Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2013 lllllllll Inštitut za novejšo zgodovino pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 1 10.10.2013 8:41:58 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 2 10.10.2013 8:42:08 Jože Prinčič Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945-1991 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 3 10.10.2013 8:42:08 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 19 Jože Prinčič POT DO SLOVENSKE NARODNOGOSPODARSKE SUVERENOSTI 1945-1991 Urednik: dr. Aleš Gabrič Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Božo Repe dr. Žarko Lazarevič Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Jezikovni pregled: Polona Kekec Prevod povzetka: Borut Praper Računalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 400 izvodov Izid knjige je podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 342.532(497.4)” 1945/1991” PRINČIČ, Jože Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945-1991 / Jože Prinčič ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2013. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 19) ISBN 978-961-6386-42-5 268523520 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 4 10.10.2013 8:42:08 Pregled vsebine PREDGOVOR 9 ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 13 Gmotne posledice druge svetovne vojne 17 Oživitev gospodarskega življenja 22 Preobrazba gospodarske ureditve 31 Centralizacija in neizpolnjena pričakovanja 37 Cona B Julijske krajine 45 OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 49 Vodilna vloga federacije in zveznega družbenega plana 55 Pristranska razvojna politika, različni interesi in pogledi 86 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 5 10.10.2013 8:42:08 VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 99 Krepitev prizadevanj za decentralizacijo gospodarskega odločanja, posodobitev gospodarskega sistema in politike (1945-1974) 107 Na braniku nacionalne ekonomije (1974—1990) 134 PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 145 Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami 151 Financiranje razvoja manj razvitih delov države 164 POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI IN NEPROIZVODNIMI DEJAVNOSTMI 175 Industrijska dežela z razvito gradbeno in gozdarsko proizvodnjo ter razvejanim bančnim sistemom 178 Razvejane zunanje gospodarske povezave 198 Usposobljena uprava, informacijski sistem, menedžment in oblike povezovanja raziskovalnega dela s proizvodnjo 212 Načela regionalnega razvoja 221 ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 231 Gospodarska infrastruktura 233 Trgovina 255 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 6 10.10.2013 8:42:08 Kmetijstvo 259 Turizem in gostinstvo 266 Drobno gospodarstvo 272 Tehnološko zaostajanje 277 GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 281 Iz razvojnega brezvetrja: 1985-marec 1990 285 Osamosvojitvene kali so pognale čvrste korenine: maj-december 1990 297 Čas premišljenih dejanj: 1. januar-25. junij 1991 319 Še zadnji zalet: julij-december 1991 327 Dva gospodarsko politična koncepta in privatizacija 333 POGLEDI NA PRIHODNOST 343 POVZETEK 355 SUMMARY 363 SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV 371 VIRI IN LITERATURA 373 IMENSKO KAZALO 379 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 7 10.10.2013 8:42:08 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 8 10.10.2013 8:42:08 Predgovor Knjiga se osredotoča na enega najbolj pomembnih in vedno aktualnih procesov iz naše naj novejše gospo­ darske zgodovine, to je na načrtno vzpostavljanje te­ meljev slovenske narodnogospodarske organiziranosti v letih 1945-1991, ki so neločljivo povezani s pojmom suverene države. Odločitev za to problematiko je pove­ zana s slabimi političnimi in gospodarskimi razmerami v naši družbi, ki se bodo lahko v naslednjih letih še zaostrile. Ob koncu svoje dolgoletne raziskovalne poti sem namreč nameraval izdati sintetičen pregled gospo­ darskega razvoja Slovenije v času druge jugoslovanske države, v katerem bi svoje dosedanje obravnave najpo­ membnejših gospodarskih procesov, izpostavljenih do­ godkov in mejnikov, izbranih teritorialnih območij ter karizmatičnih osebnosti povezal v smiselno, objektivno in dovolj prepričljivo celoto. Za tako obsežen in zahteven založniški projekt, ki ga je treba opraviti poleg rednega dela pri raziskovalnem programu in projektih, pa je tre­ ba imeti velik motiv, še več volje in vztrajnosti ter zado­ stno materialno spodbudo. Vse naštete okoliščine pa v razmerah, ko je zaradi drastičnega zmanjševanja sred­ stev za delovanje javnih raziskovalnih ustanov, še po­ sebno s področja humanistike, vedno bolj ogrožena tudi eksistenca raziskovalcev s stalno zaposlitvijo in najviš­ jim znanstvenim nazivom, ne morejo delovati. Drugi, nič manj pomemben razlog za izbor obravnavane teme je povečevanje števila objav in izjav v medijih, katerih avtorji zaradi aktualnih političnih potreb zgodovinska PREDGOVOR 9 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 9 10.10.2013 8:42:09 dejstva obravnavajo neobjektivno ali jih celo namerno spregledajo, vse z namenom, da bi zameglili pogled na bližnjo preteklost ali ji celo naprtili odgovornost za da­ našnje nepoštenje in žalostno stanje družbe in gospo­ darstva. Med zgodovinskimi procesi, ki so pogostokrat zlorabljeni v politične namene, je tudi slovensko osamo­ svajanje in z njim povezano vzpostavljanje enotnega in zaokroženega gospodarskega sistema na nacionalnem ozemlju. Predvsem gre za obravnave, ki začetek tega procesa povezujejo šele s političnimi spremembami spo­ mladi leta 1990 in z izvolitvijo Demosove vlade. Po nji­ hovem naj bi se torej ta proces začel kot po čudežu: brez predhodnikov in priprave, kar naenkrat in iz nič oziro­ ma iz »besede«. Tako izhodišče je za zgodovinsko stroko kot celoto problematično in škodljivo, saj predpostavlja in tudi zagotavlja iztrgano in necelovito obravnavo. Za­ to je glavni namen pričujoče knjige celovito predstaviti več desetletij trajajoča prizadevanja slovenske politike, da prevzame vse vzvode gospodarskega življenja v svo­ je roke. To pa zahteva tudi vključitev in enakovredno obravnavo obdobja v letih 1945 do 1990, ko je Slovenija ekonomsko dozorela in že izpolnila tisti del pogojev za preoblikovanje svojega gospodarstva iz regionalnega v narodno gospodarstvo, ki jih je bilo mogoče doseči brez radikalnih političnih sprememb in posegov v jugoslo­ vansko državo in ustavnopravno ureditev. Le tako je lahko Demosova vlada na vzpostavljenih temeljih hitro nadgradila proces gospodarskega osamosvajanja in ga že do konca leta 1991 pripeljala do stopnje, ki je omo­ gočila izstop iz jugoslovanske gospodarske in državne skupnosti. Ekonomsko osamosvajanje Slovenije ter neposre­ dno povezovanje gospodarskih dejavnikov v organsko povezan narodnogospodarski ustroj v letih 1945 do 1991 še nista doživela celovite zgodovinske obravnave. Med zgodovinarji je to problematiko prvi načel Žarko Lazarevič v razpravi, ki je bila objavljena v posebnem zborniku leta 1998.1 Podrobneje jo je obdelal in umestil v širše družbeno dogajanje Jože Prinčič v razpravi, ob- 1 Lazarevič, Od regionalnega, str. 271-291. 10 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 10 10.10.2013 8:42:09 javljeni v zborniku referatov leta 2011.2 Slednji je neka­ tera vprašanja, povezana z obravnavanim vsebinskim sklopom, obravnaval že pred tem v objavljenih mono­ grafijah in razpravah. Vsebinsko je knjiga razdeljena na več smiselno po­ vezanih in časovno razvrščenih poglavij, ki zajemajo tako spodbudne kot zaviralne dejavnike krepitve naci­ onalne gospodarske moči, uspehe pri utrditvi povezav med proizvodnimi in neproizvodnimi dejavniki ter šibke člene narodnogospodarske organiziranosti ob vstopu v odločilno obdobje gospodarskega osamosvajanja. Zajete so tudi živahne strokovne razprave o razvojnih težiščih slovenskega gospodarstva po uveljavitvi suverenosti in njegovem prilagajanju evropskim integracijskim proce­ som, ki so tekle v letih 1990 in 1991. Napovedi vodilnih slovenskih ekonomistov, ki so si v tem času dokončno prilastili prvenstvo pri napovedovanju bodočih gospo­ darskih tokov in povezav, so bile najmanj optimistične. In čas je pokazal, da so imeli prav. Tako kot večino mojih dosedanjih objavljenih knjig je treba tudi pričujočo uvrstiti med pionirska dela na področju gospodarske zgodovine Slovencev v času dru­ ge jugoslovanske države. Za knjigo pa velja, da se opira predvsem na poprejšnja spoznanja, ki pa so skoraj v ce­ loti rezultat mojih raziskovalnih prizadevanj v preteklih tridesetih letih. Pred tiskom knjige čutim prijetno dolžnost, da se zahvalim vsem, ki so pomagali pri njenem nastajanju in izidu. Še posebej velja zahvala recenzentoma dr. Bo­ žu Repetu in dr. Žarku Lazareviču ter uredniku zbirke Razpoznavanja dr. Alešu Gabriču. In ne nazadnje hvala moji ženi Maruši Zagradnik, ki je prva prebrala rokopis in mi dala koristne predloge za njegovo večjo pripove- dnost in sporočilnost. V Ljubljani, 17. februarja 2013 Jože Prinčič 2 Prinčič, Zadnji del poti, str. 153-173. PRBDGOVOR 1 1 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 11 10.10.2013 8:42:09 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 12 10.10.2013 8:42:09 Čas obnove, preobrazbe in neizpolnjenih pričakovanj pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 13 10.10.2013 8:42:1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 14 10.10.2013 8:42:09 V razvoju druge jugoslovanske države zavzemata prvi dve leti po koncu druge svetovne vojne posebno mesto. Na gospodarskem področju je nova oblast sledi­ la dvema enakovrednima in tesno povezanima ciljema: oživitvi gospodarskega življenja in koreniti preobrazbi gospodarskega ustroja. To je pomenilo, da je hkrati z obnovo industrijske, kmetijske in gradbene proizvodnje ter z oživljanjem pretrganih trgovinskih povezav soča­ sno uvajala tudi temelje nove gospodarsko politične ureditve, ki so jo predstavljali odločilna vloga Komuni­ stične partije v produkcijskem procesu, centralno plan­ ska ureditev, državna lastnina proizvajalnih sredstev in hitrejši razvoj manj razvitih delov države. Napovedani obnovitveni cilji do konca leta 1946 niso bili izpolnje­ ni. Zato pa je jugoslovansko gospodarstvo v tem letu že dobilo obliko velikanskega podjetja, ki je bilo vodeno iz Beograda in v katerem ni bilo nič prepuščeno naključju oziroma »stihijskemu« delovanju trga. Slovenija je v drugo jugoslovansko državo vsto­ pila kot njen gospodarsko najbolj razvit del. Velika pri­ čakovanja, da bo v novi državni skupnosti imela mo­ žnosti za hitrejše napredovanje, so se razblinila že po dobrem letu. V Federativni ljudski republiki Jugoslaviji je sicer postala republika s pravico uresničevanja svojih razvojnih zamisli. Toda v razmerah centralno planske ureditve, ki je bila vzpostavljena že leta 1946, je ostala slovenska vlada brez možnosti vpliva na gospodarsko dogajanje tudi znotraj republiških meja. Plane in pravi - ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 1 5 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 15 10.10.2013 8:42:09 la gospodarjenja so določala zvezna ministrstva v Beo­ gradu, pod upravo katerih so bili tudi najpomembnejši deli slovenskega gospodarstva. Po končanih obnovitvenih delih Slovenija ni spre­ menila svoje gospodarske sestave. Ostala je agrarna de­ žela. Delež kmečkega prebivalstva je znašal skoraj po­ lovico vsega prebivalstva.3 Največji je bil tudi strukturni delež kmetijstva v slovenskem narodnem dohodku, saj je znašal 41,1 odstotka, medtem ko je bil delež industri­ je 32,7-odstoten, delež ostalih panog pa 26,2-odstoten.4 Leta 1947 je delež zaposlenega prebivalstva znašal 16,2 odstotka.5 3 Slovenija 1945-1975, str. 79. 4 Lavrič, Razvoj, str. 17. 5 Slovenija 1945-1975, str. 88. 16 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 16 10.10.2013 8:42:09 Gmotne posledice druge svetovne vojne Popis in ocenitev materialne vojne škode, nastale od 6. aprila 1941 do maja 1945 na vsem slovenskem ozemlju, vključujoč tudi Slovensko primorje, je bila prednostna naloga nove oblasti. Prijava vojne škode je postala zakonska dolžnost vsakega državljana, podjetja in ustanove, popis pa je bilo treba pospešiti. Za to je obstajalo več razlogov. V Moskvi je začela delovati med- zavezniška komisija za ugotavljanje in povrnitev vojne škode, Jugoslavija pa je pričakovala uradni poziv, naj predloži svoje reparacijske zahteve. S tega stališča je bilo treba v prvi vrsti ugotoviti škodo, ki so jo na slo­ venskem ozemlju povzročile okupatorjeve vojaške in po­ licijske enote ter upravne oblasti. Naslednji razlog je bil povezan z izdelavo obnovitvenih načrtov, ki se je lahko začela šele po tem, ko so bili zbrani vsi potrebni podat­ ki. Tretji, nič manj pomemben razlog pa je bil povezan s potrebo po argumentiranih dokazih, da je Slovenija v času druge svetovne vojne utrpela veliko škodo, ker je takrat v državi prevladovalo splošno prepričanje, da je bila med vsemi federalnimi enotami Sloveniji v času okupacije povzročena najmanjša gmotna škoda, zlasti na gospodarskem področju, zato naj bi bil njen »pro­ dukcijski potencial« od vseh jugoslovanskih republik najmanj prizadet.6 Poleg tega pa, kot je že junija 1945 zapisala beograjska Borba, okupatorji ob svojem umiku 6 Prinčič, Slovenska industrija, str. 12. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 1 7 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 17 10.10.2013 8:42:09 tudi niso uničili »pretežnega dela slovenske industrije, kot je bil to primer v ostalih delih države«.7 Komisija za vojno škodo za Slovenijo, ki jo je vodil dr. Janko Lavrič, je po navodilih (zvezne) državne ko­ misije za vojno škodo začela popisovati že mesec dni po koncu vojne. Do jeseni 1946 je izdelala štiri popise, v katerih je bila škoda podrobno razdeljena za vsakega povzročitelja posebej, se pravi nemškega, italijanskega in madžarskega okupatorja. Uničenje, ki so ga povzročili drugi dejavniki, ni bilo posebej navedeno, čeprav tudi to ni bilo majhno. Po podatkih, ki jih je poleti 1945 zbra­ lo ministrstvo za industrijo in rudarstvo, so bila v zave­ zniških letalskih napadih poškodovana številna podjetja v Mariboru, Ljubljani, Kranju, Kamniku, Laškem in še v drugih slovenskih mestih. Po istih podatkih so tudi slovenske partizanske enote med vojno poškodovale ali uničile vrsto industrijskih objektov. Nekaj škode so pov­ zročile tudi enote jugoslovanske vojske in zavezniških sil v času zaključnih vojnih operacij. Po zadnjem, končnem popisu, ki ga je republiška komisija 30. septembra 1946 poslala v Beograd, je vojna škoda znašala nekaj več kot 966 milijonov ameriških dolarjev ali slabih deset odstot­ kov skupne jugoslovanske škode. Dve tretjini povzroče­ ne škode je bilo pripisane nemškemu okupatorju. Znatna škoda, ki jo je v letih 1941 do 1945 utrpe­ lo slovensko gospodarstvo, ni bila le posledica vojaških akcij, temveč tudi brezobzirnega izkoriščanja in slabega vzdrževanja proizvodnih zmogljivosti ter naravnih da­ nosti, odpeljanih strojev, opreme, blaga in finančne do­ kumentacije ter odvzetih denarnih sredstev. Med vsemi gospodarskimi področji sta bila najbolj prizadeta pro­ met in industrija. Prometne poti so bile tako razdejane, postajna in druga poslopja ter prevozna sredstva pa ta­ ko poškodovana, da je bil ob osvoboditvi notranji pro­ met zelo omejen, redna povezava z zunanjim svetom pa je bila za dalj časa pretrgana. Najbolj je bilo prizadeto železniško omrežje.8 9. maja 1945 sta bili povsem ne- 7 Slovenska novejša zgodovina, 1. knjiga, str. 795. 8 Ob koncu vojne je bilo v Sloveniji od 1129 km železniškega omrežja uporabno le 160 km; skupaj je bilo prizadetih 781 železniških zgradb in upravnih poslopij in 175 mostov, 11 tunelov, 61% postajnih tirov in poškodovane skoraj vse lokomotive. Od 470 lokomotiv jih je imela Ljubljanska železniška direkcija uporabnih le 20. 18 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 18 10.10.2013 8:42:09 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 19 10.10.2013 8:42:09 1946 Tabela 1: Končno poročilo o vojni škodi v Sloveniji (v din)9 Vrsta škode Nemci Italijani Madžari Skupaj Javna in narodna imovina 14.678. 775.215 4.323.062.145 648.289.296 19.650.126.656 Zasebna imovina 15.976.291.302 3.644.081.081 494.255.670 20.114.628.632 Industrija - - - 6.565. 985.905 Izguba dohodkov zaradi sodelovanja v NOB 493.958.000 85.918.000 1.472.000 481.348.000 Izguba zaradi odpusta iz službe ali odklonitve službe 186.128.000 66.358.000 7.252.000 259.738.000 Škoda zaradi izplačil v razvrednotenem okupatorskem denarju 235.768.500 357.747 3.666 236.129.913 Skupna vojna škoda 47.307. 957.106 Porušeni železniški most čez Soro v Medvodah, 1945 (Kovač, Povojna obnova, str. 31) poškodovani le vrhniška proga in proga Ljubljana-Rib- nica. Nič boljše slike ni kazalo cestno omrežje. Številni mostovi10, propusti, podporni in oporni zidovi so bili del­ no ali povsem porušeni. Ceste so bile na številnih me­ stih prekopane, cestarsko orodje in stroji pa odpeljani ali poškodovani. Po slovenskih ocenah je bilo v industriji bolj ali manj prizadetih 25 ali celo 45 odstotkov njenih pro­ izvodnih zmogljivosti. Posebna komisija ministrstva za gradnje je leta 1945 ugotovila, da je bilo popolnoma uničenih 52, močno poškodovanih pa 71 industrijskih zgradb. Med njimi jih je bilo največ iz usnjarske,11 teks­ tilne, lesne, papirne in kovinske panoge.12 Precej škode 10 Po ocenah ministrstva za gradnje je bilo v Sloveniji 200 mostov v celoti, 84 pa delno porušenih, 42 jih je bilo poškodovanih. - Prinčič, Leto 1945, str. 140. 11 V usnjarski industriji so bila popolnoma uničena podjetja v Mariboru, na Ptuju, v Mokronogu in Št. Vidu pri Stični. - Prinčič, Obnova slovenske industrije, str. 68. 12 Tekstilna industrija je imela 47 močno prizadetih tovarn, živilska industrija pa 38. V lesni industriji 40 odstotkov podjetij ni moglo začeti s proizvodnjo. V kovinski industriji so naj večjo škodo prijavila podjetja: Kovina Maribor, Štajerska železoin- dustrijska družba Zreče, Tovarna verig Lesce, Mariborska livarna, Jugoslovanska Metro Maribor, F. Perger Maribor. 20 pot do slovenske narodnogospodarske $uvereno$ti_kor4indd 20 10.10.2013 8:42:09 je bilo na elektroenergetskih objektih.13 V rudarstvu je nastala največja škoda zaradi prekomernega izkorišča­ nja rudnih zalog, strojev in naprav ter slabega vzdrže­ vanja strojnega parka.14 Ob umiku so Nemci odpeljali vse vrtalne naprave z naftnih polj v Lendavi. Med meta­ lurškimi podjetji, ki jim vojna prav tako ni prizanesla, sta bili najbolj prizadeti železarni v Guštajnu (Ravnah) in Štorah. V prvi so Nemci del zmogljivosti preusmerili na drugo proizvodnjo, del strojev pa odpeljali ali uničili. V drugi pa so za 42 mesecev ustavili obratovanje vseh obratov in razstavili martinarno in valjarno. Precejšnjo gmotno škodo so ugotovili tudi v kemični,15 papirni,16 živilski industriji17 in industriji gradbenega materiala.18 Pa tudi v gozdarstvu in kmetij­ stvu, kjer je šlo za škodo na lesu v gozdovih, na zgrad­ bah, inventarju, polizdelkih, strojnih napravah, prome­ tnih in transportnih sredstvih, melioracijskih objektih in drevesnicah, gotovini, lovu, odvzeti živini in poljšči­ nah, kmetijskih strojih in orodju. Škoda je bila prijavlje­ na tudi za več sto trgovin, gostišč in hotelov. 13 Od električnih central sta bili popolnoma uničeni v Bohinju in Krmelju, poškodo­ vane pa v Žireh, Tržiču, Žirovnici, Fali, Dravogradu, Slovenj Gradcu, Kočevju, Vele­ nju, Trbovljah. Druge so bile v slabem stanju. Poškodovani so bili številni daljnovodi in transformatorske postaje, zlasti v severovzhodnem delu Slovenije. - Prinčič, Ob­ nova industrije in rudarstva, str. 415-4 24. 14 Posledice take okupatorjeve politike so bile vidne v premogovnikih Trbovlje, Za­ gorje, Kočevje, Senovo, Globoko in Laško, rudnikih Mežici in Črni. Proizvodnja je bila prizadeta tudi zaradi akcij partizanskih enot. Najbolj v premogovnikih Stari trg pri Slovenj Gradcu (95 %), Kočevje (90 %), Krmelj (65 %), Globoko (40 %), Kanižarica in Zabukovca (30 %), Rajhenburg (24 %) in Velenje (22 %). Zunanje naprave velenj­ skega rudnika so bile leta 1945 poškodovane še v bombnih napadih. 15 Zaradi bombardiranja so bili popolnoma uničeni objekti podjetja Zlatorog v Ma­ riboru, rafinerije v Dravogradu, plinarne v Mariboru in Steklarne v Rogaški Slatini. Tovarna Hubertus v Celju je bila izropana, stroji pa so bili odpeljani. 16 Papirna industrija je imela največ škode na izdelkih, ki sojih okupatorji odpeljali, največ iz Tovarne celuloze v Krškem in Papirnice v Vevčah pri Ljubljani. 17 Največ škode so utrpeli Pivovarna v Laškem, klavnica v Mariboru in Pivovarna Union v istem mestu. 18 V kemični industriji so škodo prijavili Zlatorog Maribor, kemične tovarne v Hra­ stniku, Ljubljani in Podnartu, Unio Maribor, Savinjska tovarna barv in lesnih iz­ delkov. V industriji gradbenega materiala pa poleg številnih apnenic, opekam in kamnolomov še Tovarna brusov Swatty v Mariboru. V živilski industriji so zbrali podatke o škodi v 38 podjetjih. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 21 21 10.10.2013 8:42:09 Oživitev gospodarskega življenja Letom vojnega pustošenja je običajno sledilo obdo­ bje gospodarske obnove in vzpostavljanje novih trgovin­ skih, kapitalskih in še drugih poslovnih povezav. Sto­ pnja intenzivnosti, strukturna pa tudi časovna narav­ nanost obnovitvenih prizadevanj so bile močno pogoje­ ne s političnimi dejavniki in splošnimi družbenimi raz­ merami. V Jugoslaviji so oblast prevzeli komunisti, ki so obnovo razumeli kot uvod v industrializacijo države in kot »prvo stopnico«, s katero se »vzpostavljajo temelji nadaljnji izgradnji«.19 To je pomenilo, da so industrijo postavili v središče obnovitvenega načrta in zato so ho­ teli obnovitvena dela čim hitreje zaključiti. V Sloveniji je obdobje gospodarske obnove trajalo do jeseni 1946. Na začetku oktobra je namreč Ljudska pravica »sporočila«, da se je končala obnova stare in poškodovane industrije in začela faza njene načrtne izgradnje. Splošne smernice za obnovo gospodarskega življe­ nja je izdelalo osrednje partijsko in državno vodstvo v Beogradu. Prednost je dalo vnovični povezavi pretrga­ nih prometnih poti, obnovi industrijske in kmetijske proizvodnje, vzpostavitvi učinkovite finančne službe in preskrbovalne organizacije, oblikovanju novega odnosa do dela in uveljavitvi »integralnega« gospodarskega inte­ resa zvezne države. Po sovjetskem vzgledu naj bi jo vodi­ li iz enega centra po podrobnem in usklajenem načrtu, ob polni mobilizaciji lastnih virov in sredstev. Obdobje 19 Prinčič, Slovenska industrija, str. 21. 22 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 22 10.10.2013 8:42:09 obnove gospodarskega življenja naj bi bilo kratkotrajno, da se bo nato lahko čim prej začelo obdobje pospešene industrializacije in elektrifikacije države. V obnovitvenem načrtu, o katerem je slovensko par­ tijsko vodstvo razpravljalo takoj po končanih vojaških operacijah, je bila gospodarska obnova ločena od druge obnove. V skladu z navodili iz Beograda jo je obravnava­ lo kot izhodišče za celotno družbeno prenovo, ki naj bi se začela takoj in po načrtu. O morebitnih težavah pri ure­ sničitvi obnovitvenega načrta ni razmišljalo, saj je ver­ jelo, da bodo potrebna finančna in materialna sredstva zagotovljena. Zanašalo seje na domače in tuje vire, to je na notranja in zvezna posojila, iz zaplenjenega premo­ ženja, reparacij in iz pomoči Unrre. Še posebno veliko je pričakovalo od uveljavitve novih proizvodnih odnosov in socialističnih družbenih vrednot, med katerimi sta bila čisto v ospredju delo in razredna solidarnost. Zaradi pritiskov iz Beograda je bila obnova železni­ ških in cestnih povezav deležna več pozornosti, kot je republiško vodstvo sprva načrtovalo. Te povezave so za novo državo postale življenjsko pomembna »arterija«, prek katere so drugi deli države dobivali iz tržaškega pristanišča pošiljke Unrre (dvesto vagonov na dan), les in druge industrijske izdelke iz slovenskih tovarn, poleg tega pa so omogočile tudi prevoz vojske, repatriirancev in kolonistov. Dela so potekala hitro, tako da je cestni promet med Ljubljano in Trstom stekel že konec maja 1945, železniški pa sredi junija, ko sta bila obnovlje­ na mostova v Notranjih Goricah in Preseiju in je bila popravljena proga pri Borovnici. Konec avgusta je bil vzpostavljen promet z Zagrebom in Sušakom, do konca leta pa še na preostalih progah, z izjemo proge Novo me- sto-Metlika. Do konca septembra so zasilno popravili zvezne in federalne ceste. Zadnje dni junija je bila odpr­ ta prva avtobusna proga, ki je Ljubljano povezala s Čr­ nomljem, do septembra pa je bilo odprtih še 30 rednih prog. Že maja je bil uveden letalski promet med Ljublja­ no in Beogradom. Tako so v Sloveniji kljub pomanjka­ nju materiala, goriva, prometnih sredstev in še drugih težav do konca leta 1945 zasilno obnovili za promet vse glavne železniške proge in ceste, reden promet pa je bil vzpostavljen s Trstom, Hrvaško in sosednjimi državami. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPO LNJENIH PRIČAKOVANJ 2 3 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 23 10.10.2013 8:42:09 Gradnja porušenega mostu preko potoka Lijak pri Gorici, 1945 (Foto Jesenovec Sandi, MNZS) Tudi čim hitrejša oživitev slovenske industrij­ ske proizvodnje je bila pomembna za vso državo, kaj­ ti tako bi bil zagotovljen »industrijski rezervoar za vso Jugoslavijo«.20 Ministrstvo za industrijo in rudarstvo pri Narodni vladi Slovenije je v obnovitvenem načrtu, ki ga je avgusta poslalo zveznemu ministrstvu, postavilo na prvo mesto elektrifikacijo, nato pa obnovo rudnikov in določenih podjetij. Po tem načrtu, ki so ga začeli ure­ sničevati avgusta 1945, naj bi industrijska proizvodnja že do sredine naslednjega leta dosegla predvojno raven, poleg tega pa naj bi v tem času začeli graditi vrsto novih proizvodnih objektov. Že po nekaj mesecih se je pokaza­ lo, da bo načrt težko uresničljiv. Primanjkovalo je vsega, ministrstvo pa je imelo omejene možnosti pri izbiranju 20 Prinčič, Leto 1945, str. 141. 24 pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 24 10.10.2013 8:42:09 ukrepov za premagovanje vseh težav. Kljub velikim na­ porom so bili obnovitveni rezultati v prvem letu obnove polovični. Gledano v celoti je industrijska proizvodnja dosegla le okoli 48 odstotkov predvojnega obsega. So pa v tem letu začeli modernizirati in dograjevati več indu­ strijskih objektov. Tabela 2: Primerjava rasti proizvodnje in števila zaposlenih delavcev konec leta 1945 in 1939 (1939= 100)21 Industrijska panoga Proizvodnja Zaposleni delavci Tekstilna 60 70 Kovinska 50 100 Kemična 30 70 Usnjarska 62 80 Gradbena 63 80 Lesnopredelovalna (brez žag) 45 50 Živilska 67 90 Rudarstvo 70 85 Metalurgija 55 90 Na začetku leta 1946 je ministrstvo za industri­ jo in rudarstvo izdelalo proizvodni načrt, v katerem je predvidelo, da bo ob zadostni oskrbi s surovinami in reprodukcijskim materialom industrijska proizvodnja v Sloveniji dosegla raven iz leta 1939 (tekstilna industrija naj bi to raven že presegla, lesna pa dosegla dve tretjini predvojne).22 Po tem načrtu naj bi glavnino potrebnih sredstev v obliki kreditov dobili iz zveznih in republiških skladov. Skupna odobrena kreditna sredstva so prese­ gla znesek 700 milijonov din, kar pa ni zadostovalo za uresničitev vseh načrtov. Do konca leta 1946 so bila v Sloveniji končana obnovitvena in druga dela na 66 in­ dustrijskih objektih. Kljub temu pa temeljni cilj ni bil iz­ polnjen, saj celotna industrijska proizvodnja še ni dose­ gla predvojne ravni. Po poročilu Franca Leskoška so to raven dosegle in presegle le industrija gradbenega ma­ teriala (če vzamemo obseg industrijske proizvodnje leta 21 Prav tam. 22 Prinčič, Obnova industrije 1946, str. 417. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 25 25 10.10.2013 8:42:09 1939 kot 100, potem je bil njen obseg v tej panogi konec leta 1946 115), živilska industrija (110), lesna (105) in tekstilna industrija (104).23 Rudarstvo, znotraj tega pa premogovništvo, pa jo je do oktobra 1946 preseglo za 23 odstotkov. Ministrstvo je moralo tudi priznati, daje bila zaradi velikega števila zaposlenih, večjih administrativ­ nih stroškov in drugih »motenj« v proizvodnem procesu storilnost večine podjetij manjša od predvojne. Tudi pri uresničevanju drugih prednostnih obno­ vitvenih nalog, ki so bile po oceni vodstva KPJ pogoj za hitro »normalizacijo« gospodarskega življenja, so v Slo­ veniji dosegli polovičen uspeh. Kmetijska proizvodnja ni dosegla pričakovane ravni. Pridelava se je namesto na­ črtovanih 98 odstotkov po najbolj optimističnih ocenah približala 80 odstotkom predvojnega obsega, zato so s pridelanim žitom lahko pokrili le 28 odstotkov domačih potreb. Stanje živine se je sicer popravilo, toda ugoto­ vljena proizvodnja mesa je daleč zaostala za predvideno količino, ki je znašala le 57 odstotkov predvojne. Tudi napovedi o hitri mehanizaciji kmetijstva se niso uresni­ čile. Od Unrre in še od drugod nabavljenih strojev in orodja je bilo daleč manj, kot so bile stvarne potrebe. Kmetijske strojne postaje in potujoče traktorske ekipe so imele na voljo premajhno število traktoijev.24 Zaradi suše in slabe letine v letu 1946 se je stanje v kmetijstvu v nekaterih okrajih tako poslabšalo, da so začeli govo­ riti o kriznih razmerah pa tudi o tem, da je ta panoga preveč zapostavljena. Ta očitek je bil upravičen, saj je bilo v letih 1945 in 1946 kmetijstvo deležno premajh­ nih državnih subvencij in kreditnih sredstev, pa še ta so bila v glavnem dodeljena novoustanovljenim držav­ nim kmetijskim posestvom, obnovitvenim zadrugam in strojno traktorskim postajam. Državni organi tudi niso zagotovili zadostne količine semen, umetnega gnojila, orodja in delovne sile. Finančno področje je samo po sebi sodilo med pri­ oritetne naloge, kajti šele urejeno denarno poslovanje je bilo pogoj za poživitev gospodarskega življenja, po- 23 Prinčič, Slovenska industrija, str. 26 24 Aprila 1946 je bilo v Ljubljanskem okrožju sedem kmetijskih strojnih postaj in več potujočih traktorskih ekip, ki so skupaj razpolagale le s 14 traktorji. 26 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 26 10.10.2013 8:42:09 leg tega pa je nova oblast potrebovala velika denarna sredstva za uresničitev obnovitvenih in razvojnih načr­ tov. Ministrstvo za finance je pri reševanju nekaterih gospodarsko političnih nalog pokazalo veliko spretnosti in odločnosti. To je veljalo za izvedbo valutne reforme, podržavljanje zasebnih denarnih zavodov, oblikovanje nove finančne in kreditne organiziranosti ter za sestavo in sprejem republiškega proračuna. Ta sicer še ni bil finančni načrt v pravem pomenu besede, je pa že bil zgrajen na načelih nove gospodarske ureditve, po ka­ terih je bila njegova temeljna naloga, da zbira sredstva za financiranje posebnih in splošnih družbenih potreb. Tabela 3: Proračun Federalne Slovenije za leto 1945 - izdatki (v din)25 Resor Izdatki Predsedstvo SNOS in Narodna vlada Slovenije z ustanovami 38,998.050 Ministrstvo za notranje zadeve 17.132.520 Ministrstvo za prosveto 127.777.300 Ministrstvo za finance 57.558.960 Ministrstvo za pravosodje 18.420.000 Ministrstvo za gradnje 101.383.000 Ministrstvo za narodno zdravje 44.000.000 Ministrstvo za socialno politiko 42.000.000 Ministrstvo za trgovino in preskrbo 8.901.340 Ministrstvo za industrijo in rudarstvo 14.750.000 Ministrstvo za kmetijstvo 15.014.000 Ministrstvo za gozdarstvo 87.090.000 Ministrstvo za lokalni promet 17.465.000 Obveznosti iz preteklosti in rezervni kredit 35.000.000 Prispevki k proračunu okrožnih NOO 161.000.000 Razlika med dotacijo ministrstvu za zdravje in bruto izdatki bolnic 11.119.000 Vsi izdatki 797.609.270 25 ARS, AS 233, fasc. 202, Poročilo oddelka za računovodstvo in proračun, 1945. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 27 10.10.2013 8:42:09 Tabela 4: Proračun Federalne Slovenije za leto 1945 - dohodki (v din)26 Postavka Dohodki Neposredni davki 77.000.000 Federalne trošarine 4.680.000 Federalne takse 2.760.000 Dohodki ministrstev 102.050.270 Donos bolnic 11.119.000 Skupaj dohodki 197.609.270 Precej manj uspešno je bilo ministrstvo pri vzposta­ vljanju novih cenovnih in plačnih razmerij ter pokojnin­ skih prejemkov, nadalje pri valorizaciji predvojnih skla­ dov podjetij, uvajanju enotnega računovodstva, ureja­ nju predvojnih dolgov, pri odvajanju sredstev v zvezni proračun in še zlasti pri pobiranju javnih davščin. Šele avgusta leta 1946 se je začelo »dokončno odmerjanje« davkov za leto 1945. Plačilo obrokov dohodninskega davka za leto 1946 so spremljale številne nejasnosti in nepravilnosti, zato je potekalo zelo počasi. Naj občutljivejše in tudi najzahtevnejše pa je bilo gospodarsko področje, ki ga je pokrivalo ministrstvo za trgovino in preskrbo. To je bila redna in zadostna oskrba vojske in prebivalstva z najpotrebnejšimi živili in življenjskimi potrebščinami, obnovitev blagovno-tr- žnih odnosov in uskladitev teh odnosov z novimi merili in potrebami. Sistem racionirane preskrbe na karte in bone je zadovoljivo deloval do septembra 1945, nato pa je začelo primanjkovati mesa, maščob in drugih živil ter potrebščin. Nakaznice so postale »kos papirja«, za ka­ terega se ni dalo »nič dobiti«, oskrba je bila »na tleh«.27 V razmerah vedno večjega pomanjkanja je republiška vlada sprejela vrsto ukrepov, s katerimi si je prizade­ vala izboljšati prehrano in oskrbo mest, industrijskih središč in delavskih naselij. Na začetku leta 1946 je mo­ rala Slovenija izenačiti obroke na živilskih nakaznicah z ostalimi predeli Jugoslavije. Njeni presežki so postali 26 Prav tam. 27 Prinčič, Leto 1945, str. 144. 28 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 28 10.10.2013 8:42:09 del sistema enotne jugoslovanske preskrbe.28 Febru­ arja 1946 so bili uvedeni sistem prednostne preskrbe »produktivnega prebivalstva in njihovih družin« ter nove živilske nakaznice, sredi leta potrošniške karte za obla­ čilne predmete, oktobra pa še potrošniški listi. Vsi ti ukrepi so dokazovali, da v drugem letu po osvoboditvi še ni bilo dovolj živil in blaga za vse potrebe. Slovenija je glede glavnih živil postala odvisna od uvoza iz drugih republik, za svoje potrebe je imela dovolj količin le pri krompirju, sadju in v manjši meri še pri nekaterih dru­ gih pridelkih. Tudi s svežim mesom je pokrivala svoje potrebe. Do konca obnovitvenega obdobja je trgovina izgu­ bila komercialen in dobila povsem distributiven značaj. Plani distribucije (razdelitve) so postali glavni regulator­ ji skupnega blagovnega prometa. Ti so usmerjali me­ njavo blaga oziroma surovin in polizdelkov, namenjenih za tekočo proizvodnjo (reprodukcijo), proizvodov za in­ vesticije (razširjena reprodukcija) in za široko porabo. Pristojni organi so vse potrebe po najnujnejšem blagu oziroma proizvodih podrobno načrtovali in jih v obliki predvidenih kontingentov (količin) tako tudi razdeljevali oziroma nakazovali. Do spomladi leta 1946 so bili že skorajda vsi kmetijski in industrijski proizvodi pod re­ žimom načrtne razdelitve. Vzpostavljen je bil sistem, v katerem so bila federalna ministrstva pristojna za iz­ dajanje nalog za njihovo proizvodnjo oziroma pridelavo, zvezna izredna uprava za preskrbo pa jih je prek distri­ bucijske in trgovske mreže razdeljevala po posameznih federalnih enotah, pri čemer so imeli prednost kraji, kjer jih je najbolj primanjkovalo. Tako kot druge repu­ blike je tudi Slovenija v tej centralistični gospodarski ureditvi nastopala v dveh vlogah. Kot glavna porabnica je za vzdrževanje tekoče proizvodnje in zagotavljanje re­ dne oskrbe in prehrane prebivalstva prejemala iz dru­ gih republik manjkajoče surovine in živila. Kot glavna proizvajalka pa je morala presežke pri industrijski proi­ zvodnji in kmetijski pridelavi odstopati republikam, kjer jih je primanjkovalo. Ta sistem ni prinesel pričakovanih rezultatov. Junija 1946 je zvezno ministrstvo za trgovi- 28 Himmelreich, Preskrba prebivalstva Slovenije, str. 69. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 29 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 29 10.10.2013 8:42:09 no in preskrbo ugotovilo, daje nova organizacija distri­ bucijske in trgovinske mreže zelo pomanjkljiva in da je na notranjem trgu »prevladal kaos«, ker so posamezne republike »reševale pot blaga od producenta do konzu- menta« po svoje in različno. Zato je blago zastajalo, se kopičilo v skladiščih ali prihajalo preko več rok in se s tem dražilo. Med drugimi gospodarskimi področji so gospodar­ ski načrtovalci v Sloveniji precej več pozornosti, kot je bilo prvotno določeno, namenili gradbeništvu in gozdar­ stvu. Slednje je moralo poskrbeti za velike količine lesa, ki je bil potreben za domačo obnovo in tudi obnovo v drugih federalnih enotah ter za izvoz. Za povečanje iz­ voza lesa na konvertibilne trge si je najbolj prizadeval minister Vlado Vavpetič. Leta 1946 je vso lesno izvozno trgovino prevzelo podjetje Les iz Ljubljane. Poleg lesa so si pristojni organi v Sloveniji še posebej prizadevali za izvoz sadja. Sredi leta 1946 so slovenski predstavniki na konferenci v Beogradu s svojimi vprašanji o izvoznih cenah, količinah in o predvidenih ekspertih spravljali zaposlene na Izvoznem biroju ministrstva za izvoz FLRJ v veliko zadrego. Po vrnitvi so CK KPS priporočili, naj »podvzame« vse potrebno za hitrejši sprejem ukrepov za izvoz sadja na tuje trge.29 Precej pozornosti je morala republiška vlada na­ meniti tudi preureditvi predvojnega mezdnega in plač­ nega sistema in uvajanju individualnih delovnih norm. Politično vodstvo, ki je pred splošnimi volitvami konec leta 1945 podprlo zahteve po izplačilu zaostalih in tudi višjih plač, je že v naslednjem letu javno nasprotovalo povečanju plač z utemeljitvijo, da bodo zaradi tega cene še bolj naraščale. 29 Izvozne konference v Beogradu seje udeležil tudi eden od članov Komisije za eko­ nomsko politiko pri CK KPS. Na seji komisije je med drugim povedal, daje izvozni biro ministrstva za zunanjo trgovino samo »nekaka podružnica srbskega državnega podjetja Vočar«. Njegove člane je ocenil kot nesposobne, neaktivne in brez nujnih informacij o cenah in količinah blaga, ki bi ga lahko izvozili. - ARS, AS 1589/III, Zapisnik 18. seje Komisije za ekonomsko politiko pri CK KPS, 10. 7. in 12. 7. 1946. 30 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 30 10.10.2013 8:42:09 Preobrazba gospodarske ureditve Komunisti, ki so maja 1945 prevzeli oblast, so ho­ teli gospodarsko življenje čim prej preoblikovati. Tudi v tem so sledili sovjetskemu vzgledu. To je najprej pome­ nilo zagotoviti odločilno vlogo Komunistične partije pri njegovem urejanju in usmerjanju ter vzpostaviti novo hierarhično in centralistično urejeno gospodarsko upra­ vo. Nato so hoteli okrepiti državni gospodarski sektor ter zamenjati individualno pobudo s kolektivno in z dr­ žavnim načrtovanjem. Po njihovem prepričanju je moral biti »tempo« gospodarskih sprememb čim hitrejši, saj je bil prav od tega odvisen propad ali »neomejena vlada­ vina socializma in njegovega gospodarskega sistema«.30 Temeljno načelo boljševističnega upravljanja soci­ alističnega gospodarstva, da je treba zato, ker se mora »vsak gospodarski pojav ocenjevati politično«, zagotovi­ ti enotnost političnega in gospodarskega vodstva,31 so uresničili s personalno unijo med državno-partijskimi in gospodarsko-upravnimi telesi. To je pomenilo, da so sekretarji in člani partijskih birojev in komitejev posta­ li hkrati tudi ministri, predsedniki gospodarskih sve­ tov, planskih in drugih komisij in organov ter direktor­ ji podjetij. Tako je partija postala odločilen dejavnik v proizvodnem procesu, njena organizacija pa »orodje in sredstvo« za upravljanje gospodarstva. S tem so posta­ le odločitve partijskih organov obvezujoče tudi v gospo- 30 Prinčič, Slovenska industrija, str. 36. 31 ARS, AS 284, šk. 25, Ekonomika socialistične industrije, Moskva 1940. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 3 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 31 10.10.2013 8:42:09 darstvu in gospodarski problemi so postali politični pro­ blemi. V Sloveniji so ta »preizkušen manever« izpeljali hitro. Že septembra 1945 je gospodarska komisija CK KPS na svoji prvi seji sklenila, da je treba v prihodnje »vse ovire pri izvajanju gospodarske politike urediti po partijski liniji«. Na naslednji seji so ta sklep začeli ure­ sničevati, saj so se odločili, da je treba vse »stvari«, ki jih Ministrstvo za trgovino in preskrbo vlade LRS ne bo pravočasno uredilo, »sprovesti po partijski liniji«, do po­ trebnih informacij pa priti v »privatnih razgovorih s par­ tijci na trgovinskem ministrstvu«.32 Partijsko vodstvo je izhajalo iz predpostavke, da s »starimi kadri socializma ni mogoče graditi«. Sklenilo je, da je treba vse gospodarske organe sestaviti na novo, pri čemer je bila med merili za izbiro in imenovanje novih gospodarskih funkcionarjev na prvem mestu njihova za­ nesljivost in članstvo v KPJ. Predsedstvo Narodne vlade Slovenije je že 21. maja 1945 v svoji okrožnici zapisalo, da brez »izčrpnih političnih in strokovnih karakteristik« ne bo mogoče »temeljito pretehtati, komu poverimo ne­ ko delo. Sedaj je treba vzgojiti vodeči kader na vseh po­ dročjih javne uprave. V ta aparat morajo predvsem priti ljudje, ki so do dna prežeti moralno političnih osnov na­ še borbe. Samo ta kader bo znal čuvati pridobitve naše domovinske vojne.«33 Pri imenovanju »svojih« ljudi na vodilne položaje niso imeli večjih težav. Te so se začele šele pri nastavljanju vodilnega strokovnega osebja, ki je bilo po partijskih ocenah do nove oblasti »pasivno« ali celo sovražno nastrojeno. V takem položaju se je partij­ sko vodstvo odločilo, da »stari« strokovni kader prevzgoji in pospeši »pridobivanje« novega.34 V gospodarstvu se je »temeljito čiščenje« nižjega uradništva začelo septembra 1945 pri Navodu.35 V Sloveniji se je oblikovanje gospodarske uprave začelo na vrhu. Najprej so bili ustanovljeni ministr­ stva, oddelki, uradi, komisije in ustanove pri Narodni vladi Slovenije oziroma njenem predsedstvu, nato pa 32 Prinčič, Leto 1945, str. 147. 33 Prav tam. 34 Prinčič, Slovenska industrija, str. 40. 33 ARS, AS 1589/III, šk. 36, Zapisnik 2. sestanka Komisije za ekonomsko politiko pri CK KPS, 19. 9. 1945. 32 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 32 10.10.2013 8:42:09 gospodarski odseki, komisije in referenti pri okrožnih, okrajnih in krajevnih NOO. Jeseni leta 1945 so začeli nadomeščati začasne delegate in upravitelje pri kon- fisciranih ali sekvestriranih podjetjih in ustanovah z direktorji oziroma ravnatelji ter po sovjetskem vzgledu ustanavljati velika državna podjetja, kot so bila Des, Navod, Gradis, Dapps in še druga, ki so združila velik del dejavnosti znotraj posameznih panog. Zadružništvo je bilo reorganizirano. V skladu s potrebami so bile naj­ prej ustanovljene nabavno-prodajne, obrtne in kreditne zadruge. V naslednjem letu je gospodarska organizira­ nost na republiški in lokalni ravni dobila precej večji obseg in postala še bolj razvejana. Republiška vlada se je preoblikovala, za posamezna gospodarska področja oziroma naloge so bili ustanovljeni nova ministrstva, komisije, zavodi in instituti. V okviru ministrstev so bile ustanovljene uprave, ki so postale operativno upravni voditelji podjetij v posameznih panogah. Okrožni, okraj­ ni in mestni ljudski odbori so za vodenje posameznih upravnih nalog ustanovili oddelke oziroma odseke, ki so jih vodili člani izvršilnih odborov. Zaradi posebnega pomena so spomladi 1946 pri ljudskih odborih zače­ li ustanavljati kmetijske odbore. Podjetja so se morala do 1. septembra 1946 vpisati v register državnih go­ spodarskih podjetij ter svojo organizacijo in poslovanje prilagoditi splošnemu zakonu o državnih gospodarskih podjetjih iz avgusta 1946. Ta je sicer določal, da imajo državna podjetja lastnost pravne osebe, hkrati pa jih je v vseh pogledih povsem podredil pristojnemu državne­ mu organu oziroma operativnemu upravnemu vodstvu. Po sovjetskem vzgledu je jugoslovansko gospodar­ stvo do konca leta 1946 delovalo kot velikansko združe­ no podjetje, ki ga je upravljal obsežen državni upravni aparat. Najvišji zvezni državno-partijski organi so spre­ jemali ključne odločitve in do podrobnosti načrtovali in tudi neposredno usmerjali celoten gospodarski proces, od proizvodnje prek delitve in menjave do porabe. Re­ publiški, okrajni in mestni organi so kot izvršilna telesa s političnimi mehanizmi in administrativno uresničevali sprejete plane. Čisto na dnu tako hierarhično zasnovane ureditve so bila industrijska, trgovska, obrtna, komu­ nalna in druga državna gospodarska podjetja. Državni ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 33 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 33 10.10.2013 8:42:09 organi so jim predpisovali proizvodne, finančne, investi­ cijske in še druge plane, določali cene izdelkom, plače zaposlenim, potrjevali in namesto njih sklepali različne pogodbe in posle. Uvajanje planskega gospodarstva se je začelo že leta 1945 s sestavljanjem mesečnih proizvo­ dnih planov za najpomembnejša gospodarska področja ter s pripravo gradbenega, proizvodnega, finančnih, di­ stribucijskih in drugih planov za leto 1946. Spomladi 1946 so po navodilih nadrejenih zveznih organov začela ministrstva zbirati podatke za sestavo perspektivnega (večletnega) in detajlnih (enoletnih) gospodarskih načr­ tov. V drugi polovici tega leta pa so bili sprejeti temeljni zvezni predpisi, to so zakoni o državnem gospodarskem načrtu in organih za načrtovanje, o podjetjih, zadrugah, državnih uslužbencih. Okrepila so se prizadevanja za uveljavitev enotnega računovodstva in knjigovodstva ter za uvedbo enotnih cen za najpomembnejše proizvode. V tem času se je gospodarstvo ločilo na več upravno in administrativno ločenih delov. Vsa podjetja v državi so bila razdeljena na obče državna ali zvezna, republiška in lokalna. V prvo kategorijo so spadala proizvodno in kapitalsko naj večja in najpomembnejša podjetja, ki so postala »glavna opora v razvoju gospodarstva FLRJ in vir njegove moči«,36 zato so prišla pod upravo zveznih ministrstev. Do konca leta 1946 je bilo v Sloveniji takih podjetij več kot šestdeset. Uradno se je načrtno obdobje začelo s 1. januarjem 1947, dejansko pa šele sredi tega leta, ko sta bila sprejeta najprej zvezni, nato pa še repu­ bliški petletni gospodarski načrt za leta 1947 do 1951. Drugačno taktiko je vodstvo KPJ vodilo pri lastnin­ skih odnosih. Zavedalo se je, da državni gospodarski sektor in nova gospodarska uprava še nekaj časa po koncu vojne ne bosta sposobna voditi in obvladovati gospodarskega življenja v državi, poleg tega pa bi pre­ zgodnja nacionalizacija poslabšala notranje razmere in zunanji položaj države. Zato se je še pred koncem vojne odločilo za preudarno in postopno krepitev državnega sektorja. Po tem načrtu naj bi v prvem povojnem času s konfiskacijo in sekvestrom dobilo popoln nadzor le nad najpomembnejšimi podjetji, ostala pa bi držalo v odvi- 36 Prinčič, Slovenska industrija, str. 40. 