Prirodopis za dekliške meščanske šole. Sestavil Ivan IVI acher, c. kr. profesor in ravnatelj mestnega dekliškega liceja v Ljubljani. III. stopnja. S 117 slika m i. Kot učna knjiga pripuščena z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in pouk z dne 29. avgusta 1908, štev. 33.475. Cena. vezani lt n j i g i Iv 2 • S O. V Ljubljani, 1908. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Vsebin a. I. Človek in njegovo zdravje. II. Pregled prirode. A. Živalstvo. IV Stran III. razred: Plazilci. 1. red: Kuščarji.75 2. red: Kače.76 3. red: Želve.76 IV. razred: Krkoni. 1. red: Brezrepi krkoni ali žabe . 79 2. red: Repati krkoni.79 V. razred: Ribe. 1. red: Ostroplute ribe ... 81 2. red: Melikoplute ribe . . 81 3. red: Sklenoluske.81 4. red: Hrustnice.82 b. Nevretenčarji. VI. razred: Žuželke. 1. red: Kožokrilci.86 2. red: Hrošči.87 3. red: Metulji ...... 88 4. red: Dvokrilci .... .89 5. red: Ravnokrilci.90 6. red: Kljunate žuželke ... 93 VII. razred: Stonoge. Stonoge.. 95 Stran VIH. razred: Pajkovci. 1. red: Ščipalci. 97 2. red: Pravi pajki. 98 3. red: Grinje ali pršice. ... 98 IX. razred: Kosarji ali raki. 1. red: Deseteronožci.99 2. red: Obročkarji.99 X. razred: Črvi. 1. red: Kolobarniki.100 2. red: Gliste.100 XI. razred: Mehkužci. 1. red: Glavonožci.103 2. red: Polži.105 3. red: Školjke.105 XII. razred: Iglokožci. Iglokožci. , 105 XIII. razred: Mebovci. 1. red: Polipi.107 2. red: Gobe.109 XIV. razred: Praživali. Praži vali.111 B. Rastlinstvo. a. Cvetne rastline. I. razred: Prostolistnice. II. razred: Zrastlolistnice. III. razred: Brezvenčnice. 1. družina: Dresni.135 2. družina: Koprivnice . . . . 136 3. družina: Mačnice.138 Stran IV. razred.: Enokaličnice. 1. družina: Palme.139 2. družina: Kukavice.141 3. družina: Perunike.144 4. družina: Lilije.144 5. družina: Trave.144 V. razred: Golosemenke. Družina: Iglasto drevje .... 145 b. Brezcvetne rastline. VI. razred: Praprotnice. 1. red: Praproti.147 2. red: Mahovi.149 Stran VII. razred: Steljčnice. 1. red: Lišaji.150 2. red: Glive.151 3. red: Alge a"li haluge .... 152 Notranja rastlinska osnova. Staniča.155 List.156 Korenina.161 Steblo in deblo.162 Cvet.164 Plod in seme.165 O. Rudstvo. a. Rudnine. I. razred: Kameni. 1. red: Soli.166 2. red: Pasoli .... . . 166 3. red: Mastniki.166 4. red: Trdci.166 5. red: Prsti.166 II. razred: Kovine in rade. 6. red: Kovine.167 7. red: Žveplene rude .... 167 8. red: Kisikove rude .... 167 9. red: Solne rude.167 III. razred: Vnetnice. 10. red: Vnštnice.168 b. Vzdušnine. Vzdušnine.169 c. Hribine. 11. red: Ležičave hribine . . . 170 12. red: Kristalaste usedline . . 171 13. red: Gromače.171 14. red: Hribine organskega izvora 172 O naši zemlji.173 Reja otrok in postrežba bolnikom. Reja otrok 181 | Postrežba bolnikom . . 188 /c L Človek in njegovo zdravje Macher, Prirodopis III. 1 I. Oblika in deli človeškega telesa. človeško telo je dvostransko somerno. Navpična ravnina deli namreč telo na dva dela, ki se imata kakor rokavici desne in leve roke. Obe polovici imata enako težo, kar je važno za vzdrža- vanje ravnotežja pri gibanju. Ogledujemo li človeško .telo ali pa telo večje živali, zapazimo takoj na njem tri glavne dele: glavo, trup in ude. Glavo veže s trupom gibčen vrat, zaraditega jo lahko prosto obračamo, kar je zelo važno, ker je glava vhod za hrano in zrak, in ker so v njej tudi prevažna čutila. Sesalci se gibljejo navadno po vseh štirih udih, in sicer z navzdol obrnjeno glavo, človek uporablja za hojo le spodnje ude. Zato je pa potrebno, da je trup vzravnan, glava pokončna, lice obrnjeno naprej in da so prosti zgornji udje, ki imajo izvrševati različne posle. II. Kosti in sklepi. Vodne živali podpira voda od vseh strani. Če se ne gibljejo posebno hitro, je njih telo tudi mehko, ker ne potrebuje večje trdnosti. Drugače pa je pri živalih, ki žive na kopnem, ker jih zrak ne podpira mnogo. Potreba jim je večje trdnosti ali opore, in to jim daje notranje koščeno ogrodje ali okostje (das Skelett). Ker se pa mora telo premikati, je naravno, da mora imeti gibljivo okostje, kar je pa le mogoče, če sestoji iz posameznih gibljivih delov, ki jih imenujemo kosti. Mesta pa, kjer se kosti pregibajo, imenujemo sklepe (das Gelenk). Kosti pokriva odzunaj pokostnica (die Beinhaut), to je tenka kožica, ki gre od ene kosti preko sklepa na drugo kost. Ker je pokostnica okoli sklepov močnejša, žilava ali kitasta, ne razpadejo kosti v sklepih. Natančno si lahko ogledamo take gibčne sklepne vezi na svežih kosteh kakega večjega sesalca. Na koncu take kosti je jako gladek hrustanec, ki se omehča v vreli vodi. Navadno se končuje ena 1 * 4 kost z obličasto sklepno jabolčico m se ta ujema z izdolbeno sklepno ponvico druge kosti. Med njima se nahaja sklepna maz, da se kosti laže gibljejo ter se ne tro med seboj. Saj mažemo tudi pri strojili, vozovih itd. sklepe Slika 1. Podolžni prerez zgornjega dela stegnenice. M. kostna votlina, W. kostne stene. in osi, da zmanjšujemo trenje. Vsak sklep pa obdaja že ome¬ njena pokostnica kakor nekaka vrečica. Ako denemo svežo kost v razredčeno solno kislino, se raz- tope v njej trdni deli, to je f o s f o r n o k i s 1 e in apnene soli, ostane pa mehka in prožna hrustan čevin a, ki se pretvarja v vreli vodi v klej (Leim). če pa razžarimo kost v ognju, zgori hrustančevina in ostane k o s t n i n a (Knochen- erde). V mladosti imajo kosti več hrustančevine in so zato prožne in gibke, pozneje se pa izloča vanje vedno več kostnine, tako da postanejo v starosti krhke. Večinoma so kosti razdeljene paroma ob desni in levi strani, sorazmerno z zunanjimi udi; neparnih kosti je le malo. Kakor telo, tako ima tudi okostnica tri glavne dele: glavo, trup in ude. A. Kosti glave. Zgornji rob očesne dupline deli kosti glave v dva dela: v lobanjo (der Schadel) in v lice (das Gesicht). Lobanja leži navzgor in navzad; v njej je votlina za nežne in občutljive možgane. Ker se mora v razmerju z rastočimi možgani razširjati tudi lobanja, ni iz ene same kosti, amjiak jo sestavlja več ploščatih kosti. Najvažnejše lobanjske kosti so: čelnica (das Stirnbein; 1.), ki tvori čelo in deloma tudi očesni duplini, dve temenici (das Scheitelbein; 2.) dve senčnici (das Schlafenbein; 5.) in na spodnji in zadnji strani zatilnica (das Hinterhauptsbein; 3.). o Na lobanji zapazimo vijugaste črte, ki jih imenujemo šive (die Nakt). Ob teli črtali so lobanjske kosti med seboj zvezane, a se v mladosti lahko razmikajo. Dete ima med temi kostmi ozko kožico ali se pa kosti dotikajo le s hrustancem. Šivi se razvijo pozneje, okostene pa šele s 30. letom, in potem se lobanj¬ ske kosti več ne razmikajo. Večja med- kostna praznina se nahaja v prvi mla¬ dosti vrhu glave, ime¬ nujemo jo mečavo. Detetu se torej ne sme glava trdno obvezavati, .škoduje mu tudi vsak pritisk ali udarec na mehko glavo. Zatilnica ima spodaj velik predor, zatilno rupo (das Hinterhauptsloch), ob straneh pa dve sklepni jabolčici, ki se z njima glava gibčno sklepa z vratom. Notranji, debelejši del senčnice, takozvana skal ni ca (das Felsen- bein), zapira in varuje nežno notranje uho. Lične kosti tvorijo očesno, nosno in ustno duplino z organi vida, vonja in okusa. Skozi ustno in nosno duplino sprejemamo tudi hrano, oziroma zrak. Najvažnejše lične kosti so: ličnici (das Jochbein; 9.). Dva njiju podaljška ju vežeta s senčnicama. Z ličnicama se stikata zgornji čeljustnici (der Oberkieferknochen; 10.). Nos pokrivata odzunaj nosnici (das Nasenbein; 6.), nebnici (das Gaumenbein) pa .delita v sprednjem delu ustni in nosni duplini. Vse te kosti so med seboj in z lobanjo nepremično vezane ter tvorijo krepek odpor proti jako močni spodnji čeljust niči (der Unterkiefer- knochen; 11.), ki je edina na vse strani gibčna lična kost Sklepa jo vežeta s senčnicama. Slika 2. človeška lobanja. l. čelnica, 2. temenica, 3. zatilnica, 4. zagozdniea, 5. senčnica s sluho- vodno odprtino#., 6. nosnica, 7. golznica, 8. sitka, 9. ličnica, 10. zgornja čeljustnica, 11. spodnja čeljustnica. 6 B. Kosti trupa. Hrbtenica. Glavna opora vsemu telesu je koščen, dvakrat naprej in dvakrat nazaj skrivljen steber na zadnji strani trupla; imenujemo ga hrbtenico (die Wirbelsaule). Od zgoraj navzdol je hrbtenica vedno debelejša, ker mora nositi vedno večjo težo. Ako bi bil ta steber ena sama kost, bi bil trup negibčen, ne mogli bi ga ne pripogibati in ne vrteti. Zato je sestavljen iz 33 manjših kosti, vretenec, ki imajo zgoraj in spodaj, kjer se vežejo z drugimi, prožen hrustanec. Zaraditega laže pre¬ gibamo hrbtenico ter možgani manj občutijo stresanje in sunke pri hoji in skakanju. Skriv¬ ljena hrbtenica ima pa tudi večjo prožnost. Skozi vretenca je luknja, ki gre skozi njo iz možganov hrbtni m o z e g ali h r b t e n j a č a (das Rucken- mark). Vsako vretence se podaljša navzad v trnek, ki varuje hrbtni mozeg pred zunanjimi poškodbami, ob straneh pa v dva prečna od¬ ra sl e k a, ki sta v zvezi z rebri. Najbolj gibljivi del hrbtenice je vrat, ki ima sedem vretenec. Glava se mora zaradi čutil premikati na vse strani. Da se pa glava laže suče, je nasajena tako, da sega trnek ali rogelj (Z) drugega vre¬ tenca, ki se imenuje sukač (der Dreher, D), v luknjico prvega vretenca ali nosača (der Atlas, A), ki nosi glavo. Slika 3. Prsno vretence. K. plošček, li. predor za hrbtenjačo, tf.vretenčnaloka, Qu. prečna odrasleka. Slika 4. Prvi dve vratni vretenci (nosač in sukač), odzadaj. /. v naravni zvezi, II. ločena drugi od drugega. A. nosač, G. njegovi sklepni ponvici, B. sukač, Z. njegova konica. 7 Manj gibljivih je 12 prsnih vretenec (sl. 6. 2.), ker bi sicer pri pregibanju preveč pritiskala na pljuča in srce. Manjša gibčnost je obenem večja opora zgornjim udom. Pet naslednjih ledvenih vretenec (sl. 6. 3.) ima pa zopet večjo gibčnost, ker pripogibamo trup v ledjah ter ga lahko tudi nekoliko sučemo. Ta vretenca so tudi močnejša, ker niso nikakor drugače zavarovana. V križu je pet vretenec (sl. 6. 4.), nepremično zvezanih med seboj in s kolkom (sl. 6. 18.). To je tudi potrebno, ker sloni vsa teža zgornjega telesa na nogah. Ako bi vzdignili eno nogo, kakor se to godi pri hoji, bi omahnilo zgornje telo na drugo nogo, in to omahovanje ali zibanje bi zelo oviralo hojo. Zadnja štiri vretenca so med seboj zrastla ter tvorijo trtico (sl. 6. 5.), ki zapira trebušno votlino navzdol. Pri živalih je to rep, ki pa ima več gibljivih vretenec. O gr odi. V prsih imamo jako občutljiva pljuča in srce. Oboje mora biti dobro zavarovano s kostmi. Na hrbtni strani jih varujejo prsna vre¬ tenca, ki se sklepajo po prečnih odraslekih (sl. 3, Qu.) s ploščatimi, obro- častimi rebri, ki so pripeta spredaj na prs¬ nico (das Brustbein; sl. 5. B.; sl. 6. ‘J.). Sedem zgornjih parov imenujemo prava ali prsna rebra (sl. 6. 7.), pet spodnjih .. Slika 5. Koščen ogroden obroč, pdl OV pa lieprava a ] w prsno vre t e nce, 11. rebri, ki ju vežeta hrustanca K. s prsnico H. trebušna rebra (sl. 6. 8.). Prava rebra so pripeta spredaj na prsnico s hrustanci (sl. 6. K.). Prvi trije pari nepravih reber so vezani s hrustancem med seboj in potem pripeti na sedmi par; zadnja dva para sta prosta. Vsako prsno vretence tvori z dvema rebroma in s prsnico koščen obroč (sl. 5.) in vsi obroči skupaj tvorijo o gr odi ali oprsje (der Brustkorb; sl. 6. 2., 6. do 9.), ki se da zaradi sklepov v hrbtenici in zaradi hrustančastib vezi tudi razširiti, kar povzroča, da se lahko širijo tudi pljuča pri dihanju. C. Kosti udov. Zgornji udje ali le h ti sestoje iz rame, zgornje lakti, spodnje lakti in roke. Z ogrodmi jih veže rama; v njej sta dve kosti: lopatica (das Schulterblatt; sl. 6. 10.) in ključnica (das Schliisselbein; sl. 6. 11.). Lopatica je trioglata, ploščata kost, ki leži zadaj na rebrih ter je pripeta nanje samo z mišicami; zategadelj so zgornji udje tako gibčni. Med njo in med prsnico napravlja trdno zvezo s sklepi pritrjena ključnica. V njej imajo lehti čvrsto in trdno oporo. Ako se ključnica zlomi, nimamo v lehteh nobene moči. Ključnice imajo tudi vse živali, ki s sprednjimi udi kopljejo, prijemajo, ali ki jih rabijo za letanje po zraku. Na koncu lopatice je izdolbena jamica, sklepna ponvica (die Gelenkpfanne). Z njo se ujema obličasti konec nadlahtnice (der Oberarmknochen; 12.), ki ga imenujemo jabolčico (der Gelenk- kopf.). V tem sklepu se pregiba nadlahtnica vsestransko. Zaradi plitve jjonvice je zveza tukaj precej rahla; kaj rada skoči jabolčica iz ponvice (izpahnjena roka), zlasti če sklep ni obdan s čvrstimi mišicami. Spodnji široki konec nadlahtnice ima škripcu podobno sklepno ploskev, ki veže dve kosti, namreč ob mezincu ležečo podlahtnico (die Elle; 14.) in koželjnico (die Speiche; 13.) ob palcu. Te tri kosti se stikajo v komolcu. Lehti ne moremo v komolcu upogibati nazaj zaradi ki j uči ce, t. j. nastavka podlahtnice. Spodnji konec koželjnice je širok ter ima več manjših ploskev za sklepe z roko. Na roki razločujemo tri dele: zapestje, dlan in prste. Zapestje (die Handvvurzel) sestoji iz osem majhnih, v dveh vrstah ležečih koščic, ki se gibljejo precej prosto na vse strani. Zaradi te gibčnosti je roka jako pripraven organ za prijemanje. Drobne kosti zmanjšujejo tudi premočno stresanje telesa, n. pr. pri padcih in udarcih. Na te koščice se priklepa pet dolgih cevastih dlan s kih kosti (16.), ki tvorijo z raznimi mišicami dlan. Končuje se roka v prste, ki imajo po tri koščice ali členke (17.), palec pa le dva. Palec se drži zapestja prav malo, s takozvanim .prostim sklepom, zato se lahko pregiba na vse strani in postavlja vsem prstom nasproti. Tako je roka kleščam podoben organ, ki lahko opravlja vsa dela, tem bolj, ker je nasajena na dolgem držalu, ki se da zložiti v sredi (v komolcu). o Slika 6. Človeška okostnica. A. Kosti glave. Glej sliko 2., str. 5. B. Kosti trupa. 1. Zadnje vratno vretence. 2. Prvo in zadnje prsno vretence. 3. Pet ledvenih vretenec. 4. Pet v križnico zlitih križnih vretenec. 5. Štiri v trtico zrastla trtična vretenca. G. Prvo pravo rebro. 