o predlaganih mejnih popravkih pri Svetem Florijanu v bližini Rogaške Slatine. Razreševa- nje mejnega vprašanja pri Sv. Florijanu je potekalo šele julija 1942. PA AA Berlin, R 105131, Niederschrift, 28. 7. 1942, str. 1–6. pogodbe sredi maja 1941 verjetno še vedno tehtali različne možnosti. Z vrnitvijo občine so zaradi šte- vilnih koristi zavlačevali, dokler ni 17. junija prišlo do novega dogovora, s katerim je bila občina Hum na Sotli vrnjena NDH.37 Na nekem drugem zemljevidu, dodanem kot priloga k državni pogodbi o mejah med NDH in Italijo 18. maja 1941 v Rimu, mejna linija med rajhom in NDH južno ter vzhodno od Rogaške Slatine ne poteka po Sotli, temveč po zahodnem robu Hrvaškega Zagorja, kamor med drugim spada tudi ozemlje občine Hum.38 Ta dokument potrjuje dej- stvo, da je nacistična oblast na skrajnem jugovzhodu ozemlja rajha del državne meje zaradi zasedbe Huma in nekaterih drugih hrvaških obsotelskih predelov za krajši čas pomaknila v gričevnato notranjost Hrva- škega Zagorja. Resnost nemške zasedbe občine Hum na Sotli potrjuje tudi podatek, da je nacistično upravno ko- lesje v času vodenja hrvaške občine na pripojenem ozemlju vršilo že intenzivno raznarodovalno in ra- sno politiko. 30. maja 1941 je denimo žandarmerij- ska postaja Hum podala poročilo o prvih represivnih ukrepih. Prve aretacije so se v občini pričele izvajati že 21. maja, v naslednjih dneh pa so sledili še izgoni na hrvaško ozemlje in zaplembe premoženja areti- rancev oz. izgnancev.39 Prav tako so bili že pripravlje- ni seznami asocialnih, zločincev in kretenov (telesno in duševno nerazvite osebe kot posledica pomanjklji- vega delovanja žleze ščitnice) na območju obravna- vane občine.40 Vzroki in širši pomen priključitve S priključitvijo Huma na Sotli se je začasno spre- menila tudi meja nemške zasedbene cone Spodnja Štajerska (njena vzhodna meja je namreč prav tako predstavljala nemško državno oz. okupacijsko mejo s sosednjo NDH), ki se je za obseg priključenega ozemlja pomaknila proti vzhodu. Ozemlje Hitlerje- ve Nemčije se je povečalo za dodatnih 36,85 km2, kolikor je znašala površina priključenega ozemlja, ki je obsegala pet katastrskih občin: Prišlin, Druškovec, Brezno, Lupinjak in Hum.41 Na priključitev je vplivalo več odločilnih dejav- nikov. Pretežno revno prebivalstvo42 je bilo že deset- 37 Nezavisna država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova, Međunarodni ugovori 1941, 17. 6. 1941, str. 95. 38 HR-HDA-227, š. 7, Karta Jugoslavije (Zapadni dio) o raz- graničenju, 1941. godine, 18. 5. 1941. 39 ARS, AS 1602, š. 2, p. e. 66, Schutzhäftlinge und Abschie- bungen, beschlagnahmte oder sichergestellte Gebäude, Grundbesitz und Viehstand, 30. 5. 1941. 40 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 129, Betrifft Asoziale, Verbrecher und Kretins, 13. 6. 1941. 41 ARS, AS 1602, š. 2, p. e. 66, Gemeinde Hum, 30. 5. 1941. 42 V kratkem obdobju nacistične upravne oblasti je kar 2.000 prebivalcev občine Hum na Sotli prejemalo različne vrste pomoči in materialne oskrbe iz naslova NSV (Nationalso- zialistische Volkswohlfahrt [Nacionalsocialistična ljudska blaginja]); dodatnih 2.300 revnih posameznikov pa je bilo 147 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 letja odvisno od slovenskega obsotelskega prostora. Precejšnje število prebivalcev je bilo namreč vezano na zaposlitvene centre v bližnji Rogaški Slatini, še posebej na steklarno pri Svetem Križu in železniško postajo.43 Vzajemno so bili od hrvaškega obmejne- ga področja močno odvisni tudi prebivalci Rogaške Slatine in Rogatca, ki so iz občine Hum na Sotli prejemali velike količine živil. Hum je bil namreč pomemben vir in dobavitelj goveda, svinj, perutni- ne, jajc, sadja in vina. Prav tako so za trg Rogatec prebivalci Huma predstavljali veliko kupno moč, od katere so bili življenjsko odvisni predvsem tisti Rogatčani, ki so se ukvarjali s trgovinskimi posli in obrtnimi dejavnostmi. Iz tega je mogoče sklepati, da si lokalno prebivalstvo nikakor ni želelo zagrajevanja meje na Sotli.44 Kot glavni razlog nemške zasedbe pa lahko štejemo ključne gospodarske okoliščine. Te sta višjim nacističnim oblastem izrecno izposta- vila zlasti politični komisar okraja Šmarje pri Jelšah še predvidenih za vključitev v omenjeni socialnoskrbstveni program. To pomeni, da je približno dve tretjini prebivalcev občine Hum na Sotli živelo v izjemno hudi revščini (ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Allgemeiner Lagebericht über die Gemeinde Hum an der Sottla, 6. 6. 1941). 43 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Allgemeiner Lagebericht über die Gemeinde Hum a. d. Sottla, 25. 6. 1941. 44 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Allgemeiner Lagebericht über die Gemeinde Hum an der Sottla, 6. 6. 1941, str. 2; 26. 6. 1941, str. 2. Robert Komarek (SA-Standartenführer) in njemu podrejeni nemški župan občine Hum na Sotli Her- mann Rossmanith, ki sta bila v stalni korespondenci o razlogih za vključitev v rajhovski državni teritorij.45 Komarek si je o nujnosti priključitve in obveznem popravku meje dopisoval celo z dr. Helmutom Car- stanjenom.46 Tovrstna korespondenca se je pričela že pred nemško zasedbo tega območja oz. zgolj dan po napadu nemške vojske na Jugoslavijo.47 V nadaljeva- nju njunega dopisovanja izvemo, da na hrvaški strani Sotle obratuje znana steklarna Straža s pripadajočim premogovnikom v Lupinjaku, peskokopom in elek- trično centralo, ki je elektriko dobavljala v Rogatec in za potrebe delovanja zdravilišča ter steklarne v Tržišču celo v Rogaško Slatino. Lastnika Straže sta bila brata Abel (folksdojčerja), za njenega direktorja pa sta postavila reichsdeutscherja Adolfa Körbitza. V Stražini proizvodnji steklenic je bilo prav tako za- poslenih veliko visoko kvalificiranih steklarjev iz vrst 45 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Allgemeiner Lagebericht über die Gemeinde Hum an der Sottla, 6. 6. 1941, str. 1–3. V fon- du Deželnega svetnika okrožja Celje (ARS) je ohranjena pi- sna korespondenca med Komarekom in nemškim županom Huma na Sotli. 46 Carstanjen je bil najpomembnejši nacionalnopolitični refe- rent za slovensko Štajersko in Prekmurje ter vodja Inštituta za jugovzhod (Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 85). 47 ARS, AS 1602, š. 3, p. e. 87, 7. 4. 1941, str. 1–2. Ozemlje priključene občine Hum na Sotli na specialni vojaški topografski karti (list Rogatec in Kozje) iz leta 1943. Južna občinska meja obenem ponazarja potek nove okupacijske meje med nemškim rajhom in NDH (arhiv projekta »Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško!«). 148 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 Kulturbunda, folksdojčerjev in nemčurjev iz sosed- njega Rogatca na slovenski strani Sotle.48 Tako je moral dodaten pritisk za priključitev Huma k rajhu zagotovo izvršiti tudi Kulturbund v Rogatcu.49 Po- litični komisar Komarek, ki se je zelo zavzemal za to, da bi bil Hum večno nemški, je bil tudi ključni član nemške razmejitvene delegacije, za katero je bilo že poudarjeno, da je imela pri sprejemanju odločitev med delegacijami odločilno vlogo.50 Protestna manifestacija v Rogaški Slatini Zaradi namestitve razmejitvene komisije v Roga- ški Slatini in dejstva, da je bil del Hrvaškega Zagor- ja (občina Hum na Sotli) že nekaj časa pod nemško upravo, je prišlo do pronacističnega shoda.51 V para- dne vrste postavljeni in s svastikami opremljeni Za- gorci so 28. maja 1941 marširali proti Rogaški Slatini in z besnim kričanjem sredi zdraviliškega parka ne- utrudno ponavljali zahtevo po priključitvi celotnega Hrvaškega Zagorja k tretjemu rajhu. Približno 600 udeležencem shoda je prišlo na uho, da komisija raz- mišlja tudi o priključitvi območja Pregrade in Klanj- ca k nemškemu ozemlju, zato so ob vzklikanju pred Ljubljanskim domom (v času nemške zasedbe Gra- zer-Heim) predali zahtevo po priključitvi politične- mu komisarju Robertu Komareku, ki jim je zagotovil, da bo posredoval njihove zahteve tudi višjim oblast- nim instancam.52 Dogodek je povzročil kar nekaj trenj in ostrih odzivov. Na Hrvaškem so nasprotniki nemške priključitve manifestante javno zaničevali. Nemški župan Huma na Sotli je 7. junija 1941 komi- sarju Komareku poročal, da je neznani lastnik gostil- ne v svojih točilnih prostorih javno žalil udeleženca manifestacije, ki je bil namenjen v Rogaško Slatino, in mu celo grozil. Po poročanju se je glavna celica sovraštva in nasprotovanja razvila ravno na območju Kostela in Pregrade, kjer so hrvaški uradniki udele- žencem grozili z aretacijami in celo z obešenjem. Do- mačinom, ki so se zaradi sodelovanja pri demonstra- cijah znašli v nevarnosti, je bila ne glede na rezultat razmejitvenega dela obljubljena dodatna (nemška) zaščita.53 Mnogim protestnikom je bilo namreč na hrvaški strani sporočeno, da bodo v primeru vrača- nja v svojo domovino ustreljeni.54 Jože Plemenitaš,55 ki je bil priča temu dogodku, se spominja, da so se 48 ARS, AS 1602, š. 3, p. e. 87, 7. 4. 1941; š. 5, p. e. 128, 26. 6. 1941, str. 2; š. 5, p. e. 129, 13. 5. 1941. 49 Marinc, Rogatec, str. 112. 50 PA AA Berlin, R 105131, Grenzfestlegung zwisch. Deutschl. u. Kroat.: Deutsche Delegation. 51 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Lagebericht, 19. 5. 1941, 7. 6. 1941. 52 ARS, AS 2173, f. 11, š. 10, Lagebericht, 29. 5. 1941. 53 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Lagebericht, 19. 5. 1941, 7. 6. 1941. 54 ARS, AS 2173, f. 11, š. 10, Lagebericht, 29. 5. 1941. 55 Rojen leta 1920, med vojno živel v Tržišču (del Rogaške Sla- tine). shoda v glavnem udeležili zagorski kmetje, ki so za- radi želje po višjem življenjskem standardu upali na priključitev k Spodnji Štajerski. Proti Rogaški Slatini so vdrli iz vseh smeri, na številnih točkah prečkali Sotlo in se v kolonah po več sto ljudi napotili proti zdraviliškemu parku, kjer so ob dviganju nacističnih zastav zahtevali priključitev k Hitlerjevi Nemčiji. Ob vračanju je hrvaška policija vodje shoda aretirala in začasno pozaprla.56 Pričevalka Gabrijela Krumpak57 se prav tako spominja tega dogodka: »Stali so pred mojim salonom in vpili, da želijo v rajh. Groza, mi smo kar zapirali okna. Dva dni so sedeli na tleh ti Hrvati, potem so jih pa samo poterali nazaj.