PO NEDOLŽNEM
Črtica iz šolsklh let. — Napisal Vuk o v o j. III.
Dilo je jesenskega dne popoldne. Šolarji so drli iz šole domov v glasnih pogovorih.
BMeni se zdi Polžev Janez vcdno pridnejši. AH si videl, kako je odgovarjal danes gospodu nadzorniku. Jaz bi nikoli ne stlačil kaj takega skupaj, gotovo ne! In marsikdo drugi tudi ne. Janez se je pa res dobro odrezal."
,Prav praviš, Nace," mu pritrdi nekdo iz gneče. nPolžev Janez je bil zmerom priden. No, samo enkrat — pravijo — da je ptiče pobijal."
Jaz bi šel stavit, da jih ni on," je ugovarjal majhen fantek, ki je bil doma tam koncem vasi. BKlanč-nikov Matevž je vseh muh poln. Gotovo je takrat na-lagal gospoda učenika."
BTako pravim tudi jaz "
BIn boste videli, da se bo pravica izkazala."
»Enkrat žel"
..Gotovo."
Tako so se razgovarjali večji šolarji, ki so hodili k učeniku v šolo. Mlajši, katere je poučevala gospo-dična učiteljica, so pa molče korakali poleg njih in poslušali njih pogovore.
,Kaj je pa naredil Polžev Janez?" se oglasi mladi Peterček, ki je bll že pripravljen, da zatoži Janeza staršem, da bi ga natepli.
»Nič. Danes je dobro znal pri gospodu nadzor-niku. — Ti tudi nisi nič boljši kot Klančnikov Matevž. Nič prida te ni."
Počasi so se razšli šolarji. Po vasi pa jc priko-rakal gospod učitelj in spremljal gospoda nadzornika.
oPo večini so vaši šolarji jako pridni," se je iz-razil gospod nadzornik gospodu učitelju. »Nekaj je pa povsod lakih, ki ne ubogajo in so leni. Tistega imam v mislih, ki sedi tam v zadnji klopi. Precej velik je in prekanjeno gleda."
S4   122   PS
*No, no, to je Klančnik Matevž. Ta fant še nikolr ni bil nič prida. Prvi razred je delal cela tri leta. Dru-gega tudi ne bo nič manj, kot je podobno." In go-spod učitelj so si pogladili sivo brado in misli so jin> uhajale nazaj v prošle dneve: v duhu so videli Polže-vega Janeza, ko je bil najbrže po nedolžnem kazno-van-------------
»Pohvaliti pa moram predvsem," povzame besedo zopet gospod nadzornik, ,,Bastardo Janeza. To je ko-rajžen in čvrst dcčko. lz njega bo še kaj."
,,No, no, to je priden deček. Pri Polževih se pravi po domače. Ensamkrat se spominjam, da je bil kaznovan. Pa od takrat je postal še marljivejši. Tudi prejc je bil priden, samo malo boječ je bil. Od tisti-krat pa je bolj pogumen. Ampak oni dogodek mi ne gre iz glave. Mislim, no — na Janeza Bastardo, ki je bil kaznovan. Dostikrat scm že premišljal to, in dozdeva se mi, da je bil še takrat kaznovan po nedoižncm. Toda sedaj je že, kar je "
»Pogosto je krivica zavita v škrlaten plašč in v dragoceno ogrinjalo. Če se pa bliže pogleda in od-grne plašč ter se preišče, kaj je pod njim, se pod takin* plaščem neredko dobi prav grdo hinavstvo in krivica. Pravica pa postane poiem tem lepša. — Morda je bil Bastarda Janez tedaj žrtev kakega poredneža."
BNo, no, no, meni to ne gre iz glave. Pozdravljeni, gospod nadzornik."
»Bog vas ohrani, gospod učitelj. Mnogo uspeha v šoli!"
In nadzornikov voz je oddrdral skozi vas; go-spod učitelj pa so jo krenili po vasi. Z vseh strani so se jim odkrivali šolarji. Tam pred Jernikovo hišo pa so se ustavili. Klical jih je gospodar Jernik.
»Gospod učenik! Nimam navade odvračevati mla-dine od veselja. Jaz sam sem bil rad vesel, ko sem bil mlad. Nekaj drugega pa je, če je mlad človek po-reden, ali čc je vescl. Veselje in tatvina pa tudi in vse-eno. — Tam ob mojih njivah v Lipalici sta pasla živino Klančnikov Matevž in Oglarjev Tine. Zakadila sta se v mojo turšico in nakrehala kržev. Te sta potem pekla pri ognju. Jaz sem ju videl in dobro razločil. Bil sem
123
v hribu, kjer smo pobirali praprot. Predaleč pa se mi je zdelo, da bi ju šel trest za ušesa. Povem pa vam, da ju kaznujete, kakor zaslužita. Nikomur ne želim slabega in tudi njima ne. A če se otrok navadi majhen, nadaljuje, ko je mož."
*No, no, no, tako, tako!" so zatrjevali gospod učitelj. BJe že prav, da ste mi povedali. Bosta žc do-bila, kar sta zaslužila."
ln gospod učitelj so premišljali domov grede. kako poredna sta Matevž in Tine. Spomnili so se tudi Janeza. In Kosmačeveg-a Franceta so se domislili nDobri se za dobrega potegne," so dejali samiprisebi.
