Cena izvodu V— Din
Leto II.
Izhaja vsak četrtek Naročnina letno Din 40-— polletno Din 20'—
Uredništvo in uprava: Wolfova ulica št. 1/1. v Ljubljani
Pošt. ček. račun št. 10'499
Post drcenses panem!
Zasluženi padec Jevtićeve vlade je skoro brez izjeme vsa naša javnost z odkritim veseljem pozdravila. Jevtičev zaton je bil ljudstvu prav tako v zadoščenje kot pred njim Uzunovičev in še raznih drugih vlad. Narod pa upa ob vsaki taki večji izpremembi, da prihajajo boljši časi. Nekaj časa si ljudje ohlajajo svojo jezo nad krivicami in nadlogami, ki so jih pretrpeli, zgražajo se nad strahotnimi prizori politične nemorale, ki se ob takih prilikah posebno vidno kažejo. Ti igrokazi jim nekaj časa lajšajo pomanjkanje, toda samo nekaj časa. Nato pa zahtevajo dejanj, dela in kruha. Če jim ni mogoče dati tega, se jim dado spet nove igre, vlada gre, nakopičena jeza dobi zopet duška, stari igrokaz politične in osebne izprijenosti se ponavlja, nato pa pride nov krik za delom in kruhom. Ta način »nasičeva-nja« ljudstva je bil znan že starim Rimljanom, le da je bila tedanja metoda mnogo radikalnejša, kot pa se prakticira v sodobnem svetu.
Ob Jevtičevem vgasnutju je bilo za »circenses« več kot temeljito preskrbljeno. Tako neslavno je zgrmel na tla še malokateri »voditelj«. Najbolj značilno Za njegovo voditeljsko silo in za trdnost stebrov, na katere se je njegov avtoritarni režim opiral, pa je sramoten način, kako so ga pustili na cedilu njegovi izvoljenci. ko je pobegnila od njega sreča. Poslanci, ki so še pred kratkim prisegali Ha Jevtiča kot na novega Mesijo, ki jih ie Jevtič dal izvoliti za ljudske zastopnike z vsemi sredstvi, s katerimi je razpolagal, ti poslanci so v paničnem strahu pobegnili od njega, kakor da se ga je lotila gobavost. Le malo krdelce je ostalo pri njem, pa še ti povečini zato, ker jih novi režim ni hotel sprejeti, boječ se morda, da ne prenapolni svojo ladjo z moralnim balastom, še prej pa zato, ker Večjega števila poslancev ne rabi za zanesljivo večino v skupščini. Ubogi Jevtič ki se je že videl v gloriji duceja, kateremu je vse slepo vdano, pa je naenkrat moral ugotoviti, da obstoji »njegova« petomajska skupščina povečini iz samih trojanskih konj, ponijev in še manjših, čisto majhnih, nič kaj ljubkih živalic! Sie transit gloria mundi, ali: hvaležnost je plačilo sveta.
Ustavili smo se ob prizorih Jevtiče-Vega poloma več, kot je prijetno, ker kažejo, kako nizko je padel liberalno-kapitalistični parlamentarizem, da je Vprašanje, če lahko še nižje zdrkne, če ni že dospel na dno brezdna.
Strahotni igrokaz se bo seveda pri taki politični morali še nadaljeval, dokler se »ljudski zatopniki« ne pošljejo tja, odkoder so prišli. Tedaj bo dan še prav posebnega veselja in zadoščenja.
Dotlej pa se mora tudi izkazati, ali se je res zdaj, prav zdaj že začela nova doba reda, dela in kruha. To se mora Pokazati v dejanjih in v uspehih. Igrokaza je dovolj. Ljudstvo se je ohladilo °d začetnega, razumljivega navdušenja in sedaj gleda, posluša in čaka.
V zadnjem uvodniku smo povedali svoje mnenje, da sta bili dani dve poti Za rešitev jugoslovanskih težav. Prva in krajša je bila, da se reši gospodarsko in socijalno vprašanje z vso energijo, nato Pa se pospravi, kar bi ostalo drugih no-tranje-političnih težkoč. Na vsak način ki jih bilo manj, kot jih je danes, ljudstvo pa bi bilo medtem sito. To se ni Zgodilo, ker niso prijeli stvari pravi ljudje, pošteni, sposobni, odločni, s pol-110 oblastjo, ki bi imeli pogum, da izve-^ojo znanstveno izdelan gospodarski nährt. Morda takih ljudi sploh še ni bilo, ^saj oblast jim ni bila dana. »Novih Iju-^li« in »novih dob« je bilo napovedano dovolj, včasih z velikim hrupom kot pri Radnji Jevtičevi vladi, vse pa se je kaj finalu izkazalo kot puhla marnja. Edi-
no, kar so res znali, to je bilo, da so uspešno mašili ljudstvu usta ... Rešene pa niso niti približno jugoslovanske težave, niti gospodarske in socijalne, niti notranje-politične. — Nesposobni in nevredni so to prvo, krajšo pot kompromitirali.
Druga je tista daljša pot, ki so jo ubrali sedaj stari. Vemo, da tudi stari pripravljajo razne gospodarske ukrepe, ki naj olajšajo strašno breme na ramenih našega ljudstva. Doslej še nimamo razloga, da bi dvomili v iskrenost teh namenov. Ker pa že dobivamo vtis, da stari preveč zaupajo v liberalna načela v gospodarstvu, mislimo, da na tem polju ne bo težišče njihovih uspehov. Lahko pa opravijo koristno delo v jugoslovanski zgodovini, če rešijo notranje-po-litična vprašanja, ustvarijo s tem boljše ozračje med Slovenci, Hrvati in Srbi in odstranijo s tako rešitvijo težke ovire za uspešno gospodarsko delo. Sporazum, ki mora priti med Srbi, Hrvati in Slovenci, pa mora biti popoln. Gorje, če bi bili ukanjeni tudi za ta up, kakor smo bili že tolikrat. Duhovno razpoloženje je tokrat za popoln sporazum ugodno. Zato ni mogoče priznati pomislekov. In hiteti je treba, ker se ne ve, koliko časa bo še trajala ta dobra prilika, in ker ljudstvo ne more dolgo čakati na delo in kruh, tudi pod pretvezo prevdarhega in treznega reševanja notran je-političnih problemov ne. Naš narod je gospodarsko izčrpan, njegova potrpežljivost in življenjska skromnost je res ogromna, pa ima tudi svoj konec. Est modus in rebus, sunt certi denique fines.
V »Prelomu« smo večkrat povedali, da nam je vseeno, kdo opravi dobro stvar, samo da je res opravljena. Dobrobit ljudstva in države nam je vrhovni politični zakon. Vsi posebni interesi, tako osebni kot strankarski se morajo brezpogojno umakniti, ko gre za rešitev celote. In ni prav podstavljati komu nogo, če je ubral pravo pot. Sicer bi ne bilo večnega medsebojnega izigravanja nikdar konec. Politika mora biti sveta in resna služba ljudstvu in državi.
Kakor pa ni umestna škodoželjnost, prav tako ni koristno brezpogojno pritrjevanje vsemu, kar delajo tisti, ki so pri krmilu, najmanj pa zaslepljevanje ljudstva pred težavami problemov, ki jih je treba rešiti. Režimu, ki se zaveda svoje poti in ima zaupanje sam vase, se ni bati svobodne, dobronamerne kritike.
Želimo uspeha vsakomur, ki hoče dobro narodu in državi. Tudi ovirali ga ne bomo pri koristnem delu. Imamo pa globoke pomisleke proti precej splošni veri, da se bo dalo s starimi metodami libe-ralno-kapitalistične demokracije rešiti jugoslovansko gospodarstvo. Politična svoboda lahko ublaži napetost, ki je velika ovira gospodarskemu delu. Politična zadovoljitev Hrvatov, Slovencev in Srbov v skupni jugoslovanski državi bo ustavila medsebojne borbe in onemogočila demagogom, da pitajo mase z nacionalističnimi gesli (unitarističnimi in partikularističnimi), namesto s kruhom in mesom.
Gospodarskim težavam sedanjosti liberalne metode niso dorastle. Načelo
Štrajk grafitnega delavstva
Zdi se nam, da se v naši grafični industriji skoro vsako leto pojavlja neko gibanje, katerega pravega vzroka si ne moremo razlagati. Nekateri ga nazivajo tarifni spor med grafičnimi delodajalci in delojemalci, od druge strani zopet slišimo, da je to mezdno gibanje grafičnega delavstva, ki se bori za svoje pravice. Ta spor zanima vso javnost, zato bi radi vedeli, komu je to v prid, da se sleherno leto merijo borbene sile grafi-čarjev in s tem razburjajo javnost?
»Jutro« je načelo vprašanje mezd grafičnega delavstva in na dolgo in široko razlaga, kakšne sijajne plače imajo stavci pri »Jutru«. Nas to sicer nekoliko zanima, še bolj bi pa želeli vedeti, kakšne dohodke imajo gospodje okrog »Jutra« sami.
Čakali smo, da »Jutro« tudi to pojasni slovenski javnosti, ki bi jo zelo zanimalo, videti celotno sliko, v kakšni mizeriji žive gospodje delničarji in upravni svetniki.
Tega nam »Jutro« ni pojasnilo, pač pa čitamo izjavo lastnikov tiskarn, po kateri šele izvemo, da vprašanje mezd zdaj sploh ni na dnevnem redu. Počemu je torej »Jutro« to vprašanje načenjalo, res ne razumemo. Sicer pa plače grafičnega delavstva res niso tako sijajne, da bi se mogel kdo raditega razburjati; nekoliko boljše so pač od ostalega delavstva, pomisliti pa treba, da plačuje grafično delavstvo od svojih mezd velik del za svoje brezposelne in bolne tovariše, S čimer vrši vsekakor veliko človekoljubno delo, za kar bi mu morala biti hvaležna država in narod. Toda za vse to dobivajo ti ljudje od gotove strani leto za letom same očitke in škodoželjna namigavanja o visokih plačah itd.
