Poštnina plačana v gotovini
Posamezna številka I.— dinar
Ljubljana, dne 29. oktobra 1937
Izhaja tedensko vsak petek
Leto I. — Štev. 11-b
DELAVSKI LIST
ZA STROKOVNA, 60SP0PARSKA, KULTURNA IN POLITIČNA VPRAŠANJA
Uredništvo: Ciglarjeva 41, Ljubljana-Moste — Uprava: Poljska pot 38, Ljub-Ijana-Moste - Mesečna naročnina 4 Din; za Ameriko mesečno 8 Din; za ostalo inozemstvo 7 Din.
Proti minmm tisku
Reakcionarni tisk je najhujše orožje v rokah reakcije. Potom njega vladajoči finančni magnat-je in njihove politične stranke neprestano vplivajo na tisoče in stotisoče ljudi. Včasih na spreten način prikrito, včasih odkrito in jasno vsiljujejo sovražniki ljudstva preko svojega tiska delavcem, kmetom, vsem delovnim 6lojem svoje reakcionarne, vsemu delovnemu ljudstvu sovražne nazore. S podtikanji, zavijanji laži, na 6to različnih načinov poskuša ta tisk delovnemu ljudstvu zapreti oči pred njegovimi lastnimi interesi, mu prikazati interese finančnega kapitala kot njegove lastne interese in pridigati o sodelovanju dela in kapitala. Milijone> in milijone izdaja velekapital in vsa reakcija za tisk, za knjige, brošure, časopisje, dnevnike in letake. Posebno fašistične stranke polagajo veliko važnost na tisk, ker jim je zaslepljevali je 1 j udstva ravno preko tiska najbolj mogoče in ker imajo največ sredstva za to.
Reakciji se v tisk vloženi ka-pitali bogato obrestujejo, Dema-goške fraze, laži, nepravilni in ljudstvu škodljivi nazori, s katerimi dan na dan obsipa ta tisk delovno ljudstvo, mora zapustiti svoj vpliv nanj. Moti se, kdor pravi: naj le pišejo kar hočejo, saj so ljudje pametni in jim ne verjamejo več. To ni točno. Vsi vemo. da se pod unitarizmom skriva zatiranje Slovencev (in Hrvatov) in da je to v škodo vsem Slovencem. Pa vendar dolga leta uspeva »Jutru« in »Narodu« en del malomeščanstva in inteligence ter mladine navduševati za jugoslovenski unitarizem. ]n koliko je poleg »Slovenca« in »Jutra« še drugega reakcionarnega časopisja, koliko tednikov in mesečnikov, ki gredo v stoti-sočih izvodih med slovensko ljudstvo
Očitno je iz vsega tega, da je reakcionarni tisk eno najmočnejših orožij v rokah reakcije proti delovnemu ljudstvu. Zato se mora vse delavstvo in ves demokratični tabor boriti proti reakcionarnemu časopisju.
Iz delavske, iz kmetske hiše, iz hiše malega obrtnika in trgovca morajo izginiti vsi protiljud-ski listi.
Najboljši način boja proti reakcionarnem tisku pa je — širjenje delavskega in demokratičnega tiska.
Mesto »Jutra«, »Slovenca«, »Domoljuba«, »Straže v viharju«, »Domovine«, »Slov. delavca«, morajo v delavsko in kmetsko hišo »Neodvisnost«, »Slovenska vas«, »Delavska politika«, »Ljudski glas«, »Nas kovinar«, »Slovenija«, »Sodobnost«, »Svoboda«, »Delavska pravica«, »Ljubljanski zvon« ter drugi demokratični in delavski listi.
Najbolj pn moramo vsi širiti »Delavski list«, ki je trn v očesu reakcionarnega tiska in ker je najiskrenejši in najodločnejši borec za svobodo in pravice delavstva in vsega delovnega ljud-
Odbor za ,nevmeSavanje' ni nikogar presenetil
Vsak, kdor le malo pozna diplomatske navade, je moral vedeti, da bo Italija londonski Odbor za »nevmešavanje« zlorabila. In tako se je tudi zgodilo. Ker sta Anglija in Francija vse bolj pritiskali na Italijo, je ta navidez popustila. Pristala je, da se »prostovoljci« umaknejo iz Španije.
Takoj pa je zahtevala, naj bo ta umik samo »simboličen«, to se pravi, čim bodo prvi »prostovoljci« odšli iz Španije, naj se prizna Franku značaj vojskujoče se stranke. To pa pomeni, da bi Italija, Nemčija in Portugalska imele še večjo možnost, podpirati uporne generale proti zakoniti vladi z vsemi vojnimi sredstvi in še novimi vojaki povrhu.
Nadalje je zahtevala Italija, da se umakne iz zasedene Špa-
nije enako število tujcev kot iz vladne Španije, čeprav priznavajo vsi nepristranski opazovalci, da ima Franko 100.000 tujih čet, dočim ima vlada samo 15.000 prostovoljcev.
Ker se sovjetski delegat Majski ni skladal s takim »umikom« prostovoljcev, je Italija vztrajala na tem, da se vsi sklepi Odbora sklenejo soglasno. S tem je postavila nove ovire za rešitev španskega vprašanja. Prav tako je očitno norčevanje iz Francije in Anglije, če Italija pristane na to, da se odpošljejo komisije v Španijo, ki naj ugotove že itak znano število tujcev na obeh straneh, v isti sapi pa pravi, da te komisije ne smejo ugotoviti resničnega števila tujih čet, temveč samo 40.000 italijanskih vojakov.
Na severni španski obali je padlo zadnje večje mesto v roke italijanskih čet. Asturski rudarji so pogumno branili Gijon. Premoči pa so se morali umakniti. Njihove razkropljene čete se bo-
Na španskih bojiščih
re po asturskem gorovju. Po treh letih jih čaka isti tragični konec kot 1. 1934. General Franco pa odpošilja sedaj svoje čete proti Madridu.
Japonski generalni štab je umolknil
Japonski generalni štab ne objavlja nič več vesti iz Šansija, ker doživljajo japonske čete neprestane poraze. 8. armadni zbor pod vodstvom Čude ja uničuje oddelek za oddelkom. 20 km južno od Juanpinga je popolnoma strl 5000 japonskih vojakov.
Japonski militaristi pa dokazujejo svojo visoko kulturo s tem, da so 25 kitajskih univerz de-
loma uničili, deloma spremenili v vojašnice. Svojo vernost kažejo s tem, da so bombardirali Konfucijev grob na hribu Taj-šan in porušili več svetišč.
Na konferenco 9 sil v Bruselj Japonci nočejo iti, ker se boje, da se ne bi preveč razkrile vse njihove »civilizatarične« zmožnosti.
Dr. Ivo Štempihar:
Med pariikimi kovinarji
kovinark ter podobnih strok pa riške pokrajine«.
Poleg pisarniških prostorov imajo kovinarji v tem domu:
Odlomki s pota
V	ulici Angoijleme stoji na desni straui enonadstropna hiša št. 94 z visokim vhodom starinske izdelave. Skozi ta vhod prideš na široko dvorišče, kjer se naenkrat začudiš: okrog in okrog tebe kipijo v zrak visoki zidovi pravega poslopja, ki ima razen visokega pritličja in mednad-stropja še dve nadstropji in bi veljala pri nas kot trinadstrop-nica. Stavba ob ulici je tedaj samo postranska stavba, vratarnica in prostor za poslovne lokale, ki morajo biti ob cesti. To je pariški »Kovinarjev dom« (La Mai-son du Metallurgiste), sedež »Strokovne zveze kovinarjev in
stva in vsega slovenskega naroda.
Naš odgovor na napade reakcije mora biti: vsak zaupnik novega zaupnika, vsak naročnik novega naročnika, vsak čitatelj novega čitatelja!
Vsi na delo za »Delavski list«!
postranski stavbi knjigarno knjižnico ter vzajemno delavnico s šolo za kovinarsko spopol nitev, v glavnem poslopju pa ogromno in svetlo zborovalno dvorano »Henrika Barbusse-a« (nad katere odrom vidiš velik napis »Strokovna organizacija je solidarnost in bratstvo« in znamenje zveze, nazobčano kolo, za senčeno od trikotne peruti, z na pisi »C. G. T.< in »U. S. Me taux«), ter sejno dvorano osred njega odbora. Seveda so še sta novanja v poslopju in tudi gara ža, kajti strokovna zveza ima tudi svoj, prav čeden avtomobil brez katerega v Parizu pri ko ličkaj večji poslovni delavnosti sploh ne izhajaš.