7. Zadnje pravo rebro. 8. Zadnje nepravo rebro. 9. Prsnica. C Kosti udov. 10. Lopatica. 11 . Ključnica. 12 Nadlahtnica. 13. Koželj niča. 14. Podlahtnica. 15. Zapestnice. 16. Dlanske kosti. 17. Prstni členki. 18., 19. in 20. Zrastle kolčne kosti. 21. Stegnenica. 22. Pogačica. 23. Piščal. 24. Mečnica. 25. Narlnice. 26. Stopalnice. 27. Členki nožnih prstov. 10 Spodnji udje ali bedra sestoje iz kolka, stegna, goleni in noge. Kolk (die Hiifte), ki sestoji iz treh zrastlih kosti, tvori z zrastlimi križnimi vretenci ali s križnico močno oporo vsemu telesu in objema skledasto medenico (der Becken), ki so v njej na¬ meščena čeva. Kjer se stikajo kolčne kosti (sl. 6. 18., 19., 20.), je globoka ponvica, in v njo pride velika jabolčica stegnenice (der Oberschenkel- knochen; sl. 1. in sl. 6. 21.), največje kosti človeškega telesa. Zaradi globoke ponvice se ta kost ne more tako prosto gibati kot nad¬ lahtnica. Stegno, golen in noga nosijo kot dva stebra vse telo, zato so njih kosti in mišice močnejše nego na zgornjih udih, ne morejo se pa primerjati z zgornjimi udi glede gibčnosti in okretnosti. V goleni imamo kakor v podlakti 2 kosti, namreč sprednjo dolgo, trioglato P- P. piščal (das Slika 7. Noga od notranje strani. Schienbein; 23.) Sb. piščal, F. petnica, Fw. druge nartnice , M. stopalnica, členka ZUIlcinji velikega prsta, St. kita nateznice, B. kita upogibnice, A. Ahilejeva kita, . , v P. prožne blazine. Str&Ill tclIljsO mečnico (das Wadenbein; 24.). Stegnenico in piščal veže škripcu podoben sklep; vanj je vložena ploščata pogačica (die Kuiescheibe; 22.), ki pre¬ preči, da ne moremo upogibati spodnjih udov tako kakor zgornjih. Pri padcih na kolena pa zmanjšuje ta kost udarce, da se ne po¬ kvarijo sklepi. Nadlaktne in podlaktne kosti so votle, kakor tudi kosti stegna in goleni. Votlino v njih napolnjuje rumenkasta tolšča, kostni mozeg (das Knochenmark). Prirodoslovje nas uči, da imajo votli stebri večjo odporno trdnost, pa tudi večjo prožnost, votle kosti so torej nele lažje, temveč kot podporni in gibalni organi tudi čvrstejše in prožnejše. Na koncu goleni je sedem drobnih koščic nartuic (die Fufi- wurzelknochen; Fw.), ki imajo prav tako nalogo kakor zapestnice. Večja, navzad strčeča kost se imenuje petnica (das Fersenbein; F.). Fartnice se sklepajo s peterimi stopalnicami (die MittelfuBknochen; M.), njih se drže nožni prsti s tremi členki. Največji prst (Z.) na nogi ima tudi le dva členka, kakor palec. Ne moremo ga pa prosto gibati na vse strani in postavljati drugim nasproti, zato povečava le nožno podporno ploskev, nikakor pa ne rabi za prijemanje in plezanje kakor pri opicah. Človek ne stoji Da vsem stopalu, ampak se dotika tal le s petnico in s sprednjimi konci stopalnic. Ako bi stopali na same prste, bi bila podporna ploskev premajhna. Stopalo je nizek, ali čvrst obok, ki je pa zaradi kit jako prožen ter olajšuje zategadelj hojo. Pod kostmi, ki se dotikajo tal, so podložene mesnate blazinice (P.), da kosti ne trpe pri letanja in skakanju. Pri živalih je podporna ploskev večja, ker stopajo na štiri nogo. človek je podplatar zaradi večje podporne ploskve, ki jo v zvezi s pokončno hojo. Ljudje, ki stopajo na ves podplat (ploskonožci), hodijo neokretno ter se hitro utrudijo. Razlika med zgornjimi in spodnjimi udi je zelo važna, ker bi sicer z zgornjimi udi ne mogli izvrševati potrebnih del ter bi bili v tem obziru neokretni kakor večina sesalcev. -Ako hočeš lahko hoditi, napravi si obutev, ki bo narejena po nogi. Ne daj se zapeljati od neumne mode! Ozka obutev stiska prste in povzroča rast nohtov v meso; napravlja pa tudi kurja očesa. Vsled visokih podpetkov pa tišči noga naprej, in zaradi pritiska na prste se ti skrive in dobe nenaravne oblike. Gojitev kosti. Vsi organi in tudi kosti se obrabljajo, kar se pa nadomešča s primerno hrano. Posebno je paziti, da dobiva dete s trdo vodo in z drugo hrano potrebno množino apnenca in fosforja, da utrdi svoje kosti, če se to ne zgodi pravočasno, ostanejo kosti hrustančaste (angleška kostna bolezen ali krivice), ter se skrive, ker ne morejo nositi telesne teže. Majhno dete naj se tudi ne uči prezgodaj hoditi in nikdar naj predolgo ne sedi, niti predolgo ne hodi, ker še niso utrjene kosti. Pri pisanju in pri delu naj mladina ne sedi z ukrivljenim ali vstran nagnjenim hrbtom; zlasti je na to paziti pri šolski mladini. Ker so kosti telesu v oporo, se mora odstranjati vse, kar bi utegnilo ovirati njih pravilni in enakomerni razvitek. Napake v okostnici se popravljajo s primerno telovadbo pod zdravniškim nadzorstvom. Vobče se pa priporoča telovadba vsem, ki nimajo priliko, da bi zadostno vadili gibala. Toda telovaditi se mora v čistem zraku in ne v prašnih in zaduhlili prostorih. Nikakor ni priporočati vratolomnih vaj in prevelikega napora. Najboljša telovadba so mladeniške igre na prostem, plavanje in zmerno hribolastvo. Pri padcih se večkrat zlomi kaka kost, kar se posebno lahko pripeti starejšim ljudem (zakaj?). Zlomljenega uda ne smemo gibati, ker sicer občutimo velike bolečine in še bolj povečamo prelom. Obleka naj se raz takšen ud razpara ali razreže. Ako je treba take ljudi prenašati, naj se priveže zlomljeni ud na neupogljiv drog, na desko ali šino, da se ne more premikati. Za zlomljeno roko vzemi trikotno ruto; daljša konca zveži za vratom, v zanko pa položi roko. Za prenašanje je naj¬ boljša nosilnica, voz preveč trese. Zdravnik uravna zlomljene kosti ter napravi sadreno obvezo, ki se strdi in drži kosti v pravem položaju. Nova kostnina se izločujo ter veže zlomljene kosti. Pri mladini se to vrši precej hitro, v starosti pa le počasi. Ako nerodno stopimo ali nesrečno pademo, si izvinemo (die Verstauchung) včasih kak ud, t. j. pretegnemo ali celo natrgamo sklepno kožico in mišice, ki obdajajo kostne sklepe. Pri tem se pa natrgajo tudi krvne žile, da kri podpluje kožo. Vse to povzroča hude bolečine. Ako pa skoči sklepna jabolčica iz ponvice ter se natrga sklepna kožica, pravimo, da je ud izpahnjen (die Verrenkung). Proti oteklini rabi pri taki nesreči mrzle obkladke! Obenem pa pokliči zdravnika, da ti uravna izpahnjen ud, preden preveč zateče! Ako denemo n. pr. zajca iz kože, vidimo kosti pokrivajoče mišice (Muskeln), ki jih navadno imenujemo meso. Zložene so iz kosmičev, ki so zaviti v tenko mrenico. V vsakem kosmiču je združenih več dolgih, rdečkastih še manjših kosmičev, kakršne lahko opazujemo na kuhanem govejem mesu. V teh kosmičih se nahajajo dolga, povprečno progasta bleda vlakna. Vso mišico pa obdaja potem še posebna kožica. Med kosmiče prodirajo živci in krvne žile, ki se razhajajo po mišičnih vlaknih. Krvne žile dajo mišici tudi rdečo barvo. Mišična koža in kosmične mrenice se združujejo na konceh v vlačne, bele kite (die Sehne). Iz takih mišic je sestavljeno tudi naše meso. Primi z desno roko za mišico leve nadlakti in prigibaj počasi s skrčeno pestjo levo pu'laket! Mišica se tako krajša in debeli. Ako podlaket zopet natezaš, se mišica raztegne in tanjša. Ta mišica je prirastka zi-- >aj z dvema kitama na ramo, spodaj se pa njena kita drži koželjnice. V sled skrčenja mišic pregibajo čvrsto s kostmi zve¬ zane kite koželjnico, kakor most na škripcih. Kita je torej le vrv ali veriga, ki zanjo poteza mi¬ šica, kost je pa enoramen navor. V kitah samih ni nobene sile, s kitami le prenašamo mišične sile na oddaljene kosti. Mišice so lahko daleč od kosti. Tako se nahajajo dlan in členke gibajoče mišice iz- večine na zgornjem delu podlakti. Zaraditega morajo biti dotične kite razmerno dolge. Nekatere mišice se drže kosti samo z enim koncem, z drugim koncem se pa spajajo z drugimi mišicami. Mišična vlakna, torej tudi mišice, so krči ji ve, in glavna njih naloga je, da izvršujejo gi¬ banje. Zato so mišice tako pri¬ čvrščene na kosteh, ki jih imajo gibati, da je za vsako gibanje med dvema kostema razpeta po- o. nadlahtnica, Sp. koželjnica, K. podlahtnica, sebna mišica. Vsaka mišica ima & njene kite, &*. lopatica, ključnica. . . Temno risana Mu. kaže obseg mišice pri upog- svoje posebno opravilo, zato je n j eni po diakti. tudi ločena od drugih. Krčenje mišic, torej tudi gibanje kosti, je odvisno večinoma od naše volje. Take mišice imenujemo samohotne. Po tem, kakršno je gibanje, ki ga proizvajajo samohotne mišice, razlikujemo upogibnice, ki bližajo kost proti kosti in se nahajajo na notranji strani kostnih sklepov. Na zunanji strani sklepov delujejo prav nasprotno nateznice. Po prsih in plečih imamo mišice priteznice, ki primikajo posamezne telesne dele k sredini, odteznice jih pa odmikajo. Mišice vrtiljke obračajo telesne organe, zapornice pa zapirajo odprtine (oči, usta itd.), ki jih obkrožavajo v obliki kolobarja. Imamo pa še mišice, ki niso odvisne od naše volje. Te uravnavajo večinoma delovanje notranjih organov, pljuč, srca, želodca, cev, jeter itd. 14 Gojitev mišic. V krepkih mišicah tiči telesna moč, od nje je odvisna samozavest, trdna volja in vztrajnost. Cim debelejša je mišica, tem močnejša je. Važno je torej za vsakaterega, da razvija svoje mišičje, kar so da doseči le z vajo. Tako imajo rokodelci močne lehti, hribolazci močna bedra in krepka dihala, telovadci pa vobče razvite vse mišice. Z nedelavnostjo oslabe mišice, med kosmiči se nabira tolšča, ki ovira mišična vlakna v skrčevanju. Ako delamo marljivo z rokami, postanejo močne, gibčne in spretne. Brez gibanja ni močnih mišic in tudi ne zdravja. Stari Grki so jako čislali telesno vzgojo, ker so bili prepričani, da je le v zdravem telesu zdrava duša. Zato je priporočati telovadbo mladini in vsem, ki se premalo gibljejo, pa tudi kretalne vaje, hribolastvo, drsanje, plavanje itd. Važno je pa, da se to vrši na prostem in v čistem zraku. Mnoge bolezni se razvijajo samo zaraditega, ker ljudje mnogo sede v sobi in preveč jedo. Pokvarijo se jim prebavni organi, želodec, jetra, ledice, in tako propadajo telesno in dušno. Ako delujejo mišice dalj časa vztrajno in naporno, postanemo lačni in trudni. Potrebujemo torej hrane, da nadomestimo z gibanjem porabljene snovi. Izmenjava snovi se vrši v telesu tem hitreje, čim večji je telesni napor. Živahna prebava je pa glavni pogoj telesnemu zdravju. Samoliotna’gibanja pospešujejo tudi dihanje, bitje srca, krvni obtok, prebavo, delovanje kože in žlez. Mišice potrebujejo počitka in tega dobe v spanju. Dokler človek spi, se izvršujejo v njegovem telesu vsa opravila, on diha in prebavlja, kri se mu pretaka po žilah itd. Ni dobro, če človek preveč dela, pravtako tudi ne, če preveč spi, ker se poleni na duhu in telesu ter se mu nabira tolšča v mišicah. Po presilnih naporih se ne pojavita glad in spanje, kar jako škoduje organizmu. Malokrvnim in na prsih bolnim ljudem škoduje naporno gibanje. Ako ti postane pri telesnih vajah slabo, ako te prime omotica ali omedle¬ vica, opusti jih. Vsled prevelikega napora poči lahko kaka žila, posebno nevajenemu človeku, kar je včasih smrtnonevarno. IV. Živčevje. Vse naše misli in želje se rode v možganih. Ako hočem jesti, se mi zbudi ta želja v možganih. To mi pa ne zadostuje, ampak z roko moram poseči po hrani, ali celo premikati noge, da pridem do nje. Iz možganov prihajajo povelja ali dražila k mišicam po o posebnih nitih, ki jih imenujemo živce (Nerven). Če se ranimo na iv i. začutimo to zopet v možganih; bolečina gre od rane po posebnih nitih ali živcih k možganom, ne pa po mišicah, ker ni nikakršne mišične zveze med roko in glavo. Slika 9. Prerez skozi glavo in vrat. *• Lobanjske in lične kosti: 1,—3. lobanjske kosti, i. zgornja čeljust, 5. spodnja čeljust s sekalci, 6. nebnica, 8. in 10. vretenca, 9. hrustanec med dvema vretencema, 11. mišice in kite. H. Možgani in hrbtenjača: 12. možganska opna, 13. guba možganskih open, 14. veliki možgani, 15. mali možgani, 17. prodolžni mozeg, 18. hrbtenjača. III. Dihalni in prebavni organi: 19. nosna votlina, 20. vonjalni živec, 21. žrelo, 22. ušesna troblja, 23 jabolko, 24. jabolčni poklopec, 25. sapnik, 26. ščitasta žleza, 27. ustna votlina, 28. jezik, 29. mehko nebo, 30. požiralnik. Organa 7. in 16. nista navedena v tekstu. Črna puščica kaže pot sape, bela pot hrane. Vse živce skupaj imenujemo živčevje, ki ga delimo na možgane, hrbtenjačo in živce. Možgani so zaprti v koščeni lobanji, razen tega jih varujejo še tri opna. Zunanja čvrsta opna je trdna ter se pogreza semintja globlje v možgane. Nje se drži nežna pajče¬ vina, in pod njo je še nežnejša in žilnata mehka opna. Evro¬ pejci imajo povprečno po 1500 cm 3 možganov, Avstralci pa 200 do 500 cm 3 manj, kar je gotovo v zvezi z raz- vitkom dušnih zmož¬ nosti. Možgani so na površini čevasto zaviti in brazdasti ter sestoje iz tolste, mehke tva¬ rine. Sive živčne Sta¬ niče pokrivajo belo- rumena notranja tanka vlakna. Zgornji del možganov, velike možgane (14.), deli velika srpasta kožna guba na dve poluti. Mali možgani (15.) leže v zadnjem spod¬ njem delu lobanje pod velikimi možgani ter so tudi raz.deljeni na dva dela. V prerezu opa¬ zimo drevesu podobno sliko (životno drevo). Slika 10. Obrazec človeškega živčevja. Pred malimi možgani je sredi lobanje pro- dolžni mozeg (17.), ki je takorekoč nekoliko razširjen nastavek hrbtenjače. 