34 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 34 10.10.2013 8:42:09 snem položaju tako, da bi zagotovilo tekoče poslovanje le tistim, katerih dejavnost bi ustrezala novi gospodar­ ski politiki. Uradna nacionalizacija, ki bi jo izpeljali v primernem političnem trenutku, bi bila tako zgolj prav­ na formalnost, saj bi država do takrat že obvladovala najpomembnejši del gospodarstva. V ta okvirje mogoče umestiti tudi agrarno reformo, saj je bilo treba pridobiti naklonjenost kmetov, ki so predstavljali večinsko pre­ bivalstvo. S sprejemom opisane taktike se je bila KPJ prisiljena sprijazniti z obstoječim »mešanim« značajem jugoslovanskega gospodarstva in začasno priznati tri gospodarske sektorje: državnega, zadružnega in pri­ vatnega. Prva dva je imenovala socialistična in »ekspo­ nenta partije«, ker naj bi »zagotovila obstoj in nadaljnji razvoj socialističnih odnosov«. Zasebni sektorje partija obravnavala kot »eksponenta buržuazije«, ki nima pra­ vice trajnejšega obstoja.37 V Sloveniji so bili pri udejanjanju opisane taktike zelo dosledni in tudi širokopotezni. Kot je oktobra 1945 ugotovila Komisija za ekonomsko politiko pri CK KPS, so v Sloveniji podržavljenje izpeljali v velikem obsegu, medtem ko je »doli« na jugu zajelo samo okupatorjevo lastnino.38 Do konca leta 1945 so podržavili sovražno premoženje, to je t. i. nemško premoženje, premože­ nje vojnih zločincev in njihovih sodelavcev ter lastni­ no oseb, ki so bile obsojene na izgubo imetja v korist države. Država se je v tem času polastila tudi imetja, ki so ga morali lastniki med okupacijo zapustiti ali jim je bilo odvzeto, nadalje bivšega kraljevega in državne­ ga premoženja in imetja, ki so ga posamezniki podarili državi. Leto 1946 se je v Sloveniji začelo z agrarno re­ formo, končalo pa s t. i. prvo nacionalizacijo. Med obe­ ma gospodarsko-političnima ukrepoma je oblast javno obračunala z velepodjetniki (obtožila jih je parazitstva, saboterstva, špekulantstva in navijanja cen) ter veliko zasebnih trgovcev in obrtnikov prisilila, da so opusti­ li svojo dejavnost. Na ta način je država do konca le­ ta 1946 povsem obvladala bančništvo, zavarovalništvo, 37 Prinčič, Leto 1945, str. 148. 33 ARS, AS 1589/III, šk. 36, Zapisnik 6. sestanka Komisije za ekonomske odnose pri CK KPS, 17. 10. 1945. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 3 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 35 10.10.2013 8:42:09 zunanjo trgovino in promet, postala lastnik precejšnega dela obdelovalne zemlje in gozdov ter največjih in naj­ pomembnejših podjetij v državi. Podjetja, ki do konca leta 1946, torej v obdobju, ki so ga sodobniki imeno­ vali obdobje patriotične nacionalizacije, še niso prišla v državno last, so postala povsem odvisna od oblastnih organov, saj so le z njihovo odobritvijo lahko prišla do surovin, goriva, reprodukcijskega materiala in še dru­ gih potrebnih sredstev. 36 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 36 10.10.2013 8:42:09 Centralizacija in neizpolnjena pričakovanja V drugi polovici leta 1944 so se v okviru posame­ znih odsekov in ustanov predsedstva SNOS začele pri­ prave na prevzem oblasti. Intenzivna in strokovno pod­ krepljena prizadevanja niso bila omejena le na sprejem najpotrebnejših ukrepov, temveč so zajela tudi vpraša­ nja, povezana z bodočo organizacijo gospodarskega ži­ vljenja v skupni jugoslovanski državi. Pri oblikovanju svojih elaboratov in v razpravah na študijski komisiji predvojni gospodarstveniki in pravniki niso imeli večjih zadržkov. Njihove povezave s političnim vodstvom na­ rodnoosvobodilnega gibanja, ki je sprejemalo vse po­ membne odločitve, so bile zelo omejene. Tudi skupnega sestanka, na katerem naj bi izoblikovali stališča glede prihodnjega gospodarskega sistema, ni bilo.39 Seznanje­ ni so bili le s partijsko strategijo »možnega prehoda iz stanja demokratične revolucije v socialistično na miren, postopen, reformističen način«40 ter s temeljnimi nače­ li federativnega odnosa med jugoslovanskimi narodi, ki jih je v svojih predavanjih in referatih predstavil Edvard Kardelj. V referatu na 1. zasedanju SNOS februarja 1944 je Kardelj poudaril, da so sklepi, ki jih je spre­ jel Avnoj, uzakonili federativen odnos med posamezni­ mi narodi. Po njegovih besedah so ti sklepi zagotavljali, da bodo jugoslovanski narodi svojo svobodo in enako­ pravnost tudi obdržali in da bodo »oblike federativnega 39 Čepič, Obravnava, str. 126. 40 Deželak-Barič, Osvobodilni boj, str. 148. ČAS OBNOVE, PRE0BRA2BE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 37 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 37 10.10.2013 8:42:09 odnosa«, ne glede na spremembe, ki jih bo »pokazala bodočnost«, ostale v »vseh primerih plod svobodnega sporazuma med narodi«.41 V predavanju na beograjskem radiu, ki ga je imel februarja 1945, je Edvard Kardelj federativni odnos že obravnaval kot vprašanje odnosa med centralnimi in fe­ deralnimi organi. Kot je poudaril, se je pri tem »treba zavedati, da se bodo kompetence spreminjale po potre­ bi, ki jo določa objektivno stanje. To pomeni, da bodo določeni sektorji danes centralizirani, jutri pa bodo pre­ šli pod kompetenco federalnih enot. In obratno.« Zavzel se je za to, da se razmejitev med centralno in federalno oblastjo ureja s »polnim medsebojnim sporazumeva­ njem med obema«. Ob tem je napovedal, da bo treba »strogo centralizirati razpolaganje z izvori in njihovo po­ razdelitvijo in tudi razpolaganje s tekočo proizvodnjo« ter zagotoviti »maksimalno iniciativo federalnih organov oblasti »pri obnovitvenih delih in izvajanju neposredne delovne kontrole«.42 V razpravah o bodoči gospodarski problematiki, ki jih je organizirala študijska komisija, je izstopal Vla­ do Vavpotič. Na diskusijskem sestanku 15. decembra 1944 je opozoril, da uveljavitev načela federativnosti na gospodarskem področju predpostavlja, da bodo (jugo­ slovanski) narodi morali del svoje suverenosti odstopi­ ti skupni državi, in sicer »toliko in tisto, kar je zaradi skupnega življenja v skupni državi potrebno«. Pri tem je izpostavil, da bi bilo treba pri zaščiti slovenskih intere­ sov in skupnih državnih interesov upoštevati »izključno samo stvarne, objektivne vidike«.43 V študiji O smotr­ nem gospodarstvu pri nas, ki jo je končal spomladi leta 1945, se je zavzel za čim večjo gospodarsko osamosvo­ jitev Slovenije, za kar je imela slednja potrebne narav­ ne in druge pogoje. Predlagal je, da bi se v okviru na­ cionalnega gospodarstva osredotočili na razvoj panog, za katere lahko polno zagotovijo surovine, energijo in delovno silo. Razvoju drugih panog, za katere so imele druge republike boljše pogoje, pa naj bi se odpovedali. 41 Kardelj, Pot nove Jugoslavije, str. 52. 42 Prav tam, str. 98, 99, 103, 104. 43 Prav tam, str. 141. 38 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 38 10.10.2013 8:42:09 Takšno razvojno načelo bi moralo veljati tudi za druge republike. Pri obravnavi državnega gospodarskega sek­ torja se je zavzel za enotno centralizirano upravo, bodisi v okviru republiške ali zvezne komisije za upravo naro­ dne imovine.44 Med posameznimi gospodarskimi področji so na sejah študijske komisije namenili veliko pozornosti naj­ bolj problematičnemu, to je finančnemu. Precejšen del razpravljavcev je zastopal »separatistično stališče«, se pravi, da so zagovarjali decentralizirani davčni in še po­ sebej bančni sistem. V razpravi, ki je potekala 13. in 14. decembra, je prevladovalo mnenje, da bi morale fede­ ralne enote same pobirati davke in dobiti večje pristoj­ nosti pri uravnavanju svojega gospodarskega življenja. Temu so posamezniki dodali, da bi morale gospodarsko uspešnejše republike pomagati gospodarsko manj raz­ vitim tako, da bi se »del njihovega prispevka v državni proračun namenil za pokrivanje primanjkljaja revnejših republik«.45 Med tistimi, ki so se najbolj zavzemali za bančno ureditev, v kateri bi imele vidno vlogo samostoj­ ne federalne oziroma pokrajinske banke, je šel najdlje Vinko Vrhunc. Po njegovem bi si morala Slovenija pri­ zadevati za popolno finančno samostojnost in doseči, da bi bila že »z ustavo preprečena taka finančna ekspan­ zija nekih državnih centralnih privilegiranih denarnih zavodov, kot jo je uvajala pred vojno pri nas beograjska čaršija«.46 Od konca vojne naj višji državni oblastni organi niso skrivali prizadevanj, da hočejo čim prej centralizirati in poenotiti gospodarsko življenje v državi. Pri tem so ime­ li vso podporo v zveznih organih naj višje postavljenega slovenskega politika Edvarda Kardelja pa tudi članov najvišjega slovenskega partijskega vodstva, to je politbi­ roja CK KPS. Kardelj se je sicer vseskozi čutil Slovenca. Toda v svojem političnem delovanju je izhajal iz jugoslo­ vanskega okvira in pri vseh strateško pomembnih vpra­ šanjih dajal prednost državnim interesom pred nacio­ nalnimi. Poleg tega pa je v gospodarstvu videl le eno od 44 Prav tam, str. 142, 145, 147. 45 Prav tam, str. 136. 46 Lazarevič, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, str. 187-188. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 39 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 39 10.10.2013 8:42:09 podrejenih področij družbenopolitičnega življenja, zato se z gospodarskimi problemi, z izjemo zadružništva, ni podrobneje ukvarjal. Boris Kidrič, Miha Marinko, Franc Leskošek, Ivan Maček in drugi člani slovenskega par­ tijskega vodstva pa so že iz partijske discipline, ki jim je bila privzgojena v času pred- in medvojnega ilegalne­ ga delovanja, disciplinirano sledili direktivam iz zvezne partijske centrale. Povsem drugače pa so se na centra­ listična prizadevanja odzvali v drugih slovenskih poli­ tičnih in oblastnih organih, gospodarskih in interesnih združenjih. Gospodarska ministrstva slovenske vlade, del upraviteljev državnih podjetij, posamezne partijske in druge organizacije ter vidnejši kulturni delavci so tem prizadevanjem oporekali in nasprotovali, ker niso bila združljiva s pričakovanji, da pripada slovenskemu go­ spodarstvu ugodnejši položaj kot drugim, manj razvitim gospodarstvom v državi. Za to so imeli veliko razlogov. Od maja 1945 pa do poletja naslednjega leta so bili v naši republiki zelo kritični do predpisov, ki so »prihajali iz Beograda«, saj je bila večina med njimi »stvarno neiz- vršljiva«, vse »preveč konkretizirana« in največkrat tudi »gospodarsko nesmiselna in škodljiva«. Kot je bilo zapi­ sano v okrožnici federalnega ministrstva za industrijo in rudarstvo, so številne kritike posameznikov in celotnih odsekov opozarjale, da v Beogradu »ne razumejo situa­ cije pri nas« in tudi da »brez naše vednosti oziroma brez našega sodelovanja izdajajo razne ukrepe in odredbe«.47 Veliko nezadovoljstva so povzročili zamenjava denarja, sistem zbiranja in razdeljevanja sredstev iz osrednjega obnovitvenega sklada, stalne zahteve zveznih teles za povečanje proizvodnje v posameznih panogah ter de­ lovnih obveznosti slovenskih delavcev, poskusi ustana­ vljanja zveznih direkcij in podružnic centralnih držav­ nih podjetij v Sloveniji ter nasprotovanje posameznim razvojnim projektom. Med slednjimi izstopa dograditev Tovarne glinice in aluminija v Strnišču, ki jo je sloven­ sko ministrstvo za industrijo in rudarstvo izsililo šele po posredovanju Josipa Broza.48 Do največjih trenj je leta 47 ARS, AS 226, šk. 166, Okrožnica št. 53, 11. 10. 1945. 48 V razgovorih v zveznem ministrstvu za industrijo in rudarstvo so slovenski stro­ kovnjaki dokazovali, da obstajajo vsi pogoji za dograditev Tovarne glinice in alu- 40 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 40 10.10.2013 8:42:09 1945 prišlo med federalnim in zveznim ministrstvom za trgovino in preskrbo. Slovensko, ki gaje vodil dr. Vlado Vavpetič, je zagovaijalo stališče, da morajo biti pristoj­ nosti zveznih organov, razen v splošnih zadevah, ome­ jene le na »obče direktive in kontrolo«, vse operativne in ožje republiške zadeve pa bi morale ostati v pristojnosti federalnih organov. Zato je nasprotovalo ustanavljanju podružnic in direkcij centralnih podjetij v Sloveniji pa tudi načinu poslovanja in določanja cen, ki so ga uvajali v zveznem centru. Nezaupanje in odpor proti vsemu, kar je prišlo iz Beograda, sta se okrepila sredi leta 1946. Takrat je zve­ zna planska komisija obvestila republiške komisije, da bo v bodoče sama pripravila načrte za graditev objektov splošno državnega pomena. Sočasno je zvezni gospodar­ ski svet odločil, da se morajo vse trgovske zveze s tujino »ustvarjati samo z vednostjo in v sporazumu z ministr­ stvom za zunanjo trgovino FLRJ«.49 Zvezna vlada pa je sklenila, da mora Slovenija v zvezno blagajno odvesti vi­ šek dohodkov, ter razglasila največja slovenska podjetja za podjetja splošno državnega pomena. Avgusta 1946 je Denarni zavod Slovenije, ki je užival posebno podporo slovenskih komunistov, izgubil velik del svoje finančne samostojnosti, oktobra pa je bil ukinjen in priključen Narodni banki Jugoslavije.50 Vrhunec negodovanja je nastal jeseni, ko je Boris Kidrič seznanil republiško vod­ stvo, da se bodo investicije v nerazvite dele države pove­ čale. Ob tej priložnosti ga je opozoril, da mora v svojem prihodnjem načrtovanju »izhajati iz tistega, kar ima«, ter »gledati predvsem na to, da poveča akumulacijo«. To je z drugimi besedami pomenilo, da Slovenija v naslednjih petih letih ne bo odločala o večjih investicijah na svojem ozemlju, poleg tega pa bo morala še odvajati precejšen del ustvaijenega dohodka v zvezni proračun. minija v Stmišču, saj so Nemci v času vojne zgradili že 70 odstotkov proizvodnih objektov in vgradili okoli 50 odstotkov strojne in druge potrebne opreme. V Beogra­ du so temu nasprotovali, zlasti Andrija Hebrang, ki je ukazal, naj se tovarna takoj demontira in pošlje v Dalmacijo, kjer so bila bogata nahajališča boksita. Po spomi­ nih Franca Leskoška so se iz zagate rešili tako, da so pridobili Josipa Broza, ki je potem konec leta 1945 ukazal, da se z izgradnjo velekombinata nadaljuje. - Prinčič, Slovenska industrija, str. 23. 49 ARS, AS 230, šk. 45, Zunanja trgovina, 17. 9. 1946. so Lazarevič, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, str. 228-231. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 4 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 41 10.10.2013 8:42:09 Kritiki krepitve centralistične ureditve v Sloveniji pa niso imeli podpore političnega vodstva, to je CK KPS. Večina njegovih članov je vsako nestrinjanje in nezado­ voljstvo s politiko zvezne vlade enačila s separatizmom in partikularizmom, to je z »ostanki« reakcionarnih po­ gledov, za katere ni smelo biti prostora v socialistični ureditvi. Najostrejša kritika »slovenskega separatizma« - Edvard Kardelj in Boris Kidrič, ki sta dobila visoke položaje v zveznem partijskem in državnem aparatu - sta odločno in brezkompromisno branila stališče, da je treba vsa gospodarska vprašanja reševati »strogo cen­ tralno« in usklajeno z Beogradom. Kidrič je večkrat po­ udaril, da si moramo Slovenci »enkrat za vselej izbiti iz glave misel, da skupna država ogroža sestavne dele«, in si zapomniti, da je »razcvet federalne enote mogoč le na podlagi splošne moči države in njene ekonomske moči«.51 Slovensko partijsko vodstvo je čutilo veliko dol­ žnost, da pomaga premagovati gospodarske težave dru­ gih federalnih enot. Doseglo je, da je od septembra 1945 dalje republika pošiljala živila, potrošno in industrijsko blago najprej v Bosno in Hercegovino, Črno goro in Ma­ kedonijo, nato pa v Istro in še druge dele Hrvaške. Med industrijskimi so bili v ospredju izdelki iz rezanega in tesanega lesa ter premog in električna energija. Zahteve po novih količinah stavbenega in drugega lesa so bile vsak mesec večje. Do konca oktobra 1945 je morala slo­ venska lesna industrija zagotoviti več kot 6000 kubič­ nih metrov lesa za popravilo najpomembnejših javnih objektov v drugih republikah. Ministrstvo za gozdarstvo je v svoje poročilo iz tega časa zapisalo: »Kaže, da noben večji objekt v drugi republiki ne more biti obnovljen brez našega lesa, saj je 70 odstotkov vse naše lesne proi­ zvodnje odteklo v Srbijo, Vojvodino, Makedonijo in Hr­ vaško.« Na začetku leta 1946 je zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo ukazalo slovenskemu ministrstvu, naj pošlje 62.812 kubičnih metrov lesa na naslove pre­ jemnikov v drugih republikah. 51 Prinčič, Iz gospodarske obnove, str. 65. 42 potdoslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 42 10.10.2013 8:42:10 Tabela 5: Seznam kontingentov rezanega in tesanega lesa iz LRS za porabnike iz drugih republik po stanju 10, aprila 1946 (v kubičnih metrih)52 Kontingent Predpisano Izdano LR Hrvaška 11.000 6.480 LR Srbija 24.979 9.260 Vojvodina 4.450 3.430 LR Makedonija 6.200 2.200 Državne železnice 9.133 7.026 Ministrstvo za narodno obrambo 7.050 7.026 Skupaj 62.812 26.416 Do konca leta 1946 je Slovenija še pokrivala znaten del potreb drugih republik po tehničnem, jamskem in še drugem lesu. Podobno je bilo tudi s premogom. Leta 1945 so slovenski premogovniki oddali eno tretjino ce­ lotne proizvodnje v druge republike. Del te količine so prevzele tudi državne železnice. Decembra 1945 je zve­ zna vlada poslala depešo z zahtevo, daje treba določeno količino nakopanega premoga »takoj« dati na razpolago za potrebe zveznega ministrstva za industrijo in rudar­ stvo. Ta depeša, ki sojo obravnavali na seji CK KPS 17. decembra 1945, je skorajda načela enotnost partijskega vrha. Franc Leskošek se je postavil v bran slovenskim rudarjem, ki so vsak mesec povečali obseg proizvodnje in bili pripravljeni delati precej več delovnih dni v me­ secu kot pa na »jugu«, kjer so v posameznih rudnikih »nakopali precej manj kot pri nas«, poleg tega pa so še objavljali »nepravilne procente« o rasti proizvodnje. Na njegovo stran se je postavil Ivan Maček in poudaril, da »ni vseeno kaj se dela na jugu« in da »mora to zanimati tudi nas«, kajti »ako bodo naši delavci izvedeli za položaj na jugu, nam bodo sami to povedali in bomo imeli od tega politično škodo ter bomo potem s težavo zagovarjali naše stališče«. Povsem nasprotno stališče je zagovarjal Boris Kidrič. Zahteval je, daje treba depešo takoj in pol­ no uresničiti. Oceno o »poraznem kopanju premoga na jugu« je zavrnil kot neutemeljeno, ob tem pa še opozo­ ril, da v Sloveniji radi pretiravamo, ko »govorimo o naši 52 ARS, AS 1118, fasc. 5. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 43 43 10.10.2013 8:42:10 visoki produkciji«, in da s to rečjo »najbrže ni vse tako kot se navaja«. Tako kot Kidrič se je tudi Stane Kavčič zavzel za to, daje treba »dati na jug vse kar zahtevajo«.53 V posameznih mesecih leta 1946 so morali slovenski premogovniki del proizvodnje odstopiti drugim republi­ kam.54 Od jeseni 1945 pa do konca zime 1946 je sloven­ sko elektrogospodarstvo zagotavljalo potrebne količine električne energije hrvaškim odjemalcem.55 53 ARS, AS 1589/III, šk. 1, Zapisnik seje CK KPS, 17. 12. 1945. 54 Oktobra 1946 so poslali slovenski premogovniki 17 % od svoje skupne mesečne proizvodnje na Hrvaško, 11 odstotkov pa v Srbijo. 55 ARS, AS 284, šk. 2, Poročilo o konferenci energijskih strokovnjakov FLRJ, 29. 4. do 5. 5. 1946. 44 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 44 10.10.2013 8:42:10 Cona B Julijske krajine Pomlad leta 1945 za primorsko gospodarstvo ni pomenila take prelomnice kot za večino slovenskega ozemlja, ki je postalo sestavni del federativne Sloveni­ je in kjer sta se začeli pospešena obnova in preobraz­ ba gospodarskega življenja. Internacionalizacija oze­ meljskega spora med Jugoslavijo in Italijo je privedla do vzpostavitve okupacijskih con s posebno upravno in gospodarsko ureditvijo. To je bil hud šok za zaledno naravnano primorsko gospodarstvo, saj mu je prinesel izolacijo in nadaljevanje stagnacije, ki se je začela že v času italijanske zasedbe. Meja je Primorsko odrezala od Jugoslavije, Morganova črta pa ločila od cone A in tako pretrgala utečene blagovne tokove s Trstom in Gorico. Tako je bila iztrgana od italijanskega in ne še vključena v jugoslovansko gospodarstvo. Od konca druge svetov­ ne vojne pa do jeseni 1954 je gospodarsko življenje v precejšnem delu Primorske teklo po posebnih tirnicah; živelo jev izrednih razmerah in negotovosti glede konč­ ne pripadnosti. V spremenjenih razmerah je začelo vse bolj težiti k matični domovini. Ob ustanovitvi cone B ni bilo pogojev za oživitev proizvodnje in celostno obnovo gospodarskega življenja. Zaradi nerešenih vprašanj glede razmejitve in pripa­ dnosti je bila gospodarska politika, ki jo je do konca leta 1946 vodila zaledna oblast, torej Vojaška uprava jugoslovanske armade (VUJA) in Poverjeništvo pokra­ jinskega NOO za Slovensko primorje (PNOO), omejena in pasivna. Gospodarstvo cone B ni bilo samozadostno, ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ 4 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 45 10.10.2013 8:42:10 izdatki so daleč presegali dohodke, ki so se natekli le od davkov in trošarin. Pri življenju so ga ohranjali z jugo­ slovansko finančno in materialno pomočjo. Povsem na­ sprotno od gospodarske politike pa je bila oblast v coni B zelo dejavna in vztrajna pri oblikovanju gospodarske­ ga sistema, ki je sledil jugoslovanskemu vzgledu. Med­ narodnopravni položaj cone in italijanska zakonodaja nista dopuščala uvajanja jugoslovanske zakonodaje, saj bi to »prejudiciralo« končno rešitev položaja cone. Zato je uporabila taktiko navideznega prilagajanja mednaro­ dnim zahtevam in prikritega uvajanja svojega gospodar­ skega koncepta. Med področji gospodarskega življenja, v katerih oblast v coni B ni mogla slediti jugoslovanski zakonodaji, saj bi kršila mednarodna določila, poleg te­ ga pa bi lahko med prebivalstvom povzročila odpor do priključitve k Jugoslaviji, je bilo najbolj problematično podržavljenje zasebnega premoženja. Zato je bilo podr- žavljenje omejeno na upravo premoženja, ki je ostalo brez lastnika, na zaplembo premoženja izdajalcev in na dekolonizacijo v okraju Koper. Leta 1945 so se lotili tudi financ, ki so bile eno naj- občutljivejših področij utrjevanja »ljudske oblasti«. Ko so italijanske banke prekinile poslovanje s podružnicami v coni B ter skušale z zmanjšanjem denarnega obtoka iz­ zvati denarno krizo, je Vuja septembra 1945 ustanovila Gospodarsko banko za Istro, Reko in Slovensko primor­ je. Ta bančna ustanova, ki je imela sedež v Rijeki, je dobila nalogo, da poživi gospodarsko življenje v coni B, prevzame emisijsko in blagajniško funkcijo ter obračun klirinškega prometa med obema conama. Ker jugoslo­ vanski dinar ni smel biti plačilno sredstvo, je Vuja v skladu z mednarodnimi pooblastili oktobra 1945 dala v obtok svoj »okupacijski« denar, to je »B« liro. Uvedba lastne monetarne enote, za katero se je udomačil izraz jugolira, je bila pomembna zareza v gospodarskem ži­ vljenju cone B. Vojaški upravi je omogočila, daje izbolj­ šala denarno likvidnost, prevzela nadzor nad denarno- blagovnimi tokovi in presekala povezavo z italijanskim denarnim sistemom. Kljub političnim zadržkom in oviram je med cono A in cono B tekla živahna blagovna menjava, tako legalna kot ilegalna. Slednja je bila prevladujoča. Prikrite, raz- 46 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 46 10.10.2013 8:42:10 vejane in dobro organizirane ilegalne poti so se stekale v Trst, kjer je jugoslovansko podjetje Centroprom iz Be­ ograda z odobritvijo zavezniške uprave že poleti 1945 ustanovilo svoje zastopstvo. Prek njega je tekla vsa zu­ nanja trgovina Jugoslavije s Trstom in Italijo. Slovenija je imela precejšen delež pri ilegalnem trgovanju s Tr­ stom. Narodna vlada Slovenije je ob pomoči ekonomske komisije PNOO že leta 1945 ustanovila vrsto podjetij s fiktivnimi lastniki in kapitalom, ki je bil »kamufliran« kot kapital slovenske narodne skupnosti. Do leta 1947 je ta podjetja vodila uvozno-izvozna zadruga, ki je imela v Ljubljani legalno podružnico Eksport, prek katere je potekal pretok kapitala in blaga. ČAS OBNOVE, PREOBRAZBE IN NEIZPOLNJENIH PRIČAKOVANJ pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 47 47 10.10.2013 8:42:10 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 48 10.10.2013 8:42:10 Omejene ustavnopravne, sistemsko planske in strateško razvojne možnosti pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 49 10.10.2013 8:42: pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 50 10.10.2013 8:42:10 Gospodarska ureditev in načina določanja in us­ merjanja razvojne politike v času druge jugoslovanske države niso bili v prid slovenskim pričakovanjem, po­ trebam in zahtevam. Vse troje je bilo znatno posledica prepričanja vladajoče partije, da mora biti socialistično gospodarstvo po svoji temeljni ureditvi centralistično plansko gospodarstvo, ki bo blagovne kategorije, ko­ likor bodo še obstajale, preprosto izkoriščalo v svoje planske namene. Stališče, da je treba jugoslovansko go­ spodarstvo usmerjati iz enega, zveznega centra, je vod­ stvo CK ZKJ branilo skoraj do razpada države. V prvih povojnih letih so partijski ideologi predpostavljali, da bo novi socialistični sistem, kot racionalnejši oziroma učinkovitejši način gospodarjenja, sistem neblagovnih, plansko urejenih odnosov, kjer se bo uveljavilo načelo proporcionalne razdelitve družbenega dela in ekonomije časa neposredno in načrtno, in ne po ovinkih, stihij­ sko, prek zakona trga oziroma zakona vrednosti.56 Na začetku petdesetih let je bila sprejeta kompromisna re­ šitev, po kateri je država obdržala le vlogo »socialistič­ nega regulatorja narodnega gospodarstva«, neposredne pristojnosti pri načrtovanju proizvodnje, sprejemanju poslovnih odločitev in vstopanja na trg pa je v večji me­ ri prepustila podjetjem in svobodnejšemu delovanju tr­ žnih zakonitosti.57 Z uveljavitvijo p lansko-tržnega sis- 56 Čeme, Tržni in planski mehanizem, str. 280. 57 Prinčič, Oblikovanje koncepta, str. 204. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 5 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 51 10.10.2013 8:42:10 tema so v Jugoslaviji hoteli dokazali, da planiranje ni v nasprotju s tržnim mehanizmom in da je mogoče v tržni mehanizem »sistemsko in operativno vgrajevati planske koordinativne elemente kot usmerjevalce, preusmerje- valce, stimulatorje ali kot stabilizatorje«.58 Po mnenju jugoslovanskih ekonomistov je bilo tako deloma mogoče odstraniti elemente anarhistične blagovne produkcije v socializmu.59 V Jugoslaviji so vse do sredine šestdesetih let pri zagotavljanju nadzora nad gospodarskim življenjem v glavnem uporabljali posredne metode, to je z direktnim poseganjem na trg z določanjem ali zadrževanjem cen. V nasprotju z razvitimi kapitalističnimi državami so posredne metode poseganja v razmere, ki so bile vir nestabilnosti trga, uporabljali le izjemoma.60 Šele go­ spodarska reforma iz leta 1965 je ogrozila prevladujoč položaj države v gospodarstvu. Zaradi večje uveljavitve prostih ekonomskih zakonov sta bila v okviru širšega procesa deregulacije predvidena reorganizacija državne uprave na vseh ravneh in skrčenje veljavnih predpisov na najnujnejši obseg. Tako bi obstali v veljavi le za­ koni, ki bi urejali tisto, kar ni dovoljeno, medtem ko bi se vse drugo prepustilo igri prostih gospodarskih subjektov na enotnem jugoslovanskem trgu. Državna uprava bi na gospodarskem področju urejala le tisto, kar bo nujno potrebno. Reforma državne uprave naj bi se začela z reorganizacijo uprave zveznega izvršnega sveta.61 Uresničitev tega načrta sta preprečila predča­ sna zaključitev gospodarske reforme in s tem opustitev njenih načel. Na začetku sedemdesetih let sta svoja stališča o nadaljnjem gospodarskem razvoju javno soočili dve skupni jugoslovanskih ekonomistov, ki sta vsaka po svoje razlagali »koeksistenco« trga in plana. Prva sku­ pina strokovnjakov je zagovarjala popolno uveljavitev trga in proste konkurence blagovnih proizvajalcev. Po njihovem s planom ne bi smeli posegati v tržne funk- 58 Čeme, Tržni in planski mehanizem, str. 284. 59 Merhar, Plansko-tržni način, str. 114. 60 Delo, 3. 3. 1967, O cenah še z drugega vidika, str. 3. 61 GV, 12. 5. 1989, Daleč je leto 1965, str. 11. 52 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 52 10.10.2013 8:42:10 cije, poglavitna naloga plana pa bi morala biti, da za­ gotovi boljše pogoje za delovanja trga. Druga skupina ekonomistov, kije postajala vse številčnejša, pa je za­ govarjala načela plansko-tržnega gospodarstva, ki so bila v polni veljavi do gospodarske reforme leta 1965. Zagovorniki te usmeritve so zatrjevali, da v obstoječih razmerah trg ni sposoben dovolj učinkovito opravlja­ ti nekaterih funkcij, zato ga je na posameznih mestih treba nadomestiti z elementi zavestnega, planskega usmerjanja gospodarstva.62 Plansko-tržna usmeritev je odprla vrata za sprejem novega načina usklajevanja in sprejemanja gospodar­ skih odločitev v državi, to je sistema samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, ki ga je zasnoval vodilni jugoslovanski partijski ideolog Edvard Kardelj. Njegovo izhodišče je bilo, da mora sistem dogo­ vornega gospodarstva rešiti dva glavna problema. Od­ pravil naj bi za vladajočo partijo nesprejemljive značil­ nosti planske in tržne ureditve, hkrati pa pospešil umik države iz gospodarstva. Predvidel je torej deetatizacijo in decentralizacijo odločanja o gospodarskih in druž­ benih zadevah, s katero naj bi se postopoma omejilo državno posredovanje v gospodarstvu ob sočasni kre­ pitvi samoupravljanja oziroma »sposobnosti subjektov samoupravnega planiranja za določanje in usklajevanje razvojnih ciljev«. Z gospodarsko krizo na začetku osemdesetih let so zahteve po decentralizaciji in deetatizaciji gospodar­ skega življenja izgubile stvarno podlago. Premagovanje kriznih razmer in vračilo velikega tujega dolga je samo po sebi zahtevalo povečanje vpliva zvezne države na gospodarstvo. Njeni ukrepi in predpisi so postopoma nadomeščali družbene dogovore in samoupravne spo­ razume, najprej na deviznem področju in pri menjavi s tujino, potem na energetskem in nato še na drugih področjih. Šele konec osemdesetih let je v Jugoslaviji prevla­ dalo spoznanje, da pot iz permanentne krize vodi stran od socializma in njegovega gospodarskega sistema. Vzpostavitev sodobnega dinamičnega gospodarstva, ki “Tajnikar, Koeksistenca trga, str. 332. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 53 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 53 10.10.2013 8:42:10 temelji na ekonomskih merilih, na načelih celovitega tr­ ga in blagovne proizvodnje ter uveljavitve podjetja kot temeljnega in avtonomnega gospodarskega subjekta, je bila uvrščena med prednostne cilje gospodarske re­ forme. 54 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 54 10.10.2013 8:42:10 Vodilna vloga federacije in zveznega družbenega plana Razmere za večje uresničevanje potreb, zahtev in tudi pričakovanj slovenskega gospodarstva so bile še posebej neugodne v letih 1945 do 1974, ko so usta­ va, zvezni predpisi, srednjeročni in letni družbeni pla­ ni močno omejevali pristojnosti republiških teles pri upravljanju, načrtovanju in financiranju gospodarske­ ga razvoja. To obdobje ni bilo enovito, temveč je bilo sestavljeno iz več vsebinsko tudi nasprotujočih si pod- obdobij. V prvih povojnih letih, ko je bilo gospodarsko življenje do skrajnosti poenoteno in osredotočeno, so vse plane in pravila gospodarjenja določali v Beogradu. Zvezni organi so z represivnim aparatom obvladovali gospodarske tokove do podrobnosti. V togi in hierarhič­ no urejeni centralno planski ureditvi republiški organi niso imeli nobenih možnosti za vplivanje na gospodar­ sko dogajanje. Po zvezni ustavi je republiška vlada de­ lovala na podlagi zveznih predpisov in navodil zvezne vlade. Zakoni, ki jih izdajala republika, so se morali povsem skladati z zveznimi, sicer niso bili veljavni.63 Ustava LRS je vladi LR Slovenije dajala pristojnosti na­ črtovanja, upravljanja in nadzorstva nad republiškim in lokalnim gospodarstvom. Poverila ji je skrb za pri­ pravo in uresničevanje obče državnega gospodarskega načrta in proračuna ter predvidela možnost nadzora nad stanjem obče državnih podjetij na ozemlju repu- 63 UL FLRJ, št. 10/54, 1. 2. 1946, Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 5 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 55 10.10.2013 8:42:10 blike.64 Zakon o splošni državni kontroli iz aprila 1946 je zvezni kontrolni komisiji poveril pooblastila, da vodi in usmerja delo republiških nadzornih komisij in tudi imenuje njihove člane.65 Med zakoni, ki so leta 1946 po­ spešili centralizacijo v gospodarstvu, je bil najbolj pove­ den in neposreden zakon o splošnem državnem gospo­ darskem načrtu in državnih organih za načrtovanje.66 Določila tega predpisa, ki so zajela tudi glavne postavke gospodarskih načrtov ljudskih republik, so dobila moč zakona in postala obvezna za vso državo. Z uveljavitvijo zakona je postala zvezna planska komisija osrednji dr­ žavni organ za načrtovanje gospodarskega razvoja. Med njenimi širokimi pooblastili so bila tudi spremljanje na­ stajanja republiških gospodarskih načrtov in skrb za njihovo prilagajanje vsedržavnemu načrtu, izdajanje navodil in smernic za reševanje tekočih gospodarskih nalog in pravica, da zadrži sprejem vseh uredb, ki se ne bi skladale z zveznimi. Republiške planske komisije so ji bile dolžne predložiti v predhodno potrditev vse osnutke gospodarskih načrtov in brezpogojno izvršiti vsa njena navodila. Zakon o prvem petletnem planu FLRJ, ki je bil sprejet spomladi 1947, je predstavljal vrh centralizacij- skih prizadevanj v državi. V petem in šestem poglav­ ju je podrobno in stvarno opredelil smernice za razvoj proizvajalnih sil v posameznih republikah do leta 1951. Vso skrb za njegovo izpolnitev in uresničitev je prenesel na vlado FLRJ. S tem je dobila pooblastila za določanje in izvedbo tekočih enoletnih planov, dajanje splošnih navodil za sestavljanje petletnih in enoletnih planov ljudskih republik, izdajanje uredb za izpolnitev plana, skrb za sodelovanje ljudskih množic pri uresničevanju planov in za izvajanje vrhovnega nadzora nad uresni­ čevanjem plana.67 Po sprejemu zveznega plana je bilo slovensko republiško vodstvo opozorjeno, da o njem »ne more biti diskusije, (ker) je zakon in mora biti kot tak tudi izvršen«, in da sme biti republiški načrt le »konkre- 64 UL LRS, št. 4/A/20, 24. 1. 1947, Ustava Ljudske republike Slovenije. 65 UL FLRJ, št. 176/28, 5. 4. 1946, Zakon o splošni državni kontroli. 66 UL FLRJ, št. 302/45, 4. 6. 1946. 67 UL FLRJ, št. 36/280, 30. 4. 1947, Zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva Federativne ljudske republike Jugoslavije v letih 1947-1951. 56 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 56 10.10.2013 8:42:10 tizacija razvojne smeri in temeljnih nalog, ki jih je obče državni načrt predpisal za vso državo, ter posebnih na­ log LR Slovenije«.68 Med ostalimi predpisi, ki so še posebej močno vpli­ vali na gospodarsko dogajanje v naši republiki do kon­ ca štiridesetih let preteklega stoletja, je treba izposta­ viti ukaz Prezidija LS FLRJ o določitvi podjetij splošno državnega pomena,69 s katerim so omenjena podjetja prešla pod neposredno upravo zveznih ministrstev. To so bila produkcijsko največja, tehnološko in kapitalsko najpomembnejša podjetja, banke in še drugi pomemb­ nejši zavodi in ustanove v državi. V prvi vrsti so zago­ tavljala zadovoljitev najnujnejših potreb prebivalstva ter akumulacijo za bodočo industrializacijo. Za gospo­ darske načrtovalce z Borisom Kidričem na čelu so ta podjetja predstavljala hkrati nosilca in »garanta« t. i. fe­ derativne izgradnje Jugoslavije, glavno oporo v razvoju njenega gospodarstva in vir njene moči. Med skupno 288 podjetji iz vse države jih je bilo 57 iz LR Slovenije.70 Spremembe v gospodarski ureditvi na začetku pet­ desetih let niso zmanjšale odločilne vloge zvezne države in zveznega družbenega plana pri usmerjanju gospo­ darskega življenja. Zasnova novega načina planiranja, o katerem se je začela javna razprava leta 1950, je pred­ postavljala, da morajo družbeni plani zagotoviti načrto­ vano smer gospodarskega razvoja in povezati podjetja v trdno celoto. Med družbenimi plani je bilo osrednje mesto namenjeno zveznemu družbenemu planu. Z do­ ločanjem temeljnih proporcev produkcije in razdelitve, ki naj bi bili obvezni za vso državo, naj bi predpisoval »generalno smer razvoja materialnih proizvajalnih sil«, opravljal temeljno razdelitev narodnega dohodka ozi­ roma akumulacije ter zagotavljal obvladovanje zakona vrednosti in odnosov na trgu.71 Republike naj bi ime­ le pravico spreminjanja skoraj vseh osnovnih propor­ cev zveznega družbenega plana, toda pod pogojem, da ne »rušijo z družbenim planom FLRJ zahtevane celo- 68 Prinčič, Slovenska industrija, str. 46. 69 UL FLRJ, št. 59/417, 23. 7. 1946. 70 Viri št. 5, str. 18-19. 71 Prinčič, Oblikovanje koncepta, str. 220-221. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 57 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 57 10.10.2013 8:42:10 tne proporcionalnosti in enotnosti, vključno graditve in drugih enotnih družbenih potreb oziroma nalog na­ rodnega gospodarstva«. V tem določilu je Kidrič videl »močan element socialistične decentralizacije ter višek federalnih pravic, ki na dosedanji stopnji organizacije pripadajo republikam«.72 Zakon o planskem vodstvu narodnega gospodar­ stva, ki je bil sprejet konec leta 1951, je določil, da se mora vodenje narodnega gospodarstva opirati na druž­ beni plan FLRJ. Republike so samostojno sprejemale svoje družbene plane, pri čemer so se morale držati ob­ veznosti, ki so izvirale iz temeljnih proporcev, določenih z zveznim planom.73 Poleg sedmih proporcev, ki jih je določil zvezni plan in jih je bilo obvezno treba upošteva­ ti, so republike lahko določile še tri nove proporce. Po tem zakonu je morala za vsak odmik od zveznih meril republika dobiti soglasje zveznih oblasti. Kljub drugačnim napovedim so v naslednjih treh letih zvezni organi dobili še večja pooblastila pri vodenju gospodarstva. Najbolj seje povečala vloga gospodarske­ ga odbora zveznega izvršnega sveta. Kot so v Sloveniji ugotavljali leta 1954, so morale republike njegove smer­ nice in navodila »pojmovati kot zakon (...) in jih realizi­ rati brez večjega spreminjanja«.74 Po ustavnem zakonu iz leta 1953 je federacija z zveznimi zakoni in zveznim družbenim planom, ki so veljali za vso državo, varovala in zagotavljala enotnost gospodarske ureditve in plan­ ski razvoj narodnega gospodarstva kot celote. Republi­ ške skupščine in njihovi izvršni sveti so uresničevali svoje pravice in dolžnosti na podlagi zvezne in republi­ ške ustave, zveznih in republiških zakonov.75 Zvezni družbeni plan za leto 1956 je pokazal, da se zvezna oblast ne namerava odreči krepitvi svoje moči. V ta namen je spretno izkoristila program gospodarske stabilizacije in ga povezala s politiko krepitve enotne­ ga jugoslovanskega prostora, ki »edini zagotavlja želeni razvoj celote in s tem odpravlja zaostalost slehernega 72 Prav tam, str. 224. 73 UL FLRJ, št. 569/58, 30. 12. 1951. 74 Prinčič, Slovenska industrija, str. 137. 75 UL SFRJ, št. 19/3, 14. 1. 1953, Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in o zveznih organih oblasti. 58 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 58 10.10.2013 8:42:10 teritorialnega območja in sleherne gospodarske pano­ ge«. Spretno zato, ker sta bili po splošnem prepričanju v državi obe nalogi izvedljivi le, če »država kot celota drži v rokah denarne in blagovne fonde«.76 Časopis Slovenski poročevalec je bistvo te politike predstavil takole: »Letos ne velja načelo: če boš več ustvaril, boš več imel, temveč načelo: vsi moramo s skupnimi napori pomagati k sta­ bilizaciji gospodarstva.« Ta zvezni planje republiškim iz­ vršnim svetom skorajda prepovedal izdajanje predpisov in je republiškim planom določil okvire, ki jih niso smeli prekoračiti. Republiški plani so po besedah Marijana Breclja postali »zgolj eden od instrumentov jugoslovan­ ske ekonomske politike«, ki imajo »poglavitni namen, da podprejo tiste napore, ki jih smatramo v letošnjem letu za odločujočo osnovo našemu bodočemu gospodarstvu«. Konec leta 1955 je torej postalo po njegovem mnenju »vodenje neke posebne slovenske politike nesmiselno in škodljivo«.77 Poudarki v zveznem družbenem planu za leto 1957 se niso razlikovali od predhodnih. Kot je pou­ daril Boris Kraigher na zasedanju republiške skupšči­ ne, je tudi tokrat zvezni plan določil okvire, stališča in obveznosti, »preko katerih v bližnji bodočnosti ne bomo mogli iti«.78 Zvezni družbeni plan za leta 1957 do 1961, sprejet decembra 1957, je bil še eden v dolgi vrsti instrumen­ tov, ki jih je federacija znala izrabiti za povečanje svojih pristojnosti pri urejanju in usmerjanju gospodarskih gibanj v državi. Planje odrejal, da je federacija »dolžna« izpolnjevati njegove temeljne cilje, to je zagotavljati sta­ bilno rast proizvodnje, hitro zmanjševanje primanjkljaja v plačilni bilanci ter rast osebne porabe in družbenega standarda. Poleg tega so bila s planom pooblastila za sprejemanje ustreznih ukrepov in letnih zveznih druž­ benih planov ravno tako dodeljena federaciji. V zako­ nu o petletnem planu je bilo še posebej poudarjeno, da morajo ljudske republike (in druge nižje družbenopoli­ tične skupnosti) s svojimi družbenimi plani zagotavljati uresničevanje smernic in nalog letnih družbenih pla- 76 Prinčič, V začaranem krogu, str. 34. 77 Prav tam. 78 Prav tam, str. 37. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 59 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 59 10.10.2013 8:42:10 nov federacije. Letni družbeni plani ljudskih republik so morali biti skladni z letnimi plani federacije.79 Z uveljavitvijo drugega petletnega zveznega družbe­ nega plana so republiški plani postali zgolj njegovi pomo­ žni »instrumenti«, republiški izvršni sveti pa drugorazre­ dne administrativne izpostave zveznega izvršnega sveta in njegovega odbora za gospodarstvo. Pri uresničevanju svojih zamisli in razpolaganju z ustvaijeno akumulaci­ jo so bili zelo omejeni.80 Na seji republiškega izvršnega sveta 23. decembra 1957, na kateri so obravnavali pre­ dlog republiškega petletnega plana za obdobje 1957 do 1961, je Viktor Avbelj že na začetku predstavitve plana izpostavil, da je v »vseh osnovnih smernicah in predvide­ vanjih gospodarskega razvoja v naši republiki usklajen z osnovnimi smernicami in predvidevanji gospodarskega razvoja zveznega perspektivnega plana« in da so morali pri njegovem oblikovanju »nujno upoštevati dejstvo, da niti republika, niti okraji, niti občine ne morejo samo­ stojno razdeljevati skupnih družbenih sredstev, ki zmo­ rejo zagotoviti celotni razvoj gospodarskega področja FLRJ«. To je bila namreč pristojnost in naloga zveznega petletnega plana. V svojem poročilu je tudi opozoril, da posamezne ugotovitve, smernice in predvideni rezultati v republiškem planu niso povsem v skladu z zveznim planom. Razlike so nastale pri rasti proizvodnje, druž­ benega bruto proizvoda, razdelitvi investicij in še pri ne­ katerih drugih postavkah. V Družbenem planu gospo­ darskega razvoja LRS za razdobje 1957 do 1961, ki je bil sprejet januaija 1958, je razvoj posameznih gospodar­ skih področij sledil smernicam zveznega plana in njegovi razdelitvi investicijskih sredstev. V zaključnem delu re­ publiškega plana je bilo zapisano, da LR Slovenija, njeni okraji in občine s svojimi plani predvsem uresničujejo cilje zveznega perspektivnega plana. V ta namen morajo v svojih letnih družbenih planih »razporejati sredstva, ki jim pripadajo in zagotoviti, da bodo uresničene smernice in izpolnjene naloge letnih družbenih planov«.81 79 UL FLRJ, št. 682/53, 25. 12. 1957, Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugo­ slavije od 1957. do 1961. leta. 80 Prinčič, V začaranem krogu, str. 55. 81 UL LRS, št. 6/3, 23. 1. 1958. 60 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 60 10.10.2013 8:42:10 Leta 1961 je bila sprejeta nova gospodarska zako­ nodaja, ki je začela spreminjati odnose na trgu in je odprla nove možnosti, da začne republika na gospodar­ skem področju nastopati kot »dejavnik, ki naj v večji meri prevzame dolžnost in odgovornost za razvoj na svojem območju«.82 Gospodarski zastoj, ki se je začel nakazovati že konec leta 1959, pa je omejil uveljavitev novih zveznih predpisov. Omejevalni ukrepi, ki so začeli veljati v drugi polovici leta 1961, so ponovno okrepi­ li moč zveznega izvršnega sveta in tako ustavili proces decentralizacije, ki se je komaj dobro začel. Z osredoto­ čenjem investicijskih sredstev, s posegi v bančni sistem in okrepitvijo nadzora nad poslovanjem zunanjetrgo­ vinskih podjetij je zvezni izvršni svet sebi in federaci­ ji zagotovil znatna sredstva, ki sta jih potrebovala za izpolnjevanje svojih funkcij pa tudi za krepitev svojih pristojnosti. Zvezni družbeni plan za leta 1961 do 1965 je bil eno prvih torišč, kjer sta se javno soočila različna pristopa do urejanja gospodarskih zadev v državi. Naj razvitejši republiki sta vztrajali, da je treba to petletno obdobje izrabiti za dokončanje procesa decentralizacije investi­ cijskih sredstev, s katerim bi odločanje o razdelitvi pre­ težnega dela teh sredstev prenesli na republike in tudi zagotovili možnosti za ekonomsko presojo posameznih projektov.83 Takšen razplet je bil za južne republike ne­ sprejemljiv, saj so se zavzemale za to, da zvezna admi­ nistracija in skladi ohranijo vse pristojnosti pri urejanju gospodarskega življenja. Pri medrepubliškem merjenju moči sta krajši konec potegnili Slovenija in Hrvaška. Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugoslavije od le­ ta 1961 do 1965,84 ki gaje zvezna skupščina sprejela zadnji dan leta 1960, je zadržal vse pristojnosti pri na­ črtovanju gospodarskega razvoja. Viktor Avbelj je na se­ ji republiške skupščine pojasnjeval, da »lahko le enotne odločitve stvarno predvidevajo in odrejajo za vso državo tiste faktorje, ki odločilno vplivajo na regionalni razvoj«. 82 Prinčič, V začaranem krogu, str. 148. 88 Prav tam, str. 153. 84 UL FLRJ št. 684/53, 31. 12. 1960, Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugo­ slavije od leta 1961 do 1965. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI б 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 61 10.10.2013 8:42:10 Nadaljeval je, da to v celoti velja za osnovno razdelitev družbenega produkta in nacionalnega dohodka, za ure­ janje vprašanj enotnega trga in za ukrepe, ki zadevajo intervencije z družbenimi rezervami. Tudi pri razširjeni reprodukciji se v okviru vse države urejajo ne le osnov­ ni in splošni pogoji, v katerih lahko poteka razširjena reprodukcija, ampak se tudi znatni del sredstev za raz­ širjeno reprodukcijo še centralno zbira in razdeljuje.85 Republiškemu planu je bila namenjena vloga po­ srednika pri uresničevanju smernic in nalog letnih družbenih planov federacije. Do konca leta 1959 so v Ljubljano prihajala poročila s svarili in opozorili, da je samo zvezni plan lahko »kompleksen, materialno izba- lansiran in v vseh proporcih usklajen« in da republika nima ustavne pravice, da bi sprejela svoj plan. Na pod­ lagi tega stališča je republika lahko sprejela le program, ne pa plana.86 Skupščina LR Slovenije je januarja 1961 sprejela Resolucijo o programu perspektivnega razvoja LRS 1961-1965,87 s katero se je, kot je bilo zapisano v njenem zaključku, »aktivno vključila v zvezni družbeni plan«.88 V razpravi o predlogu zveznega družbenega plana za leto 1962 so se medrepubliški spori o metodologiji planiranja in vloge družbenih planov še zaostrili. Zago­ vorniki centralistične ureditve so si prizadevali za ve­ čjo »direktivnost« zveznega plana, zato so nasprotovali sprejemu novih predpisov oziroma odločitev, ki bi temu nasprotovale. Najdlje je v teh prizadevanjih šel zvezni zavod za gospodarsko planiranje in je odkrito naspro­ toval zahtevam za zmanjšanje t. i. državnega kapitala, ki je bil osredotočen v Splošnem investicijskem skladu. Pritiski posameznih zveznih funkcionarjev in organov so dosegli tak obseg, da se jim ni mogel izogniti niti Ed­ vard Kardelj, ki je bil na začetku šestdesetih let sekretar IK CK ZKJ in predsednik zvezne ustavne komisije. V razpravah, ki so potekale leta 1959, je že načel vpra- 85 Sejni zapiski Ljudske skupščine LRS (četrti sklic), Zapisnik 18. seje Republiškega zbora in Zbora proizvajalcev, 30. in 31. 1. 1961, str. 192. 86 Prinčič, V začaranem krogu, str. 161. 87 UL LRS, št. 31/3, 2. 2. 1961, Resolucija o programu perspektivnega razvoja LR Slovenije v razdobju od 1961. do 1965. leta. 88 Prinčič, V začaranem krogu, str. 161. 62 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 62 10.10.2013 8:42:10 sanje preoblikovanja vloge zveznega plana. Iz njegovih razmišljanj je razbrati, da seje zavzel za to, da bi »direk- tivni plan v obliki zakona« nadomestili z »instrumentom in pripomočkom za odpravljanje napak in nevarnosti, v katere bi nas pripeljal stihijski ekonomski razvoj«. V novi vlogi bi zvezni plan zagotavljal »podlago za usmer­ janje gospodarskega razvoja«, ki bi jo po potrebi sproti lahko popravljali. Kot pogoj za začetek preoblikovanja zveznega plana je Kardelj postavil »definitiven obračun z zveznimi planerji«, ki jih je označil za »zagovornike sta­ linistično organiziranega gospodarstva«.89 Leta 1961 pa je nekoliko popustil in ponudil kompromisno rešitev, s katero naj bi plan ostal »hrbtenica vsega družbenega in gospodarskega upravljanja in predpogoj socialističnega obstoja«, hkrati pa bi bil tudi »uresničevalec in garant individualne iniciative«.90 Obratno pa je tretji plenum CK ZKJ novembra 1961 napadel decentralistične težnje z utemeljevanjem, da preveč demokratizacije v državi pomeni oviro pri izgradnji socializma in da je v nastalih razmerah potrebna večja kontrola nad gospodarstvom. Ta odločitev je odločilno vplivala na oblikovanje zvezne­ ga družbenega plana za leto 1962. Z njegovim spreje­ mom so centralisti dosegli pomembno zmago. Slovenski predstavniki so v razpravah opozarjali, da je sleherno razpravljanje o večji vlogi republike in komun v gospo­ darskem življenju brezpredmetno in nestvarno, dokler ne bodo prosto razpolagale z večjimi sredstvi. Utemelje­ vali so, da mora po temeljni usmeritvi petletnega pla­ na in tudi izhodiščih za novo ustavo zvezni družbeni plan za leto 1962 zagotoviti možnost za večje prelivanje sredstev v republiške investicijske sklade. Predsednik slovenskega izvršnega sveta Boris Kraigher pa je spre­ jem zveznega plana komentiral z besedami, da plan po svoji temeljni naravnanosti »odstopa od sprejetih eko­ nomskih načel« in da se pri njegovem oblikovanju »zve­ zna država ni menila za proces decentralizacije sistema upravljanja, ampak si je neupravičeno vzela pravico, da že vnaprej določi svoje proračunske dohodke ne glede na to, kakšni bodo rezultati gospodarjenja. Ob tem pa 89 Prav tam, str. 158-159. 90 Prav tam. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 63 63 10.10.2013 8:42:10 na republiko noče prenesti sredstev, ki jih ta potrebuje za izpolnitev najnujnejših gospodarskih nalog.«91 Leta 1962 je nasprotovanje decentralizacijskim težnjam v državi doseglo vrh. Kljub temu da je večina razpravljavcev obsodila prizadevanja za decentralizaci­ jo in kritizirala oblike razdruževalnih teženj na četrtem plenumu CK ZKJ, ki je bil 22. in 23. junija 1962, pa se je plenum zavzel za spremembo investicijske politike in politike razvoja nerazvitih republik. Podporo je dobila tudi ugotovitev, da težav v gospodarstvu ni mogoče pre­ magati le z administrativnimi ukrepi. V tem in še nasle­ dnjem letu so člani slovenskega izvršnega sveta ugota­ vljali, da je vloga republiškega plana pri uravnavanju gospodarstva vse manjša. Gledano kronološko je bilo sprejemanje nove zve­ zne ustave drugi velik spopad med zagovorniki centrali­ zacije in zagovorniki decentralizacije odločanja v državi. V prvih razpravah leta 1962 je še kazalo, da je veči­ na naklonjena prenosu težišča gospodarske ureditve s federacije na republike. Do sprejema končnega teksta Ustave SFRJ v naslednjem letu pa se je tehtnica obrnila v prid zagovornikom centralističnih stališč. Sprejet je bil političen kompromis, ki je ohranil hierarhičen odnos med tremi ravnmi države in ni omejil velikih pristojno­ sti federacije. Te so poudarjale centralistično urejanje gospodarstva. Federacija oziroma zvezni organi so do­ ločali smer gospodarskega razvoja države in temeljna razmerja pri delitvi družbenega proizvoda, usklajevali gospodarski razvoj in odnose med posameznimi pano­ gami in področji, določali smer in pogoje za blagovno menjavo s tujino, izenačevali splošne pogoje za delo in pridobivanje dohodka, zagotavljali enotnost denarnega in kreditnega sistema, določali politiko emisije denarja in nadzorovali denarni obtok. Bili so pristojni za dolo­ čanje virov in sredstev, ki so jih potrebovali za opra­ vljanje naštetih funkcij in še za financiranje razvoja nerazvitih republik. Za uresničevanje svojih pravic in dolžnosti je osrednja državna skupnost izdajala zakone in druge splošne akte, ki so bili obvezujoči na vsem oze­ mlju Jugoslavije. Na območju republik je imela pravico 91 Prav tam, str. 173. 64 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 64 10.10.2013 8:42:10 ustanavljati upravne organe za opravljanje nalog v nje­ ni pristojnosti. Vloga republike je bila opredeljena na­ čelno, saj so bile podrobnosti prepuščene republiškim ustavam. Med pomembnejšimi pristojnostmi republik v gospodarskem udejstvovanju sta bili usmerjanje gospo­ darskega razvoja v republiki ter ustanavljanje skupnih organizacij za dosego posameznih ciljev.92 Ustava SFRJ iz leta 1963 ni povečala suverenosti republike na gospodarskem področju; njene možnosti razpolaganja z obstoječimi materialnimi sredstvi in od­ ločanja o uporabi ustvarjenega dohodka so ostale zelo omejene. Slovenski predstavniki so v prvih razpravah v posebni zvezni komisiji zastopali stališče, da v razvo­ ju socialistične družbe ne gre brez »določene zavestne družbene intervencije na področju ekonomskih doga­ janj« in da mora načrtovanje še naprej ostati »stalna in nepogrešljiva komponenta družbenega razvoja«.93 V nadaljnjih razpravah pa so, v skladu s pričakovanjem razvoja političnega sistema v smeri večje decentraliza­ cije in okrepitve samoupravljanja, predpostavljali večjo vlogo republike pri načrtovanju in tudi pri usmerjanju gospodarskega življenja znotraj republiških meja. Re­ publika naj bi postala dejavnik, ki bo bolj prevzel dol­ žnosti in odgovornosti za lasten gospodarski razvoj. Predpostavljali pa so, da mora republika v tem primeru ne le deklarativno, temveč tudi dejansko razpolagati z ustreznimi materialnimi sredstvi in samostojno odločati o razdelitvi ustvarjenega dohodka. Z Ustavo SR Sloveni­ je iz aprila 1963 »delovno ljudstvo« v republiki še vedno ni moglo uresničevati vseh tistih pravic in dolžnosti ter zadev skupnega pomena za razvoj Slovenije, ki so bile po zvezni ustavi pravica in dolžnost SFRJ. Pri določanju splošne razvojne smeri in obsega za to potrebnih sred­ stev se je morala SR Slovenija držati okvirov zveznega družbenega plana in upoštevati še druge zvezne plan­ ske akte.94 Kljub temu da sprejeta ustava ni izpolnila prvotnih pričakovanj, so jo slovenski politiki v svojih 92 UL SFRJ, 209/14, 10. 4. 1963, Ustava Socialistične federativne republike Jugo­ slavije. 93 Prinčič, V začaranem krogu, str. 180. 94 UL SRS, št. 90/10, 9. 4. 1963, Ustava Socialistične republike Slovenije. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RA2V0JNE MOŽNOSTI 6 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 65 10.10.2013 8:42:10 javnih izjavah ocenili kot nov korak naprej v razvoju slovenske državnosti, ki uveljavlja izvršni svet kot »od­ govornega dejavnika gospodarskega razvoja v nacional­ nih mejah«.95 Večletne razprave o novi vlogi federacije v jugo­ slovanski družbenoekonomski ureditvi se po sprejetju zvezne in republiških ustav niso umirile, ampak so se še zaostrile. V tem času je namreč v državi dokončno prevladalo prepričanje, da je reševanje nacionalnega vprašanja tesno povezano z republiško/pokrajinsko državnostjo, ki mora vsebovati tudi možnost odločanja o nekaterih vprašanjih, ki so v pristojnosti federacije. S tem se je do konca razvila kontradiktornost med ra­ zumevanjem nacionalne enakopravnosti med narodi in razumevanjem uresničitve te enakopravnosti izključno v federalnih enotah.96 Zvezni organi so z zavlačevanjem uresničevanja že sprejetih predpisov in z neupošteva­ njem dogovorjenih načel veliko prispevali k temu, da so proces decentralizacije spremljale stalne težave. Pri tem se jim niti ni bilo treba preveč truditi, saj je dolgoletno centralistično urejanje vseh družbenih odnosov pognalo že tako globoke korenine, da idejni koncept zvezne usta­ ve o tem, da bi se družbene funkcije praviloma uresni­ čevale v republikah, ni mogel bolj zaživeti. Tudi ustavna dopolnila iz leta 1968 vloge republik na gospodarskem področju niso povečala, saj so vsi najpomembnejši vzvo­ di odločanja ostali v rokah zveznega izvršnega sveta.97 Do leta 1969 je bilo izdelanih več študij, ki so opozorile na številne prekoračitve zakonodajnih pristojnosti fede­ racije na škodo republike. Največ takih primerov je bilo v temeljni zakonodaji, ki je sodila v republiško pristoj­ nost. Poleg tega je federacija v tem času neupravičeno razširila svoje ustavne pristojnosti na področje izvršil­ nih predpisov k zveznim zakonom.98 Medrepubliška nesoglasja okoli procesa decentra­ lizacije so dobila nov zagon v razpravah o programu gospodarskega razvoja Jugoslavije v letih 1964-1967. 95 Prinčič, V začaranem krogu, str. 193. 96 Prinčič, Bo rak, Iz reforme, str. 71. 97 UL SFRJ, št. 607/55, 30. 12. 1968. 98 Prinčič, Bo rak, Iz reforme, str. 188-189. 66 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 66 10.10.2013 8:42:10 Zataknilo se je že pri načelnem vprašanju vloge gospo­ darskega načrta v sistemu družbenega planiranja. Kot je razbrati iz razprave Janka Smoleta na seji izvršnega odbora glavnega odbora SZDL Slovenije 5. decembra 1963, je postala »narava« bodočega plana osrednja toč­ ka takratnih političnih razprav v državi. Na tej seji je po­ vedal, da se v razpravah v zveznih organih »srečujejo z raznimi odtenki gledanj, ki se raztezajo od teženj po po­ polni negaciji vloge plana pa vse do drugega ekstrema, ki išče rešitve v raznih preživelih oblikah tehnološkega in pretežno državnega administrativnega planiranja, po katerih je plan osnovno gibalo gospodarskega razvoja«.99 Razprave, ki so trajale vse leto 1964, so se končale s sprejemom Resolucije o smernicah za izdelavo sedemle­ tnega plana. Za našo obravnavo je ta razvojni dokument pomemben zato, ker se je zavzel za spremembo načina gospodarskega načrtovanja. Resolucija je namreč ugo­ tovila, da v »dosedanjem razvoju delovnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti v sistemu planiranja ni­ sta bila zagotovljena potrebna samostojnost in zadosten vpliv in je zato planiranje v glavnem ostajalo funkcija federacije«. Pri tem je še posebej izpostavila, da »zaradi vsega tega družbeno planiranje v naši državi ni postalo dovolj učinkovit instrument v rokah družbene skupno­ sti za uspešno usmerjanje gospodarskega in družbene­ ga razvoja«. Iz tega je izpeljala sklep, da je treba raz­ merja v delitvi narodnega dohodka med gospodarskimi organ izacijami in družbenopolitičnimi skupnostmi po­ staviti tako, da bosta prišli bolj do izraza »samostojnost in odgovornost neposrednih proizvajalcev pri odločanju o vseh vprašanjih delitve dohodka«.100 Naslednje leto so potekale razprave o novem načinu planiranja, s katerim naj bi, kot je napovedal eden vodil­ nih zveznih partijskih funkcionarjev Mijalko Todorovič, precej omejili možnosti zveznih organov, da samovoljno financirajo določene naloge iz nove emisije denarja. Prve teze, ki jih je pripravila posebna komisija in jih poslala v javno razpravo, še niso prinašale nič novega. Komisija 99 Prinčič, V začaranem krogu., str. 201. 100 UL SFRJ, št. 676/49, 16. 12. 1964, Resolucija o smernicah za izdelavo družbe­ nega plana Jugoslavije za dobo 1964-1970. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 67 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 67 10.10.2013 8:42:10 je v tem planskem dokumentu namreč izpostavila, da v Jugoslaviji niso »iznašli« takšnega načina načrtovanja razvoja, ki bi ustrezal samoupravljanju in blagovni pro­ izvodnji, temveč je še vedno prevladujoče administrativ­ no urejanje gospodarskega dogajanja, katerega temelj­ ni namen je vleči akumulacijo iz gospodarstva. V svoje sklepne ugotovitve je zapisala, da je treba okrepiti tako planske komponente, ki bodo zagotavljale neposredno delovanje ekonomskih zakonitosti, kot tudi vpliv nepo­ srednih proizvajalcev na gospodarski razvoj.101 To priporočilo je postalo izhodišče za oblikovanje novega zveznega srednjeročnega načrta. Ob predstavi­ tvi osnutka so zvezni načrtovalci zatrjevali, da pomeni nov pristop k usmerjanju gospodarskega in družbene­ ga razvoja v državi. Zveznim organom je sicer še vedno prepuščal uravnavanje tržnih odnosov, rasti življenjske ravni, proizvodnje, investicij in zunanjetrgovinske me­ njave, pravico predlaganja ukrepov in dajanje smernic za rešitev najbolj žgočih vprašanj, ki bi nastala zaradi pomanjkanja energije in surovin. Bolj kot v preteklih planih pa je poudaril potrebo po večji družbenopolitič­ ni »aktivizaciji«, to je vključitvi delovnih organizacij in državljanov v urejanje gospodarskega razvoja. V Slove­ niji so v predstavljenih izhodiščih za sestavo osnutka novega petletnega načrta videli »neuravnoteženo dvoj­ nost«, do katere so bili precej kritični. Po mnenju Zora­ na Policaje zvezni plan odprl še večje in nove možnosti federacije za neposredno financiranje infrastrukturnih in tudi drugih pomembnih naložb. Na drugi strani je sicer »odločno« postavil problem »hitrejše modernizacije naših gospodarskih organizacij, ki pa ga konkretno ni opredelil, temveč v največji meri zanemaril«.102 V končnem tekstu zakona o Družbenem planu Ju­ goslavije od leta 1966 do leta 1970 ta neuravnotežena dvojnost ni bila več tako izpostavljena. Slednji je de­ lovnim organizacijam, občinam in republikam zagotovil, da je dobra podlaga in orientacija pri samostojnem do­ ločanju njihovih načrtov, saj bodo skupaj z njim »tvorili mi Prinčič, V začaranem krogu, str. 258. 102 ARS, AS 537, šk. 34, Zapisnik 5. seje izvršnega odbora glavnega odbora SZDL Slovenije, 24. 6. 1966. 68 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 68 10.10.2013 8:42:10 notranje povezan in med seboj usklajen sistem družbe­ nih načrtov, s katerimi bo zagotovljeno uresničevanje temeljnih sorazmerij, ciljev in nalog iz zveznega plana«. Poleg tega seje zavzel, da bodo morali zato, da bi se nji­ hovi razvojni problemi čim bolj uspešno reševali, »ukre­ pi in instrumenti gospodarskega sistema, s katerimi nastopa federacija v okviru splošne jugoslovanske ra­ zvojne politike, puščati republikam dovolj možnosti, da glede na svoje konkretne razmere v svojih planih, v svoji zakonodaji in v drugih instrumentih popolneje ureja po­ samezna vprašanja«. Ta petletni zvezni družbeni planje tudi zagotovil, da bo federacija smela uporabljati pred­ videna investicijska sredstva samo za obveznosti, ki iz­ virajo iz srednjeročnega plana.103 Zasnova novega zveznega srednjeročnega plana, ki je bila sprejeta leta 1965, je predvidela, da bo republi­ ka dobila večja pooblastila pri upravljanju gospodarstva in da bo za določene zadeve lahko sama izdajala pred­ pise. Med napovedanimi pooblastili je bila še posebej pomembna pravica za razpisovanje obveznih posojil. Republiški izvršni svet ne bi bil več »distributer« zve­ znih odločitev, temveč bi postal usmerjevalec gospodar­ skega razvoja v okviru republike.104 Kasnejši koncepti pa so vlogi republike v »realizaciji srednjeročnega plana« namenjali vse manj pozornosti. Glede tega so bili »zelo pomanjkljivi«, saj niso več obravnavali niti »funkcij, niti materialne osnove, ki bi jo lahko ustvarjala republika«.105 Kot je pojasnil Janko Smole na seji glavnega odbora SZDL Slovenije junija 1966, je do tega prišlo zato, ker so temeljite razprave pokazale, da nova pooblastila na ravni republik, kot je bila omenjena pravica za razpi­ sovanje obveznih posojil, »ne bi bila v skladu z napori za postopno ustvarjanje prehoda na nov sistem razšir­ jene reprodukcije«, kar bi zagotovo »škodljivo vplivalo na družbene in politične odnose v republikah«.106 V teh 103 UL SFRJ, št. 304/28, 12. 7. 1966, Družbeni plan za razvoj Jugoslavije od leta 1966 do leta 1970. 104 ARS, AS 537, šk. 34, Zapisnik 5. seje izvršnega odbora glavnega odbora SZDL Slovenije, 24. 6. 1966. 105 ARS, AS 537, šk. 33, Zapisnik 40. seje izvršnega odbora glavnega odbora SZDL Slovenije, 23. 2. 1966. 106 ARS, AS 537, šk. 34, Zapisnik 5. seje izvršnega odbora glavnega odbora SZDL Slovenije, 24. 6. 1966. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 69 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 69 10.10.2013 8:42:10 razpravah so analizirali tudi smisel republiškega plana. Prišli so do zaključka, da mora republiški srednjeročni načrt »podati jasno orientacijo glede sedanjega siste­ ma in odpreti možnosti za njegov nadaljnji razvoj«. To je pomenilo, da »vsem faktorjem gospodarjenja prikaže obstoječe rezerve, (...) poudari vse tiste elemente, ki so bistveni v doseganju in izkoriščanju denarnih in drugih sredstev«, ter razčleni tržne in še druge pogoje, ki »že danes ustvarjajo gospodarski sistem« in bodo pomemb­ ni tudi za njegovo nadaljnje izpopolnjevanje.107 Kljub številnim odklonom od dogovorjenega pa je Družbeni plan razvoja SR Slovenije v letih 1966 do 1970, ki je bil sprejet februarja 1967,108 uveljavil večjo vlogo republike in njenega izvršnega sveta pri usmerja­ nju nacionalnega gospodarstva. Slednje je v prvi vrsti veljalo za »spodbujanje skupnega načrtovanja in finan­ ciranja razvoja v okviru medsebojno povezanih intere­ snih skupin proizvajalcev preko GZS in drugih asociacij proizvajalcev ter poslovnih bank«. Pri uresničevanju te naloge je republika sama izbirala ukrepe na zakonodaj­ nem, organizacijskem in iniciativno-usmerjevalnem po­ dročju. S tem družbenim planom, ki je bil v povojnem obdobju eden najbolj naprednih, je republika dobila pravico, da ustvarja in razpolaga s sredstvi, potrebnimi za naložbe in posredovanje v gospodarstvu. Gospodarska reforma iz leta 1965 zaseda posebno mesto v procesu preoblikovanja centralizirane in admi­ nistrativne družbene ureditve. Kljub nesporno premi­ šljeni, usklajeni in dobro vodeni zakonodajni dejavnosti pa nekateri najpomembnejši zakonski predlogi niso bi­ li sprejeti ali niso bili uvrščeni na dnevni red zasedanj zvezne skupščine. Med njimi tudi osnutek zakona o investicijski izgradnji, saj ga poslanci z »juga« niso bi­ li pripravljeni podpreti, kot tudi niso hoteli sodelovati pri pripravi novega. Med zahtevami, ki jih zvezni izvr­ šni svet ni hotel obravnavati, je bilo tudi vprašanje od­ mrznitve cen. Leta 1967 so bili zvezni organi vse bolj deležni kritike, da prepočasi uresničujejo reformna na­ čela in da pri spreminjanju gospodarskega sistema ne 107 Prav tam. 108 UL SRS, št. 13/4, 9. 2. 1967. 70 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 70 10.10.2013 8:42:10 prisluhnejo predlogom iz gospodarstva. Konec tega leta je zvezna skupščina potrdila temelje nove gospodarske politike, s katero se je odrekla do tedaj prevladujočim reformnim načelom. Njeni ukrepi so v naslednjem letu okrepili pristojnosti in moč zvezne uprave. Delež fede­ racije pri delitvi družbenega bruto produkta je ponovno začel naraščati. Konec šestdesetih let je federacija po­ večala svoje pristojnosti, zlasti na finančnem področju, kjer skorajda ni bila z ničimer omejena pri odrejanju obremenitev gospodarstva za zadovoljevanje svojih po­ treb. Te pristojnosti je polno tudi uporabljala. Tabela 6: Udeležba družbenopolitičnih in drugih nosilcev sredstev v družbenem proizvodu gospodarstva 1965-1967 (v odstotkih)109 1965 1966 1967 Federacija 16,1 10,6 13,3 Republika in občine 9,4 6,4 6,1 Socialno zavarovanje 11,9 10,9 9,8 Drugi udeleženci (banke, zbornice itd.) 5,9 4,6 5,6 Gospodarske organizacije 56,7 67,5 65,2 Razen z neposrednimi davčnimi instrumenti je fe­ deracija lahko vplivala na svojo udeležbo v sredstvih podjetij tudi z raznimi posrednimi metodami. To so bi­ le obvezne blokade in posojila, obresti od investicijskih kreditov, delež v dohodku NBJ, carine, zavarovalne pre­ mije, stroški plačilnega prometa itn. V primerjavi s fede­ racijo so bile pristojnosti republike glede predpisovanja fiskalnih obremenitev gospodarstva zelo majhne. Fede­ racija je gospodarstvo - razen pri vodnem prispevku, ki je bil v pristojnosti republik - zelo učinkovito in dosle­ dno zaščitila pred fiskalnimi ambicijami republik, saj je za vse pomembne prispevke in davke predpisala zgornje limite (prispevki za osebne dohodke, prometni davek, prispevki za skupne rezerve itn.). Na višino obremenitev gospodarstva je republika posredno lahko vplivala le pri zdravstvenem zavarovanju. 103 ARS, AS 1165, šk. 262, Obremenitev slovenskega gospodarstva z družbenimi in drugimi obveznostmi, december 1967. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 7 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 71 10.10.2013 8:42:10 Konec leta 1970 je zvezno partijsko vodstvo spre­ jelo program gospodarske stabilizacije, kije nadomestil načela gospodarske reforme. Zvezni izvršni svet je pred­ stavitev strategije uresničevanja tega dokumenta v zve­ zni skupščini zaključil z zahtevo po večji centralizaciji. Po hitrem postopku je bil še v istem letu sprejet zakon, ki je dajal zveznemu izvršnemu svetu večja pooblasti­ la za uresničevanje stabilizacijskega programa. Do 30. aprila 1971 je smel po potrebi spreminjati stopnje zve­ znega prometnega davka, carinske stopnje, predpisova­ ti ukrepe na področju kreditno-monetarne politike ter uveljavljati pravico neposrednega nadzora nad porabo republiških in občinskih proračunov. Potem ko so zve­ zna telesa sprejela zasnovo stabilizacijskega programa, je republikam ostala le še formalna potrditev. Leta 1971 je zvezni izvršni svet zavzel stališče, da so omejevalni administrativni ukrepi najučinkovitejše sredstvo za brz­ danje negativnih gospodarskih gibanj in za vzpostavitev notranjega gospodarskega ravnotežja. Od oktobra 1970 do oktobra 1971 je pripravil več svežnjev ukrepov, s katerimi je zamrznil cene najpomembnejših industrij­ skih in kmetijskih proizvodov, omejil splošno in osebno porabo, domače povpraševanje in uvoz, zaostril pogoje za najemanje kreditov in devalviral dinar. Leta 1972 je zvezni izvršni svet nadaljeval svojo stremuško in osva­ jalno politiko na gospodarskem področju.110 Mrzlično je izdajal ukrepe, s katerimi je hotel predvsem izboljšati likvidnost, ustaviti rast investicijske porabe, zmanjšati obseg denarne emisije in urediti razmere v zunanjetr­ govinskem in deviznem sistemu. Takšna gospodarska politika ni imela posluha za preureditev gospodarstva, zato so sistemska vprašanja ostala nerešena. Slovensko in druga republiška politična vodstva, ki niso soglašala s tako gospodarsko politiko, so zvezni upravi očitala, da išče zdravila za gospodarske probleme drugod, kot ji svetuje strokovna javnost. Eno teh zdravil je bila pre­ velika investicijska poraba. S kritičnimi pripombami so zveznemu izvršnemu svetu hotela dopovedati, da drža­ ve ne bo mogoče popeljati iz kriznih razmer, dokler bo ustvarjal le varljivo upanje, da se gospodarske težave 110 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 164. 72 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 72 10.10.2013 8:42:10 lahko obvladajo s polovičnimi administrativnimi reši­ tvami. Leta 1970 seje začelo novo obdobje v razvoju soci­ alističnega družbenega planiranja, v katerem se je spre­ menil način snovanja in sprejemanja družbenih planov. Na načelni ravni se je spremenila vloga zveznega plana in tudi družbenih planov družbenopolitičnih skupnosti na nižji ravni pri predvidevanju, usklajevanju in usmer­ janju ekonomskega razvoja. Julija leta 1970 je začel ve­ ljati nov temeljni zakon o družbenem načrtovanju, po katerem je gibalo »kontinuiranega« družbenega načrto­ vanja postalo »samoupravno sporazumevanje in druž­ beno dogovarjanje, s katerima nosilci načrtovanja nepo­ sredno usklajujejo svoje in skupne interese«. Udeleženci družbenega dogovarjanja so postali družbenopolitične skupnosti in organizacije združenega dela, njihove »aso­ ciacije in interesne skupnosti«. Družbenopolitične sku­ pnosti so zadržale pravico, da s svojimi načrti določa­ jo splošno ekonomsko razvojno politiko ter predvidijo sredstva, metode in ukrepe za uresničevanje ciljev in nalog razvojne politike. Njihovi družbeni načrti so iz­ hajali iz načrtov ožjih družbenopolitičnih skupnosti in načrtov gospodarskih organizacij. Med načrti družbeno­ političnih skupnosti je najpomembnejša vloga pripadla družbenemu načrtu Jugoslavije. Tako je ta še naprej, kljub velikemu sistemskemu zasuku, določal temeljne cilje in naloge gospodarskega razvoja, splošno politiko življenjske ravni, zaposlenosti in kadrov, temeljna raz­ merja pri delitvi družbenega proizvoda, temeljno razvoj­ no politiko (tj. politiko razširjene reprodukcije), krepitev gospodarskih odnosov s tujino in politiko hitrejšega ra­ zvoja nezadostno razvitih republik in krajev. Pri njegovi pripravi so morale sodelovati republike, avtonomni po­ krajini, delovne in še druge zainteresirane organizacije. Kljub novim pravilom družbenega načrtovanja se razprave o osnutku Družbenega plana Jugoslavije za leta 1971 do 1975, ki so se začele v drugi polovici le­ ta 1970, po svoji dinamiki niso kaj dosti razlikovale od predhodnih. Po besedah Staneta Kavčiča so se kmalu »sprevrgle v brezkompromisen in objektiven konflikt različnih interesov«, ki sta jih na eni strani zagovarjali Slovenija in Hrvaška, na drugi strani pa Srbija in nera- OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 7 3 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 73 10.10.2013 8:42:10 zvite republike.111 Najprej je bila jabolko spora stopnja rasti, nato pa posamezni ukrepi. Manj razvite republike se niso hotele odreči finančnim in drugim ugodnostim, razvitejše pa so svoje soglasje pogojevale s sprememba­ mi zunanjetrgovinskega in deviznega sistema ter zni­ žanjem izhodišč za določanje prispevkov v zvezni pro­ račun. Do sprejetja novega srednjeročnega zveznega plana julija 1972 so se napeti medrepubliški odnosi le navidezno in za kratek čas pomirili. Obravnavani zvezni plan je namreč reševanje konkretnih sistemskih in ra­ zvojnih problemov prepustil »dogovoru med republikami in avtonomnima pokrajinama na ravni federacije«. To je pomenilo, da je bil sprejem sistemskih rešitev in ukre­ pov ekonomske politike pogojen s soglasjem republik in obeh avtonomnih pokrajin. V tem razvojnem dokumen­ tu je bilo glede pristojnosti federacije izrecno navedeno le, da bo posredno vplivala na proces in politiko raz­ širjene reprodukcije, ki pa sta zajemala vsa pomembna ekonomska področja: od monetarnega, deviznega sis­ tema, emisije denarja, zunanjetrgovinskega prometa in kreditnih odnosov s tujino do družbene kontrole cen za proizvode in storitve ter ustvarjanja dinarskih in devi­ znih rezerv.112 V Sloveniji so imeli na začetku sedemdesetih let v pripravi dva planska dokumenta. Zaradi zastojev pri sprejemanju smernic za oblikovanje zveznega srednje­ ročnega načrta je dobila prednost Resolucija o dolgoroč­ nem razvoju SR Slovenije. Ena od ugotovitev te resolu­ cije, kije bila sprejeta marca 1972, je bila, daje treba zaradi potreb hitrejšega gospodarskega in družbenega napredovanja ekonomski sistem dograditi tako, da bo­ do »večji del sistemskih ukrepov morali pripraviti v okvi­ ru republike«. Kot je bilo zapisano v resoluciji, »bodo morali republiški samoupravni organi vzpodbujati spo­ znanja in dogovore delovnih ljudi ter njihovih združenj o skupnih nalogah, o prioriteti, načinu in poteku zdru­ ževanja slovenskih razvojnih sil in možnosti za njihovo uresničevanje. (...) Trajno in načrtno bodo morali omo- 111 Prav tam, str. 211. 112 UL FLRJ, št. 341/35, 6. 7. 1972, Družbeni načrt Jugoslavije za dobo od leta 1971 do 1975. 74 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 74 10.10.2013 8:42:10 gočati in pospeševati razširjanje ter uveljavljanje napre­ dnih dosežkov delovnih ljudi v posameznih sredinah na območju vse republike in ustvarjati pogoje za uravnove­ šen razvoj Socialistične republike Slovenije. (...) Skupaj z drugimi republikami bomo v federaciji oblikovali eko­ nomske odnose s tujino, kreditno-monetarno politiko, politiko cen in podobno.«113 Družbeni plan razvoja SR Slovenije za leta 1971 do 1975 je bil sprejet šele na začetku leta 1973. V njem je bilo večkrat poudarjeno, da so njegove usmeritve zasno­ vane na »osnovnih smernicah za ureditev skupnih ra­ zvojnih problemov in stabilizacijo gospodarskih razmer, ki so dogovorjeni z zveznim planom«. Republiški planje med posameznimi »ukrepi na ravni federacije«, ki bodo morali biti »podprti z ustreznimi ukrepi republike«, na­ vedel ukrepe na področju porabe, kreditno monetarne politike ter zunanjetrgovinskega in deviznega sistema. Ta plan je dopuščal, da bo federacija še naprej imela pr­ vo besedo pri določanju cenovnih odnosov na trgu. S to razliko, da se je morala »trajneje zadržana neposredna družbena kontrola cen« prilagoditi »širši uporabi ustre­ znih oblik družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanj a«.114 V prvi polovici sedemdesetih let so vodilni partij­ ski ideologi največ pozornosti namenili doktrini samo­ upravljanja, ki je temeljila na odmiranju države in nje­ ne vodilne ekonomske vloge. Krepitev samoupravljanja je bila v prvi vrsti razumljena kot slabitev federacije in prenašanje njenih pristojnosti na republike. Temeljita reforma odnosov v federaciji, ki naj bi izhajala tako iz »upoštevanja razrednega in nacionalnega« kot tudi »sa­ moupravnega in federativnega«,115 je bila izpeljana v le­ tih 1968 do 1974. Ustavna dopolnila leta 1968 so pou­ darila vlogo zbora narodov, ki je postal prvi in splošno pristojni zbor. Leta 1971 je bilo ustanovljeno Predsed­ stvo SFRJ, ki je bilo zamišljeno kot pomembno mesto usklajevanja stališč in zagotavljanja enakopravnosti 113 UL SRS, št. 132/13, 29. 3. 1972, Resolucija o dolgoročnem razvoju Socialistične republike Slovenije. 114 UL SRS, št. 23/4, 7. 2. 1973, Družbeni plan razvoja SR Slovenije v letih 1971- 1975. 115 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 61. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 7 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 75 10.10.2013 8:42:10 narodov in narodnosti ter njihovih republik in pokrajin. Marca tega leta je Edvard Kardelj v referatu, ki ga je pripravil za sejo predsedstva ZKJ, že opredelil bodoče ekonomske naloge in odnose med federacijo in repu­ bliko. Po njegovih besedah naj bi ustavne spremembe določile, da organi federacije na ekonomskem področju uresničujejo le tiste funkcije, za katere »ustava v skla­ du s skupnimi interesi določa, da se uresničujejo prek organov federacije, vse druge ekonomske funkcije pa bi uresničevale republike in pokrajini«. Federacija naj bi še naprej zagotavljala normalno delovanje enotnega jugoslovanskega trga in bila odgovorna za razvoj nera­ zvitih območij v državi. Republike pa naj bi kot samou­ pravne skupnosti in države dobile »popolno nadzorstvo nad družbeno reprodukcijo« in tudi »vso odgovornost za njene pogoje in razpolaganje z njenimi sadovi«. Njiho­ vo neposredno sodelovanje pri sprejemanju odločitev o ekonomskem sistemu in politiki naj bi se zelo povečalo, saj brez obveznega soglasja pristojnega republiškega ali pokrajinskega organa ne bi bilo mogoče sprejeti nobe­ ne pomembne gospodarsko politične odločitve, akta ali zakona. V novi ustavni ureditvi naj bi pristojni republi­ ški organi (skupaj z zveznimi organi) prevzeli velik del odgovornosti za »uresničevanje in zagotavljanje funkcij federacije«. V nov sistem naj bi bile vgrajene varoval­ ke, ki bodo preprečevale možnosti republik in pokrajin, da »podrejajo delovanje enotnega trga potrebam svojih gospodarskih subjektov«. Predvidena je bila tudi »in­ štitucija kompenzacij kot oblika pomoči gospodarskim subjektom v republikah, ki bi jih splošni gospodarski ukrepi na ravni države postavljali v slabši gospodarski položaj glede na ustvarjeno gospodarsko strukturo«.116 V iskanje odgovora na vprašanje ekonomske vloge federacije seje vključila tudi ekonomska stroka. Avtorji s tega področja so pripravili in objavili vrsto študij in raziskovalnih poročil, v katerih so podrobneje obrav­ navali tudi vprašanja, povezana z ekonomsko vsebino federacije in gospodarsko vlogo federalnih enot. Večina je zagovarjala prepričanje, daje ekonomska vloga repu­ blik najpomembnejša sestavina njihove avtonomnosti LL6 Prav tam, str. 62. 76 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 76 10.10.2013 8:42:10 in da avtonomnost izhaja iz enakopravnosti in samo­ stojnosti narodov kot temeljnega načela jugoslovanske federacije. Sicer pa so v skladu z že sprejetimi politični­ mi izhodišči izražali visoko soglasje o dveh ekonomskih funkcijah federacije: enotnosti gospodarske ureditve in enotnem jugoslovanskem trgu. Mnenja so se razhajala le glede vloge federacije v razvojni in ekonomski politi­ ki.117 Med omenjenimi obravnavami je bila še posebej tehtna študija, ki jo je po naročilu zveznega izvršnega sveta pripravila skupina ekonomistov pod vodstvom Branka Horvata. Pri razčlenjevanju posameznih pro­ cesov, ki so spremljali prizadevanja za gospodarsko in politično preobrazbo jugoslovanske družbe, je študija namenila posebno pozornost decentralizaciji in z njo tesno povezani popolni avtonomnosti gospodarskih su­ bjektov. Njeno izhodišče je bilo, da mora v novi družbeni zasnovi pripadati državi zgolj vloga družbenega servisa, ki je v prvi vrsti pristojen za opravljanje koordinativne in informativne naloge. Glede federacije so avtorji ome­ njene študije zagovarjali stališče, da se mora »razvijati v smeri jugoslovanske skupnosti«, v kateri se bodo lahko republike nemoteno dogovarjale, sprejemale ustrezne politične rešitve in usklajevale svoje interese. Federaciji naj bi republike prepustile skrb za izenačevanje pogojev gospodarjenja, za tržno ravnotežje in za zagotavljanje gospodarske rasti. Za izvajanje teh nalog naj bi fede­ racija razpolagala s štirimi regulacijskimi mehanizmi: administrativnim (državni organi), gospodarskim (go­ spodarska politika), tržnim in informacijsko-usklajeval­ nim.118 Na začetku sedemdesetih let je bila med slovenski­ mi ekonomisti in gospodarstveniki opravljena anketa, v kateri je bilo tudi vprašanje, ali se bo z »defederalizacijo« federacije razvijala nacionalno-republiška lastnina nad poslovnimi sredstvi oziroma ali bo družbena lastnina z decentralizacijo postala ne samo podjetniška, ampak tudi vse bolj nacionalno republiška s prenosom mnogih upravnih pravic na republike. Med anketiranimi jih je 34,5 odstotka menilo, da bo do tega prišlo, 41,4 odstot- 117 Prav tam, str. 66-67. LLS Prav tam, str. 65-66. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RA2V0JNE MOŽNOSTI 7 7 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 77 10.10.2013 8:42:10 ka pa, da se to ne bo zgodilo. Anketa je pokazala tudi, da je bila več kot polovica vprašanih prepričana, da je mogoče imeti enoten jugoslovanski tržni prostor le, če se bo bolj razvijala republiška regulativna pravica. Kot je ugotovil avtor ankete France Černe, je večina v svoji »protifederacijski nastrojenosti« tudi predpostavljala, da bo »intervencijsko funkcijo sedaj vodila republika«. Sle­ dnje je po njegovem »praktično pomenilo, da bomo do­ bili iz ene šest nacionalnih ekonomij konfederacijskega tipa. To pa je pravzaprav gotovo nov model gospodarske ureditve, ki je zelo slabo obdelan v ekonomskih ana­ lizah.« Srbski ekonomist Zoran Pjanič je ob tej dilemi zapisal, da spremembe v ustavi s stališča ekonomskih razlogov ne bi smele spremeniti federacije v nekakšno zvezo držav, niti v federativno združevanje dobrih ljudi, temveč jo je treba razbremeniti nepotrebnih in neustre­ znih funkcij.119 Konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, to je v času, ko je slovenski izvršni svet vodil Sta­ ne Kavčič, so bili v Sloveniji odklonilni pogledi na jugo­ slovansko federacijo še posebej močni. Nekateri so bili predstavljeni tudi širši strokovni javnosti. Med njimi je treba izpostaviti drobno knjižico, ki jo je leta 1968 iz­ dala skupina slovenskih akademikov. V njej je zapisa­ la, da »predstavlja Jugoslavija Slovencem z gospodar­ skega stališča nenehno izgubo ekonomskih sredstev in prepreko k normalnemu gospodarskemu razvoju (...), onemogoča nam samostojno razpolaganje s sredstvi za dosego tistega življenjskega stanja, ki ga naše gospodar­ stvo omogoča, ki bi ga lahko imeli, če nam ne bi ovirali razvoja, to je tega, kar si naš delavni narod s svojim delom zasluži in že lahko doseže, če mu velik del plodov njegovega dela proti njegovi volji ne bi bil odtujen. Vzrok temu niso toliko hibe vodilnih osebnosti v današnjem režimu, kolikor že samo dejstvo, da smo v Jugoslavi­ ji. Jugoslovanska ekonomska integracija nam premalo pomeni in nam je celo v veliko gospodarsko izgubo.«120 Na tem mestu je treba omeniti tudi zamisli Cirila Žebo- ta o preurejanju jugoslovanske države. Kot je zapisal v 119 Prav tam. 120 prav tam, str. 67. 78 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 78 10.10.2013 8:42:10 svoj »minimalni slovenski program«, bi morali slovenski predstavniki »pripraviti, objaviti in politično uveljavi­ ti izčrpen osnutek za dosledno preosnovo Jugoslavije, ki bi paritetno sestavljenim zveznim organom dala take pristojnosti, ki bi bile v pogodbeno ugotovljeno korist vseh republik.« Uresničitev takega »minimalnega pro­ grama« bi po Žebotu zagotovila Sloveniji politične in fi­ nančne razmere za izvajanje »pripravljenega programa slovenskega gospodarskega in družbenega razvoja, ki naj obnovi zastarelo industrijsko opremo, dopolni za­ ostalo infrastrukturo, razvija nerazvite predele Slove­ nije in sprosti njene doslej zadrževane prednosti«. Ta program vsebuje tudi preroško ugotovitev, da bo »tretja Jugoslavija svobodno dogovorjena zveza demokratičnih republik ali pa Jugoslavije ne bo«.121 Ustava SFRJ iz leta 1974 je pomenila pomemben mejnik v procesu decentralizacije jugoslovanske države. Postavila je temelje konfederativnega ustroja in okrepila državnost republik. Z njo je Jugoslavija postala gospo­ darska skupnost z enotnim pravnim in gospodarskim prostorom. Ekonomska vsebina federacije je temeljila na enakopravnosti narodov v federaciji pri odločanju o skupnih interesih, ki vsebujejo tudi skupen gospo­ darski in družbeni razvoj na načelih dogovarjanja, soli­ darnosti in vzajemnosti, z enakopravnim sodelovanjem federalnih enot v organih federacije in z neposrednim medsebojnim sodelovanjem in dogovarjanjem federal­ nih enot. S tem naj bi bila zagotovljena nacionalna in socialna enakopravnost narodov ter odpravljena domi­ nacija centralne države ali nekega naroda. Federaciji je bila naložena skrb za temelje enotnega jugoslovanskega trga, ki so ga sestavljali svobodno gibanje proizvodnih dejavnikov, en denar z eno denarno devizno ureditvi­ jo ter skupno monetarno, devizno in kreditno politiko, en carinski sistem s skupno carinsko politiko. Ustav­ na reforma ji je odvzela vsa investicijska pooblastila ter pristojnosti pri določanju sistema, virov in davkov. Za financiranje same federacije je ustava predvidela izvirne vire ter prispevke republik in pokrajin v obliki kotiza- 121 Prav tam, str. 68. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 79 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 79 10.10.2013 8:42:10 cije.122 Obravnavana ustava je predvidela sistem kom­ penzacij za tiste subjekte, vključno s federalnimi eno­ tami, ki bi jih prizadela skupna gospodarska politika in oblikovanje družbenega plana Jugoslavije, ki je določal skupno ekonomsko politiko. Po ustavi je zvezni družbe­ ni plan temeljil na družbenem dogovarjanju in samou­ pravnem sporazumevanju, sprejem oziroma veljavnost plana je bila pogojena z medrepubliškim konsenzom. In končno so z ustavo SFRJ iz leta 1974 federalne enote postale odgovorne za lasten socialni in ekonomski ra­ zvoj ter soodgovorne za razvoj Jugoslavije kot celote. Ustava SR Slovenije iz leta 1974 je našo republiko opredelila kot državo, ki temelji na suverenosti sloven­ skega naroda in ljudstva Slovenije, na oblasti in samo­ upravljanju delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, in kot socialistično samoupravno demokratično sku­ pnost delovnih ljudi in občanov, slovenskega naroda in italijanske in madžarske narodnosti. Opredelila je to­ rej razredni, samoupravni in nacionalni značaj države. Naštela je kar 30 nalog in pristojnosti (pravic in dol­ žnosti) republike, med katerimi so za našo obravnavo pomembne naslednje: (1) določa temeljne cilje in nalo­ ge skladnega družbenega razvoja republike in politiko samoupravnega socialističnega razvoja na posameznih področjih družbenega dela in v skladu s tem usmerja delitev dohodka ter sprejema ukrepe za njihovo uresni­ čevanje; (2) uveljavlja izenačevanje splošnih pogojev za delo in življenje delovnih ljudi in občanov na podlagi vzajemnosti in solidarnosti; določa temelje politike so­ cialne varnosti, zaposlovanja in poklicnega usmerjanja; (3) sodeluje in izpolnjuje svojo odgovornost pri določa­ nju in izvajanju politike federacije; (4) skrbi za izvrševa­ nje republiških in zveznih zakonov in drugih predpisov na območju republike; (5) določa temelje stanovanjske politike in razvoj stanovanjskega gospodarstva ter skr­ bi za varstvo in smotrno gospodarjenje s prostorom in naravnimi bogastvi ter okoljem. Ustava je predvidela sodelovanje Slovenije z drugimi republikami in pokra­ jinama pri vprašanjih skupnega pomena ter izmenjavo izkušenj z ustanavljanjem skupnih organov, organizacij 122 Prav tam, str. 70-73. 