—  42  -
Nemški nacijonalizem in avstrijsko domo-ljubje.
Poslednja leta se večkrat sliši, da se v nemškona-rodnih krogih vrše protiavstrijske demonstracije. Posebno so pa taki dogodki na dnevnem redu v nemškem Gradcu* Ko je bila petindvajsetletnice obstanka nemškega cesarstva, je bila v Gradcu zopet podobna slavnost. Upokojeni profesor Aurelij Polzer je imel pri tej priliki slavnostni govor, v katerem je poniževal Avstrijo in povzdigoval Prusijo. Vladni zastopnik je razpustil shod, na katerem se je blatila naša slavna država. Pomenljivo je vsekako, da je proti Avstriji zabavljal profesor, ki dobiva avstrijsko pokojnino. Seveda Nemci so bili zaradi razpusta jako razžaljeni in interpelovali so v deželnem zboru namestnika štajerskega, ki je jim seveda dal primeren odgovor. Tudi pritožili so se proti razpustu.
Podobne slavnosti bile so tudi drugod, ali so govorniki znali svoje pravo mišljenje nekoliko bolj prikrivati, ali je pa vladni jzastopnik bolj prizanesljivo postopal. Že to je znamenite, da avstrijski Nemci proslavljajo vse važnejše dogodke v Nemčiji. Če Bismarck proslavlja kak jubilej, proslavljajo ga tudi avstrijski Nemci, proslavljajo se v Avstriji pruske zmage, rojstni dnevi nemškega cesarja. Vse to kaže, da Nemci Avstrijo zmatrajo že za del nemške države. Kaj bi rekli Nemci, ko bi mi Slovani slavili vse podobne ruske slavnostne dneve, častitke pošiljali ruskim državnikom in generalom. Po vseh nemških listih bi se pisalo o slovanskem veleizdajstvu.
Pri vojaščini tudi že spoznavajo, da ta nemškona-rodni duh se ne vjema z avstrijskim domoljubjem. Vojaško častno sodišče je vzelo trem rezervnim častnikom častniško dostojanstvo, ker so se udeležili priprav za nemškonarodne slavnosti. Nemškonarodni listi kriče že o preganjanju nemštva v Avstriji.
Krivično bi pa bilo, ko bi krivdo izvračali na nemško narodno stranko samo. Ta stranka je le plod napačne politike avstrijskih vlad. Skoro vse vlade, kar smo jih imeli od začetka do danes, so na vso moč pospeševale nemštvo in ovirale razvoj slovanstva. Kdor se je kazal Nemca, je imel v državni službi avstrijski upanje, da bode hitro napredoval. Tako se je nemško-narodno mišljenje zaneslo mej uradniške kroge. Profesorji, ki so v šoli gojili nemškonarodno mišljenje s pa-čenjem zgodovine, bili so pri vladah v milosti. Ni čuda, če se je mladina navzela potem nemškonarodnega duha. Glavna krivda za take žalostne dogodke zadeva nemško-liberalno stranko in vlade in višje uradnike, ki so pripadali tej stranki. Mišljenje nemških liberalcev je bilo od nekdaj popolnoma jednako, kakor je sedanje mišljenje
nemškonarodne  stranke,  samo da  ga je znala malo  pokrivati z avstrijskim domoljubjem.
Slovani so večkrat po svojih glasilih opozarjali na slabe nasledke take politike, ali odločujoči krogi se zato niso zmenili. Tacih pojavov bi dandanes ne bilo, da se je v Avstriji bolje gojil pravi avstrijski duh, v katerem je izražena tudi narodna jednakopravnost, če bi že v šoli se bilo otrokom vcepila, da se vsa zgodovina ne suče okrog Nemcev, temveč so vsi avstrijski narodi deležni slavnih činov avstrijske države, in če bi se ne bilo govorilo le o nemški kulturi, temveč tudi kaj povedalo o napredku druzih avstrijskih narodov, da bi bili tudi nemški otroci vedeli, da Čehi na pr. v kulturi nikakor ne zaostajajo za avstrijskimi Nemci.
Ob jednem naj bi se pa bila gojila povsod stroga narodna jednakopravnost, pospeševalo tudi slovansko šolstvo. Tako bi se ta nemškonarodni duh zlasti v meše-vitih deželah ne bil tako razvil, kot se je pa sedaj.
Najhujše se vspodbuja tak nemškonarodni duh s politiko, kot smo jo doživeli s celjsko dvojezično gimnazijo, ko se je stvar odlašala, da so jo Nemci lahko izkoriščali za agitacijo. Ko bi se slovenske uzporednice bile v Celju kar otvorile, ko so se v Mariboru obnesle in bi se bilo Nemcem kar povedalo, da nimajo misliti, da imajo kako večjo pravico v Avstriji, kakor drugi narodi, pi bi nemška ošabnost ne bila tako zrasla in bi se danes ne upali Nemci prirejati prusofilskih slavnosti.
Če tudi nas veseli, da so višji krogi spoznali nevarnost, ki se skriva v nemškonarodnem gibanju, vendar ne moremo odobravati policijskih naredab proti temu gibanju. Z razpustom shodov še ni prav nič doseženega, s tem tudi ne, ako se nekaterim rezervnim častnikom odvzame častništvo. S tem se bode le to doseglo, da se bodo nemškonarodne slavnosti malo previdaeje prirejale, da se bodo za take shode razpošiljala vabila na imena se glaseče, da vladni zastopnik ne bode angel blizu. Možje, ki so rezervni častniki, bodo malo previdnejši, zato bodo pa drugi toliko glasnejši. S policijskimi nared-bami se nobeno gibanje ugonobiti ne da.
Jedino pravo sredstvo proti temu je, da se bolje podpira slovanski živelj v Avstriji. Čim krepkejši bode slovanski živelj, tem manj se bode košatilo nemštvo. Vpelje naj se popolna narodna jednakopravnost, pa bode kmalu konec nemškonarodnemu gibanju, to tem prej, ker je to gibanje najsilnejše v meševitih deželah. Ko bodo Nemci videli, da niso nič več kakor druge narodnosti, da nimajo nobenemu zapovedovati, pa bode zginila njih sedanja preširnost, zginile bodo prusofilske slavnosti, ker bodo dobro čutili, da meševita Avstrija je za Veliko Nemčijo vedno izgubljena.
Vedeti je treba, da se podpira prusofilstvo v Avstriji iz Prusije same. V Berolinu še vedno goje nade, da kedaj razširijo državo do Trsta. Če se pa v Avstriji okrepi slovanski živelj, bi pa tudi v Prusiji opustili to misel, kajti nikakor bi ne želeli pridobiti na milijone zavednih Slovanov,   katerih  bi  ne bilo  moč več   potujčiti,
------    43    ------
ker bi vedno gledali, da se odtrgajo od Nemčije. Če se očitno pokaže, da so glavni živelj v naši državni polovici Slovani, pa bodo Prusiji zginili skomine po avstrijskih pokrajinah in izpodrezane bodo korenine prusofilstva v Avstriji.