Matevž in Tine sta bila potem res v šoli kazno-vana. Prejela sta, kar sta zaslužila. Vsa šola jima je kazen privoščila, ker sta bila med vrstniki znana zlob-neža in hinavca; samo Janez je ostal hladen, prepu-ščajoč mlada zanikarneža božji pravici.
IV.
Nekdanji šolarji so odrastli. Pozabili so šolske doživljaje; le poglavitni so jim ostali še živo v spo-minu. Tako Klančnikov Matevž in Oglarjev Tine nikoli nista mogla pozabiti, kako sta kradla Jerniku koruzo na polju. Pa tudi tega nista pozabila, kako sta se na-lagala o Polževem Janezu, da je bil po nedolžnem kaznovan. Pa o vsem tem sta seveda najrajša molčala. A Polžev Janez se je teh dogodkov (udi še dobro spominjal. Zdaj je pomaga! delati staršem na polju in ni imel več časa mnogo razmišljati o otroških letih. Le semintja so mu prihajali spomini v glavo.
Dogodilo se je, da je Klančnikov Matevž hudo obolel. Hudo pljučnico je dobil, in zdravnik je nami-gaval njegovim staršem, da bo težko kaj. V hudi bo-lezni pa so Klančnikovemu Matevžu rojile po glavi tudi hude misli in žalostni spomini so vstajali iz pre-teklosti. Bal se je vselej teh misli in mrzlično se je stresel na postelji. V takih trenotkih ga je izpraševala mati, kaj mu je; a on je molčal. Nekoč pa je rekel materi s komaj slišnim glasom:
BPokličitc, mati PolževegaJaneza, naj pride k meni."
   124
Stopil je popoldne v sobo Polžev Janez in ogo-voril Matevža.
nNo, kako je, Matevž ? Ali si že kaj boljši ? Ozdravi se! Glei, kmalu nas bo cesar klical v vojake, in škoda takega fanta, kot si ti."
,Nič ne bo z mano, nič, Janez! V Krtovo bom šel. Pa naj bo, kakor je božja volja! — Nekaj težkega
mi pa še leži v prsih-----------Tako težko ii povemr
ker mi je hudo in žal, da sem ti storil krivico V šol-skih letih je bilo, ko sem te obdolžil, da si pobil vrabce jn razdrl gnezdo. Kažnjen si bil zaraditega; jaz sem> se pa smejal — z Bogom sem drugo že opravil. Upamr da mi tudi ti odpustiš, da potem vsaj lahko utnrjem, če že mora biti!"
BŽe zdavnaj scm ti odpustii, Matevž," reče Janez: mehko. ,Le pctolažen bodi! Ozdravel boš in še pri-jatelja bova."
Janez se je poslovil od bolnika, ker ga je Čakala doma delo.
Nemalo pa se je začudil, ko je pritekla za njim Klančnikova dekla in ga poklicala nazaj,
nPojdi," je vpila, »pojdi nazaj, Janez! Matevž^ umira."
Stekel je Janez nazaj. Matevžu so rcs svetili v hiši. Sosedovka je molila na glas. Še enkrat je vzdihnil Janez globoko, pogledal naokrog in potem mirno za-spal. Prebudil se je v večnosti.
Oglarjev Tine je bil tisto leto, ko je umrl Klanč-nikov Matevž. star 18 let. Vse leto jc že pravil, da bo šel v Amcriko. Odtedaj pa, ko mu je umrl njcgov prijatelj Matevž, se je Tinc še bolj vglabljal v te misli. Odločil se je, da gre na vsak način v Ameriko, naj že bo, kar hoče. Misel, da naj poravna krivico, ki jo je storil Janezu, mu je tudi vedno rojila po glavi. Slišal je o Matevžu, da se je na smrtni postelji skesal in prosil odpuščanja Polževega Janeza. Tudi Tinetu se je zdelo, da mora tako storiti, preden odide v Ame-riko.  Mogoče,   se  potem ne bosta videla nikoli več.
Tisti dan, ko se je Tine poslavljal od domaČinov, • se je poslovil tudi od Janeza.
S4   125   VS.
BOdpusti, Jancz, vse, kar sem ti kdaj hudega in žalega 9toril," ga jc zaprosil Tine.
nO tem ni vcč govora, Tine. Le pozabi vse, jaz sem pozabil in odpustil," je odgovoril Janez mirno. *Pa piši kaj iz onega sveta, mislim i/. Amerike, kako se boš počutil."
In poravnano je bilo.
*            *
Ko sc je peljal Oglarjev Tine v Ameriko, je med vožnjo na morju hudo obolel. Poslali so ga nazaj v domovino. Tam je okreval. Toda huda bolezen mu je zapustila sledove. Še sedaj ni sposoben za delo, in pravijo, da tudi nikoli več nc bo. Kot mračna senca se vlači po vasi, misli na pretekla leta in se pogovarja z Ijudmi o letini, 0 vojski in o davkih, ki se vsako leto večajo. Posebno tnu ustreže, če ga kdo potolaži, naj počaka, da bo kmalu popolnoma okreval. Sicer Tine tem govoricam ne verjame mnogo, pa vendar si želi tega in zato je take govorice vesel.
Polžev Janez je prišel pred par leti od vojakov. Priden je še vedno in pošten tudi. Ljudje ga visoko Čislajo in pravijo, če bi bili vsi taki, kot je Polžev Janez, bi ne bilo zla na svetu. Sedaj si izbira nevesto. Vse kaže, da se bo kmalu poročil in zagospodanl na Polževini.                                                      Vukovoj