80 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 80 10.10.2013 8:42:10 itd. V okviru slednjega je opredelila soodločanje Sloveni­ je z drugimi republikami in avtonomnima pokrajinama v federaciji po načelih sporazumevanja, vzajemnosti in solidarnosti, enakopravne udeležbe republik in federa­ cije v organih federacije ter po načelu odgovornosti re­ publik in pokrajin za svoj razvoj in za razvoj Jugoslavi­ je. Predvidela pa je tudi sodelovanje republike z organi federacije in z drugimi republikami in pokrajinama pri oblikovanju, sprejemanju in izvajanju politike odnosov SFRJ s tujino. Pri obravnavanju ekonomske vloge re­ publike je ustava kot njene najpomembnejše ustavne sestavine določila družbeni plan, proračun republike in financiranje federacije v obliki denarnega prispevka oziroma kotizacije. Med preostalimi določili na ekonom­ skem področju je treba omeniti še obveznosti republike glede enotnega jugoslovanskega trga. To je pomenilo za­ gotavljanje enakopravnih razmer za opravljanje dejav­ nosti, svobodnega gibanja dela in sredstev, neoviranega nastopanja na trgu in povezovanja ter svobodno zapo­ slovanje.123 Ustavne spremembe iz leta 1974 so na široko odpr­ le vrata za uveljavitev pojma nacionalno gospodarstvo. Ta pojem, ki se je v gospodarskem in političnem bese­ dnjaku uveljavil na prehodu iz šestdesetih v sedemde­ seta leta in ga ni zapustil vse do razpada države, je de­ jansko označeval republiška in pokrajinska gospodar­ stva in zapletene odnose med dvema ravnema države. Gospodarsko-politična praksa ga je preprosto enačila s pravico naroda, da razpolaga z rezultati svojega pre­ sežnega dela. Med uveljavljenimi ekonomisti pa je »na­ cionalno gospodarstvo« postalo sinonim za (notranje) zapiranje (avtarkijo) republik in pokrajin in za njihovo nesodelovanje na jugoslovanskem gospodarskem pro­ storu ter je kot tako predstavljalo neposredno nasprotje zamisli enotnega jugoslovanskega trga. Po mnenju srb­ skega ekonomista Kosta Mihajlovića se je na začetku sedemdesetih let koncept »nacionalnega gospodarstva« soočil s politiko »odprtih računov« kot načinom prepre­ čevanja politične in gospodarske prevlade enih repu­ blik nad drugimi. Dejstvo, da jugoslovanske republike 123 Prav tam, str. 76-77. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 8 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 81 10.10.2013 8:42:10 in pokrajini niso bile enonacionalne državne tvorbe, je dodalo novo razsežnost kontroverznemu razumevanju tega pojma. V skladu z novo ustavno ureditvijo in tudi leta 1976 sprejetim zakonom o združenem deluje zvezni družbeni plan Jugoslavije za leta 1976 do 1980 določal, da fede­ racija, republike in avtonomni pokrajini z dogovorom ustvarjajo podlage za pridobivanje dohodka, usmerja­ jo uporabo investicijskih in dopolnilnih zunanjih sred­ stev, zagotavljajo razmere za učinkovito gospodarjenje na enotnem jugoslovanskem trgu, za usklajevanje davč­ nega in še drugih delov gospodarskega sistema, zago­ tavljajo izvajanje nalog s področja kreditno monetarne, zunanjetrgovinske, devizne in še druge politike.124 Pri njegovi predstavitvi je bilo posebej izpostavljeno, da bo treba s sistemskimi zakoni zagotoviti, da bodo re­ publike odgovorne za politiko plačilne bilance države. Razmere v drugi polovici sedemdesetih let pa niso bile naklonjene polni uveljavitvi ustavnih sprememb. Tako kot druga se je tudi jugoslovansko gospodarstvo zaradi energetske krize znašlo v recesiji, ki je tako poglobila tr­ žna nesorazmerja na domačem trgu, da so bila večja kot kdaj po drugi svetovni vojni. Ker so se gospodarske te­ žave stopnjevale, je zvezni izvršni svet vse težje krmaril jugoslovansko barko. Omejitev je bilo vse več, prostora za učinkovito gospodarjenje pa vse manj. Pri oblikovanju predloga srednjeročnega zveznega plana za leta 1976 do 1980 so slovenski predstavniki ugotavljali, da republiki ne zagotavlja ustavno zagoto­ vljene večje vloge pri oblikovanju skupne razvojne poli­ tike ter politike plačilne in devizne bilance. Kljub dru­ gačnim pričakovanjem so morala predvidevanja druž­ benega plana republike za leta 1976 do 1980 ostati znotraj meja, ki so bile začrtane z zveznim planom. Med njegovimi splošnimi nalogami so bile poudarjene in naj­ bolj jasno začrtane obveznosti, ki jih je morala prevzeti republika z dogovorom o osnovah družbenega plana Ju­ goslavije, zlasti pri usklajevanju temeljev politike raz­ širjene reprodukcije, ekonomskih odnosov s tujino ter 124 UL SFRJ, št. 492/33, 23. 7. 1976, Družbeni plan Jugoslavije za dobo od leta 1976 do leta 1980. 82 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 82 10.10.2013 8:42:10 kreditne in monetarne politike, kot tudi obveznosti pri hitrejšem razvoju manj razvitih republik ter zagotavlja­ nju sredstev v ta namen.125 Leta 1979 se je nad Jugoslavijo zgrnil val nesreč in gospodarskih tegob: nezadržna rast cen, bencinska mrzlica, turistična suša, slaba žetev, potres v Črni gori, zaostrila se je preskrba s posameznimi živili in kme­ tijskimi pridelki, primanjkovati je začelo gradbenega in drugega materiala. Konec tega leta je postalo jasno, da se je čas velike porabe in nizke storilnosti nepreklicno končal. Prišel je čas obračuna in krize. Poleg gospodar­ ske je nastopila še dolžniška kriza, ki je bila posledica občutnega poslabšanja v tekočem delu plačilne bilance, kar je vplivalo na hitro povečevanje zadolženosti v tuji­ ni. Na začetku osemdesetih let so v oblikovane jugoslo­ vanske gospodarske politike močno posegli tuji upniki, ki niso bili več pripravljeni financirati jugoslovanskega gospodarstva. Nadaljnje zadolževanje Jugoslavije je bilo postavljeno pod popoln nadzor organiziranih upnikov kot poenotene skupine, ki je sebe imenovala »žival s petimi nogami«.126 Pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom so zajela občutljiva vprašanja suverene gospo­ darske politike države, njenega nadzora nad gospodar­ sko politiko in njene najpomembnejše inštrumente, kot so ponudba denarja in posojil, obrestne mere, devizni tečaj, cene ipd. Sestavine stand-by aranžmajev so po­ stale predmet hudih medrepubliških sporov, povezanih z delitvijo bremen pri vračanju tujih dolgov. Posegli so v vse mehanizme, ki so pretakali akumulacijo prek fe­ deracije, javnega financiranja republik, in v oblikovanje relativnih cen. Ko se je leta 1982 stanje zunanje likvi­ dnosti močno zaostrilo, je bilo treba v naslednjih dveh letih sprejeti več zakonov, ki so tujim upnikom omogo­ čili, da so državi vsilili finančne in pravne pogoje spo­ razuma o prestrukturiranju dolgov ter sprejem dodatne klavzule o solidarnostni odgovornosti dolžnikov. Zaradi navedenih razlogov se je v prvi polovici osemdesetih let vloga zvezne države povečala ne le v 125 UL SRS, št. 947/20, 10. 8. 1976, Družbeni plan Socialistične republike Slovenije za obdobje od leta 1976-1980. 126 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 455. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 83 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 83 10.10.2013 8:42:11 celotnem poslovanju s tujino, temveč tudi pri urejanju drugih gospodarskih področij. Prve omejevalne stabili­ zacijske ukrepe je zvezni izvršni svet začel izvajati že leta 1979. Leta 1980, ki je bilo razglašeno za leto sta­ bilizacije, pa so omejitveni ukrepi prevladali in postali njegovo glavno orožje pri izvajanju gospodarske politike. Z Družbenim planom Jugoslavije za obdobje 1981 do 1985 je zvezni izvršni svet dobil še posebna pooblastila, da (v sodelovanju z republiškimi izvršnimi sveti) v času »njegovega izvajanja izpelje potrebne spremembe sis­ temskih zakonov, instrumentov in ukrepov ekonomske politike in zagotavlja, da se bodo le ti sproti prilagajali zaostrenim ekonomskim razmeram«. Temu ustrezno so morali biti razvojni cilji v srednjeročnih družbenih pla­ nih republik opredeljeni tako, da so se »opirali« na sku­ pne razvojne cilje in naloge zveznega družbenega plana. V skladu s svojimi pooblastili je zvezni izvršni svet leta 1980 zamrznil cene, sprejel vrsto omejitvenih ukrepov in med letom večkrat spremenil svoje operativne cilje. Leta 1982 je zvezni izvršni svet sprejel vrsto ukrepov, s katerimi je vpeljal distribucijo in administrativno inter­ vencijo na vseh pomembnejših gospodarskih področjih in še povečal dajatve v zvezno blagajno. Leta 1976 je Slovenija v zvezno blagajno odvedla 45 odstotkov pobra­ nega prometnega davka. Po reformi dohodkov zveznega proračuna leta 1978 je šla v zvezni proračun že polovica tega davka, druga polovica pa je šla v ta proračun po­ sredno v obliki dela prispevkov večine republik in avto­ nomnih pokrajin. Z novo davčno reformo leta 1987 je zvezni izvršni svet dosegel, da je zvezni proračun postal neposredni lastnik 76,6 odstotka vsega temeljnega dav­ ka v državi. V primerjavi s preteklim je Slovenija v tem letu povečala vplačilo temeljnega prometnega davka za 131 odstotkov. Dolgoročni program gospodarske stabilizacije, spre­ jet je bil julija 1983, se ni pokazal kot čudežno zdravilo za bolezni in težave, ki so pestile jugoslovansko družbo. Napovedane enotnosti ni prinesel. Razlike, ki so se po­ kazale v obravnavi posameznih gospodarskih vprašanj in tudi razumevanju vloge federacije pri urejanju gospo­ darstva, so se pri njegovem uresničevanju še povečale. Zato so šli ukrepi in napovedi zvezne uprave v eno, go- 84 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 84 10.10.2013 8:42:11 spodarska gibanja v državi pa v drugo smer. Počasnost pri sprejemanju nove sistemske zakonodaje je še odpi­ rala prostor za administrativno urejanje gospodarstva. Tabela 7: Rast družbenega proizvoda po republikah v obdobju 1976-1983 (v odstotkih)127 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 (ocena) SFRJ 3,9 8,0 6,9 7,0 2,3 1,5 0,7 -1,3 BiH 1,7 8,6 7,1 7,8 1,1 3,9 1,8 2,0 Črna gora 5,4 11,1 5,8 0,3 20,5 0,4 -1,7 0,5 Hrvaška 4,3 5,8 7,6 6,0 1,2 1,5 -1,3 2,2 Makedonija 4,8 6,6 8,4 7,4 1,7 1,3 1,3 - 0,9 Slovenija 2,2 7,2 8,3 7,5 2,3 -0,9 0,1 1,5 Srbija 4,9 7,9 5,6 7,6 5,5 1,8 2,0 -0,3 Srbija (brez območij AP) 5,4 7,6 6,6 8,2 3,3 0,3 1,4 -0,9 Kosovo 2,0 4,8 2,1 6,8 2,4 5,9 -0,3 1,6 Vojvodina 4,6 8,9 4,0 6,4 1,1 4,7 3,9 0,4 127 ARS, AS 223, šk. 5604, Podatki o družbenoekonomskem položaju Slovenije v Jugoslaviji, 15. 6. 1984. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 85 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 85 10.10.2013 8:42:11 Pristranska razvojna politika, različni interesi in pogledi V letih po drugi svetovni vojni so številne strokovne obravnave in še bolj merjenja javnega mnenja pokazali, da je bila razvojna politika eden glavnih krivcev za teža­ ve pri uresničevanju slovenskih gospodarskih interesov in za vedno večje zaostajanje naše republike za razvitim svetom. To pa zato, ker je bila krojena pretežno na zve­ zni ravni in je kot taka vseskozi zagotavljala, da so imele vse jugoslovanske potrebe prednost pred nacionalnimi. V prvih letih po koncu druge svetovne vojne je jugo­ slovanska razvojna politika temeljila na sovjetski teoriji pospešene in kontinuirane industrializacije, ki je pred­ postavljala hitrejše naraščanje vodilnih industrijskih panog, to je težke in surovinske industrije ter energeti­ ke. Še pomembneje od tega je bilo dejstvo, da so tvorci jugoslovanskega razvojnega koncepta izhajali iz predpo­ stavke, da mora biti »pravilna politika pri nacionalnem vprašanju uporabljena (tudi) v gospodarstvu«, zato so se pri razdeljevanju investicijskih sredstev bolj držali poli­ tičnih kot pa ekonomskih meril. To je z drugimi beseda­ mi pomenilo, da bi »bratstvo in enakost naših narodov ostala pravna fraza če (prvi petletni) plan ne bi omogočil gospodarskega in kulturnega dviga zaostalih republik in odstranitev razlik v razvojni stopnji«.128 Posledica tega je bilo, da je bil precejšnji del investicijskih in drugih sredstev v naslednjih letih usmerjen na območja s slab­ še razvitim gospodarstvom, razvitejši deli pa so morali 128 pnnčič, Slovenska industrija, str. 38. 86 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 86 10.10.2013 8:42:11 svoj razvoj upočasniti in tudi prevzeti najtežja bremena pri financiranju projekta federativne gospodarske izgra­ dnje. V skladu s tem razvojnim konceptom so zvezni načrtovalci leta 1946 zavrnili ambiciozen program slo­ venske vlade, ki je poleg obnove in posodobitve obsto­ ječih predvideval že zgraditev vrste novih industrijskih objektov. Leta 1949 je državno partijsko vodstvo napra­ vilo še korak naprej v omejevanju gospodarskega razvo­ ja Slovenije. Edvard Kardelj in Boris Kidrič sta na seji IOOF 13. decembra 1949 jasno povedala, daje Sloveniji potreben »predah v smeri industrializacije«, zato naj bi se le-ta »če že ne v letu 1950, pa v letu 1951 popolno­ ma ustavila«, medtem ko se bo v republikah s »surovin­ sko bazo« še nadaljevala. Po tem načrtu bi se morala Slovenija odpovedati novim naložbam v okviru republi­ ške industrije in večino sredstev nameniti dokončanju ključnih, zveznih kapitalnih objektov. Poleg tega bi mo­ rala povečati proizvodnjo v panogah, ki so zagotavljale opremo in stroje za te objekte, izpolnjevati izvozne obve­ znosti in opravljati naloge, povezane z obrambo države. Vodilna slovenska politika sta kot »najtežji« razlog za nujnost »predaha« navedla še vedno »prehitro« stopnjo industrializacije v Sloveniji, saj je na njenih 8,8 odstot­ ka prebivalstva države prišlo 11,1 odstotka vseh jugo­ slovanskih investicij. Pri tem sta opozorila, da hitrejši razvoj drugih republik ni mogoč brez izdatne pomoči slovenske industrije in njene akumulacije. Kot tudi, da Slovenija ne bi smela imeti pomislekov glede indu­ strializacije drugih republik, ker njena industrija »brez ustvarjanja baz v Jugoslaviji ne bi mogla delati in bi bila aktivna le v predelovalni industriji«.129 Ta načrt se je začel uresničevati v letih 1951 in 1952 s prehodom iz ključne v temeljno investicijsko graditev. Ta politika, ki je potem trajala do leta 1955,jeod Slovenije zahtevala, da še poveča proizvodnjo v gozdarstvu, premogovništvu in v predelovalnih industrijskih panogah ter tri četrtine vseh investicijskih sredstev nameni izgradnji ključnih kapitalnih objektov in se odreče svojim investicijskim načrtom. 129 Prav tam, str. 96. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 87 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 87 10.10.2013 8:42:11 Železarna Jesenice, 1955 (Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije, str. 39) Slovensko politično vodstvo zagotovo ni nasproto­ valo odločitvi državnega vodstva iz konca leta 1955, s katero se je odreklo politiki pospešene enostranske in­ dustrializacije in podprlo program skladnejšega gospo­ darskega razvoja in hitrejše rasti življenjske ravni. Bilo je soglasno v tem, da je Slovenija z izgradnjo kapitalnih objektov veliko »žrtvovala« in prispevala k pospešeni in­ dustrializaciji države in da se zato sooča z vedno večjimi gospodarskimi težavami pri zadovoljevanju stanovanj- sko-komunalnih, zdravstveno-socialnih, znanstveno- -prosvetnih in še drugih potreb. Kljub temu pa je bilo previdno in v posameznih primerih tudi neodločno, ko seje bilo treba odločati o prehodu na novo gospodarsko politiko, saj je to pomenilo, da se bo treba soočiti z no­ vimi problemi.130 Bojazen slovenske politike se je izkazala za upra­ vičeno, saj nova srednjeročna gospodarska politika, ki jo je zvezna skupščina uzakonila leta 1957, ni zagotovi­ la posebnih ugodnosti za slovensko gospodarstvo, niti mu ni odprla novih razvojnih možnosti. Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugoslavije od 1957. do 1961. leta je sicer med temeljne cilje in naloge postavil hitro in stabilno rast celotne proizvodnje in življenjske ravni 130 Prinčič, V začaranem krogu, str. 29. 88 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 8 8 10.10.2013 8:42: Tabela 8: Investicijske naložbe v letih 1947-1955 (v milijardah din)231 Nove gospodarske investicije Povečanje vrednosti osnovnih sredstev FLRJ 1.828 1.374 Srbija 557 338 Hrvaška 431 360 Slovenija 234 191 BiH 431 359 Makedonija 106 49 Črna gora 71 51 ter zagotovitev proizvodne strukture, ki bo primerna za večjo menjavo s tujino. Toda težišče investicijske politi­ ke je postavil v hitrejši razvoj kmetijstva in investiranje na druga gospodarska področja, ki »morajo prav tako prispevati k razvoju kmetijstva«. Hkrati je predvidel, da je potrebno za zagotavljanje predvidenega obsega me­ njave s tujino poleg pospeševanja kmetijske proizvo­ dnje spodbujati večjo proizvodnjo tistih industrijskih panog, ki slonijo na domačih surovinah, in proizvodnjo za nadomeščanje uvoza. Plan je za nerazvite republi­ ke predvidel znatna sredstva za dokončanje že začetih objektov ter za vplačilo udeležbe in pologov za pridobi­ tev novih posojil iz Splošnega investicijskega sklada. Nova gospodarska politika zagotovo ni ustrezala razvoj­ nim potrebam in zahtevam slovenskega gospodarstva. Slovenija namreč ni imela ne surovin (razen vodnih sil in nafte) ne velike kmetijske pridelave in prireje in ni spadala med gospodarsko zaostale republike. Tako je ostala dobro organizirana predelovalna industrija eno redkih področij, ki je lahko zagotovo računalo na zve­ zno finančno podporo in nemoten razvoj. Večje ugodno­ sti je Slovenija lahko pričakovala tudi na področjih, ki so bila povezana s pridobivanjem deviznih sredstev in zmanjševanjem zunanjega dolga. Ta področja so bila izvoz industrijskega blaga, turizem in tranzitni železni­ ški prevoz. 131 ARS, AS 223, šk. 514, Kratek pregled stanja in razvoja ljudskih republik v FLRJ. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 89 89 10.10.2013 8:42:11 Tovarna emajlirane posode Celje, 1958 (Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije, str. 43) Drugi petletni planje prenesel razvojni poudarek na industrijo za široko porabo in tako ustvaril nova neso­ razmerja, zato je bila »naloga tretjega (zveznega družbe­ nega plana), da ponovno vzpostavi ravnotežje«.132 V tem planskem obdobju naj bi dobile »industrija kot vodilno gospodarsko področje ter druge nekmetijske dejavnosti še večji relativni pomen v skupni proizvodnji države«, zato so najpomembnejši razvojni cilji in naloge postali pospešitev proizvodnje surovin, reprodukcijskega mate­ riala, energije, kapitalne opreme in kmetijske proizvo­ dnje, obnova gradbeništva in industrije gradbenega ma­ teriala ter krepitev zunanjetrgovinske menjave. V skla­ du s tako ambiciozno usmeritvijo je plan predvidel visok delež investicij v družbenem proizvodu, ki naj bi bile v prvi vrsti usmeijene v »določeno bazično proizvodnjo« in tudi v pospeševanje razvoja nerazvitih območij države. 132 Borak, Ekonomski vidiki, str. 48. 90 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4indd 90 10.10.2013 8:42:11 Glede slednjega je plan kot glavno pot razvoja nerazvitih delov države nedvoumno določil »hitrejše in intenzivnej­ še dovajanje industrije na ta območja, posebno tam, kjer so za to ustrezni surovinski viri«. Določila Družbenega plana gospodarskega razvoja Jugoslavije od leta 1961 do 1965, ki so bila bolj pisana na kožo slovenskega go­ spodarstva, pa v praksi niso zaživela, saj se jim je naj­ višji državni partijski vrh poleti 1962 odrekel. Pomem­ ben razlog za usodo tega srednjeročnega plana, ki je bil za komunistični svet precej nenavaden, so bili različni in nasprotujoči si razvojni interesi in pogledi posame­ znih republiških vodstev in premajhna pripravljenost na kompromise. Zaradi različnega zgodovinskega razvo­ ja je bila gospodarska sestava jugoslovanskih republik zelo heterogena. Medtem ko je v Sloveniji in Hrvaški do začetka šestdesetih let proces industrializacije dosegel že visoko stopnjo, se je v drugih republikah šele dobro začel. Do konca prve petletke so gospodarski načrtoval­ ci v posameznih republikah disciplinirano sledili enotni in vsedržavni razvojni politiki. V drugi polovici petdese­ tih let pa so se njihovi pogledi začeli ločevati, saj so srb­ ski ekonomisti oblikovali donavski, hrvaški pa jadran­ ski razvojni koncept. Do leta 1963 so se nasprotja med jugoslovanskimi gospodarskimi načrtovalci že tako po­ globila, da so svoje zamisli javno soočili. Med odmevnej­ šimi je bilo posvetovanje jugoslovanskih ekonomistov v Sarajevu, ki je pokazalo, da v državi poteka spopad med zagovorniki hitrejšega razvoja predelovalne in v izvoz usmerjene industrije ter zagovorniki hitrejšega razvoja surovinske in energetske industrije ter kmetijstva. Na posvetovanju so srbski ekonomisti Sloveniji in Hrvaški očitali, da drugim republikam vsiljujeta razvojno usme­ ritev, ki ustreza državam z razvitim gospodarstvom, in opozarjali, da bi nadaljnje favoriziranje predelovalne in­ dustrije postavilo večji del jugoslovanskega gospodar­ stva v podrejen položaj. Slovenski ekonomisti pa so jim odgovarjali, da bi bilo ekonomsko nesprejemljivo, če bi morala imeti Slovenija z okoli 30 odstotkov kmečkega prebivalstva enako razvojno usmeritev, kot jo je vsilje­ vala Srbija, v kateri je od kmetijstva živelo še enkrat to- OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 9 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 91 10.10.2013 8:42:11 liko prebivalstva.133 Srbija in manj razviti del države sta bila pri uveljavljanju svojega koncepta v prednosti, saj sta imela veliko podporo v starejši generaciji partijskih funkcionarjev, ki je ostala trdno na oblasti vse do Titove smrti. Ti partijski funkcionarji so nepopustljivo zago­ varjali usmeritev, ki je temeljila na pospešenem razvoju surovinskih, energetskih in kmetijskih panog ter dajala prednost avtarkični gospodarski politiki. Tabela 9: Delež republik v bruto gospodarskih investicijah FLRJ 1947-1960 (v odstotkih)134 1947-1960 1957-1960 Delež republike DP FLRJ leta 1960 FLRJ 100 100 100 Srbija 34,9 42,1 38,0 Hrvaška 23,7 22,9 26,5 Slovenija 12,0 11,2 15,7 BiH 17,0 12,4 13,4 Makedonija 6,0 6,1 5,0 Črna gora 4,2 4,6 1,4 Nerazporej eno 1,3 0,7 Januarja 1965 je podpredsednik zvezne skupšči­ ne Mijalko Todorovič napovedal, da bo treba v novem srednjeročnem obdobju gospodarski razvoj »količinsko« nekoliko upočasniti oziroma se zadovoljiti s počasnej­ šo gospodarsko rastjo, zato pa »občutno« pospešiti in okrepiti izvoz, delovno storilnost ter še druge dejavnike, ki so bili nosilci uspešnega in kakovostnejšega gospo­ darskega razvoja.135 Tako razvojno izhodišče, s katerim je zvezni izvršni svet napovedal, da bo Jugoslavija do leta 1970 že dohitela srednje razvite države, je bilo bolj po meri Slovenije. Enaka ocena velja tudi za gospodar­ sko politiko, ki jo je prinesel Družbeni plan za razvoj Jugoslavije 1966-1970. Ta planje izhajal iz ocene, da so pretekli gospodarski razvoj »spremljale tudi nekate- 133 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 123-124. 134 ARS, AS 1136, fasc. 6, Regionalni razvoj (Materiali za perspektivni plan 1961- 1965, 7. 10. 1960. 135 Prinčič, V začaranem krogu, str. 257-258. 92 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 92 10.10.2013 8:42:11 re negativne značilnosti in tendence, ki so se kazale v pretežno ekstenzivnem razvoju in premalo smotrnem izkoriščanju razpoložljivih produkcijskih sil (...) V ta­ kih razmerah so nastale tudi precejšnje neskladnosti v strukturi proizvodnje in gospodarstva.«136 Zvezni pla­ nerji so med osnovne cilje gospodarskih prizadevanj v drugi polovici šestdesetih let uvrstili - poleg hitrejšega napredovanja gospodarsko nerazvitih republik - stabili­ zacijo gospodarstva in cen, posodobitev in rekonstruk­ cijo proizvodnih zmogljivosti, konvertibilnost domače valute in hitrejši razvoj izobraževanja in kadrov. Med industrijskimi panogami so dobile prednost pri razvoju proizvodnja in predelava bakrenih in svinčeno-cinkovih rud ter boksita, jekla, sodobnih gradbenih materialov, nafte, plina, umetnih gnojil in umetnih mas, konfekcije, trikotaže in usnjenih izdelkov ter nekaterih izdelkov ži­ vilske industrije. V investicijski politiki so bili poudarki na povečanju naložb v energetiko in metalurgijo, v kme­ tijstvo, vodno gospodarstvo in turizem. Politični obračun z nosilci reformnih prizadevanj na začetku sedemdesetih let je pomenil prelomnico v procesu modernizacije jugoslovanskega gospodarstva. Slednja je takrat izgubila vlogo globalnega dejavnika, ki naj bi gospodarstvo notranje okrepil ter povečeval nje­ govo izvozno uspešnost. Z zveznim družbenim planom 1971 do 1975 seje v Jugoslaviji začela in potem še vse do sredine osemdesetih let nadaljevala gospodarska po­ litika, ki ni ustrezala slovenskim narodnogospodarskim interesom. To je bila avtarkična gospodarska politika, ki si je še posebno prizadevala odpraviti neskladnost med energetsko-surovinskim in predelovalnim sektorjem. Taka razvojna politika je na eni strani predpostavljala hitrejši razvoj domačih virov energetske oskrbe, večjo proizvodnjo deficitarnih surovin in glavnih produkcij­ skih materialov, povečanje proizvodnje hrane in hitrejši razvoj prometa, na drugi strani pa omejitev »predimen­ zioniranega« razvoja predelovalnih panog. Drugi pomemben planski dokument, kije do konca opredelil nova razvojna načela in kot tak tvoril ogrodje petletnim zveznim družbenim planom vse do razpada dr- 136 Borak, Ekonomski vidiki, str. 49-50. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 93 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 93 10.10.2013 8:42:11 žave, je bil Temelj skupne politike dolgoročnega razvoja SFRJ do leta 1985. Ta razvojni dokument, ki ga je zvezni izvršni svet sprejel leta 1974, je v središče dolgoročnega politično gospodarskega razvoja znova postavil »nada­ ljevanje industrializacije z nezmanjšano intenzivnostjo«, vlogo prednostnih, bazičnih gospodarskih dejavnosti pa je namenil proizvodnji energije. V ta prednostni krog je uvrstil še transportne dejavnosti, selekcionirano stroj­ no industrijo, proizvodnjo trajnih potrošnih dobrin in turizem. Pri utemeljevanju nove razvojne filozofije je še posebej izpostavil potrebo po samozadostnosti, avtarkiji in kapilamosti izvoza. To pa zato, ker Jugoslavija »nima vzroka, da se v ekonomsko smotrni meri ne bi opirala na lastne naravne energetske in surovinske vire, ki so se do nedavnih sprememb na svetovnih tržiščih zdeli manj ekonomični. Nasprotno, vsi razlogi navajajo našo razvojno politiko, da hitreje aktivira lastne zmogljivo­ sti, da bi uravnotežila gospodarske strukture in krepi­ la izvozne sposobnosti gospodarstva. Večje opiranje na lastne sile je v novih razmerah prvorazreden dolgoroč­ ni interes celotnega jugoslovanskega gospodarstva.« Za Tabela 10: Struktura investicij v osnovna sredstva 1971-1980 (v odstotkih)137 137 UL SRS, 947/20, 10. 9. 1976, Družbeni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1976-1980. 1971-1975 1976-1980 1. Vlaganja v gospodarsko infrastruktu ro 18,1 34,3 2. Vlaganja za povečanje proizvodnje hrane 6,0 8,8 3. Vlaganja v proizvodnjo surovin in reprodukcijskega materiala 6,4 9,4 Skupaj 1-3 30,5 52,5 4. Ostalo 69,5 47,5 V tem: - Strojegradnja in ladjedelništvo 5,3 4,8 - Inozemski turizem 2,2 2,3 Skupaj gospodarstvo 100 100 Delež vlaganj v družbenem produktu 18,0 19,7 94 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 94 10.10.2013 8:42:11 slovenska razvojna hotenja je bilo še posebej neugodno njegovo pojmovanje gospodarske nestabilnosti. Med po­ glavitne dejavnike, ki so v preteklem desetletju zavirali »učinkovit gospodarski razvoj skupne države«, je namreč uvrstil zaostajanje kmetijstva ter preveliko »ekspanzijo predelovalnih zmogljivosti« ob »hkratnem zaostajanju v razvoju surovinsko-energetskih panog«.138 Tabela 11: Stopnje rasti temeljnih gospodarskih pokazateljev v SRS 1976-1985 (v odstotkih)139 Ocena 1976-1980 Družbeni plan SRS 1981-1985 Družbeni proizvod 4,8 3,5 Industrijska proizvodnja 5,6 3,6 Kmetijska proizvodnja 3,2 3,5 Sredstva za porabo v SRS 4,4 2,6 Zaposlenost v družbenem sektorju 3,1 1,8 Produktivnost dela v prirastku družbenega proizvoda 43,0 50,0 Realni obseg izvoza blaga 4,5 8,0 Realni obseg uvoza blaga -5,0 1,0 Pokritje uvoza z izvozom blaga 64,0 78,0 Osebna poraba 3,3 3,1 Sredstva za materialne naložbe v SRS 39,3 34,6 Sredstva za materialne naložbe izven SRS 2,9 4,7 Uvedba dogovornega gospodarstva ni vplivala na spremembo temeljnih razvojnih ciljev, zato je »skupna politika razvoja« v drugi polovici sedemdesetih let teme­ ljila na zagotavljanju stabilnosti, usklajevanju gospo­ darske strukture, povečanju konkurenčne sposobnosti in zagotavljanju zunanje likvidnosti. V razvojni politiki je bila prednost spet namenjena proizvodnji energije, surovin in hrane ter hitrejšemu razvoju prometne in­ frastrukture. Med prioritetna področja so bila uvrščena 138 Prav tam, str. 51-52. 139 UL SRS, 729/12, 21. 4. 1981, Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1981-1985. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 95 95 10.10.2013 8:42:11 še tista, ki so izboljševala plačilno bilanco, pospeševala domačo konjunkturo in katerih proizvodnja je temeljila na domačih surovinskih virih. Glavna naloga naložbene politike je bila pospeševanje razvoja dejavnosti poseb­ nega pomena, to je energetike, agro industrijske ga kom­ pleksa, strojne industrije in ladjedelništva, magistral­ nega prometa, tujskega turizma ter izvozno naravnanih surovinskih dejavnosti, ki so poleg tega zmanjševale uvoz posameznih surovin. Temeljna zasnova razvojne politike se do konca druge jugoslovanske države ni spremenila. Skupni cilji in interesi kot tudi prioritetne dejavnosti in panoge so ostali skoraj isti, zamenjan je bil le njihov vrstni red. Družbeni plan Jugoslavije za obdobje 1981-1985 je določal smernice in okvire za sprejemanje ekonomskih ukrepov na vseh področjih gospodarskega življenja. Družbenemu planu Jugoslavije za obdobje 1986-1990 so bile dodane še usmeritve Dolgoročnega plana eko­ nomske stabilizacije, v regionalnem razvoju pa je plan med skupne interese in cilje uvrstil tudi hitrejši gospo­ darski razvoj SR Srbije. Tabela 12: Akumulativna sposobnost slovenskega gospodarstva 1980-1986 ( v odstotkih)140 Leto Stopnja akumulativne sposobnosti Akumulativno st v primerjavi z dohodkom 1980 4,75 16,91 1981 5,58 18,31 1982 4,83 15,58 1983 5,50 17,34 1984 6,31 18,89 1985 5,16 17,09 1986 5,04 14,35 V letih 1945 do 1990 so se jugoslovanski razvojni koncepti nagibali k industrializaciji, v ospredje pa po­ stavljali energetske, surovinske in kmetijske dejavnosti. 140 ARS, AS, 223 šk. 5608, Nekateri primerjalni podatki za SFRJ in SRS, 11. 1. 1988. 96 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 96 10.10.2013 8:42:11 Slovenski srednjeročni družbeni plani so le »občasno metali senco« na to togo razvojno usmeritev, in to tako, da so »mehčali zakoreninjene pristope iskanja priorite­ tnih panog in uvajali tudi določene usmeritve za inve­ sticijsko politiko v obliki nabora meril, ki bi jim morale ustrezati načrtovane investicije«. Ne glede na to pa do bistvenih vsebinskih razlik med zveznimi in slovenskimi družbenimi plani ni nikoli prišlo.141 Eni in drugi so ves čas temeljili na treh razvojnih prioritetah: povečanju proizvodnje energetskih virov, surovin in hrane. Dose­ ženi rezultati pri njihovem uresničevanju kažejo, da so se oboji, skupaj z družbenimi dogovori in samouprav­ nimi sporazumi, izkazali za »okorna in nepopolna orod­ ja, nezmožna zagotavljati prilagajanje spremembam ali celo izvajati spremembe«. In kot taki so pomenili način ohranjanja gospodarske strukture, nastale v začetnem obdobju industrializacije države z njenimi nesorazmerji vred.142 141 Prav tam, str. 62. 142 Prav tam, str. 63. OMEJENE USTAVNOPRAVNE, SISTEMSKO PLANSKE IN STRATEŠKO RAZVOJNE MOŽNOSTI 97 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 97 10.10.2013 8:42:11 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 98 10.10.2013 8:42:11 Vloga slovenske politike pri krepitvi nacionalne gospodarske moči pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 99 10.10.2013 8:42:11 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 100 10.10.2013 8:42:11 Po letu 1945 si je slovenski politični prostor lasti­ la ena sama, to je Komunistična partija oziroma Zveza komunistov, ki je bila hierarhično organizirana in cen­ tralistično vodena. Člani najožjega republiškega partij­ skega vodstva, CK KPS/ZKS, so pokrivali posamezna področja družbenega in gospodarskega življenja in vzdr­ ževali povezavo s svojimi predstavniki v najvišjih držav­ no partijskih organih v Beogradu. Slednji so si zagoto­ vili poseben položaj pri urejanju gospodarsko političnih razmer v Sloveniji. Med njimi je izstopal Edvard Kardelj. Do njegove smrti leta 1979 brez njegove privolitve ali vsaj vedenja ni mogla biti sprejeta nobena strateška od­ ločitev, ki je zadevala našo republiko. Kot karizmatičen politik z jasno vizijo je v svojih političnih prizadevanjih dajal prednost vsedržavnim potrebam in zahtevam pred nacionalnimi, slovenskimi interesi. Pri slednjih pa ni nikoli pozabil, da obstajajo in da bodo ob spremenje­ nih razmerjih moči v državi znova ogroženi, tako kot so že bili v vsej pretekli zgodovini. Gospodarstvo ni bi­ lo nikoli v ospredju njegovega zanimanja in političnega delovanja. V njem je videl le eno od področij družbe­ nega udejstvovanja, ki mora v svoji organiziranosti in funkcioniranju povsem slediti političnim zapovedim in ciljem ter ustvarjati zadostna materialna sredstva za njihovo uresničitev. To izhodišče je prišlo najbolj do iz­ raza pri Kardeljevem snovanju novih oblik gospodarsko politične organiziranosti, kot so bili socialistično zadru­ žništvo in kasneje sistem delavskega samoupravljanja VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 101 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 101 10.10.2013 8:42:11 Edvard Kardelj, 1947 (ARS, AS 1549, XIV/47) Boris Kidrič, 1947 (ARS, AS 1549, XIV/47) 102 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 102 10.10.2013 8:42:11 in združenega dela oziroma dogovorne ekonomije. Pri udejanjanju novih gospodarsko političnih načel in or­ ganizacijskih oblik je Sloveniji največkrat namenil vlogo »poskusnega zajčka«. Razpravam o medrepubliških go­ spodarskih odnosih se je izogibal. Odločno je posredo­ val le takrat, kadar so po njegovem mnenju v Sloveniji pretiravali z ugotovitvami, da samo v tej republiki »dela­ jo in garajo«, kljub temu pa »od tega nimajo nič«.143 Poleg Kardelja sta v času druge jugoslovanske dr­ žave veliko sledi v gospodarskem razvoju pustila še dva slovenska politika. Gledano kronološko, je bil prvi Bo­ ris Kidrič. Kot predvojnemu študentu kemije so mu bila ekonomska vprašanja precej bližja kot pa Kardelju, ki je obiskoval ljubljansko učiteljišče. Do svoje smrti leta 1953 je Kidrič vodil najbolj izpostavljene ustanove cen- Miha Marinko, Boris Kraigher in Stane Kavčič, 1957 (ARS, AS 1549, KIV/48) 143 Prinčič, Mesto Slovenije, str. 349. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 103 103 10.10.2013 8:42:11 tralno planskega gospodarstva in bil »spiritus agens« novega, plansko-tržnega gospodarskega sistema, ki je bil uveden na začetku petdesetih let preteklega stoletja. Že v Sloveniji, še bolj pa v Beogradu je nepopustljivo zastopal interese zvezne države in sledil načelom sve­ tovne proletarske revolucije. Njegova »slovenskost« se je še najbolj izražala v neizmerni delovni vnemi, ki ga je na koncu tudi pogubila. Drugi oziroma tretji slovenski politik, ki je v času druge jugoslovanske države pomembno zaznamoval do­ gajanje na gospodarskem področju v državi, je bil Bo­ ris Kraigher. V letih od 1963 do svoje smrti januarja 1967 je kot podpredsednik zveznega izvršnega sveta in predsednik njegovega odbora za gospodarstvo združe­ val prizadevanja za pripravo in uresničitev programa gospodarske reforme. Že pred odhodom v Beograd je kot predsednik Izvršnega sveta LR Slovenije postavil v ospredje nacionalne gospodarske interese in si prizade­ val, da bi se medrepubliški odnosi postavili na »zdra­ ve« ekonomske temelje in tako postali bolj čisti in jasni. Izhod iz vedno bolj konfliktnih razmer v večnacionalni državi je videl v iskanju sožitja med socializmom in tr- Sergej Kraigher in Edvard Kardelj, 1959 (ARS, AS 1549, XIV/48) 104 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 10 4 10.10.2013 8:42:11 gom in v decentralizaciji odločanja. Okoli sebe je zbral vrsto sposobnih in ambicioznih predstavnikov mlajše politične generacije in gospodarstvenikov, ki so potem v šestdesetih letih in na začetku sedemdesetih let prevzeli pomembne položaje v izvršilni, zakonodajni in upravni veji oblasti ter postali direktorji najpomembnejših slo­ venskih podjetij. Kraigher je bil pri graditvi svoje vizije gospodarskega napredovanja Slovenije v razmerah eno­ tnega jugoslovanskega trga zelo stvaren in pragmatičen. Kot seje spominjal Cvetko Kobal, kije v obravnavanem obdobju sodil v krog vodilnih slovenskih bančnikov, jim je Boris Kraigher že v petdesetih letih naročil, naj mu pripravijo študijo o denarno blagovnih odnosih Slove­ nije z drugimi republikami, ki naj bi na »konkretnih ekonomskih izračunih in številkah« zavrnila ali potrdila splošno prepričanje, da je Slovenija najbolj izkoriščana republika v državi. Po Kobalovih besedah študije niso napravili, so pa Kraigherju s posameznimi izračuni »do- Ivan Maček in Josip Broz, 1959 (ARS, AS 1549, XIV/ 53) VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4indd 105 105 10.10.2013 Miha Marinko, Svetozar Vukmanović in Franc Leskošek, 1954 (ARS, AS 1549, XIV/48) kazali«, da je Slovenija res zelo obremenjena z različnimi »zveznimi dajatvami«, ki pa jih lahko vedno »kompenzi­ ra« z izkoriščanjem prednosti najrazvitejše republike na jugoslovanskem trgu. Povedali so mu tudi, da se kljub znatnim sredstvom, ki so bila vložena v hitrejši razvoj drugih jugoslovanskih republik, njihov razvojni zaosta­ nek za Slovenijo ni zmanjšal. Ko je Kraigher slišal tisto, kar je hotel, tega vprašanja ni več tako problematiziral. Med dolgoletnimi člani slovenskega CK ZKS je bilo še nekaj takih, ki so ob pomoči širšega kroga sodelavcev in zaupnikov obvladovali posamezne procese, gospodar­ ske panoge in teritorialna območja. Tako se je Sergej Kraigher, ki je sicer spadal v krog Edvarda Kardelja, še posebej izkazal pri uveljavljanju dogovornega gospodar­ stva v Sloveniji. Njegova »brezkompromisna« doslednost in vztrajnost je prišla najbolj do izraza pri preoblikova­ nju velikih podjetij, kot sta bili Ljubljanska banka in Iskra. Franc Leskošek je v prvih povojnih letih nepo­ sredno usmerjal proces industrializacije in je tudi v ka­ snejših dvajsetih letih ostal v krogu tistih, ki so odločali o večjih naložbah v slovenski industriji. Ivan Maček je vsa leta »držal roko« nad gradbeništvom in zaprto cono na Kočevskem. Viktor Avbelj pa je bil »politični boter« hitro razvijajočega se gospodarstva na Dolenjskem. 106 pot do slovenske narodnogospodarske $uvereno$ti_kor4indd 106 10.10.2013 8:42:12 Krepitev prizadevanj za decentralizacijo gospodarskega odločanja, posodobitev gospodarskega sistema in politike (1945-1974) Konec leta 1946 so vodilni slovenski komunisti še posebej zavzeto izpostavljali prednosti gospodarsko močne in enotne Jugoslavije. Bili so kritični do sloven­ ske ozkosti, šovinizma in separatizma, ki so prihaja­ li najbolj do izraza v gospodarstvu. »Cilj Slovencev je ustvaritev gospodarsko močne Jugoslavije,« je leta 1946 poudaril Edvard Kardelj, zato bo »vsak partikularizem, provicializem, ozkogrudnost imel hude posledice. Glav­ ni odnos slovenskega naroda do nove Jugoslavije mora biti v tem, da sleherni naš delovni človek ve s polno za­ vestjo, daje Jugoslavija prav tako njegova lastna tvor­ ba, njegova lastna država, kakor je LR Slovenija.« Po njegovih besedah je prišel čas, ko je treba »tesneje po­ vezati narode v skupnem ustvarjalnem delu« in »ustvar­ jati jugoslovansko zavest«, da bi lahko »ustvarili velike stvari«.144 Tudi za Borisa Kidriča si močne Jugoslavije ni bilo mogoče zamisliti brez ekonomske enotnosti in fe­ derativne izgradnje države, kar pa je mogoče doseči le z osredotočenjem vseh sil in usmerjanjem razvoja z enim centralnim planom.145 Kot je večkrat ponovil, je »danes Beograd središče vseh uspehov in moči naših narodov, je zaščitnik svobode, enakopravnosti in suverenosti na­ ših republik, je središče našega gospodarstva«.146 Ude- 144 LP, 20. 11. 1946, Ustavodajna skupščina je na drugi seji izvolila svoje predsed­ stvo, str. 1-2. 145 Kidrič, SD IV, str. 180-181. 146 Prav tam, str. 367. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 107 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 107 10.10.2013 8:42:12 janjanje političnega načela bratstva in enotnosti jugo­ slovanskih narodov na ekonomskem področju je ostala izpostavljena vrednota skoraj do konca države. Slovensko politično vodstvo se je od jeseni 1946 do spomladi 1947 trudilo, da bi svojim državljanom poja­ snilo koristi centralistične gospodarske ureditve, dol­ žnosti in »prav posebne naloge« slovenskega gospodar­ stva v vsedržavnem gospodarskem načrtu. Njegovi člani so s številkami in konkretnimi primeri dokazovali, da je slovensko gospodarstvo v povojnem času že napravilo znaten napredek le po zaslugi materialne in denarne pomoči zvezne vlade in drugih delov države. Zagotavljali so, da bo uveljavitev skupnega petletnega gospodarske­ ga načrta Sloveniji zagotovila še hitrejši razvoj, ki pa ga bo treba še bolj prilagajati in usklajevati z zveznim cen­ trom. Ob tem so opozarjali, da je »kurz določen in kon­ troliran v Beogradu in ga ni mogoče nikjer v Ljubljani spreminjati«. V svojih govorih so predpostavljali, da bo Slovenija pokazala »močno splošno državno zavest« in prispevala svoje »vsakdanje gospodarske napore« ne le za dvig »našega skupnega blagostanja«, temveč bo »da­ jala tudi živa in materialna sredstva« za hitrejši razvoj gospodarsko manj razvitih republik. Na zasedanju zve­ zne skupščine marca 1947, na katerem so obravnavali in sprejeli zakon o petletnem gospodarskem načrtu, je Miha Marinko zagotovil, da slovenska politika podpira in sprejema razvojno pot, kot jo je določil zvezni načrt. Ogradil se je od vseh »pomislekov« iz svoje republike, da naj bi ta razvojna pot pomenila »demontiranje oziroma kočenje razvoja slovenske industrije«. Po tem zasedanju je imel partijski aktiv CK KPS konferenco. Na njej je Miha Marinko že v uvodnih besedah opozoril, da širše razprave okoli republiškega petletnega gospodarskega načrta ne bodo niti zaželene niti potrebne, saj bo vsaka panoga in vsako podjetje »dobilo svojo nalogo od vrha naznačeno. O tem (pa), kar je z vrha naznačeno, tako re­ koč ne more biti diskusije.«147 V naslednjih šestih letih je slovensko partijsko vod­ stvo zvesto sledilo zvezni politiki. Njegovi najvplivnejši člani so bili »poklicani« v Beograd in so prevzeli najodgo- 147 Prinčič, Slovenska industrija, str. 48-49. 108 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 108 10.10.2013 8:42:12 vornejše položaje pri načrtovanju pospešene industriali­ zacije in uresničevanju prioritetnih razvojnih projektov. V ospredju sta bila Boris Kidrič148, ki je postal tvorec prve petletke in nato najvidnejši snovalec novega gospo­ darskega sistema, in Franc Leskošek, v letih 1947 do 1951 minister za težko industrijo vlade FLRJ. Republi­ ška vladaje v tem času samo »registrirala in sprejemala« direktive, ki so prihajale iz Beograda. Brez ugovorov so bile sprejete tudi najpomembnejše odločitve, ki so moč­ no posegle v gospodarsko življenje naše republike. Med njimi je izstopala tista iz decembra 1949, kije od Slo­ venije zahtevala, da bistveno upočasni graditev republi­ ške industrije ter vsa razpoložljiva sredstva preusmeri v pospešeno graditev zveznih kapitalnih objektov. Tudi postopek podaljšanja prvega republiškega petletnega plana so v naši republiki vzeli kot golo administrativno formalnost. Potem ko je bil sprejet zakon o podaljšanju petletnega plana FLRJ, je predsednik slovenske vlade januarja 1951 obvestil predsednika republiške skupšči­ ne, da »tudi v Sloveniji ne bo mogoče izvršiti vseh nalog iz republiškega petletnega plana in je zato potrebno, da se njihova izvršitev odloži za eno leto«. Predlagal je, naj ta pravni postopek izpelje tako, da vnese določilo o po­ daljšanju plana v zakon o državnem proračunu LR Slo­ venije za leto 1951. Republiška skupščina je ta predlog sicer soglasno in s ploskanjem sprejela, toda iz razprave in poročil posameznih poslancev je razbrati, da se s tem ukrepom niso povsem strinjali.149 Ko je v naslednjem letu začel veljati novi gospodarski sistem, je v Sloveniji »vladalo splošno prepričanje, da bodo republiške inve­ sticije večje, kot doslej in da jih bo mnogo«. Republiško vodstvo pa je šele ob obravnavi predloga družbenega plana LRS za leto 1952 priznalo, da za take investicije ni niti sredstev niti razmer, ker je treba v celoti upošte­ vati določila zveznega plana, po katerih je treba večino investicijskih sredstev nameniti gradnji določenih indu­ strijskih objektov.150 148 Boris Kidrič je junija 1946 postal minister za industrijo FLRJ. Leta 1948 je postal predsednik Planske komisije vlade FLRJ, predsednik Gospodarskega sveta vlade FLRJ, januarja 1953 pa član ZIS, odgovoren za gospodarstvo. 149 Prinčič, Slovenska industrija, str. 101-102. 150 Prav tam, str. 111. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 109 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 109 10.10.2013 8:42:12 Člani CK ZKS, 1954 (ARS, AS 1549, XIV/48) V drugi polovici leta 1952 se je moral Boris Kidrič zaradi bolezni umakniti iz javnega življenja. Njegova smrt aprila naslednjega leta je pomenila začetek kon­ ca politike uresničevanja plana enosmerne in pospeše­ ne industrializacije. Ko je državni partijski vrh kritično spregovoril o njeni zasnovi, so se začele odpirati možno­ sti za večje in tudi javno izražanje nacionalnega gospo­ darskega interesa. Predlog zveznega družbenega plana za leto 1953 je bil prvi pomemben razvojni dokument, ki mu je slovenski izvršni svet javno nasprotoval. Po­ tem ko so se njegova pričakovanja zopet izjalovila, so predstavniki Slovenije zavrnili predlog zveznega plana. Jeseni 1952 je slovenska vlada poslala zveznemu go­ spodarskemu svetu tri »proti predloge«, v katerih je zah­ tevala povečanje obsega sredstev za graditev objektov temeljne investicijske graditve v Sloveniji. Decembra pa je, skupaj s prezidijem ljudske skupščine LRS, zvezno vlado obvestila, da dodeljena sredstva ne zadostujejo za uresničitev investicijskega načrta. Tega in še nekatere druge ugovore pa je zvezna vlada zavrnila in uveljavila svojo prvotno odločitev. Leta 1954 je snovanje in uresni­ čevanje gospodarske politike še teklo po »starih tirih«. V Sloveniji so bili v tem letu še posebej nezadovoljni z zvezno investicijsko politiko in so njene ukrepe ocenili kot zelo »utesnjene« in »nepopularne«. Najbolj so nego- 110 pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 110 10.10.2013 8:42:12 dovali poslanci okrajnih skupščin. Ti so namreč verjeli obljubam iz prejšnjega leta, da bodo komune že v letu 1954 dobile »veliko vlogo pri razširjeni reprodukciji«, za­ to so pri snovanju svojih družbenih planov načrtovali, da bodo okrajni in mestni kreditni skladi že razpolagali s precejšnimi investicijskimi sredstvi. Novembra 1954 je Josip Broz v svojem govoru v Ko­ pru napovedal, da bo državno vodstvo zaradi nakopiče­ nih težav »storilo najodločnejše ukrepe« za spremembo gospodarske politike, kar se je v naslednjem letu tudi zgodilo. Ta govor je v Sloveniji zelo odmeval. Javnost ga je navdušeno sprejela in razumela tudi kot zagoto­ vilo, da lahko odkrito izrazi nezadovoljstvo nad gospo­ darskimi razmerami. Prebivalstvo je bilo nezadovoljno z nizkim standardom, protestiralo je tudi proti novemu plačilnemu sistemu. Okrajni funkcionarji so se najbolj pritoževali nad težavami pri zagotavljanju kreditnih in likvidnostnih sredstev, vodilni gospodarstveniki, nižja partijska vodstva in tudi ekonomisti so bili zlasti neza­ dovoljni zaradi prevelike davčne obremenitve. Dokazo­ vali so, da je naša republika zaradi prevelike obdavčitve »zapostavljena« in da se jo izrablja za hitrejši ekonomski razvoj ostalih republik. Podobno so stanje v Sloveniji ocenjevali tudi posamezni člani republiškega vodstva. Izstopal je Josip Vidmar, ki na sejah republiških organov večkrat ni hotel glasovati za tako politiko.151 Sicer pa je republiška vlada uradno in navzven odločno podpirala politiko zveznih organov. Tudi slovensko partijsko vod­ stvo je »napade« na zvezno državo zavračalo in obsojalo, čeprav je bilo tudi samo deležno pritiskov iz zveznega izvršnega sveta in posameznih republiških vodstev. Sle­ dnja so Sloveniji očitala, da »ima dovolj sredstev, da je privilegirana in protežirana od tega in onega«, in javno spraševala, kdaj bo »prišel čas, da se v tem pogledu na- lsl Tako je na seji predsedstva SZDL Slovenije januarja 1955 Josip Vidmar vprašal Miha Marinka in Marjana Breclja, ali vesta, kam gre denar, ki ga Slovenija pošilja v Beograd. Nadalje je zahteval, da Slovenija preneha pošiljati denar za nerazvite re­ publike ali vsaj doseže, da se za ta sredstva postavi neka sprejemljiva meja. Marjan Brecelj je zastopal zvezna stališča v smislu, da mora biti »naša politika in celotna orientacija taka, da se dvignejo zaostali kraji v državi« (...) in da je zato »nujno odvajanje posebnega davka tistim republikam, ki nimajo večjega dohodka«. Miha Marinko pa je Vidmarja zavrnil, »čemu pa nisi šel v Beograd in se temu izognil«, ter ga opomnil, daje »po toči zvoniti prepozno«. - Prinčič, Slovenska industrija, str. 159. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 111 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 111 10.10.2013 8:42:12 pravi red«.152 Na začetku leta 1955 so v Izvršnem komi­ teju CK ZKS še pričakovali, da bo sprememba razvojne politike prinesla tudi večjo samostojnost republik v go­ spodarskih zadevah. Navdušenje pa se je moralo kmalu umakniti zahtevi iz Beograda, daje »na Sloveniji velika odgovornost, zato mora vleči gospodarstvo naprej«. To je pomenilo, daje »treba iti bolj v korak z jugoslovansko ekonomsko politiko« in okrepiti »perspektivo enotne so­ cialistične koncepcije v Jugoslaviji«.153 Družbena plana FLRJ za leto 1956 in 1957 sta po­ trdila napovedi, da bo osrednja oblast prizadevanja za stabilizacijo gospodarstva izkoristila za povečanje gospo­ darskega centralizma. Slovenska politika ni nasprotova­ la krepitvi zveznih oblasti in se je javno zavzemala za od­ ločno in ostro »borbo proti nacionalističnim tendencam«. Kritičnih pripomb in zahtev partijsko vodstvo ni odobra­ valo. Prvič zato, ker so bile premalo »konstruktivne« in »jasne«, da bi jih upalo podpreti, ne da bi se osmešilo in »pred vso Jugoslavijo postavilo v neko nemogočo situaci­ jo«. Drugič pa zato, ker je bilo prepričano, da z njimi ne bi bili uspešni. »Preko določenih okvirov, stališč in ob­ veznosti ni mogoče iti,« je opozarjal Boris Kraigher. Tudi sklicevanje na že sprejeta stališča ni zagotavljalo uspe­ ha, kar se je zgodilo z njegovim predlogom za povišanje življenjske ravni.154 Zato bi bilo po njegovem še bolj »ilu­ zorno« pričakovati, da bi lahko »kaj dosegli z nekakšnim večjim subjektivnim pritiskom, z večjim uveljavljanjem takšnih in drugačnih stališč, ki nimajo stvarne podla­ ge«. Slovenski politiki so se zato v tem prehodnem obdo­ bju rajši oklepali pragmatičnih in stvamejših izhodišč, ki politično niso bila sporna. Ta pa so bila: »Boriti se za to, da imamo jasne perspektive v jugoslovanskem me­ rilu in da v okviru predpisov naša podjetja ekonomsko 152 Prinčič, V začaranem krogu, str. 29. 153 Prav tam, str. 30. 134 V razpravah o zveznem družbenem planu za leto 1956, ki so potekale v gospo­ darskem odboru ZIS, je prišlo do razlik pri ocenjevanju možnosti za povečanje ži­ vljenjske ravni prebivalstva v mestih in industrijskih središčih. Ker je bil to prvi cilj gospodarske politike v letu 1956, je večina razpravljavcev pričakovala, da se bo ta raven povečala za 20 %. Boris Kraigherje bil drugačnega mišljenja. Zastopal je sta­ lišče, daje s političnega vidika takšno povečanje nezadostno, saj s tem ne bi dosegli tistega, o čemer »govorimo« in »prepričujemo« ljudi v veliki politični akciji, s katero hočejo ponuditi ljudem »oprijemljivo socialistično perspektivo«. 112 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 112 10.10.2013 8:42:12 uspevajo.«155 Nižji oblastni organi in gospodarski krogi s tehnično inteligenco pa so bili v letu 1956 in 1957 »zelo nastrojeni«, tako proti Beogradu kot proti drugim repu­ blikam. Tudi delavci so v tem času s posameznimi de­ janji opozorili na to, da nočejo biti več zgolj ravnodušni opazovalci in spremljevalci vedno bolj zapletenih gospo­ darskih gibanj in medrepubliških političnih odnosov. Z družbenim planom za leto 1957 se je zaključilo obdobje enoletnih gospodarskih načrtov, ki so se zače­ li leta 1952. Končalo pa se je tudi obdobje, v katerem je zlasti med jugoslovanskimi ekonomisti veljalo pre­ pričanje, da je Jugoslavija po svojih surovinah bogata dežela. Ves dotedanji razvoj in vrsta geoloških raziskav sta dokazovala ravno nasprotno in opozorila, da bo ime­ la Jugoslavija na tem področju vedno več težav. Konec decembra 1957 je bil sprejet Družbeni plan gospodar­ skega razvoja Jugoslavije od leta 1957 do 1961, ki je že upošteval nova dognanja. V času razprav so vodil­ ni slovenski politiki podpirali usmeritev, ki jo je v svo­ jem pismu poleti 1957 nakazal IK CK ZKS, po kateri bi se moral zvezni petletni plan osredotočiti na reševanje dveh problemov: izboljšanje življenjskega standarda in zmanjšanje zunanjetrgovinskega primanjkljaja. Po be­ sedah Borisa Kraigherja je takšna usmeritev predposta­ vljala, da se bo treba v skladu z omejenimi ekonomskimi možnostmi »omejiti na postopno dvigovanje življenjske­ ga standarda, predvsem na področje osebne potrošnje«, medtem ko bo treba pri splošni potrošnji »naše apetite omejiti na tisti minimum, ki je potreben za to, da lahko zagotovimo povečano osebno potrošnjo in tudi razvijanje naših gospodarskih kapacitet, ki so potrebne za reševa­ nje deficita v zunanji plačilni bilanci«.156 Slovenski pred­ stavniki so podpirali predlog o oblikovanju investicijske politike, ki bo pospešila razvoj do tedaj zapostavljenih gospodarskih področij in zmanjšala delež neto investicij v narodnem dohodku, kije bil v letih 1947 do 1956 pov­ prečno 12,4-odstoten. Izbor ekonomskih ukrepov in ob­ veznih smernic pa ni ustrezal njihovim pričakovanjem, iss Prinčič, V začaranem krogu, str. 56. 156 ARS, AS 1589/Ш, šk. 7, Zapisnik razširjene seje Izvršnega komiteja CK ZKS, 13. 7. 1957. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 113 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 113 10.10.2013 8:42:12 saj so zaradi reševanja politično teritorialnih problemov oziroma pospeševanja razvoja nerazvitih republik zapo­ stavili ekonomsko politična načela in razvoj celotnega gospodarstva. Republiški izvršni svet je zato imel največ pripomb na investicijski načrt, ki do konca leta 1961 za Slovenijo, razen za energetiko, ni predvidel naložb, ki bi predstavljale izhodišče za njen nadaljnji razvoj. S tem so slovenskim podjetjem ostale le še »teoretične možnosti«, da pridejo do potrebnih sredstev na natečajih za kredi­ te iz Splošnega investicijskega sklada. V gospodarskem odboru izvršnega sveta so menili, da bo zaradi takšne politike slovensko gospodarstvo močno zaostalo za dru­ gimi republikami, kar bo zmanjšalo njegov delež v sku­ pnem nacionalnem dohodku, s čimer se bodo zmanjšali prispevki Slovenije za splošno državne potrebe. Zvezni izvršni svet so opozorili, da Slovenija v tem »okviru« ne more najti svojega mesta, in zahtevali odgovor na vpra­ šanje, »ali je v sedanji etapi primeren pospešen razvoj FLRJ kot celote ali pa je pri doseženem razvoju osnovno vprašanje medsebojni odnos posameznih teritorijev«.157 Iz dolgotrajnih in zelo polemičnih razprav so slovenski predstavniki izšli kot poraženci. Je pa Slovenija v svo­ jem petletnem družbenem planu dala močnejši pouda­ rek trgovini, obrti, turizmu in kmetijstvu. Tabela 13: Predvideno povečanje družbenega bruto proizvoda v gospodarstvu LRS 1956-1961158 157 Prinčič, V začaranem krogu, str. 64-64. 158 UL LRS, št. 6/3, 23. 1. 1958, Družbeni plan gospodarskega razvoja LR Slovenije za razdobje od 1957. do 1961. leta. 1956 v milijardah din 1961 v milijardah din Povprečno letno povečanje v % Gospodarstvo 547,8 805,8 8,0 Industrija 345,7 508,2 8,0 Kmetijstvo 61,4 99,0 10,0 Gozdarstvo 6,6 7,5 2,6 Gradbeništvo 27,3 36,7 6,0 Promet 32,4 45,2 7,0 Trgovina 23,5 34,2 7,8 Gostinstvo 11,6 17,5 8,6 Obrt 39,3 57,5 8,0 114 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 114 10.10.2013 8:42:12 S sprejetjem drugega petletnega načrta so se pri­ stojnosti zveznih organov povečale, zato so se njihovi odnosi z republiškimi izvršnimi sveti poslabšali. To se je najbolj pokazalo pri razpravi o predlogu zveznega druž­ benega plana za leto 1958 v zvezni skupščini. Poslan­ ci so ga »ostro« napadli, pri čemer je prednjačil Viktor Avbelj. Tega leta je moral IK CK ZKJ v svojem pismu priznati, da so se v državi pojavili nacionalistične težnje in nasprotja med republiškimi vodstvi. Komunisti posa­ meznih republik so se začeli deliti na tiste iz razvitih in tiste iz nerazvitih republik. V državi sta se izoblikovali dve usmeritvi ali struji. Ena se je zavzemala, da se inve­ sticije namenijo naložbam v posodobitev in razširitev že obstoječih industrijskih zmogljivosti. Druga pa je zahte­ vala, da se, tako kot je bilo predvideno z drugim petle­ tnim načrtom, največji del investicijskih sredstev vloži v hitrejši gospodarski razvoj nerazvitih republik, da bi se pospešilo njihovo »dohitevanje« razvitih republik. Leta 1959 se je »boj« za investicije iz splošnega investicijske­ ga sklada prenesel še na druga področja. Medrepubli­ ško tekmovanje in nasprotovanje pa se je iz partijskih in vladnih kabinetov začelo širiti na okraje in podjetja ter počasi prodiralo v vse pore gospodarskega življenja. Na drugem plenumu CK ZKJ so ugotovili, da med pod­ jetji ni več »duha sodelovanja in zdravega tekmovanja«, temveč se vse bolj kaže »duh nelojalne konkurence«.159 V obravnavanem času je slovensko politično vodstvo doma odločno zastopalo stališče, da mora Slovenija podpirati razvoj manj razvitih republik in z njimi dobro sodelovati, da si ohrani njihove trge in še druge pred­ nosti pri vzpostavljanju gospodarskih odnosov z njimi. V odnosih do zvezne ekonomske politike in drugih re­ publiških gospodarstev pa je bilo njegovo vodilo, da se mora Slovenija zavzemati za »tako pot, po kateri bo tri četrtine ustvarjenih sredstev ostalo doma, za potrebe podjetij in občin«.160 Konec petdesetih let je vodilne položaje v republiki prevzela mlajša generacija politikov na čelu z Borisom Kraigherjem. Tako kot hrvaški so tudi slovenski politiki 159 Prinčič, V začaranem krogu, str. 97. 160 Prav tam, str. 96-99. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 115 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 115 10.10.2013 8:42:12 menili, da je ekonomska ureditev Jugoslavije preživela in da je prišel čas, ko je treba najti sožitje med socializ­ mom in trgom, pospešiti decentralizacijo odločanja in se bolj odpreti zunanjemu svetu. Na začetku šestdesetih let republike niso več prikrivale nasprotovanj. Prepiri in medsebojna obtoževanja, ki so se začeli znotraj najvišjih partijskih teles, so se nadaljevali v zvezni skupščini, na sestankih množičnih in strokovnih organizacij, v okviru zveznega izvršnega sveta pa zlasti v njegovem ekonom­ skem svetu. V tem času je vsaka republika še imela bolj ali manj svojo predstavo o bodočem gospodarskem ra­ zvoju, v kateri je bilo malo prostora in pripravljenosti za upoštevanje potreb in želja drugih, temveč so postavile v ospredje svoje zahteve in lastne žgoče probleme. Nato pa sta se oblikovala dva tabora, ki sta zagovarjala povsem nasprotni razvojni usmeritvi. Prvi je hotel razvoj obrni­ ti nazaj. Srbija, kot njegova vodilna sila, je ob podpori nerazvitih republik zahtevala, da se okrepi vloga zvezne države in da se povrneta centralistični planski sistem in distribucija, saj samoupravljanje in spremembe v go­ spodarski ureditvi, predvsem pa poskusi liberalizacije in uvajanje večje vloge trga niso prinesli obljubljenega napredka in blaginje. Drugi tabor, katerega članica je bila poleg Hrvaške tudi Slovenija, je z zaskrbljenostjo spremljal nazadovanje in vse večje zaostajanje svojih gospodarstev za razvitimi državami in se je zavedal nuj­ nosti korenitih reform. Prizadeval si je za decentralizaci­ jo in posodobitev gospodarskega življenja, za večjo vlogo republike pri odločanju in usmerjanju gospodarskega življenja ne samo znotraj republiških in državnih meja, temveč tudi pri sklepanju odnosov s tujimi gospodar­ skimi partnerji. Zahteval je sprostitev tržnih zakonitosti in opustitev toge avtarkične miselnosti.161 Ob vstopu v razgibana reformna šestdeseta leta, ko sta se po besedah Staneta Kavčiča moč in čar narodno­ osvobodilne vojne umikala v zgodovinski spomin, je slo­ venska politika pokazala bolj odločen obraz. Še posebno veliko naporov je vložila v izvedbo t. i. male reforme, ki je bila uvod v spreminjanje cenovnih, dohodkovnih, ban­ čno kreditnih in zunanjetrgovinskih odnosov in v sno- 161 Prav tam, str. 123, 151. 116 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 116 10.10.2013 8:42:12 vanje tretjega petletnega načrta. Slovenski politični vrh se ni strinjal z vsemi spremembami, ki jih je prinesel drugi v vrsti poskusov makroekonomske stabilizacije in globljih sistemskih sprememb. Velike zamere je imel do preureditve bančništva, zlasti do nove organizacije po­ sebnih zveznih bank, ter zaradi ukinitve hranilnic, ki so imele v naši republiki 100-letno tradicijo. Gospodarski analitiki so opozarjali na številne nedorečenosti pri in­ vesticijah, amortizaciji, proračunskem poslovanju in še na nekaterih drugih področjih, ki jih nova zakonodaja ni zajela. Spremembe v delitvi dohodka med podjetji in dr­ žavno skupnostjo in zakon o sredstvih gospodarskih or­ ganizacij pa v Sloveniji niso bili deležni take pozornosti, kot seje dogajalo v preteklosti. Kljub temu pa je sloven­ sko partijsko vodstvo z velikim odobravanjem pozdravilo začetek reformnih prizadevanj ter jih do konca odločno in v celoti podpiralo. Zavedalo seje namreč, da bodo re­ formna načela uresničena le, če jih bo Slovenija odločno in v celoti podpirala. Boris Kraigherje slovensko strate­ gijo predstavil takole: »Slovenske pripombe ne bi sme­ le zavirati sprejema in je boljše, če se stvari sprejmejo brez naših pripomb, da pa jih kasneje pri snovanju tega sistema postopoma popravljamo in korigiramo, kot pa da bi zaradi tega prišlo do nadaljnjega odlaganja rešitev celotnega tega problema.« Skratka, v Sloveniji so se za­ vedali, da morajo biti »zastavonoše« v nadaljnjem razvi­ janju gospodarskega sistema, kajti sicer se »bodo še bolj krepile tendence, ki težijo za tem, da gremo ponovno na prejšnje ukrepe, se pravi na ponovno maksimiranje cen, na ponovno distribuiranje uvoznega materiala itd.«162 Tudi na začetku jeseni leta 1961, ko je bilo že očitno, da reformska načela ne morejo zaživeti, je slovenski izvršni svet še vedno menil, daje za negativne ocene prezgodaj. Priznal pa je, da »nekatere negativnosti nesporno so«, in je bil že za to, da se o njih spregovori. V svoji kritiki pa ni upal iti predaleč, saj je bilo takrat že očitno, da zvezna uprava vsako kritiko jemlje preveč resno ter jo izrablja, da se »pripravi teren za one druge instrumente«. Zato je od svojih predstavnikov v zveznih telesih zahtevala, da še naprej odločno nastopajo v »zaščito vseh tistih stra- 162 Prav tam, str. 146. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 117 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 117 10.10.2013 8:42:12 ni novega sistema, ki je predstavljal napredek«. Konec leta 1961 pa je vnema slovenske politike, da je treba brezpogojno podpirati reformna prizadevanja, začela po­ puščati. Izjema je bilo področje bančništva, s katerim je imela velike načrte. Ugotovila je namreč, da je brez pomena govoriti o večji vlogi republike na gospodarskem področju, dokler zvezni izvršni svet prek Narodne banke Jugoslavije in posebnih zveznih bank razpolaga s prete­ žnim delom akumulacije in jo deli po političnih merilih. Konec leta 1961 je izkoristila večje sistemske možnosti in ustanovila Splošno gospodarsko banko LRS, ki naj bi v okviru republike v celoti prevzela kratkoročno krediti­ ranje ter začela urejati kreditno-monetarno problema­ tiko. Ta banka še nekaj časa ni mogla opravljati večine nalog, ki jih je določil ustanovitveni akt. Kljub temu pa sta z njo slovenska politika in gospodarstvo dobila po­ membno stvarno oporo pri udejanjanju razvojnih zami­ sli. Kot so ugotovili na seji republiškega izvršnega sveta 29. decembra 1961, je bila »prvi korak pri krepitvi vloge republike v gospodarskem odločanju, s katerim se je de­ jansko začelo osamosvajanje naše republike«.163 Tabela 14: Vpisane in vplačane obveznice na račun Splošne gospodarske banke LRS leta 1963 (v milijon din)164 Vplačnik obveznic Zneski vpisanih obveznic in depozitov Vplačani zneski Gospodarske organizacije 9.330 8.712 Okrajni skladi 300 300 Občinski skladi 1.363 1.208 Banke 1.230 1.170 Ostali vpisniki 48 48 Skupaj obveznice 12.271 11.438 Depoziti 4.974 4.963 Skupaj zbrana sredstva 17.245 16.401 Razprave o osnutku novega, tretjega zveznega pet­ letnega plana, ki so se začele marca 1960, niso bile pri- 163 Prav tam, str. 149. 164 Lazarevič, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, str. 312. 118 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 118 10.10.2013 8:42:12 merljive s predhodnimi. Pokazale so, da so pogledi po­ sameznih republiških vodstev na nadaljnji gospodarski razvoj zelo različni in nasprotujoči. Jedro spora je bilo težišče nadaljnjega gospodarskega razvoja, se pravi, ali je gospodarska politika, ki je bila sprejeta leta 1955, še lahko podlaga za nadaljnji gospodarski razvoj ali ne. Severni republiki, ki se jima je pri glasovanju o načelnih vprašanjih pridružila tudi Makedonija, sta bili za to, da se ne hiti s spreminjanjem gospodarske usmeritve, tem­ več se obstoječo dopolni, kar bi bilo, skupaj s spremem­ bami v gospodarskem sistemu, zadostno zagotovilo, da bi nastopilo tako povečanje proizvodnje, investicijskih naložb in blagovne menjave s tujino, da bi lahko še pospešili rast narodnega dohodka, delovne storilnosti, osebne porabe in postopno uskladili tekočo poslovanje s tujino, tako da bi do leta 1965 že postali aktivni. Juž­ ne republike, načelovala jim je Srbija, pa so dokazovale, da obstoječa gospodarska politika ni dala pričakovanih rezultatov, zato so zahtevale, da se jo spremeni oziro­ ma vrne nazaj na prejšnje tire. Po njihovem bi morala spremenjena gospodarska usmeritev temeljiti na dol­ goročnih investicijskih naložbah v velike industrijske objekte, katerih večina bi bila v nerazvitih republikah. V slovenskem izvršnem svetu in slovenskem partijskem vodstvu so se strinjali s splošno usmeritvijo in težiščem gospodarskega razvoja, ki ga je napovedal osnutek pet­ letnega plana. Do nekaterih predvidevanj in postavk pa so bili od vsega začetka zelo kritični. Največ stvarnih pripomb so imeli na razdelitev investicijskih sredstev in načrt razvoja nerazvitih območij v državi.165 Slovenski predstavniki so bili v času sprejemanja zveznega plana večkrat izpostavljeni premišljenim in vnaprej dogovor­ jenim pritiskom zvezne administracije in posameznih republiških vodstev. Kljub temu pa so nastopali preu­ darno in umirjeno, saj so se že pred odhodom v Beograd dogovorili za taktiko »ekonomske argumentacije«, to je, da bodo s »premišljenimi in na ekonomskih izračunih utemeljenimi dokazi branili interese nadaljevanja dose­ danjega gospodarskega razvoja«. Družbeni plan gospo­ darskega razvoja Jugoslavije od leta 1961 do leta 1965, 165 Prinčič, V začaranem krogu, str. 155-159. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 119 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 119 10.10.2013 8:42:12 ki ga je zvezna skupščina sprejela decembra 1960, ni povsem ustrezal slovenskim pričakovanjem, kljub te­ mu pa so v drugih republikah zatrjevali, da je Slovenija njegov sprejem izsilila in da je bil sestavljen po meri razvitega dela države. Slovenski gospodarstveniki so ta plan javno ocenili kot sicer »edino najboljšo možno reši­ tev«, ki pa ima preveč napete proporce, zlasti glede po­ večanega deleža bruto investicij in neugodnega odnosa med gospodarskimi in negospodarskimi investicijami. Napovedali so, da bo zaradi tega prišlo do »resnih neso­ razmerij«, kar bo povzročilo številne probleme v »soraz­ merno ostri obliki« in še olajšalo pot administrativnim posegom.166 Tako se je tudi zgodilo. Državno partijsko vodstvo se je planu odpovedalo, še preden se je dobro začel. To se je zgodilo na četrtem plenumu CK ZKJ ju­ nija 1962. Na njem so bili zavrnjeni tudi očitki na račun Slovenije, priznana je bila njena odločilna vloga v jugo­ slovanskem gospodarskem razvoju in pravica, da se hi­ treje razvija. Josip Broz je namreč v zvezi z »govoricami«, da Slovenci živijo bolje zato, ker izkoriščajo druge, odgo­ voril takole: »Ni res, da Slovenci živijo bolje na tuj račun. Drži, da je bila Slovenija dosti naprednejša od drugih republik, da je imela industrijo, kadre in delavce, ki so znali dvigniti proizvodnjo in produktivnost dela na višji nivo, s tem pa tudi standard. Ne moremo zdaj zahtevati, naj Slovenci ostanejo tam, kjer so bili leta 1941, dokler se vse druge republike ne dvignejo na ta nivo, ampak moramo tudi njim omogočiti, da še bolj napredujejo, če hočemo, da imamo od njih večjo korist. Več ko bo imela Slovenija, več bo lahko dajala drugim.«167 Epizoda s sedemletnim gospodarskim načrtom je bila še ena potrditev, da se v prvi polovici šestdesetih let v Jugoslaviji niso mogli zediniti o novi razvojni usmeri­ tvi. Pripravo načrta so zvezni organi sicer začeli spomla­ di 1963, toda do konca leta je delovna vnema že popu­ stila, zanimanje pa se je poleglo. V letu 1964 so se sicer pokazali njegovi obrisi, vendar dalj kot do sprejema re­ solucije o smernicah za izdelavo zveznega plana, ki jo je zvezna skupščina sprejela konec tega leta, niso prišli. 166 Prav tam, str. 161. 167 Prav tam, str. 175. 120 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 120 10.10.2013 8:42:12 Pa tudi resolucijo, ki je bila na načelni ravni sprejemlji­ va tako za razviti sever kot manj razviti jug, so nasle­ dnje leto umaknili. V Sloveniji so spomladi 1963 določili skupino vodilnih ekonomistov z Aleksandrom Bajtom na čelu, ki naj bi sodelovala pri delu zveznih komisij. Že jeseni pa se je slovenski izvršni svet začel umikati iz te­ ga projekta, ker se mu je zdelo nesmiselno ukvarjati se z njim, dokler se vse republike ne dogovorijo glede njego­ vih temeljnih postavk in izhodišč. Slednje je še posebno veljalo za nerazvite republike, ki so »zelo jasno podpirale tisto koncepcijo plana, ki zapostavlja osebno potrošnjo in ki ne terja sprememb v delitvenih razmerjih, ampak dopušča hitrejšo izgradnjo materialne osnove na škodo osebne potrošnje in na škodo teh sprememb v delitvi družbenega produkta«.168 Po oceni slovenske politike je bil nedodelan gospodarski sistem eden glavnih krivcev, da se je leta 1964 gospodarstvo ponovno znašlo na robu krize. Po njenem je bilo treba v »kolesje finančnega me­ hanizma vnesti marsikaj novega«, da bo gospodarstvo lahko hitreje poganjal. Na prvo mesto je postavila spre­ membo instrumentov za delitev ustvarjenega dohodka. Gospodarska reforma, ki se je začela leta 1965 in je združevala težnjo po odpravi centralizirane gospodarske ureditve s prizadevanjem za sprostitev tržnega meha­ nizma, je bila dogodek posebnega pomena. Pri snovanju in tudi doslednem uresničevanju njenega programa, ki naj bi v gospodarstvo vrnil red, zagotovil bolj smotrno porabo in stabilnejše pogoje gospodarjenja ter ga ena­ kopravno vključil v svetovno trgovino, so vidno vlogo igrali slovenski politiki z Borisom Kraigherjem na če­ lu. Tako kot Kidrič tudi Kraigher reforme ni razumel le kot golo računsko operacijo in seštevek predvidenih ukrepov, temveč kot resen poskus kakovostnih sistem­ skih sprememb. Reformni program, ki ga je predstavil 24. julija 1965, je bil zelo široko zastavljen. Predvidel je spremembo cenovnih razmerij, okrepitev terciarnega sektorja, posodobitev sistema ekonomskih odnosov s tujino s spremembo tečaja dinarja, omejevalno kreditno politiko, spremembo davčne ureditve, uravnoteženje 168 ARS, AS 537, šk. 31, Zapisnik 25. seje Izvršnega odbora Glavnega odbora SZDLS, 14. 5. 1964. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 121 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 121 10.10.2013 8:42:12 porabe z dohodki, postopno vzpostavljanje konvertibil­ nosti domačega denarja ter nov odnos do nerazvitih re­ publik in območij.169 Z njegovo smrtjo januarja 1967 je reformna struja izgubila svojega najbolj odgovornega in tudi izpostavljenega člana. Že v drugi polovici tega leta sta vnema in pripravljenost za dosledno uresničevanje programa gospodarske reforme popustili. V prvih dveh letih trajanja gospodarske reforme so v Sloveniji prizanesljivo ocenjevali ukrepe zvezne države in jih tudi uresničevali z manj negodovanja kot v pre­ teklosti. Pomembna razloga za to sta bila večja gospo­ darska stabilnost in utrditev domače valute.170 V nasle­ dnjem letu pa so začeli tudi v Sloveniji vse bolj kritizi­ rati ukrepe zvezne oblasti. Pri tem je izstopal republiški izvršni svet, ki ga je vodil Stane Kavčič. V letih 1967 do 1972 je kot predsednik treh slovenskih vlad dobil prilo­ žnost, da uresniči svoje predstave o posodobitvi gospo­ darskega življenja in tudi o preureditvi federacije, ki si jih je postopno zgradil v predhodnih letih, ko je kot član ožjega republiškega partijskega vodstva opravljal viso­ ke politične pa tudi oblastno izvršilne funkcije.171 Stane Kavčič je bil navdušen zagovornik reformnih teženj, saj je v njih videl enega od pogojev za hitrejše gospodarsko napredovanje Slovenije in tudi za izboljšanje njenega položaja v odnosih z drugimi republikami. Tega v svojih javnih nastopih ni skrival, ne doma ne v Beogradu. Ko se je leta 1961 zaradi gospodarskega zastoja število na­ sprotnikov gospodarske reforme pomnožilo, se je zavzel za njeno čimprejšnje nadaljevanje. Julija 1965 je od­ ločitev za nadaljevanje reforme ocenil kot zgodovinsko zmago in kot neizbežen korak, ki ni bil nujen samo zato, ker so se gospodarski problemi kopičili, z njimi pa tudi razlogi, zaradi katerih je gospodarstvo prepočasi napre­ dovalo, temveč tudi z ideološkega, političnega in med­ narodnega vidika. Po njegovih besedah je imel za Slove- 169 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 127-129. 170 Prav tam, str. 145. 171 Stane Kavčič je bil od februarja 1950 do aprila 1951 minister za industrijo LRS in predsednik sveta za predelovalno industrijo in sveta za energetiko in ekstraktivno industrijo. Nato je bil od novembra 1951 do aprila 1958 podpredsednik izvršnega sveta LRS. Potem pa do junija 1963 predsednik Zveze sindikatov Slovenije in do maja 1967 predsednik ideološke komisije CK ZKS. 122 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4. indd 122 10.10.2013 8:42:12 nijo »novi kurz« še posebno vrednost. Pokazal je stvarne razlike v produktivnosti med republikami, ki jih je do tedaj zvezna politika z raznimi ukrepi zameglila in tudi omilila. Tako bodo lahko gospodarski in politični odnosi med republikami postali jasni in čisti.172 Leta 1966 se je Kavčič v javnih nastopih lotil področja, ki ga je po­ tisnil v ospredje resen in odločen začetek gospodarske reforme. To je bilo občutljivo področje medrepubliških odnosov. Njegovo izhodišče je bilo, da je za »pravilen« razvoj mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji ključno, da se postavijo na »zdrave« ekonomske temelje. To je zanj pomenilo, da je treba omogočiti, da republiki pri­ pada tolikšen del družbenega proizvoda, kot ga je njeno gospodarstvo ustvarilo. To izhodišče je bilo za Sloveni- Tabela 15: Primerjava poslovnih uspehov gospodarskih organizacij v SRS in SFRJ po periodičnih obračunih v letih 1965 in 1966173 m Repe, Prinčič, Pred časom, str. 69. 173 Bančni vestnik, 1966, št. 10, Poslovni uspehi gospodarskih organizacij v SR Slo­ veniji v primerjavi z drugimi republikami po periodičnih obračunih za čas od I-VI 1966, str. 262-265. SRS indeks I-VI 1966 I-VI 1965 SFRJ indeks I-VI 1966 I-VI 1965 Udeležba SRS v SFRJ I-VI Celotni dohodek 129 133 17,4 Porabljena sredstva 130 133 17,3 Neto produkt 126 134 17,7 Dohodek za razdelitev 126 134 18,2 Neto osebni dohodki iz delitve dohodka 139 150 17,7 Ostanek dohodka 183 187 19,3 Izguba 34 36 9,4 Delovne priprave po nabavni vrednosti 110 113 14,9 Povprečno razpoložljiva osnovna in obratna sredstva 118 123 14,4 Povprečno število zaposlenih 96 98 14,3 VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 123 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 123 10.10.2013 8:42:12 jo kot gospodarsko naj razvitejšo republiko z daleč naj- višjo stopnjo produktivnosti in tudi najvišjo življenjsko ravnjo ne samo najbolj sprejemljivo, temveč tudi nujno. Slovenija ni mogla privoliti v jugoslovansko povprečje, ker je potrebovala večja sredstva za pokritje družbenih služb, standarda in tudi hitrejšega gospodarskega na­ predovanja. Njeno politično vodstvo si je zato po njego­ vem moralo prizadevati, da bi dobilo več pristojnosti pri reševanju tega vse bolj perečega problema. V času svojega petletnega mandata se je Stane Kav­ čič pokazal kot odločen, preudaren in uspešen politik, z zgrajeno vizijo gospodarskega napredovanja. Tudi zato je imela gospodarska politika, ki jo je v letih 1967 do 1972 izvajal njegov izvršni svet, širok razpon. Zajel je skoraj vsa pomembnejša področja gospodarskega življe­ nja. Za našo obravnavo je še posebej pomembno, da so njegovi izvršni sveti odločneje kot v preteklosti postavili zahtevo za preobrazbo federacije in odpravo centralizi­ rane gospodarske ureditve. Pri tem je bilo samoumevno, daje Kavčič Jugoslavijo sprejemal kot slovenski življenj­ ski prostor, federacijo pa kot subjekt, ki ji kroji usodo. V prvih dveh letih vodenja izvršnega sveta Kavčič reševanja nacionalnega gospodarskega interesa še ni postavil v središče svojih prizadevanj. Izvršni svet, ki ga je vodil, je na različne načine izražal odklonilen odnos do zvezne gospodarske politike in njenih nosilcev. Leta 1968 se je večkrat vključil v zelo »žive« razprave, ki so jih povzročili ukrepi zveznih oblasti. V tem letu je slo­ vensko politiko še posebno razburila resolucija o eno­ tnem predpisovanju prispevne stopnje za vso državo. Ta ukrep je označila kot eno od oblik »administrativno-cen­ tralističnih teženj, ki so prisotne v razpravah o ekonom­ ski politiki«, saj bi se z njegovo uveljavitvijo sredstva fe­ deracije nenadoma povečala za 266 odstotkov. V tem letu je slovensko politiko vse bolj motilo dejstvo, da ni imela več pregleda nad gospodarskimi gibanji v državi. Tine Remškar se je na seji Predsedstva CK ZKJ marca 1968 razburil: »Nimamo pravega vpogleda na material­ no stanje pri nas. Bilance ni, občutek je, kot da se tu nekaj skriva.«174 174 Prinčič, V začaranem krogu, str. 248. 124 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 124 10.10.2013 8:42:12 Cestna afera poleti 1969 je močno zaostrila odnos Slovenije do zveznega centra in odprla prostor za široko razpravo o gospodarskem položaju Slovenije in njenih razvojnih možnostih v Jugoslaviji. V njej je prevladala ocena, da je slovensko gospodarstvo vse bolj zaposta­ vljeno in omejeno v nadaljnjem razvoju, ker se njena akumulacija načrtno preliva v druge republike. Takšna stališča so Staneta Kavčiča in njegove somišljenike utr­ dila v prepričanju, daje treba izdelati objektivno anali­ zo medrepubliških gospodarskih odnosov ter »dokončno razjasniti, kaj sodi in kaj ne sodi v pristojnosti posa­ mezne družbenopolitične skupnosti«.175 Od poletja leta 1969 je Kavčič prizadevanjem za decentralizacijo gospo­ darskega življenja in preureditve gospodarskih odnosov z republikami namenil vedno več pozornosti, zato so ga v jugoslovanskih medijih poimenovali oče nacionalne ekonomije. Po njegovem mnenju bi bilo treba že v letu 1970 narediti odločilni korak k novi vlogi federacije. To je pomenilo določitev skupnih zadev, ki jih bo še reše­ vala federacija, kakor tudi določitev načina njihovega reševanja. Njegovo stališče je bilo, daje treba federacijo razbremeniti - ne samo na materialnem in normativ­ nem, temveč tudi na drugih področjih - ter tako na­ praviti prostor za delovanje republik ali samoupravnih »asociacij«. Pri razpravah o pristojnostih, ki bi jih mo­ rala federacija prepustiti republikam, je dal prednost gospodarstvu, ker so bili odnosi na tem področju glavni vir nesporazumov in težav v državi. Prva naloga, ki bi jo morala federacija opraviti, je bila ureditev njenega raču­ novodstva. Dogodki, ki so se zvrstili v tem letu, pa niso šli v prid Kavčičevim prizadevanjem. Zvezni organi so zadržali vlogo usmerjevalca in tudi glavnega razsodni­ ka v gospodarskem življenju. Spomladi 1970 so sicer pristojna zvezna telesa sprejela operativni načrt za pre­ gled in dopolnitev zvezne zakonodaje ter teze o gospo­ darskih funkcijah republik in federacije. Toda republike se niso mogle dogovoriti o teh dokumentih. Leta 1970 so zvezna in republiške partijske komisije za družbeno­ ekonomske odnose in ekonomsko politiko razpravljale o financiranju potreb federacije v obliki kotizacije. Po l7S Repe, Prinčič, Pred časom, str. 127. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 125 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 125 10.10.2013 8:42:12 daljših pogovorih je nastal nov predlog, po katerem bi vsaka republika prispevala za potrebe federacije fiksni znesek, ki bi ga določili z medrepubliškim dogovorom. Tega so si republike različno razlagale. Stane Kavčič je bil naklonjen razlagi, da se je treba dogovoriti le o višini prispevka republike federaciji, republikam pa prepusti­ ti, da same izberejo način zbiranja sredstev. Zavzel se je, da bi se Slovenija povezala s Hrvaško in se skupaj z njo spustila v »mešetarjenje« s Srbijo in drugimi republi­ kami. In končno je moral konec leta 1970 Stane Kavčič na seji zveznega izvršnega sveta podpreti stabilizacijska načela in cilje, ki jih je sprejelo zvezno partijsko vodstvo. Po vrnitvi v Ljubljano je članom izvršnega sveta povedal, da Slovenija »tako nima več druge izbire, kot da podpre stabilizacijsko usmeritev, ker dosedanje politike ni mo­ goče več nadaljevati«. Je pa na omenjeni seji zveznega izvršnega sveta opozoril, da je treba nekatere nedore­ čenosti stabilizacijske usmeritve »odpraviti, preden bi resno ogrozili stabilizacijska prizadevanja«. Med njimi je izpostavil pospešitev procesa decentralizacije oziroma prenosa pomembnejših pristojnosti na republike.176 Leta 1971 je bila z XX. ustavnim dopolnilom fede­ racija opredeljena le kot dejavnik dogovarjanja in spo­ razumevanja med republikami o zadevah skupnega pomena. Republika pa je bila označena kot država, ki temelji na suverenosti naroda ter na oblasti in samo­ upravi delavskega razreda. Od teh napovedi pa je tudi tokrat ostalo bolj malo, saj je zvezna skupščina sprejela le zakon o likvidaciji državnega kapitala in zakon o pre­ nosu sredstev, pravic in obveznosti federacije za gospo­ darske investicije na republike. Stane Kavčič si je leta 1971 prizadeval, da bi federacija po hitrem postopku prepustila republikam tudi nadzor nad emisijo denarja. Po njegovem mnenju zvezna država denarnega obtoka ni usmerjala z gospodarskimi, temveč s političnimi me­ rili, kar je bil »izvirni greh in izvor gospodarske nestabil­ nosti in težav«.177 Slovenska delegacija v zboru narodov zvezne skupščine je sledila prizadevanjem republiškega izvršnega sveta, saj ni podprla zakonskega predloga o 176 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 158. 177 Prav tam, str. 206. 126 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 126 10.10.2013 8:42:12 uporabi emisije za plačilo neplačanih obveznosti. Pre­ kinitev seje zbora narodov in izredna seja zveznega iz­ vršnega sveta sta razburkali že tako nemirne politične vode v Beogradu, vendar je slovenska delegacija po tem, ko je postalo očitno, da bo zakon odložen, popustila. Novembra 1971 je ljubljansko Delo objavilo več člankov in govorov, ki so prilili olje na ogenj rastočega nezado­ voljstva do zvezne gospodarske politike v Sloveniji. Med najbolj odmevnimi je bil tudi intervju s Stanetom Kav­ čičem. Slednji je v pogovoru z novinarji Dela izpostavil, da zvezni izvršni svet z »obstoječim instrumentarijem« gospodarskih razmer ne more obvladati. Po njegovem bi bilo najbolje, če bi se sprijaznil z dejanskimi razmerami in opustil »neustrezno« gospodarsko politiko, če noče, da bodo vsi »zgrmeli na tla, obtolčeni in pretreseni«.178 Republiški izvršni svet ni odobraval zvezne resolu­ cije gospodarskega razvoja za leto 1971, zato je repu­ bliško razvojno resolucijo zasnoval nekoliko drugače. V akcijskem programu za njeno uresničitev je dal največji poudarek na »umiritev« razmer na področjih, kjer je ob­ stajala nevarnost, da se poruši socialno ravnotežje ali pretrgajo življenjsko pomembne reprodukcijske poveza­ ve. Na drugo mesto pa je postavil likvidacijo nerenta­ bilnih podjetij. Razprava o resoluciji o temeljih politike družbenoekonomskega razvoja Jugoslavije v letu 1972 je še poglobila nasprotje med slovenskim in zveznim izvršnim svetom. Zvezni izvršni svet je januarja 1972 skušal ublažiti slovenske kritične osti. Njegov predstav­ nik Jakov Sirotkovič je prišel v Ljubljano, kjer je doka­ zoval, da ni razlogov za slovensko bojazen o preveliki restriktivnosti zveznih ukrepov. Republiški izvršni svet pa ni popustil. Vztrajal je pri trditvah, daje Jugoslavija prišla do razpotja, kjer se je treba odločiti med admini­ strativnim in tržnim uravnavanjem gospodarskega ži­ vljenja, Slovenija pa nima druge izbire, kot da podpre odpravo neustreznih cenovnih razmerij in hitrejše spro­ ščanje trga. »Mi se nismo odrekli boja za tržne cene. To je naša pozicija,« je povedal Stane Kavčič 26. januarja 1972 na seji republiškega izvršnega sveta. Na tej seji se je zavzel, da v zveznih organih začnejo razpravo o 178 Prav tam, str. 124. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 127 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 127 10.10.2013 8:42:12 preklicu zamrznitve cen, ker v Sloveniji ni več sredstev, da bi pokrivali nesorazmerja, ki nastajajo zaradi tega.179 Tretjega februarja je republiški izvršni svet sklical širši posvet, na katerem so zavrnili zvezne ukrepe in predla­ gali svoje ter se zavzeli za pripravo »kompleksnega« in dolgoročnega programa, v katerem bi bilo dovolj prosto­ ra za sprostitev cen. V skladu s sprejetimi stališči To­ ne Tribušon na seji predstavnikov republiških izvršnih svetov v Beogradu ni podprl predlogov petih zakonskih predpisov, ker so uvajali za Slovenijo preveč neugodno prerazporeditev dohodka med posameznimi panogami in republikami. Po sprejetju zvezne resolucije o gospo­ darski politiki za leto 1972 je pripravljenost izvršnega sveta za zaostrovanje odnosov z zveznim izvršnim sve­ tom precej popustila. Do konca pomladi 1972 je z neje­ voljo zavračal »polakirane« in »elastične, elegantno napi­ sane in širokogrudne« ocene zveznega izvršnega sveta, da v državi ni večjih gospodarskih težav in da se plačil­ na bilanca popravlja. Razprave o ukrepih, ki bi jih mo­ ral zvezni izvršni svet sprejeti sredi leta 1972, pa so ga spet »prebudile«. Potem ko je ugotovil, da so predlagani ukrepi premalo obsežni in prepozni, da bi »rešili stabi­ lizacijo«, je sklenil, da je »treba nekaj storiti, sicer bodo šle stvari zopet navzdol«. Tokrat so bili njegovi člani ve­ čji optimisti, saj je izvršni svet imel po besedah Staneta Kavčiča na svoji strani »vso slovensko javnost« in tudi del »jugoslovanske javnosti«. Začutil je tudi, da je zve­ zni izvršni svet začel popuščati in se zavedati resnosti gospodarskega položaja. Konec maja je sklenil, da bo v zveznih organih obnovil razpravo o kreditno-monetarni politiki. Na začetku junija je republiški skupščini pre­ dlagal, naj potrdi njegova stališča do gospodarskih pro­ blemov. V njih je zahteval, da se konča obdobje splošne zamrznitve cen in da se gibanje cen prepusti trgu, da se prepreči nenadzorovana rast osebnih dohodkov, ustavi rast denarnega obtoka, omeji samovoljno poseganje Na­ rodne banke Jugoslavije v denarna in kreditna razmerja in zagotovi redno izpolnjevanje obveznosti. Jeseni 1972 je zaradi zaostritve odnosov med izvršno in politično ve­ jo oblasti v Sloveniji pritisk izvršnega sveta na zvezni 179 Prav tam, str. 186. 128 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 128 10.10.2013 8:42:12 izvršni svet popustil. Slednji je kljub nasprotovanju Slo­ venije poslal v medrepubliško usklajevanje predosnut- ke predpisov, ki jih je pripravila zvezna uprava, in tako namerno zaobšel slovenski predlog za spremembo, to je sprostitev zunanjetrgovinskega in deviznega sistema, za kar si je Kavčičev izvršni svet še posebno prizadeval vse od leta 1968 naprej. Slovenija je konec leta 1968 obve­ stila zvezno skupščino, da predlagani ukrepi zveznega izvršnega sveta ne rešujejo težav v zunanjetrgovinskem poslovanju, temveč jih poslabšujejo. Zahtevala je, da se začne postopek sprememb in dopolnitev obstoječe zu­ nanjetrgovinske in devizne ureditve. V prvi polovici leta 1970 je posebna skupina strokovnjakov na čelu s Cve­ tom Kobalom pripravila predlog, v katerem je bila od­ prava omejitev v gospodarskih odnosih s tujino oprede­ ljena kot svobodno gibanje blaga, storitev in finančnih sredstev, med katerimi so bila tudi devizna sredstva. Zvezni izvršni svet je ta predlog namerno prezrl. Družbeni plan razvoja Jugoslavije od leta 1971 do 1975 je bilo še eno področje, kjer so se odnosi med zve­ zno upravo in republiškim izvršnim svetom zaostrili do skrajnih meja. Stane Kavčič je bil zelo kritičen že do srednjeročnega plana Jugoslavije 1966-1970. Zanj je bil to neposrečen kompromis, sestavljen tako, da lahko Slovenijo politično in gospodarsko uniči. Ta izkušnja ga je prepričala, da Slovenija pri sprejemanju naslednje­ ga srednjeročnega plana ne sme več popuščati, temveč mora odločno braniti svoje interese. V razpravah, ki so potekale v Sloveniji leta 1970 v okviru CK ZKS, so kritično pretresali tudi vlogo federacije pri usmerjanju gospodarskega razvoja. Večina članov se je strinjala z mnenjem Sergeja Kraigherja, da bi bilo treba »vložiti na­ por v tej smeri, da bi planiranje družbenega razvoja bolj približali potrebam samoupravne družbe«. Bolj odločen in odprt je bil le Stane Kavčič, ki je menil, da bi mora­ la biti v novem srednjeročnem planu »inštrumentarij in materialna razdelitev« postavljena tako, da ne bi obna­ vljali starih odnosov, temveč vzpostavili novo ravnotežje in kompromis med republikami. To je pomenilo, da ne bi samo navidezno zmanjšali pristojnosti federacije na področju investicij, temveč bi se morali v »generalnem izhodišču zavzeti za to, da se ta odnos spremeni in to VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 129 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 129 10.10.2013 8:42:12 v korist združenega dela, neposrednih proizvajalcev, v škodo državne regulative, zlasti v škodo distribucije iz enega samega mesta. S to osnovno strateško dilemo so povezana mnoga nadaljnja vprašanja, od tega kar govo­ rimo glede fondov federacije, njena emisijska, kreditna politika, ali naj bi svet pri Narodni banki razpolagal s sredstvi, ali naj skupščina odloča o emisiji itn.« Ko je Kavčič govoril o nujnosti spremembe »starega kurza«, je poudaril, da ima pri tem v mislih spremembe državne investicijske politike v »teritorialnem« in »vertikalnem« pogledu. Prvi je predpostavljal zmanjšanje investicij za Srbijo, ki so predstavljale »strahotno obremenitev za državo«, drugi vidik pa pretirano financiranje vodilnih industrijskih panog na račun vsega ostalega razvoja.180 Slovenski predstavniki so v razpravah, ki so v pre­ gretem ozračju trajale vse leto 1971, sprva »vodili težke dialoge«. Ker ni bilo pravega učinka, so spremenili tak­ tiko. Vztrajali so pri svojih stališčih in se niso menili za pripombe in ugovore. Na začetku je bila jabolko spora stopnja gospodarske rasti. Srbija se je zavzemala, da bi imeli razvitejši republiki od 3- do 5-odstotno gospodar­ sko rast, medtem ko bi ostale republike napredovale še enkrat hitreje. Slovenija pa se je zavzemala za razvojno politiko, ki bo zagotovila poln gospodarski razvoj vsaki republiki. Srbski predlog je zavračala kot neprimeren, saj bi še bolj zavrl napredovanje glavnih nosilcev go­ spodarskega razvoja v državi. Pri razpravi o posameznih ukrepih so slovenski predstavniki zagovarjali stališče, da je treba gospodarstvo v državi čim bolj razbremeniti in mu zagotoviti večjo poslovno samostojnost. Na koncu je morala Slovenija popustiti in privoliti v predloge, ki jih je podpirala večina. Slednja pa je, kot je dejal Sta­ ne Kavčič guvernerju Narodne banke Jugoslavije, ve­ dno zahtevala in tudi pričakovala »večje pare«. Sprejem zveznega srednjeročnega plana za leta 1971 do 1975 je Kavčič doživel kot poraz. Zanj ni bilo najtežje, da ni mo­ gel ustaviti prelivanja slovenske akumulacije v zvezni proračun. Usodneje se mu je zdelo, da so bili slovenski predstavniki osamljeni pri vprašanjih, pri katerih so ho­ teli, da se stvari premaknejo, da gredo naprej. 