«58 Če potegnemo vzporednice s krvavimi protesti v Trebnjem 2. maja 1941, ki so se končali z ranjenimi, aretacijami in celo smrtnimi žrtvami med civilisti,59 se poraja vprašanje, ali je bil tudi shod Zagorcev, podobno kot v primeru Trebnjega, spodbujen s strani nemških okupacijskih oblasti in nagrad (podkupnin) bogatejših Nemcev iz lokalnega okolja. Tega podatka mi vsaj zaenkrat še ni uspelo izbrskati. Verjetno kot protiukrep in poskus zatrtja načr- tovanega protesta so posamezniki v dneh pred sho- dom sredi noči hodili od hiše do hiše in od lokalnega prebivalstva zahtevali, naj se izreče proti pripojitvi občine k nemškemu rajhu. V nekaterih primerih je bilo celo prisiljeno podpisati peticijo proti priključi- tvi, podpise pa so pogosto tudi ponarejali. Znani so primeri staršev, ki so pričeli svoje otroke zaradi spre- menjene meje pošiljati v nemške šole, nakar so jim hrvaški učitelji grozili in jih pozivali, naj otroke po- novno vpišejo v šole na ozemlju NDH.60 Še 11. junija opoldne so morali občani Huma na Sotli na Koma- rekov ukaz v znak poenotenosti pod upravo Spodnje Štajerske na vsaki hiši za obdobje enega tedna61 izo- besiti nacistično zastavo.62 Tamkajšnji nemški župan Rossmanith pa je še 13. junija Komareku poročal, da na tem območju točen potek meje še vedno ni znan (podčrtal avtor).63 Sotla kot okupacijska meja do konca vojne Na prigovarjanje Zagreba in hrvaške komisijske delegacije za razmejitev je Hitler – tako kot pri že omenjeni začasni zasedbi italijanskega interesnega področja vzhodno od reke Mirne in Novega mesta – 56 Jože Plemenitaš, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 57 Rojena leta 1919 v Brežicah. Med nemško zasedbo je bila lastnica frizerskega salona v Rogaški Slatini. 58 Gabrijela Krumpak, avdiopričevanje (izpraševal P. Mikša). 59 Ferenc, Izbrana dela, 2, str. 59. 60 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, 6. 6. 1941; Lagebericht, 19. 5. 1941. 61 Ukaz političnega komisarja Šmarje pri Jelšah o izobešenju svastike je prenehal veljati istega dne, ko je morala Nemčija v skladu z novo pogodbo z NDH (17. 6. 1941) svoji zaveznici vrniti občino Hum na Sotli. 62 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 129, Kundmachung, 10. 6. 1941. 63 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 129, Betrifft Asoziale, Verbrecher und Kretins, 13. 6. 1941. 149 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 ukazal, naj se občina Hum na Sotli vrne Pavelićevi NDH.64 17. junija 1941 (istega dne je NDH pristo- pila tudi k trojnemu paktu)65 so diplomati obeh dr- žav na sestanku v Zagrebu še enkrat potrdili mejo, ki je bila že sklenjena s prvotnim sporazumom 13. maja 1941. Junijska pogodba je nemško-hrvaško okupacij- sko mejo v zaledju Rogaške Slatine ponovno posta- vila na Sotlo, kjer se je obdržala vse do konca vojne. Za pogajalsko mizo sta nemško stran zopet zastopa- la Siegfried Kasche in von Kamphoevener, interese nemške satelitske zaveznice pa sta zagovarjala zuna- nji minister dr. Lorković in general Marić. V pogodbi je še pisalo, da mora biti pripojena občina Hum na Sotli vrnjena nemški zaveznici.66 Zagreb se je moral pri tem obvezati, da NDH ne bo izvajala nikakršnega preganjanja ali kakršne koli oblike maščevalnih re- presalij zoper prebivalstvo, ki se je borilo za priklju- čitev občine k nemškemu rajhu.67 Formalnopravno je nacistična Nemčija priključeno hrvaško ozemlje vr- nila 19. junija 1941. Več kot očitno pa je bil postopek pripajanja občine pod upravno delovanje NDH vsaj v praksi nekoliko daljši, kajti še 18. junija – ko so bili sklepi nove pogodbe že jasni – je nemški okupacijski župan v imenu občinskega urada Hum na Sotli naro- čil novo serijo izvodov časopisa Marburger Zeitung.68 Proti koncu junija so bili nemški uradniki, žandarji in učitelji zamenjani s hrvaškim osebjem, za mesec julij pa nekdanjim nemškim uslužbencem niso smeli več izdajati živilskih nakaznic.69 V poročilu komisarja Komareka z dne 23. junija 1941 o pregledu okupa- cijskih občin pod šmarskim okrajem je bil Hum že prečrtan.70 Zanimivo je, da je hrvaško zunanje ministrstvo po priključitvi občine k NDH izrazilo zaskrbljenost nad nadaljnjim odvijanjem situacije in nepredvidljivimi nemškimi ukrepi, ki bi lahko zlasti za obmejni pro- stor pomenili velike preglavice.71 26. junija so Nemci iz Rogatca na komisijo za razmejevanje v Rogaški Slatini naslovili protestno pismo, v katerem so besno poudarjali, da jih je pripojitev občine Hum na So- tli k hrvaškemu državnemu teritoriju presenetila in močno razžalostila. Podpisani so izpostavili, da se za širjenje germanizacije na tem območju zavzemajo že polnih 23 let, zato prosijo, da se k nemškemu rajhu ponovno priključita vsaj steklarna Straža in zaselek Brod s pripadajočo elektrarno na hrvaškem bregu 64 Ferenc, Nemška okupacija, str. 251. 65 Slovenski narod, 17. 6. 1941, let. 74, št. 136, str. 1, »Pomen pristopa Hrvatske k trojnemu paktu«. 66 Nezavisna država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova, Međunarodni ugovori 1941, 17. 6. 1941, str. 95. 67 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Telefonogramm, 19. 6. 1941, str. 1. 68 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 129, 18. 6. 1941. 69 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 129, Amtsbestätigung, 3. 7. 1941. 70 ARS, AS 1602, š. 3, p. e. 82, Erfassung der holzbe- und verar- beitenden Betriebe, 23. 6. 1941. 71 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, Telefonogramm, 19. 6. 1941, str. 1. Sotle. Straža in Brod sta bila v času, ko je bila občina Hum na Sotli še v rajhu, na podlagi posebnega spo- razuma priključena upravi rogaškega trga. Vsi trije okoliši pa so že desetletja delovali kot celostno pove- zana in neločljiva gospodarska ter geografska enota. Nadalje navajajo, da površina navedenih območij ob- sega komajda ½ km2, kjer živi okoli 65 družin pre- težno nemškega izvora, zaposlenih v Straži. Večino stanovanjskih hiš v okolici Broda in Straže sta po- stavila brata Abel in inženir Körbitz, zaradi česar se smatrajo za nemško last. V ostri noti je še pisalo, da bo ločitev Huma kot pomembne gospodarske eno- te v zaledju Rogatca od preostalega dela nemškega teritorija zlasti za Rogatec pomenil hud udarec, ki bi lahko povzročil gospodarsko katastrofo in njegov propad.72 S sklenitvijo gospodarsko-prometnega sporazu- ma 30. junija 1941 v Rogaški Slatini, ki je vzpostavil blagovno izmenjavo med Nemčijo in NDH (pred- videno že 17. junija na pogovorih v Zagrebu), se je zaključila polemika na tem delu mejnega odseka.73 Podpisa sta prispevala podpolkovnik Zvonimir Sti- maković za hrvaško in dr. Herbert Jentl za nemško stran. Z dogovorom se je občina Hum zavezala, da bo nemškim obmejnim regijam še naprej dobavljala električno energijo.74 Hrvaško-nemška razmejitvena komisija je ure- janje mejnih nesoglasij na preostalih odsekih Sotle zaključila šele 6. septembra, devet dni kasneje pa je bil razglašen tudi potek meje. Prav tako so bili nek- danji hrvaški zaselki na dravskem odseku razmeji- tvene črte (grad Križovljan, Brezje, Virje in Lovrača) priključeni okrožju Ptuj in s tem Uiberreitherjevi upravi za Spodnjo Štajersko. V zameno so se morali Nemci umakniti iz naselij Obrežje, Nova vas ob Sotli in Jesenice v brežiškem okrožju.75 30. oktobra 1941 je predsednik hrvaške razmejitvene delegacije podpol- kovnik Stimaković namestnika nemškega delegacij- skega osebja obvestil, da se sedež hrvaške mejne ko- misije iz Rogaške Slatine seli nazaj v Zagreb. Protesti in ugovori šefa nemške komisijske delegacije, češ da razmejevanje na hrvaško-nemški meji še zdaleč ni končano,76 so v glavnem ostali preslišani.77 Nemci so po silnih pritiskih – usklajevanje dela med Rogaško Slatino in Zagrebom naj bi bilo zaradi slabih promet- nih povezav nemogoče – dosegli dvoje: Stimaković je bil zamenjan z Avgustom Marićem, Hrvati pa so 72 ARS, AS 1602, š. 5, p. e. 128, 26. 6. 1941, str. 1–3. 73 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Kleiner Grenzverkehr mit Kroatien: 1941–1942, 30. 6. 1941. 74 HR-HDA-227, š. 7, Sporazum, 30. 6. 1941, str. 1–3. 75 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1005, Deutsch-kroatische Grenze, 6. 9. 1941. 76 Glede na to, da so se še julija 1942 usklajevali mejni popravki pri Svetem Florijanu v okolici Rogaške Slatine, je bilo raz- burjenje nemške komisijske delegacije dokaj upravičeno (PA AA Berlin, R 105131, Niederschrift, str. 4, 28. 7. 1942). 77 HR-HDA-227, š. 6, Verbalnote, 30. 10. 1941. 150 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 morali pozimi 1941–1942 manjši del svoje delegacije pustiti tudi v Klanjcu tik ob sotelski meji.78 Nacistična zastava tudi južno od Huma na Sotli Nove arhivske najdbe kažejo, da si je nemški oku- pator v začetni zasedbeni fazi od ozemlja NDH pri- ključil večji teritorialni kos kot zgolj površino občine Hum na Sotli. V fondu Ministarstva vanjskih poslo- va NDH79 je namreč ohranjen zemljevid zahodne Jugoslavije, na katerem so izrisane takratne razmeji- tvene črte med posameznimi okupatorji. Karto je leta 1941 natisnil vojaško-geografski inštitut v Firencah, ta pa med drugim prikazuje razmejitveno stanje med Italijo in NDH z dne 18. maja 1941, ko so v Rimu sklepali italijansko-hrvaško mejno pogodbo. Zemlje- vid je bil sestavni del rimske pogodbe in dodan spo- razumu kot njegova priloga. Na sektorju meje Ro- gatec–Rogaška Slatina–Podčetrtek–Bistrica ob Sotli razmejitvena črta med NDH in Nemčijo poteka po Hrvaškem Zagorju. Iz dokumenta je razvidno, da so potek meje med Rogatcem in Bistrico ob Sotli izrisa- 78 HR-HDA-227, š. 6, mapa Odsek za granicu: opći spisi, 1941–1943, 31. 10. 1941. 