17 Hrbtenjača (18.) napolnjuje prehod v hrbtenici. Tri kožice pokrivajo zunanja bela vlakna, ki je pod njimi sivo živčno staničje. Hrbtenjača oddaja 31 parov živcev ter se razceplja v takozvani konjski rep (slika 10.). Živci so iz živčnih vlaken zloženi kosmiči. Iz možganov izvira 12 parov živcev, ki se razraščajo na glavi (vidni, vonjalni, slušni, okusni živci itd.), sezajo pa tja v pljuča, do želodca in ostalega drobovja. Možganski in hrbtenjaški živci prevajajo dojme ali vtiske odzunaj navznoter, ali pa iz notranje strani navzvun. Prvi se imenujejo občutni, drugi pa gibni živci. Občutni živci donašajo možganom posamezne, po različnih telesnih delih sprejete dojme, in v možganih nastane občut, ki ustreza dotičnemu dojmu. Gibni živci pa pošiljajo potem dobljene dojme mišicam, ki se nato skrčijo. Vsled tega nastane gibanje. Občute proizvajajo samo oni živci, ki gredo do možganov, samohotna gibanja pa tudi samo oni, ki izvirajo iz možganov. Živci, izvirajoči iz hrbtenjače, ki so po hrbtenjači v zvezi z možgani, razpletajo svoja gibna in občutna vlakna po mišicah, po koži, v bedra, sploh povsod, kjer se ne razraščajo možganski živci. Ako se v kakem organu pretrga živec, preneha vsako gibanje, če je bil ta živec gibni živec, pravtako pa tudi v možganih ne zbuja nikakršnega občuta več, ako je prerezan občutni živec. Opisano živčevje izvršuje vsa naši volji pokorna gibanja. Ker se nahaja le pri človeku in pri živalih, ga imenujemo animalno (živalsko) živčevje. Po telesu so raztreseni živčni vozli ali g a n g 1 i j i, ki so zloženi iz živčnih stanic in so med seboj in tudi z animalnimi živci zvezani po živčnih nitih. Posebno mnogo teh vozlov se nahaja nanizanih v neki konopec, ki se začenja na vratu in se razteza na desno in levo ob hrbtenici tja v medenico. Te vozle imenujemo dro- bovno ali vegetativno živčevje, ker oskrbuje vsa vegetativna opravila, n. pr. prebavo, krvni obtok, dihanje, torej vsa nehotna gibanja. Gojitev živcev. Živci potrebujejo hrane in vaje; z mišičnimi vajami vadimo tudi gibne živce. Občutni živci se pa vežbajo z rednimi in vedno težjimi vajami v mišljenju, kakor se to vrši po šolah, človeku so sicer dušne sile prirojene, ali izpočetka spe v njem; zbuditi jih mora in izpopolnjevati. Mach er, Prirodopis III. 2 18 Z dolgotrajnim učenjem ali premišljevanjem se utrujajo živci pravtako kot mišice. Zato je velike važnosti, da se živčevje odpočiva. Počitek za živce so pa izprehodi, male zabave po napornem delovanju, in ko smo dovršili dnevne posle, spanje. V spanju delajo vsi organi, ki so odvisni od drobovnega živčevja, a tedaj počiva animalno živčevje. Zdrav, odrastel človek naj spi 7 do 8 ur na dan, mladina 8 do 10 ur, otroci pa najmanj po 12 ur. Po večjem dušnem naporu potrebujemo tudi več spanja. Najizdatnejše je spanje tedaj, ako izgubimo zavest, ako duh popolnoma miruje ter tudi ne odseva njegovo delovanje v neskladnih sanjah. Ne hodi spat s prepolnim želodcem, ne pij na večer močnega čaja ali kave in ne razburjaj se, preden ležeš! Po prenapornem dušnem ali telesnem delu se ne spi dobro. Spanja po obedu ni priporočati, posebno ne polnokrvnim ljudem. Z odprtimi usti ni dobro spati, ker človek smrči ter se mu grlo in usta osuše. Tudi prihaja prah in druga nesnaga z zrakom naravnost v pljuča, drugače obtiče pa ti delci v vlažnem nosu. Bolje je spati ponoči nego podnevi. Naporno nočno delo je zdravju jako škodljivo. Ne uči se torej ponoči! Trajna dušna razburjenost in prenapetost škodujeta duhu in telesu ter sta vzrok nervoznosti, ki se vedno bolj razširja po velikih mestih. Moderne velikomestne naprave (elektrika, avtomobili itd.) pripomorejo mnogo k tej bolezni. Najbolj jo pa pospešujejo ponočne razburljive zabave, nezmerno uživanje alkohola, tobaka in drugih modernih dražil. Nervoznost pa ozdravi dušni mir, naravno in zmerno življenje, gibanje v čistem zraku, zmerno hribolastvo in mrzle kopeli. Pri krvnem navalu v glavo nastane glavobol, pa tudi nezavest, združena z bledenjem, kakor pri hudi vročici, ki je posledica raznih vnetij v našem telesu. Možgane moti pri delu vsak pritisk, udarec ali pretres, posebno pa kri, ako izbruhne iz pretrgane žile in se razlije po možganih. Nasledki bolnih možgan so omotica, vrtoglavost, besnost, mrtvoud, nezavest, odreve¬ nelost, pijanska blaznost in celo smrt. Naporno delovanje možgan v nežni dobi škoduje zdravju. Prezgodaj dušno razviti otroci zaostajajo v telesnem razvitku, pa tudi navadno prav kmalu opešajo dušno. Nehotna zgibanja in krči v samohotnih mišicah izvirajo iz razdraženih živcev; zdravijo se z električnim tokom. Padavica ali božjast je posledica krčev po vsem telesu. Navadno je spojena z blaznostjo ter je s to vred dedljiva. Pri božjastnih napadih se mora 19 pazili, da se dotičnik ne poškoduje. Sploh ga je pa puščati v miru, ker krči kmalu jenjajo. Po napadu je treba miru, ker je bolnik utrujen in opešan. Pri padcih je jako nevaren pretres možganov, ki mu navadno sledi bljuvanje. Bolnik naj se položi z glavo nizko ter naj se pokliče zdravnik. V. Čutila. Živci ne urejajo samo gibanja mišic in kosti, ampak so pred¬ vsem občutni organi, ki oskrbujejo občevanje z zunanjim svetom ter posredujejo dušno delovanje po možganih in občutke zadovoljnosti in bolečin. Eden in tisti živec donaša možganom enovrstne občute; vsak živec opravlja svoje posebno opravilo. N. pr. živec, ki veže možgane z očesom, dovaja samo svetlobne vtiske. Prav to velja za živce, ki spajajo druga čutila z možgani. Živci prihajajo torej iz možganov k posebnim organom, ki sprejemajo zunanje vtiske. Te organe imenujemo čutila (die Sinnesorgane). A. Vid. Organ vida ali oko je pritrjeno visoko na glavi, pa je precej dobro zavarovano v očesni duplini, kamor je pripeto z raznimi mišicami, ki ga obračajo in vrte. Pod čelom ga varujejo potu, prahu in preostre svetlobe obrvi (die Augenbrauen), na robu trepalnic (die Augenlieder, 1) pa vejice (die Wimpern, w). V zunanjem očesnem kotu je solzna žleza (die Tranendriise), ki izločuje vodeno, nekoliko slano tekočino, solze. Trepalnice jih razširjajo preko očesa, zato je oko vedno nekoliko mokro. Hkratu pa izpirajo solze v oko dospeli prah, mušice itd. v notranji očesni kot, kjer jih je lahko odpraviti. Solze se odtakajo po solzovodu v nos. Če pa solze teko obilo (pri joku, smehu), kapljajo tudi preko trepalnic in vejic po licu. Ob notranjem robu trepalnic se izceja kr melj (die Augenbutter), ki maže robove trepalnic in vejice. Oko samo sestoji iz zrkla (der Augapfel) in iz vidnega živca. Obličasto zrklo obdaja odzunaj trda beločnica (die harte Haut, a), ki prehaja spredaj v prozorno, nekoliko bolj izbočeno roženico (die Hornhaut, b). Pod beločnico leži nežna, črna 2 * 20 žil ni ca (die Aderhaut, c), ki se po njej razpletajo krvne žilice. Njen podaljšek pod roženico je spredaj modre, sive ali rjave barve ter se imenuje šare ni c a (die Regenbogenliaut, d). V sebi ima mnogo mišičnih vlaken, ki z njimi zmanjšuje ali povečava okroglo luknjo v sredi, zenico (das Sehloch, die Pupille), da pride manj ali več svetlobe v oko. Med šarenico in roženico je z vodeno tekočino napol¬ njen sprednji očesni prekat (die vordere Augenkammer, b). Zadaj za šarenico je prozorna, steklasta leča (die Linse, i), in med obema manjši zadnji očesni prekat (e). Za lečo je pa velika, zdrizasta, pro¬ zorna steklovina (der Glaskorper, h). V njenem sprednjem vdrtem delu je leča. Vidni živec (g) prodira beločnico in žil- nico malo niže od središča zadnje stene ter se razširja in razpleta po žilnici kot mrežnica (die Netzhaut, f), ki je jako nežna, pro¬ sojna in za svetlobo najobčutljivejša na rumeni pegi, zenici ravno nasproti. Poleg rumene pege, tam, kjer vstopa vidni živec, je slepa pega, ki je neobčutljiva za svetlobo. Žarke, ki prihajajo v oko, lomijo roženica, očesni tekočini, leča, steklovina, da se sekajo v steklovini ter tvorijo ‘na mrežnici zmanjšano, obratno sliko dotičnega predmeta. To razdraži vidni živec, in njegova vlakna priobčujejo ta dojem možganom, kjer nastaja občut. Žarki vstopajo skozi zenico, ki se lahko zožuje ali povečuje. Skozi ozko zenico prihaja malo žarkov v oko, skozi široko pa mnogo. Gojitev oči. Izmed čutil, ki z njimi občujemo z zunanjim svetom, je najvažnejše oko. Ker največ trpi, zato je treba nanj najbolj paziti. Vsled velikega napora nas začno boleti oči in tudi glava. Najbolj trpi oko, ako gledamo drobne predmete, zlasti v mraku in ob slabi ali nemirni razsvetljavi. Slika 11. človeško oko. a trda beločnica, l roženica in sprednji očesni prekat, c žilnica, d šarenica, e zadnji očesni prekat, / mrežnica, g vidni živec, h steklovina, i leča, 7c mišice, l trepalnice, to vejice. 21 Vsaka umetna luč je slabša od naravne svetlobe, jako škodljiva je pa preostra luč (solnčna svetloba, električne obločnice, luč reflektorjev). Pri delu naj prihaja luč od leve strani. Ne muči oči predolgo z drobnim tiskom, s finim risanjem, z ženskimi ročnimi deli, z belim vezenjem, zlasti v mraku ali pri slabi razsvetljavi. Največ oči se pokvari s čitanjem in z ročnimi deli ob večernem mraku. Z očmi presojamo tudi ležo, veličino in oddaljenost predmetov, in sicer nam pri tem pomagajo izkušnje, ki si jih pridobivamo že izza mladosti. Najmanjša oddaljenost, pri kateri vidi zdravo oko nepremajhen predmet še dobro, je 25 do 30 cm; imenujemo jo dogled (die nor¬ male Sehvveite). Ako gledamo drobnejše predmete, jih moramo približati očesu. Pri tem pa izpremeni leča svojo obliko ter se bolj vzboči. Če se to pogosto ponavlja, ostane leča trajno bolj vzbočena, v dogledu ne vidimo več natanko drobnih stvari, postanemo kratkovidni. Kratko¬ vidnost je jako razvita pri nekaterih obrtnikih (pri urarjih, graverjih, tiskarjih) in pri učenih slojih, ki morajo mnogo čitati in pisati; jako se pa razširja tudi med šolsko mladino, ker se nanjo glede oči premalo pazi v šoli in izvun šole. Pri kratkovidnih ljudeh nastane slika pred mrežnico, nositi morajo očala z votlimi stekli (razmetalne leče), da pride slika na mrežnico. Ako ti je treba naočnikov, povprašaj zdravnika in ne kupuj si preostrih! S starostjo se kratkovidnost navadno izboljšuje, ker se očesna leča sploščava. Dobro oko pa postane v starosti navadno daljnovidno, zlasti pri lovcih, mornarjih, hribovcih in poljedelcih, ki vedno gledajo v daljavo. Daljnovidni nosijo očala z vzbočenimi stekli (zbiralne leče). Očem škoduje prepih, mrzle kopeli, velika vročina, prah in dim. Oči se vsled tega vnamejo in postanejo rdeče. Ne mencaj vnetih oči, temveč pojdi k zdravniku! Ako ti pade kaj v oko, ne drgni ga nikdar; solze same ti izperejo dotični predmet v notranji očesni kot, kjer ga lahko odstraniš s čistim robcem. Ne sedi na železnici pri odprtem oknu z obrazom proti lokomotivi, ker ti lahko prileti v oko drobec ostrega kremenjaka ter ti rani roženico. Ne rabi nikdar tuje brisalke, zlasti ne v krajih, kjer je razširjena egiptska očesna bolezen! Ne briši si oči z umazanimi rokami ali z nečistim robcem! Ako postane leča neprozorna, človek oslepi na sivi mreni, lo bolezen ozdravi očesni zdravnik s tem, da odstrani lečo. Nositi je pa treba potem močne zbiralne leče. Neozdravljiva je črna slepota, če postane namreč mrežnica neobčutljiva. Škiljasto oko se včasih samo popravi; vešči zdravniki pa store to jako hitro z operacijo. — 22 B. Sluh. Organ za sluh je uho, ki je s svojimi notranjimi deli dobro zavarovano v skalnici. Slušne valove lovi in sprejema uhelj (die Ohrmuschel, sl. 12. M), ki jih vodi v zunanji sluhovod (der huBere Gehorgang, G), cigar stene izločujejo ušesno maslo. To zadržuje prah in živalce, ki so dospele v sluhovod. Vhod vzabobnino (die Paukenhohle, P) ali v srednje uho zapira tanka, prožna kožica, bobnič (das Trommel- fell, T). Zabobnina je napolnjena z zrakom, ki prihaja vanjo iz žrela skozi ušesno trobljo (die Ohrtrompete, R). V steni nasproti Slika 12. Uho v prerezu. l: M uhelj, G zunanji sluhovod, T bobnič, P zabobnina ali srednje uho, o ovalno okence, r okroglo okence, 11 u-šesna troblja, V preddvor, B obloki, S polž, N slušni živec, V' preddvorski živec, S’ polžev živec; 2: bobnič, kladivce in nakovalce; S: o nakovalce, m kladivce, t stremen. bobniča se nahajata zgornje ovalno okence in spodnje okroglo okence; obe sta zaprti z nežno kožico. Kot mostič so razpete med bobničem in ovalnim okencem tri slušne koščice (die Gehor- knochelchen, slika 12, 2, 3). Kladivce (m) je prirastlo z držalom na bobnič, z betom na nakovalce (o), kije v zvezi s stremenom (t), in ta je prirastel na ovalno okence. Notranje uho ali labirint sestoji iz preddvora (V), kamor vodi ovalno okence, iz treh navzgor ležečih o bi o ko v (B) in iz spodaj ležečega polža (S), ki vodi vanj okroglo okence. Vso 23 votlino napolnjuje labirintna voda. Od možganov prihajajoči slušni živec (N) se cepi na dvoje; ena veja, preddvorski živec (V'), se razrašča in cepi na najtanjša konca in vlakenca v preddvoru in oblokih, druga pa, polžev živec (S') v preddvoru in v polžu. Uhelj prestreza in zbira zvočne valove ter jih vodi skozi sluhovod do bobniča, ki se vsled tega strese s slušnimi koščicami vred. Stremen strese kožico na jajastem okencu in ta povzroči valovito gibanje labirintne vode, ki stresa slušne dlačice in slušna vlakna. Te vodijo potem dojme v možgane, kjer se zbudi sluh. Bolje slišimo z odprtimi usti, ker prihajajo zračni valovi v srednje uho tudi skozi ušesno trobljo, človeško uho razločuje v eni sekundi devet raznih glasov. Gojitev ušesa. Glede važnosti je uho takoj za očesom. Bojeni glušci so tudi nemi, ker ne slišijo govorice. Nauče se sicer dandanes s silno težavo po gluho¬ nemnicah govoriti, pa to govorjenje je nepopolno in se takoj razlikuje od govorjenja zdravega človeka, ker je brez naglasa. Več ljudi ima bolna ušesa nego bolne oči, ker si prav lahko pokvarijo nežne ušesne organe. Ušesno maslo trebi iz sluhovoda, pa pazi, da ne pokvariš bobniča! Zatorej ne rabi v to ostrih in trdih predmetov (lasnikov, pletilnih igel, jeklenih peres ali trdih držal)! Strjeno ušesno maslo je dostikrat vzrok gluhote. Pri hudem nahodu tudi slabo slišimo, ker zapira izločena sluz ušesno trobljo. Udarci in poljubi na uho lahko poškodujejo ušesne organe, pri močnem poku pa najrajši poči bobnič, ali se pa razruši zveza med slušnimi koščicami. Odpri usta, ako streljajo blizu tebe, ker vpliv na bobnič in srednje uho ni tako velik, ako prihajajo zvočni valovi od dveh nasprotnih strani. Ako izteče labirintna tekočina iz notranjega ušesa, ali ako otrpne slušni živec, je človek neozdravljivo gluh. G. Vonj. Vonjalo je sluznica nosne votline, ki obdaja školjčnici ter ima vsled tega večjo površino. Navzvun se odpira nosna votlina z dvema nozdrvama na spodnji strani nosa. Zgoraj je zavarovana s koščenima nosnicama, v spodnjem delu je pa vsa hrustančasta. Navzad in navzgor sega daleč proti lobanji ter se odpira z zadnjima nosnicama v žrelo. V zvezi je po solzovodu z očesno duplino. 