180 ARS, AS 1589/ IV, šk. 207, Zapisnik 10. seje republiškega aktiva, 1. 4. 1970. 130 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 130 10.10.2013 8:42:12 Stane Kavčič, ki je s svojo politiko čistih in argu­ mentiranih računov veliko pripomogel k oblikovanju pojma nacionalno (republiško) gospodarstvo in prizna­ vanju legalnosti boja republik za njihove gospodarske interese, je moral politično prizorišče zapustiti na začet­ ku novembra leta 1972. Med razlogi, s katerimi je CK ZKS opravičeval njegovo odstranitev, so bili tudi gospo­ darski. Najbolj na udaru je bilo njegovo razmišljanje o delnicah. Še večjo politično težo so imela njegova stali­ šča do dolgoročnega razvoja Slovenije, do privatizacije poslovne dejavnosti in zasebne lastnine ter pomemb­ nost materialne stimulacije za družbeni napredek. Po obračunu s Stanetom Kavčičem in odstranitvi njegovih somišljenikov na vseh ravneh se je končalo kratko obdobje razhajanj in merjenja moči med izvr­ šnim svetom in CK ZKS. Slednji, ki ga je vodil France Popit, od leta 1969 že ni več stal za prvotnim reformnim programom, temveč je sledil usmeritvam zveznega par­ tijskega vrha in nepopustljivo vztrajal pri stališču, da v gospodarstvu ne more »vse sloneti na ekonomski ra- čunici«, temveč mora biti »nujno prisotna tudi politika« in z njo povezano zadovoljevanje potreb državne sku­ pnosti.181 Konec novembra 1972 so v Sloveniji izvolili nov izvršni svet, predsednik je postal inženir agronomije Andrej Marinc. Novo vodstvo ni ugovarjalo generalni za­ snovi državne razvojne politike. Menilo je, da Slovenija sama ne more spremeniti razmer v državi. Osredotoči­ lo se je na vprašanja, ki so bila neposredno povezana z umiritvijo gospodarskih razmer v republiki in državi. Zvezni izvršni svet je sproti opozarjalo na slabe odloči­ tve in njihove posledice. Večkrat mu je očitalo, da je v ocenah gospodarskih razmer preveč optimističen in da se je uspaval z mislijo, da bo po administrativni poti uredil vse težave. Ob tem pa ne preveija administra­ tivnih ukrepov, saj bi se sicer sam prepričal, da takšni ukrepi niso pravo zdravilo za ustavitev inflacije, neli­ kvidnosti, strukturnih neskladij in še drugih negativnih gospodarskih pojavov. Opozaijalo je, da so ukrepi pre­ več osredotočeni na izvajanje razvojne usmeritve, med­ tem ko je stabilizacija potisnjena na drugo mesto. Zlasti 181 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 172. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 131 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 131 10.10.2013 8:42:12 je bilo nezadovoljno s politiko, ki jo je z letom 1973 zve­ zni izvršni svet začel voditi pri cenah, saj je še povečala težave podjetjem v najbolj izpostavljenih panogah. Po­ sebno področje vedno večjega nezadovoljstva v Sloveniji pa je bilo naraščanje izdatkov v zveznem proračunu ter prikrito prelivanje emisijskega denarja v namenske kre­ dite, ki jih je Narodna banka razdeljevala po merilih, ki so bila še posebej neugodna za Slovenijo. Iz kreditiranja je namreč izločila izvoz, ki je predstavljal najtesnejšo povezavo slovenskega gospodarstva s primarno emisijo. Tabela 16: Izvoz slovenske industrije 1964 in 1974182 Izvoz (v milijon din)* Povprečna letna stopnja rasti v % 1965-1975 1964 1974 Industrija 2040 11 005 18,3 Premogovništvo 5 53 26,6 Črna metalurgija 73 390 18,3 Barvna metalurgija 271 1 061 14,6 Nekovinska 74 336 16,3 Kovinska 373 2 291 19,9 Elektroindustrija 62 1 497 37,5 Kemična 86 1 151 29,6 Lesna 480 1 694 13,4 Papirna 73 414 19,0 Tekstilna 251 621 9,5 Usnjarsko-obutvena 160 972 19,8 Gumarska 19 150 22,9 Živilska 101 267 10,2 Druga industrija 12 108 25,1 * 1 dolar - 17 din Zvezna resolucija o gospodarski politiki v letu 1974 v Sloveniji ni vzbudila zaupanja. Utrjevala je prepriča­ nje, da ne bo napredka v vodenju gospodarske politike, temveč se bodo omejevalne in administrativne oblike upravljanja gospodarstva še okrepile. Januarja sprejeti protiinflacijski program zveznega izvršnega sveta je slo­ venski izvršni svet zavrnil, ker ni temeljil na skupnem 182 Slovenija 1945-1975, str. 105. 132 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 132 10.10.2013 8:42:12 dogovoru vseh nosilcev gospodarjenja, ker ponujene re­ šitve niso omogočale učinkovitega reševanja narašča­ jočih težav in ker so bile v njem tudi zahteve, ki jih v resoluciji sploh ni bilo. Tako je predvidel tudi spremem­ bo skupne in splošne porabe republik. Med letom je v Sloveniji nezadovoljstvo z zveznimi ukrepi še naraščalo. Olje na ogenj je prilila izjava zveznega izvršnega sveta, da so prevelike pristojnosti republik največja ovira za pravočasno ukrepanje. Septembra 1974 je posredova­ lo predsedstvo CK ZKS, ki je na razširjeni seji pritrdilo splošnemu mnenju v republiki, da zvezni organi niso kos vedno bolj zaostrenemu gospodarskemu položaju, ko se povečujejo inflacija, primanjkljaj v plačilni bilanci, nelikvidnost in previsoka poraba. Milan Kučan je na tej seji utemeljeval, da mora politika najti drugačen način reševanja gospodarskih težav in da je treba sklicati se­ jo najvišjega partijskega telesa v državi, na kateri bodo »globlje« analizirali težak gospodarski položaj in poiskali zdravila zanj.183 183 Prinčič, Borak, str. 307. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 133 133 10.10.2013 8:42:12 Na braniku nacionalne ekonomije (1974-1990) Ustava SFRJ iz leta 1974 ni zagotovila tako iska­ nega ravnovesja med centralizacijo in decentralizacijo, niti ni okrepila povezovalnih dejavnikov v državi. Po tem letu so se konflikti med federalnimi enotami dokončno preselili v gospodarstvo in postali sestavni del partijske in državne politike. Jugoslovansko gospodarstvo je po­ stopoma razpadlo na osem narodnih gospodarstev in trgov. V Sloveniji so »raztrgali« osnutek resolucije o po­ litiki gospodarskega razvoja Jugoslavije v letu 1975. V njem so videli le zbir želja in slabo izdelanih smernic za premagovanje težav. Njegova najšibkejša točka je bila premajhno povečanje zunanje menjave, torej področja, ki je bilo za slovensko politiko najpomembnejše. Še po­ sebej je vodilne v Sloveniji motilo, da iz resolucije ni bilo razvidno, ali bo predvideni porast izvoza zadostoval za pokritje uvoza in odplačilo prispelih dolgov, kot tudi, da niso bili navedeni ukrepi za pospešitev izvoza. Nič manj kritični niso bili do preusmeritve investicij na predno­ stne dejavnosti in ponovno zapostavljanje slovenske pre­ delovalne industrije, še hitrejšega naraščanja zveznega proračuna in končno do slabo pripravljenega programa za umiritev inflacije. Slovenske pripombe so bile upošte­ vane le deloma in to je izzvalo naraščanje nezadovoljstva tudi v CK ZKS. »Nekatere stvari v Jugoslaviji je treba razčistiti,« je poudaril France Popit na seji izvršnega ko­ miteja CK ZKS septembra 1975.184 Slovensko partijsko 184 Prav tam, str. 308. 134 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 134 10.10.2013 8:42:12 vodstvo je glavnega krivca za gospodarsko nestabilnost videlo v zveznem izvršnem svetu, ker da ni bil sposoben pripraviti celovitega gospodarskega programa, temveč je le z omejitvami in administrativnimi ukrepi gasil zgolj največje požare. Razprave o osnutku zakona o financi­ ranju federacije so se v Sloveniji končale z ugotovitvijo, da morajo imeti republike večji vpliv na porabo zveznega proračuna ter doseči, da bo višina proračunskih sred­ stev odvisna od realnih gospodarskih gibanj. Sredi sedemdesetih let je Jugoslavija po kakovo­ sti gospodarjenja absolutno in relativno zaostajala za razvitimi evropskimi državami. Imela je najvišjo sto­ pnjo inflacije; povprečna medletna rast cen je bila okoli 18,1-odstotna, s čimer je za 8,1 odstotka presegla pov­ prečje ostalih držav. Imela je najvišjo rast zaposleno­ sti v industriji, medtem ko se je ta v drugih državah zmanjševala. Nazadovala je v produktivnosti (v zaho­ dnih državah je bila za 1,4 do 3,5-krat večja) kakor tudi po realnih osebnih dohodkih. Tudi rezultati, ki jih je slovensko gospodarstvo doseglo v letih 1971-1975, ni­ so bili spodbudni. Bili so slabši kot v pretekli petletki. Omembe vreden uspeh je bil dosežen le pri gospodarski rasti.185 Slaba popotnica za naprej pa je bila, da je ta re­ lativno visoka gospodarska rast temeljila na domačem povpraševanju in ekstenzivnem zaposlovanju. Slovenska politika se je zavedala, da je gospodar­ ska politika zveznega izvršnega sveta slaba, zaskrbljena je bila zaradi nezadržnega slabšanja razmer. Opozar­ jala je na negativne trende in gospodarske tokove, jih skušala ustaviti in preusmeriti v stabilizacijske vode. V Beogradu in pri drugih republikah pa ni naletela na posluh in razumevanje, zato so bili rezultati teh priza­ devanj pičli. Snovanju srednjeročnega plana Jugoslavi­ je za leta 1976-1980 so v Sloveniji namenili veliko po­ zornosti. Slovenski predstavniki so v zvezni skupščini opozarjali, da je njegova temeljna usmeritev nerealna in je zastavljena preširoko, da premalo poudarja zmanjša­ nje zunanjega primanjkljaja in s tem povezano hitrejše oživljanje izvoza ter sprostitev uvoza. Zavzemali so se za 185 Leta 1971 je bila gospodarska rast okoli 8,1 %, v letih 1972-1973 je bila 6,1 ozi­ roma 6,7 %, leta 1974 pa se je dvignila na 8,5 %. - Prav tam, str. 322. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 135 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 135 10.10.2013 8:42:12 hitrejši razvoj tistih prednostih dejavnosti, ki so omo­ gočale večji izvoz izdelkov visokega cenovnega razreda. Tudi v letih 1976 do 1979 je bila slovenska oblast kri­ tična do posameznih ukrepov zveznega izvršnega sve­ ta, do zveznih resolucij, ki so podrobneje določale go­ spodarsko politiko za posamezna leta, in še posebej do načina njihovega uresničevanja. Republiški izvršni svet je zveznemu izvršnemu svetu očital, da gospodarska gi­ banja opazuje »zgolj na površini«, zato so njegovi ukrepi »največkrat kratkoročnega učinkovanja, so neusklajeni s celoto odnosov in pojavov in imajo pogosto protislovne in nasprotujoče si učinke«.186 Med posameznimi ukrepi so v naši republiki najbolj kritično presojali ukrepe pri zunanji menjavi, saj so bili trdno prepričani, da se prav na tem področju odloča, ali bo gospodarstvo napredo­ valo ali zaostalo. Nestrinjanje s temi ukrepi seje v letih 1976-1978 stopnjevalo in se leta 1979 močno zaostrilo. Aprila 1979 so člani izvršnega sveta predsedniku zve­ znega izvršnega sveta očitali, da načrtno »destimulira« slovenska prizadevanja za nujno preureditev zunanjetr­ govinskega sistema. Do novega soočenja je prišlo julija, ko je zvezni izvršni svet pripravil gradivo, v katerem je predstavil predloge za uravnavanje zunanjega zadolže­ vanja in izboljšanje plačilne bilance države. V njem je Slovenijo predstavil kot republiko, ki v državi najbolj »prebija« zunanjetrgovinski primanjkljaj. Slovenski izvr­ šni svet je te ocene zavrnil in očital zveznemu izvršnemu svetu, da pri svojih ugotovitvah ne upošteva, da sloven­ ski izvoz precej presega jugoslovansko povprečje, da je njen uvoz skoraj na jugoslovanskem povprečju in daje Slovenija med vsemi republikami najuspešnejša pri po­ krivanju uvoza z izvozom. V Sloveniji so bili v drugi po­ lovici sedemdesetih let silno nezadovoljni tudi s politiko Narodne banke Jugoslavije. Vsako leto je med republi­ škim izvršnim svetom in centralno banko tekla ostra polemika ob sprejemanju predloga odloka o uresničeva­ nju ciljev in nalog skupne emisijske denarne in devizne politike. V letih 1977 in 1979 slovenski izvršni svet ni dal soglasja k predlogu. V prvi vrsti zato, ker se je po njegovem centralna banka načrtno izogibala upošteva- 186 Prav tam, str. 470. 136 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 136 10.10.2013 8:42:12 nju določil srednjeročnega plana in nove zakonodaje ter s tem ohranjala stari sistem kreditno-monetarne politi­ ke, zato daje lahko ohranjala svojo distribucijsko vlogo ter po svoje prelivala akumulacijo med posamezne pa­ noge in republike. Z letom 1980 seje začelo obdobje, ko je slovenska politika bolj odločno stopila v bran svojih gospodarskih interesov. Njeni predstavniki v zveznih organih so se v zapletli v žolčne razprave pri sprejemanju srednjeročne­ ga družbenega plana SFRJ za leta 1981 do 1985. Zve­ znemu izvršnemu svetu so še posebej očitali, da hoče doseči stabilizacijo le z omejevanjem porabe, ne pa z uveljavljanjem kakovostnih dejavnikov razvoja. Po oceni slovenskega izvršnega sveta predlagatelji zveznega sre­ dnjeročnega plana o aktivnejšem delu stabilizacijskega programa, zlasti o povečanju proizvodnje in večjem za­ poslovanju, niso hoteli razpravljati, ker ga tudi niso bili pripravljeni uresničevati.187 Pri obravnavanju republi­ škega družbenega plana za novo srednjeročno obdobje je Predsedstvo SR Slovenije poudarilo, da je prišel čas, ko mora republika dobiti večjo vlogo in odgovornost pri urejanju gospodarskega razvoja znotraj svojih meja. V naslednjih letih je Slovenija začela vse bolj uveljavljati pravico veta k sistemskim rešitvam, ki niso bile izpe­ ljane iz ustavnih načel in dogovorov. Ko se je začela go­ spodarska kriza, je slovenska oblast opozarjala zvezno, da v tem težkem trenutku ne potrebujejo velikih besed, deklaracij, sklicevanj na resolucije, sklepe itn., temveč takojšnje in konkretne ukrepe, še posebej pri zunanji menjavi in izvozu. Leta 1980 je Slovenija nasprotovala predlogu, da preskrbo prebivalstva prevzamejo zvezne blagovne rezerve. Kritizirala je počasno in nedosledno uresničevanje stabilizacijskega programa. Republiški svet za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko je na­ sprotoval prizadevanjem, da se za tako pomembno po­ dročje, kot je bila energetika, sprejme poseben dogovor, ki bo do podrobnosti urejal njeno problematiko na ravni federacije. Njegovo stališče, ki gaje posredoval pristojne­ mu zveznemu svetu, je bilo, da bi morale biti vse zadeve vnaprej dogovorjene in kot take vnesene v dogovor o te- 187 Prav tam, str. 502. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 137 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 137 10.10.2013 8:42:12 meljih družbenega plana za leta 1981 do 1985.188 V na­ slednjih dveh letih je omenjeni republiški organ vztrajal pri stališču, daje treba za doseganje optimalnih rezulta­ tov »izbiro, dimenzioniranje in medsebojno usklajevanje možnosti energetskih izvorov prepustiti procesom samo­ upravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja v okviru oblik samoupravnega organiziranja«. Vztrajanje pri tem, da samoupravna organiziranost ostane osrednja sistemska oblika urejanja odnosov v gospodarstvu, je z drugimi besedami pomenilo, da naj bi bila proizvodnja in poslovanje v prvi vrsti pristojnosti delovne organiza­ cije v okviru posamezne republike.189 Slednje je bilo tudi v skladu z ustavo iz leta 1974, po kateri je bila republi­ ka odgovorna za »urejanje področja elektrogospodarstva in rudarstva«. V pristojnosti federacije je bilo le zagota­ vljanje razmer za tehnično-tehnološko povezavo velikih gospodarskih sistemov. V tem letu je France Popit, kije postal naj ostrejši kritik zvezne politike, od nje zahteval, naj pokaže prebivalstvu »perspektivo«, izhod iz težav, ker »jim gre počasi že vse preko glave«.190 Leta 1981 so se slovenski predstavniki v zveznih organih zapletli v »žolčne« razprave o preveliki emisiji in pretiranem povečanju zveznega proračuna, o brezplo­ dnem medrepubliškem dogovarjanju, o pomanjkljivo­ stih zunanjetrgovinskega in deviznega sistema. V letih 1982 in 1983 so postajale kritike na zvezno gospodarsko politiko vse močnejše. Zveznemu izvršne­ mu svetu so očitali, da ocenjuje razmere preveč opti­ mistično, da je pri reševanju problemov prepočasen in neučinkovit, da ne odpravlja vzrokov za posamezne pro­ bleme, temveč se osredotoča na kratkoročno ukrepanje, ne pa na spremembe sistema in njegovih mehanizmov. Očitali so še, da krepi »etatizem«, povečuje obseg ad­ ministrativnih pristojnosti ter si prisvaja pristojnosti, ki mu ne »pritičejo«. V Sloveniji so imeli pomisleke do politike opiranja na lastne moči, ker je ohranjala pri ži- 188 ARS, AS 1266, šk. 2, Mnenja in predlogi k nekaterim temeljnim vprašanjem na­ daljnjega razvoja energetike v naši državi, 1. 7. 1980. 189 ARS, AS 1266, šk. 6, Mišljenja in predlogi Republiškega družbenega sveta za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko SR Slovenije o koncepciji dolgoročnega razvoja energetike Jugoslavije do leta 2000, 9. 7. 1982. 190 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 516. 138 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 138 10.10.2013 8:42:12 vljenju težnje po avtarkičnem razvoju. Slovenija se ni strinjala, da bi se problem dinarske nelikvidnosti reše­ val podobno kot problem devizne nelikvidnosti, saj bi to pomenilo, da tistim, ki tega ne zmorejo, dinarskih posojil ni treba vračati. Nasprotovala je dogovoru o traj­ nih virih za financiranje zveznih blagovnih rezerv in ni soglašala z reševanjem kritičnega stanja energetske oskrbe v državi. Tabela 1 7: Struktura porabe in vin koriščenja energije v SRS od leta 1978 do 1985 (v odstotkih)191 1978 1980 1983 1984 1985 (ocena) Električna energija 17,9 19,7 19,9 20,3 20,5 Trda goriva 16,6 19,0 25,8 25,4 25,3 Tekoča goriva 58,6 49,2 36,3 35,1 36,1 Plin 3,9 9,0 14,4 15,7 14,4 Daljinsko ogrevanje 3,0 3,1 3,6 3,5 3,7 Koriščena energija 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Industrija 47,8 48,8 52,0 52,0 49,5 Ostala poraba 26,4 29,4 31,5 31,0 31,9 Promet 25,8 21,5 16,5 17,0 18,6 V letih 1982 in 1983 se je znova pokazalo, da sta zadolževanje v tujini in devizni sistem področji, kjer sta si zvezna in slovenska gospodarska politika močno na­ sprotovali. Slovenija si je namreč vsa sedemdeseta in osemdeseta leta močno prizadevala, da bi sprejeli pre­ gleden in učinkovit sistem, ki bi zagotovil premišljeno najemanje in redno vračanje tujih posojil in bi prepre­ čil zveznim organom, da samovoljno posegajo v devizni sistem in razpolagajo z ustvarjenimi deviznimi sredstvi. Leta 1981 je France Popit na sestanku s sekretarji ob­ činskih komitejev ZKS povedal, da so zahtevali takoj­ šnjo spremembo sistema zadolževanja. Kot je dejal, je v Beogradu »postavil vprašanje, ali so za to, da nas bodo izvlekli iz zadolževanja, ali nas bodo še bolj spravili v odvisnost«. Od zveznega izvršnega sveta je zahteval, naj začne ukrepati in prepreči, da se lahko vsaka jugoslo­ vanska banka neovirano pojavlja na tujih denarnih tr- L9L GV, 31. 1. 1986, »Uplinjena« tekoča goriva, str. 11. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 139 139 10.10.2013 8:42:13 gih. Janez Zemljarič je novembra tega leta Predsedstvo SFRJ opozoril, da za Slovenijo sistem zadolževanja, ki je bil sprejet leta 1980, ni več sprejemljiv. Napovedal je, da bo Slovenija v zvezni skupščini začela postopek za »boljše delovanje sedanjega sistema«. Leta 1982 Slove­ nija ni bila naklonjena najemanju novih kreditov. Kot razlog je navajala »konstantno« nevarnost, da bodo ta sredstva namesto za umiritev gospodarskih razmer in povečanje proizvodnje spet »zapeljali v stare vode potro­ šnje«. Zavzela se je za to, da se novi krediti uporabijo le za povečanje izvoza na konvertibilni trg in za uvoz repro- materiala, ki ga ta proizvodnja potrebuje. Leta 1983 je slovenska politika podprla najem novih tujih finančnih Tabela 18: Stanje srednjeročnega in dolgoročnega dolga SRS in federacije konec leta 1 983 (v milijonih dolarjev)192 192 Prinčič, Borak, str. 454. SR Slovenija Federacija I. Konvertibilni dolg 1463,0 5500,0 Finančna posojila 200,6 4495,7 Svetovna banka 114,3 24,2 Oprema 772,7 1,3 Reprodukcija 56,4 8,8 Refinanciranje 128,1 - Hrana 1,1 1,9 Drugo 32,1 - Depoziti - 273,7 Kreditne linije bank 95,5 - II. Klirinški dolg 63,0 - Finančna posojila 412,3 Svetovna banka 137,9 Oprema 133,3 Oprema 175,0 Refinanciranje 51,0 Hrana 297,4 Drugo 135,1 Depoziti 125,6 Kreditne linije bank 8,8 Skupaj dolg (I+II) 1499,0 5500,0 140 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 140 10.10.2013 8:42:13 in blagovnih kreditov. Zavedala se je, da brez tega ne bo mogoče zagotoviti vračanja zapadlih obveznosti in zadr­ žati proizvodnje za izvoz na konvertibilni trg v začrtanih okvirih. Leta 1985 so se slovenski predstavniki zavzemali za preureditev sistema gospodarskih odnosov s tujino. Tako kot v preteklih so tudi v tem letu poudarjali, da sistem, ki je omogočil tako veliko zadolževanje, ne sme več obstati. Izhodišče, da se lahko v tujini zadolži tisti, kije prišel v družbeni plan kot prioriteta, je treba zame­ njati s tem, da se lahko zadolži le tisti, ki bo tuj kredit v določenem času tudi vrnil.193 Na dolgoročni program gospodarske stabilizacije, ki je bil sprejet junija 1983, je imel CK ZKS vrsto pripomb, ker so bile v posameznih dokumentih številne »nejasno­ sti, kompromisi in tudi tendence k centralističnemu urejanju nekaterih vprašanj«, med katerimi so bila tudi tako pomembna, kot so delitev akumulacije, oblikova­ nje osebnih dohodkov in usmerjanje enotnega jugoslo­ vanskega trga. Kljub temu pa ga je odločno podprl.194 V zadnjih dveh letih srednjeročnega plana je Slo­ venija zveznim organom očitala, da so se le navidezno postavili na stran dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, saj njegove cilje uresničujejo prepočasi in nedosledno, zlasti pri izvozu na konvertibilni trg. Čutila se je prizadeto in odrinjeno, ker so bili zvezni ukrepi vedno bolj prilagojeni potrebam in zahtevam Srbije in njenih zaveznic. Poleti 1985 je Slovenija ugotovila, da ni več pogojev za izboljšanje gospodarskih razmer. Njena prizadevanja za hitrejše pokrivanje tečajnih razlik so bi­ la tudi v tem letu prezrta. Zaradi drugačnih pogledov in izhodišč je postajala sredi osemdesetih let naša republi­ ka vse manj razumljena in vse bolj osamljena. Zaupanje v organe federacije, da bodo našli izhod iz splošne krize, je bilo vse manjše. To jo je oddaljevalo od jugoslovanske skupnosti. Druge republike so jo začele obravnavati kot tujek, ki ne spada v Jugoslavijo. Ali povedano z beseda­ mi Milana Kučana: na Slovence so začeli gledati kot na 193 Prav tam, str. 478-485. 194 ARS, AS 1589/IV, šk. 632, Zapisnik 34. seje Predsedstva CK ZKS, 18. 7. 1983. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 141 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 141 10.10.2013 8:42:13 Laponce ali Japonce.195 Javno mnenje v drugih republi­ kah je bilo Sloveniji vse manj naklonjeno. Obtožbe na račun boljših gospodarskih in življenjskih razmer so se kopičile. Njena prizadevanja za večji izvoz so prikazovali kot sebičnost, saj ustrezajo le slovenskim koristim in tistim njenim podjetjem, ki so slabo gospodarila doma. Ljubljansko banko so obtoževali, da »skriva« devize na posebnih računih v tujini, doma pa z nerealnimi obrest­ mi priteguje dinarska in devizna sredstva iz vse države. Najbolj so časopisi drugih republik, zlasti še srbski na čelu z Ninom in Borbo, zamerili višje osebne dohodke in boljše stanje preskrbe v Sloveniji. Prikazovali so jo kot republiko, v kateri se živi tako dobro kot na zahodu. V Sloveniji to oponašanje ni naletelo na večji odmev. Na očitke so občasno odgovorili, da so v državi velike raz­ like glede družbenega proizvoda, izvoza, odplačevanja dolgov, gospodarske rasti, rentabilnosti naložb in tudi cen potrošnih dobrin, komunalnih in drugih storitev, zato tudi plače in življenjska raven ne morejo biti enake. Žal širša javnost ni bila seznanjena s strokovno razpra­ vo, ki jo je glede primerjave med povprečnimi relativni­ mi osebnimi dohodki aprila 1985 predstavil ekonomist Marjan Senjur na seji komisije predsedstva CK ZKS za idejno in teoretično delo na področju družbenoekonom­ skih odnosov. Primerjal je raven osebnih dohodkov z ravnjo storilnosti, ki so jo leta 1982 dosegali v Sloveniji, Makedoniji in na Kosovu. Po njegovem izračunu je ime­ la Slovenija v tem letu za 11 odstotkov nižje relativne osebne dohodke od jugoslovanskega povprečja, Make­ donija in Kosovo pa za 11 odstotkov oziroma za 26 od­ stotkov nad državnim povprečjem. Potem ko je slovensko gospodarstvo že leta 1984 v bistvu stagniralo, ga je v prvih mesecih leta 1985 poleg polarnega zraka zajel tudi leden gospodarski »tuš«: proi­ zvodnja je močno upadla, izvoz j e bil nižji od uvoza, cene in plače so rasle. Jesenski meseci tega leta so prinesli še bolj mračno podobo gospodarjenja v naši republiki. Uspehi pri vzpostavljanju ravnotežja med proizvedenim in razpoložljivim produktom so se razblinili, industrij­ ska proizvodnja je stagnirala, rast osebnih dohodkov se L9S Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 518. 142 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 142 10.10.2013 8:42:13 je spremenila v »kaotično dirko prehitevanj in dohite­ vanj«, cene so rasle, kmetijska prireja in pridelava je zaradi slabe letine izjemno upadla, presežek slovenske trgovinske bilance se je zmanjšal. Tabela 19: Ocena rasti osnovnih kazalcev materialnih okvirov in proporcev razvoja SR Slovenije v letih 1981- 1985 (v odstotkih)196 1981-1985 Družbeni proizvod 0,5 v tem: industrija 1,6 kmetijstvo 2,0 Zaposleni v družbenem sektorju 1,0 Produktivnost dela v gospodarstvu -0,7 Izvoz blaga in storitev 7,5 od tega: konvertibilni izvoz 9,0 Uvoz blaga in storitev -2,0 od tega: konvertibilni uvoz -1,5 Pokritje uvoza blaga z izvozom 97,0 Sredstva za končno potrošnjo v SRS -i,o Življenjski standard -4,4 v tem: osebna potrošnja -3,8 družbeni standard -6,9 Investicije v osnovna sredstva -9,0 v tem: proizvodne investicije -9,6 Zaradi teh in drugih gospodarskih problemov so sredi osemdesetih let v Sloveniji skorajda že izgubili upanje, da bodo organi federacije našli izhod iz splošne krize. Njeno politično vodstvo se je odločilo, da bo de­ javneje sodelovalo pri oblikovanju ekonomske politike in dograjevanju gospodarske ureditve ter se odločneje postavilo v bran nacionalnih gospodarskih interesov. 196 UL SRS, št. 157/2, 31. 1. 1986, Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1986- 1990. VLOGA SLOVENSKE POLITIKE PRI KREPITVI NACIONALNE GOSPODARSKE MOČI 143 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 143 10.10.2013 8:42:13 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 144 10.10.2013 8:42:13 Prednosti in bremena položaja gospodarsko naj razvitejše republike pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 145 10.10.2013 8:42:13 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 146 10.10.2013 8:42:13 Slovenija je prednosti gospodarske razvitosti lahko najbolje izkoristila na blagovno trgovinskem področju. V centralno planski gospodarski organiziranosti je bila prisiljena trgovati z jugoslovanskimi republikami, ki so predstavljale velik trg. Njena podjetja so na »južnih tr­ gih« lahko dolgo časa uvrščala svoje izdelke in storitve, tudi tiste, po katerih na drugih trgih ni bilo povpraše­ vanja oziroma so zanje ponujali precej nižje cene. Poleg tega pa so slovenska podjetja na trgih drugih republik s finančno ugodnimi transakcijami, to je z nakupom poceni surovin in prodajo precej dražjih polizdelkov in končnih izdelkov ter storitev, ustvarjala znatne denarne presežke. Del teh sredstev je Slovenija vložila v nadalj­ nji razvoj in izboljšanje življenjske ravni, precejšen del pa se je v obliki različnih davščin in prispevkov vrnil v zvezne sklade in sklade drugih, zlasti manj razvitih republik. V načelu in tudi po ustavi je bil blagovni pro­ met med republikami svoboden in se ni mogel omejiti z republiškimi zakoni. V praksi pa je bilo trgovanje med republikami dokaj omejeno. Ne samo zaradi vseskozi prisotnih avtarkičnih teženj republik, temveč tudi za­ radi težav pri opredelitvi in uzakonitvi pojma enotnega jugoslovanskega trga. Svetovna ekonomska veda pojma enotnosti trga ni poznala, saj je bil, razen v ekonomsko političnem pomenu, povsem nedoločljiva kategorija. V Jugoslaviji so bila stališča do tega pojma različna, tako med politiki in pravniki kot tudi med gospodarskimi te­ oretiki. Nekateri so navajali tri elemente, ki so bistveni PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 147 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 147 10.10.2013 8:42:13 za ustvarjanje enotnega trga: popolno svobodo opravlja­ nja gospodarskih dejavnosti, enotno mero vrednosti in razumno zaščito pred tujo konkurenco. Drugi so med pogoje za enoten trg všteli kar »enake, uravnotežene ce­ ne na celem trgu«, kar »predpostavlja tudi enake krite­ rije gospodarjenja« ali pa »obstajanje enotnosti pogojev gospodarjenja«.197 Nekaj jugoslovanskih ekonomistov pa je pojmu in definiciji enotnega jugoslovanskega trga oporekalo. Izognili so se mu tudi zvezna ustava iz le­ ta 1946, ustavni zakon iz leta 1953 in ustava iz 1963, saj so prinesli v zvezi z njim zgolj prepoved omejeva­ nja gospodarskih tokov med republikami. Ustava iz leta 1963 je že obravnavala enotnost denarnega in kredi­ tnega sistema v državi. Šele leta 1974 je ustavno ure­ janje enotnega trga postalo »eksplicitno in obsežno, pa tudi precej zamegljeno«, saj se je vsako določilo v po­ sameznih členih ustave pojavljalo v več različicah. Po­ leg tega pa so za enotnost jugoslovanskega trga skrbela še določila drugih zakonov, kot je bil na primer zakon o združenem delu.198 V ustavi SFRJ iz leta 1974 je bil enotni trg obravnavan kot izrazito ekonomsko političen pojem. Po tej definiciji, kije bila podrobneje predstavlje­ na v Ekonomskem leksikonu, objavljenem leta 1975, je bil enoten (jugoslovanski) trg opredeljen kot trg, na katerem je »promet blaga, storitev, denarja, deviz, ka­ pitala in delovne sile uravnan s svobodnim delovanjem ekonomskih zakonov in z voljo ekonomskih subjektov. Družbeno urejanje in usmerjanje je enotno določeno z državnimi predpisi in administrativnimi ter ekonom­ skimi ukrepi in instrumenti ali s sporazumi družbenih organov in zainteresiranih organizacij in strank. To je torej trg, na katerem regionalne skupnosti, posamezne organizacije in gospodarske enote ne morejo omejevati tega prometa v svoji sredini.«199 V naslednjem desetletju so bile razprave o enotnem jugoslovanskem trgu v glavnem predmet akademskih razprav. V drugi polovici osemdesetih let pa so po za­ slugi tistih republiških vodstev, ki so se zavzemala za 197 GV, 25. 3. 1988, Z »enotnim trgom« proti trgu, str. 8. 198 Prav tam. 199 Prav tam. 148 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 148 10.10.2013 8:42:13 večjo centralizacijo makroekonomskega upravljanja v državi, zahteve po krepitvi enotnosti jugoslovanskega trga postale pomembno orožje za medsebojno politično obračunavanje, v katero je zelo dejavno posegala tudi ekonomska stroka. Jeseni 1988 se je tudi zvezni izvršni svet zavzel za »polno spoštovanje« trga in tržnih zako­ nitosti, kar je postavil kot pogoj za ozdravitev gospo­ darstva in nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov.200 Na začetku leta 1989 je bilo v državi doseže­ no soglasje, da je za delovanje tržnega gospodarstva po­ trebno vzpostaviti trg proizvodov in storitev, trg kapitala in trg delovne sile. V tem letu je bil sprejet nov zakon o delovnih razmerjih, ki je uveljavil kolektivno pogod­ bo. Začela sta se odpirati trg denarja in kratkoročnih vrednostnih papirjev. Le pri določanju cen je ostalo vse po starem. Administrativni ukrepi za večji nadzor nad cenami, ki jih je na začetku jeseni sprejel zvezni izvršni svet, so nakazovali, da predlagatelj ne verjame v učin­ kovito urejanje trga in cen z ekonomskimi ukrepi.201 V letih med obema svetovnima vojnama je bil za Slovenijo značilen trend relativnega zaostajanja za jugo­ slovanskim razvojnim povprečjem. V času druge jugo­ slovanske države pa se je ta trend obrnil in je Jugosla­ vija v razvoju vsako leto bolj zaostajala za Slovenijo. Kot gospodarsko najrazvitejša republika je morala Slovenija del ustvaijenega dohodka vsako leto odvesti v držav­ ni proračun in posebne zvezne sklade. Če je neto odliv slovenskega kapitala leta 1938 znašal približno tri od­ stotke slovenskega narodnega dohodka, se je po drugi svetovni vojni povečal. V prvih povojnih letih je morala Slovenija v zvezni proračun odvajati določene odstotke od zbrane dohodnine, nato pa določen odstotek družbe­ nega dohodka republike, ki se je v osemdesetih letih že gibal med 5 in 9 odstotki. Poleg tega je morala znatna sredstva posebej nameniti za hitrejši razvoj manj razvi­ tih delov v državi. Neustrezna regionalna politika, ki se je v glavnem enačila z razvojem manj razvitih federalnih 200 ARS, AS 223, šk. 5610, Poročilo o delu komisije ZIS za reformo gospodarskega sistema, marec 1989. 201 ARS, AS 223, šk. 5752, Mnenje Republiškega komiteja za tržišče in splošne go­ spodarske zadeve, 20. 9. 1989. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJSE REPUBLIKE 149 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 149 10.10.2013 8:42:13 enot, je bil eden od pomembnejših razlogov za slabšanje odnosov med republikami. Jugoslavija se iz tega siste­ ma obvezne pomoči, ki ni omogočal preglednosti in nad­ zora nad zbranimi sredstvi, temveč je dopuščal, da so nerazviti sredstva »pojedli« ali porabili za negospodarske namene, ni mogla izviti. 150 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 150 10.10.2013 8:42:13 Blagovna menjava Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami Vse do konca 80. let preteklega stoletja je bil ju­ goslovanski trg za slovenska podjetja skorajda osrednji prostor, kjer so po eni strani lahko pokrivala potrebe po surovinah, materialu, proizvodih oziroma živilih, ki jih doma ni bilo oziroma jih je primanjkovalo. Na dru­ gi strani pa so na njem prodajali svoje presežke, zlasti tiste, ki jih ni bilo mogoče prodati na konvertibilnih tr­ gih. Slovenija sije tako kot druge republike prizadevala zagotoviti monopolni položaj svojega gospodarstva na notranjem republiškem trgu, na trgih drugih republik pa je hotela do konca izrabiti prednosti, ki sta jih zago­ tavljali usposobljenost trgovinskega osebja in še zlasti razvita predelovalna industrija. Pri tem je bila uspešna, saj je bila struktura njene blagovne menjave z drugi­ mi republikami ves čas ugodna, zato so medrepubliški blagovni tokovi delovali kot spodbujevalni dejavnik nje­ nega gospodarskega razvoja, saj so multiplikativno po­ večevali njen družbeni neto proizvod. V letih 1945 do 1950 je blagovna menjava med re­ publiškimi gospodarstvi potekala na podlagi podrob­ nih planskih razdelilnikov in kontingentov, ki jih je za posamezna leta in trimesečja odredila zvezna planska komisija, razdelala pa so jih pristojna zvezna ministr­ stva. Tako kot druge republike je tudi Slovenija v tej centralistični gospodarski ureditvi nastopala v dveh vlogah. Kot glavna porabnica je za vzdrževanje tekoče proizvodnje in zagotavljanje redne oskrbe in prehrane prebivalstva prejemala iz drugih republik manjkajoče PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 151 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 151 10.10.2013 8:42:13 surovine, reprodukcijski material, polizdelke in živila. Kot glavna proizvajalka pa je morala presežke v indu­ strijski proizvodnji in kmetijski pridelavi odstopati re­ publikam, kjer jih je primanjkovalo. Obe vlogi sta bili izraz njenega stvarnega gospodarskega položaja in nje­ ne gospodarske sestave. Takoj po koncu vojne so bili organi slovenskega partijskega vodstva pripravljeni po­ magati drugim republikam pri premagovanju gospodar­ skih težav. V obravnavanem obdobju je bila redna in zadostna prehrana slovenskega prebivalstva odvisna od uvoza iz drugih republik. Ta uvoz je bil v naši republiki pogosto predmet kritičnih obravnav, saj so bile dobave neredne, po pravilu manjše od predvidenih količin, po­ leg tega pa še sporne tako glede kakovosti kot tudi upo­ rabnosti za prehrano. Sloveniji je najbolj primanjkovalo glavnih živil, to je moke, maščob, mesa in sladkorja. V letih 1946 do 1950 je zvezna planska komisija za­ gotavljala Sloveniji načrtovane kontingente žita, koru­ ze, masti in še nekaterih drugih kmetijskih proizvodov. Največji kontingent so predstavljali krušna žita, moka in koruza iz Vojvodine.202 Do največjih težav pa je vsako leto prihajalo pri dobavi dodeljenih količin mesa. Zaradi omejenega uvoza iz tujine je bila slovenska industrija močno odvisna od dobav iz drugih republik. Na začetku petdesetih let je iz tega vira zagotavljala 27 odstotkov vseh potrebnih sredstev za normalno reprodukcijo. Med kmetijskimi pridelki je imela Slovenija največje presež­ ke pri krompirju, zato je že leta 1945 dobila nalogo, da ga preskrbi za kraje, kjer ga ni bilo dovolj. Leta 1947 se je število porabnikov slovenskega krompirja povečalo. Ker je Slovenija predstavljala gospodarsko naj ra­ zvitejši del države, se je od nje pričakovalo in tudi zah­ tevalo, da s svojimi industrijsko predelovalnimi zmoglji­ vostmi pokrije znaten del potreb v drugih delih države. Tako kot za druge republike je tudi zanjo veljalo, da ni hitela z oddajanjem določenih kontingentov, ampak so podjetja izdelane proizvode zadrževala v skladiščih 202 Od avgusta 1946 do konca julija 1947 je Slovenija dobila 7731 vagonov krušnih žit. Februarja 1949 ji je zvezna uprava dodelila 8898 ton žitaric, julija 1950 pa kontingent koruze iz pridelka v Bosni in Hercegovini ter v Kosmetu. Ker pa ni mogla zagotoviti prevoza, ji je dodelila ustrezno količino koruze iz Vojvodine. 152 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 152 10.10.2013 8:42:13 Tabela 20: Izpolnitev obvez krompirja za leto 1947 za odjemalce iz drugih republik (v vagonih)203 Uporabnik Planska obveza Izpolnjeno do 17. 1. 1948 Jugoslovanska armada 935 887,6 Beograd 950 879,4 Avtocesta Be ograd-Zagreb 5 5,4 Udba Beograd 43 43,2 Vojno nabavno podjetje Beograd 50 47,0 Ekonomat Beli dvor 1 1 Proga Šamac-Sarajevo 135 122,7 Bosna plod 435 249,7 Cona B 30 27 Tovarna cementa Beočin 3 3,3 Transjug 200 63,3 in jih niso pravočasno dostavljala uporabnikom v dru­ gih republikah. Tudi sama je postavljala ovire za izvoz blaga, ki ni bil pod režimom planske razdelitve, ampak je bil promet z njimi prost.204 Kljub temu pa je, kot je tudi ugotovil zvezni svet za blagovni promet leta 1950, Slovenija »najenakomerneje izročala industrijsko blago drugim republikam«. Ostale republike, ki so z oddajami še bolj zavlačevale, so s svojo proizvodnjo in pridelavo najprej pokrile potrebe svojih potrošnikov.205 Med industrijskimi izdelki, ki jih je morala Slove­ nija v prvih dveh letih po koncu vojne pošiljati v večjih količinah v druge republike, so bili v ospredju izdelki iz lesa in premoga. Od leta 1946 naprej je morala Sloveni­ ja kot glavni industrijski proizvajalec poslati v druge re­ publike kovinske, tekstilne, usnjarske in druge izdelke v količinah, ki jih je določala zvezna planska komisija.206 Po bilanci iz oktobra 1948 je republiško gospodarstvo 203 ARS, AS 223, šk. 31, Poročilo predsedstva Vlade LRS, 16. 1. 1948. 204 Tako leta 1946 ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS ni hotelo izdati dovo­ ljenja Na-Ma iz Beograda, da bi iz Slovenije izvozil nekaj blaga, ki ni bil v racionirani preskrbi. 205 Viri 15, Zapisnik seje politibiroja CK KPS, 30. 8. 1950, str. 222-223. 206 ARS, AS 284, šk. 24, Zapisnik konference pri predsedniku Gospodarskega sveta vlade FLRJ, 10. 5. 1947. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRA2VITEJŠE REPUBLIKE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 153 153 10.10.2013 8:42:13 oddalo v druge republike za 6.650 milijonov din različ­ nega blaga - največ tekstilnih izdelkov (za 2.800 milijo­ nov din), lesa in lesnih izdelkov (za 1.400 milijonov) in kovinskih izdelkov (za 800 milijonov din).207 V petdesetih letih je Slovenija pri blagovni menjavi z drugimi republikami lahko že bolj izrabila prednosti, ki sta jih zagotavljali usposobljenost trgovinskega osebja in še zlasti razvita predelovalna industrija. Slovenska trgovska in proizvodna podjetja so namenjala vse več pozornosti komercialnemu in finančnemu učinku. Za slovenske proizvajalce je ostal jugoslovanski trg osre­ dnji prostor, od koder so nabavljali manjkajoče suro­ vine in živila ter prodajali proizvodne presežke. To sta bili zlasti BiH in Makedonija, kjer trgi še niso bili zasi­ čeni. Med prodajnimi artikli so tako po količini kot po vrednosti menjave izstopali industrijski izdelki in blago široke porabe. Po anketi, ki jo je leta 1956 med večjimi industrijskimi grosističnimi podjetji izdelala Trgovinska zbornica Slovenije, je delež prodanega industrijskega blaga v druge republike znašal približno eno tretjino od skupne vrednosti prodanega blaga. Največji delež je bil ugotovljen pri tekstilu (44 %), galanteriji (40 %), žele­ znini (29 %) in elektromaterialu (16 %). Na podlagi teh ugotovitev so naslednje leto izračunali, da je Slovenija v druge republike prodala za 21,4 milijarde din indu­ strijskega blaga.208 Do konca petdesetih let so slovenska grosistična trgovska podjetja zelo povečala svoj promet na trgih izven republiških meja. Najuspešnejša so bila tekstilna podjetja.209 Tudi podjetja obutvene industrije, kot Alpina, Planika, Tovarna čevljev Maribor, Zvezda Ljubljana in Industrija obutve Novo mesto, so odprla svoje prodajalne v vseh največjih mestih po državi. Med drugim industrijskim blagom za široko porabo, ki ga je Slovenija izvažala v druge republike, je treba omeniti še zdravila in farmacevtske preparate. Izvoz presežkov 207 A RS, AS 284, šk. 11, Bilanca prejema in oddaje LRS, 30. 10. 1948. 208 Gerženič, Trg industrijskega blaga, str. 30. 209 Leta 1958 je pet največjih slovenskih tekstilnih grosistov prodalo v druge repu­ blike že 40 % svojega blaga, grosist iz Kopra pa 26 %. Podjetja za prodajo pohištva iz Ljubljane in Kopra so dosegla 60 % delež prodaje v druge republike, tri podjetja z galanterijo 35 %, grosist iz Ljubljane z galanterijskim blagom, kije imel skladišča v Beogradu in Zagrebu, pa 36 %. Slovenska veletrgovina z usnjem je v tem letu v druge republike prodala 35 % svoje proizvodnje. 154 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 154 10.10.2013 8:42:13 kovinske industrije za široko porabo pa je bil v tem ča­ su še zelo omejen in odvisen od razdelilnega ključa, ki ga je vsako leto predlagala zvezna trgovinska zbornica. V letih 1952-1954 je udeležba Slovenije pri presežkih izdelkov kovinske industrije v državi znašala 24 odstot­ kov, leta 1955 se je povečala na 26 odstotkov. V skladu z državno energetsko politiko sta bila slovensko elek­ trogospodarstvo in premogovništvo poslovno povezani s Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Precejšen delež je dosegla tudi prodaja na področju strojegradnje, meta­ lurgije in industrije gradbenega materiala, ki je poteka­ la po vnaprej določenih planih in sklenjenih dogovorih. Slovenija je bila v obravnavanem desetletju defici­ tarna v osnovnih kmetijskih pridelkih in proizvodih. Po­ trebe po žitu, živini oziroma mesu, maščobah, sadju in zelenjavi, pa tudi po semenu za krmno peso je najbolj pokrivala z uvozom iz drugih delov države. Dobavljene količine v posameznih letih so bile odvisne od letine. Tudi ob slabih letinah je bila Slovenija glavni pridelo­ valec krompirja v državi, zato je morala kriti potrebe jugoslovanske vojske in drugih republik. Ob normalni letini je pridelava te poljščine dosegla 50.000 vagonov, od česar so proizvajalci poslali na trg 8.000 do 10.000 vagonov. Do konca petdesetih let je v druge republike letno povprečno dobavljala od 1.500 do 4.000 vagonov krompirja.210 Na njihove trge je izvažala tudi zgodnje po­ vrtnine, hmelj oziroma pivo,211 zelišča in nekatere vrste sadja. Med slednjim je bilo največ povpraševanja po če­ šnjah, jabolkih in malinah. V petdesetih letih so se na slovenskih trgovinskih policah pojavili tekstilni in drugi izdelki v večjem šte­ vilu, zlasti hrvaških in srbskih podjetij. Že leta 1951 je Primorska z Goriško pomanjkanje tekstilnega blaga in konfekcije omilila z nakupom pri proizvajalcih v so­ sednji republiki, pri podjetjih v Osijeku (Tovarna oblek Osijek), Zagrebu (Naprijed) in Varaždinu (Varteks). Leta 1952 so svoje poslovalnice v Ljubljani odprla hrvaška 2Ш ARS, AS 1136, šk. 3, Problematika odkupa in preskrbe z jesenskimi pridelki, 7. 9. 1959. 211 Ljubljanska Pivovarna Union je s svojo proizvodnjo pokrivala tudi potrebe hrva­ škega Primorja in Istre. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 155 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 155 10.10.2013 8:42:13 podjetja Jugo vinil, Kraš, Varteks in beograjsko podjetje usnjene galanterije 29. novembar. Ponudbo je močno povečalo hrvaško podjetje Franck, ki je proizvajalo v na­ ši republiki zelo iskane kavne nadomestke. Leta 1953 si je ljubljansko podjetje Tekstil ob pomoči tekstilnega od­ delka Trgovinske zbornice LRS močno prizadevalo okre­ piti stike s srbskim podjetjem iz Paračina, da bi tako izboljšalo oskrbo s surovinami. Leta 1954 je grosistično podjetje za tekstil iz Maribora nabavilo večjo količino kamgama v Tovarni volnenega blaga Leskovac. Poleg tega je bilo v Mariboru na voljo dobro blago v posloval­ nici zagrebškega podjetja Zora ter moška konfekcija in delovne obleke v trgovini Varteksa iz Varaždina. Med surovinami, ki so jih podjetja slovenske predelovalne industrije kupovala v drugih republikah, so bile za te­ kočo proizvodnjo najpomembnejše surove kože. Že leta 1953 so morala slovenska usnjarska podjetja za kritje 60 odstotkov izrabe zmogljivosti v drugih republikah nabaviti 2.797 ton surovih kož. V naslednjih letih se je obseg tega uvoza še precej povečal. Leta 1959 se je povpraševanje po slovenskih tekstilnih in usnjarskih iz­ delkov v drugih republikah poslabšalo.212 Med industrij­ skimi proizvodi, ki so bili nujno potrebni za kmetijsko pridelavo, je bila Slovenija še posebej odvisna od uvoza modre galice iz Zorke Šabac. Pomembneje, kot koliko lahko podjetje proizvede, je v šestdesetih letih postalo, koliko podjetje lahko pro­ da. S tem je trgovina vse bolj postajala dejavnik pove­ zovanja med proizvodnjo in porabo in skrbnik stabil­ nejših odnosov na trgu. Dotlej je bilo, gledano na splo­ šno, povpraševanje na trgu večje od ponudbe, potem pa se je obrnilo. Z odpiranjem istovrstnih industrijskih in trgovskih podjetij v drugih republikah je postajal ju­ goslovanski trg vse bolj zasičen. Za številna slovenska podjetja je bil izhod le v povečanem izvozu na tuje trge, tako s konvertibilnimi valutami kot s klirinško menjavo. Proti koncu tega desetletja so si trgovske organizacije v Sloveniji zagotovile največji delež v medrepubliški bla­ govni menjavi. Računano po organizacijskem načelu so celotne slovenske nabave v drugih republikah v teh le- 212 ARS, AS 223, šk. 439, Material za sejo gospodarskega odbora ZIS, 15. 4. 1959. 156 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 156 10.10.2013 8:42:13 Obisk makedonskih delavk v tkalnici 1B1 v Kranju, 1963 (Foto Edi Šelhaus, MNZS) tih dosegle 30,9 odstotka, celotne prodaje v druge repu­ blike pa so znašale 44,9 odstotka DBP SR Slovenije.213 V letih 1960 do 1970 je bil obseg blagovnega pro­ meta z industrijskimi proizvodi na jugoslovanskem trgu tako po količini kot po vrednosti precej večji kot v prete­ klem desetletju. Številna slovenska podjetja so na trgih drugih republik lahko prodala velik del svoje proizvo­ dnje in kljub težavam, ki jih je prinesla reforma, zadr­ žala prevladujoč delež na njem do začetka sedemdese­ tih let. Med njimi so bile zagotovo slovenske železarne, ki so bile glavni proizvajalec plemenitih jekel, različnih specialnih valjev in vrste železo-jeklenih proizvodov, na­ menjenih investicijski potrošnji. Med največje proizva- 213 Kuzmin, Medrepubliške prodaje, str. 6. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 157 157 10.10.2013 8:42:13 jalce reprodukcijskega materiala, investicijske in druge opreme in strojev, izdelkov bazične kemične in še druge industrije sta se uvrščala Metalna Maribor in Litostroj Ljubljana. V to kategorijo so sodili še Hidromontaža Maribor (proizvodnja in montaža avtomatiziranih indu­ strijskih naprav), Iskra Ljubljana (telefonske centrale), Cinkarna Celje (surovi cink), Sava Kranj (avtomobilske pnevmatike), Tovarna celuloze in papirja Videm-Krško (roto papir), Salonit Anhovo (cement), Tomos Koper (mopedi) in seveda podjetja kemične industrije, kot so bila Kemična tovarna Hrastnik, Zlatorog Maribor, Krka Novo mesto in Lek Ljubljana.214 Med največje proizva­ jalce proizvodov široke porabe, po katerih je bilo pov­ praševanje naj večje, pa so sodili Gorenje Velenje (pralni stroji, hladilniki in štedilniki), Tovarna emajlirane po­ sode Celje, Tiki Ljubljana (bojlerji), Pletenina Ljubljana, Peko Tržič (obutev), Brest Cerknica (pohištvo) in Dela­ maris Izola, kije bil največji proizvajalec ribjih konzerv v državi in je s svežimi in zamrznjenimi ribami oskrboval tudi hrvaški in srbski trg. Gledano v celoti, je Sloveni­ ja največji pozitiven saldo prodaj ustvarila pri menjavi industrijskih proizvodov. Med industrijskimi panogami pa je negativen saldo dosegala v energetiki, nekovinski in prehrambni industriji. Kot vsa leta po vojni je bil tudi v tem desetletju trg s kmetijskimi pridelki v državi vseskozi nestabilen. V Sloveniji so bile največje težave s preskrbo sadja in ze­ lenjave. To blago je bilo najbolj občutljivo tako za potro­ šnike kot za trgovino in proizvajalce. Ob dobri letini so bili zadovoljni eni, ob slabi pa drugi. T. i. »rizični skladi«, ki so jih morala odpreti podjetja, ki so trgovala s kmetij­ skimi pridelki v mestih in občinah v naši republiki, niso odigrali svoje vloge. Gospodarsko naj razvitejša republika je bila še na­ prej deficitarna v osnovnih kmetijskih pridelkih in pro­ izvodih. Potrebe po njih je precej pokrivala z uvozom iz drugih delov države. Slovenska klavniška podjetja so 214 Leta 1967 so slovenska podjetja kemične predelovalne industrije dosegla eno tretjino skupne jugoslovanske proizvodnje farmacevtskih surovin in okoli 19% proi­ zvodnje farmacevtskih preparatov. Dosegla so 11 % jugoslovanske proizvodnje mila in pralnih praškov, 15 % detergentskih sredstev ter 10 % ostalih sredstev za pranje in čiščenje. Njihov delež v proizvodnji kozmetičnih preparatov je znašal 36 %. 158 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 158 10.10.2013 8:42:13 vsako leto uvozila iz Srbije in Hrvaške znatne količine živine in prašičev za zakol215 pa tudi svinjske masti. Tabela 21: Uvoz goveje klavne živine iz drugih republik v letih 1959-1962216 Leto V tonah 1959 22.100 1960 29.861 1961 40.079 1962 72.529 Tabela 22: Uvoz živine za zakol iz drugih republik 1964—1968 (v tonah)217 1964 1965 1966 1967 1968 Konji 136 140 490 706 484 Govedo 998 12.062 11.222 15.288 15.686 Prašiči 9.024 12.502 11.382 12.720 12.943 Perutnina 9 6 72 - - Ovce 25 18 7 15 19 Slovenija je imela v sedemdesetih letih tudi znaten delež v trgovini z mlekom in mlečnimi izdelki.218 Z uvo­ zom iz drugih republik, pa tudi iz tujine, je pokrivala potrebe po sladkorju, rižu in olju.219 Vsako leto je od decembra do konca aprila kupovala v Dalmaciji zna­ tne količine solate, graha, špinače, cvetače in zgodnjega krompirja, v manjših količinah pa tudi belušev, pora, peteršilja, korenja, redkve. Za vse leto je bila pri paradi­ žniku, papriki, čebuli in fižolu v zrnju vezana na nabave iz Makedonije in Srbije. Kljub večji proizvodnji doma je vse več zelja v glavah uvažala iz Varaždina. Od sadja 215 Leta 1962 je bilo iz drugih republik uvoženo 31,2 % od skupnega števila zaklanih prašičev, leta 1964 jih je bilo 36,4 %, leta 1968 pa 38 %. 216 ARS, AS 1165, šk. 10, Problematika proizvodnje in potrošnje mesa, april 1963. 217 ARS, AS 1165, šk. 344, Informacije o klavnicah v SR Sloveniji, 23. 10. 1969. 218 Leta 1973 so slovenske mlekarne v druge republike prodale 34 milijonov litrov pasteriziranega in steriliziranega mleka, 357,1 tone sirov, 105,2 tone masla, 1765,5 tone mleka v prahu, 419,2 tone evaporiranega in kondenziranega mleka ter 17,7 tone kazeina. V tem letu so v drugih republikah kupile 2003,4 tone sira in 81,9 tone masla. 219 Leta 1969 so uvozili 1550 vagonov olja, 47.000 vagonov sladkorja in 680 vagonov riža. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJ RAZVITEJŠE REPUBLIKE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 159 159 10.10.2013 8:42:13 je bila na druge republike v večjih količinah vezana na uvoz grozdja, marelic, sliv, v manjših pa češenj in vrtnih jagod. Zaradi boljše kakovosti in ugodnejših cen je v drugi polovici šestdesetih let začel naraščati tudi uvoz jabolk iz drugih republik. Od kmetijskih pridelkov je še naprej v večjih količinah izvažala v druge republike le krompir. V zadnjih dvajsetih letih so na upočasnitev medre­ publiške blagovne menjave še posebej vplivala ustavna dopolnila in ustava iz leta 1974, uveljavitev dogovor­ nega gospodarstva in gospodarska kriza v osemdesetih letih. Ustava SFRJ iz leta 1974 ni utrdila povezovalnih dejavnikov v državi, temveč nasprotno, sprostila je av­ tarkične težnje, ki so postajale vse večja grožnja pove­ zovalnim procesom v jugoslovanskem gospodarskem prostoru. Republike so si prizadevale oblikovati zao- Struktura medrepubliških prodaj in nabav v Jugoslaviji (Slovenija 1945-1975, str. 66) 160 pot do slovenske narodnogospodarske $uvereno$ti_kor4indd 160 10.10.2013 8:42:13 krožene gospodarske strukture in spodbujale večanje znotraj regionalne prodaje in menjave. Jugoslovansko gospodarstvo je iz že dotlej zgolj navidezno enotnega go­ spodarstva in trga začelo razpadati na osem avtarkičnih narodnih gospodarstev in trgov, ki so jih vodile njihove lastne administracije in partijske organizacije. Samoupravna preobrazba gospodarstva, ki ni niko­ li zaživela, saj so preoblikovana podjetja delala po »sta­ rem«, je še otežila in zapletla medrepubliško blagovno menjavo. Medrepubliški komiteji niso ustavili nesogla­ sij in izboljšali sporazumevanja med republikami glede politike cen, razporejanja dohodkov in delitve kreditov. Pričakovanja, da bodo višje organizacijske oblike zdru­ ženega dela zagotovile povezovanje podjetij z območja več občin, republik in pokrajin in tako prispevale k po­ vezovanju jugoslovanskega gospodarstva, se niso ure­ sničila. Z gospodarsko krizo, ki se je začela leta 1980, so se negativna gibanja v državi še povečala. Proizvodnja je upadala, cene so skokovito naraščale, investicijska in druga poraba je daleč presegala realne zmožnosti, razrasla seje finančna nedisciplina. Preskrbe trga s su­ rovinami niso več obvladali. Republike so začele skrbe­ ti vsaka zase, še bolj so zapirale svoje meje za pretok blaga in deviz. Šivi gospodarskega sodelovanja med re­ publiškimi gospodarstvi so pokali, dogovori se niso več izvajali. Slovenija je v sedemdesetih letih zmanjšala obseg prodaj v druge republike, povečala pa je nabave, zato je začela s stališča pozitivnega salda v republiškem druž­ benem proizvodu izgubljati ugoden položaj v medrepu­ bliški menjavi. V naslednjem desetletju je to neravno­ vesje popravila; povečala je prodajo in njen položaj v medrepubliški menjavi se je znova popravil. Pri blagovni menjavi z investicijskim materialom je imela Slovenija v letih 1978-1983 z vsemi republika­ mi pozitiven saldo. Največjega s Hrvaško, ožjo Srbijo in BiH, s katerimi je tudi sicer opravila največji del blagov­ ne menjave. Tako v nabavah kot v prodajah je od leta 1970 do 1978 daleč naj večji delež slovenske menjave z drugimi republikami odpadel na industrijo in trgovino. Po tem letuje delež industrije padel na račun povečanih nabav trgovine. Leta 1983 je Slovenija od industrijskih PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 161 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 161 10.10.2013 8:42:13 Tabela 23: Delež prodaje SR Slovenije po republikah in pokrajinah in v izvozu v obdobju 1976-1988 (v odstotkih)220 Leto V SRS V druge republike Izvoz 1976 64,5 23,2 10,4 1978 65,5 25,0 8,6 1980 64,2 24,2 9,6 1983 62,0 22,8 13 1987 62,9 21,1 13,4 1988 59,6 23,2 15,9 in rudarskih proizvodov kupovala predvsem izdelke ži­ vilske industrije, proizvode črne metalurgije, kovinsko predelovalne, kemične in tekstilne industrije. Prodajala je predvsem proizvode elektroindustrije, živilske, kovin­ sko in kemično predelovalne industrije ter končne teks­ tilne izdelke. Večina industrijskih panog je imela poziti­ ven saldo, negativnega sta imeli prehrambna industrija in proizvodnja naftnih derivatov. Tabela 24: Strukturne spremembe blagovne menjave Slovenije z drugimi republikami in pokrajinama v letih 1970-1983 (v odstotkih)221 Gospodarsko področje Prodaje 1970 1978 1983 Nabave 1970 1978 1983 Industrija in rudarstvo 46,0 58,1 52,5 56,9 61,4 39,0 Trgovina, gostinstvo, turizem 45,5 33,3 34,0 29,0 27,9 50,0 Kmetijstvo in ribištvo 1,9 0,6 0,9 8,3 3,8 1,5 Gradbeništvo 2,2 2,5 2,5 1,4 1,7 3,2 Promet in zveze 2,4 1,6 4,3 1,7 2,1 1,5 Obrt, osebne storitve 1,5 1,6 2,2 1,8 0,7 1,6 Regionalna plačilna bilanca Slovenije iz druge polo­ vice osemdesetih let kaže, da so medrepubliško menja­ vo blaga in storitev spremljali predvsem fiskalni in pa- 220 Delo, 2. 12. 1989, Smo (ekonomsko) suveren narod?, str. 21. 22L ARS, AS 1165, šk. 1333 Razvojni projekt: Možnosti in usmeritve dolgoročnega sodelovanja gospodarstva SR Slovenije z gospodarstvi drugih republik in pokrajin do leta 2000, Celje, november 1986. 162 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 162 10.10.2013 8:42:13 rafiskalni pretoki denarja. Ti pa so bili za Slovenijo neu­ godni, saj je vsako leto imela visok presežek odlivov nad prilivi iz družbenega proizvoda. V teh letih so slovenske neto investicije v druge republike in pokrajine (skupaj s posojili skladu federacije za nerazvite) znašale 2,6, 2,1 in 2,2 odstotka njenega družbenega proizvoda.222 Blagovna menjava med Slovenijo in Srbijo se je naj­ prej upočasnila, nato pa prekinila že pred začetkom slo­ venskega osamosvajanja. Spomladi leta 1989 je zaradi dogodkov na Kosovem prišlo do prvih težav pri prodaji blaga široke porabe in motenj pri oskrbi z reprodukcij­ skim materialom. Decembra 1989 je Srbija začela go­ spodarsko vojno proti slovenskim podjetjem. V nasle­ dnjem letuje srbska skupščina sprejela več predpisov v okviru zaščitnih in antidumpinških ukrepov, s katerimi je še otežila nakup in prodajo slovenskih izdelkov. Z dru­ gimi jugoslovanskimi republikami je Slovenija leta 1990 še ohranila relativno visoko raven blagovne menjave. Z njimi je slovensko gospodarstvo realiziralo 32,5 odstot­ ka vseh svojih prodaj na jugoslovanskem trgu. Nabave v drugih republikah so znašale 25,9 odstotka vseh doma­ čih nabav.223 Po desetdnevni vojni junija 1991 so se za­ čeli gospodarski stiki z drugimi republikami hitro trgati. V naslednjih mesecih je Slovenija pospešeno izgubljala jugoslovanski trg. Vojna na Hrvaškem je skoraj pretr­ gala tudi prometne povezave z balkanskimi državami. Trgovanje so dodatno oteževale še mednarodne sankcije proti Jugoslaviji. Ko je Slovenija oktobra 1991 uvedla lasten denar, je jugoslovanske trge dokončno spreme­ nila v tuje trge. 222 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 115. 223 Borak, Lazarevič, Prinčič, Od kapitalizma, str. 611-612. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRA2VITEJŠE REPUBLIKE 163 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 163 10.10.2013 8:42:13 Financiranje razvoja manj razvitih delov države Razlike v gospodarski razvitosti so bile problem, ki je drugo jugoslovansko državo vse bolj obremenjeval. Država je ves čas vodila politiko zmanjševanja stopnje nerazvitosti med republikami, pri čemer so imele sko­ raj ves čas status manj razvitih Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija in Kosovo. Glavni problem pa je bil v tem, da posredni in neposredni ukrepi ekonom­ ske politike niso dali pravih rezultatov, saj so se razlike v razvitosti povečevale, medtem ko so se možnosti za tesnejše sodelovanje med razvitimi in nerazvitimi deli države zmanjševale, gospodarski in politični odnosi pa so se poslabševali. V drugi polovici šestdesetih let je v Sloveniji prevla­ dalo mnenje, daje treba na manj razvite in na njihov hi­ trejši razvoj gledati drugače kot v preteklosti. Prvič zato, ker je bilo slovensko gospodarstvo že tako obremenjeno, da ni zmoglo več prispevati večjih sredstev za njihov ra­ zvoj, drugič pa zato, ker obstoječi sistem pospeševanja hitrejšega gospodarskega razvoja ni več ustrezal real­ nim razmeram in potrebam. Bilje zastarel in neučinko­ vit, saj ni zagotavljal ekonomskega prelivanja sredstev in ni silil manj razvitih, da bi sami prispevali in žrtvovali več za svoj razvoj. Največ kritik je bilo usmerjenih na centralistično vodenje tega sistema. V Sloveniji je bilo doseženo soglasje, da je treba spremeniti obveznosti in oblike pomoči širše družbene skupnosti manj razvitim, vlogo federacije pa omejiti le na določanje smernic za 164 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 164 10.10.2013 8:42:13 Tabela 25: Stopnja razvitosti republik in avtonomnih pokrajin 1975-198O224 Družbeni proizvod na prebivalca Osnovna sredstva na delovno sposobnega prebivalca Stopnja zaposlenosti 1975 1980 1975 1980 1975 1980 Jugoslavija 100 100 100 100 100 100 BiH 68,6 68,1 74,8 85,4 79,1 75,6 Črna gora 69,6 80,2 107,3 107,3 85,2 85,2 Hrvaška 124,2 128,7 122,0 121,4 112,5 116,0 Makedonija 69,4 64,7 80,7 72,3 89,3 89,6 Slovenija 201,7 191,3 197,6 199,4 171,6 168,7 Srbija - brez AP 92,3 94,6 82,9 81,5 94,2 98,5 Kosovo 33,2 31,6 51,6 39,7 53,6 51,7 Vojvodina 120,9 121,4 102,2 108,3 103,8 103,1 Razvita območja 121,2 122,3 112,9 113,2 111,3 113,7 Nerazvita območja 62,4 61,2 74,9 76,5 78,0 75,6 poslovanje sklada federacije.225 V naslednjih letih, ko je bil na čelu republiškega izvršnega sveta Stane Kavčič, pa je začela Slovenija odkrito izražati nezadovoljstvo in nasprotovanje sistemom zagotavljanja pomoči gospo­ darsko manj razvitim delom države. Do poletja 1972 so slovenski predstavniki v zveznih organih zastopali zami­ sel o preoblikovanju sklada federacije v poslovni sklad, ki bi uveljavil sodobnejši način prelivanja sredstev za manj razvite in bi bil bolj prilagojen gibanjem blagov­ nih in denarnih tokov ter rezultatom gospodarjenja. Sestavni del teh razprav je bila višina stalnih sredstev oziroma odstotek družbenega proizvoda gospodarstva, ki ga bodo morale v novem planskem obdobju prispeva­ ti republike. Slovenski predstavniki so zagovarjali stali­ šče, daje stopnja 1,94 odstotka družbenega proizvoda skrajna meja, ki jo slovensko gospodarstvo še prenese. Nasprotovali so tudi zahtevam manj razvitih, da jim pri­ pada večina sredstev iz mednarodnih posojil. Predlog 224 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 373. 225 Prav tam, str. 380-381. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 165 165 10.10.2013 8:42:13 slovenskih predstavnikov je bil, da lahko dobijo največ 35 odstotkov. Preostali del sredstev iz posojil mednaro­ dne banke za obnovo in razvoj pa bi bilo treba razde­ liti na podlagi drugih meril, kot so družbeni proizvod, razpoložljiva dinarska sredstva in sposobnost vračanja najetega posojila. V razpravah o družbenem planu Jugoslavije za leta 1976-1980, ki so ponovno oživile nesoglasja in soočenje različnih pogledov na hitrost napredovanja nerazvitih, je Slovenija zastopala zelo trdo stališče. »Po tej poti ne moremo več naprej,« je dejal France Popit na seji Pred­ sedstva CK ZKS septembra 1975, saj »ne gre več, da bo nekdo nekaj prejemal kot nerazvit, drugi pa ga bo financiral.« Treba se je »pogovoriti, kdo bo iz tega skla­ da prejemal pomoč in koliko bomo v sklad plačevali in na kakšen način bo ta denar porabljen«.226 V Sloveniji so bili enotnega mnenja, da merilo nerazvitosti, ki je veljalo leta 1972 (dve tretjini povprečnega jugoslovan­ skega družbenega proizvoda na prebivalca), ne more več veljati, ker so to mejo nerazviti, razen Kosova, že presegli. Zato so zahtevali, da se sistem pomoči manj razvitim spremeni tako, da ga zamenja samoupravna pravica podjetij, da sama odločajo o vlaganju sredstev v manj razvita območja. V razpravah o deležu tujih kre­ ditov, ki naj bi bili dodeljeni manj razvitim, so slovenski predstavniki sledili sklepu republiške skupščine, da ne podpirajo politike večjega zadolževanja podjetij z manj razvitih območij. V letih 1976-1979 je Slovenija namenila znatna sredstva v sklad federacije ter v zvezni proračun za ra- Tabela 26: Prispevek Slovenije v sklad federacije v letih 1976-1979 (v milijon din)227 226 Prav tam, str. 384. 227 Prav tam, str. 388. Leto Skupaj prispevki v SFRJ Prispevek SRS 1976 9.831,0 1.742,4 1977 12.318,1 2.127,7 1978 13.763,5 2.485,4 (akontacija) 1979 17.436,1 2.963,0 166 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 166 10.10.2013 8:42:13 zvoj družbenih in drugih dejavnosti v manj razvitih re­ publikah in AP Kosovo. Slovenija je bila edina republika, ki seje v drugi po­ lovici sedemdesetih let trudila, da bi načelo združevanja sredstev iz sklada federacije z lastnimi sredstvi podje­ tij z manj razvitih območij zaživelo tudi v praksi. Leta 1978 je slovenski izvršni svet pozval nerazvite republike in AP Kosovo, naj spremenijo določila, ki so omejevala skupna vlaganja in so bila zato v nasprotju z veljavno zakonodajo. Predlagal je, naj spremenijo določila o ude­ ležbi pri dohodku iz skupnih vlaganj, nadalje o izbiri de­ javnosti, v katere bodo podjetja iz bolj razvitih republik lahko usmerjala sredstva sklada federacije, in o eko­ nomskih spodbudah za naložbe. Republiški izvršni svet se je zavzel za tesnejše sodelovanje med gospodarskimi zbornicami in za izpopolnitev sistema seznanjanja z ra­ zvojnimi projekti. Na vsakoletnih srečanjih z izvršnimi sveti manj razvitih republik je namenil posebno pozor­ nost krepitvi gospodarskih stikov. Slovenska podjetja so sledila zahtevam republiške politike in iskala stike s podjetji z manj razvitih območij. Ta prizadevanja pa niso rodila obilnih sadov. Do leta 1979 so v poslovanju slovenskega gospodarstva z gospodarstvi nerazvitih re­ publik in AP Kosovo prevladovali kupoprodajni in kre­ ditni odnosi. Združevanje sredstev in dela ter skupna vlaganja iz 20 odstotkov dela stalnih sredstev sklada federacije za manj razvite dele države niso bila zanimi­ va. Slovenska podjetja so še največ poslovnih stikov na­ vezala s podjetji iz Bosne in Hercegovine. Koje šlo srednjeročno obdobje h koncu, je problem financiranja gospodarskega razvoja manj razvitih zopet stopil v ospredje. Republiška politika se je zavedala, da bo treba temu problemu enkrat »odkrito pogledati v oči«, sicer bo treba »dajati vedno več sredstev, uspeha pa bo vedno manj«. Konec sedemdesetih let se je pokazala še ena slaba stran neuravnoteženega gospodarskega ra­ zvoja v državi. To je bila odvečna delovna sila iz manj razvitih republik, ki se je v vse večjem številu usmerjala v Slovenijo. Nadaljevanje tega trenda bi lahko poslab­ šalo splošno socialno raven v Sloveniji. Stališče sloven­ ske politike na začetku osemdesetih je bilo, da ne more povečati obveznosti do manj razvitih, ker je morala od- PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 167 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 167 10.10.2013 8:42:13 vajati dodatna sredstva za odpravo posledic potresa v Črni gori in ker je bil pred njo zahteven ciklus naložb v infrastrukturo, energetiko, pridobivanje surovin in v tehnološko posodobitev. Presodila je, da se v zaostrenih gospodarskih razmerah lahko pogovarjajo le o oblikah pomoči Kosovu. Druge republike so že dosegle 1.500 dolarjev družbenega proizvoda na prebivalca, kar po mednarodnih merilih države ni več uvrščalo med nera­ zvite. »Tudi glede pomoči Kosovu bi bilo treba marsikaj spremeniti, saj obstoječi sistem ne prinaša rezultatov,« je povedal France Popit kosovski delegaciji, ko je prišla na obisk v Ljubljano.228 Slovenija je bila na začetku osemdesetih let silno nezadovoljna, ker so se združena sredstva porabila ne­ gospodarno. Zahtevala je, da se obvezno združevanje in kreditiranje prek sklada federacije omeji in da se bi­ stveno poveča »svobodno in samoupravno« združeva­ nje sredstev delovnih organizacij. Takšno združevanje bi poleg finančnih sredstev omogočilo tudi prenos iz­ kušenj, tehnologije in sodobnejše organizacije dela. V takih odnosih bi bile medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti bolj povezane. V svojih prizadevanjih pa ni bila uspešna. Leta 1981 je bila prisiljena sprejeti kompromisno rešitev, ki je v veliki meri zadržala staro stanje. Takšen razplet ji ni ustrezal, posebno ne s fi­ nančnega vidika, saj se je povečala obremenitev repu­ bliškega proračuna. Če namreč delovna organizacija ni mogla zbrati sredstev za pokritje obveznosti do nerazvi­ tih, je moral republiški proračun prevzeti neposredno materialno odgovornost do sklada federacije. Težavno je bilo tudi pridobiti delovne organizacije za »prostovoljno« združevanje sredstev. Te so se raje odločale za obvezno posojilo prek sklada federacije, saj so s tem dobile ob­ veznice. Kreditni odnos z nosilcem nekega projekta je bil za podjetja manj zanimiv, ker je bila velika možnost, da ne bo uspešen in ne bo povrnil vloženih sredstev. Slovenija je morala leta 1984 še enkrat popustiti. Od­ stopila je od zahteve, da republika izgubi status manj razvitega območja takoj, ko izpolni enega od treh poka­ zateljev razvitosti. Sprejela je zahtevo manj razvitih, da 228 prav tam, str. 390. 168 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 168 10.10.2013 8:42:13 se postopek za odvzem tega statusa lahko začne šele po izpolnitvi vseh treh pokazateljev. Pri tem pa je vztraja­ la, da mora biti pri družbenem proizvodu na prebivalca mejna vrednost dve tretjini jugoslovanskega povprečja, pri ostalih dveh pokazateljih pa okoli 70 odstotkov. O nižjih mejnih vrednostih Slovenija ni bila pripravljena razpravljati, saj bi to pomenilo, da bi v krog nerazvitih prišla tudi Srbija brez pokrajin. Tabela 27: Odlivi sredstev v gospodarsko manj razvite republike in AP Kosovo 1980-1984329 1980 1981 1982 1983 1984 (ocena) DRUŽBENI PROIZVOD 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Priliv sredstev iz tujine v tem: 8,9 8,5 7,8 9,7 10,5 tuji krediti 3,6 2,2 1,9 3,0 3,5 Odliv sredstev v tujino v tem: -8,2 -9,7 -10,7 -9,6 -12,4 odplačila tujih posojil -4,7 -4,9 -5,0 -4,1 -6,0 NETO ODLIV SREDSTEV V TUJINO +0,7 -1,2 -2,9 ‘o,l -1,2 Priliv sredstev iz federacije 2,7 2,6 3,5 3,5 3,3 Odliv sredstev v federacijo in druge republike -10,0 -11,6 -11,0 -12,3 -12,0 NETO ODLIV SREDSTEV V FEDERACIJO IN DRUGE REPUBLIKE -7,3 -9,0 -7,5 -8,8 -8,7 Študije, ki so jih izdelali leta 1985, so kazale, da se Slovenija razvija počasneje kot Jugoslavija, da se zmanjšuje njen delež v jugoslovanskem družbenem proizvodu, odliv sredstev v federacijo in manj razvite republike pa se povečuje. Ta odliv je zajel 10 do 12 od- 229 ARS, AS 223, šk. 5604, Podatki o družbenoekonomskem položaju Slovenije v Jugoslaviji, 15. 6. 1984. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 169 169 10.10.2013 8:42:13 stotkov družbenega proizvoda. V manj razvite republi­ ke in avtonomni pokrajini pa je iz Slovenije »odteklo« letno okoli 2 odstotka družbenega proizvoda. Približno štiri petine odlivov je znašal obvezni prispevek v sklad federacije, drugi večji znesek pa so bila sredstva za od­ pravo posledic potresa v Črni gori. Slovenski politiki in javnost so bili ogorčeni nad očitki, da razvitejši vedno bolj izkoriščajo manj razvite, da je sklad federacije le kompenzacija za izkoriščanje nerazvitih in da se razlike med razvitimi in nerazvitimi ne zmanjšujejo. Zaprepa­ deni so bili ob odločitvi, da bo Bosna in Hercegovina kot manj razvita republika organizator zimskih olim­ pijskih iger. »Olimpijada in nerazviti, kako gre to sku­ paj?« se je spraševal Stane Dolanc. Politično vodstvo je ugovarjalo, da Slovenija večjih obremenitev ne more prenesti brez hudih posledic. Ob tem pa seje zavedalo, da bo moralo sredstva kljub temu dati. V enem od teh pogovorov se je France Popit spomnil besed, ki jih je pred svojo smrtjo izrekel Vladimir Bakarič: »Nerazviti nas bodo uničili.«230 V primerjavi z leti od 1975 do 1980 seje v prvi polo­ vici osemdesetih let sodelovanje slovenskega gospodar­ stva z gospodarstvi manj razvitih republik in AP Kosovo povečalo. V tem času je prišlo bolj do izraza združeva­ nje sredstev. V letih 1981-1983 so slovenska podjetja sklenila pogodbe za 102 proizvodna programa, največ s partnerji v Bosni in Hercegovini (44) ter Makedoniji (32). Leta 1984 so podpisala samoupravne sporazume o združevanju sredstev za 10 projektov, pogovori pa so tekli še o 42 projektih, za katere je bila dokumentacija že pripravljena. Številne nepravilnosti in težave, ki so spremljale naložbe v nerazvitih republikah, so zmanj­ ševale interes slovenskega gospodarstva za sodelova­ nje. Za slovenske gospodarstvenike je bilo moteče, da pri pogovorih niso imeli enakovrednih partnerjev, saj so jim nasproti sedeli le politiki. Bili so nezadovoljni, ker je bilo na nasprotni strani premalo odgovornosti za izpolnjevanje dogovorjenih obveznosti in pri vračanju združenih sredstev. Najbolj pa so jih odvračale težave pri financiranju skupnih projektov. Zaradi finančnih in 230 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 392. 170 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 170 10.10.2013 8:42:13 drugih težav je slovenski izvršni svet leta 1983 predla­ gal zveznemu izvršnemu svetu, naj se sredstva osredo­ točijo le na določene objekte, ki izpolnjujejo vse zahteve za uspešno zaključite v projektov. Zvezni izvršni svet pa tega ni sprejel. V pogajanjih o preureditvi sistema pomoči manj razvitim republikam in AP Kosovo, ki so potekala v dru­ gi polovici osemdesetih let, so slovenski predstavniki zastopali stališče, da je ta sistem končno že preživet in za republiko škodljiv. Razlogov za tako stališče je bilo veliko. Za Slovenijo je bilo nesprejemljivo, da manj razviti nočejo sprejeti odgovornosti za svoj gospodarski razvoj in ker so lastna sredstva vlagali le v razvoj po­ sameznih območij (na primer črnogorskega primorja), ki so jih hoteli razviti do najvišje evropske ravni. Ves preostali razvoj in naložbe v manj razvite pa so bili po njihovi razvojni filozofiji skupna jugoslovanska skrb. V Sloveniji se niso mogli sprijazniti, da manj razviti niso vračali svojih dolgov in da so sredstva iz danih posojil porabili drugače, kot bi jih morali, največkrat za ne­ gospodarske namene, nato pa tega v svojih bilancah niso prikazali. Za Slovenijo je bilo sporno tudi poslo­ vanje sklada federacije, saj je na eni strani prikazo­ val izgubo, na drugi pa visoke zneske na žiro računu. Sredstva je namenjal tudi za negospodarske namene. Temeljni razlog, ki je Slovenijo odvrnil od sodelovanja v nadaljnjem podpiranju razvoja nerazvitih, pa so bi­ le spremenjene okoliščine doma. Po letu 1985 je začel delež akumulacije v slovenskem družbenem proizvodu upadati. Ker je bila dinamika rasti akumulacije vedno počasnejša, je bilo treba vedno večji delež akumulacije slovenskega gospodarstva namenjati za izpolnitev ob­ veznosti do federacije. Slovenija je to obveznost, ki seje večala, vedno težje izpolnjevala in vedno bolj na račun lastnega razvoja. Tako kot Hrvaška je v Beograd poši­ ljala opozorila, da njeno gospodarstvo ne prenese več tolikšnega odliva denarja, zato je sprememba sistema pomoči manj razvitim nujna. Zahtevala je, da opustijo sistem kreditiranja prek sklada federacije in ga zame­ njajo s sistemom sovlaganja kapitala. Slednji naj bi vla­ gateljem zagotovil pravico do soupravljanja skupnega podjetja in bi naložbe v manj razvita območja prilagodil PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRAZVITEJŠE REPUBLIKE 171 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 171 10.10.2013 8:42:13 potrebam prestrukturiranja celotnega jugoslovanskega gospodarstva. Spremembo zakona o zagotavljanju sredstev za manj razvite je Slovenija zahtevala leta 1989. Kot ra­ zlog je navedla, da republike ne izpolnjujejo obveznosti do sklada federacije. Te obveznosti so se zelo povečale. Leta 1990 naj bi Slovenija v sklad federacije za kredi­ tiranje hitrejšega razvoja manj razvitih republik in AP Kosovo prispevala dvakrat več kot leto poprej. Tabela 28: Obveznost Slovenije za pospeševanje razvoja manj razvitih območij v SFRJ 1986-1990 (v 1000 din)231 Leto Obveznost na ravni SFRJ Obveznost Republike Slovenije Obvezno posojilo skladu federacije Združena sredstva gospodarstva 1986 30.413,0 5.656,2 3.383,7 2.272,5 1987 69.024,0 13.712,8 8.172,4 5.540,3 1988 208.924,2 41.192,9 25.542,7 15.650,1 1989 2,791.227,0 555.454,0 418.149,5 137.304,6 1990 9,255.315,0 1,610.185,0 888.662,0 721.523,0 V letih 1986-1989 je slovensko gospodarstvo usme­ rilo svoja prizadevanja v povečanje naložb v elektrogo­ spodarske objekte. Rezultati pa so bili pičli. Predvsem zato, ker se v okviru skupnosti jugoslovanskega elek­ trogospodarstva niso mogli dogovoriti glede temeljnih načel o združevanju sredstev za skupno gradnjo novih objektov in tudi ne o metodologiji za izbor ekonomsko najbolj upravičenih naložb. Republike, ki so imele na­ ravne vire, so se zavedale svoje prednosti, zato so izsi­ ljevale čim boljše pogoje zase. Junija 1990 se je končalo obdobje slovenskega pod­ piranja hitrejšega razvoja manj razvitih jugoslovanskih republik in AP Kosovo. Novi izvršni svet, ki ga je vodil Lojze Peterle, je na tretji seji (kot njegovi predhodniki že večkrat v preteklosti) ugotovil, da je sistem te pomoči neučinkovit in preživet, obseg obveznosti pa daleč pre­ sega materialne zmožnosti slovenskega gospodarstva. 231 Prav tam, str. 397. 172 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 172 10.10.2013 8:42:14 Izvršni svet je republiški skupščini predlagal, da ustavi vsa vplačila v sklad federacije v obliki obveznega po­ sojila. Obveznosti v obliki samoupravnega združevanja sredstev pa naj bi še izpolnjevali v skladu s sklenjenimi pogodbami. Skupščini je tudi predlagal, naj vprašanje razvoja manj razvitih vključi v pogajanja o preureditvi državne skupnosti. Izračuni, ki so jih v Sloveniji naredi­ li maja 1990, so pokazali, da je neto odliv slovenskega kapitala iz naslova pospeševanja razvoja gospodarsko manj razvitih območij SFRJ v osemdesetih letih znašal 924 milijonov dolarjev. Ta sredstva so sicer imela značaj kredita, toda glede na dogovorjene kreditne pogoje bi bila v trenutku vračila povsem razvrednotena. PREDNOSTI IN BREMENA POLOŽAJA GOSPODARSKO NAJRA2VITEJŠE REPUBLIKE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 173 173 10.10.2013 8:42:14 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 174 10.10.2013 8:42:14 Posodobitev gospodarske sestave ter utrditev povezav med proizvodnimi in neproizvodnimi dejavnostmi pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 175 10.10.2013 8:42: pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 176 10.10.2013 8:42:14 V letih 1945 do 1990 je naredila Slovenija velik ra­ zvojni skok, se usposobila in privadila za samostojno urejanje posameznih gospodarskih področij in enot. V tem času je namreč končala proces industrializacije, posodobila gospodarsko sestavo, utrdila in organsko povezala proizvodne in neproizvodne dejavnosti v za­ okrožen gospodarski sistem, ki je omogočal normalno delovanje procesa družbene reprodukcije ter zagotavljal zadovoljevanje človeških in splošno družbenih potreb. Za gospodarsko upravo in za direktorsko menedžerski sloj so bila to nujno potrebna leta usposabljanja in pri­ vajanja na samostojno urejanje posameznih gospodar­ skih področij oziroma enot. Za znanstveno raziskovalno in izobraževalno sfero pa je bil to čas tesnejšega pove­ zovanja z neposredno proizvodnjo. Gospodarska kriza v osemdesetih letih je razkrila številne slabosti slovenske­ ga gospodarskega ustroja in razvojne usmeritve, začenši s preveliko uvozno odvisnostjo in premalo učinkovitim neposrednim investiranjem. Težke posledice razpadanje države so še dodatno oslabile zmogljivosti slovenskega gospodarstva in zaostrile razmere za njegovo preživetje. Zato je tudi Slovenija vse bolj zaostajala za zahodnoe­ vropskimi trendi in dosežki. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 177 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 177 10.10.2013 8:42:14 Industrijska dežela z razvito gradbeno in gozdarsko proizvodnjo ter razvejanim bančnim sistemom Od konca druge svetovne vojne pa do začetka osem­ desetih let je imela Slovenija hitro gospodarsko rast, ki se je v prvi vrsti zagotavljala na račun visokih kapital­ skih vložkov.232 Povprečna letna stopnja rasti družbe­ nega proizvoda za obdobje 1953 do 1981 je znašala 6,9 odstotka, povprečna stopnja rasti družbenega proizvo­ da na prebivalca pa okoli 6 odstotkov, kar je bila visoka rast tudi v svetovnem merilu.233 V sedemdesetih letih je Slovenija v primerjavi s sosednjo Avstrijo in Italijo ustvarila za 26,2 oziroma za 33,2 odstotka višji druž­ beni proizvod. Ko so se v osemdesetih letih možnosti investiranja ob že tako šibki akumulaciji močno zožile, so stopnje gospodarske rasti zelo upadle. V letih 1981 do 1985 je povprečna letna stopnja rasti dosegla le še 0,6 odstotka, v letih 1986-1989 pa je bila že negativna, saj je znašala -0,5 odstotka.234 Pretežni del družbenega bruto proizvoda je bil ustvarjen v družbenem sektorju. Sredi osemdesetih let je družbeni proizvod na prebival­ ca znašal 4664 dolarjev.235 Hitra gospodarska rast je omogočila, da je Slovenija zelo spremenila svojo predvojno gospodarsko sestavo in postala gospodarsko srednje razvita država. Stopila je v 232 Lazarevič, Sočasnosti, str. 400. 233 ARS, AS 223, šk. 4772, Zapisnik 55. seje Izvršnega sveta skupščine SRS, 5. 3. 1985, Dolgoročni plan razvoja SRS za obdobje 1986-2000. 234 ARS, AS 1279, šk. 56, Plan razvojne politike Slovenije, 25. 10. 1990. 235 Po kasnejših izračunih je bil slovenski BDP na prebivalca po kupni moči precej večji, saj naj bi znašal 8166 dolarjev. - Klemenčič, Gospodarjenje, str. 22. 178 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 178 10.10.2013 8:42:14 Tabela 29: Primerjava dinamike rasti družbenega proizvoda v SR Sloveniji, Avstriji in Italiji 1970-1986 (indeks rasti)236 Obdobje SR Slovenija Avstrija Italija 1970-1980 181,2 142,1 136,0 1980-1986 106,3 108,6 111,2 Tabela 30: Družbeni proizvod na prebivalca v SR Sloveniji, Avstriji in Italiji v letu 1983 (v dolarjih)237 Po tekočih cenah in tečaju 3.695 8.892 6.208 Glede na notranjo kupno moč 4.694 10.010 8.711 klub razvitih narodov, v katerih sta industrija in rudar­ stvo prispevala velik del bruto domačega družbenega proizvoda. Dinamika rasti družbenega proizvoda je bila najhitrejša v prometu, trgovini in gradbeništvu.238 Leta 1989 sta industrija in rudarstvo ustvarila 48 odstot­ kov družbenega proizvoda. Delež drugih gospodarskih področij je bil precej manjši: trgovina je prispevala 15, promet in zveze ter gradbeništvo po 8,5, kmetijstvo in ri­ bištvo 8, obrt in osebne storitve 5, gostinstvo in turizem 2,5, gozdarstvo 1, stanovanjsko-komunalna dejavnost 0,5 in druge proizvodne dejavnosti skupaj 3 odstotke.239 V primerjavi z avstrijskim in zahodnonemškim je imelo slovensko gospodarstvo v družbenem proizvodu rela­ tivno večji delež kmetijstva, gradbeništva in industrije, približno enak delež rudarstva ter relativno nižji delež energetike in storitev. V okviru slovenske industrije je bil prisoten padajoč in relativno nižji delež proizvodnje surovin in reprodukcijskega materiala, rahlo padajoč, vendar še vedno zelo visok delež proizvodnje dobrin za široko potrošnjo ter naraščajoč delež proizvodnje stroj­ ne in druge opreme.240 236 ARS, AS 223, šk. 5608, Nekateri primerjalni podatki za SFR Jugoslavijo in SR Slovenijo, 11. 1. 1988. 237 Prav tam. 238 Lazarevič, Od regionalnega, str. 282-283. 239 Prav tam, str. 289. 240 ARS, AS 223, šk. 5611, Slovenija - gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1988. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 179 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 179 10.10.2013 8:42:14 Slovenija se je iz dežele s stoletno tradicijo izselje­ vanja in le s 16 odstotki zaposlenega prebivalstva razvi­ la v deželo s polno zaposlenostjo. Povečanje števila za­ poslenih v povojnem obdobju je bilo izjemno, z 266.637 leta 1952 na 854.500 konec leta 1990.241 Če pa k zapo­ slenim prištejemo še samozaposlene (obrtnike, kmete, samostojne poklice), potem je delovno aktivno prebival­ stvo že leta 1987 štelo okoli 965.000 ljudi. Leta 1985 je bilo v celotnem prebivalstvu republike zaposlenih 42 odstotkov, število zaposlenih v aktivnem prebivalstvu pa je znašalo 84-88 odstotkov, kar je bilo v svetovnem vrhu.242 Slovenija ni dosegla le polne zaposlenosti, tem­ več ji je delovne sile celo primanjkovalo in jo je morala uvažati iz drugih republik. Leta 1963 je bilo v sezon­ skih zaposlitvah v Sloveniji skupaj udeleženih 33.385 oseb iz drugih delov Jugoslavije; polovico od tega je de­ lo dobilo v gradbeništvu.243 Leta 1987 je bilo med vse­ mi zaposlenimi že okoli 165.000 oziroma 19 odstotkov vseh zaposlenih iz drugih republik.244 Naša republika je v državnem merilu precej odstopala navzgor pri osebnih dohodkih zaposlenih. Tabela 31: Dohodek na delavca v SFR Jugoslaviji in SR Sloveniji 1984-1987245 *Podatek za prvih devet mesecev leta 1987. Dohodek je zmanjšan za dohodek de­ lovne skupnosti Leto SFR Jugoslavija Indeks rasti absolutno v din SR Slovenija Indeks rasti absolutno v din 1984 159,8 935.028 161,8 1,222.313 1985 144,2 1,349.639 155,1 1,895.796 1986 192,4 2,588.420 216,8 4,097.377 1987* 174,9 2,968.139 195,2 5,176.281 241 ARS, AS 1279, šk. 56, Ocena gospodarske situacije v Sloveniji na pragu leta 1991, 22. 1. 1991. 242 ARS, AS, 223, šk. 6018, Zapisnik 8. skupne seje odbora Izvršnega sveta SRS za politični sistem in družbenoekonomske dejavnosti in odbora Izvršnega sveta SRS za družbeno gospodarsko ureditev, razvojno in tekočo gospodarsko politiko, 25. 2. 1985. 243 ARS, AS 223, šk. 6446, Informacija o zaposlovanju delavcev iz drugih republik, januar 1964. 244 Klemenčič, Gospodarjenje, str. 29. 245 ARS, AS 223, Nekateri primerjalni podatki za SFRJ Jugoslavijo in SR Slovenijo, 11. 1. 1988. 180 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 180 10.10.2013 8:42:14 Zaposlitvena problematika je imela še dve poudar­ jeni značilnosti. Delež zaposlenih žensk se je v tem ob­ dobju stalno povečeval. Leta 1965 je bilo v gospodar­ skih in družbenih dejavnostih zaposlenih 40 odstotkov žensk, ob koncu socialističnega obdobja pa že 46 od­ stotkov. S tem je bila Slovenija v svetovnem vrhu skupaj z Japonsko in skandinavskimi državami. Konec osem­ desetih let je bil delež nekvalificiranih in polkvalificira- nih zelo velik, delež z visoko in višjo šolsko izobrazbo pa relativno majhen, tudi v jugoslovanskem merilu, kljub stalnemu večanju izobrazbene ravni prebivalstva. Leta 1988 je imelo visoko in višješolsko izobrazbo nekaj nad 10 odstotkov zaposlenih, še vedno pa je bilo okoli 73 odstotkov zaposlenih z nižjimi kvalifikacijami. Med najbolj vidnimi spremljevalkami pospešene industrializacije je bila deagrarizacija. Delež kmečkega prebivalstva v celotnem prebivalstvu se je s predvojnih 48,9 odstotka do leta 1971 zmanjšal na 20,4 odstotka. V naslednjih letih se je ta trend še povečeval, tako da je bilo leta 1980 le še 13,8 odstotka oziroma 261.000 kmečkih prebivalcev. Še hitreje od zmanjševanja kmetij­ skega prebivalstva v skupnem prebivalstvu se je zmanj­ šal delež aktivnega kmečkega prebivalstva v skupnem številu aktivnega prebivalstva. Ta delež je upadel s 36,6 odstotka v letu 1961 na 25,4 odstotka v letu 1971 in nato na 14,8 odstotka v letu 1979.246 Leta 1991 se je delež kmečkega prebivalstva znižal že na 7,6 odstotka. Ekonomska politika je namenjala največ pozorno­ sti industriji, zato je to gospodarsko področje naredi­ lo največji razvojni skok. Do leta 1960 je fizični obseg industrijske proizvodnje strmo naraščal. V letih 1961- 1962 je prišlo do zastoja, ki mu je sledilo obdobje rasti do 1965, pa stagnacije v letih 1966-1967 in ponovnega vzpona do leta 1974. Povprečna letna stopnja rasti v obdobju 1948 do 1974 je bila 9-odstotna.247 Potem pa je začela ta povprečna letna stopnja vztrajno padati. Do konca sedemdesetih se je zmanjšala na 5,9 odstotka, do 246 ARS, AS 223, šk. 5066, Analiza obdavčenja dohodkov iz kmetijske dejavnosti in predlogi možnosti rešitev za prehod na odmerjanje davka od dohodkov iz kmetijstva od katastrskega dohodka na dejanski dohodek, 9. 4. 1981. 247 Slovenija 1945-1975, str. 104. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 181 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 181 10.10.2013 8:42:14 leta 1985 je padla na 2 odstotka,248 v letih 1986-1989 pa je bila -0,2-odstotna.249 Kljub močnim nihanjem se je v letih 1959 do 1989 obseg industrijske proizvodnje povečal za 5,3-krat. Ovire za rast industrijske proizvodnje in tudi za večji dohodek so bile domačega in tujega izvora. Med notranjimi sta bila zagotovo v ospredju investicijska po­ litika in prevelika iztrošenost osnovnih sredstev. Do leta 1980 je bila rast investicij usmerjena izvozno, prenizka pa je bila razvojno intenzivno in tehnološko zahtevnejša proizvodnja, pogostokrat zaradi visokih naložb v infra­ strukturo. Z nastopom gospodarske krize v letih 1980 in 1981 so se plačila za investicije komaj še gibala nad obsegom minimalne amortizacije, v naslednjih letih pa že padla pod to minimalno raven. Do leta 1985 je bila raven plačil za investicije 6 odstotkov pod obsegom mi­ nimalne amortizacije. Problem je bil toliko večji, ker je bil tudi v tem desetletju v strukturi investicij največji delež še vedno porabljen za gradbena dela. Delež zastarele opreme v slovenski industriji do se­ demdesetih let še ni bil tako očiten in žgoč. Vrednost osnovnih sredstev je v letih 1953 do 1972 rasla s pov­ prečno stopnjo 7,7 odstotka na leto. Leta 1972 je in­ dustrija uporabljala 43,3 odstotka delovnih priprav, ki so bile izdelane po letu 1968. Leta 1972 je delež av­ tomatskih in polavtomatskih strojev v slovenski indu­ striji znašal 58,2 odstotka. Najbolj avtomatizirano proi­ zvodnjo sta imeli elektroindustrija in naftna industrija, sledile so črna metalurgija, gumarska in tobačna indu­ strija. Z najmodernejšimi stroji so bile opremljene ke­ mična, tobačna, grafična, naftna in elektroindustrija. V osemdesetih letih je postala iztrošenost opreme v indu­ striji ključen problem, in to v glavnem pri panogah, ki naj bi največ prispevale k prestrukturiranju (črni me­ talurgiji, predelavi kemičnih izdelkov, kovinskopredelo­ valni in usnjarski industriji ter v proizvodnji končnih tekstilnih izdelkov). Bila je posledica splošne omejitve uvoza, administrativnih ovir in pomanjkanja deviznih sredstev. Analiza, narejena leta 1986, je ugotovila, da je 248 ARS, AS 1279, šk. 56, Plan razvojne politike Slovenije, 25. 10. 1990. 