79 Fond se nahaja v Hrvaških državnih arhivih v Zagrebu. li po južni meji zasedene občine Hum na Sotli (uje- manje s priloženo karto okupacijske občine Hum na Sotli), nekoliko južneje pa po zahodnem gričevnatem robu Hrvaškega Zagorja. Rajhovsko-hrvaška meja se je torej na Sotlo priključila šele pri Klanjcu na jugu in Svetem Roku pri Rogatcu na severu omenjenega od- seka.80 Da je imel nemški okupator namen zagraditi in utrditi mejo po zahodnem robu Hrvaškega Za- gorja, potrjuje tudi pričevanje Josipa Majceniča,81 ki se spominja prvotne meje v okolišu zagorskih naselij Kostel in Taborsko, Vjekoslav Petek82 pa je povedal, da so Nemci na območju zagorske vasi Košenina po- stavljali lesene stebre za razpenjanje pocinkane bo- deče žice. Mirko Halužan83 je k temu dodal, da se je takrat veliko govorilo o premikanju meje v notranjost 80 HR-HDA-227, š. 7, Karta Jugoslavije (Zapadni dio) o raz- graničenju, 1941. godine, 18. 5. 1941. 81 Josip Majcenič in njegova žena Amalija iz Malega Tabora na hrvaški strani Sotle sta me v njunem toplem domu v občini Hum na Sotli prijazno sprejela 28. oktobra 2017, ko je bil izveden intervju. Slab mesec dni zatem je pričevalec, ki je že od leta 1936 kot 13-letni deček delal v Steklarni Rogaška, dopolnil častitljivih 94 let, sredi julija letos pa je tragično pre- minil. Primerno je, da mu na tem mestu izkažem globoko spoštovanje in neizmerno hvaležnost. 82 Rojen 8. julija 1934 v Poredju blizu Sotle. 83 Rojen 7. septembra 1932 v Prišlinu, občina Hum na Sotli. Razmejitvenemu sporazumu v Rimu je bil dodan zemljevid, ki med drugim prikazuje potek nemško­hrvaške meje. Vrisana demarkacijska črta na odseku med Klanjcem in Dobovcem pri Rogatcu preneha slediti toku Sotle, svojo pot pa si nato utre po zahodnem obrobju Hrvaškega Zagorja (HR­HDA­227, š. 7, Karta Jugoslavije (Zapadni dio) o razgraničenju, 1941. godine, 18. 5. 1941). 151 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 hrvaškega ozemlja.84 Na odkritem zemljevidu je lega naselij, ki jih omenjata pričevalca, točno v tistem pre- delu Hrvaškega Zagorja, kjer je 18. maja 1941 pote- kala izrisana razmejitvena črta.85 Nacistična Nemčija si je očitno za kratko obdobje, dokler se meja na tem območju ni ponovno vrnila na Sotlo (17. 6. 1941), priključila zagorski obmejni prostor med Klanjcem in Rogatcem. Svastika je potemtakem prvih nekaj te- dnov po aprilski zasedbi plapolala tudi v Kumrovcu, rojstnem kraju Josipa Broza Tita. Spreminjanje Sotle v ožičeno in zaminirano pregrado Kakor vse ostale okupatorjeve meje v slovenskem prostoru je nemška uprava zagradila in zavarovala tudi svojo državno mejo na reki Sotli, njen potek pa natančno označila na uradnih zemljevidih in terenu.86 Razmejitvena komisija je celotno hrvaško-nemško mejo najprej razdelila na dva delovna odseka. Nad- zor nad označevanjem odseka A (83 km) je prevzela hrvaška delegacija, medtem ko je vodenje odseka B pripadlo nemškemu delu razmejitvene komisije. Na prvem odseku je bilo postavljenih 595 mejnih kam- nov, na nemškem odseku pa 1.524 mejnikov. Do 84 Josip Majcenič/Vjekoslav Petek/Mirko Halužan, avdiopriče- vanja (izpraševal D. Siter). 85 HR-HDA-227, Karta Jugoslavije (Zapadni dio) o razgrani- čenju, 1941. godine, 18. 5. 1941. 86 Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna, str. 53; Ferenc, Iz­ brana dela, 2, str. 57. decembra 1942, ko se je označevalno delo na hrva- ško-nemški meji tudi uradno zaključilo, je bilo vsega skupaj postavljenih 2.119 mejnikov.87 Jeseni 194288 so se pričele večje priprave na grad- njo zaščitnih ovir ob reki Sotli. Najprej so bili izbrani gradbeni izvajalci in podani stroškovni izračuni, pri- pravili pa so tudi sezname s količinami zahtevanega materiala za postavljanje ovir.89 V začetku oktobra 1942 je bilo gradbeno podjetje Illner (imenovano po lastniku Adolfu Illnerju)90 izbrano za postavljanje obmejnih preprek v prostoru Maceljskega hribovja in Rogatca ter vzdolž reke Sotle. Gradbena dela ob okupacijski meji vse do Brežic so se pričela konec oktobra 1942.91 Do jeseni 1943 je nemški okupator Sotlo spremenil v fizično pregrado, ki jo je zavaro- val z dvema metroma visoko žično mrežo (v bližini hiš in ulic) ali dvema metroma visoko bodečo rezilno žico (kjer žična mreža ni zadostovala) in vmesnimi obmejnimi postojankami (graničarskimi stražarnica- mi), čemur je kasneje sledilo še polaganje smrtono- snih min. Že ob postavljanju prvih ovir je nacistična oblast zaradi zavedanja, da bo območje kmalu mi- nirano, na vsakih 500 m postavila opozorilne table v velikosti 20 do 30 cm z grozečim napisom »Po- zor! Smrtna nevarnost«.92 Širina linije z miniranim poljem je znašala približno dva do štiri metre.93 Še preden so lahko namestili bodečo žico, je moral oku- pator na obeh straneh reke v širini približno 50 me- trov najprej očistiti okolico in podreti morebitno in- frastrukturo. Posekal je tudi drevje in drugo rastje ter zatrl ponovno rast.94 Temu je sledilo dovažanje oši- ljenih smrekovih in gabrovih stebrov, za kar so morali prisilno privedeni domačini uničiti ogromne količine okoliških gozdov. Stebre so zabili enakomerno na vsaka dva metra ob rečno strugo, nanje pa je nemška vojska namestila pocinkano bodečo žico, ki je bila na pomembnejših strateških legah in točkah, kjer je bila večja verjetnost ilegalnega prehajanja ter tihotaplje- nja blaga, še nekoliko višja kot drugje (podobno je 87 PA AA Berlin, R 105131, Bericht Nr. 5, 11. 12. 1942, str. 1–6; Bericht Nr. 4, 10. 7. 1942, str. 2. Podatka o številu mejnih kamnov zgolj na reki Sotli mi zaenkrat še ni uspelo odkriti. 88 Podatek potrjuje navedbe Toneta Ferenca, ki piše, da so Nemci in Italijani pričeli z žičnimi ovirami in minami ogra- jevati svoje državne meje v letih 1942–1943 (Ferenc, Izbrana dela, 1, str. 183). 89 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Zahlung für Leistung im Grenzhindernisbau im Kreis Cilli, 23. 11. 1942. 90 Gradbena družba Illner je med vojno izkoriščala tudi ujeto delovno silo iz nemških delovnih taborišč. 91 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Grenzsicherung an der deutsch-kroatischen Grenze, 20. 10. 1942; Bauarbeiten im Raume Rohitsch, Sattelbach und Matzelgebirge, 6. 10. 1942. 92 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Verdrahtung der kroatischen Grenze, 12. 10. 1942, str. 1–2. 93 Marija in Jože Unverdorben/Jože Hederih, avdiopričevanji (izpraševal P. Mikša); Emil Krajnc/Jože Zbil/Vjekoslav Pe- tek, avdiopričevanja (izpraševal D. Siter). 94 Mikša, Siter et al., Rogaška Slatina kot obmejno mesto nemškega rajha, pano 9. Mejni kamen nemški rajh–NDH, odkrit na Bizeljskem (foto: M. Berkovič, 6. 11. 2017). 152 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 veljalo tudi za širino obrambne linije vzdolž Sotle).95 Marca 1943 so bili izdani še sklepi o nujni izgradnji stražnih stolpov.96 Iz ohranjenega nemškega poročila s priloženo skico je razvidno, da je bila glavna žična ograja pri mejnem prehodu Klemenov most (sektor Rajnkovca pri Rogaški Slatini) do julija 1943 polo- žena natanko 4 metre proč od rečne struge.97 Na mejnih prehodih so bila za prehajanje meje sestavni del žične ograje tudi velika železna vrata, po- nekod pa zgolj lesena dvižna rampa. Na točkah legal- nega prehajanja meje je okupator poleg glavne ograje položil še nekaj dodatnih vrst ostre rezilne žice, vse to pa prepredel z dodatnimi minskimi polji.98 Utrjena, ožičena in minirana meja je iznenada močno zarezala v vsakdan obmejnih prebivalcev. Za začetek je onemogočila kopanje in ribolov, kar pa je bilo seveda še najmanjšega pomena.99 Zaradi onemo- gočenega dostopa do vodnega vira so obmejne ovire preprečile namakanje kmetijskih površin, zaradi če- sar se je v času poletnih suš zmanjšala rodovitnost zemlje. Posledično je prišlo do hudih lakot, kar je bilo vzajemno pogojeno tudi z umiranjem živine, ki je zaradi pomanjkanja vode trpela za hudo žejo. Vinogradi so propadali, ker vinorodnih območij niso 95 Vjekoslav Petek, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 96 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Grenzsicherungszone, Hin- dernisbau und Bauten von Wachtürmen, 5. 3. 1943; Marinc, Rogatec, str. 112. 97 ARS, AS 1602, š. 285, f. 297, Vorverlegung der Grenzab- sperrung und Sattelbachstauung an der deutsch-kroatischen Grenze, Grenzstein 6 D, 29. 6. 1943. 98 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Skizze zur beantragten Rückverlegung der Grenzsperre bei der Klemenbrücke am Sattelbach, Kat. Gem. Hl. Kreuz, Grenzstein 6 D, 29. 6. 1943; fototeka MNZS. 99 Jože Hederih, avdiopričevanje (izpraševal P. Mikša); Vjeko- slav Petek, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). mogli zadostno škropiti z galico.100 Delovanje hišnih gospodinjstev je postalo skrajno oteženo, saj si do- mačini v Sotli niso smeli prati niti svojega umaza- nega perila.101 Prehajanje meje je za vse zaposlene na drugi strani Sotle postalo oteženo, neprijetno in pod- vrženo stalnim kontrolam sumničavih graničarjev. Prisostvovanje na pogrebih in mašnih slovesnostih ter obiski cerkva, sorodnikov in prijateljev na drugi strani meje seveda niso bili dovolj dobri razlogi za izdajo dovoljenja za prehod. Stiki med ljudmi so bili tako povsem pretrgani in obnovljeni šele z odstrani- tvijo zaščitnih ovir po koncu vojne. Odprtje mejnih prehodov in vzpostavitev prometa 23. junija 1941 so predstavniki razmejitvene ko- misije (Ervin Švuger v imenu hrvaškega notranje- ga ministrstva in dr. Wolfgang Wetz v imenu šefa nemške civilne uprave za Spodnjo Štajersko) v zdra- vilišču Rogaška Slatina sprejeli osnutek dogovora o ureditvi in upravljanju maloobmejnega prometa med Spodnjo Štajersko in Hrvaško, ki je bil temelj spo- razumu z dne 30. junija o vzpostavitvi gospodarsko- -prometnih tokov na območju občin Hum, Rogatec in Rogaška Slatina.102 Prvi dogovor je urejal zlasti širši sklop pravil glede izdajanja mejnih prepustnic, medtem ko je drugi sporazum zaradi prisotnosti dr- žavne meje na Sotli za obmejne prebivalce iz naštetih občin določal razne carinske olajšave pri obojesmerni izmenjavi blaga in storitev: steklo, električna ener- 100 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Wasserentnahme aus dem Sat- telbach, 27. 