Že na dvorišču mi je prišel na sproti s. Gautier, ki ima nalogo upravnika zveze in je, kot sem pozneje videl, tudi izvrsten voz nik. Sporočil mi je, da imajo za
mene in za druge, slučajno ta-trat došle druge goste (dva Amerikanca iz San Frančiška in va Madžara iz Budimpešte), posebno presenečenje. Vedel me je k generalnemu tajniku zveze, s. Doury-ju in po vzajemni predstavitvi smo sedli v avtomobil, katerega čednost mi je pa-la v oči, ko sem dospel, ker je že takrat čakal na ulici. Seveda se mi ni sanjalo, da čaka tudi name.
Prijazni, odkriti in pariško živahni sprejem me je zelo razveselil. Že po prvih besedah je odpadla tudi skrb, kako se bomo razumeli. Čeprav se namreč učiš rancoščine več let, te posebno v 3arizu sme skrbeti, ali bodo razumeli, kar momljaš. Parižani povprečno ne govorijo lepe francoščine (podobno, kot Ljubljančani ne govorijo lepe slovenščine). S tem seveda še ni rečeno, da se zato ne boš mogel sporazumeti, ker govorijo oni grdo rancoščino. ti pa mogoče lepo, temveč je samo razloženo, da se dve grdi francoščini še težje razumeta, ikot pa če je samo ena .epa in razločna. Toda oba funkcionarja zveze sta govorila, kot ji rožice sadil. Videlo se jima je, da sta izobražena, čeprav oba preprosta kovinarja, zlasti pa, da sta izvežbana govornika. Šlo je tako dobro, da smo se že kar začeli šaliti, brez česar v Parizu spet ne izhajaš, če nočeš veljati za — pepčka. Parižan in Fron-coz sploh se rad ponorčuje, je pa toliko pošten, da si da tudi nazaj kaj reči in se široko reži, če je odgovor vsedlan. Prav ta prešernest j.avede marsikaterega površnega tujca, da šteje Francoze med neresne ljudi, kar je velika zmota. Veseljaki, to pa so.
Po tem modrovanju naj nekoliko pretrgam pripovedovanje. Zdi se mi namreč, da sem dolžan razložiti, kako to, da sem — odvetnik iz Slovenije — prišel med pariške kovinarje. Razlogi za to so poučni, naj jih delavstvo pozna.
Ze več let živim in delujem med ‘elito slovenskih industrijskih delavcev: med jeseniškimi kovinarji. Ta okolica povzroči kaj hitro občutek, da imaš kot izobraženec naloge, ki niso zti-pisane samo v določenih željah, temveč trajne naloge, ki so zapisane v samem dejstvu sodelovanja z delavstvom. Ko se mi je nudila priložnost obiskati pariško razstavo, je bil prvi nagib čisto oseben: da napravim vendar enkrat ■ pot v deželo, katere jezika sem se učil že kot dijaček pred 25 leti in katere kultura in civilizacija sta me privlačevala že izza prvih let mladosti. Toda, ko sem »prodiral« od 11. & t. 1. v Francijo na črti Strassburg— Sarreburg—Luneville—Metz, sem dospel v četrtek, dne 12. 8. t. 1. zvečer v Verdun. Predte«m pa sem — med potjo v Verdun — obiskal ob zahajajočem soncu trdnjave okrog Verduna. Gnalo me je videti kraje, kjer je bila najbolj krvava bitka velike vojne. Bitka, v kateri je padlo dva milijona ljudi!
Trdnjave okrog Verduna so
ploski griči, poraščeni dandanes z nizkim grmičjem. Po njih temenu so napravljene široke asfaltne ceste, objete od tega grmičevja, ki ga trgajo le ozke
i	rzne poti in neprestani napisi: »Smrtna nevarnost!«, »Prepovedana cesta!« in podobno. Po celi pokrajini vlada mrk in tesnoben mir, ki se strne pod velikanskim »svetilnikom na Douaumontu v vidno grozotno sliko nepreglednega vojaškega pokopališča, res vzorno urejenega na pobočju vrha. Grobnica »svetilnik« je bila že zaprta zaradi pozne ure in tudi utrdb bi ne bilo mogoče več obiskati, vendar me je vojak, ki je imel tam službo straže, povabil, naj vstopim v podzemeljske hodnike, v katerih .so se nemški vojaki držali v času bitke komaj nekaj ur.
(Dalje prih.)
Kmetje branijo »Delavski list“
Težke razmere, v katerih žive kmetje in delavci, jim vsak dan bolj odpirajo oči, da vidijo življenje, kakršno je v resnici. Prav tako pa prihajajo do spoznanja, da se morata kmet in delavec skupno boriti za dosego svojih ciljev. Njihovi cilji so skupni in
jasni. -------------------- Tu
bi opisal samo en primer, da kmetje branijo »Delavski list«, kakor tisti list, ki brani interese vseh zatiranih in piše resnico.
Na vlaku, ki vozi iz Ljubljane v Zagreb, sem našel v svojem vagonu mnogo kmetov. Potegnil sem iz žepii »Delavski list« in ga čital tako, da so videti naslovno stran. Nabrali so se okoli mene, me izpraševali z velikim zanimanjem, kdo izdaja list. če piše resnico itd. Povedal sem jim, da izdajajo list sami delavci in da imajo mnogo težkoč ravno radi tega, ker piše resnico; Pogovor je nanesel na ljudsko fronto v Franciji, 40 urnem delavniku, o enotnosti delavstva, o 14dnevnem obisku naših rudarjev iz Francije in da bi bilo tudi pri nas treba hoditi po isti poti kot hodijo delavci v Franciji. Ves naš razgovor je poslušal neki dobro hranjeni gospod. Začel se je norčevati iz nas. pa tudi iz »Del. lista«. Toda kmetje so ostro nastopili proti njemu in so mu klicali. da jih je fospoda že dosti časa izžemala in da hočejo enotnost z delavci. Tako smo se skupno branili od napadov debelega gospoda in vse gospode. Debelu-har je nato pobral svoje stvari in odšel iz našega vagona.
To je primer, ki je zelo važen in ki dokazuje, da kmetje in delavci lahko ustvarijo enotno fronto, ki se bo postavila po robu fronti izkoriščevalcev, kateri služi gotovo tudi oni debeli gospod. Vsi njihovi napadi morajo imeti za posledico: ustvarjanje enotne fronte delovnega ljudstva, razširjanje »Del. lista«, organiziranje delavcev v razredne organizacije. »Delavski list« nas zbira v enoto in nam daje navodila za delo, da bi od raztresenih $b ustvarili železen bat, na
Notranje politični pregled
Okoli sporaznaia
JNS in JRZ še vedno vodita kampanjo proti sporazumu. JNS-arji so v parlamentu in senatu očitali vladi, da je ona kriva, da je prišlo do sporazuma, ker je premilo postopala proti opoziciji in ji dovolila, da se njeni voditelji sestajajo. To kaže, da je resnično, kar smo mi vedno trdili, da jp glavni sovražnik ljudstva današnja fašistična opozicija (Živkovič-Ljotič), kateri je celo današnja vlada preveč demokratična in opremilo* postopa z demokratično opozicijo.
JRZ pa hoče pokazati, da so trditve JNS neresnične in da so oni vedno najodločneje branili narodno in državno enotnost. »Samouprava«, glavni organ JRZ. grozi vsem listom, naj se takoj izpovedo, ali so za to, da smo trije narodi ali so za to. da smo en narod. Vse JRZjevske občine v Srbiji dajejo	izjave,	da
so proti sporazumu. Tudi šesto-januai;ci v petomajskem parlamentu so proti sporazumu. Sploh se je proti sporazumu zbrala ze-
lo	pisana družba: JRZ, Ljotičev-ci, JNS, Hodžerovci, hrvatski klerikalci, desni socialisti (Hara-mina) itd.
Sestanek voditeljev zdrnžene opozicije
V	vasi Farkašiču blizu Siska so se 21. t. m. sestali voditelji hrvatskega in srbskega dela združene opozicije. Na sestanku so bili navzoči: dr. Vladko Maček, Ljuba Davidovič. Joca Jovanovič in Miša Trifunovič. Razen njih pa so na sestanku sodelovali tudi dr. Laza Markovič, dr. Milan Gavrilovič, Božidar Vlajič, Milan Grol, Krsta Miletič. Večeslav Vilder, ing. A. Ko-šutič, dr. Sava Košanovič in Kem-felja.
Udeleženci so izjavili novinarjem, da vlada med voditelji opozicije popolno soglasje in da so s potekom sestanka nad vse zadovoljni.
Shod JRZ mladine v Belgradn
Jugoslovanska radikalna zajed-nička mladina je imela shod v Belgradu. Ponedeljski »Slovenec« poroča, da je bilo 30.000 navzočih.
