Ii6 Fr. Leveč: Kje so moje rožice? . . Ecclesiam Sancti Bartolomei diete Ville, presentibus Jobanne de Dietreich-stok, magistro foreste Austrie, Chonrado Schoennawer de Austria notario camere domini ducis Alberti supraseripti, Matbia Plebano in Perchtolczdorf, Pelegrino de "VVuldeinstorf, Jacobo Zanchani condam Johannis de Veneciis, Marco condam Buzolini de Monte Albano, cive Veneciarum, Ottone Con-tareno condam Nicolai habitatore Veneciis, et Conforto Mareschalco condam Radulffi de Rodigio, habitatore Tervisii, et alibus testibus notis, vocatis, ad-hibitis specialiter et rogatis. — Ego Johannes Ortholffy de Znoyma, pu-blicus auctoritate Imperiali notarius et curie dictorum dominorum ducum Austrie seriba, praedietis omnibus et singulis praesens fui et rogatus hoc instrumentum icripsi meoque solito signo signavi. * (Izvirnik v dvornem arhivu na Dunaji; Kandler, Codice diplomatico II. 12. nov. 1370. leta). Težko, da so Šišenci kdaj prej videli toliko odlične gospode zbrane • . v v svoji vasi. Čudno je, da so skoro sredi zime podpisovali listine pred cerkvijo, t. j. v cerkveni lopi. Skoro gotovo so morali avstrijski vojvode takrat v Šiški imeti grad, kamor so šle po sklenjeni pogodbi priče in se okrepčale. Osemdeset let pozneje (leta 1453-) nahajamo Šiško imenovano v urbarji Lueggerjev z imenom Geyss, Keys, Kheis, Gheis. Da je to naša Šiška, spozna se iz pristavka »in sannd Vevtts Pharr gelegen« in iz predlogov »ober, vnter*. Čudno pa je, da kranjski zgodovinar Avgust Dimitz, ki je objavil ta urbar (Mittheilungen des Musealvereins far Krain, I.), ni imel niti pojma, kak6 se to ime dandenašnji glasi, ker v pristavljenem repertoriji »Ortsnamen* ugiblje, da »Kheis* pomenja = Zgornje Koseze, okraj Brdo. Iz teh zgodovinskih podatkov bode vsakomur jasno, da »Kaissach* in » Kheis« ni nič drugega nego Kaj za, v Kajžah (Keusche) in torej prav tisto kar »hiška* (hišica), ali kakor izgovarjajo v ljubljanski okolici, »Šiška« {sisa mesto hiša). S. R. Kje so moje rožice? . . Nemški izvirnik Oroznove pesmi » Vse mine*. Ko sem pred mnogimi leti — takrat še dijak — prebiral Vilmarjevo zgodovino nemškega slovstva, naletel sem v knjigi slučajno tudi na nastopne stavke: »Johann Georg Jacobi. Mit ihm unterhielt der weit altere Gleim in den friiheren Jahren eine ganz besonders innige, tandelnde und zmveilen in das Lacherliche iibergehende Freundschaft, und was aus dieser spielenden Fr. Leveč: Kje so moje rožice? . . 117 Zeit von Jacobi vorhanden ist, hat allerdings gerade so wenig Wert, wie die Gleimschen Sachelchen. Spater jedoch trat er, namentlich in seinen wahrend der Jahre 1774—1776. herausgegebenen Taschenbuchern »Iris«, wenn er auch die Poesie der Kleinigkeiten und Kleinlichkeiten, der unbe-ktimmerten idyllischen Selbstzufriedenheit der Gleimschen Schule niemals ganz ablegte, als ein keineswegs unbedeutender, ja in einzelnen Stiicken vortrefflicher Liederdichter auf, der das ungemein geringschatzige Urtheil, welches Neuere z. B. Gervinius iiber ihn gefallt haben, keineswegs verdient, denn wenn er auch nicht mehr gedichtet hatte als das einzige Lied »Die Morgensterne priesen im hohen Jubelton*, so -vviirde er um des einzigen Liedes willen zu denen gehoren, welche im Andenken der Nachwelt nicht untergehen diirften; aber auch sein Aschermittwochslied, seine Litanei am Feste aller Seelen, sein Lied von der Mutter