4. 1943. 101 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Wasserentnahme aus dem Sat- telbach, 3. 5. 1943. 102 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Niederschrift, 23. 6. 1941, str. 1–2; Vereinbarung, 30. 6. 1941, str. 1–2. Levo: nemška skica urejanja dostopa do Sotlinega vodnega vira na mejnem prehodu Klemenov most v Rajnkovcu pri Rogaški Slatini (ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Skizze). Desno: današnja ožičena podoba istega prehoda (foto: D. Siter, 7. 4. 2018). 153 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 gija, mineralna voda, premog in kmetijski proizvodi, od aprila 1942 pa tudi slama, lesene deske in brusil- ni pesek (iz Huma v Rogaško Slatino in Rogatec), v obratni smeri pa razne vrste lesa, apnenec, slama, žgano apno, lesno oglje in gramoz. V Rogatcu (kas- neje tudi v Rogaški Slatini) je bil v skladu z enim izmed členov drugega dogovora (30. junija 1941) vzpostavljen sedež okrajnega carinskega komisaria- ta, ki je nadziral železniški promet med Humom in preostalim hrvaškim gospodarskim zaledjem ter ob- mejnim prostorom tretjega rajha. Pretovorjeno blago med državama je bilo vedno temeljito pregledano na železniški postaji v Rogatcu, koder je tekla želez- niška trasa, ki še danes povezuje hrvaško-slovenski obmejni prostor. Kakor je določal gospodarski spo- razum, carinske pristojbine za izmenjane storitve (do 200.000 rajhovskih mark mesečno) niso bile zaraču- nane.103 Dogovor o ureditvi maloobmejnega prometa na območju Huma, Rogatca in Rogaške Slatine je veljal 30 dni. Po enem mesecu je bil zopet podaljšan, razen če je katera izmed zavezujočih strank odstopila od pogodbenih določil, kar je morala najaviti vsaj pet dni prej.104 Takšna praksa se je izvajala do septembra 1941, ko se je zaključilo razmejitveno delo na reki Sotli.105 Pomembnost mejnih prehodov je bila odvisna od dodeljene oznake maloobmejnega in velikoob- mejnega prometa (železniška trasa ali pomembnejša cesta).106 Ob mejnih prehodih je na vsaki strani Sotle stala lesena stražarnica (»Wächterhütte«), v kateri so bili stacionirani graničarji, ki so vsakodnevno (peš ali s kolesi) patruljirali vzdolž mejne linije.107 11. julija 1941 je okrajni carinski urad Rogatec v poročilu108 prvič objavil seznam devetih maloobmej- nih lokalnih prehodov za potrebe prehajanja sotelske meje na območju Rogaške Slatine, Rogatca in Sve- tega Petra. Vseh devet prehodov so morali potrditi Urad za obmejno carinsko zaščito v Mariboru (od 103 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Abkommen zwischen dem Deutschen Reich und Kroatien über sachliche Erleichterun- gen im Kleinen Grenzverkehr, 2. 4. 1942; Niederschrift, 23. 6. 1941, str. 1–2; HR-HDA-227, Sporazum, 30. 6. 1941, str. 1–3. 104 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Vereinbarung, 30. 6. 1941, str. 3. 105 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1006, Kleiner Grenzverkehr mit Kroatien, 21. 8. 1941. 106 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, 1006; š. 7, p. e. 157, Deutsch-kroatische Grenzfragen, 17. 10. 1941. 107 Fototeka MNZS; Mirko Halužan, avdiopričevanje (izpraše- val D. Siter). 108 Pismo je bilo iz Rogaške Slatine odposlano v Maribor na Urad za obmejno carinsko zaščito (»Zollgrenzschutzes«). O odprtju prehodov maloobmejnega lokalnega prometa med Hrvaško in tretjim rajhom je politični komisar podeželskega okrožja Celje 22. julija obvestil tudi Uiberreitherja in pripom- nil, da ni razlogov, da se dogovor o lokalnem obmejnem prometu ne bi podaljšal tudi za obdobje po 31. juliju (ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1006, Grenzübergänge für den kleinen Grenzverkehr, 11. 7. 1941; Kleiner Grenzverkehr zwischen Untersteiermark und Kroatien, 22. julij 1941, str. 1–2). leta 1944 tudi v Celju), obmejna policijska postaja (gestapo v Rogaški Slatini) in pristojne službe NDH. Prehode so lahko uporabljali lastniki zemljišč na obeh straneh Sotle (»Doppelbesitzer«), šolarji, ste- klarji, rudarji in drugi zaposleni. V Rjavici pri Rogaški Slatini je denimo v neposre- dni bližini železniške trase Rogaška Slatina–Rogatec deloval mejni prehod »Most pri mejnem kolu št. 31« (formalno poimenovanje v nemških dokumentih), domačini pa so ga imenovali Klemenov most (po bogatem posestniku v neposredni bližini prehoda). Nemška različica tega imena (»Clementbrücke«) se je kasneje uveljavila tudi v nemških dokumentih. Za lokalni obmejni okoliš je bil izjemnega pomena, saj je tukaj tekla prometna pot med Svetim Petrom na hrvaški ter Svetim Križem na slovenski strani, kjer je med okupacijo delovala Ablova steklarna. Za njene potrebe je med drugim služil tudi transportu kre- menčevega peska in premoga.109 16. oktobra 1941 so v Rogaški Slatini pripravili še seznam prehodov, ki naj bi omogočili delovanje velikoobmejnega prometa.110 Med predlaganimi so dokončno potrdili 4 cestne prehode (Brezje – Babi- 109 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1006, Grenzübergänge für den kleinen Grenzverkehr, 11. 7. 1941; Vorläufige Regelung des kleinen Grenzverkehrs zwischen Untersteiermark und Kroa- tien, 24. 6. 1941; Alen Dolšak, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 110 ARS, AS 1602, š. 7, p. e. 157, Niederschrift über die Bespre- chung über verschiedene Grenzfragen, 16. 10. 1941. Nemško­hrvaški maloobmejni prehod v Harinih Zlakah pri Podčetrtku. Med stražarnicama (nemški graničar v ospredju, hrvaški v ozadju) teče razmejitvena reka Sotla. Odsotnost žične ovire kaže na to, da je fotografija nastala v poldrugem letu okupacije, ko Sotle še niso zagradili (fototeka MNZS). 154 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 nec na reki Dravi, Sveti Rok – Lupinjak in Roga- tec – Hum na reki Sotli ter Velika Dolina – Jeseni- ce – Bregana na reki Savi) in 3 železniške prehode (2 na reki Sotli: Sveti Peter – Đurmanec in Dobova ter eden v brežiškem okraju). Na odseku meje med Nemčijo in NDH, ki je potekala po reki Dravi (mej- ni prehod Središče ob Dravi–Varadžin), pa so lahko mejo prečkali samo s splavom. Velikoobmejni cestni prehod Sveti Peter – Lupinjak je denimo služil samo zdraviliškim gostom, ki so potovali v Rogaško Slati- no.111 Nemški okupator je do jeseni 1941 na celotni dolžini mejne črte z NDH vzpostavil vsega skupaj 24 prehodov maloobmejnega prometa in 8 veliko- obmejnih prehodov, od tega je bilo 17 maloobmejnih in 5 velikoobmejnih prehodov na mejni reki Sotli.112 111 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, III. An der deutsch-kroati- schen Grenze. 112 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, III. An der deutsch-kroati- schen Grenze; š. 7, p. e. 157, Niederschrift über die Bespre- chung über verschiedene Grenzfragen, 16. 10. 1941. Samo na sektorju meje med Dobovcem, kjer danes stoji mednarodni mejni prehod med Hrvaško in Slo- venijo, ter Harinimi Zlakami pri Podčetrtku je med letoma 1941 in 1945 delovalo 14 mejnih prehodov. Deset jih je bilo izključno maloobmejnih, preostali trije so bili namenjeni samo velikoobmejnemu pro- metu, eden pa je imel obe funkciji hkrati. Kar 5 mej- nih prehodov je bilo razvrščenih na odseku meje v neposrednem zaledju Rogaške Slatine – od teh da- nes deluje samo še eden.113 Tolikšno število prehodov vzdolž okupacijske meje potrjuje pomemben strate- ški položaj Sotle in kaže na to, da so med obema dr- žavama v času vojne potekali pomembni gospodar- ski, blagovni in potniški prometni tokovi. 113 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1006, Grenzübergänge für den kleinen Grenzverkehr, 11. 7. 1941; š. 7, p. e. 157, Deutsch- -kroatische Grenzfragen, 17. 10. 1941; š. 149, p. e. 1001, III. An der deutsch-kroatischen Grenze. Objavljeni seznam sprejetih maloobmejnih prehodov na območju Rogaške Slatine, Rogatca in Svetega Petra (ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1006, Grenzübergänge für den kleinen Grenzverkehr, 11. 7. 1941). 155 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 Če je bilo v času druge svetovne vojne vzdolž So- tle večje število prehodov kot danes, pa je bilo preha- janje meje mnogo težje in bolj nadzorovano. Poleg mejnih prepustnic so nemške okupacijske oblasti av- gusta 1942 uvedle še eno novost, s katero so zarezale v vsakdanje življenje obmejnih ljudi in še dodatno otežile dostop na drugi breg Sotle. Že v prvih me- secih leta 1942 je pričel gestapo (Geheime Staats- polizei oz. tajna državna policija) zaradi izjemne strateške lege vzpostavljati čedalje večji nadzor nad nemško-hrvaško mejo. Tako je glavna gestapovska centrala v Gradcu, zadolžena za brezhibno delova- nje policijskega aparata na Spodnjem Štajerskem, ob koncu avgusta 1942 prenesla neposredni Himmler- jev ukaz (7. 8. 1942) o zapiranju mejnih prehodov med 22. uro zvečer in 5. uro zjutraj. Državne meje nemškega rajha so se z navedenim reichsführerjevim poveljem za imetnike vizumov in mejnih prepustnic povsem zaprle, medtem ko je bil železniški, zračni in ladijski promet še dovoljen. 31. avgusta 1942 je bil odlok o zaprtju meja odposlan na sedež nemške civilne uprave za Spodnjo Štajersko. Uiberreither- jev urad (novembra 1941 prestavljen iz Maribora v Gradec) je nato odredil, da je potrebno na reki Sotli za obdobje sedmih ur (od 22.00 do 5.00) zapreti vse mejne prehode razen tistih, kjer je speljana železniška proga. Oddelek za splošni obmejni nadzor, ki je delo- val pod okriljem Himmlerjeve RSHA (Glavni urad za državno varnost), je 24. avgusta odlok še razširil in pripisal, da se lahko v času zaprtja na kritične mej- ne točke postavi tudi enote varnostne policije (SiPo oz. Sicherheitspolizei).114 Ni znano, koliko časa je ta odredba ostala v veljavi, toda iz nemških poročil je razvidno, da so že ob koncu leta 1943 in leta 1944 dovoljenje za prehajanje Sotle ponovno izdajali tudi za 3. uro ponoči, saj so hrvaški steklarji ob 4.00 za- čeli z delom v Ablovi steklarni v Rogaški Slatini. Z delom, za katerega so dnevno prejemali 4 rajhovske marke, so ponavadi zaključili okoli 13. ure popoldne, nato pa so imeli približno eno uro časa, da so ob vsa- kodnevnem vračanju do 14. ure ponovno prečkali isti maloobmejni prehod kot ponoči.115 Mejne prepustnice – »Grenzkarte« Za prebivalce, ki so bili življenjsko odvisni od prostora na drugem bregu Sotle, je nemški okupa- tor zavoljo lažjega prehajanja meje v sodelovanju s hrvaškimi oblastmi sprejel sklep o izdajanju mejnih prepustnic (»Grenzkarte«). V že omenjenem dogo- voru z dne 23. junija 1941 o ureditvi maloobmejnega prometa med Spodnjo Štajersko in NDH so bila v osmih točkah podana natančna pojasnila glede izda- janja mejnih dovolilnic.116 Posameznik, ki je želel prečkati državno mejo na 114 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, Grenzsperre, 31. 