172
Terpin.
Ob jutra zoni bilka vsaka                Ah vendar je velika škoda,
Se z bistro kapljo poživi;                 Da 'z jekla nimam jez serca!
Li zame tužnega sromaka               Naj tolkla njega bii osoda,
Tolažbe več pod solncom ni.            Kot oven ignja tleči zna!
Poleti treska v silne skale,              Ah bodi jez primorska skala!
Pozimi tuli v nje vihar;                   Ki se valovi v njo groze.
Veliko vselej so prestale,                 Ki se ne bo kreniti dala,
U tem so meni one par.                   Ce z neba strele v njo lete.
Ko solnce dno morja obsveti,          Premilo strune se glasite,
Ko v černih brezdnih bode dan,       Da stopijo solze v oči;
Tolažba če me doleteti —                 Ce tla so tudi skalovite,
Morda, ko bom u zemljo djan!        Jih rosa včasih ohladi!
Poženčan.