Predsednik vlade dr. Stojadi-novič je na shodu poudaril načelno stališče JRZ v sledečih besedah: »Naša stranka je za monarhijo in za narodno dinastijo Karadjordjevičev. Naša stranka je za eno in nedeljivo, nikoli de-
ljivo Jugoslavijo. Naša stranka je za narodno in državno edin-stvo, zu edinstvo teritorija in vojske, za edinstveno državljanstvo.«
Na shod je prišlo približno 250 »slovenskih fantov«, ki so jih baje zelo prisrčno sprejeli. »Slovenec« s ponosom piše, da so jim dali celo častno mesto blizu tribune.
Makedonci hočejo demokracijo
V	Skoplju so podpisali demokrati, radikali, zemljoradniki in delavska levica (skupno) sporazum za skupno borbo proti fašizmu. ------- Za demokrate je
podpisul ta sporazum Mihajlo Kujundžič, za radikale advokat Trifunovič, a za delavsko levico Grabišič.
Zborovanje
lesnih delavcev
Francoska ljudska fronta trdno stoji
Zadnje volitve v kantonalne skupščine so pokazale veliko zmago ljudske fronte in zopet velik poraz francoskih desničarjev. Posebno izdajalec Doriot in fašist Delaroque sta klavrno propadla z neznatnim številom glasov. Volitve so tudi pokazale, da ljudska fronta v Franciji stoji trdno, ker je zasidrana v množicah in da tudi če bi se v vodstvih strank ljudske fronte začela kaka nasprotja. Množice ne bodo dopustile, da bi se ljudska fronta razbila.
Tak slučaj se je v Franciji tudi zgodil. Zmerno krilo radikalnih socialistov se ne nahaja v ljud. fronti, ker se ne strinjajo s celim njenim programom. Izjavili pa so se, da bodo vlado ljud-
katerem si bo zlomil zobe debeli gospod in nenasitni kapital.
Naprej za enotno fronto vseh delavcev in kmetov!
Razširjajmo »Delavski list«, ki piše resnico!
S. U., delavec, Kranj.
ske fronte podpirali in so to tudi delali. Zato so neodvisni socialisti in komunisti sklenili, da bodo tam, kjer bi ti zmerni radikali imeli največ glasov od kandidatov ljudske fronte, njihovo izvolitev podprli. Kom. in neodvisni socialisti so rekli: boljše je, če nas oni podpirajo, kakor da gredo z desnico proti ljudski fronti. Socialisti pa so bili proti temu in so v večini takih slučajev postavili proti zmernim radikalom svoje protikandidate. Uspeh je bil ta, da so povečini propadli. Ljudstvo je čutilo, da tako postopanje slabi ljudsko fronto in je reklo: ne tako.
To nam dokazuje, da se ljudska fronta ne da zlomiti, če je resnično zasidrana v ljudstvu.
Tudi voditelji nemških fašistov v {SR — homoseksualci
Arhitekt Ruth. eden prvakov sudetsko - nemške Heinleinove stranke, podružnice nacijonal-socijalizma v ČSR ter vzgojitelj nemške mladine, se nahaja s 30 »gojenci« v zaporu radi homo-seksualstva. Ruth je bil organizator kumpanje nemškega fašizma proti Čehoslovaški.
Da so mnogi fašistični voditelji homoseksualci, je znana stvar. Sedaj se pa tudi med fašistično mladino širi ljubezen med moškimi. To je naravna posledica vojaške vzgoje življenja v raznih taboriščih in podcenjevanja in poniževanja žene v očeh nemške mladine.
V	nedeljo 24. t. m. se je vršil v mali dvorani Del. zbornice sestanek Ljubljanske podružnice organizacije lesnih delavcev, na katerem je poročal strokovni tajnik Bricelj o osnutku za kolektivno pogodbo in o potovanju v Varšavo na internacionalni kongres gozdnih in žagarskih delavcev.
S. Bricelj je uvodoma prečital osnutek kolektivne pogodbe, razložil nekatere nejasne točke in pokazal na težkoče, ki so se pojavile pri sklenitvi skupne kolektivne pogodbe za lesno delavstvo cele Slovenije. Glavna ovira je razcepljenost in neorganiziranost lesnega delavstva, velike razlike v mezdah med posameznimi kraji ter bo radi tega moralo ljubljansko delavstvo nekoliko popustiti od svojih zahtev na račun skupne dobrobiti. Pokazal se je tudi škodljivi vpliv uredbe o minimalnih mezdah s svojimi prenizkimi tarifami, ki bodo kolikortoliko vplivale na mezdne tarife, ki jih navaja osnutek.
Debata je bila precej medla, kar je posledica nezanimanja za strokovno delo, ki vlada med lesnim delavstvom, k,i se je sestanka zelo maloštevilno udeležilo. Poročanje o potovanju na Poljsko je bilo zelo zanimivo. Predavatelj je kratko opisal Varšavo, velike državne gozdove, mogočen razvoj lesne industrije, moč delavskih sindikatov, življenjske razmere itd. Delavstvo je tam vkljub diktatorskemu režimu vpoštevano, ker ima mogočne strokovne organizacije, v okrilju katerih 6e bori za svoje interese. Zanimivo je. da so delavci državnega (!) podjetja pozdravili delegate z rdečimi zastavami ter pctjctn in igranjem internafcto-nale. —
Pogrešali pa smo poročila o političnem položaju poljskega delavstva v borbi, s katero si je pridobilo današnje pozicije, njegovih naporih za stvoritev enotne delavske fronte, o stališču poljskega delavstva in njegovih organizacij do ostalih demokrat-
skih skupin, do kmetov ter še mnogo drugih stvari, ki zanimajo zavednega delavca.
Po predavanju se je še razpravljalo o delu v strokovni organizaciji in položaju lesnega delavstva. Odobravanje je žel sodrug, ki je predlagal, da mora organizacija pričeti z energično borbo proti uredbi o minimalnih mezdah, za pravico štrajkanja ter izboljšanje socialnega in starostnega zavarovanja.
Nato je predsednik Mohorič sestanek zaključil s pozivom k večji delavnosti ter obljubil, da se bodo slični sestanki še večkrat vršili.
Kongres HRS-a
Hrvatski radnički savez. ki ga vodijo reakcionarji in ga hočejo uporabiti kot razbijače delavskih vrst, je imel 18. t. m. kongres. Kongres je izpadel silno burno. Ogromna delegatska opozicija je razbijala, grmela, vpila proti vodstvu, češ, da zapravlja delavski denar, da se ne briga za delavske interese itd. Neki delegat je tam javno povedal, da je obredel že "vso Evropo, pa takega delavskega kongresa še ni videl. Hrvatski delavci v HRS-u se počasi treznijo in vidijo, da je le v enotnosti moč hrvatskega delavstva.
IZ UREDNIŠTVA
OPOZORILO
Vse naročnike, zaupnike in kolporterje »Delavskega lista« obveščamo, da bomo list ustavili vsakomur, kdor ne bo pravočasno poravnal naročnine.
Uprava.
Dopisnikom lista sporočamo', da pridejo vsled preobilice gradiva njihovi dopisi v objavo v prihodnji številki.
Uredništvo.
Le v organizaciji je moč!
Prispevajte za tiskovni sklad!
D. Pleš:
Lipetove Štorje
Lipe Kekec se je rodil v dokaj neznanem kraju, ki ga je Stvarnik namenil bolj za medvede, pa so se proti njegovi volji zaredili ljudje. Malokdo je zašel k njim. Iz rodu v rod so se pa razmnožili in kmalu jim je bilo pretesno v gorskih kotanjah. Ko je zanje zvedela cerkvena in posvetna gosposka, so jim poslali gospoda duhovnega in dosti, dosti pozneje še učitelja. Tako so jih povezali s svetom, ki so ga moški najpre-je okusili. Cesar je potreboval vojakov in jim je jemal najbolj zastavne fante. Ob vrnitvi po mnogih letih so pripovedovali o širnih deželah in velikih mestih. Mnogi se niti povrnili niso, šli so še delj na tuje, ostali tam in se oglašali na redke čase. Kdor je bil vešč pisanja, je rad naznanil, da se ima dobro. Tako so marsikoga zvabili za seboj in tudi preneka-terega dekleta so popadle popotne skomine, da je mahnila navzdol po bregovih. Če se ni udinjala za služkinjo ali pa se omožila, se je pa kako drugače prebila skozi življenje. Nekatere so se povrnile s pamži, o drugih*so pa govorili, da jih je pokopal še vse hujši greh in so molili zanje.
V	Medvedji vasi so se vraževerneži v novejših časih še zmerom bali medvedov. Tudi struli pred volkovi je kdaj pa kdaj pretresal kosti trdih gorjancev. Pričakali so pa kakšnega hribolazca, a najbolj vneti obiskovalci Medvedje vasi so bili že od vseh časov, odkar je svet zvedel zanjo, biriči in iztirjevalci davkov. Nobeno leto jih ni manjkalo, pa če so hudourniki in plazovi razdrli vsa pota. Kmetje so jih kleli, na tihem seveda in šele potem, ko so bili v dolini, da jim ni prišlo kaj na ušesa.
