TRI  PESMI Valentin  Cundrič
BOSI SEPTEMBER
Ko bodo zaprli najin kamniti sarkofag,
bo za naju polnoč večna-
Ne bova se mogla vzdramiti.
Zvezde čebele bodo< letale iz sinjega
satja. Živi
jih bodo drhte gledali.
Stali bodo na mescu, ki bo brada
velikega panja. Za nama
se bodo vrata zaprla. Dve sapi
bova, dve žalostni svetlobi v mrtvem
zraku.
Bodiva otroka, vprašajva jagnje, ki na loki leži, koliko korakov je do noči; še preden čujeva večerni zvon, jasno poprosiva
za zeleni dom. Ko bova gledala, kako mesec po nebu stopa, se ko dve mali siroti stisniva skupaj, da naju strah ne zmoti.
Jaz sem vodnjak, okrašen od vrčev, ti moja vodna deklica. Kam greva, od kod prihajava? Vedno manj sem podoben fantu iz tvojih želja. Ne ponesem te ko orel na slemena. Nisem visok do stropa tvojih oči. Obračaš se rproč, zbegan strmim vate.
321
GRENKA STRAST
Nosi me, dragoceno breme, skoz noč.
Čeprav si truden, mi ne odreci.
Hočem, da se zrušiš z menoj v naročju
na podu zarje.
Na poti me zuirvi v drobtine
in me uživaj počasi-
Vrzi me, skromno vejico življenja, v plamen svoje volje.
•  ¦  •
Kako opojen bo mir, ki bo usmiljeno zlomil bič strasti.
Drevje na vrtu blebeta: lahko noč, ptice: mize ga poslušava.
V  globinah mesa nama nocoj odjekne vsak vzdih, vsaka beseda.
Bodi blesteča minuta, jaz bom kazalec, ki jo bo zapisal v čas.
TRI ŽENE
V  verige vkovane se spominjajo treh deklic ki so se igrale
z lasmi po ulicah
trije zvoki in upognile so se voljne
do tal
tri ljubeznive besede in deklice
so postale žene
nikoli pa niso zapele materinske
pesmi: v mojem naročju
biva ptica
približuj se mi potiho da je ne splašiš
približuj se mi z rožami da bo mislila
da je na vrtu
odnesi me na posteljo po prstih
da ji bo lepo ko v zibki.
Ko ostanejo same lase že počešejo toda žalost ta ostane razpletena.
322