24 Navpični pretin jo deli na dve polovici, ki nista med seboj v nikakršni zvezi. Ta pretin sestoji v sprednjem delu iz hrustanca, v zadnjem je pa koščen. Nosna sluznica je polna žlez, ki izločajo sluzavo tekočino, smrkelj. Vonjalni živec prihaja skozi sitko in se razpleta v zgornjem delu nosne votline, kjer je sluznica pokrita s stanicami migetalkami (slika 9. 19., 20. in 22.). Občut vonja nam zbujajo samo razhlapna telesa. Neizmerno drobni delci, ki jih oddajajo, prihajajo do nosne sluznice, kjer razdražajo vonjalni živec. V možganih nastane potem občut vonja. Ako je sluznica suha ali pa premokra (ob nahodu), tedaj ni vonjalni živec občutljiv. Ako dražimo živec s premočnimi dišavami, postane tudi neobčutljiv. Po vonju že spoznamo nezdravo hrano, kakor tudi pokvarjen zrak. O. Okus. Organ okusa je sluznica na jeziku in na nebu, kjer se razpleta okusni živec in se končuje s tankimi vlakni v posebnih bradavicah. 8 do 12 največjih bradavic stoji daleč proti jezikovemu korenu blizu žrela; tu je okus najobčutljivejši. (Gl. sliko 9. 27., 28. in 29.) Da zbuja kaka stvar v naših možganih občut okusa, mora biti tekoča ali pa v slini ali v drugi tekočini raztopna, ker samo tedaj lahko deluje na okusne živce. Neraztopne stvari nimajo za nas nobenega okusa (kovine, žveplo). Ako je jezik suh ali bel, to je preveč sluzav, ni občutljiv za okus. Netečne jedi imajo slab okus. Z ostrimi nasladili se okus pokvari. D. Tip. Tip je razširjen blizu kožne površine, zlasti na koncu jezika, po ustnicah, dlani, po koncih prstov in po podplatih. Pod kožno površino se nahajajo majhne bradavičice, ki se v njih končujejo tipalni živci. Najmanj tipalnih bradavic (slika 21.Ta) je po hrbtni strani telesa. Tip nas poučava o skupnosti, obliki in površini kakega telesa, kakor tudi o njegovi toplini. Da pa to čutimo, se mora koža dotekniti teh stvari. V trni ni nadomestuje vid ter je velike važnosti za slepce; pri njih je tip tudi veliko bolj razvit. Nekateri ločijo še životni čut (der Vitalsinn), ki nas seznanja s stanjem vsega organizma. To izvršujejo bržkone vsi čutni živci ter nam poročajo o toploti in mrazu, o bolečinah, o gladu, žeji, utruje¬ nosti itd. 25 VI. Oddušje. Dihala posredujejo izmanjavo plinov, t. j. oddajanje ogljikovega dvokisa in sprejemanje kisika, ker brez kisika ni življenja. Ako dihamo skozi cev v apneno vodo, postane voda motna zaradi ogljikovega dvokisa. S čistim zrakom, ki ima le malo C0 2 , ne skalimo tako hitro apnene vode. Zrak se poteza v pljuča navadno skozi nos. Nosna votlina je pa prevlečena z vlažno sluznico, ki se v njej razrašča vokalni živec. Vdihani zrak se vije med tankimi gubami nosne votline in se segreva, kar je zlasti v mrzli zimi zelo važno. Z zrakom pa sprejemamo tudi mnogo prahu, ki obtiči na vlažni sluznici in ne more škodovati pljučam. Vonjalni živec nam pa tudi takoj naznani ali je zrak čist ali pokvarjen. Naravno dihanje se torej vrši skozi nos in ne skozi usta. Iz nosa prihaja zrak v žrelo in odtod v sapnik. Sapn-ik (sl. 17. 3.) je spredaj pred požiralnikom ter sestoji iz hrustančastih, s sluznico vezanih obročkov. Njegov zgornji del, jabolko (der Kehlkopf; sl. 16.), je odprt, zapira ga pa jabolčni poklopec (K), kadar požiramo. Spodaj se cepi sapnik na dve veji, dušnika ali bronhiji, ki se potem vejnato delita (sl. 17. 4.). Končne vejice pa nosijo grozdasto nabrane, OT do 0'7 mm široke mehurce. Te mehurce pre¬ pletajo na zunanji strani najtanjši raz- rasleki pljučne odvodnice in privodnice ter tvorijo takozvano pljučno kapilarno mre¬ žico, ki se skozi njo vrši izmenjava plinov. Vso to gobasto tvarino, ki jo pokriva posebna kožica, imenujemo pljuča. Pljuča imajo dve krili; desno je raz¬ deljeno na tri, levo na dve loputi. Rdeče Slika 13. Jabolko v prerezu, bar™ so, ker s. , njih copkajo mnogo- hrojne krvne žilice. Pri dihanju skrčijo nehotne mišice prepono, da se potisne navzdol proti čevom, rebra se dvignejo, in prsna votlina se razširi. Ker so pa jdjuča prirastla na j^rsno votlino, se razširijo tudi pljučni mehurci, in v njih nastane razredčen zrak. Zunanji zrak prodira 26 vsled tega po sapniku skozi usta in nos v jabolko in v mehurce. To imenujemo vzdih. Ko pa potem mišice omlahove, se utesni srčna votlina, rebra in prepona pritisnejo na pljuča in plini uhajajo po tistem potu navzvun. To je izdih, ki pri njem odpravljamo iz pljuč C0 2 , vodne hlape, prihajajoče iz kapilarne mrežice v mehurce. Oddajamo pa tudi dušik, a kapilarna mrežica sprejema pri vzdihu sprejeti kisik. Zgornji del dihalnih organov, jabolko (der Kehlkopf), je tudi človeško glasilo (sl. 13.). Sestoji iz več hrustancev; sprednji ščitasti hrustanec je vezan s podaljški na jezično kost. Znotraj pokriva jabolko sluznica, ki nareja na desni in levi strani po dve prožni gubi, glasotvornici (die Stimmbander, f. S. in S.), a med njima je glasilka (die Stimmritze). Samohotne mišice natezajo jabolčne hrustance in napenjajo s tem več ali manj glasotvornici. Z njima se hkratu zožuje in razširja tudi glasilka. Zrak, ki prihaja po sapniku iz pljuč, trese glasotvornici in te proizvajata višje ali nižje glasove. Možki imajo daljši glasotvornici nego ženske in otroci, zato imajo tudi nižji glas. S sozvočenjem zraka v žrelu, nosu in ustih se glas jači, s postavljanjem jezika, z obliko ust in ustnic se pa izpreminja. Od tega zavisi sposobnost govora. Spredaj pred sapnikom je šči¬ ta s t a žleza (die Schilddriise; sl. 9. 26.), ki njena važnost še ni znana. Ako oboli in naraste, povzroči golšo (der Kropf). Gojitev dihal. Za dihanje je zelo važno, da ne oviramo, zlasti v dobi rasti, prostega gibanja ogrodi z zatezanjem ali pripognjenim držanjem pri pisanju ali pri ročnih delih. V svežem zraku je treba dihati globoko. Zato je hribo- lastvo tako zdravo, ker se gibljemo v čistem zraku ter smo prisiljeni, da dihamo globoko. Čisti zrak je najvažnejši pogoj zdravja. Odrastel človek potrebuje na dan 800 do 1000 g kisika. Ako prihaja v pljuča premalo kisika, se pokvarijo - pljuča najprej na konceh, prime se jih namreč tuberkuloza ali jetika, ki jih uniči prej ali slej. Jetiko pa povzročuje poseben bacil, majhna gliva cepljivka, ki prihaja v pljuča z vdihanim zrakom, z mlekom tuberkuloznih živali ali z nesnažnimi stvarmi (roke, kozarci, vilice, žlice itd.). V stanovanjih, šolah, javnih prostorih, naj se ne pljuje na tla, ampak le v pljuvalnike, ki so napolnjeni z vodo. Ne pij nezavretega mleka, glej na snažnost v kuhinji, po sobah, hlevih, dvoriščih in ogibaj se prašnih cest in izprehajališč! Zlasti pa pazi na snažnost lastnega telesa. 27 Skrbi najprej za telesno zdravje in ogibaj se vsega, kar bi utegnilo škodovati zdravju. Zdravega človeka se ne prime tako lahko ne jetika in ne druga bolezen. Y stanovanjih se pokvari zrak, ker se nabira ogljikov dvokis, vodni hlapi in dušik, razen tega pa še prali in dim. Učilnice, delalnice, zlasti pa spalnice naj bodo prostorne in ne prenapolnjene. Nizko ležeča stanovanja, z okni na ozka dvorišča, so nezdrava, ker jih ne moremo zadosti prezračevati. Stanovanja proti severni strani nimajo solnca, ki uniči veliko škodljivih snovi. Umazana obleka, goreče svetiljke, izvzemši električne žarnice, dišeče cvetlice, kajenje in prah pokvarijo zrak. Kajenje s sladkorjem, z brinjem itd. ne izboljša zraka. Listnate rastline so pa podnevi priporočljive, ker sprejemajo ogljikov dvokis in oddajajo kisik. Presuh zrak, kakršen je večkrat po sobah s centralno kurjavo, sili pljuča na kašelj. V take sobe naj se postavljajo posode s toplo vodo. Zračenje stanovanj se vrši skozi zidne luknjice in razpoke, skozi slabo zaprta okna in vrata. V novih stanovanjih so luknjice še vse napolnjene z vodo, zato se ne morejo skoznje izmenjavati plini. V njih stanovati je nezdravo. Še bolj nezdravi so prav zaraditega podzemni prostori. Najbolj prezračimo stanovanja, ako odpiramo okna. Vsaj vsako jutro naj se to godi in tudi pozimi! Razgrni tudi vsak dan posteljo in prezrači vso odejo! Spati pri odprtih oknih je zdravo, samo da ni prepiha. Imej ponoči odprta okna vsaj v sosednji sobi! Učilnice, skupne spalnice, gostilne, kavarne in sploh večje dvorane je treba zračiti s posebnimi napravami (ventilatorji). Zrak je najzdravejši pod milim nebom, posebno v solnčnatih gozdih. Gibaj se torej, kolikor moreš, v čistem zraku! Izprehodi po prašnih cestah, zlasti v mestih, so naravnost škodljivi. V večjih mestih je treba skrbeti za nasade, drevorede, prostorne ulice in trge. Kraji, kjer je mnogo tvornic, so nezdravi (zakaj ?). čist zrak je za mladino vsaj toliko vreden kot dobra hrana. Ugoden vpliv kopeli in potovanj je pri¬ pisati zlasti čistemu zraku. Razni plini in hlapi so škodljivi, nekateri celo smrtonosni. Od teh omenjamo ogljikov okis, ki nastaja, ako ne dobiva ogenj zadosti kisika, svetilni plin, ogljikov vodik po premogokopih, vodnjakih, greznicah in kanalih, ogljikov dvokis pri alkoholnem vrenju v zaprtih prostorih. Ponesrečenca prenesi na zrak ter ga drgni in polivaj z mrzlo vodo! Piti mu dajaj črne kave! če je nezavesten, prični takoj z umetnim dihanjem. Pazi pa, da pri tem ne ponesrečiš sam. Preden greš na pomoč v zaprt prostor, dihaj globoko in naveži si pred usta in nos^ z vodo namočeno gobo ali krpo. Najprej razbij okna, da nastane prepih. Škodljivi so hlapi joda, fosforja, živega srebra, arzena, žveplene sokisline, solitarne kisline itd. 30 sluznica, ki prehaja na ustnih v zunanjo kožo. V ustni sluznici imamo ustne slinavke (die Mundspeicheldriisen), in sicer pod 'jezikom in v ustnih kotih proti ušesom. Slika 14. Ustna votlina. a mehko nebo, b in c nebna obloka, d bezgalka, e jeziček, / vhod v žrelo, g jezik. Zgornja in spodnja čeljust imata po 16 vdolbenih jamic, a v vsako je vtaknjen zob. Oh stisnjenih čeljustih stoje zgornji zobje skoraj navpično na spodnjih. V zgornji in spodnji čeljusti so spredaj štirje dletasti sekalci (sl. 16. 4), za njimi po en podočnik (3) in po pet širokih, grbastih kočnikov. Prva ožja kočnika se imenujeta vrzeljaka (der Liickenzahn; 2), zadnji, širji trije pa meljači (der Mahl- zahn; 1). Zobje se raz¬ vijajo počasi. V drugi polo¬ vici prvega leta dobi dete srednja dva sekalca v spodnji čeljusti, za njima se pokažeta srednja dva v zgornji čeljusti. Vsakih štiri do šest tednov se vrsti potem par za pantm; najprej zunanja dva sekalca spodaj in potem zgoraj. Za njimi prodirajo prvi kočnjaki, potem podočniki, in koncem drugega leta drugi kočnjaki. Tedaj ima dete koncem Slika 15. Zobovje odrastlega človeka. 31 drugega leta 20 zob, ki so pa vsi brez korenin ter se imenujejo ■ r * J ečnj aki (die Milchzahne). V sedmem letu izpadajo v tistem redu, : kor so prodirali, a jih nadomeščajo drugi stalni zobje. Zadnji kočniki (modrostni zobje) izrasto šele okoli 20. leta, pa niso posebno trdni. Slika 16. Zobje. l kočnik meljač, 2 kočnik vrzeljak, 3 podočnik, 4 sekalec. — a sklenina, b zobovina, c zobova votlina, d cement. Zobje sestoje iz korenine, ki je vtaknjena v čeljust in iz venca, ki gleda iz dlesen. Sestavljeni so iz zobovine, ki je trša od navadne koščene tkanine. Venec pokriva še trša sklenina ali email, korenino pa navadna koščenina ali cement. V zobovi votlini se nahaja zobova klica, ki sestoji iz živcev in žilic na koncu korenine (slika 16. a, b, c, d). Zobje so velikega pomena za dolgo življenje, ker so neobhodno potrebni za prebavljanje hrane; a velika večina zanje prav nič ne skrbi. Negovati je treba že mlečnjake, ker zanemarjeno mlečno zobovje jako slabo vpliva na raz vitek čeljusti in stalnega zobovja. Do tretjega leta naj se očistijo otrokom usta po vsakem uživanju hrane, potem naj pa rabijo že ščetke. Otrok naj se ne navadi premehkih jedi, najboljši je zanj ržen kruh s trdo skorjo. S krepkim žvečenjem se zobovje krepi in postaja trpežnejše, če ima otrok pokvarjen zob, ne čakajmo na zdravniško pomoč tako dolgo, da nastanejo bolečine. Z rednim gojenjem ust in zobovja preprečimo marsikatere nalezljive bolezni, kakor davico, ki ima svoj glavni sedež v ustih ali se vsaj tu najprej pojavlja. Tudi za stalne zobe je boljša hrana, ki jo je treba krepko gristi, nego mehko pecivo in sladkarije. Nezmerno uživanje alkohola škoduje vsemu telesu, torej tudi zobovju. Po tobaku zobje porumene. 32 Usta naj se očistijo po vsakem obedu, posebno pa preden gremo spat. Za to je najboljša topla voda. V ustih se nahaja vedno polno bak¬ terij, ki pa zobem ne škodujejo, ako ni v ustih jedilnih ostankov. Ce pa bakteriji take ostanke razkrajajo, nastajajo kisline, ki razdevajo in kvarijo zobe, zlasti če je sklenina počena ali načeta. Samo izplakovanje z ustno vodo ne zadostuje. Pripomnimo pa, da je mnogo ustnih vod zobem naravnost škodljivih. Zanemarjenih zob se prijemlje zobna gniloba, ki se loti potem tudi zdravih zob. V par letih je uničeno vse zobovje, in v ustih so same gnile škrbine, ki povzročajo otekline in gnojenje dlesna. Ne glede na neprijeten duh iz ust je ta gniloba silno nevarna tudi za želodec in pljuča. Zobna gniloba se začne najprej tam, kjer se dva zoba dotikata drugi drugega. Tu se namreč težko odpravijo jedilni ostanki. Posebno nevarni so ostanki sladkih močnatih jedi, ki tvorijo z razkrajanjem mnogo kislin. Slina izločuje pogosto apnenec, ki se nabira na zobeh kot zobni kamen. Treba je, da ga zobozdravnik odstrani, ker takega mesta se kaj rada prime zobna gniloba. Zobne bolečine nastanejo, kakor hitro prodre zobna gniloba do neposredne bližine zobove klice, kjer se nahaja živec. Preden se pa to zgodi, opozore navadno že neprijetni občutki človeka, da v zobu ni vse v redu; lahko se torej ubrani pravočasno bolečin z zdravniško pomočjo. Dokler sklenina in zobovina pokrivata zobno klico, ga komaj čutimo. Ce pa uživamo jako mrzle ali jako vroče jedi, vplivajo te na zob, da čutimo razliko topline, če pa gniloba uniči zobovino, se varstvena skorja stanjša, menjavo topline zategadelj mnogo bolj občutimo. Mrzel zrak, mrzla voda in slaščice povzročajo sedaj že bolečine. Ko prodre zobna gniloba do zobove klice, se ta vname in posledice so dolgotrajne bolečine ali trganje, ki se razširjajo mnogokrat tudi na bližnje zobe. Ljudje mislijo, da so se prehladili in da so te bolečine revmatičnega ali nevralgičnega značaja. S toploto se bolečine še hujšajo. Tedaj je skrajni čas za zdravniško pomoč. Najvažnejše je čiščenje zob, preden gremo spat, da ne ostanejo čez noč med zobmi jedilni ostanki. Sčetica se namoči v nekoliko slani, topli vodi, da se omehča. Potem se drgne zunanja stran zob od zgoraj navzdol in odspodaj navzgor in pravtako tudi notranja stran, nazadnje se očistijo tudi venci odzgoraj. Sedaj se usta izplaknejo. Potem se pre¬ brskajo za jedilnimi ostanki z zobnikom iz gosjih peres vsi presledki in vse vrzeli med zobmi. Zato so kaj dobre tudi svilene niti, ki jih vlečemo skozi zobe. Usta se zopet izplaknejo, ščetka se pa opere, odrgne in obesi, da se osuši. Zjutraj naj se rabi pa vroča voda ter naj se zobje odrgnejo tudi z zobnim prahom. 