8. 1942. 115 ARS, AS 1602, š. 178, p. e. 1309, Antrag auf Ausstellung ei- nes Anerkennungsvermerks, 3. 12. 1943, str. 1. 116 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Niederschrift, 23. 6. 1941. 14 mejnih prehodov na odseku meje med Podčetrtkom (Windischlandsberg) in Trličnim (Terlitschno). Številčne označbe od 7 do 11 označujejo pet mejnih prehodov v neposrednem zaledju Rogaške Slatine (arhiv projekta »Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško!«). 156 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 Sotli, je moral na podlagi izpolnjenega formularja pridobiti dovoljenje za izdajo mejne prepustnice.117 Vloga je glede na različne namene vlagateljevega prehajanja meje obsegala pet točk, v okviru katerih je morala oseba pravilno izpolniti tisti del, ki je ustrezal posameznikovi želji po prečkanju okupacijske meje. Prosilci so v oddani vlogi najpogosteje navajali in iz- polnjevali prvo točko (zaposlen delavec pri lastniku delovnega obrata, pomembnem za nemško državo v vojnem obdobju), četrto (obisk zdravnika oz. bolni- ce) in zadnjo, tj. peto točko – prehajanje mejne reke Sotle zaradi rednega obiskovanja šolskih ustanov.118 Samo mejna dovolilnica je lokalnim prebivalcem omogočala prečkanje izključno maloobmejnega pre- hoda.119 O odobritvi vloge in upravičenosti izdaje dovolilnice so na nemškem ozemlju sprva odločali politični komisarji, v NDH pa okrajni načelniki.120 Prepustnica je formalnopravno veljavo dobila šele s soglasjem policijske oblasti, ki so jo v začetni fazi še lahko zastopali nemški politični komisarji,121 že ob koncu aprila 1942 pa je prišla iz Gradca poseb- na odredba, ki je izdajanje mejnih prepustnic močno 117 ARS, AS 1602, š. 178, p. e. 1309, Antrag, 3. 12. 1943. 118 ARS, AS 1602, š. 178, p. e. 1309, Antrag auf Ausstellung ei- nes Anerkennungsvermerks, 3. 12. 1943, str. 1–2. 119 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, Grenzübergangsstellen für den grossen Reiseverkehr, 10. 3. 1942. 120 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1006, Niederschrift, 23. 6. 1941, str. 1. 121 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Niederschrift, 23. 6. 1941, str. 1. poostrila. Od takrat je bila izdaja dovolilnice možna zgolj po dogovoru z lokalno izpostavo SiPo in SD (Sicherheitsdienst; obveščevalna služba NSDAP in SS),122 ki sta morali podati ustrezno soglasje.123 Za pridobitev prepustnic so se lahko od julija 1942 pri- javljali tudi prebivalci z bivališčem v 25 km širokem obmejnem pasu.124 Mejne dovolilnice so vsebovale naslednje identi- fikacijske elemente: fotografijo imetnika izkaznice, njegov opis (fizični videz, starost, poklic, kraj zapo- slitve in bivanja), žige izdajateljev (policijske oblasti matične in sosednje države ter okrajnega carinskega urada), datum izdaje in rok veljavnosti, vzrok izdaje prepustnice oz. namen prehajanja meje ter označbo prehoda, za katerega se izdaja dovoljenje za preha- janje.125 Že omenjeni formular (predpogoj za izdajo pre- pustnice) je poleg navedenega vključeval še podatek o višini dnevnega zaslužka in pojasnilo, zakaj je delov- ni obrat oz. podjetje, v katerem je zaposlen vlagatelj prošnje, pomemben za nemški rajh v vojnem obdobju. Poleg tega je moral prosilec izpolniti rubriko o vklju- čenosti v nemške organizacije in pri tem navesti svojo 122 V zdravilišču stacionirani SD in SiPo sta delovali pod upravo obmejne policijske postaje gestapo v Rogaški Slatini (Gehei- me-Statspolizei: Grenzpolizeiposten Rohitsch Sauerbrunn). 123 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Kleiner Grenzverkehr mit Kroatien, 27. 4. 1942. 124 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 991, Niederschrift, 3. 7. 1942, str. 1–2. 125 ARS, AS 1602, š. 177, p. e. 1308; š. 178, p. e. 1309. Primer dvojezične prepustnice, katere imetnik je bil Alojz Welle iz Rogatca (ARS, AS 1602, š. 177, p. e. 1308, Grenzkarte). 157 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 člansko številko.126 Dvojni lastniki zemljišč na obeh straneh Sotle so morali pri izpolnjevanju formularja navesti tudi točno površino zemljišč na nemškem in hrvaškem ozemlju ter tip prevladujoče rabe tal (vi- nograd, sadovnjak, njiva/polje, gozd ali travnik).127 Imetnik prepustnice ni mogel pridobiti dovoljenja za poljubno posluževanje mejnih prehodov vzdolž ce- lotne sotelske meje, ampak mu je bil za prehajanje meje odobren točno določen maloobmejni prehod.128 Med redke izjeme, ki so bile izvzete iz tega določila, so spadali lokalni zdravniki. Tako je denimo uradni zdravnik za okupirano Rogaško Slatino dr. Rudolf Leskovar aprila 1942 zaradi narave svojega poklica zaprosil za odobritev poljubnega prehajanja meje. Kar se tiče civilnega prebivalstva, so to izkaznico iz- dajali izključno delavcem (na primeru mikroštudije zaledja Rogaške Slatine predvsem steklarjem in ru- darjem), ki so morali zaradi redne zaposlitve na drugi strani Sotle vsakodnevno prehajati mejo in lastni- kom zemljišč na obeh straneh meje.129 Na srečanju v Zagrebu od 27. junija do 3. julija 1942 so denimo v zapisniku o urejanju maloobmejnega prometa na ob- močju nemško-hrvaške meje določili izdajo približno 400 mejnih prepustnic za delavce steklarne Straža.130 Za več družinskih članov je lahko bila izdana skup- na prepustnica, na kateri so morale biti poleg slike glavnega imetnika pripete tudi fotografije preostalih oseb. Otroci, mlajši od 14 let, pri prečkanju meje v spremstvu odraslih oseb niso potrebovali lastne pre- pustnice – seveda pod pogojem, da so bili navedeni v prepustnici svojih staršev oz. skrbnikov.131 Kar se tiče obmejnega okoliša občin Hum in Rogatec, so prepustnice izdajali samo šolskim otrokom s hrvaške strani Sotle. Ti so morali vsakodnevno prečkati mejo, da so lahko obiskovali nemške šole. Folksdojčerskih šolskih otrok v obmejnem pasu Hrvaškega Zagor- ja ni bilo.132 Šolarjem s hrvaškega ozemlja z dovo- lilnicami za obiskovanje pouka v spodnještajerskem prostoru je bilo v času šolskih počitnic prepovedano prečkanje državne meje. Prepustnice so bile namreč v obdobju počitnic neveljavne. Obolela oseba je lahko prav tako zaprosila za izdajo dovolilnice. Seveda je morala pojasniti, zakaj zdravljenja ni mogoče opra- viti v lastni državi (npr. odsotnost oz. neustreznost domačega zdravnika ali potrebne infrastrukture). V prošnji je imela takšna oseba tudi pravico, da za svojo 126 ARS, AS 1602, š. 178, p. e. 1309, Antrag auf Ausstellung ei- nes Anerkennungsvermerks, 3. 12. 1943. 127 ARS, AS 1602, š. 178, p. e. 1308, Antrag auf Ausstellung ei- ner Grenzkarte für Doppelbesitzer, 9. 4. 1942. 128 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, Grenzübergangsstellen für den grossen Reiseverkehr, 10. 3. 1942. 129 ARS, AS 1602, š. 177, p. e. 1308, Antrag auf Ausstellung ei- ner Grenzkarte, 9. 4. 1942; 4. 12. 1942. 130 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 991, Niederschrift, 3. 7. 1942, str. 1–2. 131 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, Niederschrift, 23. 6. 1941, str. 1. 132 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1007, 12. 9. 1941. pot navede spremljevalca, ki so mu prav tako izdali dovoljenje za prečkanje meje.133 Enote Wehrmachta in oddelki iz številnih plasti nemške vojske (višji uradniki, častniki, tehnična po- moč v sili in bolniško osebje) ter pripadniki Waffen- -SS, Nemške delovne službe (Reichsarbeitsdienst) in organizacije Todt prepustnic za prehod čez mejo niso potrebovali. Zadostovalo je, da so imeli pri sebi listek z ukazom nadrejenega poveljstva o potrebnem prečkanju meje ali dovolilnico o odhodu na dopust. Prepustnic prav tako niso potrebovali zaposleni v poštni službi (Deutsche Reichspost) in na železnicah (Deutsche Eisenbahn) ter cariniki, graničarji in razni uradniki SS, ki so bili prisotni na lokalnih izpostavah gestapa, SiPo, Kripo (Kriminalpolizei/kriminalistič- na policija), Orpo (Ordnungspolizei) in SD.134 Zgodba o preživetju lokalnega prebivalstva Ljudje meje seveda niso prehajali samo legalno. Posledice vojne in okupatorjevega silnega izkorišča- nja podjarmljenih dežel so se kazale tudi v hudem pomanjkanju osnovnih potrebščin za preživetje. Pre- bivalci, zlasti tisti, ki so živeli blizu meje, so v silnem pomanjkanju čez Sotlo tihotapili blago in tako vsa- kodnevno prečkali mejo na nelegalen način. S hrva- ške strani so čez reko spravljali zlasti dalmatinski in 133 ARS, AS 1602, š. 178, p. e. 1309, Antrag auf Ausstellung ei- nes Anerkennungsvermerks, 3. 12. 1943, str. 2. 134 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1001, str. 1. Redka in doslej edina znana fotografija tihotapljenja blaga čez mejo med NDH in Nemčijo. Posneto blizu Rogaške Slatine, verjetno poleti 1944 na hrvaškem bregu Sotle (zasebna zbirka Boža Kolarja, objavljeno z njegovim dovoljenjem). 