Kekčev Lipe jih je pa vselej pričakoval z neko tiho radostjo. Všeč so mu bile pisane uniforme in njihov prihod je pregnal dolgčas iz vasi. Pa še nekaj je bilo na 6tvari: v njihovo kočo ni60 skoro nikoli prilomastili. Stala je na kraju vasi, za grmovjem. Morda so jo zgrešili, najbrže pa niso imeli kaj iskati v njej. Odpeljali bi lahko samo ovčarskega psa in pa nekaj grahastih kokoši bi lahko vzeli. Zaman bi stikali za denarjem, saj Kekčevi še nogavic niso imeli zanj, komaj da zase. Kekčevi niso zmogli nič svo-
jega. Obdelovali so tuja polja, drvarili po tujih gozdovih za tuje ljudi in pasli so tuje govedo in drobnico. Tudi v Medvedji vasi so živeli premožni in revni ljudje.
Kdo ve, kako bi se razvijali prebivalci Medvedje vasi, če bi jim duhovni gospod ne vtepli v glavo božjega strahu in jih ne naučili nekaj manire. Morda bi podivjali in se sčasoma prelevili vsaj v napol medvede. Ko so dobili še učitelja, so se nekateri kmalu spoznali na abecedo in podobno učenost. Božje pesmi so znali že dolgo, dolgo, saj so za vsakim umrlim župnikom dobili kaj novega. Ako se je pa učitelj poslovil od 6veta, je čez leto ali dve prišel njegov namestnik in jih na novo naučil narodnih pesmic, če so jih že pozabili. Tako je tudi veselje cvetelo v Medvedji vasi, kajti vaščani od frkolinov pa do očancev so bili nadarjeni za to reč. Lipe je njihovo lirično talentiranost občutil na lastni koži.
V	šolo je hodil zelo rad, rajši ko da bi kmetom grabil listje ali seno. Tudi letanje za kravami mu je manj dišalo, kakor napenjanje ušes v šolski izbi. Kadar so bezljale, jih je zamrzil do konca repov. V šoli je pa vneto poslušal gospoda učitelja, le božjegu strahu ni poznal pravo mero. Če mu je kdaj šinilo v glavo, je brez pomisleka vstal in vprašal, kako je s to in to stvarjo. Vsako reč je posebej premlel s svojo pametjo. Nekaj časa so po vasi govorili, da je odprte glave in kar upuli so, da bo morda Lipe prvi duhovni ali pa vsaj posvetni gospod iz Medvedje vasi. Doslej so njihove fantje in možje samo garali, pa naj so živeli doma ali na tujem. Lipe naj bi pa bil njihova dika in ponos!
Lipe se ni menil za te kratkotrajne marnje. Učitelja je najrajši spraševal o tujih svetovih, kakor da ga neka sila žene za tistimi, ki so zapustili rodna tla. Kakšna je Amerika. Afrika? Vse je hotel vedeti in če se kaj ni ujemalo, je brž poprosil za besedo in povedal svoj dvom na vsa usta. Kajti Lipe je verjel samo to, kar so mu dokazali, kar je bilo res verjetno. Za vse ono, kar je po njegovem tudi v resnici držalo, se je potem navdušil z ognjem mladega, čistega srca. Pri računanju je zadremala celo Čikova Marjanca, Lipe je bil pa tak kakor bi se okopal v sveži vodi. Na prstih je lahko ugotovil, da je dvakrat štiri osem, tu mu niso ničesar kar na slepo zabijali v glavo.
Zanimale so ga tudi božje resnice, vendar so mu delale posebne preglavice. Vse je bilo zavito v neko meglo. Duhovni gospod jih je lepo razlagal, če ni šlo drugače, z leskovo mastjo vtepal vzvišene nauke poredni otročadi v butice, vendarle so sproti pozabljali vsa čudežna razodetja. Lipe si je večino stvari zapomnil, a Lipe je bil Lipe! Za vse je hotel nekakšna potrdila in dokaze. Marsikdaj je pa s tako čudnimi vprašanji planil na dan, da je strmelo staro in mlado.
Ali bodo na svetu večno berači? Zakaj je bog dopustil, da so pobili med vojno toliko nedolžnih otročičkov? Kako da umirajo nekateri od presitosti, drugi pa od lakote? In tako dalje!
Vsak dan si je kaj izmislil. Včasi je kdo pritresel v Medvedjo vas kak časopis, Lipe je bil brž pri njem in je črpal iz njega misli za spraševanje. Gledal je z odprtimi očmi v svet, zato mu je bilo tudi marsikaj v vasi uganka. Oba gospoda sta se ga kmalu najedla. Saj ju je pogosto spravil v zadrego. Največkrat sta ga pa onadva osmešila. Duhovni gospod je ocenjeval starost sveta na okroglih šest tisoč let, učitelj je pa razlagal, da potrebuje les milijone let, preden se spremeni v premog. Za dež, točo in sneg je navadno slišal, da je dur in šiba božja, a učitelj je pripovedoval o izhlapevanju, strjevanju, zmrzovanju in večnem kroženju vode. Za grom in strelo je dokazoval, da je nekakšna elektrika in podobno je bilo s stoterimi nauki. Lipe na to vižo marsikaj ni razumel, to se. je ponovilo kdaj pa kdaj tudi v poznejšem življenju, zato ga je večkrat bolela glava. Njegovo zanimanje za učenost se je sprevrglo v ljudskih očeh v nekakšno upornost proti gospodom. Kmalu je vsa vas padla po njem. Otroci bogatih kmetov 90 ga imeli že od nekdaj na piki, zdaj so ob vsaki priliki tulili:
Kekec, Kekec, prazna buča. naj te burja v svet zaluča, da ne boš neumnih klatil in gospodov naših blatil.
Res jo je kmalu pobrisal v svet. Prestal je tisočero bridkosti, u v Medvedjo vas se ni povrnil, šele, ko je dobil delo, po njegovih mislih za zmerom, je pisal domačim:
»Zdrav sem in dobro se mi godi! Pozdravite Či-kovo Marjanco!«	(Dalje prih.)
DELAVSKI UST
Stran 3
Naše gibanje
Pred URS-ovIm kongresom
Čez dobrih pet tednov bo v Slav. Brodu kongres naših razrednih strokovnih organizacij. Najbrž še noben kongres ni bil tako važen za vse naše strokovno gibanje kot je ta, in najbrž nikoli ni delavstvo s takim pričakovanjem gledalo na kongres naših strokovnih zvez kot na tega, ki je pred nami. Vse naše strokovno gibanje posebno v Sloveniji, Bosni in Srbiji, se nahaja v takem položaju, da je treba poiskati izhod k izboljšanju in konsolidaciji. Naloga tega kongresa je. da to stori, da da vsemu organiziranemu in neorganiziranemu delavstvu odgovor na vsa pereča vprašanja.
Glavno vprašanje je gotovo vprašaaije enotnosti razrednega strokovnega gibanja in enotnosti vsega delavskega strokovnega gibanja. To je treba rešiti, brez tega ni mogoče niti korak naprej. Mi upamo, da bo to stvar kongres postavil na prvo mesto in jo rešil v korist vsemu gibanju. Toda ne sme se stvar reševati s preglasovanjem, s formalno večino, temveč s sporazumom med vsemi delegatskimi skupinami. .
Vse podružnice našega strokovnega gibanja bi se morale pozanimati s kongresom, na članskih sestankih razpravljati o njem in dati svoje želje za kongres, da bodo delegati vedeli za mišljenje in razpoloženje delavstva in v tem smislu na kongresu nastopali. Potrebno bi pa tudi bilo, da se oni sodrugi, ki so bili v teh nezdravih razmerah izključeni iz organizacij skupno v vsakem kraju in po celi Sloveniji porazgovorijo in sporočijo kongresu svoje želje za enotnost in vrnitev v organizacijo. Treba bo V teni smislu nekaj storiti.
Za svetovno sindikalno enotnost
Pod tem naslovom prinaša socialistična »Slobpdna Riječ« v Zagrebu članek, ki toplo pozdravlja razgovore med mednarodno sindikalno zvezo (socialistično) in sovjetskimi sindikati. Med drugim piše:
»V smislu sklepov londonske konference Mednarodne sindikalne zveze so začeli razgovori s predstavniki delavskih sindikatov v Sovjetski zvezi. V svojem dopisu od 13. avgusta so predstavniki ruskih sindikatov izjavili, da je Osrednji svetsindika-tov Sovj. zveze pripravljen pogajati se z mednarodno sindikalno zvezo glede enotnosti strokovnega gibanja po celem svetu. Osrednji svet daje tej akciji velik pomen in je zaprosil Medn. sindikalno zvezo, da bi imenovala delegate za razgovore.
