Dopisi. Od Sv. Jakoba v Slov. goricah. (Pogreb.) Kedar se Ijudje najbolj velikonočnih praznikov veselijo in celi svet se nekako oživi, med tem smo žalujoči otroci zgubili našo pridno mater Marijo Lorber. Bili so ostra mati proti svojim osmirn otrokom, kateri med Muro in Dravo vsak na svojem posestvn prebiva, imeli pa so tudi kakor gospodinja krščanski red proti delavcem in viničarjem; pri njih se nikdar ni smelo slišati ne pri delu, veliko manj pri mizi kaj nepoštenega govoriti. Ali tudi usmiljena mati so bili proti ubogim, vsakega so poprašali, kaj da hoče in vsakemu so potem želje izpolnili. Imeli so še zdaj štiri velike vinske gorice na hlapji, kjer dobra kaplja raste, poleg slabih let pa so še nam okoli 50 štrtinjakov dobrega vina zapustili. Še slednji tjeden so šli z delavci na hlapje, in takrat so stali v mrzlem vetru pri gorici ter se pokvarili, da so v petih dneh umrli na plučni bolezni, v svojem 70. letu. sprevideni s sv. zakramenti. Rajna so bili rojena Švajker, iz velike imenitne Ščavniške doline, iz župnije Sv. Ane. Vsaki čas, tudi pri delu so večji del molili, za to je njim je Ijubi Bog dallepo število otrok, zadosti premoženja in pri vseh rečeh sv. blagoslov; še v slednji uri so molili za duhovne pastirje itd. Na to so rekli: »Zdaj pa je moja zadnja ura, dajte mi svečo v roke in sv. križ in potem molite«, in tako so mirno zaspali ob 6. uri zjutraj dne 3. aprila. Da so rajno vsi farani, kakor daleč okoli čislali in radi imeli, to je pokazal sprevod s tremi častitimi gosp. duhovniki, med terai so še tudi od daleč čast. gospod župnik od Sv. Petra prišli. Rajna mati so do zadnjega časa delali v vinogradu svojem, pa tudi v vinogradu Gospodovem, zato njim želimo vsi nebeško krorio, naj bi se od svojega truda prav lehko počivali, naj njim bo zemlja lahka! J. L. Iz Pohorja pri Hocah. (Veselje in žalost.) Slovesen je bil pogled na veliko soboto zvečer na sivo Pohorje. Lučica pri lučici, kres pri kresu oznanjeval je, s kolikom veseljem in s svetim navdušenjem pozdravIjajo verni slovenski Pohorci vstajenje Kristnsovo. Posebno veliko kresov vžgal je Karol Visočnik. Ko pa so goreli kresovi, so pokali možnarci in poviševali čast božjo. Toda nesreča nikdar ne praznuje. Tako je bilo tudi pri Gregorju Robič. Starejši sin Janez hotel je tudi od mrtvih vstalega Jezusa počastiti s strcljanjem iz možnarcev. Dva možnarca je srečno nabil. Ko pa je tretjega z železnim klinom nabijal, vname se smodnik v možnarcu, poči ter odtrga neprevidnemu Janezu kazalec leve roke; palec in srednji prst pa mu vrže iz sklepov. Kri je curkoma tekla. Zdravniške pomoči ni bilo in revež je umrl že na velikonočni ponedeljek, ker mu je iztekla krv. Tudi v Bohovi je nek fant na veliko soboto vsled neprevidnosti nastrelil rairadgredočo žensko. Stariši, branite otrokom streljati! Ako pa že odrasli streljajo iz možnarcev, naj bodo previdni! Ne devajte v možnarce kamenja, ampak le zemljo; ne nabijajte z železnimi, ampak le z lesenimi klini. Tudi ,ne pušite zraven smodek! Previdnost je mati modrosti in obeh je treba pri streljanju. Iz Braslovč. (Pevsko društvo) Visoko c. kr. namestništvo v Gradci je z razglasom z dne 15. marcija 1893. št. 5708 pravila pevskega drnštva v Braslovčah potrdilo in dne 9. aprila 1893. so bili pri osnovalnem zborovanju voljeni sledeči gg.: Predsednik Franc Šporn, posestnik, podpredsednik Pauer, trgovec; tajnik in kapelnik Vinko Rojnik, organist; denarničar Fran Pečnik, kapelan; odbornika pa sta Ivan Strnad in Fran Rojnik po namestne odbornika: Fran Sternd in Anton Balant Daj Bog, da bode delovanje društva v veselje (lc.mače župnije, tudi širše naše domovine. Iz Leskovca. (Nesreča.) Na .