158 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 redek hercegovski tobak (»škija«) ter meso, v zameno pa so slovenski sosedi ponavadi dajali sol, moko, slad- kor, galico in redkeje kavo.135 Sol so ponavadi porivali kar pod bodečo žico, tobak pa so metali čez ograjo v posebnih zavojčkih.136 Čez mejo so si izmenjevali tudi kruh, maslo, mleko in jajca ter pomembno po- što. Zlasti potem, ko je velike nemške vojaške zmage nadomestila grenkoba usodnih porazov, so hrvaški in starejši avstrijski graničarji postajali vedno bolj pod- kupljivi. Skozi prste so pogledali že ob majhni stekle- nici žganja ali nekaj tobaka.137 Mnogi pogumni pohodi čez minirana polja so se končali nadvse tragično. Nemci so razvrstitev min- skih polj nenehno spreminjali. Številni so za svoje skrajno nevarno početje plačali z življenjem, kajti nihče ni mogel preživeti eksplozijske sile nastavljene mine. Zbrana pričevanja ljudi, ki so med okupacijo živeli na obeh straneh Sotle, slikajo krute in izjemno tragične podobe tistega časa. Mirko Halužan se s sol- zami v očeh še danes spominja grozovitega dogodka, ko je njegovemu bratrancu pri tihotapljenju blaga po nesreči aktivirana mina izruvala obe očesi, zaradi če- sar je oslepel in nekaj ur zatem umrl.138 Josip Majce- nič je povedal, da je poznal nekega Podhraškega, ki je zaradi ponesrečenega ilegalnega prečkanja meje prav tako stopil na mino. Ta mu je odnesla nogo, kasneje pa je tudi umrl.139 Žrtve nastavljenih min, čeravno po lastni krivdi, so bili tudi nemški vojaki. Emil Kranjc140 ne bo nikoli pozabil kričanja nemškega vojaka, ki je bil po bliskoviti aprilski zasedbi Jugoslavije določen za polaganje minskega polja. Emil se je kot nekaj let star otrok s sovrstniki igral na travniku tik ob So- tli, nakar je naenkrat zaslišal panične vzklike: »Herr Kommandant, ich kann nicht sehen (Gospod po- veljnik, ničesar ne vidim)«. Zaradi neprevidnosti pri polaganju min v neposredni bližini steklarne Straža je ob sproženju eksploziva izgubil vid.141 Pogosto se je dogajalo, da so po bodeči žici razcefrana oblači- la preštevilnih nesrečnežev ostala grozovit pomnik na tragično okupacijsko obdobje vse do odstranitve meje ob koncu vojne. Med vojno si jih namreč nihče ni upal odstraniti.142 Podobno anekdoto je dodal tudi Jože Hederih iz Dekmanc: »Ko je šla vojna že h koncu ali tik po vojni, so bili fantje radovedni. 16, 17 let star fant je delal pri žagi pri ‘Mauku’. Želel je izkopati mino 135 Vjekoslav Petek/Mirko Halužan/Jože Zbil/Emil Kranjc/ Josip Majcenič/Jože Plemenitaš, avdiopričevanja (izpraševal D. Siter); Gabrijela Krumpak, avdiopričevanje (izpraševal P. Mikša). 136 Jože Hederih, avdiopričevanje (izpraševal P. Mikša). 137 Zasebna zbirka Boža Kolarja (objavljeno z njegovim dovo- ljenjem); Gabrijela Krumpak, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter); Marija in Jože Unverdorben, avdiopričevanje (izpraše- val P. Mikša). 138 Mirko Halužan, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 139 Josip Majcenič, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 140 Emil Krajnc se je rodil 28. februarja 1937 v Rogatcu. Kot otrok je s starši bival zgolj 150 metrov proč od Sotle. 141 Emil Krajnc, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 142 Branko Mikša, avdiopričevanje (izpraševal P. Mikša). in je umrl. Ne vem, kje so ga pokopali. Doma je bil iz Dekmanca. Nekaj časa je mrtev visel na žici. Še dolgo me je bilo strah, groza me je bilo, vedno sem ga imel pred seboj. To se je zgodilo čisto blizu naše hiše, šel je po brvi čez Sotlo.«143 Nacistični policijski oddelki prevzamejo nadzor nad mejo SiPo in SD, pristojni za Spodnjo Štajersko s se- dežem v Mariboru, sta se z bližanjem konca vojne čedalje pogosteje vpletali v delovanje meje na Sotli in sčasoma prevzeli popoln nadzor nad obmejnimi vprašanji. Zaradi razmaha partizanskega gibanja v hrvaškem obmejnem pasu nasproti Rogatca in Ro- gaške Slatine je ob koncu januarja 1944 glavna izpo- stava SiPo in SD v Mariboru odredila, da je potreb- no mejo zapreti. Nemški okupator je želel preprečiti širjenje alarmantnih obvestil o delovanju narodno- osvobodilnega gibanja v neposrednem zaledju Roga- ške Slatine, ki je bila takrat na tem območju ključna nemška postojanka. Vzdolž mejne linije, ki je sekala Rogatec, Rogaško Slatino in Podčetrtek, so se z ome- njeno odredbo z dne 28. januarja 1944 zaprli vsi ma- loobmejni prehodi. Izjeme, ki jim je bil prehod kljub temu dovoljen, so morale delovati v korist nemškega rajha. Tako so zaposlenim steklarjem in ostalim de- lavcem steklarne na Humu, ki so v glavnem prebivali v Rogatcu, kljub strogi odredbi vendarle dovoljevali prečkanje Sotle. Deželno okrožje Celje z Antonom Dorfmeistrom na čelu je vsem dotedanjim imetni- kom mejnih prepustnic odvzelo dovoljenje za pre- hajanje meje, njihove dovolilnice pa so bile v imenu Dorfmeistrovega urada zaplenjene. Prebivalci obso- telskega območja so lahko na omenjeni urad sicer naslovili novo vlogo, o kateri pa je odločal obmejni policijski komisariat v Celju, ki je deloval pod okri- ljem celjske SD in SiPo.144 Utrjena Sotla kot zadnji obrambni pas na jugu tretjega rajha (1944–1945) Oktobra 1944, ko je bila vojna za nacistično Nemčijo že zdavnaj izgubljena, se je fronta znašla pred vrati nemškega rajha. Od 14. oktobra naprej so se združene sovjetsko-jugoslovanske sile kljub fana- tičnemu odporu nemških vojaških oddelkov prebijale iz porušenih predmestij Beograda, dokler ni bila ju- goslovanska prestolnica 20. oktobra 1944 dokončno osvobojena.145 Z umikom nemških čet iz Beograda se je vzhodna fronta približala ozemlju reke Sotle, ko- der je tekla južna meja nemškega rajha, na manj kot 143 Jože Hederih, avdiopričevanje (izpraševal P. Mikša). 144 ARS, AS 1602, š. 149, p. e. 1008, Grenzsperre gegen Kroatien im Bereich des Landkreises Cilli, 28. 1. 1944. 145 Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 771–772. 159 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 410 km zračne razdalje.146 Prav tako je bila v vodilni vojaško-politični strukturi nacistične države še vedno prisotna bojazen, da se bodo zahodni zavezniki izkr- cali nekje na Balkanu (špekulirali so o Istri, grških otokih, jadranski obali itn.).147 Hitler se je na prete- či nevarnosti odzval z dvema dekretoma (povelje z dne 26. julija in 19. septembra 1944) in ukazal, naj se tudi na reki Sotli vzpostavi neprebojni »Südostwall« ( Jugovzhodni zid, imenovan tudi »Reichsschutz- stellung«, tj. črta za zaščito rajha). Skratka, glavna in močno utrjena obrambna linija, kjer naj bi se zlomila sovjetska ofenziva in ki naj bi preprečila vdor Rdeče armade v okupirano Spodnjo Štajersko in jugovzho- dno Avstrijo.148 Sotla se je v dokumentih nemškega vojaškega poveljstva pojavljala kot zadnja varovalna prepreka na skrajnem jugu tretjega rajha, ki bi prodi- rajočim armadam protifašistične koalicije preprečila vdor v Hitlerjev rajh. V najslabšem primeru bi Nem- cem omogočila postopno in varno umikanje ter pre- potreben čas za organiziranje nove obrambne fronte, ki bi že ščitila južne meje predvojne Nemčije. Obsežna utrjevalna dela na južnih mejah nem- škega rajha so na podlagi Hitlerjevega povelja iz- vajali in nadzirali posebni štabi, ki so delovali pod pokroviteljstvom krovne organizacije za utrjevanje nemških meja na jugu, tj. Festungsdienstelle Südost, ki jo je iz gostišča Pošta v Rogaški Slatini upravljal in vodil major Kögel.149 Utrjevanje t. i. celjskega sektorja150 sotelske meje je prevzel 3. gradbeni od- sek (Festungsbaustab Abteilung III ali Bauabschnitt III), njegov sedež pa je bil v Ljubljanskem domu, ki ga je okupator v času zasedbe Rogaške Slatine pre- imenoval v Grazer-Heim (v dokumentih se pojavlja tudi Grazerhof ).151 Iz tega objekta je štabu 3. utr- jevalnega odseka poveljeval celjski okrajni načelnik (Kreisführer) in okrožni vodja Štajerske domovinske zveze Anton Dorfmeister, po atentatu nanj februarja 1945 v Frankolovem pa ga je do konca vojne nasledil Heinz Mayerhofer.152 Kreisführerjevemu gradbene- mu štabu so pripadali še pionirji (Wehrmachtovi vo- jaki, posebej usposobljeni za bojne inženirje in grad- bince) in poizvedovalci. Vojaški poizvedovalni štab (Erkundung Stab) je bil podrejen pionirskemu šta- 146 Google maps: zračna razdalja med Rogaško Slatino in Beo- gradom, pridobljeno 22. 11. 2018. 147 Ferenc, Zaključne operacije, str. 66. 148 Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna, str. 773. 149 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Einquartierung der Befehlstelle Festigung Stab Südost, 7. 4. 1943. Majorjev sedež se je zaradi prostorske stiske v zdravilišču pogostoma selil, dokler niso aprila 1943 prostori v Hotelu Pošta obveljali za njegovo do- končno nastanitev. 150 Utrjevalna dela na Spodnjem Štajerskem so bila razdeljena na 4 dele (sektorje), ki so obsegali ozemlje utrjevalne linije v okraju. ARS, AS 1851, š. 64, Utrdbena dela na Spodnjem Štajerskem, 6. 12. 1944, str. 1. 151 ARS, AS 1851, š. 75, a. e. 1877, Skica Rogaške Slatine, 3. 12. 1944; š. 64, Utrdbena dela na Spodnjem Štajerskem, 6. 12. 1944, str. 1. 152 Teropšič, Nemško utrjevanje, str. 60. bu (Pionier Stab), katerega primarna naloga ob reki Sotli je bil nadzor nad gradbenimi deli in varovanje delavcev pred morebitnimi napadi.153 Oba sta bila v te namene nameščena v Zagrebškem domu sredi zdraviliškega parka v Rogaški Slatini.154 V prvi polovici oktobra 1944 je začel nemški oku- pator vzdolž celotne Sotle (od izvira v maceljskem hribovju do izliva pri tromeji v bližini Brežic) z ob- sežnimi utrjevalnimi deli, ki so obmejno ozemlje in bližnje vzpetine spremenila v gradbišče obrambnih sistemov in varovalnih preprek.155 Sprva je bila pred- videna betonirana obrambna linija (za okoliš Rogaške Slatine je bil med drugim pripravljen že cement za izdelavo betona), toda zaradi hudega pomanjkanja materiala (predvsem železa) se je morala nacistična oblast odločiti za navadno utrjeno črto, sestavljeno iz poljskih utrdb.156 Velikopoteznost obrambne gradnje je bilo mogoče prepoznati tudi v povečani obreme- njenosti spodnještajerskega železniškega omrežja. Že 5. oktobra 1944 so v bližino utrjevalnih odsekov pri- čeli prevažati vagone, polne bodeče žice in železnih stebrov, na katere so pripenjali pocinkano rezilno oviro.157 Višino bodeče žice so na odseku Podče- trtek–Ormož uskladili na 2 metra, med Dobovo in Podčetrtkom pa na 1 meter, medtem ko je nje- na širina vzdolž Sotle znašala od 4 do 6 metrov.158 Obveščevalni oddelek Glavnega štaba NOV in PO Slovenije je ob koncu februarja 1945 v poročilu o vi- šini meje navajal nekoliko različne podatke. Zamini- rana žična ovira na razmejitveni črti med Nemčijo in NDH naj bi bila visoka približno 2,5 metra, široka pa okoli 3 metre.159 Med gosto prepleteno rezilno žico, razvito v obliki piramide, so prav tako zgostili min- ska polja, kamor so položili težke nagazne mine (črne barve, štirioglate oblike, težke od 3 do 5 kilogramov) in potezne mine (rumene barve in okrogle obli- ke). Zaminirali in utrdili so tudi hrvaško stran. Na nemški strani so bližnje okoliške vzpetine prepredli s stoterimi kilometri strelskih jarkov (domačini jih imenujejo »šicgrabni«) s pripadajočimi visokimi za- ščitnimi nasipi, podzemnimi bunkerskimi jamami,160 153 ARS, AS 1851, š. 64, Utrdbena dela na Spodnjem Štajer- skem, 6. 