Predsedništvo Medn. sindikalne zveze je z velikim veseljem vzelo na znanje ta sklep Osrednjega sindikalnega sveta. Soglasno je sklenjeno, da se bodo pogajanja v najkrajšem času začela in so v tem smislu dana navodila in polnomočja ss. Jou-haux-u. Schewerelsu in Stolzu.«
Izgleda, da bo vendarle uresničena želja zavednega delavstva vsega sveta — svetovna sindikalna enotnost; to bo velik korak k popolni enotnosti vsega delavstva in bo pospešil enotnost tudi v deželah, kjer je še ni (n. pr. pri nas).
Znano je, da so bili že večkrat postavljeni predlogi za enotnost, pa do nje vendarle ni prišlo.
Komunisti so 1. 1935 celo razpustili svojo sindikalno Internacionalo Prof interno, v nekaterih deželah (č. S. R.) pa svoje strokovne organizacije in predložili članstvu, da vstopijo v socialistične sindikate.
Danes je zadnji čas, da se enotnost čimprej-doseže.
Tekstilci
Čas je že, da, se tudi mi oglasimo v našem »Delavskem listu«. Pri nas v tovarni Medič-Miklauc vladajo take razmere, da jih pri nas preprosti delavec težko razume. Tako se dela v tkalnici na strojih starega sistema, ki so bi-
li	prenešeni iz druge tovarne, iker so jih tam smatrali za ne-juporabne. V naši tovarni pa ve-jljajo po mislih gotovih gospodov prav toliko kakor novi. Dogodi se, kar pa ni redko, da se tak stroj pokvari. Tedaj se smatra, da dotični tkalec ni zmožen svojega dela in da premalo produ-jcira, zato ga je treba odpustiti. Kot mojstre zaposluje podjetje samo mlajše moči, ki nimajo o tekstilni stroki nobene prakse izven tekstilne šole. Oni skušajo svojo nezmožnost zakriti z očitki, da se delavstvo zadostno ne potrudi pri delu. Če se pokvari kak del stroja in se to javi mojstru, tedaj ta, mesto da bi stroj pregledal, nahruli delavca, da je stroj še ravnokar normalno deloval in pravi, da nima časa izvršiti popravila ter naj kar malo počaka. A to »malo« traja dostikrat po dve uri. Tega časa pa noče nihče priznati kot delovni čas, pač pa se gleda samo na števce, ki so montirani na vsakem stroju, koliko »šusov« je napravljenih. Ko pa mojster končno le prične popravljati pokvarjeni stroj, večinoma ne pazi, kakšne so mu roke in kam prime. Če pa je izdelano blago zamazano, tedaj mora uboga tkalka ali tkalec na raport, kjer sprejme nezasluženo kazen, ki se mu brez odloga odtegne pri prihodnjem izplačilu. Razen tega se pa še zahteva od tkalcev, da vsako soboto čistijo stroje brezplačno.
Medtem ko v tkalnici še dokaj redno obratujejo, so pa delavci v apreturi in barvarni oblago-darjeni s 40 urnim delavnikom, razume se da brez plačanih nadaljnjih 8 ur. To izredno dobroto uživajo menda radi tega, ker imajo v barvarni za celo ped vode na tleh in jim ni treba hoditi piti vode drugam, ter zato lahko naredijo v petih dneh isto, kar bi morali sicer delati šest dni. Sesti dan pa lahko uživajo bla-god at Golovca ali Rožnika, če jim pa nagaja želodec, pa imajo pas, da ga stisnejo.
Delavsvo, zapomni si, da je kapital dobro organiziran in da je borba proti organiziranemu kapitalu mogoča samo z organiziranim delavstvom. Zato se organizirajmo vsi v »Savez šivač-ko odečnih radnika Jugoslavije«, ki je edini zastopnik tekstilnega delavstva in ki odločno brani koristi tekstilnih delavcev.
IZ ŠKOFJE LOKE
Dovoli, tov. urednik, malo prostora tudi nam Kočanom. Namenili smo se, da i mi opišemo malo delavske in splošne razmere v našem kraju. Sicer se od nas Ločanov, zlasti pa od delavcev, prav malo piše po slovenskem časopisju, ne smete pa s tem že misliti, da je zato vse v redu, da se nam dobro godi, da uredba, o minimalnih mezdah nas ne zadene.
Prav nasprotno: v tako slabem položaju, kot živimo tukaj delavci, zlasti sezonski in lesni, mislim ne morejo živeti prav nikjer. Sezonsko delavstvo je plačano po 3 Din na uro, polovica šihtov se izgubi zaradi slabega vremena, večkrat pride tudi sezonsko pomanjkanje dela, tako, da ni za sproti, kaj šele v onih dolgih zimskih mesecih, ko ni od nikoder podpore in nobene pomoči. Pa pojdimo še malo po obratih. V tekstilni tovarni Bru-men-Thaller delajo delavke največkrat po 10—12—14 ur brez
zakonitega 50% poviška. Organizirati si ne upajo, ker je gosp. podjetnik ob neki priliki izplačal delavko, ker je agitirala za del. organizacijo. Sicer se je pozneje izgovarjal, da je bila slaba delavka... V delavnici »kov-trov« nasproti meščanske šole so delavke imele lansko leto na uro
2	Din. Letos jim je g. Thaller odtrgal 25 par na uro, delajo pa stalno 14 ur na dan. Zaposlenih je v tej delavnici 8—10 delavk, delo traja v najboljšem slučaju 5—6 mesecev. Pri tej priliki moramo tudi povedati, da je od gospe Thallerjeve brat, ki je župnik, blagoslovil neki dan na novo sezidano tkalnico. Mnogo slučajev je tudi bilo, da niso bile delavke in delavci bolniško zavarovani. To se je ugotovilo, ko so delavci prosili za brezposelno podporo ali pa, če se je zgodila kaka nezgoda. Dosti boljše ni tudi po drugih obratih. Sedaj pa še par stvari, ki se nam zdijo omembe vredne.
Pisarniško osebje občine Šk. Loka je končno popolno. Mesto uradnice je zasedla neka Groharjeva, ki je baje bila svoj čas knjigovodkinja pri »šeširju«. Kakor povedo delavci, je marsikatero dobro besedo zastavila za delavstvo. Upamo, da bo tudi na novem mestu to nadaljevala, za-kar ji bo delavstvo brez dvoma hvaležno. Sicer se je svojčas, ko se je nameravala postaviti za občinske volitve samostojna kandidatna lista »zveza delavcev in obrtnikov«, mislilo tudi na reme-duro pri pisarniškem osebju, kar pa so temne sile preprečile, danes pa jim te namestitve ne hodijo v račun. Kar pomirite se. Kar ste sejali, to žanjete. Je pa tudi tako, da je za ene prezrelo... Delavstvo je pri' nas dokaj
in spoznavajo, kdo je prijatelj in kdo ni. Za prostor v »Del. listu« se Ti zahvaljujemo, obenem pa prosimo, da Si nam tudi v bodoče naklonjen.	Vidivse.
Kovinarji
V	sredo 20. t. m. se je vršilo zborovanje kovinskih delavcev iz Strojnih tovarn. Predsedoval je sodr. Gorišek, poročal je pa glavni obratni zaupnik Trtnik Anton in Jurij Stanko, ki sta v svojem izčrpnem referatu ožigosala čdfutsko gospodarstvo v Strojnih tovarnah. Podjetje že zopet ne more izplačevati zapadle mezde, v soboto delavci niso prejeli plače. V ponedeljek, 18. t. m., so prišli delavci kakor po navadi v tovarno in so izjavili, da ne pričnejo prej z delom, dokler ne dobijo plačano zaostalo mezdo. Ravnatelj g. Lilik je bil v Ljubljani in se pozitivna razprava ni mogla vršiti. Njegov zastopnik je izjavil, da je delavstvo napravilo protizakonit korak in naj se vrne na delo. Delavstvo ni hotelo na delo, ker se mu ne izplača delati zastonj; tako traja stavka dalje. Na zborovanju so napravili sklep, da se ne vrnejo prej na delo, dokler ne dobijo zaostale mezde plačane. Zahtevajo, da preskrbi podjetje garancijo kakega denarnega zavoda, da bodo v bodoče mezde v redu izplačane. Pa tudi garancijo, da podjetje ne bo dajalo delavce na brezplačni dopust. Da se bodo delavci, ki še niso organizirani, takoj organizirali.
Strojne tovarne, ki so bile nekoč cvetoče podjetje, so prišle tako daleč, da so danes profesio-nisti, ki zaslužijo 3—6 Din na uro. Brezplačni dopusti so na dnevnem redu.