33 Ako hočeš imeti zdrave in lepe zobe, osnaži jih po vsaki jedi s ščetko in z zobniki. Najboljša ustna voda je malo slana voda. če hočeš imeti še hladilen okus, dodaj ji kapljico metinega olja. Najcenejši zobni prašek je v prah zmleta kreda. Ako ima zob luknjico, naj ti jo zdravnik očisti in napolni s trdo tvarino ali plombira. Ne čakaj na plombiranje, dokler ne nastanejo bolečine. Izdreti je treba le popolnoma votle zobe, škrbine in mlečne zobe, če sami ne odpadejo, ko prodirajo stalni. Ako ti manjka več zob, te to ovira pri žvečenju in govorjenju. Napravi si umetne zobe, da odpraviš te nedostatke. V čeljustih se vname vsled zobne gnilobe večkrat čeljustna pokostnica. Posledica tega je večja ali manjša oteklina. B. Žrelo in požiralnik. Za ustno votlino je žrelo (die Rachenhohle); njegov spodnji del imenujemo golt (der Schlund). Zrelo je razen z usti tudi še v zvezi z ušesom, z nosno votlino in s pljuči. Zadaj se zožuje in prehaja v požiralnik, ki je povprečno nabrana cev, segajoča ob hrbtenici skozi vso prsno votlino do želodca v trebušni votlini ter ima nehotne mišice. G. Želodec in čeva. Želodec (sl. 17. 12.) je kožnata, mišičnata vreča, ki leži v trebušni votlini povprek pod prepono (das Zwerchfell; 11.), t. j. kožo, ki deli prsno in trebušno votlino. Želodec sprejema hrano, jo zadržuje in prebavlja nekoliko ur ter jo oddaja čevom. čevo napolnjuje večji, sprednji del trebušne votline. Razločujemo pa tanko čevo, debelo čevo in danko (18., 20., 21.). Prvi del tankega čevesa se imenuje dvanajstnik (der Zwolf- fingerdarm; 17.). Vanj izliva svojo tekočino trebušna slinavka (14.), ki je na levi strani za želodcem. Na desni strani želodca, med prepono in rebri so jetra (15.), velika, rjava žleza, ki izločuje rumenozelenkasti in grenki žolč (die Galle; 16.), ki se izteka skupaj s trebušno slinavko. Za dvanajstnikom je 5 do 6 m dolgo tanko čevo, ki ima na notranji strani polno resic. Jako je izprevito in zavito v kožnato podtrebušnico (das Bauchfell). Zavoji tankega čeva so pa nabrani na tolščat trak, ki se.imenuje opor n jak (das Gekrose). Tolsti del podtrebušnice med želodcem in čevom se imenuje pečica (das Netz). Mach er, Prirodopis III. 3 34 Slika 17. Odprta prsna in trebušna votlina. 1 . jabolko, 2. ščitasta žleza, 8 . sapnik, 4 . odprto desno pljučno krilo z vejnato razdeljenim dušnikom in s krvnimi cevmi, 5. levo pljučno krilo, nekoliko zavihano, 6 . srce, 7. odprti osrčnik, 8 . velika odvodnica ali aorta, 9 . pljučna odvodnica, 10 . zgornja velika privodnica, 11 . prepona, 12 . želodec, 13 . vranica, 14 . trebušna slinavka, 15 jetra, zavihana, 16 . žolčni mehur, 17 . odprti dvanajstnik, ki vanj izlivata svoji tekočini žolčni mehur in trebušna slinavka, 18 . tanko čevo, 19 . slepo čevo, 20 . debelo čevo, 21 . danka, 22 . mehur. 35 Debelo čevo nima znotraj nikakršnih resic. Začenja se na desni spodnji strani ter ima tam črvast votel rogljiček, slepo čevo (der Blind- darm, 19.). Debelo čevo gre ob desni strani navzgor, se zasukne vprek, potem se obrne ob levi strani navzdol in prehaja slednjič v danko (der Mastdarm, 21.). Prebavljanje. Hrana pride najprej v usta. Tekoča hrana pride takoj v želodec, trdno pa spravi jezik med kočnike, ki jo meljejo in žvečijo. Hkratu se pa meša s slino, ki jo izločujejo ustne slinavke. Cim bolj nam diši jed, tem obilneje teče slina in tem bolje prebavljamo. Slina raztaplja že v ustih sladkor in sol in pretvarja škrob v sladkor. Zvečeno hrano požiramo ter drsi, ker je opolzla od-sline, skozi žrelo in požiralnik v želodec. Tu se ji primeša v obilni meri kisli želodčni sok, ki ga izločajo želodčne stene. Ta pretvarja zlasti beljakovine (jajca, sir; meso) v raztopne prebavljive sestavine. V želodcu se izpremeni brana v treh do sedmih urah v gost griz (der Speisebrei). Nekaj tekoče hrane vpijajo takoj želodčne stene ter jo sprejemajo v svoje krvne žile. Druga pa prestopi skozi vratarja v dvanajstnik. Tu se prebava nadaljuje ter se grizu primeša tekočina trebušne sline, ki pospešuje pretvorbo škroba v raztopni sladkor, pretvarja beljakovine v raztopne sestavine in pretvarja in razpršuje tolščo. Hkratu se izliva v griz tudi žolč, ki razprši zlasti tolščo v silno drobne kapljice, ki jih lahko sprejemajo čevesne rese. Sluznica vsega tankega čevesa pa izločuje čevesni sok, ki je želodčnemu podoben, in ta izpreminja še ostale beljakovine v prebavne raztopine. Tako pretvorjena hrana je podobna mlečnemu soku ter se imenuje mezga (der Milchsaft). čevesne resice tankega čevesa vpijajo sedaj ta sok ter ga oddajajo mezgovnicam (das Milchsaftgefa.fi), ki ga izlivajo slednjič v krvne žile. Debelo čevo vpija od začetka še nekoliko mezge, dasi nima resic; pozneje pa nahajamo v njem neraztopne in neprebavljive snovi, ki jih izloča danka. Naša živila nam dajejo rastline in živali. Potrebujemo pa tudi nekoliko anorganskih živil, kakor kuhinjsko sol, fosfate, karbonate in vodo. Kuhinjske soli naš organizem ne potrebuje, ker jo zopet izloča skozi ledvice in znojnice, ali ona napravlja hrano okusno in laže prebavno ter je neobhodno potrebna, zlasti za rastlinsko hrano. Rastlinska živila (moka, sočivje, plodovi, gomolji) imajo navadno mnogo škroba, sladkorja, tolšče in kislin, izvečine torej organske spojine, ki nimajo nič ali le malo 3 * 3G dušika. Ta živila imajo mnogo ogljika; potrebujemo jih zlasti za dihanje in zdržavanje stalne telesne topline (glej str. 40). Vsi deli telesa, zlasti pa kri in mišice so zgrajeni in se nadomeščajo iz beljakovin, in te dobivamo večinoma z živalsko hrano (jajca, meso, mleko, sir). Ker pa imajo beljakovino navadno še dosti tolšče, ki ima izmed dušika prostih spojin največjo hranilno vrednost, moramo smatrati beljakovine za naj¬ važnejša živila; nadomeščajo lahko vsa druga organska živila. Ni torej vseeno, kakšno organsko hrano uživamo, ampak za pravo hranitbo jo je treba izbirati in mešati. Plodovi, ki imajo skoraj sam škrob, ne morejo dobro hraniti, kar opazimo lahko pri ljudeh, ki večinoma uživajo krompir. Skrobove hrane je pa treba tudi velike množine, zato je bolje, da jo nadomeščamo deloma z izdatnejšo tolščo. Ker ima rastlinska hrana razmerno malo beljakovin, bi potrebovali torej za dobro hranitbo veliko množino te hrane, kakor n. pr. prežvekovalci. Ali naši prebavni organi niso ustvarjeni za veliko množino hrane, zatorej moramo vsaj tretjino beljakovin dobivati z živalsko hrano. Zobovje in vsa prebavila kažejo odločno, da je človeku živeti ob mešani hrani, torej nekaj ob živalski, nekaj ob rastlinski. V vročih deželah jedo ljudje manj, nego v mrzlih. Severniki oddajajo namreč v mrzlem podnebju več toplote, nadomeščati jo morajo torej z novo. Zato potrebujejo mnogo ogljika, ki ga sprejemajo z mastno hrano. Vsled preobilnega uživanja dušika proste hrane, se nabira v spodnjem delu kože mast kot pričuvna hrana, ki pa ne krepi telesa, temveč zmanjšuje krčljivost mišic in povišuje telesno težo. Beljakovin pa telo sploh ne sprejema več, nego jih potrebuje. Ako jih uživamo v preveliki množini, mučimo po nepotrebnem prebavne organe. Glede hranilne vrednosti so živila različna. Vse potrebne snovi za prehranitbo našega telesa nahajamo v ptičjih jajcih, v mleku in v krvi; to so najtečnejša živila. Za njimi je raznovrstno meso, zlasti govedina in zaradi tolšče svinjina. Meso mlajših živali (teletina, jagnjetina, manjše ribe) ni tako tečno, ker je preveč vodeno. Živalski drob (pljuča, želodec, jetra, ledvice, čeva itd.) sicer ni toliko hraniv, je pa zavoljo nižje cene važno ljudsko živilo. Najvažnejše rastlinsko živilo je moka, in sicer zaradi beljakovin zlasti pšenična in ržena moka. Ječmen je skoraj enake hranilne vrednosti, a riž ima jako mnogo škroba ter malo beljakovin. Fižol, leča in grah so jako tečna živila, ker imajo mnogo beljakovin in škroba. Ker jih je pa težko prebaviti, so važna le za delavske sloje. V zelenjavi ni dosti redilnih snovi, pač pa ima prijeten okus ter pospešuje prebavo. Boljše je raznovrstno sadje že zaradi prijetnega okusa; nekatero sadje ima pa veliko sladkorja in škroba ter je zategadelj jako važno živilo. Hrano uživamo ali sirovo ali jo pa različno pripravljamo, kuhamo, pečemo ali pražimo, ker se s tem mehča in je tako laže prebavljiva. Posebno je potrebno, da se kuha ali peče škrob, ker je sicer neprebavljiv, j ople jedi ugajajo tudi želodcu bolje in so zdravejše, ker uničujemo s toploto tudi raznovrstne glive in živali, ki bi nam morebiti škodovale. Pečena ali cvrta jedila so tecnejša od kuhanih, ker jih v masti razgrejemo do 180° C, a kuhana le do 100° C. Če pa uživamo dalj časa taka jedila, pride v želodec preveč masti, kar zopet ni dobro v toplem času. Juha sama ni posebno hraniva, vpliva pa na želodec, da bolje prebavlja. Med pijačami, ako izvzamemo mleko za mladostno dobo, je voda najboljša, če je namreč čista. Alkoholne pijače (vino, pivo) uživaj le zmerno! Hranilna vrednost piva ni posebno velika. Kava in čaj sta postala važni, pa ne redilni ljudski živili, toda ne smeta biti premočna, ker pokvarita živce. Kakao in iz njega napravljena čokolada sta hraniva. Otroci morajo jesti večkrat na dan, ker se pri njih vrši preosnova hitreje. Gojitev prebavil. Vsako jed dobro prežveči in ne požiraj večjih kosov, ki teže želodec ter jih ta prebavi le na površini. Posebno dobro je treba žvečiti težkoprebavno hrano. Sadje, semena itd. olupi, ker so lupine in kože neprebavne. Meso uživaj le ako ni pokvarjeno (dišeče), ako je dobro prekajeno, kuhano ali pečeno (zakaj?)! Pazr posebno pri glivah in jagodah, da jih ne zamenjaš s podobnimi strupenimi. Ne napolnjuj preveč želodca, ker poln želodec ne more prebavljati ter teži. Kratki izprehodi po obedu pospešujejo prebavo. Ako si si pokvaril želodec ali čeva, jih ozdraviš izpočetka najlaže s postom. Pijače naj imajo najmanj 7 do 10° C, ker če nisi navajen na mrzlo pijačo, se ti vname želodčna ali čevesna sluznica, da boš bolehal dolgo časa. Zastrupljenja. Proti jedkim kislinam (žveplena, solitarna, solna, karbolna. kislina) uporabljaj razredčene lužne tekočine ali osnove, n. pr. raztopine sode, magnezije, apneno mleko, milnico, v vodi razpuščeno kredo, gis- hiblersko ali preblavsko vodo, nasprotno pa rabi proti poškodbam z jedkimi osnovami razredčene kisline, n. pr. limonado in ocet. Ne rabi pa kislin proti zelenemu volku, arseniku (mišici) in sublimatu. Pri omotnih strupih, opiju, morfiju, nikotinu, pruski kislini, soku volčje jagode, kristavčevega naprstka, strupenih gob itd., potem pri arseniku. zelenem volku in fosfoiju glej predvsem, da odpraviš z bljuvanjem strup iz želodca. Bljuvanje pa lahko povzročiš s toplo slano vodo, z raznimi bljuvali, najprej pa, ako dražiš goltanec s prstom ali s ptičjim peresom. Zastrupljenca. ohrani pri zavesti s črno kavo. s čajem, z mrzlimi obkladki in polivi ter z umetnim dihanjem. 38 Pij olje, mleko in beljakovine, ker varujejo sluznico prebavnih organov proti strupom. Le proti zelenemu volku in fosforju ne rabi teh sredstev! Vobče pa pomni: pokliči takoj zdravnika, ker imamo po lekarnah za vsak strup protistrup, ako ne prideš prepozno! Ako kdo od glada onemore, daj mu le tekočo, lahko prebavno hrano, da začne želodec počasi delovati. Ako napolniš izstradan želodec s težkoprebavno hrano, je smrtnonevarno. Želodec je gospodar vsega telesa. Pazi nanj in varuj ga, da ga ne pokvariš. Toda glej, da ga ne omehkužiš, ker potem mu škoduje vsaka stvar. VIII. Žilje. Zilje razvaja iz mezge nastalo kri kot hrano od srca v posamezne organe v dolgih kožastih ceveh. Druge cevi vodijo od različnih organov in se stakajo vse v srce. Te cevi odvajajo porabljene snovi zopet iz organov. Srce je votla mišica z debelimi stenami in tiči v kožasti vreči, v osrčniku, med pljučnima kriloma spredaj v prsni votlini, zasukano nekoliko na levo stran. Vlakna srčnih mišic so poprečno progasta, kar je izjema med nehotnimi mišicami, ter se lahko krepko skrčujejo. Mišičnata stena (slika 18) deli srčno votlino v desno in levo polovico, ki sta popolnoma ločeni. Vsaka polovica sestoji iz zgornjega pridvora (Vorkammer, r. V.) in iz spodnjega prekata (Kammer, 1. K in r. K.). Deli ju kitasta zaklopnica ter brani krvi, da ne more iz prekata v pridvor. Vsak prekat ima okoli 75 cm 3 prostora. Iz srca izhajajo odvodnice ali arterije, kožnate cevi z močnimi prožnimi stenami. Znotraj imajo polumesečne zaklopnice, da kri ne more nazaj v srce. Vejnato se dele v vedno manjše vejice in dovajajo kri vsem organom. Te žile so skrite in so zavarovane s kostmi in mišicami; samo na takih mestih, kjer je malo mišic, (zapestje, sence) se bolje vidijo. Vsaka odvodna vejica se končuje v mrežico, ki je spletena iz najtanjših cevčic; tako mrežico imenujemo 1 a s k o v i c o ali kapilarno mrežico. Ako se srce skrči, stisne kri v odvodnice, in to čutimo n. pr. na zapestju kot utripanje žile. Kapilarne mrežice rdečijo kožo, zlasti če se s krvjo prenapolnjujejo (rdečica). 