Mi se v ta spor grafičnega delavstva in podjetništva podrobneje ne spuščamo. Ponavljamo pa ob tej priliki ono, kar smo poudarjali že večkrat v tem listu in pa tudi na zborih in sestankih med našim ljudstvom:	hočemo, da se
življenjski pogoji naših delovnih slojev na vsak način izboljšajo, hočemo, da se našemu delavstvu izboljšajo njegove socialne razmere, zato zahtevamo, da bodi naše delavstvo za pošteno delo tudi pošteno plačano! In ako vidimo, da je vsaj en majhen del tega našega delavstva boljše plačan, torej vsaj toliko, da se znosneje preživlja, vendar ne bomo po želji škodoželjnega »Jutra« morda zahtevali, da se tem delavcem plače znižajo. Nasprotno, mi pravimo: hvala Bo-gn, da so vsaj ti primerno plačani, treba skrbeti, da bodo tudi drugi. In tega mnenja je tudi naše ljudstvo. Kajti naš kmet se zaveda tega, da če bodo imeli delavni sloji denar, se bo tudi njemu bolje godilo. Kajti delavec ne spravlja svojega zaslužka v skrinjo ali čez mejo, ampak delavec si pošteno nabavi vsega, kar mu je za življenje potrebno, ako ima denar.
Iz izjave lastnikov tiskarn izvemo nadalje, da gre tu za podaljšanje tarifne
svobodne tekme v proizvajanju in prodaji blaga je v današnji krizi nerabno. Liberalni kapitalizem je pripeljal gospodarstvo v anarhijo. Vsega se pridela
Vsled raznih zaprek prihajamo z zamudo z našo 28. številko. Iz mnogih vprašanj in reklamacij posnemamo, da se je naš list s svojo krepko, sodobno besedo tako globoko ukoreninil, da bi ga naročniki in čitatelji težko pogrešali. Zato smo prevzeli nase vse žrtve nadaljnjega, po možnosti rednega izdajanja »Preloma«.
Pozivamo vse, ki so v tej bolni dobi prepričani o koristnosti neodvisnega, vsem perečim vprašanjem našega javnega življenja posvečenega glasila z jasno smerjo, da nas podprejo s plačevanjem naročnine, s prispevanjem za naš tiskovni sklad in z dopisovanjem.
Obenem javljamo, da smo se preselili iz dosedanjih prostorov v Wolfovo ulico 1, I. nadstropje, kamor naj se naslavljajo vsi dopisi za upravo in uredništvo »Preloma«.
pogodbe. Lastniki hočejo, da se podaljša za eno leto, delavci pa zahtevajo za več let. Ker se niso mogli zediniti, je nastala stavka po ljubljanskih tiskarnah. Kaj je pravi vzrok, da je prišlo tako daleč, nam še ni povsem jasno, sumimo pa, da morajo biti vsekakor ogroženi bitni interesi grafičnega delavstva, da se je oprijelo tega skrajnega sredstva. Kaj pa še gre za razbitje njihove organizacije?!
Na vsak način hočemo to gibanje zasledovati, ga objektivno presoditi ter o njem kaj več poročati.
*
K izvajanjem našega dopisnika, ki jih v polni meri odobravamo, še nekaj pripomb. Pri zniževanju plač in mezd se privatna in javna podjetja pridno sklicujejo na to, da imajo razne druge kategorije delavcev in nameščencev manjše plače kot pa njihovi. To jim služi kot argument, da prikrajšajo svojim nameščencem plače. Če gre za znižanje plač samoupravnih nameščencev, se kaže na nižje plače državnih uradnikov, češ: ne gre, da bi bil občinski uradnik plačan bolje od državnega. Nič ne bi rekli proti takemu izenačenju navzdol, če bi bili državni nameščenci zadostno plačani, pa niso, kakor vsi vemo, vsaj nižji in srednji ne.
Isti argument izrabljajo pri delavcih, rekoč:	Tam in tam imajo delavci
nižje mezde, moramo tudi mi svoje pritisniti. Zdaj je kriza in ni prav, da bi eni delavci živeli »bolje« od drugih. Za grafične delavce pa navajajo, da več zaslužijo kot uradniki. Torej, če eden trpi, mora na vsak način tudi drugi, čeprav mu ne bi bilo potreba. Taka miselnost je nečloveška, tak način pred-stavljanja stvari javnosti pa skrajno nevaren za delojemalce, ker izziva najnižje instinkte nevoščljivosti.
Narodno-gospodarsko pa je sistem »varčevanja« pri delavskih in nameščen-skih plačah popolnoma zgrešen, ne glede na to, da ima še z etičnega vidika vsak človek, ki hoče delati, naravno pravico do dela in do zadostnega zaslužka. Današnji zaslužek pa je pri delojemalcih manj kot nezadosten za najskromnejše življenje.
Če se znižujejo plače delavcem in nameščencem, se ubija njihova kupna moč. Ravno ti sloji pa so glavni odjemalci kmečkih pridelkov in glavni kupci in naročniki pri trgovcih in obrtnikih. Zato nima kmet, pa tudi trgovec in obrtnik nobene koristi od tega, če se delavcem in nameščencem znižujejo plače. Ima pa velikansko škodo, ker nima komu prodati, če si morata delavec in uradnik zadrgniti pas. S propadanjem delojemalca v industriji in drugod propada tudi kmet, obrtnik in trgovec, ker se konsum manjša, povpraševanja po pridelkih ni in jim zato cene padajo.
Pravilna gospodarska politika mora varčevati drugje, ne pa pri delavskih in nameščenskih bornih zaslužkih.
zadosti ali še preveč, ljudje pa so lačni, goli in bosi. Koliko del je potrebno, da si človeštvo uredi udobnejše življenje, pa ga ni in ga ni dela za sto in sto tisoče, ki morajo postopati in hirati, čeprav so pridni, mladi in sposobni. In tisti, ki imajo delo, morajo vzdrževati armado brezposelnih.
Liberalno-kapitalistični sistem svobodne, divje tekme je vršil svojo gospodarsko funkcijo, četudi ni vedno vršil socialno-človečanske, ko so bili ogromni kontinenti še takorekoč deviški in so naravnost izzivali človeško podjetnost. Tudi tedaj so bile temu sistemu lastne perijodične krize, v katerih je delaven človek mnogo trpel. Vendar take krize niso bile splošne. Če ni bilo dela v tej
Odgovor napadalcem
deželi, je šel delavec v drugo ali pa kar čez morje.
Današnja kriza je svetovna in ona ni samo industrijska, ampak še bolj poljedelska. To pa je še teže rešiti. Brez temeljne izpremembe gospodarskega sistema ne pojde, vsak nasproten up je utopičen, znanstveno neutemeljen. Revolucija v tehniki je posebno po vojni tolikšna, da ji bo morala slediti prav tolikšna reforma v gospodarstvu, če naj se izogne svet revoluciji ali še/hujši vojni, ki bi uničila ves napredek desetletij in omogočila z ogromnimi žrtvami povratek k staremu v strahotno razredčenem človeštvu. Kdo hoče to?
Toliko se slepomiši po svetu s socialnimi akcijami, tudi z nekakimi umetnimi injekcijami smrtno bolnemu gospodarskemu sistemu, nočejo pa pogledati pogumno v obraz dejstvu, da so zboljšani stroji nadomestili potrebo po delovni sili človeka v toliki meri, da je še nedavna glavna delavska zahteva po osemurnem delavniku postala brezpredmetna. Treba bo iti mnogo, mnogo niže, če naj del ljudi ne gara, medtem ko desetine in desetine milijonov postopajo brezposelne, čeprav bi rade delale. Tu je jedro krize.
Pridelki bi se že použili, ust, lačnih ust zanje je dovolj, nimajo pa ljudje sredstev, da bi si pridelke nabavili. Tudi industrijski izdelki bi se dali še kam oddati, še bi imeli koga obleči, obuti in ga opremiti s potrebnim, nujno potrebnim (ne samo z luksuzom). Toda manjka
V našem listu smo že večkrat pisali o veliki važnosti kreditnega zadružništva za naš gospodarski razvoj. Pokazali smo tudi s številkami, kako so ravno te zadruge obenem z našimi hranilnicami počasi, a vztrajno in z uspehom zbirale domače prihranke, tvorile domači kapital. Njih obsežnost je popolnoma zadoščala, da zadovoljijo vsako krito povpraševanje po kmetskem, obrtniškem in trgovskem kreditu. Počasi so prehajale posredno ali neposredno k finaciranju tudi manjše industrije.
Znani dogodki na denarnem trgu jeseni leta 1931 so ustavili to našo pot navzgor pri zbiranju domačega kapitala, zavrli so vsak zdrav denarni obtok. Naši zadružni in samoupravni denarni zavodi so prešli dejansko v likvidacijo na celi črti. Zaščitne uredbe preprečujejo, da bi bila ta likvidacija preburna, tudi na zunaj vznemirjujoča. Je pritajena, toda vztrajna. Prav ta prikritost pa grozi, da zavleče in zaplete rešitev ter povzroči nepopravljivo škodo.
Navajali smo čisto gospodarske vzroke za tako stanje, pa tudi politične in psihološke. Temeljni gospodarski vzrok je ta, da je denar v svoji vrednosti tako zrasel, odnosno, da so cene tako padle, da dolžniki niso več zmogli visokih obresti, niso mogli držati se vračilnih rokov. Pri najboljši volji vračanja niso mogli v letih inflacije najetih posojil vrniti z likvidacijo tistih zadev, za katere so posojila najeli. Ako je dolžnik vnovčil nakupljena zemljišča ali druge objekte, zaloge ali obrate, za katere se je konjunktura poslabšala, s tem ni mogel vrniti najetih kreditov, če ni za vračanje porabil tudi tako imetje, katerega izvor ni v nikaki zvezi s posojili. Če pa takega imetja nima, temveč le onega, nabavljenega za posojila, njegov donos ne krije več obresti, njegova pri prodaji dosežena cena pa ne na te vrednosti najetih sojih
Posledica na navajanih vzrokih temelječega opešanja dolžnikov je bilo zmanjšanje dotoka sredstev zavodom in grozeče zgube, nastopila je zaskrbljenost vlagateljev in njih naval na izplačelo vlog. Izostale so nove vloge, nastopila je nelikvidnost. Nastopilo je nezajezljivo pešanje naših denarnih zavodov. Večje polome dolžnikov in dearnih zavodov so preprečile razne uredbe o zaščiti, ki služijo za zavoro navzdol drvečemu kreditnemu gospodarstvu.