Livarna skoraj vedno stoji. Podjetje bi moralo dobiti denar od države in banovine za izvršeno delo, izplačilo pa je davčna uprava zabranila, ker niso Strojne tovarne plačale davka. Zato
pa morajo delavci z družinami trpeti glad. Obrat v tovarni ob času, ko to pišemo, še vedno stoji, delavstvo pa čaka na podpore od Borze dela.
Stavbince
je sklicala ljubljanska podružnica SGRJ 25. oktobra. S. Berdajs je pozdravil navzoče, izrazil je nezadovoljstvo nad tem, da je od 1000 organiziranih prišlo k tako važnem sestanku le 200 stavbin-cev. To ni pot k izboljšanju razmer.
Centralni tajnik iz Beograda s. Petek je govoril o položaju gradbenih delavcev. Toliko hvaljena današnja konjunktura, pomeni za delavce le malo. Njihove plače so v krizi padale, sedaj se niso dvignile. Izkoristili so konjunkturo kapitalisti, ki s svojimi organiziranimi karteli in koncerni diktirajo cene življenjskim potrebščinam. Vsako upravičeno delavsko borbo pa označijo za politično akcijo. Organizirani kapitalisti so sprejeli uredbo o minimalnih mezdah. Delavci smo jo stalno zahtevali radi obrambe najnujnejšega, toda taka kot so nam jo vsilili je nam več v škodo kot korist. Zato delavci zahtevamo ukinitev take uredbe. Ona se že itak ne izvaja. Lačnega, raztrganega delavstva uredba ne more zadržati in oblast to mora marsikje uvideti.
Po uredbi pa je še nastala silna draginja. Stanovanja, hrana, drva so se dvignila često za 100% . Toda draginja je predvsem zaradi dobre špekulacije kapitalistov. Zato bomo delavci še bolje utrjeni nastopali proti takemu početju in zahtevali, da se nastopi proti takemu načinu izžemanja.
Ob času največje zaposlenosti je imelo dela 118.000 stavbin-cev, letos septembra jih je bilo zaposlenih okrog 80.000 — v naj-
no. Tako se krši zakon o zaščiti delavcev in veča brezposelnost. Stavbinci Zato zahtevamo, da državna oblast uvede osemurnik. To ni pretirana zahteva, saj so delavci drugod dosegli že 40 urnik — pri istih plačah. 60.000 brezposelnih s 120.000 družinskih članov brez. najnujnejših potrebščin, ni le agitacijsko sredstvo.
Med nami samimi pa ne sme biti malodušja. Organizirani pomenimo faktor, preko katerega ne more nihče. Zato vsi na agitacijo, da zmagamo in preženemo lakoto od nas!
S. Tratar je prečital predlog za kolektivno pogodbo, ki je bil po debati izpopolnjen in sprejet. Nekateri navzoči so poudarjali, da se pri pogajanjih ne sme popuščati. S. Petek je odvrnil: »Kadar bomo 100% organizirani, bo to lahko, takrat se niti pogajati fce bo treba, ker bomo pogodbo predložili samo v podpis«. To je res in se moramo zavedati!
Organiziran gradb. delavec.
KULTURA
V	Ljubljani izhaja že več let revija »Sodobnost«, ki bi jo moralo poznati tudi delavstvo. Letošnja 9. številka prinaša važne sestavke: o Masaryku piše urednik F. Kozak. V klavrni bilanci kaže na gnilobo naših strank J. Vidmar, o Cankarjevem svetovnem nazoru razpravlja A. V., o načrtu za novo ustavo A. Kos, o slovstvu in hitlerizmu V. Kraigher. O prevratni dobi piše Prepeluh, o filozofu Descartesu A. Sodnikova. Leposlovje so prispevali: Novy, Muserjeva, Godina. Kritika in kronika: Legiša, Š. B. in Vodopivec. — Naročajte! — »Sodobnost«, Ljubljana, Breg 10.
Kaj si storil ta mesec za »Delavski list«?
Šoštanj
Pretekli torek zvečer je priredila šoštanjska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda Slovenski večer, ki je bil res nad vse lep, da so ga bili iskreno veseli vsi ljudje, ki se prištevajo v občestvo slovenskega naroda, ki se zavedajo nevarnosti hitlerjanstva in nemčurstva, ki zlasti v Šoštanju v objemu Ljotičevega in Živkovi če vega jugofašizma varno vedri pod strehami raznih »merodajnih činiteljev«. V uvodnem govoru je učitelj g. Vreže povedal marsikatero bridko, vendar žal resnično besedo. Mi Slovenci vse premalo v teh, za male narode tako usodnih časih mislimo na sebe in na svojo narodno in gospodarsko usodo. Vse premalo se zavedamo, kako počasi, a načrtno leze v našo zemljo tuja gospoda, kupuje slovenska posestva in osvaja slovenskega človeka. Zemljevid v Berlinu, na katerem je narisana Slovenija kot »neodrešena nemška zemlja«, bi nam moral biti resen opomin, da se že enkrat zavemo svoje življenjske nujnosti kot narod in da zlasti v okrajih, ki so zaradi nezdravih gospodarskih razmer zpostavljeni narodnemu zasuž-njevanju, strnemo svoje vrste in stvorimo graniten zid. Zato bo treba še več takih resnično slovenskih večerov, zato bo treba ponovno priklicati nam vsem v spomin razkosanost in razklanost slovenskega naroda in njegovo žilavo življenjsko borbo v stoletjih zgodovine. Po govoru g. Vrežeja so sledile deklamacije, petje itd. Zborna deklamacija »Ubiti zvon« je bila posvečena obletnici koroškega plebiscita, Župančičeva »Žebl jarska« je preštevala žulje in znoje slovenskega človeka. Recitacija Cankarjeve črtice o lepi naši domovini je pa brez rokavic razgalila vso ono lažno ljubezen salonske gospode do domovine ter poveličevala delovne množice, ki so vedno največ prispevale na oltar narodove veličine. Ta točka je bila močna in silna ter zelo, zelo
—	aktualna! Predavanje o slovenski kulturi je imel akademik Rock. Prav je storil, ko je povedal. da je prava kultura le tista, ki je last naroda, ne pa privilegij nekaternikov. Brez živega narodovega telesa in dela ne bi bilo slovenske kulture. Zato slovenska mladina, in to seveda ona, ki se zaveda svoje pripadnosti k slovenskemu narodu, sprejema kulturne dobrine s ponosom, ki navdaja vsakega, ki sprejema zato. da bo dajal. Nato 6o sledile še deklamacije in petje. Vsaka točka je bila topla in je morala ogreti vsakega poštenjaka v dvorani.
Obisk je bil krasen. Odobravanja in priznanja mnogo. Kljub temu pa se je našlo nekaj ljudi, ki morajo biti pač bliže našim narodnim sovražnikom in tisočletnim tlačiteljem, kakor pa močni slovenski skupnosti in so trosili o tem večeru bedastoče in mu podtikali neresnične in zlobne namene. Še ni dovolj, da je naš narod bil tisoč let potiskan v stran, izrivan iz zgodovine — pa evo, komaj je poskusil prve samostojne korake v zgodovino, že so se našli neverniki, malodušni-ki in barantači, ki zavestno ali nezavestno pomagajo tisočletnim tlačiteljem. Skupinica — Ljoti-čevci — so grozili z izžvižganjem prireditve. Kakor bi bili mi veseli, da bi ti ljudje pokazpli, kaj znajo, in kakor nas je zanimalo, kako bi se bilo to žvižganje končalo, tako more boleti vsakega resnično značajnega človeka, da nekaterim že slovenska beseda in pe6em nista več sveti in da bi že na nje radi vrgli svoje blato.
Kljub vsemu pa je večer uspel. Zopet je mnogim vzbudil vero v naš narod, v njegovo moč in sil-nost. Saj vemo: kar je zdravo, mora živeti in rasti. In ako bomo zdravi, bomo živeli in dozoreli.	B.
razredno zavedno, vsj drugi stanovi se pa indi počasi- brihtajo
višji sezoni je bilo torej 30.000 brezposelnih. Pa ne da bi bilo premalo dela. Zaposleni delajo nadure 14, 16 in celo 18 ur dnev-
' Mladina koraka
Mladina, na delo!
Izšlo je že 8 številk »Delavskega lista«. Da je potreben, nam dokazuje število naročnikov, ki se stalnp dviga. Med naročniki smo tudi mi mladi zastopani. V Mariboru agilno kolportiramo list; prepričani smo, da je tako tudi po ostalih krajih Slovenije. Sodrug urednik je v 7. številki stavil razua vprašanja, kakšno mnenje imajo in kaj si želijo naročniki v »Del. listu«. Zafo je tndi mariborska socialist, mladina sklenila, da odgovori na vsa ta vprašanja.