39 A. velika odvodnica ali aorta, D. čevesne krvne cevi, L. pljuča, L. A. pljučna odvodnica, Le. jetra, l. K, levi srčni prekat, Lu, sapnik, L. V. pljučna privodnica, M. vranica, o. H. zgornja velika pri- vodnica, r. K. desni srčni prekat, r. V. desni pridvor, u. H. spodnja velika privodnica. Odvodnice so rdeče, privodnice modre. Kapilarne mrežice so razvidne le na glavi, na rokah in nogah. 40 Veliki obtok krvi. Iz levega prekata (1. K.) izvira velika odvodnica ali aorta, ki se kmalu zavije v loku navzdol in gre za srcem kot prsna aorta, prodre prepono ter teče potem kot trebušna aorta do ledij. Na tem potu oddaja mnogo vej na vse strani. Vrh obloka se odcepljajo veje: brezimenska odvodnica, ki se kmalu razdeli v desno obvratno in v desno ključ nič n o odvodnico ter leva obvratna in leva ključ nič n a odvod¬ nica. Vse te veje se potem razcepkajo v organih. Od prsne aorte se odcepijo zopet nove veje, trebušna aorta pa jih oddaja v vranico, čevo in obisti. V ledjah se cepi aorta v dve veji, ki se potem razpletata dalje tja do konca prstov na nogah. Kapilarne mrežice se razpletajo po vseh telesnih delih. Ker imajo jako tanke stene, se vrši skozi nje menjava plinov, to je oddajanje kisika mišicam, živcem, kostem itd. in sprejemanje oglji¬ kovega dvokisa (C0 2 ) iz tistih organov. Kisik se spaja s sestavinami omenjenih organov; v prvi vrsti z ogljikom. Vsako spajanje s kisikom pa imenujemo okisovanje ali gorenje. Mišice, živci in kosti torej neprestano izgorevajo ali se obrabljajo. Ker je glavna sestavina omenjenih organov ogljik, nastane tudi kot glavna spojina tega gorenja strupeni ogljikov dvokis. Pri vsakem gorenju se pa razvija toplota. Pri gorenju v našem telesu znaša ta stalno okoli -j- 37° C. Le pri tej toplini se vrši v našem telesu redno vsa pre- osnova. Ako se zniža toplina le nekoliko, ali ako se zviša, je to nevarno za zdravje. Pri -]~ 42 • 6° C se kri sploh sesede in zastane v žilah; človek umrje. Ker pa telo vedno izžareva in izgublja toploto, se mora razvijati s kemičnim procesom vedno nova. Potrebno gorivo je pa raztopljeno v krvi, in kri ga vodi po vsem telesu ter oddaja v kapilarnih mrežicah, kjer ga je treba. Krvni obtok dovaja torej organom kisik in redilne snovi (gorivo), pobira in odvaja pa ogljikov dvokis in obrabljene snovi ter jih odstranjuje iz telesa. Odkod je gorivo in kako izločuje telo obrabljene snovi, bomo slišali pozneje. Ako prihaja v telo preveč redilnih snovi, se porabijo za telesno rast, ali se pa nakopičijo v posebnih organih, n. pr. kot tolšča. Izločuje jih pa tudi telo neprebavljene. Iz krvi nastajajo torej vsi organi, kri nadomešča in obnavlja vse, kar se je obrabilo, kri odvaja tudi iztrošene ali obrabljene snovi in preobilo hrano. 41 V kapilarni mrežici odvodnic izvirajo privodnice ali vene, ki so izprva tudi silno tanke cevi, laskovice, a se jtozneje združujejo v vedno večje vejice in veje ter izlivajo slednjič kri v srce. V njih se nahajajo zaklopnice, ki zavirajo, da ne more teči kri od srca. Privodnice iz glave se izlivajo v desno in levo grlovno privodnico (die Drosselvene). Ta se steka z desno in levo ključnično privodnico, a obe te veji se združujeta v zgornjo ve¬ liko privodnico (die obere Holil- vene; o. H.), ki se izliva v desni pridvor. Iz spodnjih organov se združijo vse pri¬ vodnice v skujmo deblo spodnje velike privodnice; u. H.), ki se tudi izliva v desni pridvor. Privodnice, prihajajoče od želodca, trebušne slinavke, one od vranice in čev, se združujejo v žilo vratnico (die Pfortader), ki vstopa in se razrašča v jetrih (Le.), izločuje žolč, ter se izliva pod prepono na desni strani v spodnjo veliko privodnico. Preobilo vodo, neprebavne ali celo škodljive raztopljene soli, kakor tudi iz dušičnih sestavin nastalo sečnico izločajo obisti ali ledvice, ki se skozi nje preceja in čisti kri. Obisti leže ob hrbte¬ nici kraj ledvenih vretenec. Mali obtok krvi. Temna kri pri¬ haja iz desnega pridvora v desni prekat in odtod po pljučni odvodnici (L. A.) JC.t. Slika 19. Obrazec krvnega obtoka. r. V. in l. V. desni in levi pridvor, r. K. in l. K. desni in lovi prekat, S. in S. 1. od¬ vodnici, II. in II- I. privodnici, II. K. te- V pljučni krili. Očiščeno kri vodi potem lesna kapilarna mrežica in H. L. pljučna * J x kapilarna mrežica. pljučna privodnica (L. V.) V levi pri- Puščice kažejo smer krvnega toka. dvor, odkoder vstopa potem v levi prekat. Pretakanje krvi po žilali vodi srce. Kri ne more iz prekatov zopet v pridvore zaradi zaklopnic. Ako se skrčita prekata, udari kri iz levega prekata v veliko odvodnico, iz desnega pa v pljučno odvodnico. Takoj potem se razširi srce in kri priteče iz privodnic v pridvora in odtod v prekata. Skrčenje srca čutimo, ako položimo 42 roko na srce; pravimo, da srce bije. Kri pa, ki udarja iz prekatov, odpira zaklopnice in razširja prožne stene odvodnic. To raztezanje čutimo kakor neki udarec, utrip ali bilo, ako položimo prst na tako mesto, kjer je odvodnica takoj pod kožo. Pri odrastlem človeku bije srce v eni minuti okoli 70 krat, v mladosti, pri vročici, v razburjenosti in upehanosti pa 90- do 120krat. Kri je neprozorna, rdeča, nekoliko slana tekočina. Pod drobno¬ gledom je pa videti kot rumen¬ kasta tekočina, ki v njej plava neštevilna množina silno majhnih rdečih in redkih belih stanic, krvnih telesec (das Blutkorper- clien, slika 20.). Krvi ima človek 6 do 7 kg. Ako denemo nekaj krvi v posodo, se sesede, to je, proti dnu padajo težja krvna telesca, vrhu njih pa stoji rumenkasta voda, krvna sirotka ali serum. V rdečih krvnih telescih nahajamo krvno rdečilo (hemoglobin), ki daje krvi rdečo barvo. To barvilo zase tudi kristaluje. Krvna telesca so ploščata in večkrat jih je mnogo skupaj zloženih. Bela krvna telesca menjavajo svojo obliko ter prehajajo v rdeča. Krvna telesca nastajajo v posebni žlezi, ki je na levi strani želodca, ter jo imenujemo vranico ali slezen (die Milz; sl. 17. 13.). S hranitbo in telesno toplino so v tesni zvezi. V pljučni kapilarni mrežici sprejemajo kisik, vsled tega postane kri jasno rdeča. Privodnice izpopolnjuje še neko žilje, ki ima nalogo iz tkanin vsrkavati iz porabljene hrane nastale sestavine kakor tudi hrano, ki je bila odveč ter je ostala neporabljena, in jih privajati privodnicam. To delo opravljajo srkalice (die Saugader), ki se stekajo na desni strani v desno ključnično privodnico, na levi se pa poprej združijo z mezgo ter se z njo vred izlivajo v levo ključnično privodnico. Tekočino teh srkalic imenujemo sokrvico (die Lymphe). V njej se nahajajo bela krvna telesca, ki nastajajo v posebnih, po vsem telesu posejanih žlezah bezgalkah (die Lymphdrtise). Mlečnobela mezga (der Chylus, der Milchsaft), ki jo vsrkavajo resice tankega čevesa (gl. str. 35.) ter jo vodijo mezgovnice, se zbira v prsnem mežgovodu ter se s sokrvico leve strani izliva v levo ključnično privodnico in slednjič v levi pridvor. a in c rdeča, b bela človeška krvna telesca, d kristalovano krvno rdečilo (hemoglobin), e rdeča krvna telesca velikega pupka. 43 Gojitev krvnega obtoka. Ker je ta obtok za ves organizem tolike važnosti, je v prvi vrsti gledati na to, da se vrši redno. Ako se zniža telesna toplina (prehlajen j e), pride telesna preosnova v nered; še slabše je, če se vsled vnetja notranjih organov ali vsled razkrajanja krvnih telesec toplina poviša (vročica) ali pa menjava (mrzlica).^ Povišanje je v zvezi z večjim spajanjem kisika z ogljikom (gorenje). Če ni zadosti ogljika v hrani, se porabi pričuvna mast, mišice in kite; posledica tega je hujšanje. Proti vročici pomagajo mrzli obkladki na glavo in uživanje kinina. Solnčarica (der Sonnenstich) zadene človeka, ako izgubi v vročini mnogo vode s potom ter je ne more nadomestiti. Vsled tega se kri zgosti. V veliki vročini ne izvršuj težkega in napornega dela ter pij dosti vodo, ako moraš biti na solncu! Kolnik, ki ga je zadela solnčarica, naj se prenese v senco ter naj se mu zrahlja tesna obleka. Ako je rdeč, naj se položi glava visoko, sicer pa nizko. Na glavo mu devaj mrzle obkladke in polivaj vse telo. Ko se zave, naj pije obilo vode s konjakom ali čaj z rumom. Bledica ali malokrvnost nastaja vsled slabe hranitbe, ali vsled nezdravih okolnosti. Dobra in tečna hrana (beljakovine) in uživanje železnih preparatov, da pordeče bela krvna telesca, ter zmerno gibanje v svežem zraku kmalu pomaga. Vsako krvavenje škoduje človeku. Pri majhnih ranah ustaviš kri z mrzlo vodo. Ako ti teče kri iz nosa, devaj nanj mrzle obkladke ter se ne usekavaj! Rane izpiraj s čisto vodo ter jih zaveza vaj s snažnimi obvezili, ako nimaš antiseptičnih sredstev, čista rana se hitro celi, nesnažna se pa gnoji. Ako režeš kurja očesa, delaj to s čistim nožem ter kopaj poprej noge. Pri večjih ranah ustaviš kri, ako držiš dotični ud kvišku; ako to ne pomaga, napravi nekoliko nad rano tesno obvezo. To storiš najlaže, ako oviješ prožne trakove, n. pr. naramnice, parkrat okoli dotičnega uda. Najnavadnejše sredstvo je pa robec, ki ga nateguješ s kratko palico, dokler se ne ustavi kri. Pokliči takoj zdravnika, da ti podveže prerezane žile! Tesne obveze ne smeš dolgo nositi. Nevarnejše je notranje krvavenje, n. pr. v želodcu ali v pljučih, ko bljujemo ali bruhamo iz želodčnih ugnid ali iz pljuč prihajajočo kri. Prva pomoč so mrzli obkladki in uživanje ledu. Ako poči v možganih kaka žilica, kar se dogaja navadno pri starejših ljudeh, pravimo, da jih je zadela kap v možganih. Bolnik naj se sleče ter položi.z glavo visoko na zračen prostor. Na glavo in srce se devajo mrzli ali ledeni obkladki; dobro je tudi polivanje glave z mrzlo vodo. Kogar je že enkrat zadela kap, naj se varuje vsakega telesnega in dušnega napora. Ako poči srce ali kaka velika žila v njegovi bližini, nastane srčna kap, ki je vedno smrtonosna. 44 Zastrupljenje krvi. Gnijoče stvari, posebno gnoj iz ran, razkrajajo in zastrupljajo kri. Najnevarnejši je mrtvaški strup, ki se razvija v mrtvih človeških in živalskih truplih. Ako te ugrizne stekel pes (glej I. st. str. 9.), ti zastrupi kri. O gadjem piku in o posledicah čitaj II. st. str. 63. Ako so te opikale žuželke, ako te je oblezla gosenica ali so te opekle koprive, namaži dotično mesto s salmiakovcem, sicer pa pomagajo tudi mrzli obkladki. IX. Koža in kožne tvorine. Telesna koža pokriva in varuje pod seboj ležeče mehkejše organe, izločuje iz telesa mnogo tvarin, zmanjšuje s svojo tolščo izžarevanje toplote in je tudi tipalni organ. V ustni in nosni votlini prehaja v tanjšo sluznico, ki je polna krvnih žilic. Na spodnje organe je pripeta z rahlo tkanino, zato se da skoraj povsod lahko odločiti. V prerezu (slika 21.) razlikujemo tri glavne plasti, in sicer t e n č i c o (die Oberhaut), zarodno plast (die Keimschichte) in usnjico (die Lederhaut). Tenčica (O.) je tanka, prosojna in roženasta mrenica, ki je sestavljena iz ploščatih, voglastih stanic. Neobčutljiva je, a tam, kjer se pogostoma pritiska, odebeli in se strdi v žulje. Lahko se lušči in odpada v tankih luskicah, zlasti na glavi. Nastala je pa in se prenavlja iz zarodne plasti, ki je zložena iz mehkih, raznoličnih stanic rjavkaste ali rumenkaste barve; od njih ima koža tudi svojo barvo. Pod njo leži debela in močna usnjica (L.), ki jo prepletajo mnoge žilice in živci. Na zgornji strani ima vse polno bradavičic s petljastimi ali vlaknatimi konci tipalnih živcev. V spodnjem delu prehaja usnjica v rahlo podkožno tkanino, ki je na nekaterih mestih pri debelih ljudeh zelo tolsta. Kožne tvorine: a. Lasje. Tenčica se vdira semintja globoko v usnjico ter dela posebne mešičke, ki v njih tiče lasne čebulice. Iz teh rasto votle, roženaste niti, lasje (H.), ki so navadno napol¬ njeni s strženom in so različno barvani. Ako zmanjka barvila, lasje osive. Kadar se zgražamo ali nas je strah, se lasje ježe; privzdigujejo jih namreč posebna mišična vlakna. K lasem prištevamo tudi obrvi, vejice, brke, brado, kosmatinice in dlačice, ki se nahajajo po raznih delih telesa. 45 b. Lojnice (die Talgdriise) (slika 21.T.) so maj Ime meši- časte ali grozdaste žleze, ki so vložene v usnjico in se iztekajo navadno v lasne mešičke. Izcejajo pa neko tolščo, kožni loj, ki napravlja kožo voljno ter varuje lase, da jim ne škoduje znoj. Ako se lojnice zamaše, zastaja loj v njih, in ako jih iztisneš, skoči iz njih loj kot bela, črviču podobna nitka s črno glavico. Zakaj postanejo lasje mastni, če jih gladiš ali drgneš? Kakšni so z milom oprani lasje? 0 . c. Slika 21. Koža v prerezu. O. tenčica in pod njo zarodna plast; L. usnjica; odvodnica ( Sa .) in privodniea (B.) vstopata v las H. j P. lojnica, S. znojnica, N. živec, Ta. tipalna bradavica. c. Znojnice (die Scbweifidruse) (slika 21. S.) so v usnjici ležeče, v klopčič zmotane žleze, ki se vzdigujejo v zavojih navzgor ter končujejo v lijastih jamicah, v pr oboj ih (die Pore). Znojne klopčiče prepletajo najtanjše krvne žilice ter jim oddajajo iz krvi izločen znoj ali pot. Po vsem telesu je blizu tri milijone znojnic; najgosteje so posejane po dlani, po nogi in pod pazduho. Z znojem oddajamo na dan blizu en liter vode in nekoliko soli. Pri telesnem naporu se izcedi že v eni uri tretjina litra znoja. Ker pa ta izhlapeva, veže toploto ter znižuje in ureja telesno toplino. 