Ta popolnoma na gospodarskih dejstvih sloneči razplet je dobil še drugih primesi. Vsled političnih razmer, v katerih razglabljanje se sicer v tem članku ne spuščamo, se je pokazala ostra tendenca k podržavljenju vsega vložnega in kreditnega aparata.
Zato raze uredbe, ki niso toliko reševale, kot zavlačevale rešitev teh vprašanj, niso nosile v sebi naklonjenosti zasebnemu denarništvu in želje po njegovi obnovi, temveč so le bolj stremele za čim manj bolečin, čim manj zapaženim njegovim izumiranjem.
kupcev, ker nimajo denarja. Tega pa nimajo, ker nihče ne kupi njihovih pridelkov, njihove delovne moči ali pa jo kupi prepoceni.
Res je današnja kriza svetovna in bo tudi reforma morala biti svetovna, da bo trdna. Ne morejo pa narodi čakati na druge narode, kdaj se izpametujejo. Dokler ni resne volje za svetovno gospodarsko reformo, mora vsaka država skrbeti vSaj za lastno rešitev in za izmenjavo produktov S tistimi državami, ki imajo voljo in potrebo za to izmenjavo. Ne zanemarjajoč sleherne možnosti za razširjenje trgovine z ostalim svetom, moramo skrbeti za ureditev gospodarstva doma. To pa ne pojde brez znanstveno pravilnega gospodarskega načrta in brez njegove izvedbe. Prej ne bo vidnega, občutnega, trajnega zboljšanja.
Kdo so tisti, ki bodo to izpeljali? Stari svet umira, stare metode so se izrabile in z njimi stari politični in gospodarski rokodelci. Vse njihovo poštenje nič ne pomaga. Potrebno je poleg poštenja znanje, pravilni načrt, pogum, drznost in popolna moč, sloneča na zaupanju širokih množic, na trdni, fanatični veri v prihod novega sveta. Le tako je mogoč prehod v nov gospodarski in družabni red. Zgodovina se ne bo ustavila. Mladi, prihajajoči bodo imeli besedo, ko bodo stari opravili, kar morejo. Delo, ki čaka nanje, je ogromno, pa tudi naloga je tako vzvišena, da je vredna vsake žrtve.
Vse to je povzročalo neko ohromelost v vodstvih vseh teh ustanov, ki niso imela nikjer trdne in zanesljive opore; pravna negotovost in nezaupanje se je polastilo najširših plasti.
Sedaj, ko se obeta, da se bo državna politika naslonila na večinske kadre in na stare osebnosti, kar bo zlasti v imovinskih zadevah vzbujalo zaupanje, je čas, da se temeljito odstranijo vsaj ti politični vzroki nezaupanja. Potrebni ukrepi bodo lažje izvedljivi brez demagogije od zgoraj, temelječi samo na gospodarski stvarnosti.
Zajeziti je takoj odtekanje pupilarnega denarja iz področja njegovega izvora, že nabrane kapitalije pa po znosni obrestni meri in v izdatnih iznosih staviti na razpolago zadružnim in samoupravnim zavodom, katerim so se ta sredstva odtegnila.
Za ustanove, ki so zrasle s tako široko razpredeno mrežo članstva in vlagateljev, ki se pa vsled premale zavednosti in prevelike ko-modnosti niso udeleževali uprave in oskrbovanja, je nujno, da poživijo stike s svojo obojestransko klijentelo.
Za poslovanje denarnih zavodov velja princip čim večje poslovne tajnosti. Po našem mnenju bi pa moralo zlasti za ljudske denarne zavode, kjer sodelujejo široke plasti, veljati načelo popolnega upogleda upnikov v upravljanje zavodom zaupanih prihrankov. Le popolen upogled omogoča kritično spoznavanje gospodarskega dogajanja, prepletenosti interesov dolžnikov in vlagateljev, ki naj poleg dobička delijo tudi riziko. Le na podlagi popolnega upogleda in ničesar prikrivajoče stvarne obrazložitve položaja bodo eni kot drugi razumeli neobhodnost gotovih ukrepov, ki bodo morali slediti kot posledica narasle kupne moči denarja, opešanja dolžnikov in kot podlaga za obnovo zaupanja in poživitve denarnega obtoka in kredita.
Ugotoviti je treba gospodarsko stanje posameznih zavodov in njihovih dolžnikov ter izpeljati neobhodne sanacije, kjer se pokažejo kot potrebne. Zavode, ki jih ni mogoče ozdraviti, je prisiliti k likvidaciji. V obeh primerih je treba pritegniti k soodločanju upnike, v katerih breme se bo sanacija ali likvidacija izpeljala. Upnikov se ne sme prepuščati samovolji tistih uprav, ki so morda le tudi kaj zakrivile, da stanje njihovih zavodov ni boljše.
Kot rdeča nit se pa mora vleči skozi vse ukrepe pritisk na nizko obrestno mero, posebno za tiste stare kapitalije, ki so bile deležne nesorazmerno naglega prirastka še v času, ko dolžniki niso več mogli zaslužiti teh visokih obresti ali sploh nikakih.
Stvari so tako dozorele, da je škodljivo vsako odlašanje. Najškodljivejša je začasnost in negotovost. Potrebna je pogumna operacija brez ozira na kako volilno vročico. Pri vsej politiki le ne smemo pozabiti popolnoma na gospodarstvo.
V	Ljubljani izhaja tednik pod zvočnim imenom »Slovenija«, ki sicer, ni toliko znan, kot pa je nasproten našim idejam. Ta list, ki je tako burno napadal bojevnike in dobrovoljce, ki so mu bili trn v peti — se je v svoji št. 25. z dolgim uvodnikom zaletel v »Prelom« in v načela tov. Dimitrija Ljotiča. Le-ta je v svojem odličnem glasilu »Otadžbini«, ki izhaja v Beogradu, krepko in jedrnato odgovoril omenjeni »Sloveniji«. Glavne misli tega odgovora prinašamo v naslednjem:
»Večina naših čitateljev rie bo vedela, da izhaja v Ljubljani tednik »Slovenija«. Ta list »hoče postati« (kot sam pravi), »glasnik vseh stremljenj, ležečih po duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenote-nju naših (to je slovenskih) sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod.«
Ne vemo sicer, če ta list teži »po duhovni svobodi in pravi demokraciji«, vemo pa, da po svojih besedah resnično teži po tem, da izloči Slovence iz življenjske skupnosti od Srbov in Hrvatov — iz strahu, da bi se Slovenci med njimi ne izgubili...
Ne vemo, kakšni so tisti »trajni pogoji«, pod katerimi vidi »Slovenija« obstanek Slo venstva kot naroda — vemo pa, da jih ne vidi v skupnosti s Srbi in Hrvati.
Govorimo o tem listu iz dveh razlogov: treba je pogledati »Slovenijo« in njene težnje z ene strani — treba pa ji je odgovoriti z druge strani, ker nam je ona v prerekanju z našim neumornim »Prelomom« v svoji številki od 21. junija posvetila svoj uvodnik.
Naše stališče je, da je Jugoslavija poli-tično-zgodovinska nujnost, ker bi bili sicer Bolgari, Srbi in Hrvati, pa tudi Slovenci plen Romanov ali Germanov, ali pa kakega azi-jatskcga navala. Vse to zgodovina jasno dokazuje.
Ali list »Slovenija« ne pozna mej Slovenstva? Ali je pozabila na gore in reke, ki še danes nosijo naša imena — kjer pa ni več Slovencev? Ali ne ve za one Slovence, ki sicer živijo kot Slovenci, pa ne smejo govoriti v svojem in našem jeziku?
Zato smo na stališču nujnosti jugoslovanske narodne skupnosti, kajti če bi nje ne bilo, ne bi bilo Jugoslavije. Zato občuti vsak član te skupnosti napram drugemu članu večjo sorodnost in bližino, kot napram kakemu tretjemu članu, ki pripada drugemu narodu in drugi državi.
Pa nas vseeno ne plašijo slovenski jezik, ne ostale posebne duhovne vrednosti ne pri Slovencih niti pri kakem drugem delu narodne skupnosti — pa nas tudi prav nič ne motijo. Zato ne smatramo niti za potrebno niti za koristno, da bi izginile ali se izbrisale in bi se vsa bogata različnost jugoslovanske skupnosti izednačila, Nasprotno: nastopili bi proti temu v imenu moči, dostojanstva in bogastva narodne skupnosti. Nam je ta močna država potrebna, da bi pod njeno materinsko zaščito ljudem bilo bolje, da bi se čim svobodneje razvijali, da bi jih čim manj žulil škorenj, napravljen za tujo nogo, in da bi jih čim manj stiskalo pokrivalo, izdelano po tuji glavi. Kako naj bi potem mogli hoteti, da bi se s surovimi, mehaničnimi sredstvi žalile in uničevale velike duhovne vrednote enega dela naroda ali pokrajine na ljubo nekakemu geometrično zamišljenemu edin-stvu?
Različnost nikakor ne ovira narodne skupnosti, niti državne moči. Zato nas ona ne bode v oči, marveč nas samo veseli. Tej različnosti želimo svobodo, ki je pogoj za njeno življenje, pa tudi moč in čvrstoto narodne skupnosti. Kakor pa želimo različnosti svobodo, tako želimo tisti nujnosti — Jugoslaviji — edinstvo v njeni državni bitnosti.
Za nas so te stvari povezane, kot smo to v svojem članku »Vsakemu svoje« jasno dokazali o razlagi besede svetega Avguština:
V	tistem, kar je potrebno — edinstvo, v tistem, kar je različno — svoboda, v vsem pa — ljubezen.