1. Ysa mariborska socialistična mladina želi, da postane »Delavski list« tednik, ker vidi potrebo, da takšen list, ki zastopa epotno fronto vsega delovnega ljudstva, čim večkrat prihaja med nas, da nas uči in bodri.
2. Prepričani smo, da število naročnikov ne. bo padlo, ako bo list izhajal tedensko in stal 4 dinarje mesečno; malenkost, s katero dokažemo samo našo zavednost, ako jih redno plačujemo.
3. Du se bo list še bolj razširil, moramo pridobiti novih kolporterjev, predvsem pa moramo gledati na to, da prodremo v tovarne in da tam ustanovimo kolportažne odbore.
4. S pisanjem Lista se vsi strinjamo, ker poudarja potrebo po enotni fronti vsega del. ljudstva proti fašizmu in izkoriščanju. Kaže nam pot, po kateri mora hoditi vsa delovna mladina, da si pribori to, kar že ima mladina v Franciji in drugih demokratičnih državah.
Da -pa vso mladino aktivizira-mo in združimo, prosimo sodru-ga urednika, da nam da v litu mladinsko rubriko z naslovom »mladina koraka«.
Apeliramo na vso delovno mladino Slovenije, da začne dopisovati v mladinsko rubriko, da pove svoje mnenje, da se skupno z vsem delavstvom postavi v bran za svojo pravico, da gre na de-
lo za enotno strokoyno organizacijo, za enotno delavsko stranko, da ne bo naslov »mladina koraka«, samo prazna beseda. Hočemo, da bo mladina res korakala v borbo za demokracijo in svobodo.
Mariborska soc. mladina.
Mi mladi
V	»Delavski pravici« sem či-tal članek poti tem naslovom, ki mi je zelo všeč. Sam sem izkusil težko pot današnje delavske mladine. Še napol otroci moramo trdo delati za ubogo skqrjo kruha. In potem naprej vse življenje. Toda prav je povedal naš tovariš iz JSZ: v trdem delu »smo začeli spoznavati pomen svoje delavske stanovske skupnosti«. Naše življenje nas sili, da se resno poprimemo dela in spremenimo krivično družbo. »Mi nočemo in ne bomo vedno samo govorili, pisali in zahtevali.
Mi hočemo dejanj, pravih dejanj, ne fraz!« Tako je prav in to hočemo tudi mi.
Dosledna delavska pot je samo pot delavske enotnosti. Razbite nas pogazi vsak, enotni smo nepremagljiva sila.
Naše trpljenje je skupno, naše želje po srečnem, mladem življenju, svobodi in radosti so skupnie. In naša zmaga je lahko samo skupna!
Kaj nas potem še loči? Ali morda od kapitalistov umetno ustvarjeno nezaupanje med delavci raznih strokovnih organizacij? Ne! Nas mlade ne bodo več farbali, da je delavec, ki ni v naši organizaciji, hujši nasprotnik kot pa tisti, ki nas do kosti izžemajo. Zato pa mi mladina prožimo roko za skupno borbo mladim, poštenim delavcem v JSZ. Mladi delavec.
MATI IN ŽENA! Kje so otroci in tvoj mož ORGANIZIRANI?!
Žene
Zakai hodilo naša dekleta tovarno in kako iivijo
Dvanajst jih je zaposlenih v večji pletilski delavnici. V opoldanskem odmoru sem skušala zvedeti, zakaj hodijo delat in kako živijo. Dobila sem sledeče odgovore.
Prva: Hčerka sem revnega delavca. Otrok nas je 8. Vsi smo se razkropili po tovarnah. Skupno skrbimo za starše, ki so popolnoma izgaraui in se ne morejo več preživljati. Učila sem se pletilstva 3 leta, sedaj delam že 10 let kot pomočnica. Tukaj delam šele 2 meseca. Zaslužim 15—22 Din dnevno. Stroj, je zelo obrabljeni delo imam pa na akord. Za slabo izdelano blago se odteguje pri plači. Moj mesečni zaslužek znese okrog 500—540 Din. Stanujem 12 kilometrov izven mesta, da bi lahko ceneje živela. Staršem dajem kot podporo 250 Din mesečno, Z ostankom res ne vem, kaj bi začela. Če plačam stanovanje, nimam za hrano. O obleki sploh ne govorim. Kljub temu moram delati, da imam vsaj nekaj. Rada bi šla drugam, pa je povsod isto.
Druga: Imamo majhno gostilno na deželi. Davki so preveliki in se nič ne zasluži. Moram hoditi v tovarno, čeprav zelo malo zaslužim. Doma ne morem biti, ker imamo komaj za jesti. Zaslužim zelo malo, ker podjetnik zelo slabo plačuje in strojev nič ne popravlja. V sezoni nas priganja, da moramo čim več izgo-
toviti, za vsako najmanjšo napako se mi pri plači odtegne, kar znese včasih tedensko tudi po. 25 Diu. Če pomislim, da dobim plače 70—100 Diu tedensko, je to zelo malo.
Tretja: Sirota sem. Ne poznam staršev. Fanta sem imela, ki mi je obljubljal zakon. — Hranila sem. Od ust sem si pidtrgovala, da bi 6i kupila majhno balo. Ko mi je prihranke zapravil, me je pustil tako rekoč golo. Sedaj moram delati P°d vsakimi pogoji. Podjetnik to ve in me izkorišča. Dobivam najslabše plačano delo. Za napake mi največ odteguje.
12	let sem že v tej stroki in zaslužim po 450 Din mesečno. To ne zadostuje niti za stanovanje in hrano. Zato ob večerih doma krpam in šivam, da še kaj zaslužim in sp za silo preživim, šla bi v drugo tovarno, pa je zaslužek povsod isti.
Četrtat Tukaj sem se učila 3 leta. Sedaj sem pomočnica ppl leta. Moja tedenska plača znese 3—40 Din. Nimam prakse in ne morem hitreje delati. Imam najslabši 6troj. Kot učenki mi niso nobene stvari pokazalL Vse tri leta sem morala paziti na motorni stroj, donašati vodo, streči gospodarju, samo pri delu, nisem bila nikoli. Če sem mojstrico kaj vprašala, U),e je nagnala, češ da ^sem že dovolj dolgo pri hiši in bi lahko že znala Če sem kdaj kaj pogledala, kako je delano,
6e je že katera zadrla na mene: >Kaj zijaš? Tvoje delo glej!« Ko 6em bila prosta, nisem znala ničesar; to, kar znam, sem se šele sedaj sama naučila. Šla bi drugam, pa vem, da ne bom mogla ostati, ker nič ne znam. Živim skupno s svojo materjo, ki je v mestu strežnica. Stanovanje deliva še z eno strežnico, tako da spimo tri v eni kletni sobi, kjer tudi kuhamo in sušimo perilo. Bolana sem. Na hrbtu me bode in kašljam. Zdravnik pravi, da bo nekaj na pljučih in da ne smem delati. Dokler bo šlo, bom delala, ker me mama ne more vzdrževati.
Peta: Sedem let sem že pri podjetju. 20 Din imam na dan. Stanujem izven mesta v majhni podstrešni sobici in za balo pripravljam. Poročila se bom. Sedaj skoro dobesedno stradam, ampak ne gre drugače. Bo pa potem bolje, če bo dobil on službo. Sedaj je brez posla.
Šesta: Deset let sem pri hiši. Rajši bi šla danes kot jutri proč. Poročila sem se, ker sem mislila, da bo bolje. Sedaj je mož brez posla. Otroka imam eno leto starega. Prej sem imela teh borih par dinarjev samo zase komaj dovolj, sedaj se moramo trije preživljati. Vstajam zgodaj ter šivam in krpam za otroka. Vsak dan si mislim: ne grem več delat za teh par dinarjev, pa moram. Otrok je lačen, mož raztrgan, sama nimam kaj obleči.
Sedma: Učenka sem še. Podijo me okoli in se ne morem nič naučiti. Ko bi morala nekaj narediti in ne znam, me zmerjajo: Ti smrklja neumna, butl prismojen! Plače imam 10 Din tedensko. Vsako jutro hodim tri četrt ure na delo. Mati je pijanka in mi vso obleko proda in denar zapije. Rada bi se izučila, da bi šla potem proč od doma.
Tako se vrstijo odgovori. Vsi enaki, iste vsebine. Vsepovsod beda in obup.
Vprašam jih, če so organizirane. Ne upajo se, ker bi juh podjetnik odpustil. Samo sprašujejo se. kdaj bo bolje.
Bolje bo takrat, ko bodo vse delavke organizirane ter skupno zahtevale človeško življenje.
(Tekstilka.)
Vsakdanja zgodba
Garala sem vse dni. Potem je prišel k meni on. Govorila sva o sreči; lepo je znal govoriti. Skupaj bova živela, vse bo lepo. Delal je v tovarni. Zanimal se za
drugp ni nič. Vsak naj gleda za se, je govoril. Vsak naj skrbi, da bo njemu dobro.