46 č. Nohti. Na koncu prstov na rokah in na nogah se je ten- čica zgoraj preobrazila v trdne in rožene plasti, v nohte. Rasto pa in potiskajo proti koncu prsta iz posebnih žlebov usnjice. V zarodni plasti pod nohti je vse polno žilic in živcev; konci prstov so zategadelj najvažnejši tipalni organi. Gojitev kože. Da more koža opravljati svojo važno nalogo, mora biti vedno čista. Splošna čistota je prvi pogoj zdravju, zato se je treba večkrat kopati ali se vsaj prati, da odstranjujemo kožne luske in posušeni loj, ki se na njem prileplja in nabira prah. Koplji se tudi pozimi! Kar se tiče topline vode, ki se v njej umivaš in koplješ, odločuje tvoj telesni ustroj in tvoja navada. Malokrvnim in slabotnim ljudem ne ugajajo mrzle kopeli, mladina naj se pa navadi nanje (15 do 19° C), da se s tem utrdi proti prehlajenju, revmatizmu, živčnim boleznim, vobče da postane ne- občutjiva za navadne vremenske menjave. Ne kopaj se, ako se ne čutiš zdravega! Pretiravanje v tem oziru, n. pr. predolgo kopanje, kopanje po večkrat na dan ali v premrzli vodi, posebno v morju, v rudnicah in slatinah, premočno razdražuje kožo ter lahko vpliva neugodno na živce. Jako blagodejno delujeta na kožo tudi zrak in solnce. Mogočni vpliv solnčnili žarkov se ceni vse premalo, zlasti z ozirom na otroke in malo- krvne ljudi. Pomni! Solnce, zrak in voda so vir življenja in zdravja. Pazi, da potne kože prehitro ne ohladiš, zakaj to je jako nevarno, včasih celo smrtonosno. Ge si poten, se lahko prehladiš na pre¬ pihu. Treba pa je, da se izmladega toliko utrdiš, da ti ne škoduje vsaka sapica. Mehkužni ljudje niso srečni. Perilo naj se menjava pogostoma zaradi čistote. Bomhaževina je boljša od platna, ker je bolj luknjičava. Hribolazcem, lovcem in sploh ljudem, ki se morajo mnogo gibati in potiti na prostem, se pa priporoča tudi volnena spodnja obleka, ki hitro vpija in izlilapeva pot ter varuje tako prehlajen j a. Obleka naj nas brani škodljivih vremenskih vplivov, zlasti pre¬ velike vročine in prehudega mraza. Oblači se pozimi topleje nego poleti! Ne menjaj spomladi prehitro obleke, ker se najlaže prehladiš (zakaj ?). Ne sedi spomladi zvečer zunaj, dokler je še sneg po planinah. Po kopeli se hitro obleci; ako te je zmočil dež ali ako si poten, preobleci se. Če pa ne moreš tega storiti, gibaj se urno (zakaj ?). Glava bodi lahko in hladno pokrita, noge in trebuh pa toplo. Vrat imej odprt in gol; ne za vijaj ga v tople ovratnice. Utrdiš si ga lahko kakor obraz in roke, in nikakršno vremenske menjave ne bodo vplivale na tvoja dihala. Vsa obleka, posebno pa nočna, naj bo ohlapna. Postelja ne sme biti pre¬ mehka in odeja ne pretopla. 47 Stanovanje mora biti zdravo, to je zračno, svetlo, suho in solnčno. V bližini se ne smejo odlagati smeti in ne nahajati gnojišča. V delavnicah zadostuje 17° C, v šolah in pisarnah 20° C. V spalnici boš pa pri nižji toplini bolje spal. Zdrave so le prostorne in zračne spalnice. Igre pod milim nebom, tudi drsanje pozimi, utrjujejo zdravje, toda pazi, da se ne prehladiš. Posledice prehlajen j a zatreš lahko izpočetka, ako se z delom, s hojo ali s telesnimi vajami spotiš ali pa ako ležeš v postelj ter piješ zdravila, ki ženo na pot (čaj od bezgovega ali lipovega cvetja). Vobče je pa najboljše sredstvo proti prehlajen ju telesno utrjevanje v mladosti (ne pretopla obleka, umivanje in mrzle kopeli, plavanje, hribolastvo, izprehodi pri vsakem vremenu, hladne spalnice, kretalne igre itd.). Opekline, oparine in poškodovanja z jedkimi tekočinami so nevarne in jako bole. Z lučjo postopaj torej pazljivo, da ne ožgeš zaves ali obleke. Ne čitaj pri sveči v postelji, ne nalivaj goreče petrolejke in ne vlivaj petroleja ali vinskega cveta v žerjavico, da bi bolje gorelo. Ne čisti nikdar pri luči obleke z bencinom, ker njegovi hlapi se že od- daleč vnemajo. Pazi, da ne dobe otroci vžigalic v roke in skrbno zapiraj jedke tekočine. Ako se ti vžge obleka, valjaj se po tleh, da zadušiš ogenj. Nikar se pa ne spusti v tek, ker s tekanjem napraviš prepih in pospešiš gorenje. Ako se kdo vname, hitro ga pokrij in zavij v plahto; če nimaš drugega, porabi svojo suknjo. V prvi vrsti rabi vodo, če jo imaš pri roki. Da ne poškoduješ opečene kože, razreži obleko. Po prvi pomoči pošlji takoj po zdravnika. Opekline namaži z oljem ali glicerinom in jih zaveži, a glej, da rabiš samo snažne obveze. Mrzla voda povzroča pri tem hujše bolečine. Ako se malo opečeš ali ako te je ožgalo solnce, lahko drgneš z neslano mastjo ali z vazelinom. Ako je mrzlo, ogrej se z gibanjem, s toplo obleko, z uživanjem obilne in mastne hrano, ne pomagaj si pa z žgano pijačo, ki te omoti in oslabi, da sedeš in zmrzneš. Ako moraš prenočiti zunaj, pokrij se dobro ali pa lezi pod košato drevo. Zmrzleca spravi na mrzel prostor, sleci ga previdno, da mu ne zlomiš trdih udov, ter ga drgni s snegom ali z mrzlimi, mokrimi krpami, hkratu ga izkušaj oživeti (glej str. 28.). Sele ko začne redno dihati ter postanejo udje gihčnejši, ga smeš prenesti v zmerno toplo sobo. Zmrzel nos in zmrzla ušesa so bleda, vnamejo se pa, če prideš takoj v toplo sobo. Drgnenje s snegom je proti temu naj¬ boljše sredstvo. X. Osnovni organi. človeško telo je sestavljeno iz posameznih delov, ustrojev ali organov, ki imajo izvrševati posebna opravila. Pod drobnogledom vidimo, da je vsak organ sestavljen iz stanic, to je majhnih mehurčkov, 48 vlaken ali cevk, ki na njih navadno razločujemo tri dele: stanično mre- nico, stanično vsebino in stanično jedro. Najvažnejši del je stanična vsebina, ki je navadno sluzava tekočina in se imenuje tvorivo ali p r o t o p 1 a z m a. Pri mnogih stanicah ne opazimo mrenice in včasih niti zrna. Te stanice so torej osnovni ali elementarni organi, ki sestavljajo vse telo; v njih se vrši organsko življenje. Stanice sprejemajo in pretvarjajo hrano, izločujejo obrabljene snovi, one se gibljejo in raz¬ množujejo. Oblika njihova je pa različna. Večinoma izpremene stanice pozneje svojo prvotno obličasto obliko. Enolične stanice se združujejo k skupnemu delu v stanične tkanine ali staničja, ki se pa zopet ločijo po opravilu. Tako ločimo tenčično tkanino, vezno tkanino, mišično tkanino, živčno tkanino itd. Iz teh tkanin so potem ustrojeni sestavljeni organi, ki pa niso v telesu nikdar sami zase, temveč se zopet združujejo k vzajemnemu delu ter tvorijo slednjič tri glavne skupine organov: gibala, hranila in ob¬ čutila. XI. Nalezljive bolezni. Nalezljive ali kužne bolezni povzročajo silno majhne, le z dobrim povečalom vidne glive cepljivke, ki jih imenujemo tudi bakterije. Te glive se prenašajo z zrakom ali z vodo, s predmeti, ki je z njimi prišel v dotiko okuženec, prenašajo jih pa tudi živali. Vsakega človeka se kužna bolezen ne prime, dasi pridejo vanj kužne glivice; človek mora biti zanjo razpoložen. To razpoloženje je pa odvisno od časa, od kraja in od osebe same. Časovno razpoloženje je najbolj v zvezi z vremenom. Hud mraz ali velika vročina nista ugodna kužnim boleznim. Krajevno razpoloženje je odvisno od bližnjih gnojišč in močvirij, nezdravih in prenapolnjenih stanovanj, od slabe pitne vode itd. Največje važnosti je pa osebno razpoloženje, ki je tesno spojeno z našim zdravjem. Dandanes se zavarujemo s cepljenjem proti raznim takim boleznim, kakor n. pr. proti kozam in steklini. Znano je pa tudi, da človek navadno ne oboli vdrugič na tisti kužni bolezni. Ako jih več oboli na kužni bolezni, pravimo, da je epidemična. Da se pa epidemije zaprečijo, je skrbeti zlasti za čisto vodo, za dobre ceste in odtoke, za prostorna in snažna stanovanja in za redilno in zdravo hrano. 49 Kužnih bolezni se branimo s tem, da zapiramo meje, da osam- ljamo in preiskujemo ljudi, ki so prišli iz okuženih krajev (karantena). Ako se je bati epidemije, je treba prepovedati vsa večja zboro¬ vanja, ljudske veselice, semnje, božja pota itd., ker se človek naj¬ laže okuži na takih sestankih. Ako se pa širi epidemija med mladino, je treba takoj zapreti šole. Paziti se mora tudi na uvoz iz okuženih krajev, ker se lahko prenesejo bakteriji tudi z raznim blagom. Pri nalezljivih boleznih je treba biti pozoren na vsak posamezen slučaj ter ukreniti vse, da se ne širi bolezen. Najnavadnejše nalez¬ ljive bolezni so: dobrci ali ošpice, Škrlatica, vročinska bolezen ali legar, griža, kolera, kuga, oslovski kašelj, davica, osepnice ali koze, norice, šen, ruske, egiptska očesna bolezen (trabom), odrevenelost tilnika, hripa, kuščarji, steklina, mrzlica, a najhujša med vsemi je sušica ali tuberkuloza. Pri vsakem takem slučaju je treba bolnika osamiti in razkužiti ali uničiti vse, s čimer bi se lahko raznesla bolezen. Fizikalna razkuževalna sredstva so: kuhanje obleke, odeje, orodja, posode itd. v vreli vodi ali razgrevanje z vodno paro. Poslednja pa pokvarja usnje, kožuhovino, kavčuk in pohištvo. V tekočinah uniču¬ jemo bakterije, ako jih razgrevamo nekoliko časa pri 70 do 75° C (sterilizacija mleka, pasteurizovanje piva). Ako je kužna bolezen posebno nevarna ali če predmeti niso velike vrednosti, je najboljše razkuževalno sredstvo ogenj. Imamo pa tudi mnogo kemičnih sredstev, ki z njimi razkužu- jemo. Najnavadneje se rabi dva- do petodstotna karbolna kislina, lisol, sublimat, živo in gašeno apno, formalin. Kajenje z brinovimi jagodami in vejami, ki je po kmetih v navadi, ne pomaga nič in ne uniči nobene kužne glivice. Največ žrtev zahteva zlasti po velikih mestih sušica ali tuberkuloza. Navadno napade pljuča, pa tudi druge organe in celo kosti (kostno gnitje). Mnogo ljudi podeduje sušico, največ se jih pa okuži po nesnažnih prostorih, ker je dokazano, da človek razširja to bolezen z blatom, posebno pa s pljunki. Prenašajo jo pa tudi bolne živali, n. pr. z mlekom, ako se uživa sirovo. Ravnaj se po zdravstvenih navodilih proti sušici, poučuj nevedno ljudstvo in mladino v njih korist! Mac h er, Prirodopis III. 4 50 XII. 0 človeku vobče. Človek je po ustroju svojega telesa najdovršenejše bitje in je postal prav zaraditega vladar zemlje. Mnogo živali je sicer glede ustroja po¬ dobnih človeku, nekatere ga celo prekašajo glede bistrosti svojih čutov, glede moči in okretnosti, ali nikjer ne vidimo tako dovršene vzajemne skladnosti med posameznimi organi kakor pri človeku. Eazen tega je pa še visoko nad živalmi s svojimi dušnimi zmožnostmi, ki imajo svoj izvir v posebno razvitih možganih. Posebna svojstva človekova so: popolno in stisnjeno zobovje s topo- grbastimi kočniki. Nos ima ozek pretin, oči so pa naprej obrnjene. Zgornji udje (roke), ki ne segajo do kolen, imajo spretno in za vse uporabno dlan s prosto gibljivim palcem. Hoja je pokončna, noge, ki nosijo vso telesno težo, so iztegnjene in krepke ter tvorijo s stopalom zadosti veliko podporno ploskev. Le nekatere telesne dele pokriva dlaka. Najvažnejše svojstvo je pa razločen govor, ki je v tesni zvezi z delovanjem razvitih možganov. Naj večji vpliv na razvitek duha, obliko glave, na barvo kože in las ima podnebje. Vsled podnebnega vpliva so nastala razna plemena, ki jih razlikujemo dandanes navadno pet. 1. Kavkazci ali Sredozemci nadkriljujejo v telesnem kakor tudi v dušnem pogledu vsa ostala plemena. Sicer bela polt prehaja v toplejših krajih v temnejšo. Čelo je visoko in izbočeno, lobanjska votlina torej večja. Brada je močna, lasje raznobarvni, pa več ali manj kodrasti. Zobje v zgornji čeljusti tvorijo s spodnjimi ravno ploskev. Povprečno so odrastli ljudje 1’6 do 1'7 m visoki in 55 do 65 kg težki. To pleme šteje sedaj blizu 700 milijonov ljudi in stanuje po vsej Evropi, severni Afriki in po južnozapadnem delu Azije. Ker nadkriljuje s svojimi dušnimi zmožnostmi vsa druga ljudska plemena, vlada dan¬ danes tudi v Ameriki in Avstraliji. S.Kavkazci sorodnih Hravidanov je do 40 milijonov, ki stanujejo v Dekanu in na otoku Ceilonu. Mnogo manj je pa Nubi j jnov (10 mili¬ jonov) ob reki Nilu. 2. Malajsko pleme ima rjavo polt in črne lase. Po obliki glave se približujejo Kavkazcem. Okoli 30 milijonov jih stanuje na Madagaskarju, Sundskih otokih in po otokih Tihega oceana. 3. Poleg Sredozemcev so Mongoli najštevilnejše (600 milijonov) in najbolj izobraženo pleme. Kože so rumenkaste, obličja okroglega z močnimi ličnicami, oči so pa ozke in navadno poševno razparane. Nos je širok, ustnice debele, lasje pramenasti. 51 Mongoli posedajo severovzhodni del Azije (Kitajci, Korejci in Japonci). K njim prištevamo tudi Madžare in nekatere srednjeazijske narode. 4. Amerikansko pleme (Indijanci) je podobno mongolskemu, ima pa močnejši nos in bolj ali manj rdečkasto polt. Čela so širokega, a nizkega in črnili, pramenastih las. Indijanci so nekdaj gospodovali po vsej Ameriki, ali naseljeni Evropejci so jih skoraj povsod pregnali. Sedaj izumirajo. Štejemo jih še nekoliko nad 12 milijonov. 5. Zamorci so črne, žametaste polti. Kosozobi so, z nazaj potis¬ njenim čelom, s potlačenim nosom in z debelimi, napetimi ustnicami. Daljšo nego širšo glavo pokrivajo kodrasti lasje. Črnci so ustvarjeni za vroče podnebje srednje in južne Afrike. Dušno niso posebno razviti. Štejemo jih z manj črnimi Kafri vred okoli 150 milijonov, ki jih pa od njih stanuje 10 milijonov v Ameriki. Zamorcem sorodni so čopastolasi Hotentoti na Kaplandu in domače, avstralsko pleme. Eni in drugi stoje dušno jako nizko in izumirajo. Človeško življenje. Kakor vsakemu organskemu bitju, je odmerjen tudi človeku neki čas v življenje. V tem času pa razlikujemo dobo rasti, zrelosti in pro¬ padanja. V prvi dobi, ki traja do 20. ali 24. leta, raste in se razvija človek na duhu in telesu. V dobi zrelosti je razvit človek dušno in telesno in je najsposobnejši za vsakovrstna dela. Ta doba se končava s 50. ali 60. letom, ko začenja človek vedno bolj propadati in pešati, dokler ne onemorejo vsi organi ter ne nastopi smrt. Vsaka teh dob se deli zopet na manjše razdalje, ki ne trajajo povsod enako dolgo. Na to ne vplivata namreč samo spol in telesna rast, temveč vpliva tudi podnebje, način življenja, hrana in odgoja. Navadno razlikujemo naslednje stopnje v človeškem razvitku: 1. Doba dojenčka, ki traja skoro eno leto. čuti se pomalo zbujajo in se pojavljajo sledovi prvega dušnega delovanja. Dojenček potrebuje mnogo hrane in raste hitro. 2. Otroška doba traja do izpadanja mlečnih zob v 7. letu. V tem času se človek razvija najhitreje telesno in dušno. Otroci se uče stati, hoditi, govoriti in posnemati; s tem napreduje vzporedno tudi duh. 3. V deških ali dekliških letih, ki trajajo do 16., oziroma do 14. leta, se vzgaja človek po šolah ter se mu razvija posebno spomin. Telo raste ter postaja po raznih telesnih vajah gibčnejše. Koncem teh let dobe dečki nižji, možki glas. 4 * 52 4. Z mladeniškimi ali z deviškimi leti se završuje doba rasti. Telo se še nadalje razvija in z njim se zlasti razvija razum. 