Različnosti, ki ne vidijo v nujno potrebnih stvareh potrebe edinstva, izgubijo svojo svobodo. Toda neobhodno potrebne in bistvene stvari pridejo v težak položaj, če različnostim ne priznajo dolžne svobode. Tisti del, ki dela proti celoti, dela proti sebi — tisti pa, ki v imenu celote žalijo posamezne dele, delajo proti celoti. Tako dajemo vsakemu svoje: edinstvu, kar mu pripada, svobodi, kar ji dolgujemo. V vsem pa smo za ljubezen in spoštovanje. To je naše stališče v smislu naših znanih smernic.
*
Poglejmo, v čem smo se zamerili »Sloveniji«, ki piše:
»Pa taka je usoda vseh »pokretov« na Slovenskem, ki so zgrajeni na idejno neskladni osnovi in od vsega početka ne po-
znajo jasnega, čistega odnosa do slovenstva in do narodnega načela. Mimo življenja gre njih pot in proč od ljudstva. Osnovno zlo rodi vedno nova zla. Jugoslo-venski fašizem je nastopil pri nas že v najrazličnejših oblikah, v skrajno odurnih in bolj ali manj prikupljivih, a kot protinaraven pojav ne more pri nas nikdar pognati korenin in je že ob rojstvu obsojen ha hiranje in smrt. Samo vprašanje našega moralnega zdravja je, da izgine polagoma zadnja sled o njem in nam ostane samo še žalosten spomin na to prehodno dobo v našem narodnem razvoju.
Program Ljotičeve stranke si sicer trudi, da bi se opredelil nasproti fašizmu in bi se nam predstavil kot neka prikupnej-ša oblika nacionalizma, a za nas Slovence je po svoji osnovi ravno tako nemogoč in nesprejemljiv kot katerikoli drugi z odkrito fašistično smerjo. Ljubše nam je, da se nam bliža volk v svoji pravi kot v ovčji koži. Ljotiča in njegov program smo imeli priliko spoznati na njegovem volilnem shodu v Ljubljani, kjer je nastopil v družbi z govornikom Jugoslovenske akcije. Ni glavna napaka Ljotičevega programa v naivnosti njegove idejne zasnove in v nejasnosti, nedognanosti in problematičnosti njegove realne izvedbe, ampak v samem izhodišču, ko vidi pred sabo samo državo in državni narod in ne živih kulturnih invidualnosti, iz katerih je sestavljen, ko pač priznava obstoj nekega hrvaškega vprašanja poleg drugih notranjepolitičnih vprašanj, a vse notranjepolitične težave reducira na vprašanje poštene državne uprave in vprašanje zmage, morale in značajnosti v javnem življenju. Vzrok nezadovoljstva mu je po vsej državi isti, v Sloveniji enak ko na Hrvaškem in v srbskih predelih države. A s tem, da vidimo vse zlo v Belgradu in v njegovi čaršiji, se nismo dotaknili niti jedra najtežjega vprašanja v državi. Z negacijo žive narodne misli kot samostojnega političnega faktorja se mu ne bomo niti za las približali in s tem, da si zakrivamo oči pred nekim dejstvom, ga še nismo spravili s sveta. Zlo lahko izvira iz sistema samega in ne samo iz moralne pokvarjenosti njegovih nositeljev, in Ljotičev sistem, če bi tudi bil izveljiv, nam ne bi nudil v tem pogledu najmanjšega poroštva, da bi bil boljši od dosedanjih.
Ni tu mesto, da bi o te stvareh obširneje razpravljali, niti danes ni povoda za to, ker je jugoslovenski nacionalizem povsod na umiku, dotaknili smo se stvari le, ker je poudarjanje poštenosti in morale v političnem življenju pri nas marsikoga zavedlo, da se je trenutno približal Ljoti-ču. Trajno pa resnega slovenskega politika ne more prikleniti nase, ker njegov program, ne samo da ni realen, ampak bi ga silil k neprestanim in nemogočim kompromisom v zadevah, ki danes kompromisa ne prenašajo.«
Tako torej piše »Slovenija« v današnjem času in to nam torej zameri. Mi pa hočemo radi reda na tako pisanje odgovoriti.
Netočna je trditev, da napram slovenstvu nismo čisto opredeljeni. Mi smo opredeljeni napram njemu ravnotako kot napram srbstvu in hrvatstvu. Našega jugoslovanstva prav nič ne moti ne slovenstvo, ne srbstvo, ne hrvatstvo. Toda tako slovenstvo, kateremu je na poti Jugoslovanstvo kot splošni pojm za vso narodno celoto — tako slovenstvo, pa tudi srbstvo in hrvatstvo nas pa resnično moti in bo imelo v nas vedno svoje odkrite nasprotnike. Tako slovenstvo, srbstvo in hrvatstvo, ki sebe ne priznava kot del celote, ki ne vidi svojega mesta v splošni narodni celoti, marveč zahteva zase očuvanje takih trajnih pogojev, ki bi ga z življenjske skupnosti od ostalih »kulturnih samobitnosti« izključili, ki imenuje zasmehljivo »jugoslovenski del našega naroda« tiste svoje sodržavljane, ki verujejo v neobhodnost politič-no-zgodovinskega jugoslovanstva — tako slovenstvo, srbstvo ali hrvatstvo odklanjamo. Za take Slovence, Srbe ali Hrvate ne more biti svobode, ker tega ne dopusti narava »zgodovinskega razvoja, ki ne pozna sentimentalnosti«, kakor zelo umestno završuje »Slovenija« svoj članek. Taki morajo izgubiti svobodo, ker nimajo ljubezni za tisto, kar je bistveno in neobhodno.
Svoje stališče napram fašizmu in hitleriz-mu smo že dovolj jasno razložili. Ne bomo ponavljali, da nas globoke idejne razlike ločijo od teh gibanj. Gotove površinske podobnosti, katere vsiljuje borba, obstojajo-Toda dve vojski, ki sta idejno in rasno zelo različni, vodita vojno po istih načelih borbe — pa jih vseeno nihče ne more pomešati. V
Rešujmo naše denarništvo
Ureditev odnošalev med upniki in dolžniki ne
prenese več odlašanja
tistih stvareh, v katerih »zgodovinski razvoj ne pozna .sentimentalnosti«, ne bomo niti mi poznali sentimentalnosti ali kakršnihkoli ob-zirov, ki bi bili celo škodljivi. To naj ve »Slovenija« in vsi. podobno misleči, najsibodo kjerkoli na naši zemlji.
Glede očitkov, da je Ljotičev sistem naiven v idejni osnovi, nejasen, neizdelan in problematičen, odgovarjamo, da smo — za sedaj .— edino gibanje ali stranka v državi, ki je v svojih temeljnih načelih in smernicah dala osnovne poteze svojega gledanja na vsa vprašanja' družabnega in političnega življenja. Drugi tega nimajo.
Naj nam povedo, v čem je naša naivnost, nejasnost in problematičnost, pa bomo odgovorili lepo po vrsti. Tako pa — na kaj naj odgovarjamo? Kaj naj rušimo? Besede brez sence dokazov. Zato pa nimamo ne časa, ne prostora.
Ni res, da bi naš sistem vse notranje tež-koče reduciral samo na vprašanje poštene državne uprave. »Slovenija« nas ali ne pozna, ali pa ne govori resnice. Predpostavljamo tisto, kar je milejše ... Mislili bomo, da nas ne pozna; to pa ji še ne dovoljuje govoriti o nas. Naj nam izkaže čast (saj ne bo pri tem ničesar izgubila), da nas najprej prouči, potem pa kritizira.
Zelo se vara »Slovenija« in njej podobni, da je Jugoslovanstvo (kot vera v zgodovin-sko-politično nujnost Jugoslavije in v celoto jugoslovanske narodne celote) povsod na umiku. Naj tega ne sklepa po tem, da sme nekaznovana tako pisati, niti po tem, da je jugoslovanstvo vsled napak in grehov njegovih vodnikov mnogo pretrpelo. Naj1 pogleda, da se nezadovoljstvo v naši državi izraža — tudi kadar je najostrejše — kot jugoslovansko nezadovoljstvo.
Ali »Slovenija« ne vidi, kaj je Jugoslavija (za katero danes nima niti besedice ljubezni) prinesla ravno slovenstvu — poleg vseh napak, nedostatkov in grehov njene uprave? Da ne misli morda »Slovenija«, da bi »trajni pogoji našega obstanka kot naroda« bili bolje zajamčeni slovenstvu med Romani ali Germani? Ali je res tako naivna, da veruje, da bi se slovenstvo moglo obdržati dandanes nekako kot kaka vesela, prijetna in donosna mala državica, kot kaka nova Švica — ako ne bi bilo izza nje velikega jugoslovanskega narodnega in državnega telesa?
Dandanes se Švice ne ustvarjajo. Minil jim je čas. Dovolj je, če so v stanju, da se ohranijo tiste, ki že obstojajo.«
Korotanec:
Iz naše Koroške
Kakor že pred 50 leti, tako še danes pravijo nasprotniki našega naroda Slovencem na Koroškem; »Zakaj bi se učili otroci v šoli slovensko, saj slovensko že od doma znajo!« Učitelji povedo naravnost: »Namen šole je, da se otroci naučijo nemško.« Torej to je glavni smoter koroške šole, da se otroci ponemčijo. In v resnici! Nad polstoletna izkušnja izpričuje, da je to smoter, prvi in glavni namen šole na Koroškem: ponemčevanje slovenske dece!
L. 1882 je bilo po šematizmu (letopisu) krške škofije na Koroškem okroglo 120.000 Slovencev. Vseh prebivalcev je bilo 335 tisoč. Danes prebiva na istem ozemlju 100 tisoč ljudi več, torej 435.000. L. 1882 je bilo Slovencev 35% deželnega prebivalstva, zdaj bi jih torej moralo biti 152.000! Če Vzamemo, da jih prebiva v Mežiški in Kanalski dolini dobrih 20.000, bi moralo zdaj bitil na ozemlju avstrijske Koroške: 130.000 Slovencev! A koliko jih je v resnici? Govorijo: od 80.000 do 100.000, a Nemci jih pri — vsekakor goljufivem — ljudskem štetju niso našteli niti 30.000! Torej so jih tekom 50 let pohrustali kar 100.000! Dober tek imajo v resnfci!