12. 1944. 154 ARS, AS 1851, š. 75, a. e. 1877, Skica Rogaške Slatine, 3. 12. 1944. 155 ARS, AS 1851, š. 69, a. e. 1826, Utrjevalna dela na teritoriju Slovenije, 27. 2. 1945, str. 1. 156 ARS, AS 1851, š. 64, Mesečna poročila 1. 10. 1944 – 31. 10. 1944, str. 12, 19; t. e. 78, f. 63, Poročilo o utrjevanju na Spod- njem Štajerskem, 21. 10. 1944, str. 1. 157 ARS, AS 1869, f. 333/III, Poročilo obveščevalne točke 1 refe- rentu za teren IV operativne cone NOV in POS o položaju, 5. 10. 1944. 158 ARS, AS 1851, t. e. 74, a. e. 1867, Obmejni pas Hrvatske: Utvrdjivanje, str. 20. Poročilo je bilo izdano za februar in ma- rec 1945. 159 ARS, AS 1851, š. 69, a. e. 1826, Utrjevalna dela na teritoriju Slovenije, 27. 2. 1945, str. 2. 160 Bunkerske jame so bile do šest metrov globoka ter z neobde- lanim debelim lesom obložena bivalna in skladiščna zaklo- nišča, ki bi v primeru sovjetske invazije nemškim branilcem 160 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 skladišči za strelivo, topovskimi rovi in raznimi past- mi. Na višje strateške položaje so namestili strojnič- na gnezda (»MG-Stellungen«) in zavarovane strel- ne odprtine, na prehodnih točkah (npr. mostovih) so položili protitankovske ovire (stebre in mine), v zaledju protitankovskih preprek pa so namestili tudi lažje protitankovske topove, pripadajoča »Panzer- faust« gnezda ter padalne stene za boj proti tankom in invazijski pehoti.161 Vzdolž meje so na liniji od 100 do 150 metrov proč od Sotle izkopali do 4 metre široke in 3,5 metra globoke protitankovske jarke, ki so jih na posameznih lokacijah okrepili še z lesom ali šibjem. Protitankovski jarek na cesti Rogatec–Roga- ška Slatina tik ob Sotli je bil denimo globok in ši- rok pet metrov. Pred te jarke, ki so ob Sotli skupaj s strelskimi jarki predstavljali glavno in neprekinjeno protitankovsko varovalo, so postavljali tudi dvovrstne ali večvrstne žične ovire. Na območjih pomembnej- ših utrjevalnih del so gradili tudi kamnite bunkerje in postavljali protiletalske topove. V primeru pomanj- kanja gradbenega materiala (kamenja, lesa in zemlje) za gradnjo močnejših bunkerjev je okupator ob Sotli celo rušil in uničeval kamnite bivalne hiše.162 Utrjevalno gradnjo so pod stalnim nadzorom služila kot varno zatočišče pred težkim orožjem (letalskimi bombami, topovskimi granatami, minometnimi izstrelki itn.). Njihov vrh je bil pokrit s tremi plastmi lesa in vmesnega kamuflažnega listja. 161 ARS, AS 1851, š. 69, a. e. 1826, Zagorje po podatkih od 1.III.45, str. 1–2; Dodatek k utrjevanju Štajerske, 31. 3. 1945; Emil Krajnc, avdiopričevanje (izpraševal D. Siter). 162 ARS, AS 1851, š. 69, a. e. 1826, Dodatek k utrjevanju Štajer- ske, 31. 3. 1945; Štajerska; Zagorje po podatkih od 1.III.45, str. 2. nemške policije in Wehrmachtovih pionirskih ba- taljonov izvajali ruski, angleški, italijanski in poljski vojni ujetniki, kaznjenci, delavci iz Nemške delov- ne službe, prisilno privedeni civilisti (največ je bilo domačinov iz lokalnega okolja, precejšen delež pa so tvorili tudi Savinjčani, Celjani in civilisti drugih narodnosti – zlasti Avstrijci, Madžari in Italijani) ter zaporniki iz Starega piskra. Vozniki utrjevalnega ma- teriala so prišli celo iz Bavarske. Med civilnim prebi- valstvom so se znašla predvsem dekleta, žene, otroci in telesno pohabljeni moški, ki zaradi bojnih poškodb niso bili več primerni za nadaljnje služenje v nemški vojski.163 Na pomembnem srečanju vseh spodnješta- jerskih županov 27. septembra 1944 v Mariboru je zastopnik Steindla vsem prisotnim predal povelje, da mora Spodnja Štajerska za obrambo svojih meja mobilizirati približno 100.000 ljudi, ki bodo zadol- ženi tudi za utrjevanje ključnih spodnještajerskih mest.164 16. oktobra 1944 je obveščevalni center 14. divizije v poročilu zapisal, da bo treba za izgradnjo obrambne linije na celotni dolžini Sotle mobilizirati od 28.000 do 50.000 delavcev.165 Na sektorju 3. grad- benega odseka s sedežem v Rogaški Slatini naj bi de- lalo od 8.000 do 12.000 prisilno pripeljanih delav- 163 Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna, str. 773; But, Za­ pisi, str. 101; Orožen, Štiri skice, str. 312. 164 ARS, AS 1851, t. e. 78, f. 63, Podatki o formiranju, utrjevanju in operacijah sovražne vojske na Sp. Štajerskem, 1. 10. 1944, str. 2. 165 ARS, AS 1851, š. 69, a. e. 1826, 16. 10. 1944. Situacijsko po- ročilo je bilo naslovljeno na Glavni štab NOV in PO Slove- nije. Levo: najlepši primerki stanovanjskih bunkerjev se v Rogaški Slatini nahajajo na vrhu vzpetine Janina tik nad zdraviliškim parkom. Na fotografiji je lepo viden tudi vezni (vhodni) jarek, ki je povezoval dostope med strelskimi jarki in bunkerji. Desno: ohranjena linija strelskega jarka na severni strani Janine. Obstajalo je več tipov teh jarkov, v okolišu Rogaške Slatine so bili zaščiteni celo z rombasto ali spiralno bodečo žico (foto: D. Siter, 25. 3. 2018). 161 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 cev.166 Podobne številke navaja tudi Ferenc v svojem zborniškem članku: oktobra 1944 naj bi na območju 3. gradbenega odseka dnevno delalo več kot 8.000 delavcev.167 Podatki o številu mobiliziranih za utrje- valno gradnjo na tem območju se sicer nekoliko raz- likujejo. Glavni štab in njegov obveščevalni oddelek sta za november 1944 zapisala, da na sektorju meje med Ormožem, Rogatcem in Brežicami (gre za večje operativno območje, kot ga je pokrival 3. utrjevalni štab iz Rogaške Slatine) dela največ 10.000 ljudi.168 V drugi polovici oktobra 1944 je na odseku meje pri Rogaški Slatini delalo približno 3.000 delavcev, pri Svetem Petru 1.000, na relaciji Krško–Brežice pa okoli 3.000 vpoklicancev.169 V začetku decembra je po podatkih obveščevalnega centra Kozjanskega odreda pri Podčetrtku v zamrznjeno zemljo jarke in jame kopalo okoli 2.000 ljudi, ki so se naselili kar v velikih grajskih sobanah bližnjega gradu.170 Moška mobilizacija je zajela starostni razpon od 14 do 60 166 But, Zapisi, str. 101. 167 Ferenc, Nemška okupacija, str. 277–278. 168 ARS, AS 1851, š. 64, Mesečna poročila 1. 11. 1944 – 30. 11. 1944, str. 19. 169 ARS, AS 1851, t. e. 78, f. 63, Poročilo o utrjevanju na Spod- njem Štajerskem, 21. 10. 1944, str. 2. 170 ARS, AS 1851, š. 105, a. e. 2082, Situacijska poročila obve- ščevalnega centra Kozjanskega odreda, 3. 12. 1944; Teropšič, Štajerska v plamenih, str. 579, 584. let (v nekaterih obmejnih občinah so v kasnejših me- secih izvajali tudi popise šolske mladine od 12. leta naprej), medtem ko so se morale delovnemu vpoklicu obvezno odzvati ženske med 16. in 50. letom starosti. Vpoklici za delo na utrjevalnih odsekih ob Sotli so se pričeli v prvih oktobrskih dneh leta 1944 in so trajali skoraj do konca vojne.171 Gradnjo obrambnih utrdb v nečloveških zimskih pogojih so nadzirali najmanj trije nemški vojaški ba- taljoni, med njimi 110. posebni pionirski bataljon in 27. bataljon iz Rogatca.172 Po nekaterih podatkih naj bi gradbena dela v širšem okolišu Rogaške Slatine v povprečju nadzorovalo približno 1.200 vojakov in policistov.173 Večji del stražarjev je sicer pripadal sta- rejšim skupinam vojne naveličanih avstrijskih rezer- vistov, ki so kazali vidne znake malodušja in vdaje v dokončni poraz Hitlerjeve Nemčije, kar se je kazalo tudi v številnih sabotažah (lomljenje in kraja delov- nega orodja), nedisciplini in pobegih.174 Ljudi, ki so 171 ARS, AS 1851, š. 64, Mesečna poročila 1. 11. 1944–30. 11. 1944, str. 19; f. 63, t. e. 78, Podatki o formiranju, utrjevanju in operacijah sovražne vojske na Sp. Štajerskem, 1. 10. 1944, str. 1, 3; Teropšič, Nemško utrjevanje, str. 61. 172 ARS, AS 1851, š. 69, a. e. 1826, Utrjevalna dela na teritoriju Slovenije, 27. 2. 1945, str. 1; Ferenc, Nemška okupacija, str. 277. 173 Orožen, Štiri skice, str. 312. 174 But, Zapisi, str. 101. Zdraviliški park v Rogaški Slatini pozimi 1944–1945: vpoklicane ženske se odpravljajo na utrjevalno delo ob Sotli, kjer so morale v zamrznjeni zemlji in nemogočih pogojih izkopavati jarke in bunkerje ter nositi les (zasebna zbirka Roberta Vrečka, objavljeno z njegovim dovoljenjem). 162 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 se delu upirali ali z utrjevalnega območja celo dezer- tirali, so nemški policisti postrelili v okoliških gozdo- vih.175 Preostalo obmejno civilno prebivalstvo, ki za delo ni bilo mobilizirano, je bilo preseljeno 18 km v notranjost nemške okupacijske cone.176 Konec vojne in povojno čiščenje meje Ves sistem utrjevanja je bil tako na območju Sotle kot drugod v okupirani Sloveniji povsem zaman. Be- žeče kolone poraženih nemških armad so se z Balka- na proti notranjosti Avstrije in Nemčije umikale tako hitro, da ni bil z utrjene sotelske linije sprožen en sam strel.177 Ob koncu vojne je komunistična oblast pričela s čiščenjem sotelske meje. Najprej so za one- sposabljanje min izkoriščali pretežno nemške vojne ujetnike, ko pa so bile žrtve zaradi tega prevelike, je na mejo prispela JLA in posebne minerske ekipe. Smrekove stebre so izruvali, žico so zvili v kolut in odpeljali v Štore, minska polja pa so deaktivirali s po- močjo posebnih detektorskih naprav. Številni krajani so si ponoči tlačili mine v nahrbtnike in jih tovori- li domov, kjer so jih v povojnih letih uporabljali za 175 Orožen, Štiri skice, str. 312. 