5. V dobi zrelosti, v možkih in ženskih letih je dosegel razum svojo naj višjo popolnost. Proti koncu te dobe se pa kažejo že .znaki propadanja. Pod kožo se začne nabirati tolšča in telo se debeli. Krepka volja, telesna moč in veselje do dela pojemajo, in človek si želi miru in udobnosti. Lasje osive ali izpadajo in koža se grbanči. Spomin začne pešati, toda človek uporablja z modrim razumom izkušnje, ki si jih je nabral v preteklih letih. 6. Y starosti ali v dobi propadanja peša človek na duhu in telesu, posebno se slabšajo čuti in izpadajo zobje. Preosnova se vrši neredno, ker zastaja delavnost organov. Drugi za drugim obnemorejo in ko slednjič odrečejo popolnoma vse delovanje, umrje človek za starostjo. II. Pregled prirode. v A. Živalstvo. a. Vretenčarji. 1. razred: Sesalci. 1. red: Opice. Orang-utan, gorila, zelena morska mačka, magot, pavian; rjavi vriskač. — Opice imajo človeškemu podobno telo. Sprednji udje so roke, zadnji so pa pretvorjeni v noge prijemalke. Navadno imajo vsi prsti ploščate nohte. Oči so obrnjene naprej, zobovje je popolno in stisnjeno ter podobno človeškemu. Dobri plezalci so, ki uživajo rastlinsko in mešano hrano. Žive družno po toplih krajih. 2. red: Prhutarji. Navadni netopir, uhati netopir, podkovnjak, vampir, leteči pes. — Prhutarji so manjši sesalci s krepkejšimi sprednjimi udi. Gola letalna mrenica veže sprednje ude razen palca, se razvija ob strani telesa do prstov zadnjih nog in objema navadno tudi rep. Spičasto zobovje imajo ter se večinoma hranijo z žuželkami, ki jih lovč leteč. Ker so nočne živali, posebno dobro slišijo, vohajo in čutijo. Domači prhutarji prespe zimo. 3. red: Žužkojedi. Krt, jež in rovke so majhne, podzemne in ponočne živali, ki se hranijo z žužki in manjšimi živalmi. Glava je podaljšana v rilček, zobovje je špičasto, stopajo pa na podplate. 4. red: Zveri. Mačke: domača mačka, divja mačka, ris, lev, leopard ali panter, tiger, jaguar; psi: pes, volk, lisica; progasta in lisasta hiena; kune: kuna belica, kuna zlatica, dihur, podlasica, hermelin, vidra, jazbec; medvedje: rjavi medved, beli medved. — Zveri so navadno večje, krepke in 56 okretne živali, ki se hranijo večinoma s toplokrvnimi živalmi. Zato potrebujejo bistrih čutov, krepkih krempljev in močnih zob. Imajo torej dolge, špičaste očnjake. Prvi kočnjaki so majhni, vrzeljaki, za njimi stoji veliki derač, in zadnji so topi grbači. Kjer se je človek naselil, ginevajo divje zveri. 5. red: Plavutonožci. Tjulenj (der Seehund) je 1 1 / t do 2 m dolga žival, ki živi po severnih obalah Atlantskega morja, in sicer ob evropski in ameriški strani; zaide pa tudi v Severno in Vzhodno morje, če hoče počivati, spati ali se solnčiti, zapusti morje ter se zbira navadno v večji družbi na pesku, na obrežnih pečinah ali na plavajočih ledenih ploščah. Tu se oglaša s svojim hripavim lajanjem. Tjulenj živi torej v morju in na kopnem. V mrzli morski vodi, kjer preživi večino svojega življenja, bi ga še tako gosta dlaka ne mogla varovati, da ne bi izgubil preveč lastne toplote ter hi se vsled tega ne znižala stalna telesna toplina, zato se nahaja pod kožo debela mastna plast, ki ovija vse telo ter ga varuje te izgube. V morju je dosti rib in večjih rakov, ki se z njimi hrani. Tudi pozimi ima dosti hrane, ali pogosto se mora potapljati, da mu ne zamrznejo odprtine v debelem ledu; pod vodo vztraja le pet do sedem minut. •Glava prehaja takoj v kratek, debel vrat, in ta v valjasto truplo, ki je jako pripravno za urno gibanje v vodi. Sicer bi ne mogel loviti brzih živali, ki mu služijo v hrano. Okretno se po¬ taplja in preobrača v vodi; zdaj šine v globočino, a hipoma je zopet na morski gladini. Plava pa prav tako hitro s hrbtom na¬ vzgor, navzdol ali obstrani, česar ne nahajamo navadno pri drugih plavačih. Ker je vrat močan in kratek, se mora gibati tudi glava v smeri vsega trupla. Na dolgem vratu nasajena glava bi menjavala smer vsled upora vode in bi s tem ovirala hitro gibanje. Sprednji in zaduji udje imajo obliko širokih plavut in s plavno kožo .vezane prste, ki se razširjajo in tvorijo veliko oporno ploskev, kadar se gibljejo udje nazaj; kadar stavijo ude naprej, stisnejo prste, in plavna kožica se zgane skupaj, da imajo v vodi manj upora. Nadlehti in podlehti, oziroma stegno in golen, so jako kratke in tiče skoraj popolnoma v mesu. 57 Ker so pa kosti na njih jako široke, je vendar dosti prostora za močne in čvrste mišice. V vodi tiči le razširjena, plavutasta roka, oziroma noga, s čimer je veslanje tudi olajšano. Sprednji udje so obrnjeni poševno nastran in so zato kaj pripravno veslo in obenem krmilo. Zadnje noge so iztegnjene in proti krnastemu repu obrnjene plavuti. Ako udarijo z njimi krepko skupaj, iztisnejo vodo izmed nog in poženo truplo naprej. Slika 22. Tjulenji. Kožo pokriva sicer gosta dlaka, ki se pa v vodi gladko prilega truplu, tako da je le malo upora. Uhljev, ki bi ga ovirali v gibanju pod vodo, nima, sliši pa, vsaj v vodi, vendarle dobro, ker voda bolje prevaja zvok nego zrak. Ta prihaja potem skozi silno tanke lobanjske kosti do notranjega ušesa. Žival zapira namreč v vodi ušesa in tudi nosnice kakor naša vidra. Tjulenj je pravi ropar med morskimi živalmi; prištevali bi ga lahko k zverem. Kot izvrsten plavač in potapljač lahko doseže svoj plen. Bister vid mu sicer ne pomaga mnogo, ker lovi izvečine ponoči, a vodijo ga številne občutljive dlake, brčice, ki mu 58 naznanjajo vsako valovanje, ki ga povzroči morska žival. Zobovje je močno podobno mačjemu, a rabi ga le, da pograbi z njim morske živali ali da zdrobi trdi oklep kožarjev. Vsaj tretjino svojega življenja prebije tjulenj na suhem; torej mora imeti tudi v tem oziru prikladne organe. Hoditi sicer ne more po kopnem in po ledenih ploščah, ker ima kratke in nastran, oziroma nazaj obrnjene ude. Po strmih pečinah si pomaga še precej dobro z močnimi kremplji sprednjih nog. Sicer pa spominja njegovo gibanje na gibanje pedičevih gosenic (glej II. st., stran 84). Opira se na prsi in sprednje noge, vlači zadnji konec za seboj in krivi pri tem hrbet. Potem iztegne ali sproži hrbtenico in skoči s celim telesom nekoliko naprej. Močna koža in mastna plast ga varujeta, da se ne rani pri takem gibanju. Po cele ure, z mladiči celo po cele dni, leže tjulenji na obalah ali na ledenih ploščah, kjer jih polivajo mrzli morski valovi. Ali zaradi mastne plasti ne oddajajo od sebe nikake toplote, vsaj se pod njimi nikdar ne tali sneg ali led. V morju razen belega medveda skoraj nima sovražnika, tem več jih pa pogine na suhem, kjer jih zasledujejo ljudje in beli medvedje. Ali s svojimi bistrimi čuti zapazi navadno še pravo¬ časno nevarnost in hiti v morje. Rumenkastosiva dlaka z rjavimi ali s črnimi lisami ga dobro varuje pred sovražniki po pravtako lisastih morskih obalah. Grenlandci bi brez tjulenja ne mogli živeti po ledenih obalah svoje domovine. V lahkem majhnem čolniču se poda Grenlandec na lov na tjulenje, ki jih zasleduje med morskimi ploščami in ledenimi gorami ter jih izkuša doseči z ostvami. Te imajo na koncu nazaj zakrivljene ključice ter so navezane na dolgi, na vretenu naviti vrvi. Če pa zalote živali na suhem, jih pobijajo z udarci na glavo, ker ima žival tanko lobanjo. Love ga zaradi kože, masti, mesa, krvi, čevesa, kit in kosti, ki se vse uporablja. Njegovo meso, ki diši po ribji masti, je za nas neužitno. Med raznimi vrstami tjulenjevega rodu omenjamo medvedjico (der Seebar), ki se nahaja, dasi le poredko, celo v Jadranskem morju. — Največji sorodnik je pa 4 do 5 m dolgi mrož (das WalroB), ki živi v Severnem Ledenem morju. V zgornji čeljusti ima dva do 80 cm dolga, 5 do 7 kg težka okla, ki se z njima brani ali na ledu naprej porniče. Ta olda se še bolj cenijo nego slonova kost, ker nikdar ne porumene. Primerjaj plavutonožce z zvermi! 59 Plavutonožci so za življenje v vodi ustvarjene živali z zverskim zobovjem, s štirimi veslastimi nogami, ki jim prste veže plavna koža. Zadnje noge so iztegnjene ter obrnjene proti krnastemu repu. Hranijo se večinoma z ribami. 6. red: Glodavci. Veverica, hišna miš, poljska miš, siva podgana, bober, zajec in domači zajec. — Glodavci so manjši sesalci z nepopolnim zobovjem. V vsaki čeljusti imajo dva dletasta sprednja zoba, glodača, ki vedno toliko narasteta, kolikor se obrabita. Očnjakov nimajo. Hranijo se z rastlinami, žro pa tudi vse drugo, če se pojavijo v velikem številu, so jako škodljivi. 7. red: Redkozobi. Slika 23. Troprsti lenivci. Troprsti lenivec (das drei- zehige Faultier oder Al) živi po brazilijanskih pragozdih po dre¬ vesih ter je usposobljen za tako življenje kakor nalašč. 50 cm je dolg in vobče podoben manjši opici, samo da je silno neokre¬ ten in počasen. 60 Ima nerazmerno dolge noge, ki so vse oborožene s tremi dolgimi, srpastimi kremplji. Na tleh si žival ne more pomagati, zato je tudi dan in noč med vejami. Podnevi spi viseč na vejah ali med drevesnimi rogovilami z glavo med sprednjimi nogami. Tedaj ga težko opaziš ali razločiš od mahov in bradovcev, ki pokrivajo debla in veje. Zato je tudi varen pred ujedami. Ker večinoma le visi, leži njegova dlaka tudi od trebuha proti hrbtu, torej narobe kakor pri drugih živalih, tako se lahko odtaka deževnica. Ponoči pleza od veje do veje ter se hrani z listjem. Tudi mu ni treba iskati vode na tleh, ker mu zadostuje za pijačo obilna roša, ki pokriva listje. Opičja glava je nasajena na dolgem, silno gibčnem vratu, ki ga lahko tudi tako zavije, da vidi na tla. Z vsako nogo se lahko obesi tudi na šibke veje, kamor ne morejo za njim razne zveri, dasi sicer dobro plezajo. Nima niti sprednjih zob, niti očnjakov, temveč samo valjaste, slabe kočnjake. Dušne zmožnosti so pri njem razvite jako slabo. Njegovi sorodniki mu niso na zunanje kar nič podobni. Mrav¬ ljinčar (der Ameisenbar) je lm dolg, pravtako dolg je tudi njegov košati rep, ki ga v spanju zvija in polaga preko telesa, da ga z njim pokriva. Sploh je porastel s črnosivo, ščetinasto dlako, preko hrbta ima pa dolgo grivo. Hrani se večinoma z navadnimi in belimi mravljami (termiti). Z velikimi sprednjimi kremplji razkopava mravljišča. Da ne obrusi teh krempljev, jih zvija pri hoji podse tako, da se dotika tal le z zunanjim robom ter se giblje vsled tega precej okorno. Dolgi, izteg¬ njeni gobec je brez zob ter ima na koncu majhno luknjo, usta. Dolgemu črvu podobni prožni in lepljivi jezik rabi kot limanica, ki z njo lovi mravljince. Živi v vzhodnem delu Južne Amerike. — Pasavci (Giirtel- tiere) so majhne živali Srednje in Južne Amerike, ki so pokrite s koščenim oklepom. Ta je sestavljen iz plečnega in križnega oklepa; med njima je več gibljivih obročev ali pasov, da se more telo gibati, ali v nevarnosti celo zviti v klopčič. V peščeni zemlji si izkoplje v sili z močnimi kremplji luknjo, da se skrije vanjo. Hrani se večinoma z žuželkami, ki jih zoblje s številnimi, toda slabimi zobmi. — V Afriki in v Vzhodnji Indiji živi lusk a ve c (das Schuppentier), ki je pokrit preko hrbta z luskami. V nevarnosti se zvije kakor jež, in ostrorobe luske strče na vse strani. Primerjaj pri vseh redkozohih ustroj telesa z njih hrano in življenjem! 61 Redkozobi imajo nepopolno zobovje, nekateri so celo brez¬ zobi. Šibki zobje nimajo ne korenin ne sklenine. Na prstih imajo krepke kremplje. Žive v toplejših krajih ter se hranijo z žužki in rastlinami. 8. red: Kopitarji. Konj, osel, kulan, mula, mezeg. — Kopitarji so velike, visoko- noge živali, ki imajo na vsaki nogi po eden, v kopito obut prst. Hranijo se z rastlinami, pa ne prežvekujejo hrane. 9. red: Dvoparkljarji. Rogarji: domače govedo, bivol, zober, bizon, ovca, koza, kozorog, divja koza, gazele, antilope. Jeleni: Srna, severni jelen, pravi jelen, damjek, los, žirafa. Kamele: dromedar, dvogrba kamela, lama. — Dvoparkljarji so večje živali, ki stopajo na dva v roženo kopito obuta prsta; navadno imajo še dva parkeljca. Hranijo se z rastlinami in imajo zato posebno urejen želodec in dolga čeva. Svojo hrano prežvekujejo. Z malimi izjemami imajo nepopolno zobovje brez očnjakov in zgornjih sekalcev. Na glavi nosijo navadno rogove ali rogovje. Sem spadajo naj¬ važnejše domače živali. 10. red: Mnogoparkljarji. Domači prašič, divji včper, indijski in afriški slon, indijski in afriški nosorog, povodnji konj. — Mnogoparkljarji imajo na nogi tri do pet v parklje obutih prstov. Veliki sesalci so to, z debelo, golo kožo. Zobovje je različno. Hranijo se izključno z rastlinami ali pa žro vse vprek. Največ jih stanuje po toplih krajih. 11. red: Kiti. Kit, glavač, pliskavica. — Kiti so velike morske živali, ki dobro plavajo in se potapljajo ter dihajo s pljuči. Telo je ribjemu podobno, vretenasto, brez zadnjih nog. Velika repna plavut stoji vodoravno. Sprednje noge so pretvorjene v veslaste plavuti. Pod golo kožo je debela plast masti. 12. red: Vrečarji. Velikanski kenguruj ali klokan (das Riesenkanguruh) se nahaja v manjših družbah po avstralskih stepah, kjer se giblje le skakaje, pa jako hitro. Zato ima pa tudi posebno prikladno telo. Zadnji udje imajo dolge, močne kosti in čvrste mišice. Sploh je 62 zadnji del telesa v primeri z glavo in s prsmi razvit močneje. Pogosto sedi žival na zadnjih nogah, opiraje se na močni rep, a je pri tem celo truplo iztegnjeno in tedaj čez 1 J / 2 m visoko. Z bistrim očesom zre na vse strani, a najhitreje začuje nevarnost s svojim finim sluhom, ker ima velike uhlje. Pri skoku se opre z dolgim krem¬ pljem močno razvitega srednjega prsta ob tla in odskoči po več metrov nadaleč, kakor bi bil iz prožnega kavčuka. V begu napravlja po 10 m dolge in do 3 m visoke skoke kar preko grmov, skal in jarkov, tako da ga ne dohite najhitrejši psi ali konji. Psov se pa tudi ubrani s krepkimi brcami zadnjih nog. Slika 24. Ceda velikanskih kengurujev. 63 Sprednje noge so kratke in šibke. Nanje se opira le na 2W'i!, sco homodra silno neokretno po tleh. Te noge, ki imajo po p