Eno je jasno: Slovenci na Koroškem se v takih razmerah ne morejo ohraniti. Če bo šlo tako še par desetletij dalje, bomo kmalu imeli samo še nekaj drobcev, ostankov korotanskih Slovencev na Koroškem.
Nam to ne more biti vseeno, kako se godi Slovencem na Koroškem. En narod smo, eno narodno telo. Če nje tepejo, nas tepejo. Kajti bol, ki jo čuti posamezen ud telesa, občuti celo telo. Zato je Koroška Zadeva vseh Slovencev, da, vseh južnih Slovanov. Prav tako, kakor pravijo Nemci, da je južna Tirolska zadeva vseh Nemcev.
Bilo je pred 50 leti. V Kotmarovcu na Rožem je prišel nemški učitelj, popolnorr nezmožen slovenščine. Začel je v šoli g( Voriti nemško. Otroci so ga začudeno gh dali. Nihče ga ni razumel. Učitelj je spe 2nal, da je tukaj v tej trdo slovenski vas med temi slovenskimi otroci nemogo Zato se vrne v Celovec in reče svojii Predstojnikom, ki so ga poslali v Kotim rovaš: »V tej šoli ne morem podučevai kajti otroci me ne umejo, če govorim nen ško, slovensko pa ne znam.« Toda deželi solski svet je vztrajal pri tem, da ostar v Kotmarivasi. Še enkrat je poslal trdes Nemca v slovensko Kotmarovas z nah Som, »naj le govori z otroci nemško, sč: Soma ga bodo že umeli!«
Tako brutalno so že pred 50 leti p< Jiemčevali naš rod na Koroškem! Z železr brezobzirnostjo že nad pol stoletja poto: soIe potujčujejo naš rod na Koroškem!
Zopet je bilo pred 50 leti. V župni; I imenico na Celovški ravnini je prišel ii spicirat šolski nadzornik dr. Gobane. T Plenica je bila tedaj še trdo slovenska žuj Pija. V cerkvi je bilo vse slovensko; c ha kraj ponemčijo, so vpeljali čisto nemšh s°lo. Nadzornik Gobane je poklical dekl j-0 iz višjega oddelka in ji ukazal, naj m aj bere iz berila. Brala je dobro in lep adzornik je vprašal deklico, naj pove, k;
brala. Deklica molči kot miš. Vse pr bvarjanje ne pomaga nič. Tedaj nadzo vpraša učenko, ali je razumela, kar ,
brala. Jokaje mu deklica odgovori, da ni razumela. — Mislite, da so potem vpeljali slovensko šolo? Kaj še! Hoteli so kraj ponemčiti in so pustili! nemško šolo! Brezobzirno so mučili slovensko deco. Po letu 1920. so prišli v Timenico nemški duhovniki, ki so vrgli slovenščino tudil iz cerkve in slovenski otroci v Timenici danes ne čujejo v šoli slovenske besede. Tudi verouk se poučuje samo nemško! !
Tako nam ponemčujejo Koroško!
*
Dr. Evangelist Krek je rekel 1. 1906. na kat. shodu v Ljubljani: »Večkrat sem že povdarjal, mi Slovenci smo majhni, pa to ni še vsa škoda, hujša škoda je to, da se še manjše delamo, kot smo. Treba je imeti pred očmi blagor celokupnega naroda slovenskega. Naš narod — in med ta narod štejem tudi Istrane in Dalmatince in vse tiste, ki se imenujejo Hrvate ali karkoli že na našem jugu (z drugo besedo: tudi vse Srbe in Bolgare! op. pritobčevalca) — naš narod, pravim, ima silno važno nalogo, ker naš narod šele sedaj pričenja živeti in vprašanje je, ali se bo to rojstvo našega naroda izvršilo prav in pravilno, ali pa bo naš narod na porodu umrl. To je vprašanje. Mi nimamo doslej še zgodovine svoje» imeli pa jo bodemo v bodočnosti, ker naš narod čuva obali Jadranskega morja in vse velike spremembe, ki se bodo vršile v socialnem in političnem oziru v Evropi, bodo upoštevale te kraje, kjer prebiva naš narod.«
Bolgar Kosta Todorov, sodelavec Stambolijskega, poroča, da mu je rekel neki kmet v Kazl-Agaču na turški meji: »Za nas ni rešitve brez bratstva s Srbi.«
Tudi Slovenec in zlasti še Slovenec ob narodni meji instinktivno čuti: »Za nas ni rešitve brez bratstva z ostalimi južnimi Slovani.« V tem smislu velja: Ne more biti dober Slovenec, kdor ni dober Južno-Slo-van.
Ne moremo dovolj poudarjati resničnost besed v Finžgarjevem »Pod svobodnim solncen* *:
»Velik bo Sloven, bival bo v mirnih hišah, rejene bodo njegove črede, svobodno sonce mu bo svetilo leto in dan, če bo
složen z brati. Inače pride tujec, postavi mu peto na tilnik — in svobodni narod postane rob.«
MI PA OSTANEMO.
Zadnji uvodnik tednika ograničeno sposobnih neborcev ima naslov: »Mi pa ostanemo ...«, kar pride od znane narodne: Mi pa ostanemo, kakor smo b’liü Pisec uvodnika pa je bil tako obziren, da je velikodušno prepustil bralcem, da sami dodajo najbolj primeren drugi del, kakor n. pr.:
Mi pa ostanemo
—	razpuščeni in blamirani
—	brez nagrade za vsiljivo hlapčevanje
—	kameleoni na cedilu
—	spet prosti za v najem
—	izposojevalnica glasov
—	sove, ki se smejejo senici, češ, da ima le-ta debelo glavo itd.
^ (Vse to se nanaša seveda samo na ograničeno sposobne neborce.)
Borec.
KOLIKO JE LAHKO »VODITELJEV SLOVENSKEGA NARODA«?
Stavicelj (izvleče posetnico): Sem voditelj slovenskega naroda in želim govoriti z gospodom dr. Gorotancem.«
Vratar: »Malo počakajte, gospod. Grem vprašati, če Vas bodo sprejeli.« (Odide.) Stavicelj in spremstvo osupli čakajo.
Vratar (se vrne): »Gospod dr. Gorota-nec Vas ne morejo sprejeti. Pač pa se lahko obrnete na g. dr. Omiačena in g. dr. Prepira.« (Stavicelj in spremstvo potrti odidejo k dr. Omiačenu in dr. Prepiru.)
Dr. Prepir: »Res ste nam napravili nekaj uslug, gospod Stavicelj. Toda voditelja slovenskega naroda že imamo. To mesto torej ni razpisano.
Stavicelj: »Hm! Kaj pa mesto podvodi-telja ali generala slovenskega naroda, če ni mogoče dobiti maršalske palice?«
Dr. Omlačen: »Predvsem ne rabite napačnih in nesodobnih izrazov, gospod Stavicelj. Slovenski narod ni nekaj zase. Je le del jugoslovanskega državnega ljudstva. (Stavicelj in spremstvo odpro usta pri tem razodetju.) Sicer pa političnih oficirjev ne rabimo, jih Imamo sami dovolj. Morda bi se dobilo za Vas mesto načelnika kolesarskega propagandnega oddelka za veteranske izlete. Toda, moramo se še posvetovati. Zbogom, gospod Stavicelj.«
Stavicelj odide s spremstvom. Na seji: »Tega dr. Gorotancu nikoli ne pozabim, da me ni sprejel kot voditelja edine organizacije slovenskega naroda. Ne pojdem prej k njemu, dokler me ne bo klical.«
Staflocelj:: »Trara, trara, misliš, da bo to kmalu?«
Stavicelj: »Če ne bo kmalu, mu pa pošljem mačka v hišo. To bo mijavkanje. Ker se bomo zdaj zopet nekoliko politično preorijentirali, bom napisal za prihodnjega »Bolničarja« uvodnik: »Mi pa ostanemo, kakor smo b’li.«
VOLILEC OVEN IN POSLANEC STANOVITNIK
Volilec Oven poslancu Stanovitniku: »Tega si pa nisem mislil, da boste tako na lepem zapustili našega voditelja slovenskega naroda dr. Porušiča, ki mu je naše navdušeno ljudstvo vsiljevalo vse senatorske in poslanske mandate, da jih le zavoljo nerodnega volilnega zakona ni mogel vseh prevzeti. To ni značajno od vas, da greste tako-le dezertirati.«
Poslanec Stanovitnih: »Ti si volilec Oven in se ne spoznaš na politično strategijo. Voditelj slovenskega naroda dr. Po-rušič se je pripravljal po zgubljeni bitki, da sam dezertira od svoje armade. Da ga prehitimo, smo uskočili pred njim.«
MUČITELJI IN MUČENCI.
Kompare: »Kaj pa praviš k temu, Hvastja, da nastopa »Jutro« zoper politični teror?«
Hvastja: Jaz nič, ker živim v sedanji dobi, kjer je vse mogoče, celo to, da ijud-Ije po glavi hodijo, če dobe za to migljaj od zgoraj, in lahko tudi rabelj postane obe-šenec. Edino, kar menda dandanašnji ni mogoče, je to, da bi kruh namesto v sita usta prišel v lačna. Glede »Jutrove« izpre-obrnitve pa velja tisto, kar je že pred desetletji modroval Montalembert tako-le: Kadar sem slabejši od vas, zahtevam od vas svobodo, ker je svoboda vaše načelo.
Kadar pa sem močnejši,
vam jo vzamem, ker ni moje načelo...«
BRIHTNA BUČA.
Bolfenk: »Zakaj pa nisi 5. maja volil Ljotiča?«
Urh: »Saj sem ga mislil, ker sem slišal, da je poštenjak. Pa so mi ga ubranili, ker je Srb.
Bolfenk: »Pravijo, da si zdaj za Aco Stanojeviča; saj ta je tudi Srb, iz Knjaževca tam ob bolgarski meji.«
Urh: »Kakšen Srb. Saj ga naši časopisi hvalijo.«
Bolfenk: »Kaj pa misliš, da je potemtakem?«
Urh: »Pravijo, da je naš — Slovenec. Paradižnike sadi tam v Udmatu na Bolgarski cesti.«
NOVA ODKRITJA.