sind so wahr, so zart und klangreich, dass sie ohne Bedenken zu dem Besten gestellt vverden diirfen, was wir in dieser Art besitzen, und bei Manchem von uns erwacht viel-leicht ein Wiederhall aus den Klangen der wehmuthig-frohen Kinderzeit, wenn ich an Jacobis vor vierzig bis fiinfzig Jahren vielgesungenes Lied erinnere: »Sagt, wo sind die Veilchen h in*. — (Geschichte der deutschen National-Literatur von A. F. E. Vilmar, 12. Aufl., 1868, pg. 441, 442). Prebravši zadnji stavek, šinila mi je hipno misel v glavo: Kaj, ko bi bil Orožen svojo zdaj že narodno pesem »Kje so moje rožice?* posnel po Jacobijevi »Sagt, wo sind die Veilchen hin?* — Saj Vilmar poudarja, da se je ta pesem mnogo popevala po nemških deželah; vrhu tega je v Orož-nove pesmi prvem verzu izražena ista misel, kakor v Jacobijevi in obe pesmi imata isti metrum. Najbrž — tako sem si mislil — slišal je Orožen to nemško pesem kje na Štajerskem, in ker mu je ugajala po svoji vsebini in po svojem napevu, preložil jo je na slovenski jezik in tak6 slovenski tekst podložil nemškemu napevu. Saj so tako tiste čase delali tudi drugi pesniki slovenski, n. pr. Potočnik ali Strel, čigar sloveči »Popotnik* je tudi presajen iz cvetočega vrta nemške poezije. Toda ker zbirke Jacobijevih pesmij takrat nisem imel pri roki in me je zadrževalo drugo delo, da svoje misli, svojega prepričanja nisem utegnil podpreti z dokazi, opustil sem nadaljno premišljevanje in vso stvar domala že pozabil. Ko pa je 1. 1879. Mih. Lendovšek izdal Orožnove spise, in sem videl, da izdavatelj ravno pesem »Vse mine* prišteva izvirnim poezijam pesnikovim (V. Orožen, Spisi, na VIL str.); in ko je Stritar, ocenjujoč to knjigo, o Orož-novih pesmih izrekel trditev: »Prav izvirna ni skoraj nobena, česar morda pesnik sam ni vselej vedel* (»Zvon*, 1879, na 48 str.) — prišle so mi 118 Fr. Leveč: Kje so moje rožice? . . zgoraj navedene besede Vilmarjeve iznova na misel. Zatorej povprašam nekega dne" vojaškega kurata, zdaj že rajnkega gospoda Pribožiča, ki je tista leta živel v Ljubljani in rad kaj pripovedoval iz Orožnovega življenja in vesel prepeval njegove pesmi, kaj on sodi o pesmi »Kje so moje rožice?* — je li izvirna ali preložena. — G. Pribožič je bil skoro nejevoljen, kako sploh morem dvojiti, da bi ta lepa pesem ne bila izvirna! »Ko bi bil Orožen tudi vse svoje pesmi poslovenil iz nemščine, t e gotovo ni! Ta je zajeta prav iz pesnikovega življenja. Zložil jo je, ko je bil kapelan v Pišecah, in tisti »hladni potok moj*, tista »moja utica«, »tista deklica* (grofica Moscon), tisti »pevec* — to je vse iz Pisec, in pesnik je vse tak6 popisal, kakor je bilo, in kakor je sam videl in sam doživel. * — In g. Pribožič, ki je bil, ako se ne motim, sam blizu tam nekje domž, začel mi je z zgovorno besedo opisavati Pišece in slikati razmere, v katerih je Orožen živel v Pišecah ter je napčsled završil: »Zatorej nikar ne mislite, gospod profesor, da bi bila ta pesem vzeta iz nemščine. Jaz sem trdno prepričan, da je izvirna.