(iikonočno nedeljo, kakor navadno, streljali so tudi v Strmecu v hišni z občinskim in gospodarjevim dovoljenjem fantje iz topičev. Pri nabijanju pa topič poči in fantu odtrga eno roko celo proč, a na drugej roki dva prsta; drugi poleg stoječi bil je le mulo poškodovan. Pomenljivo pa je to, da je ta nesročnež ravno ta dan v jutro še šel na Ptuj po strelni prah in ga je tudi prinesel. Ali na velikonočno nedeljo na Ptiiji strelni prah tudi prodajajo? Iz Negove. (() d g o v o r.) Ge mačku na rep slopiš, se oglasi in ko bi mogel, še ugriznil bi te. Tudi naS gospod nadučitelj se je v »Slov. Gospodarju« štev. 14 zglasil in sicer za to, ker ga je nek dopisnik pod ime- nom »Negovčan« v »Slov. Gosp.« štev. 11 le še nekoliko rahlo dregnil. V popravku toraj naš g. nadučitelj trdi, da naša šola ni Berolinska in teh mislij smo tudi mi, ker Herolinske Ijudske šole namen je: Otroke le v materinem jeziku podučevati. Vprašam: Ali se tudi v naši Soli le edino materni jezik spoštuje ? Kakor se nain zdi, začel se je le preveč v njej za duri potiskati in tujščina šopiriti! Naša šola je pre tudi postavna, ali temn sopet ne oporečenio, ker vemo, da nam jemljo ravno sedanja šolska postava, kakor se izpeljnje, naš največi up bodočnosti. Mladina, ti budiš nam upc zlate, Srce nain dvigajo pogledi na-te! Naša šola je neki tudi lojalna in patrijotična. f)a, kolikor se g. vodji poljubi. Da pa je naša šola strogo krščanska bila, je in bo, to že zdrava pamet pravi, ker si pri nas drugačnje misliti ne moremo. In zato tudi skrbijo in bodo skrbeli pošteni stariši in gospod župnik, kateri so uzoren duhovnik in se tudi ne sramujejo očividno pokazati, da so vrli sin niatere »Slovenije«. Zagotovljeni smo, da se ne bodo ustrašili vsake sapice, katera bi vtegnila priveti doli iz Prusije. Smešno se nam pa zdi, da se je g. nadučitelj v »Slov. Gospodarju« podpisal šolski vodja, ker navadno hoče biti le — Schulleiter. Sploh uraduje ta naša Schulleitung le neniSki, kar nasprotuje naši narodnosti. Našemu g. nadučilelju se tudi ni ravno potrebno na sodnijo sklicevati, pač pa naj dejansko pokaže, da je našinec in naj ne vsiljuje otrokom toliko zveličavne nemščine, pač pa naj budi pri njih spoštovanje in ljubezen do jezika maternega, slovenskega in tako do doinovine. Ako ne, bi mu pač želeli, kakor se glasi v tisti nemški pesmi, katero je težko otrokom v glavo zabil — »Hinaus. in die Ferne!« Daj Bog, da bi se. pri Negovi tudi kdaj osnovalo bralno društvo v korist narodnega razvoja in blagostanja! lz Ponikve. (Razno.) Dno 23. snšca je umrla tukaj g. Viljemina Dobnik, nadučiteljeva soproga v 37. letu svoje starosti. Naj v miru počiva! — Dne 7. aprila pogoreli so na gornjera Selcu štirje posestniki: Začelo je g-oreti ob Y24. uri popoldne. Ogenj so zatrosili otroci, kakor skoraj že navadno. Škodo je 20 tisoč. Trije posestnikiso bili zavarovani. Vsled straha in sopnha je dne 9. aprila unirla žena posestnikova Marija Belak. Odrasli, skrivajte žveplenke pred otroki!