Janez: »Tone, pravijo, da je Kolumb odkril Ameriko. Kaj praviš, ali se ne bi dala še enkrat odkriti?«
Tone: »Kakšno neumno vprašanje!«
Janez: »Nič neumno, ampak sodobno! »Prelom« je sicer res zmerom pisal, da je dober Slovenec dober Jugoslovan. Nam je to bilo vedno jasno. Zdaj pa poglej druge: za ene so obstojali samo Jugosloveni; zdaj so isti ljudje naenkrat odkrili Slovence in hočejo vzeti v zakup njih obrambo. Drugi so v času, ko so vživali črni kruh opozicije, poznali samo Slovence in njihove ogrožene pravice; zdaj poznajo naenkrat tudi Jugoslovane. AH se ti zdi spričo teh presenetljivih odkritij res tako neumno moje vprašanje, ali se ne bi dala Amerika še enkrat odkriti?«
SVOBODA
»No, Jože — ali si kaj zadovoljen z novo vlado?« »Kako bi dejal, malo boljše je že. Sicer nam še vedno slabo gre, ampak sedaj vsaj zopet lahko sedimo na tistem, na čemur se pač sedi — prej pa smo morali sedeti na ustih...«
ZVESTOBA ZA ZVESTOBO
»Klanjam se, gospod poslanec! Kako pa vi? Ali ste za g. Jevtiča ali za g. Stoja-dinoviča?«
»Pravzaprav sem še vedno za g. Jevtiča, ker me je potrdil kot kandidata pri volitvah in mi omogočil zmago proti konkurentu na isti listi. Jaz sem hvaležen človek. Ampak ker je bil g. Stojadinovič njegova desna roka, bom glasoval pač zanj. Tako bo volk sit in koza cela!«
PONIJ
»Ali si bral, da je postal g. Stonoga važen odbornik v večinskem poslanskem klubu. Ali je to tisti človek, ki je nekoč baje tudi sestavljal nekako preganjalsko listo katoliških Slovencev?«
»Menda bo tisti. Saj je o tem nekoč tudi pisal »Slovenec«. Najbrž hoče postati trojanski konj; ker pa je bolj majhne postave, bo ostal trojanski ponij...«
SEIZMOGRAFI
Naši poklicni politikoni so kot aparati potresne opazovalnice. Pred potresom mirno čakajo ter ne vidijo nič, ne slišijo nič. Po potresu pa natančno vedo — da je bil potres ...
SUVERENI NAROD.
»Pravijo, da bo cena pšenici poskočila. To bo dobro za kmete, ki prodajajo žito. Ampak, le kdo bo plačal razliko?«
»Kaj bi tisto! Plačal jo bo tisti, ki ne prodaja žita. Plačal jo bo »suvereni narod ...«
P. O. F.
»Ti, kaj pa pomeni »POE«?
»Sam ne vem, ali pride to od besede »pofl«, ali pomeni »Politični Oklep fašistov« ali »Prisilna Organizacija Fičfiričev« ali pa »Pojdimo Obirat Fižol...« Če pa bereš nazaj, nastane iz »POF«-a »FOP«, kar pride gotovo od »FOPajmo tiste, ki se dajo.«
»Ali so »Pofovci« res imeli izbran že znak in srajco?«
»Seveda. Znak je bila roka, ki drži figo — menda vrlemu delovnemu ljudstvu in svobodi, srajca pa je bila črnorjava in pa tako kratka, kot je bilo kratko življenje POF-a.«
FAŠISTI.
»Glej, Bine: vedno smo tako strahovito napadali Dimitrija Ljotiča kot fašista. Sedaj pa se je izkazalo, da se je ravno Jeftič na tihem pripravljal za »firerja« in da je bil on najnevarnejši jugofašist in konkurent raznim »firerjem«.
»Jeftič si je pač mislil: kjer se prepirata dva, tretji v fašizem krevlja...«
Pravica dela
Leta krize tečejo nemoteno dalje. Ves svet ječi pod težo strašne depresije, ki jo povzroča negotovost in strah pred bodočnostjo. Nemirno se sprašujemo, kako dolgo še, kje in kako se bo končalo to stanje. Ta strah oziroma skrb je opravičljiva še posebno zato, ker vidimo, da skuša vladajoči svet odpo-moči težkemu stanju na popolnoma zgr 'šene načine, s katerimi se očividno hoče izogniti pravilni, a nezaželjeni rešitvi, ki leži v ureditvi odnosov med delom in kapitalom. Jasno je pa tudi postalo, da se ta problem ne da rešiti kot edino lasten svetovnemu delavnemu razredu, da se bodo morali poedini narodi in države kot že organizirane enote pobrigati za njegovo razjasnitev. Sedaj je odvisno samo še od zdravja, moči in zrelosti narodov,
kdaj in kako se ta problem reši. Tudi pri nas je postalo gospodarsko vprašanje silno pereče. To pa še posebno zato, ker smo še mlada država s še neustaljenimi razmerami. Lačen človek je hitro nezadovoljen in lahko dostopen za vsako propagando, posebno za razdirajočo. Prav lahko je v takih razmerah delo onih ljudi, ki bodisi iz koristolovnih, sebičnih nagibov, bodisi v službi naših sovražnikov sejejo razdor med ljudstvo. Nujno jo torej potrebno, da tudi v naši državi najdemo pravilno pot in rešitev iz gospodarske krize, ker drugače si Jugoslovani ne moremo zasi-gurati svojega obstoja še manj pa procvita.
Naloga našega pokreta je v prvi vrsti popraviti škodo, ki jo je povzročil moderni kapitalizem. Če pa hočemo to škodo popraviti, pa moramo v prvi vrsti pobiti tisti duh, tisto miselnost, ki jo je povzročil liberalni kapitalizem. Z zunanjimi formami, krpanjem in popravljanjem ni mogoče ničesar doseči. Le korenita sprememba v sami osnovi odnosov med delom in kapitalom zamore postaviti gospodarstvu njegove edino prave, naravne zakone, ki so obenem tudi zakoni narodovega življenja, sloge, procvita in bodočnosti.
Zopet pšenica
Povedali so nam, da bo država potom »Prizada« kupovala letošnjo pšenico po ceni do Din 140 in jo potem prodajala na svetovnem trgu. Toliko približno dejansko tudi stane pšenica jugoslovanskega poljedelca. Toda na svetovnem trgu je cena pšenici približno le Din 90.—. Razliko bo torej plačevala poljedelcu država, da krije njegove lastne stroške. Izdala bo za to približno Din 60—100 milijonov.
Kako pa stoji zadeva s pšenico na svetovnem trgu? Mi smo prodajali našo pšenico predvsem Nemčiji, Čehoslovaški in Avstriji. Nemčija je ima letos sama dovolj, tudi Če-hoslovaška je pred pomladjo ne bo rabila, Avstrija pa jo mora po pogodbi kupovati v glavnem na Madžarskem.
Ostane Grčija in zapadne države. Tu pa imamo amenkansko in rusko konkurenco in — zunanjo politiko. Politika je lahko za naš izvoz samo začasna ovira, medtem ko je amerikanska in ruska konkurenca stalen činitelj, ki vsem, samo ne liberalni demokraciji, nalaga dolžnost, da se že končno pristopi pri nas k načrtnemu gospodarstvu v poljedelstvu. Ta dva konkurenta se ne bosta nikdar umaknila in mi vsaj predvidoma ne bomo plasirali na svetovnem trgu naše pšenice tako dobro, da ne bi morala biti proizvodnja v kritje lastnih stroškov podpirana od države, to pa tudi takrat, ako bi odpadle vse zunanje-politične ovire. Če torej pšenica ne gre na svetovnem trgu, potem je pač treba pridelovati in izvažati tisto, kar gre. Zato.
V teku zadnjih desetletij se je kapitalu posrečilo priboriti si popolno nadmoč nad delom. Breznadzorno delovanje kapitalizma je imelo za posledico razvoj skrajnega egoizma poedincev, od česar so trpele delavne množice. Zato danes ne more biti govora niti o kakem izenačenju pravic kapitala s pravicami dela, ampak prvo in edino naravno je:
pravica dela
Praktična posledica tega načela je v tem, da ljudstvo ne dela samo toliko, kolikor mu dovoljuje kapital, ampak toliko, kolikor mu dopuščajo delovne sile in narodovo premoženje. S tem pa, da postavimo delo na prvo mesto, pa zadobi isto svojo gospodarsko, družabno pa tudi politično vrednost.
To idejo pa mora nekdo nositi. Ljudstvo jo mora spoznati in ji pomagati do zmage. Ko bo to dovršeno, bodo kaj kmalu izginili vsi spori in nesoglasja, katere danes tako spretno izkoriščajo stari politiki v korist svojih strank s tem, da ne pokažejo pravih vzrokov sporov, ampak ščuvajo popolnoma nedolžno ljudstvo nad istotako trpeče brate.
Pravica je temelj mesta in dežele!
pa je potrebno načrtno gospodarstvo ne samo v poljedelstvu, ampak v splošnem.
Pri vsem pšeničnem vprašanju je treba vpoštevati tudi dejstvo, da velik del kmečkega prebivalstva v Jugoslaviji pšenice ne prideluje v zadostni meri, marveč jo mora kupovati. Kaj dobe ti kmetje kot nadomestek za umetno zvišano ceno pšenice?
Sedanja vlada je nastopila tik pred izvozno sezono. Zato dopuščamo domnevo, da za letos ni imela drugega izhoda razen tega, ki ga je našla, ker je pšenica oziroma preveč pšenice že tu. Pogrešamo pa, da vlada ni takoj izjavila, da je to samo začasna rešitev tega za nas velevažnega vprašanja. Samo rešitev za letos. Ničesar še nismo slišali o preorijentaciji našega poljedelstva po točnem načrtu, da bo vsaj prihodnja leta boljše. Kajti jasno je, da tako kot letos ni dobro.