« Reči moram, da bi bil kmalu ljubeznivega gospoda kurata prosil odpuščanja, da sem se drznil ljubljenca njegovega, pesnika Orožna, žaliti z nesrečno mislijo, da je pesem »Vse mine* presadil iz nemščine v slovenščino . . . Deset let pozneje je g. Andrej Fekonja v tem listu priobčil jako zanimivo in korenito razpravo »Nekaj o izviru in postanku Orožnovih pesmij* (»Ljubljanski Zvon*, 1889, na 139. str.), za katero mu bode gotovo hvalo vedel vsak prijatelj slovenskega pesništva. Ali tudi Fekonja pravi, da, kar se tiče pesmij »Vse mine* in »Lastavici v slovo*, ne more povedati »ničesa izvestnega, kar se tiče njiju izvira« ter pristavlja: »No vender pa tudi le ni uprav nemogoče niti ni baš takč neverjetno, da nam Orožen v pesmi »Vse mine* opeva resnične svoje izkušnje naravnost po dotičnih predmetih: rdčnih, stvarnih in osebnih«. G. Fčkonja je tedaj o tej pesmi iste misli, kakor je bil g. Pribožič. Baš te besede Fekonjeve so me pa vzpodbodle, da sem hotel stvari priti do dna. Ni mi bilo treba dolgo iskati, da sem v zbirki Jacobijevih poezij našel dotično pesem, in zdaj prosim blagovoljnega bralca, naj primeri nemški izvirnik s slovenskim prevodom. Nach einem alten Liede. Vse mine. Sagt, wo sind die Veilchen hin, Kde so moje rožice, Die so freudig glanzten, Pisane in bele? Und der Blumeu Konigin Moj'ga srca ljub;ce, Ihren Weg bekranzten? Žlahtno so cvetele — »Jiingling, ach! der Lenz entflieht ; Ah, pomlad je šla od nas, Diese Veilchen sind verbluht,« Vzela sta jih zima, mraz! Listek. 119 Sagt, wo sind die Rosen hin, Die wir singend pfliickten, Als sich Hirt und Schaferin Hut und Busen schmuckten ? »Madchen, ach ! der Sommer flieht; Diese Rosen sind verbliiht.« Fiihre denn zum Bachlein mich, Das die Veilchen traukte, Das mit leisem Murmeln sich In die Thaler senkte. »Luft und Sonue gliihten sehr! Jenes Bachlein ist nicht mehr.« Bringe denn zur Laube mich, Wo die Rosen standen, Wo in treuer Liebe sich Hirt' und Madchen fanden. »Wind und Hagel stiirmten sehr; Jene Laube griint nicht mehr.« Sagt, wo ist das Madchen hin, Das, weil ich 's erblickte, Sich mit demuthvollem Sinn Zu den Veilchen biickte? »Jiingling, alle Schonheit flieht; Auch das Madchen ist verbliiht.« Sagt, wo ist der Sanger hin, Der auf bunten Wiesen Veilchen, Ros' und Schaferin, Laub und Bach gepriesen? »Madchen, unser Leben flieht; Auch der Sanger ist verbliiht.« Kde so moje tičice, Kam so odletele? Oh nedolžne pevčice, Kak' so žvrgolele -— Zanjke b'le nastavljene, Tič'ke so se vjele vse. Kde je hladni potok moj, Kder sem se sprehajal, Ko skušnjav nevarni boj Mene je obdajal? — Suša velika bila, Zemlja je popila ga. Kde je moja utica, Utica zelena? Kde je hladna senčica, Z lipice spletena? — Hud vihar podrl je njo, Ah, zelena več ne bo! Kde je tista deklica, V vrtu je sedela? Lepa kakor rožica, Pesnice je pela — Hitro, hitro mine čas, Mine tudi lep obraz. Kde je pevec zdaj vesel, Ki je to prepeval ? Naj bi enkrat še zapel, Kratek čas nam delal! — Hitro, hitro mine čas, Ah, ne bo ga več pri nas! Kdor objektivno presodi obč pesmi, mora pač pritrditi, da je Orožnova pesem sam6 prost prevod Jacobijevega izvirnika. Fr. Leveč. LISTEK. ,,Matica Slovenska". Društvene knjige za leto 1889., posebno ,,Dušeslovja" I. del, pošle so do malega. Ker po tej knjigi, zlasti sedaj, ko je izšel nje drugi del, veliko povprašujejo, ustrežejo ,,Matičinemu" odboru tisti bivši člani, ki še niso poravnali letošnje udnine in ne mislijo več vztrajati pri ,,Matici", ako mu vrnejo I. del ,,Duše-slovja", ki zahje nima tolike vrednosti. V zameno dobe" kako drugo založno knjigo iste cene. — Vsem društvenikom, ki so lani pristopili na novo, ki imajo tedaj le II. del Erjavčevih spisov, bodi povedano, da je I, del tudi še dobiti po založni ceni