176 ARS, AS 1851, f. 63, t. e. 78, Poročilo o utrjevanju na Spod- njem Štajerskem, 21. 10. 1944, str. 2. 177 But, Zapisi, str. 101. različna razstreljevalna dela. Podobno je bilo z žico, ki so jo domači kmetje porabili za ograjevanje svo- jih domov in kmetijskih zemljišč. Žal so se posledice okupatorjevega razmejevanja na Sotli kazale še kar nekaj let po vojni. Precej min je ostalo neodkritih, zaradi česar je prihajalo do številnih nesreč. Pričeval- ci se spominjajo, da je najpogosteje nastradala kaka krava ali konj, dogajalo pa se je, da so morali ceno svoje naivne radovednosti plačati tudi ljudje.178 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv projekta »Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupa­ cijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«. Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ašker- čeva cesta 2, 1000 Ljubljana. ARS – Arhiv Republike Slovenije (Ljubljana) AS 1602, Deželni svetnik okrožja Celje AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske 178 Emil Krajnc/Vjekoslav Petek/Jože Zbil, avdiopričevanja (iz- praševal D. Siter). Primer iskanja ostankov utrjevanja s pomočjo laserskega skeniranja površja oz. LIDAR tehnologije (svetlobno zaznavanje in merjenje razdalj), ki omogoča vpogled skozi rastje. Mikroštudija je bila opravljena v Vonarju zraven Sotle v neposredni bližini Rogaške Slatine (arhiv projekta »Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško!«). 163 2019 DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 in partizanskih odredov Slovenije, 1941–1945 AS 1869, Četrta operativna cona narodnoosvo- bodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, 1943–1945 AS 2173, Zbirka arhivskega gradiva nemških orožniških postaj na zasedenem slovenskem ozemlju, 1938–1945 HR-HDA – Hrvatski državni Arhiv (Zagreb) HR-HDA-227, Ministarstvo vanjskih poslova Nezavisne Države Hrvatske MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije (Ljub- ljana) Fototeka PA AA – Politisches Archiv des Auswärtigen Amts [Politični arhiv Nemškega zunanjega ministrstva (Berlin)] R 105127, Die Grenzen des Deutschen Reiches in Krain und Südsteiermark. R 105131, Grenzfestlegung zwischen Deutsch- land und Kroatien 1941–1943. ZASEBNE ZBIRKE Božo Kolar, Rogaška Slatina. Robert Vrečko, Slovenske Konjice. USTNI VIRI Alen Dolšak, Rjavica pri Rogaški Slatini 2018 (iz- praševal Daniel Siter). Jože Hederih, Dekmanca 2017 (izpraševal Peter Mikša). Mirko Halužan, Šmarje pri Jelšah 2017 (izpraševal Daniel Siter). Gabrijela Krumpak, Rogaška Slatina 2017 (izpraše- vala Daniel Siter in Peter Mikša). Emil Krajnc, Rogatec 2017 (izpraševal Daniel Siter). Branko Mikša, Rogaška Slatina 2017 (izpraševal Pe- ter Mikša). Josip Majcenič, Mali Tabor 2017 (izpraševal Daniel Siter). Vjekoslav Petek, Rogaška Slatina 2017 (izpraševal Daniel Siter). Jože Plemenitaš, Rogaška Slatina 2017 (izpraševal Daniel Siter). Marija in Jože Unverdorben, Rogaška Slatina 2017 (izpraševal Peter Mikša). Jože Zbil, Vonarje 2017 (izpraševala Peter Mikša in Daniel Siter). ČASOPISNI VIRI Slovenec, 1941. Slovenski narod, 1941. Štajerski gospodar, 1941. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI But, Franc: Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bočem. Rogaška Slatina: Delavska univerza v Šmarju pri Jelšah, 1983. Ferenc, Tone: Nemška okupacija. Med Bočem in Bo­ horjem (ur. Janko Liška in Rudi Lešnik). Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina: De- lavska univerza, 1984, str. 247–278. Ferenc, Tone: Izbrana dela: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1: Razkosanje in aneksioni­ zem. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Ferenc, Tone: Izbrana dela: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 2: Raznarodovanje. Ljublja- na: Znanstvena založba Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, 2010. Ferenc, Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor: Obzorja, 1968. Ferenc, Tone: Zaključne operacije za osvoboditev naše domovine. Kronika 8, 1960, str. 65–80. Klanjšček, Zdravko, Tone Ferenc, Ivan Ferlež et al.: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem: 1941– 1945. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. Klasinc, Peter Pavel: Okupacija dela slovenske zemlje s strani Neodvisne države Hrvaške v času med letom 1941 in 1945: arhivski dokumenti o dogajanju na in ob okupiranem ozemlju. Ljubljana: Zavod 25. junij, 2011. Marinc, Ivo: Rogatec v času od 1850–1918 in 1941–1945. Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno selo: ob 700 letnici podelitve trških pravic 1283–1983 (ur. Ivo Marinc). Rogatec: Krajevna skupnost Rogatec, 1985, str. 87–122. Mikša, Peter, Daniel Siter, Božo Repe, Maja Vehar, Matija Zorn, Božidar Flajšman, Bojan Balkovec, Kornelija Ajlec in Manca Volk Bahun: Rogaška Slatina kot obmejno mesto nemškega rajha 1941– 1945, panoji 1–11. Nezavisna Država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova: Međunarodni ugovori 1941. Zagreb: Hr- vatska državna tiskara, 1941. Orožen, Franc: Štiri skice iz zgodovine Rogaške Slatine: okupacija in narodnoosvobodilna bor- ba. Celjski zbornik 1961 (ur. Tine Orel in Gustav Grobelnik). Celje: Svet za kulturo okraja Celje, 1961, str. 308–314. Teropšič, Tomaž: Nemško utrjevanje na Spodnjem Štajerskem proti koncu druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 48, 2008, št. 2, str. 53–70. Teropšič, Tomaž: Štajerska v plamenih: taktika, orož- je in oprema štirih vojsk na Štajerskem v drugi svetovni vojni. Brežice: Posavski muzej Brežice, 2012. Zajc, Marko: Sotla, majhna voda: reka Sotla kot na- ravna, politična in ideološka meja v 19. in začetku 164 2019DANIEL SITER: REKA SOTLA KOT OKUPACIJSKA MEJA MED NEMŠKIM RAJHOM IN NDH: PRIMER OBČINE ROGAŠKA SLATINA, 141–164 20. stoletja. Zgodovina za vse 19, 2012, št. 1–2, str. 101–113. SPLETNE STRANI Google maps: zračna razdalja med Rogaško Slatino in Beogradom, pridobljeno 22. 11. 2018. Mihanović. http://fluminensia.org/mihanovic-u- -rijeci-napisao-lijepu-nasu, pridobljeno 20. 12. 2018. Wikipedia: Sotla. https://sl.wikipedia.org/wiki/So- tla, pridobljeno 16. 12. 2018. TERENSKO DELO Fotografije: Daniel Siter, Marko Berkovič LIDAR posnetki (Laser Imaging Detection And Ranging / lasersko snemanje, zaznavanje in mer- jenje razdalj), Agencija Republike Slovenije za okolje S U M M A R Y Sotla River as the occupational border bet- ween the Third Reich and the Independent State of Croatia: the case of the municipality of Rogaška Slatina By 11 April 1941, the German army also occupied areas along the Sotla River, which delimitated the banates of Drava and Sava until the attack on Yugo- slavia. In mid-May, following the swift occupation, the Sotla became a state border between the Nazi Germany and its satellite, the Independent State of Croatia (Nezavisna država Hrvatska, NDH), pursu- ant to a bilateral treaty. Spearheading the decision- making on the implementation of necessary border corrections, the central German–Croatian delimita- tion commission seated in Rogaška Slatina, tailored the changes in the demarcation line of the border in the initial stage of German occupation. One of the reasons for the border modification was the annexa- tion of the Croatian municipality of Hum na Sotli encompassing slightly over 36 km2 of territory to the Third Reich. Just as in the case of Trebnje, the oc- cupation of Hum was, for economic reasons, primar- ily called for by lower German authorities. With the new bilateral treaty signed in mid-June 1941, the oc- cupational border shifted back to the Sotla, where it remained until the end of the war. The Nazi authori- ties commenced the first phase of reinforcing the Sotla riverbed by erecting a high wire fence, setting up border guard outposts and watchtowers, installing zinc-plated barbed wire, and laying minefields along the entire breadth of protective barriers. As shown by research, the Sotla was more permeable in the bor- der sector under examination as previously assumed. This was also due to there being a greater number of border crossing points in the analysed section of the border than today. However, this should not mis- lead us. Heavily surveilled, the border only allowed passage to holders of border passes, which were not widely accessible. Another witness to the fact that the state border on the Sotla drove a wedge in the life of the border population by cutting human, econom- ic and cultural ties is the occurrence of smuggling, which often constituted the only means of survival. Many smugglers were killed by mines. With the Eastern Front knocking on the door of the Third Reich at the end of 1944, the Sotla, being the southernmost river in the Nazi state, obtained a key role in defending the crumbling Reich in the middle of the year. On its opposite bank was the Ger- man occupational province of Lower Styria, serving as the last buffer zone protecting the heart of Hit- ler’s Germany. In October 1944, the German mili- tary command converted the border province along the Sotla River into a construction site of defence systems to fend off or at least hinder the advances made by the anti-Fascist (particularly Soviet) armies. However, the swift collapse of the Southern Front and the retreat of the German army towards Aus- tria rendered all attempts at reinforcing the barriers completely in vain. At the end of the war, spruce and hornbeam pillars were pulled out, the wire was coiled up and removed, and minefields were first deactivated by prisoners of war who and subsequently by special demining teams. That history teaches us so little and that we are constantly doomed to repeat it is vividly illustrated by the current situation along the Sotla border between Croatia and Slovenia, which, more than seventy years after the biggest global slaughter, is again lined with coils of razor wire.