Videli smo že, da bomo imeli okrog 100 milijonov Din izdatkov pri sami razliki med prodajno in kupno ceno, koliko pa bo dejansko prodano te pšenice na svetovnem trgu, je tudi še veliko vprašanje. Vsa neprodana pšenica pa je za državo zopet novo breme.. Ta bremena nosijo tisti, ki državi dajejo denarna sredstva, a to so davkoplačevalci (en del bi se mogoče pokril z preferencijali, vse pa še daleč ne) in sicer predvsem davkoplačevalci iz pasivnih krajev (Slovenija, Bosna, Dalmacija, itd.), kajti oni iz aktivnih krajev dobijo, kakor smo videli, znosen izkupiček za svoje pridelke od države, oziroma posredno — od pasivnih davkoplačevalcev. Za tako stalno rešitev našega izvoza se torej posebno mi Slovenci ne moremo nikakor preveč ogrevati.
Vzrok za začasna krpanja pa leži tako v nestalnosti vlad, kakor v sistemu liberalne demokracije same, ki pred vsakimi volitvami rešuje važna gospodarska vprašanja le s strankarsko-političnega vidika.
Nihče ne bi bil bolj vesel od nas, če bi se motili. Bojimo pa se zelo, da se ne motimo.
*
H gornjemu dopisu dodajamo nekaj podatkov o položaju na svetovnem žitnem trgu. Lani je bila precej slaba žetev, posebno v ameriških Združenih državah. Tudi v Evropi je bilo le malo držav, ki so imele dobro žetev, med njimi je bila Francija. Lani so Združene države pridelale 135 milijonov kvintalov. Zaloge od lanske slabe žetve je ostalo še 22 milijonov. Povprečni izvozni prebitek znaša tam 125 milijonov bušlov. Letos se ta prebitek za izvoz računa na 286 milijonov bušlov. Tudi pridelek koruze bo letos predvidoma skočil od 350 na 520 milijonov kvintalov. Zato bodo Združene države letos prav resen izvoznih žitaric.
Podoben je položaj v Kanadi. Kanada sicer ne pridela največ pšenice na svetu, vendar je največ izvaža. Kakor vse kaže, bo imela Kanada letos 400 milijonov bušlov pšenice za izvoz. Tudi se zdi, da se bo letos Sovjetska Rusija spet pojavila kot izvoznik na svetovnem trgu. Drugod se tudi obeta večji pridelek nego lani.
Največ izvaža navadno žita na svetovni trg, kot rečeno, Kanada, in sicer 25 odstotkov, za njo pridejo Argentina z deležem 20 odstotkov, Avstralija z 20 odstotki. Zedinjene države z 20 odstotki. Sovjetska Unija z 8 odstotki in podonavske države (med temi tudi Jugoslavija) skupno s 7 odstotki.
Vse svetovne žitne konference niso nič pomagale. Nobena država se ne drži njihovih sklepov. Zasejane površine so se povečale (samo v Zedinjenih državah za 10 milijonov oralov od lani) in nihče se ne drži določene kvote za izvoz.
Vse to bo močno pobijalo cene žitaric in je pričakovati ostre tekme. Pridelovalci žita na vsak način ne bodo dobro opravili, čeprav imajo polne kašče.
Bojevniška miselnost
»Jutro« se v svoji številki z dne 17. t. m. veseli potrditve razpusta Vidmarjevega »Boja«, prepričano, da je s tem zaključeno bojevniško poglavje naše politične in moralne zgodovine. Pozablja pa, da Vidmarjev »Boj« in bojevniška ideologija nista imela sploh ničesar skupnega. »Boj« je zavrgel bojevniško ideologijo tistega trenutka, ko je postal Vidmarjev in ko so odstopili vsi resnični bojevniški ideologi iz vodstva, videč, da vodi Vidmar in njegova okolica »Boj« tja, kamor ga je sedaj dokončno pripeljal. Storil je s tem veliko uslugo tistim, ki mu niso sedaj za to prav nič hvaležni, prave bojevnike brez pridržka pa je le učvrstil v veri, da je le v resnični samonikli bojevniški ideologiji izhod iz sedanje moralne in gospodarske krize. Ta samonikla bojevniška miselnost pa živi dalje v »Prelomovi« besedi (za katero se je »Jutro« malo prezgodaj veselilo, da je utihnila, kateri pa bodo nasprotno v najbližji bodočnosti sledila tudi dejanja.) Prvotni, pravi »Boj« kot organizacija je umrl dne 12. aprila t. 1. in tega nam je odkritosrčno žal. Sedanji pogreb »Boja« je samo logična posledica tega. Ideologija, miselnost bojevniška pa bo živela in se širila naprej v »Zboru« in »Prelomu«, o katerima bo »Jutro« še prav mnogo slišalo.
Slovenci smo imeli samo enkrat, mogoče v vsej svoji zgodovini priliko, da vkljub svoji maloštevilnosti vodimo pokret bodočnosti. To priliko smo po Vidmarjevi zaslugi zavrgli. Vso odgovornost za to je skupina okrog »Preloma« v svoji izjavi v »Prelomu« z dne 12. aprila t. 1. pred vso slovensko javnostjo položila v Vidmarjeve roke. Ta jo je z lahkim srcem sprejel, pa jo bo tudi nosil pred zgodovino in slovenskim ljudstvom.
ZANIMIVA KNJIGA O VOJNI.
Naš tovariš Vinko V. Gaberc-Gaber-ski, čigar način pisanja že poznajo naši čitatelji, izda knjigo vojnih spominov »Brez slave«, ki izide te dni v Ljubljani. Knjige bo 250 strani, a cena jej je samo 25 Din. Naročuje se pri piscu v Celju. Skupina, ki bi naročila 10 izvodov, dobi knjige za Din 200.—.
F. HREN0RK
Hanufakturna veletrgovina
Ljubljana» IVrševa cesta štev. 23
Telefon 24-04
France Blagotinšek:
Krvavi spomini
I.
OČE IN SIN
Vsa mirna in nema je pod snežno odejo ležala Bovška kotlina, kot da ne bi slutila, da čaka v njej smrt z dvignjeno koso, pripravljena zamahniti po izbrani žrtvi sleherni trenutek. Mrak je pokril vse kotline in temne sence so vstajale iz zemlje kot pošastna nočna bitja. Samo tam na Ja-vorčku so dramile tišino nočne straže s streljanjem, ki je odmevalo v tihi kotlini, in se izgubljalo v skalne čeri ponosnega Rombona. Tu pa tam je šinila v zrak v dolgem zaokroženem loku svetlobna raketa, da so se za hip pokazale premikajoče nočne sence. Streljanje na Javorčku je utihnilo; vsa kotlina se je napolnila s tišino in prisluhnila zamolklemu bobnenju Soče, ki drvi stisnjena med skalne bregove z blazno hitrostjo iz svojih rojstnih planin, vsa užaljena, da jo motijo v njenem tihem planinskem kraljestvu.
Po strmih stezah, ki vodijo iz od granat razdejane, a nekdaj lepe dedinjske ceste, se tiho vzpenjajo temne sence. Vse je mirno in tiho, le tu in tam preseka nočno tišino zamolkel kovinski glas kotličkov, v katerih neso menaže v postojanke. Po dva in dva skupaj se vzpenjata v strmine s težkim bremenom in le polagoma se pomika navzgor ta dolga temna vrsta, tam spredaj tako težko pričakovana.
Daleč tam na nasprotni strani se je zablisnilo in zamolkel strel je odjeknil med gorami. Pošastno je završalo po zraku, zasikalo je, da so se v strmine stopajoče sence trepetajoče sključile s svojimi
bremeni. Le kratek hip in strašna eksplozija je pretrgala ozračje, silen zračni pritisk pa je trenutno zamamil sleherno življenje. Zamahnila je smrt s svojo koso po mladem cvetočem bitju; njena žrtev je bil nežen in lep mladenič iz koroških gora, ki je prišel jedva danes prvič na bojišče. Nje-.gov tovariš, že starejši možak, pa je stokal težko ranjen in kiical na pomoč med skalami, kamor ga je vrgla granata. Težko ranjenega so odnesli tovariši skupno z mrtvim na varnejše mesto.
Pretresljivo je bilo stokanje starejšega ranjenca!
»Umrl bom«, je hropel, »daleč od domačega kraja! Zadela me je kazen za greh, ki sem ga storil pred dvajsetimi leti; tovariši, poslušajte mojo izpoved, morda mi bo potem Bog moj greh odpustil...«
V pretrganih besedah je povedal:
»Tam v lepih koroških gorah je moja domovina in tam je živela pred dvajsetimi leti revna dninarica, ki je imela lepo hčerko Anico. Anica je bila revna, vendar najlepša deklica daleč na okoli, jaz pa sem bil edinec imovitega posestnika. Med menoj in Anico se je razvila vroča, mlada ljubezen, katera pa ni ostala brez posledic. Ko mi je jokajoče dekle zaupalo svojo skrivnost in zahtevalo od mene, da naj storim svojo dolžnost, sem jo v strahu pred očetom zavrnil, naj ne išče pri meni očeta, ker jaz tega nisem zakrivil. Vsa začudena nad mojim ravnanjem in obupana se je vrgla tedaj Anica na kolena in me prosila z dvignjenimi rokami, naj je ne storim nesrečne za celo življenje, saj je vendar ljubila edino mene z vso svojo nedolžno dekliško dušo. Pahnil sem jo takrat od sebe objokano in vso nesrečno, pa tudi pozneje sem se je povsod izogibal. Zastrupil in uničil sem tedaj njeno življenje, tako da njena nežna in
čuteča nsirava ni prenesla hudega udarca, j Zbolela je in umrla ob porodu, zapustivši sinčka, ne da bi bila povedala, kao mu je oče. Malega, kateremu so dali pri krstu ime Jernejček, je vzgajala nekaj časa njegova stara mati, katera pa je vsled rev- j ščine kmalu tudi umrla. Otroka so vzeli | v rejo usmiljeni ljudje, kjer je odrastel v i krepkega in zalega mladeniča. Pri zadnjih i naborih mlajših letnikov je bil potrjen, danes pa je prišel na bojišče in bil dodeljen našemu vodu, kjer sem ga takoj spoznal. Nocoj, ko je bilo odnesti hrano v postojanke, sem moral po odredbi četovodje zadeti z njim isti tovor, med potjo pa je nekaj korakov od naju udarila granata, ki me je težko ranila, njega, mojega sina pa ubila. Vem, da bom umrl vsak hip, le Bog naj mi odpusti moj veliki greh, za katerega sem se kesal celih dvajset let in za katerega sem nocoj prejel kazen ...«
Še težje je postalo hropenje ranjenca, tako da je zadnje besede komaj slišno izgovarjal; oči so mu dobile meglen sijaj in padel je v nezavest. Enkrat je še odprl oči, gledal vprašujoče, kakor da nekoga išče. Njegovo močno, telo se je sunkoma streslo, obraz se je skrčil od besnih bolečin, — oči so osteklenele — neumorna ža-njica je zamahnila s svojo koso ...