Nekega dne sem začutila, da sem noseča. Kaj sedaj? Denarja za splav nisem imela (saj vsi vemo, da se danes kljub prepovedi to dela — samo veliko stane — včasih celo življenje). Bila sem primorana, da se takoj poročim. In potem je prišla za besedami rejnica.
Mož je slabo zaslužil, komaj je zadostovalo za hrano. Morala sem delati ves dan pri svoji gospodinji, da sem zaslužila za stanovanje. Dan pred porodom sem še prala. Za otroka nisem imela ničesar pripravljenega. Denarja ni bilo. Ko je bil otrok štiri mesece star, je odšel mož k vojakom. Morala sem iti z otrokom k staršem, da nisva oba stradala. Od vojakov mi je mož pisal za denar. Nisem mu mogla ustreči. Ko se je vrnil domov, me je zmerjal, ker mu nisem pošiljala denarja. Delal je zopet v tovarni. Jaz sem šla na kmete delat k njegovi materi, da zaslužim pridelke za zimo. Otroka sem pustila pri svojih starših. Taka je bila naša srečna družina! Nekega dne pa sem dobila pismo, da se je mož ponesrečil v tovarni. Šla sem šest ur peš v mesto v bolnigo, Tam je ležal in preklinjal ves svet — ni se zavedal, zakaj se njemu in meni tako godi. Vrgel, mi je del zadnje plače in da naj grem kamor vem in znam.
Šla sem. Sedaj vem, da ni sreča tisto, kar gradi človek sam zase daleč proč od sotrpinov. Vem, da bo moj otrok srečen le, ako svet ne bo več tako urejen, da mora stradati in preklinjati svojo usodo tisti, ki ustvarja in gradi na bogastvo tega sveta.
imel napačen potni list, je bil obsojen na 7 mesecev zapora. Potem so ga pa še naprej obdržali v zaporu in strašno mučili.
Heinrich Jasper, socialist, bivši predsednik vlade v Braun-sch\yeigu, je bil zaprt 1. 1933, ker je hotel olajšati usodo svojih prijateljev, 62 letni starček se nahaja v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je stalno izpostavljen mučenju.«
(Iz »Slobodne rijoči«.)
Japonska mati
Tvojega sina so poslali na Kitajsko. Zato. da bi pridobil čast in prostor. Čast? Bil je pri četah, ki so morile žene in otroke. In prostor? Dva metra dolg in pol metra širok je prdstor, ki si ga je pridobil v skupnem grobu. Ti pa si izgubila svojo oporo, svoje veselje in svojo srečo. Zakaj?
Ker so fašistični gospodje hoteli imeti vojno...
V poslednjem letu je bilo na Japonskem prodanih 26 tisoč deklet v tovarne in bare.
—
Predsednik Socijalistične Internacionale Louis de Brpnchere in usoda antifašistov v Tretjem carstvu
Thalmann v resnici ni obtožen ničesar drugega, toda še vedno hira v ječi.
Tu je tudi Heilmann, socialist, novinar in učenjak, predsednik socialno-demokratski frakcije v pruskem zboru. Že od svojih šolskih let naprej se je ta človek boril za socializem. Bil je zoprt, ker je socialist in najbrž zato, ker je pri tem še Žid. Mučili so ga, poskušali so ga umoriti; on gotovo ne bo nikda.r prišel pred sodišče, ostal pa bo v koncentrat cijskem taborišču ...
Svakinja Hansa Beimlerja je še vedno zaprta, čeprav je Hans padel na fronti pred Madridom; kljub temu* da so njegovo ženo morali izpustiti iz zapora in da se ni nikdar pečala s politiko.
Prejšnje delovanje Tlieodorja Neubauerja je bilo v glavnem posvečeno prosveti v komunistič* nem gibanju. Bil je minister v delavski vladi v Thiiringenu in je vedno vršil energično mirovno propagando. Obtožen je radi svoje preteklosti, radi svojega revolucionarnega svetovnega nazora in preteklosti borca. Ker je
V glavnem belgijskem socialističnem časopisu »Peu-ple« načenja belgijski senator in predsednik Socialistične Internacionale sodrug Louis de Brouchere (Lui d Bruker) vprašanje o, usodi tistih nemških antifašistov in pacifistov, ki že poli\ih 5 let hirajo v temnicah in koncentracijskih taboriščih Tre(jega cesarstva. De Brouchere pri tej priliki navaja le nekoliko imen i/. cele vrste ljudi, ki so pod najtežjimi pogoji oropani svobode.
»Tu je Ossietzky, ki je dobil Noblovo nagrado za mir. Ves svet ceni njegovo delo.
Thalmann, komunistični prvak, bivši kandidat za predsednika države, je zaprt — radi prav takih nasprotujočih moralnih razlogov, namreč radi požiga Rajhs-taga. In on je zaprt, dasi režim ni imel poguma, da bi njegov primer objasnil s sodnim procesom, Znano je, da je bil tudi mučen. Preiskava proti njemu je bjla končana že preteklo leto. Obtožujejo ga. da je prekršil ustavo, seveda Weimarsk,o ustavo, ker se za časa novega režima nahaja ves čas v ječi-
»Naši trockisti«
Glasilo našega strokovnega pokreta »Delavec«, bi bilo prvo poklicano, da zagovarja enotnost delavstva in da vedno in vedno piše v tem duhu. Toda danes ni tako, ampak je ravno »Delavec« j tisti, ki redno v vsaki številki spusti kak naravnost neverjeten napad na en del strokovno organiziranega delavstva. Tak ostuden napad je tudi v zadnji šte-vilki, v članku »Naši trockisti«. Članek ima gotovo samo ta na- ! men, da brani današnje obupno stanje v strokovnih organizacijah, za katero so odgovorni pisci takih člankov, na delavce in na en del delavskih funkcionarjev. Blatenje drugih, in tp £ blatenjem tjavendan, brez vsake podlage je najcenejše sredstvo, da se opere lastna krivda. Vendar se bodo morali ss. zavedati, da taka »žajfa« ne bo pomagala prav nič, stroški zanjo pa bodo veliki in plačati jih bo moralo delavstvo. Kajti tega bi se pisci takih člankov morali zavedati, da blatijo in v nič devajo ravno tiste ljudi, ki so ustanavljali in vzdrževali organizacije, ki so vodili delavske boje. ki so frčali z dela na cesto vršeč svoje dolžnosti pred delavstvom, ki sp zato uživali zaupanje delavstva. Kdor to zaupanje ubija, ta razbija naše delavsko gibanje.
Kar se pa tiče našega analfabetizma še tole. Očitajo nam, da smo analfabeti, da recimo niti ne vemo, kdo votli papirni kartel. Mi mislimo, da je to dolžnost organizacije. ne pa posameznega delavca. Toda kljub temu. da ne »poznajo ustroja papirnega kartela« so si vendar morali papir-ničarji sami poskrbeti podatke, ki so jih lani rabili pri pogajanjih, ker jim tisti, ki poznajo kartele niso mogli dati ter podatkov. Eno je torej teorija, če treba koga oblatiti, drugo je pa praksa.
Mi mislimo, da tako ne more več naprej. »Delavec« je cfrgau vsega razrednega strokovnega gibanja in pe sm$ biti glasilo posameznika. Samo tako bo uspeval in lahko postal štirinajstdnevnik in pozneje tednik, kar bi bilo zelo potrebno. Tisti, ki pa danes pišejo vanj uvodnike, ga pa na vsak način hočejo uničiti. Zadnji čas je. da spoznajo, da bodo obenem uničili naše strokovno gibanje in s. tem tudi svoje lastne pozicije. Uvideti morajo, da je tudi za njih samo v enotnosti rešitev.
Eden onih nepismenih-
Lepo priznanje
Angleške strokovne zveze (Trade unioni) so imele kongres, na katerem se je večina delegatov izrazila proti enotni fronti vsega angleškega delavstva. \sa-kemu je jasno, kakšna škoda je to za angleški in svetovni prole-tarijat.
Najbolj zanimivo je. da je reakcionarno vodstvo H RS (Hrvat-6ke delavske zveze) poslalo s kongresa pozdrav Trade unionu zato, ker je nastopil proti enotnosti delavstva. Vsak nastop proti delavski enotnosti bo reakcija nagradila s priznanjem.
Agitiraj te ga i»n» tiakl
Izdajata: Leskovšek Franc, Ciglarjev«. 41 in Dolinšek Anton, Poljska pot 38 — Odgovorni urednik:
Tiskarna .Slovenija" v Ljubljani predstavnik fl. Kolm
Leskovšek Franc, Oglarjeva 41, Ljubljana-Moste Kolman