Odkritih in sklonjenih glav so stali borci molče db truplih očeta in sina, ki sta se združila šele po smrti. Njim, ki so vedno gledali smrti v obraz, je postalo pri srcu kakor še nikdar; oči so se orosile in tiha prošnja je kipela iz teh src pred prestol Najvišjega; Oče odpusti!
Votlo je bobnela Soča v ozadju, hiteč po skalni poti do svojega cilja. Tu in tam je odjeknil strel v skalovju v mirno nočno tišino. Mrzla žanjica pa je pripravljala koso, da zamahne po svoji novi žrtvi...
II.
JUNAKI SVOBODE
Doige, utrujene vrste stopajo po beli cesti prelepe Adiške doline. Črešnje in breskve po vrtovih so odete v bohotno cvetočo pomladno obleko. Od njih dehti vonj pomladi in življenja do izmučene množice na cesti, ki trudno koraka v smrt.
Kakor v paradižu je tu v dolini! Vse je cvetoče in duhteče, kot nekaj opojnega vpliva to nh množico, ki koraka dalje in dalje. Le visoki, sivi vršaci so še vsi odeti v belo zimsko odejo, tam gori kraljujeta zima in smrt.
Vsa dolga nepregledna vrsta je krenila po cesti na levo strrjiino. Sem in tja se vije cesta kot bel pas, vedno višje in višje, vedno dalje od paradiža in vedno bližje kraljestvu zime in smrti.
Ob cesti stojijo postaje žične vzpenjače. Povsod ob postajah, pa tudi na cesti je vse polno delavcev-ujetnikov. Niso to sinovi severa in tudi laškega brbranja ni med njimi. Sami ponosni možje so to; pomanjkanje se jim čita na obrazu in tuga; vendar ponos, ki je lasten le sinovom Šu-madije, Vardarja in Drine, ni še strt. Nesreča jih je dovedla, da so tukaj, nesreča njih najdražje majke — domovine. Ne gledajo na dolge vrste z radovednostjo, — ne, le tu in tam pade pogled poln prezira in zaničevanja.
Pomislil sem: Ali ne vidite, bratje, bratje po rodu in trpljenju, v tej dolgi trudu1 vrsti, ki se tu porniče, vrste sužnjev, vkR' njenih v verige? ...
O vi junaki svobode in junaki za svobodo — vaše ponosno obnašanje je bil bal' zam bolni duši, — svetel žarek v noč trP' ljenja in brezpravnosti! ...
Za konzorcij »Preloma« izdaja in urejuje Andrej Šifrar. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. — Vsi v Ljubljani.
Ponatis iz »PRELOMA« št. 28./II. z dne 19. Julija 1935
Štrajk grafičnega delavstva
Zdi se nam, da se v naši grafični industriji skoro vsako leto pojavlja neko gibanje, katerega pravega vzroka si ne moremo razlagati. Nekateri ga nazivajo tarifni spor med grafičnimi delodajalci in delojemalci, od druge strani zopet slišimo, da je to mezdno gibanje grafičnega delavstva, ki se bori za svoje pravice. Ta spor zanima vso javnost, zato bi radi vedeli, komu je to v prid, da se sleherno leto merijo borbene sile grafičarjev in s tem razburjajo javnost?
»Jutro« je načelo vprašanje mezd grafičnega delavstva in na dolgo in široko razlaga, kako sijajne plače imajo stavci pri »Jutru«. Nas to sicer nekoliko zanima, še bolj bi pa želeli vedeti, kakšne dohodke imajo gospodje okrog »Jutra« sami.
Čakali smo, da »Jutro« tudi to pojasni slovenski javnosti, ki bi jo zelo zanimalo, videti celotno sliko, v kakšni mizeriji žive gospodje delničarji in upravni svetniki.
Tega nam »Jutro« ni pojasnilo, pač pa čitamo izjavo lastnikov tiskarn, po kateri šele izvemo, da vprašanje mezd zdaj sploh ni na dnevnem redu. Počemu je torej »Jutro« to vprašanje načenjalo, res ne razumemo. Sicer pa plače grafičnega delavstva res niso tako sijajne, da bi se mogel kdo raditega razburjati; nekoliko boljše so pač od ostalega delavstva, pomisliti pa je treba, da plačuje grafično delavstvo od svojih mezd velik del za svoje brezposelne in bolne tovariše, s čimer vrši vsekakor veliko človekoljubno delo, za kar bi mu morala biti hvaležna država in narod. Poda za vse to dobivajo ti ljudje od gotove strani leto za letom same očitke in škodoželjna namigavanja o visokih plačah i. t. d.
Mi se v ta spor grafičnega delavstva in podjetništva podrobneje ne spuščamo. Ponavljamo pa ob tej priliki ono, kar smo poudarjali že večkrat v tem listu in pa tudi na zborih in sestankih med našim ljudstvom: hočemo, da se življenjski pogoji naših delovnih slojev na vsak način izboljšajo, hočemo, da se našemu delavstvu izboljšajo njegove socialne razmere, zato zahtevamo, da bodi naše delavstvo za pošteno delo tudi pošteno plačano! In ako vidimo, da je vsaj en majhen del tega našega delavstva boljše plačan, torej vsaj toliko, da se znosneje preživlja, vendar ne bomo po želji škodoželjnega »Jutra« morda zahtevali, da se tem delavcem plače znižajo. Nasprotno, mi pravimo: hvala Bogu, da so vsaj ti primerno plačani, treba skrbeti, da bodo tudi drugi. In tega mnenja je tudi naše ljudstvo. Kajti naš kmet se zaveda tega, da če bodo imeli delavni sloji denar, se bo tudi njemu bolje godilo. Kajti delavec ne spravlja svojega zaslužka v skrinjo ali čez mejo, ampak delavec si pošteno nabavi vsega, kar mu je za življenje potrebno, ako ima denar.
Iz izjave lastnikov tiskarn izvemo nadalje, da gre tu za podaljšanje tarifne po- I
godbe. Lastniki hočejo, da se podaljša za eno leto, delavci pa zahtevajo za več let. Ker se niso mogli zediniti, je nastala stavka po ljubljanskih tiskarnah. Kaj je pravi vzrok, da je prišlo tako daleč, nam še ni povsem jasno, sumimo pa, da morajo biti vsekakor ogroženi bitni interesi grafičnega delavstva, da se je oprijelo tega skrajnega sredstva. Kaj pa če gre za razbitje njihove organizacije?!
Na vsak način hočemo to gibanje zasledovati, ga objektivno presoditi ter o njem kaj več poročati.
*
K izvajanjem našega dopisnika, ki jih v polni meri odobravamo, še nekaj pripomb. Pri zniževanju plač in mezd se privatna in javna podjetja pridno sklicujejo na to, da imajo razne druge kategorije delavcev in nameščencev manjše plače kot pa njihovi. To jim služi kot argument, da prikrajšajo svojim nameščencem plače. Ce gre za znižanje plač samoupravnih nameščencev, se kaže na nižje plače državnih uradnikov, češ: ne gre, da bi bil občinski uradnik plačan bolje od državnega. Nič ne bi rekli proti takemu izenačenju navzdol, če bi bili državni nameščenci zadostno plačani, pa niso, kakor vsi vemo, vsaj nižji in srednji ne.
Isti argument izrabljajo pri delavcih, rekoč: Tam in tam imajo delavci nižje mezde, moramo tudi mi svoje pritisniti. Zdaj je kriza in ni prav, da bi eni delavci živeli »bolje« od drugih. Za grafične delavce pa navajajo, da več zaslužijo kot uradniki. Torej, če eden trpi, mora na vsak način tudi drugi, čeprav mu ne bi bilo potreba. Taka miselnost je nečloveška, tak način predstavljanja stvari javnosti pa skrajno nevaren za delojemalce, ker izziva najnižje instinkte nevoščljivosti.
Narodno-gospodarsko pa je sistem »varčevanja« pri delavskih in nameščen-skih plačah popolnoma zgrešen, ne glede na to, da ima še z etičnega vidika vsak človek, ki hoče delati, naravno pravico do dela in do zadostnega zaslužka. Današnji zaslužek pa je pri delojemalcih manj kot nezadosten za najskromnejše življenje.
Ce se znižujejo plače delavcem in nameščencem, se ubija njihova kupna moč. Ravno ti sloji pa so glavni odjemalci kmečkih pridelkov in glavni kupci in naročniki pri trgovcih in obrtnikih. Zato nima kmet, pa tudi trgovec in obrtnik nobene koristi od tega, če se delavcem in nameščencem znižujejo plače. Ima pa velikansko škodo, ker nima komu prodati, če si morata delavec in uradnik zadrgniti pas. S propadanjem delojemalca v industriji in drugod propada tudi kmet, obrtnik in trgovec, ker se konsum manjša, povpraševanja po pridelkih ni in jim zato cene padajo.
Pravilna gospodarska politika mora varčevati drugje, ne pa pri delavskih in na-meščenskih bornih zaslužkih.



























'






.
-Vri
..... 4,!.

■ <
'








'





.













.
. M ■
■ .