249 Prav tam. 182 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 182 10.10.2013 8:42:14 slovenska industrija pretežno zastarela, potrebna teh­ nično-tehnološke prenove in delnega prestrukturiranja. Zastarelost je dosegla stopnjo, ki je že ogrožala konku­ renčno sposobnost na svetovnem trgu in vse bolj tudi na jugoslovanskem.250 Leta 1987 se je stopnja odpisa­ nih osnovnih sredstev še povečala. Tabela 32: Stopnja odpisanih osnovnih sredstev, gradbenih objektov in opreme v gospodarstvu in industriji v SRS v letu 1987 (v odstotkih)251 Osnovna sredstva Gradbeni objekti Oprema SRS Gospodarstvo 53,4 42,2 71,4 Industrija 56,7 40,6 72,3 SFRJ Gospodarstvo 48,6 36,7 66,3 Industrija 51,5 36,1 65,4 Podjetja so se zavedala resnosti položaja in so v ra­ zvojnih načrtih za naslednje srednjeročno obdobje po­ kazala veliko željo po hitri obnovitvi zmogljivosti. Anke­ ta, ki jo je med njimi leta 1986 opravila Gospodarska zbornica Slovenije, je pokazala, da so za ta čas najavile 521 investicijskih projektov v vrednosti več kot 500 mi­ lijonov din. Največ projektov za posodobitev opreme in tehnologije, s katerimi naj bi povečali izvozno usmer­ jenost slovenske industrije, so predvideli v elektroin­ dustriji in kovinski industriji. Podjetja so optimistično predvidela, da bodo lahko kar 54 odstotkov potrebnega denarja prispevala iz lastne akumulacije.252 V času poglabljanja gospodarske krize so na manj­ šo rast industrijske proizvodnje vplivali še pomanjkanje novih proizvodnih programov, neizpolnjevanje načrtov za povečanje delovne produktivnosti in izboljšanja ka- 250 Uporabnost opreme je leta 1985 znašala za celotno slovensko industrijo 29 %, za industrijo brez energetike pa le 19 %. To pomeni, daje imela industrija brez energe­ tike leta 1985 odpisano opremo v višini 81 %. 251 ARS, AS 1589/Ш, šk. 959, Petdeset pomembnih statističnih podatkov o Slove­ niji. 252 ARS, AS 223, šk. 5653, Osnovne ugotovitve iz »analize razmer v slovenski indu­ striji ter materialnih potreb in možnosti za njeno modernizacijo in prestrukturiranje v obdobju 1986-1990, 26. 9. 1986. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 183 183 10.10.2013 8:42:14 kovosti izdelkov, pa tudi pomanjkljiva organizacija in vodenje proizvodnega procesa, slaba izraba delovnega časa ter pasivnost vodilnega kadra v podjetjih. Med zunanjimi razlogi je treba omeniti vsaj prvo in drugo naftno krizo v sedemdesetih letih, ki sta prinesli velika cenovna nesorazmerja, vedno večje omejevanje uvoza in pospeševanje izvoza za vsako ceno. V prvih povojnih desetletjih sta se kovinski, tekstil­ ni in lesni industriji, ki so še naprej ostale vodilne pano­ ge, priključili še elektroindustrija in kemična industrija. Leta 1986 so bile najmočnejše industrijske dejavnosti: proizvodnja električnih strojev in aparatov z vse večjimi ambicijami proizvodnje elektronike, kovinskopredelo­ valna industrija s strojegradnjo in proizvodnjo prome­ tnih sredstev. Tako po obsegu proizvodnje in prispevku k izvozu kot po številu zaposlenih so bile pomembne dejavnosti tudi lesnopredelovalna industrija, tekstilna industrija in predelava kemičnih izdelkov s farmacevt­ sko industrijo. V strukturi slovenske industrije je imela večji delež delovno intenzivna proizvodnja, delež tehno­ loško in razvojno intenzivne proizvodnje je bil majhen, tako v primerjavi z jugoslovanskim povprečjem kot tudi z razvitim svetom. Med paradne konje slovenske industrije so zagoto­ vo spadala poslovno uspešna in tudi izvozno naravnana podjetja. Med njimi so prevladovala srednje velika pod­ jetja z nekaj tisoč zaposlenimi, ki so v glavnem spadala v predelovalno industrijo, torej na gospodarsko podro­ čje, kije imelo v Sloveniji dolgo zgodovinsko tradicijo in prevladujoč položaj na jugoslovanskem trgu. Leta 1988 je v izvozu blaga na konvertibilne trge skoraj 30 odstotkov slovenskega izvoza ustvarilo pet podjetij: IMV, Iskra, Gorenje, Slovenija papir in Sloven­ ske železarne. Po obsegu neto presežka na konvertibil­ nih trgih pa so bile na vrhu tri skupine podjetij: lesno­ predelovalna podjetja, združena v Unilesu (novomeški Novoles, Javor Pivka, Liko Vrhnika, novogoriški Meblo, kamniški Stol), proizvodnja in predelava aluminija, združena v Unialu, in Iskra.253 253 Klemenčič, Gospodarjenje, str. 11. 184 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 184 10.10.2013 8:42:14 Tabela 33: Največja slovenska izvozna podjetja leta 1985 - konvertibilni trg253 v 1000 din, tečaj ameriškega dolarja 185,70 din Mesto Ime Priliv Odliv Saldo 1. SOZD Iskra DO Ele ktr oko vin ska industrija Ljubljana 16.036.954 16.207.494 170.540 2. SOZD Uniles Ljubljana 12.736.477 4.797.534 7.938.943 3. SOZD Slovenija papir Ljubljana 10.741.384 7.177.483 3.563.901 4. SOZD Slovenijales Ljubljana 10.697.119 3.851.134 6.845.984 5. SOZD SŽ Ljubljana 8.853.427 8.531.781 321.646 6. SOZD Gorenje Velenje 6.643.029 3.149.969 3.493.060 7. IUV Vrhnika 336.802 3.944.796 2.392.006 8. SIZD Kerna Maribor 6.248.208 7.247.888 1.099.679 9. SOZD Kemija Ljubljana 5.794.516 8.029.167 2.234.651 10. SOZD Mercator KIT Ljubljana 5.787.884 2.451.376 3.336.508 11. SOZD Emona Ljubljana 5.636.653 3.757.323 1.879.239 12. Krka Novo mesto 4.826.844 5.688.522 861.678 13. Lek Ljubljana 4.798.131 5.280.085 481.954 14. SOZD Združeni proizvajalci strojne opreme Ljubljana 4.613.244 4.212.382 400.861 15. SOZD HP Združeno podjetje živilske industrije Ljubljana 4.339.381 4.978.564 639.183 Med večjimi industrijskimi koncerni, ki so bili ob koncu druge jugoslovanske države nosilci razvoja v posameznih panogah in so po ustvarjenem dohodku, povprečnem številu zaposlenih in izvoznih rezultatih spadali med večja in pomembnejša združena podjetja v državi, je izstopala kranjska Iskra. Sredi osemdese- 254 Biti direktor, str. 210. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 185 185 10.10.2013 8:42:14 Razstava izdelkov tovarne Iskra, Kranj, 1963 (Foto Edi Šelhaus, MNZS) Železarna Ravne, 1962 (Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije, str. 19) 186 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 18 6 10.10.2013 8:42:14 Gorenje Velenje, 1963 (Foto Marjan Ciglič, MNZS) Pralni stroj Gorenje, 1963 (Foto Marjan Ciglič, MNZS) POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI ... 187 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 18 7 10.10.2013 8:42:14 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 188 10.10.2013 8:42:14 CO 00 Tabela 34: Največja podjetja v SR Sloveniji leta 1988255 Mesto Ime Prihodek v 1000 din Dohodek v 1000 din Povprečno število zaposlenih 1. Gorenje GA Velenje 365.044.479 167.851.170 6.093 2. ŽG ŽTOL 367.299.418 164.667.097 6.661 3. REK Rudnik lignita Velenje 297.924.573 159.718.717 5.567 4. SOZD SŽ Železarna Jesenice 837.118.438 154.256.197 6.326 5. SGP Slovenija ceste Tehnika obnova 580.666.794 148.887.763 6.720 6. Slovenija les DO Trgovina Ljubljana 928.383.103 143.366.586 2.765 7. Lesnina Ljubljana 1.019.738.311 146.682.250 3.264 8. SOZD SŽ Železarna Ravne 1.019.738.311 139.171.514 6.505 9. Interevropa Koper 914.761.226 138.320.119 2.715 10. Sava Kranj 804.068.863 136.092.615 4.673 11. IMV Novo mesto 979.247.673 295.286.689 5.769 12. Kompas Jugoslavija Ljubljana 688.295.044 129.329.743 4.008 13. TAM Maribor 296.851.258 124.579.046 7.694 14. Tovarna celuloze in papirja Krško 458.793.342 122.486.925 2.468 15. Cinkarna Celje 505.225.915 122.064.687 2.376 tih let preteklega stoletja je imela 34.000 zaposlenih, ki so ustvarjali eno četrtino vrednosti proizvodnje jugoslo­ vanske elektroindustrije. V državnem merilu je bila v izvozu na tretjem mestu. Poleg Iskre so bili v letih 1978 do 1988 na seznamu najpomembnejših podjetij še ŽTP Ljubljana, Železarna Jesenice, Železarna Ravne, Tam, UKC Ljubljana in Gorenje.256 Slednje je leta 1988 zadr­ žalo večjo proizvodnjo, produktivnost in prodajo. Kon­ čalo je prvo fazo posodabljanja obdelave v tozdu Štedil­ niki in začelo s posodabljanjem v tozdu Zamrzovalne in hladilne tehnike. Naslednje leto pa je s pomočjo danske svetovalne organizacije Lisberg GJ Management začelo snovati razvojno strategijo za naslednje desetletje. Leta 1990 je bilo Gorenje na 76. mestu med 500 največjimi svetovnimi družbami.257 Vrsta slovenskih podjetij se je s svojo blagovno znamko že uveljavila ne samo na jugoslovanskem, tem­ več tudi na svetovnih trgih, kjer so v hudi konkurenci pridobivala izvozne posle. Med najbolj uveljavljenimi so bili izdelki podjetij: Elan iz Begunj (smuči in jadrnice), Alpina Žiri (smučarski in tekaški čevlji),258 Krka Novo mesto (Enap in še druga zdravila), Gorenje (gospodinjski aparati), Iskra (telefonske centrale, elektrooptika), Me­ talna (oprema za hidroelektrarne in za premogovnike), Sava Kranj (avtomobilske pnevmatike), Mura (eksklu­ zivna moška konfekcija), Adria IMV Novo mesto (priko­ lice in avtodomi). Na splošno pa je vendarle veljalo, da je bilo domačih blagovnih znamk še malo, da so bile premalo uveljavljene na tujih trgih in da se slovenska podjetja z oznako Made in Yugoslavia niso mogla prebiti v višji cenovni razred. Zato so poskušala podjetja, kot sta bili Kolektor iz Idrije in Sava iz Kranja, svoje izdel­ ke prodajati pod tujimi znamkami oziroma prek tujega partnerja. Razlogov za slabo prepoznavnost slovenskih izdelkov je bila cela vrsta, od nepoznavanja strategije zasnove blagovne znamke in načinov njenega uvelja- 256 Biti direktor, str. 205-206. 257 Prav tam, str. 233. 258 Alpina je sredi osemdesetih let izvozila v tujino 62 % končnih izdelkov v dvajset tujih držav. Njen najmočnejši trg so bile ZDA, kamor je prodala četrtino vseh izde­ lanih pancerjev in tretjino tekaških čevljev. Te izdelke je že od leta 1974 prodajala preko mešanih družb pod svojo blagovno znamko Alpina. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV P0VE2AV MED PROIZVODNIMI... 189 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 189 10.10.2013 8:42:14 vljanja, pomanjkanja deviz za trajno pospeševanje in zagotavljanje stalne kakovosti izdelka, premajhnega ob­ sega proizvodnje do nezadostne lastne trgovske mreže v tujini. Poseben problem pa je predstavljala izbira imen za izdelke.259 Spremembe na tem področju so se začele napovedovati konec osemdesetih let z akcijo Slovenija, moja dežela, ki pa je potekala le v turizmu. Leta 1990 so se začela prizadevanja, da se uvede kolektivna blagovna znamka slovenske lesnopredelovalne industrije (Les). Velike pozornosti so bili deležni projekti, za katerimi je stal Studio Marketing in Miro Kline. Januarja 1991 so v Kranju ob odprtju velesejma predstavili idejo o zasnovi projekta Made in Slovenia. Kljub velikemu poudarku na ekstenzivnosti, ki se je izražal v želji po večji proizvodnji, zaposlovanju in večji gospodarski rasti, pa so v Sloveniji in tudi državi nekaj pozornosti namenili problemu slabe kakovosti in­ dustrijskih izdelkov. Premiki na tem področju pa so bili dolgo časa komaj zaznavni. Ko je bilo leto 1972/1973 razglašeno za leto kakovosti, so o tem veliko pisali, na­ redili pa malo. Leta 1975/76 so se s precejšno propa­ gando lotili akcije Mesec kakovosti, ki je prav tako kla­ vrno propadla. V Sloveniji je bilo ustanovljeno Društvo za kontrolo kakovosti, ki pa je delovalo kratek čas in je zaradi splošnega nerazumevanja kmalu zamrlo. Do leta 1983 so v državi organizirali 16 posvetovanj na temo kakovosti. Leta 1985 je Gospodarska zbornica Slovenije pripravila delovno gradivo z naslovom »Kakovost - bi­ stveni element naše gospodarske uspešnosti«. Republi­ ška skupščina ga je sprejela in se zavzela za njegovo uresničevanje. Tako kot industriji so bili domači ekonomski načr­ tovalci vse do osemdesetih let zelo naklonjeni tudi grad­ beništvu, ki je kmalu preseglo domače potrebe, zato so si morala naj večja gradbena podjetja poiskati delo in zaslužek tudi v tujini. Vse do sredine sedemdesetih let, ki so bila zelo konjunkturna, je gradbena proizvodnja naraščala hitreje, kot je bilo določeno v srednjeročnih planih. Rast gradbeništva je bila tudi hitrejša od gospo­ darske rasti. Delež te panoge v družbenem proizvodu 259 Kotnik, Blagovna znamka, str. 130-131. 190 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 190 10.10.2013 8:42:14 je leta 1971 dosegel 9,2 odstotka, nato seje gibal okoli osmih odstotkov. V letih razcveta se je število zaposle­ nih v tej gospodarski panogi hitro povečevalo. Do sredi­ ne šestdesetih let jih je zaposlovala že več kot 40.000, do leta 1980 pa seje njihovo število skoraj podvojilo. V teh letih se je delež zasebnega sektorja v gradbenih de­ lih še zmanjšal, in sicer z 1,3 odstotka leta 1967 na 0,7 odstotka leta 1975. Naj večji del gradbene proizvodnje so zavzemale gradnje. Povprečni delež gradbenih del v celotnih investicijah je znašal okoli 55 odstotkov. Med posameznimi deli so prevladovale visoke gradnje s teži­ ščem na gradnji stanovanj. Že v sedemdesetih letih so se začele naložbe v grad­ beništvo zmanjševati in ta trend se v naslednjem dese­ tletju ni ustavil. Za gradbeno operativo in za industrijo gradbenega materiala so se začela sušna leta. Medtem ko so v srednjeročnem planu SRS za leta 1971-1975 načrtovali gradnjo 72.000 stanovanj, so v srednjeroč­ nem planu za leta 1981-1985 njihovo število zmanjšali najprej na 65.000, nato pa na 58.000 stanovanj. Go­ spodarska kriza in z njo povezani upadanje proizvodnje in nesorazmerje med visokimi cenami najpomembnej­ ših reprodukcijskih materialov in nizkimi cenami svojih storitev, s katerimi so morala gradbena podjetja sogla­ šati v ostri konkurenci za pridobitev del, je gradbeništvo ekonomsko zelo prizadelo. Realna vrednost opravljenih del je bila vsako leto manjša. Leta 1984 je bila za 62 od­ stotkov nižja kot v letu poprej. V tem letu so gradbena podjetja ustvarila le 53,1 odstotka dosežene realizacije izvoza iz leta 1983, uvoz opreme pa je bil za 11,5 od­ stotka večji. To je še zaostrilo že tako slabo pokrivanje uvoza z izvozom in močno zmanjšalo devizni priliv.260 V tem in še bolj v naslednjih letih so ekonomski polo­ žaj gradbenih podjetij poslabševale velike zamude plačil za dela, opravljena v tujini. Njihove konkurenčne spo­ sobnosti v tujini pa so zmanjševali visoki davki in pri­ spevki, prenizke stimulacije in stopnje povračil carine. Gospodarska kriza je opozorila na šibke točke gradbene dejavnosti, o katerih v preteklosti niso dosti govorili. To 260 ARS, AS 223, šk. 5653, Poročilo o proizvodnji in aktualnih gospodarskih gibanjih v industriji in gradbeništvu v letu 1984, 28. 2. 1985. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 191 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 191 10.10.2013 8:42:14 sta bili zastarelost opreme in slaba izobrazbena struk­ tura delavcev. Več kot 40 odstotkov vseh zaposlenih ni imelo nobene izobrazbe ali pa le tečaje v podjetjih. Leta 1986 so začeli v gradbeništvu biti plat zvona. V podjetjih so začeli ugotavljati število »neproduktivno« zaposlenih in zmanjševati njihovo število. V naslednjem letu se je z novim obračunskim sistemom položaj grad­ beništva še poslabšal. Doma je bilo dela vse manj, v tujini se je konjunktura ustavila. Eno največjih podjetij, ljubljanski Gradis, ki je pred leti z deli v tujini zaslužili od 50 do 70 milijonov dolarjev na leto, je lahko le upal, da jih bo z gradnjo stanovanj v ZRN in nekaj energet­ skih objektov v Avstriji ter z izvozom gradbene opreme v vzhodnoevropske države in ZSSR lahko v najboljšem primeru zaslužil okoli 20 milijonov. Leta 1989 so se pod­ jetja soočila z novim problemom. To so bili osebni do­ hodki, ki so bili precej pod povprečjem v gospodarstvu. Vodstva podjetij so skorajda že izgubila upanje, da se bo finančna slika njihovih predimenzioniranih podjetij v bližnji prihodnosti izboljšala. Razmere na jugoslovan­ skem trgu so se zaostrovale, zaradi presežka blagovne menjave pa slovensko gradbeništvo ni moglo računati, da bo dobilo večja naročila tako v državah OPEC kot tudi ne v državah vzhodne Evrope. Gozdovi prekrivajo precejšen del Slovenije, zato je bilo gozdarstvo samo po sebi pomembno področje, ki je omogočalo razvoj drugih delov gospodarstva. V času po drugi svetovni vojni se je gozdna površina povečeva­ la z 860.000 ha leta 1948 do 1.075.341 ha leta 1990, kar je predstavljalo 53 odstotkov vse površine Sloveni­ je. V prvih povojnih letih so sečnje zaradi obnovitvenih potreb in potreb po deviznih sredstvih daleč presegale zmogljivosti gozdov. Prvi povojni etat je bil za območje Slovenije določen leta 1953 in je znašal 2,610.000 ku­ bičnih metrov. V tem desetletju sečnje niso bistveno od­ stopale od predvidenega etata, ki je bil nižji od prirast­ ka. V šestdesetih in sedemdesetih letih je obseg sečenj znova naraščal; v letih 1961 do 1970 so bile za 13, v le­ tih 1971-1980 pa za 9 odstotkov večje. V letih 1981 do 1990 so bile sečnje celo nižje od etatov. Leta 1990 je etat znašal 3.335.000 kubičnih metrov, posek pa 2,435.000 kubičnih metrov. 192 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 192 10.10.2013 8:42:14 Tabela 35: Podatki o bruto sečnjah v slovenskih gozdovih 1960-199CP6i Leto V 1000 kubičnih metrov 1960 2,913.000 1970 2,887.000 1980 3,141.000 1985 2,435.000 Produktivnost gozda se je začela povečevati po letu 1950. To je pomenilo, daje obenem z višjo hektarsko zalogo naraščal tudi hektarski prirastek, kije do začet­ ka devetdesetih let narasel na okoli 5 kubičnih metrov na hektar. Naravni potencial slovenskih gozdov pa je bil še višji, in sicer od 8 do 9 kubičnih metrov na hektar prirastka na leto.262 Razvoj lesnopredelovalne industrije in tudi sam ekonomski napredek sta spremenila način izkoriščanja gozdov in porabo posekane lesne mase. V skupno posekani bruto lesni masi je naraščal delež teh­ ničnega lesa, zmanjševal pa se je delež za drva in tu- Izkoriščanje gozdov na Pokljuki, 1955 (Foto Jožo Čermak, MNZS) 261 Delo, 13. 2. 1993, Koliko smo sekali, str. 31. 262 Delo, 23. 1. 1993, Kakšne gozdove imamo?, str. 30. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TERUTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI ... 193 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 193 10.10.2013 8:42:14 di odpadkov.263 Potrebe po lesni surovini so bile skoraj 80-odstotno krite iz domačih virov, ostalo je bilo treba uvoziti. Gozdarstvo je bilo podjetniško organizirano in vo­ deno. Iz svojega edinega vira, to je prodanega lesa, so podjetja plačevala vse dajatve. Le del ustvarjene aku­ mulacije so lahko namenila graditvi cestne in druge infrastrukture, izboljšanju tehnične opremljenosti, va­ rovanju in negovanju gozdov. Preostali del akumulaci­ je, zlasti v sedemdesetih letih, so gozdna gospodarstva pretakala v izgradnjo lesnopredelovalne industrije in tudi za potrebe dejavnosti, ki so gozd uničevale (širjenje kmetijskih površin, energetika, letališča). V drugi polovici osemdesetih let so se gozdarji in lesarji znašli v velikih težavah. Po oceni izvršnega od­ bora strokovnega združenja gozdarstva zato, ker so bila gozdarska podjetja neustrezno organizirana, v tržnem pogledu zaprta v občinske in regijske meje, ker je poli­ tika z njihovim dohodkom napajala splošno in skupno porabo ter onemogočala sprostitev cen lesa. Lesnopre­ delovalna podjetja pa so po tej oceni v svojem razvoju pretiravala in prelagala reševanje vseh težav na pleča porabnikov lesa. V letih 1989 in 1990 so v slovenskih gozdovih žage »tulile« pogosteje kot v preteklosti, zlasti v zasebnih goz­ dovih, ki so predstavljali več kot 60 odstotkov od sku­ pne gozdne površine. Temu primerno se je povečala tudi količina prodanega lesa. Kljub temu pa se ekonomski položaj panoge ni izboljšal. Rast cen gozdnih proizvodov je zaostajala za splošno rastjo cen. Gozdarstvo je bilo zakonsko omejeno pri pridobivanju dohodka, ob tem pa zakonsko zavezano, da opravi vnaprej določen obseg gozdno gojitvenih del, ne glede na višino stroškov. Ti pa so iz leta v leto naraščali, zato so bila gozdna gospodar­ stva v izgubah. Do konca osemdesetih let je Slovenija vzpostavi­ la razvejan in učinkovit bančni sistem. Poleg Narodne banke Slovenije in Ljubljanske banke je v Sloveniji de­ lovalo še 16 drugih bank. Poleg centra za avtomatsko obdelavo podatkov in analitsko raziskovalnega centra je 263 Leta 1974 je bil delež tehničnega lesa že 74 %, delež za drva seje znižal na 16 %. 194 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 194 10.10.2013 8:42:14 Narodna banka Slovenije imela še vse druge oddelke, ki jih mora imeti osrednja državna bančna ustanova. Ta ustanova je spremljala denarni promet s tujino, nadzo­ rovala denarno, kreditno in devizno poslovanje, zbirala in obdelovala podatke o denarnem prometu, izvoznih in uvoznih poslih. Poslovnim bankam je dajala kredite iz sredstev družbenopolitičnih skupnosti, ki so bila de­ ponirana pri njej. Usmerjala je tudi del sredstev Poštne hranilnice, zbranih na območju SR Slovenije. Ta sred­ stva, ki so bila namenjena za plače rudarjev pa tudi za posamezne naložbe, niso bila majhna. Ljubljanska banka je združevala 90 odstotkov sku­ pne bančne aktive v Sloveniji. V drugi polovici osemde­ setih let je po svoji bilančni vsoti zasedala tretje mesto v državi in 293. mesto med svetovnimi bankami. V tem času so med njenimi sredstvi hitro naraščali dinarske in devizne hranilne vloge pa tudi selektivni krediti Na­ rodne banke Jugoslavije. Tabela 36: Stanje hranilnih vlog, posojil in selektivnih kreditov v SRS (v milijardah din)264 Avgust 1985 Avgust 1986 Avgust 1987 Dinarske hranilne vloge 113,4 218,4 372,4 Devizne hranilne vloge (v milijardah DM) 1,8 L9 1,9 Selektivni krediti NBJ 82,6 75,3 135,4 Po letu 1985 se je med naložbami Ljubljanske ban­ ke najbolj povečevala udeležba deviznih sredstev na ra­ čun dinarskih sredstev, v strukturi virov pa se je večala udeležba sredstev bank in drugih finančnih organizacij. Tudi zato je pri kreditni dejavnosti v tem času vse bolj postajala banka za kreditiranje bank in finančnih usta­ nov, ki so imele možnost bančnih naložb zunaj omeje­ vanja. Doma je ustanavljala bančne konzorcije za finan­ ciranje razvoja največjih združenih podjetij, v drugih republikah in tujini pa podružnice in predstavništva. Med njimi so bila pomembna tista v razvitih državah, saj so zagotavljala garancije za dolgoročna bančna ali 264 GV, 6. 11. 1987, Rešitev za banke, bankrot za sistem, str. 6. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 195 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 195 10.10.2013 8:42:14 blagovna posojila, ki so jih domača izvozno naravna­ na podjetja potrebovala za uvoz opreme. Dajala pa so tudi jamstva za posojila, ki so jih tuje banke odobrile jugoslovanskim mešanim ali lastnim podjetjem v tujin. Med podružnicami je bila še posebej pomembna banka LHB v Frankfurtu, ki jo je Ljubljanska banka ustanovila skupaj s Hessische Landesbank iz Frankfurta in h kate­ ri se je kasneje kapitalsko pridružilo še nekaj drugih ve­ čjih jugoslovanskih bank. V to banko so jugoslovanske banke naložile del svojih deviznih dobroimetij in dobiva­ le na sredstva določene obresti. Na podlagi dobroimetij so te iste banke dobivale kredite za svoje potrebe ali pa je banka LHB dajala kredite podjetjem v Nemčiji, ki so bila večinoma v lasti podjetij iz Jugoslavije.265 Vrhunec je Ljubljanska banka dosegla sredi osem­ desetih let, ko je bila z bilančno vsoto 5707 milijonov dolarjev med 500 največjimi bankami na svetu uvršče­ na na 287. mesto. Z ustanovitvijo banke v New Yorku je postala prva socialistična in jugoslovanska banka, ki se je vrnila na mednarodni trg kapitala. Sredi leta 1989 je Ljubljanska banka skupaj z največjimi slovenskimi podjetji ustanovila Banko za medrepubliško sodelova­ nje in razvoj. To je bila nova banka na delniški podlagi, ki naj bi s svojo politiko obrestnih mer obdržala realno vrednost virov in še dosegla določen dobiček. Ustanovi­ tev te banke je bila uvod v intenzivne priprave, ki so se začele v Ljubljanski banki za njeno preoblikovanje v del­ niško družbo. V tem času je imela 5400 ustanoviteljev, v svojih skladih več kot 710 milijonov dolarjev, v temelj­ nih in združeni banki zaposlenih 14.800 delavcev. Nje­ no mrežo je sestavljalo 22 temeljnih bank s skupno 427 poslovnimi enotami v državi, 20 predstavništev po vsem svetu, štiri mešane banke v finančnih centrih Evrope v Frankfurtu, Dunaju, Londonu in Parizu ter lastna banka v New Yorku. Imela je največji delež hranilnih vlog občanov in je bila z dobrimi 22 odstotki plačilne­ ga prometa s tujino druga največja banka v Jugoslaviji, imela je korespondenčne odnose s 1200 bankami v 128 državah sveta in kontokorentne odnose s 123 banka- 2SS Jamnišek, Od bajtarjev, str. 242. 196 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 196 10.10.2013 8:42:14 mi.266 Konec leta 1990 je nova Ljubljanska banka, d. d., razpolagala s približno 300 milijoni dolarjev na svojih računih, poleg tega pa je lahko računala še na okoli 300 milijonov dolarjev terjatev izvoznikov do tujine. Njena najšibkejša točka je bilo »devizno neravnovesje«. Nasta­ jalo je dalj časa in je bilo posledica dejanske izgube, ki so jo povzročili energetiki Slovenije z neplačevanjem deviznih kreditov, ki jih je Ljubljanska banka najela ali garantirala za njihove zelo velike investicijske kredite pri tujih bankah, in to po tečaju, ki je veljal v času naje­ manja kreditov. Pri zelo veliki inflaciji se je razlika iz leta v leto povečevala. Vodstvo banke je to izgubo prikrivalo in je bila dejansko odkrita šele po osamosvojitvi Slove­ nije.267 Po poročilu vodstva banke je sistem Združene Ljubljanske banke v letu 1989 posloval z dobičkom.268 Se pred političnimi spremembami so začele nasta­ jati nove ustanove denarnega posredništva. Konec leta 1989 je bila iz dotedanje Temeljne banke Jugobanke v Ljubljani ustanovljena Abanka, d. d. Januarja leta 1990 je bila ustanovljena Slovenska zadružna kmetij­ ska banka, marca pa Jugoslovanska borza vrednostnih papirjev, d. d. 266 Lazarevič, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, str. 438. 267 Jamnišek, Od bajtarjev, str. 252-253. 268 Delo, 16. 3. 1989, Sistem Ljubljanske banke je lani posloval z dobičkom, str. 3. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 197 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 197 10.10.2013 8:42:14 Razvejane zunanje gospodarske povezave Odprtost v svet, še zlasti v Zahodno Evropo, je bila za Slovenijo zgodovinsko in gospodarsko pogojena. Pre­ težno predelovalna industrijska struktura ter potreba po kvalitetni rasti in razvoju sta slovenskemu gospo­ darstvu določali ne le klasične, temveč tudi višje oblike gospodarskega sodelovanja z razvitimi državami. (Slovenija 1945-1975, str. 135) 198 pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 198 10.10.2013 8:42:14 V sedemdesetih letih se je pasivna izvozna bilanca začela vse bolj povečevati. Slovensko gospodarstvo jev menjavi s tujino dosegalo manj kot eno tretjino celo­ tnega slovenskega družbenega proizvoda. Pri storitvah, tujskem turizmu in še nekaterih drugih področjih pa je Slovenija dosegala pozitivni saldo. Z letom 1981 pa je začela ustvarjati presežek v tekočih transakcijah s tujino, zlasti pri izvozu storitev, kjer sta prednjačila tu­ rizem in transport. V drugi polovici osemdesetih let se je začel kazati zasuk k pozitivnemu saldu tudi pri trgo­ vinski menjavi. Najbolj razvita oblika sodelovanja z drugimi drža­ vami je bila trgovinska menjava. Njen skupen obseg je v osemdesetih letih znašal 40-65 odstotkov družbenega proizvoda. Po obdobju dinamične rasti izvoza blaga, ki je v letih 1981-1985 znašal v povprečju 7,5 odstotka le­ tno in je večkratno prehitel realno rast proizvodnje, se je v naslednjih letih izvozna dinamika umirila.269 Likvidno­ stne težave pri odplačevanju tujih dolgov, s katerimi se je vedno bolj soočala Jugoslavija, so imele za posledico restriktivnejšo uvozno politiko in prisilno zmanjševanje proizvodnje. Do leta 1985 je Slovenija tri četrtine svo­ jega izvoza prodala na konvertibilnih trgih, obenem pa imela pozitiven saldo v izvozu blaga in storitev vsa leta 1981-1988.270 Leta 1987 je ob večjem konvertibilnem iz­ vozu in manjšem konvertibilnem uvozu dosegla pokritje uvoza blaga z izvozom blaga s 86 odstotkov v letu 1986 na 99 odstotkov v letu 1987. Pri tem je delež sloven­ skega konvertibilnega izvoza v jugoslovanskem izvozu leta 1987 ostal 26-odstoten, medtem ko je povečala de­ lež uvoza blaga s 23 na 24 odstotkov. Pri izvozu blaga je v letih 1986 in 1987 narasel delež prodaje v razvite zahodne države z 62 na 66 odstotkov. V strukturi celo­ tnega izvoza in uvoza blaga so z 78 odstotki oziroma 66 odstotki prevladovali proizvodi visoke stopnje obdela­ ve. Izvozili so 45 odstotkov surovin in reprodukcijskega materiala, 38 odstotkov blaga široke porabe in 17 od­ stotkov opreme. Tudi v strukturi uvoza so prevladovale surovine in reprodukcijski material (83 %), delež opre- 269 ARS, AS 223, šk. 6511, Slovenija: gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1988. 270 Klemenčič, Gospodarjenje, str. 11. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 199 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 199 10.10.2013 8:42:15 me se je zmanjšal na 9 odstotkov, delež blaga široke porabe pa se je povečal na 7 odstotkov.271 V mednarodni trgovinski menjavi Slovenije je pre­ vladovalo industrijsko blago. V petdesetih letih zlasti iz­ delki lesne industrije, barvaste metalurgije in tekstilne industrije, po letu 1957 pa se je hitro povečeval izvoz kovinske industrije. Vse do sredine šestdesetih let je hitro rasel tudi izvoz izdelkov široke porabe. V osem­ desetih letih so bili med najpomembnejšimi izvoznimi artikli izdelki elektroindustrije in strojne industrije, ki so bili v glavnem usmerjeni na trge socialističnih držav. Nekoliko nižji obseg je dosegal izvoz izdelkov kemične in lesnopredelovalne industrije ter industrije prometnih sredstev. V uvozu industrijskega blaga so prevladovale surovine in oprema. Slovenija je v razvite države usmerila več kot polo­ vico svojega blagovnega izvoza. Po obsegu je bila najin- tenzivnejša menjava z evropskimi državami. Do sredine šestdesetih let je izvozila v evropske države, zlasti v ZRN in Italijo, okoli 75 odstotkov. Leta 1979 je delež izvoza v razvite zahodne države dosegel 62,8 odstotka skupne­ ga slovenskega izvoza. Tudi v kasnejših letih je bilo več kot tri četrtine trgovinske menjave Slovenije usmerjene v Evropo. V letih 1986 do 1988 je ta delež dosegel 83 odstotkov izvoženega blaga. Leta 1989 je od skupne vre­ dnosti izvoza izvozila na trg Evropske skupnosti in Efte že 63 odstotkov, uvozila pa skoraj 70 odstotkov blaga.272 Še večji kot pri izvozu je bil delež evropskih držav pri uvozu, ki se je v šestdesetih letih približal 90 odstotkom vsega uvoza. Konec sedemdesetih let pa je Slovenija iz zahodnoevropskih držav uvozila 78,8 odstotka vsega uvoza. Slovenija je do leta 1985 precej znižala kronično visok trgovinski primanjkljaj z Evropo, leta 1988 pa je v menjavi z evropskimi državami dosegla presežek v višini okoli 230 milijonov dolarjev.273 Med državami Zahodne Evrope je bila po obsegu blagovne menjave na prvem 271 ARS, AS 223, šk. 4825, Mednarodno sodelovanje SR Slovenije, 1. 4. 1988. 272 ARS, AS 223, šk. 4863, Zapisnik 226. seje Izvršnega sveta Skupščine RS, 5. 4. 1990, Usmeritve Izvršnega sveta RS pri prilagajanju evropskim integracijskim tokovom, 23. 3. 1990. 273 ARS, AS 223, šk. 4848, Zapisnik 167. seje Izvršnega sveta SR Slovenije, 15. 6. 1989. 200 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 200 10.10.2013 8:42:15 mestu ZRN, na drugem mestu je bila menjava z ZSSR, s katero je Slovenija ustvarjala blagovni presežek. Pre­ cejšen obseg blagovne menjave je imela Slovenija še z Italijo, Francijo in Avstrijo, s katerimi pa blagovna me­ njava ni bila uravnotežena. Posebno pozornost pa je slovenska politika namenjala blagovni, finančni in tudi drugim oblikam gospodarskega sodelovanja z ZDA, kar se ji je v času osamosvajanja obrestovalo. Gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in ZDA se je začelo krepiti po letu 1970. Za to je bila precej za­ služna slovenska stran, saj so se kar vrstili obiski de­ legacij izvršnega sveta in posebnih gospodarskih dele­ gacij, ki so v tem in tudi naslednjem desetletju odhajali na pogovore v ZDA. Z začetkom gospodarske krize so se možnosti za večje gospodarsko sodelovanje z ZDA zmanjšale in omejile. Njegov obseg se je zmanjšal in ni sledil splošnemu trendu zunanjetrgovinske menjave SR Slovenije. To je veljalo tako za blagovno menjavo kot tudi višje oblike gospodarskega sodelovanja. Zaostrene gospodarske razmere pa niso odgnale velikih ameriških korporacij, ki so iskale nove trge, med katerimi je bil slovenski še posebej zanimiv, saj je predstavljal dobro odskočno točko za prodor na Balkan in naprej. Kljub te­ mu daje Slovenija pri 93 odstotkih svojega izvoza v ZDA lahko koristila ugodnosti z liste preferencialov,274 pa se je delež tega izvoza v celotnem izvozu SRS do leta 1989 v povprečju gibal le med 5. in 7. mestom. Podobno se je dogajalo tudi s slovenskim uvozom iz ZDA. V trgovinski bilanci so obdobjem presežka sledila obdobja deficita. Za slovenske izvoznike je bil glavni problem blagovne menjave z ZDA v previsokih domačih cenah za surovine in reprodukcijski material. Med izdelki, ki so jih slovenska podjetja izvozila na ameriški trg, je bilo največje povpraševanje po lesenem pohištvu in različnih stolih, ki so predstavljali polovico vsega izvoza. Dobro so se prodajali tudi športna obutev, igračke z mehanizmom, smuči, hmelj, nekateri izdelki črne in barvne metalurgije, kristalno steklo, usnjena konfekcija, vino, svinjsko strojeno usnje, hladilniki z zamrzovalnikom in orodni stroji. Pri uvozu iz ZDA so 274 AS, 1165, šk. 1664, Stališča o gospodarskem sodelovanju SRS z ZDA, 1983. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 201 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 201 10.10.2013 8:42:15 Tabela 37: Blagovna menjava SRS z ZDA 1970-1989 (v tisoč dolarjih)275 Leto Izvoz Uvoz Delež v menjavi SFRJ v % Izvoz Uvoz 1970 26.337 23.318 29,4 14,6 1975 38.031 60.705 14,4 14,6 1980 97.423 159.150 24,8 15,7 1985 124.798 177.547 27,0 22,8 1986 132.142 121.690 23,4 18,1 1987 149.638 149.956 20,1 20,5 1988 182.819 113.690 23,9 15,7 1989 175.589 131.425 25,4 17,4 bili po vrednosti čisto na vrhu letala DC-9-80 in oprema za JE Krško. Ostali pomembni uvozni artikli iz ZDA so bili: računalniška oprema, celuloza, antibiotiki, koruza, žito in soja, kemične surovine, soljene kože, dolgovla- knati bombaž in odpadno železo. Največji slovenski iz­ vozniki so bili: Mehanotehnika, Intertrade, Slovenijales, Lesnina, Iskra Commerce, Metalka, Gorenje, Lek, Slo- vin, Elan, Tovarna glinice in aluminija Kidričevo, Koto Ljubljana, Jugotekstil, Zlatarna Celje, Železarna Jese­ nice in Mladinska knjiga. Nekateri med njimi so že v sedemdesetih letih ustanovili v ZDA lastno ali mešano podjetje oziroma poslovalnico. V sedemdesetih letih se je povečal tudi obseg t. i. višjega gospodarskega sode­ lovanja. Do leta 1981 je vrsta slovenskih podjetij skle­ nila z ameriškimi podjetji pogodbe o prenosu licenc in know-howa (13), o poslovno tehničnem sodelovanju (5), skupnih naložbah (3), izvajanju investicijskih del (2) in dolgoročni proizvodni kooperaciji (1). Poleg slednje, to je pogodbe o dolgoročnem proizvodnem sodelovanju med podjetjem Black&Decker Grosuplje in ameriško družbo Black and Decker Towson, so bile za slovenski gospo­ darski razvoj pomembne pogodbe o sovlaganju na po­ dročju črne metalurgije (Železarna Jesenice in Armaco/ General Electric/Waterbury), gumarske industrije (Sa­ va Kranj z International Financing Co., Washington), avtomobilske industrije (Tam Maribor in IFC) in izde- 275 Prinčič, Vpliv amerikanizacije, str. 84. 202 pot đo slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 202 10.10.2013 8:42:15 lave ročnega orodja (Tehno Impex Ljubljana-Black and Decker Towson). V osemdesetih je bila podpisana še pogodba o dolgoročnem sodelovanju med domžalskim podjetjem Toko in ameriško družbo Samsonite.276 V osemdesetih letih je velik del slovenske blagovne menjave s tujino potekal prek višjih oblik gospodarske­ ga sodelovanja, kot so bile dolgoročne proizvodne koo­ peracije, industrijsko-tehnično sodelovanje in skupne naložbe. Naj večje zanimanje so tuja podjetja, ki so pra­ viloma prihajala iz držav Evropske skupnosti, pokazala za dolgoročno proizvodno in industrijsko-tehnično so­ delovanje. Ta delež je leta 1987 že dosegel 50 odstotkov celotne blagovne menjave slovenskega gospodarstva s tujino. S tem se je res znižal obseg deviznega prili­ va. Pomembneje pa je bilo, da je slovensko gospodar­ stvo na ta način tudi po novi devizni zakonodaji ohra­ njalo proizvodno rast z nemoteno preskrbo z reproduk­ cijskim materialom, ohranjalo stik s tujimi trgi in se tudi seznanjalo z novimi tehnološkimi dosežki. Leta 1985 je slovensko gospodarstvo sklenilo 48, leta 1986 že 70 in leta 1987 več kot 150 pogodb o dolgoročnem proizvodnem sodelovanju.277 Večina partnerjev je bila iz držav Evropske skupnosti. Za slovensko industrijo so bile še posebej pomembne pogodbe v papirni, po­ hištveni in grafični industriji, ki sojih sklenila sloven­ ska podjetja z avstrijskimi. Številna slovenska podjetja so v osemdesetih letih na obmejnem območju te sose­ dnje države ustanovila vrsto lastnih in tudi mešanih podjetij.278 Nič manj pomembne niso bile pogodbe s podjetji iz ZRN. Med tistimi, ki so orala ledino na tem podro­ čju, je bilo mariborsko podjetje TAM, kije že leta 1957 sklenilo pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju s podjetjem KDH iz Kolna. Med drugimi, poslovno zelo ugodnimi pogodbami je treba omeniti pogodbi med lju­ bljanskim podjetjem Elma s priznano zahodnonemško 276 Prav tam, str. 86. 277 Prav tam. 278 Do konca leta 1989 so slovenska podjetja na avstrijskem Koroškem in Štajer­ skem skupaj ustanovila dvajset podjetij z mešanim ali slovenskim kapitalom. Med njimi so prevladovala proizvodno trgovska podjetja. - Prinčič, Slo vensko-avstrijsko gospodarsko sodelovanje, str. 101. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI ... 203 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 203 10.10.2013 8:42:15 firmo Rowenta iz Offenbacha ter pogodbo med Iskro in Siemensom o ustanovitvi skupnega mešanega podjetja. Slovenija si je od začetka sedemdesetih let zelo že­ lela povečati delež tujih naložb, saj ta kreditni način ni omogočal zgolj povečanja skromnega domačega kapita­ la za naložbe v tehnologijo, temveč tudi večji delež tuje­ ga znanja in zagotovitev prodaje na tujem trgu. Do leta 1978 je vrednost skupnih vlaganj slovenskih podjetij s tujimi partnerji dosegla 5,2 milijarde din. Delež tujega kapitala je bil 30-odstoten, skupno je bilo sklenjenih 37 pogodb.279 V letih 1979 do 1983 seje zanimanje tujcev za skupna vlaganja v slovensko gospodarstvo zmanjša­ lo. Do konca leta 1982 so bile sklenjene le štiri nove pogodbe, veljavnih in dejavnih jih je bilo le še 32. Delež tujih sredstev v skupni naložbi se je zmanjšal na 23,5 odstotka. Tabela 38: Poslovanje podjetij s skupnimi naložbami v letih 1979-1982 (v milijon din)280 1979 1980 1981 1982 Dobiček tuje osebe 81 124 160 210 Dohodek domačega podjetja 157 534 906 904 Izgube iz skupnega poslovanja 104 297 146 121 Interes tujih partnerjev za skupne naložbe tudi v naslednjih letih ni bil velik. Vsa skupna vlaganja tu­ jih oseb (joint ventures), ki so bila konec leta 1986 še veljavna, so znašala komaj 2 odstotka v tem letu ustvarjenih investicij v osnovna sredstva slovenskega gospodarstva ali približno komajda 20 dolaijev na pre­ bivalca.281 Skoraj tri četrtine tujega kapitala, ki je bil po izvoru izrazito germanski, skromno anglosaški in le simbolično mediteranski, je bilo vloženih v proizvodnjo električnih strojev in naprav, bazičnih kemičnih izdel­ kov in v predelavo kavčuka. Te tri panoge so dosegle kar 90 odstotkov vsega izvoza iz naslova skupnih vla­ ganj s tujimi partnerji. Podjetja s tujimi vlaganji so le- 279 Prinčič, Tuje naložbe, str. 117. 280 prav tam. 281 ARS, AS 223, šk. 6511, Slovenija: gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1988. 204 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 204 10.10.2013 8:42:15 ta 1986 dosegla za 55 odstotkov večjo akumulacijo na delavca, kot je znašalo povprečje v industriji. Doseženi dobiček, ki je bil glavni motiv tujega partnerja, je kljub restrikcijam presegal slovensko industrijsko povprečje za več kot še enkrat. Izračuni so pokazali, da je v Slo­ veniji vložena enota kapitala v dvajsetletnem obdobju prinašala približno toliko družbenega proizvoda, kot je to veljalo za povprečje držav Grčije, Irske, Portugalske, Španije in Turčije. Predpostavljalo se je tudi, da so tuji partnerji dosegali v Sloveniji večjo stopnjo dobička kot pa doma.282 Do razpada države je v tujini nastala razvejana mreža poslovnih enot, ki so jih ustanovila slovenska podjetja za pospeševanje zunanjetrgovinske menjave, vzpostavljanje poslovnih odnosov in za posredovanje potrebnih poslovnih informacij. Največ jih je bilo iz tr­ govske stroke in ustanovljenih v razvitih zahodnih dr­ žavah. Po podatkih iz leta 1988 so slovenska podjetja v tujini ustanovila 56 lastnih podjetij, 48 mešanih podje­ tij, 75 predstavništev, 157 delovnih enot s samostojnim obračunom za izvajanje investicijskih del v tujini, 3 me­ šane banke (v New Yorku, Frankfurtu, na Dunaju) in 13 predstavništev, ki jih je ustanovila LB. Med podjetji, ki so se zasidrala na tujih trgih, so najboljše poslov­ ne rezultate dosegali Slovenijales, Smelt in Rudis, med predstavništvi pa poleg že omenjenih predstavništev Ljubljanske banke še predstavništva Intertrada in Iskra Commercea. Slovenija je hotela ostati partner evropskim drža­ vam, ki so se vse bolj povezovale v gospodarsko sku­ pnost z enotnimi tehničnimi in tehnološkimi standardi, zato je izvršni svet namenjal precej pozornosti pripra­ vam na pravočasno usposabljanje podjetij za vstopanje v razvojne procese Evropa 92. To je postala ena od nje­ govih treh strateških postavk. Trdno odločitev, da kre­ ne Slovenija po tej poti, je izrazil predsednik izvršnega sveta decembra 1988, ko je v svojem govoru izpostavil: če je bilo za Slovenijo v šestdesetih letih pri izvozu v evropsko skupnost bistveno vprašanje carinske zaščite med 5 in 20 odstotki razlike v ceni, je »danes vprašanje 232 prav tam. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV P0VE2AV MED PROIZVODNIMI... 205 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 205 10.10.2013 8:42:15 biti ali ne biti partner razviti Evropi in s tem razvojno zdravemu svetu. Zato mora Slovenija ne glede na svo­ je in jugoslovanske probleme povezati čim večje števi­ lo svojih delovnih organizacij z razvito Evropo in na tej osnovi prilagoditi produktivnost, učinkovitost, tehnične standarde in druge lastnosti proizvodov in storitev ter še posebno učinkovitost vodenja, ki ustreza merilom globalne ekonomije, če hoče dosegati gospodarsko rast in razvoj.«283 Prva faza priprav na Evropo po letu 1992 se je v Sloveniji končala leta 1989 s sprejetjem dokumen­ ta z naslovom Stališča, ugotovitve in sklepi Skupščine SRS o vključevanju v evropske integracijske procese. S tem dokumentom, ki je postavil polnopravno članstvo Jugoslavije v Evropski skupnosti kot dolgoročni cilj, se je slovenska skupščina zavzela za takojšen podpis spo­ razuma o coni svobodne trgovine z Efto in za polnoprav­ no članstvo v OECD in Svetu Evrope.284 Krepitev nacionalne gospodarske moči je bila moč­ no povezana z možnostjo sklepanja tesnejših poslovnih povezav s sosednjimi državami in med obmejnimi obči­ nami. Slovenija je bila med vsemi jugoslovanskimi re­ publikami ne samo zemljepisno, temveč tudi širše kul­ turno in gospodarsko najtesneje povezana in vključena v evropski prostor. Poleg skrbi za manjšino v zamejstvu je bilo gospodarsko sodelovanje tisto, ki je opredelilo prizadevanje Slovenije za povezovanje prek državnih meja. Njeno gospodarsko napredovanje je bilo v mar­ sičem odvisno od uspešnega trgovanja in sodelovanja s sosedami, zlasti z Avstrijo in Italijo. Obe državi sta bili za Slovenijo okno, skozi katero se je spogledovala z razvitim zahodnim svetom. Prizadevanja, da bi v letih 1970-1991 slovensko gospodarstvo okrepilo svojo pri­ sotnost na trgih sosednjih držav, niso prinesla pričako­ vanega izida. Čeprav so se ta gospodarstva v marsičem dopolnjevala in imela koristi od medsebojne menjave, pa tesnejših stikov slovenskega gospodarstva z avstrij­ skim, italijanskim in madžarskim gospodarstvom ven- 283 ARS, AS 223, šk. 5612, Ekspoze Dušana Šinigoja na zasedanju skupščine SR Slovenije, 29. 12. 1988. 284 ARS, 223, šk. 4863, Zapisnik 226. seje Izvršnega sveta Skupščine RS, 5. 4. 1990, Usmeritve IS RS pri prilagajanju evropskim integracijskim tokovom, 23. 3. 1990. 206 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 206 10.10.2013 8:42:15 darle ni bilo. Izjema je bilo le obmejno gospodarsko so­ delovanje. Zvezna politika je bila dovzetna za prizadevanja Slovenije za okrepitev obmejne blagovne menjave. Ta menjava je, čeprav v omejenem obsegu, zagotavljala devize ter omogočala jugoslovanskemu gospodarstvu dodatni konvertibilni izvoz tudi na najbolj zaščitene blagovne sektorje, ker so bili maloobmejni sporazumi z Italijo izvzeti iz stroge zaščitne zakonodaje Evropske skupnosti. Ker z Avstrijo ni bil sklenjen sporazum o obmejni blagovni menjavi, je Gospodarska zbornica Slovenije z deželnimi zbornicami Tirolske, Koroške, Štajerske, Gradiščanske in Dunaja sklenila sejemske sporazume. Ti so postali nosilci obmejne menjave. Na jugoslovanski strani je kvote za izvozno blagovne liste vsako leto določil zvezni izvršni svet. Bile so izhodišče za usklajevanje s pooblaščenimi predstavniki avstrij­ skih deželnih zbornic. V petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je sejemska menjava dosegla že pre­ cejšen obseg, v sedemdesetih letih pa je zastala. V letih 1980 do 1984 so sejmi v Celovcu, Gradcu, Innsbrucku, Železnem, na Dunaju in v Ljubljani (Alpe-Adria) spet dobili nekaj svojega nekdanjega sijaja. Povečal seje ta­ ko obseg kompenzacij kot tudi število udeležencev. Zla­ sti pri uvozu se je spremenila sestava menjave. Blago za široko porabo je moralo odstopiti mesto reprodukcij­ skemu materialu in surovinam. Leta 1984 je zanima­ nje za sejme ponovno upadlo. Najprej se je to zgodilo na avstrijski strani. Leta 1988 se je interes za sejme zmanjšal tudi v Sloveniji, ker so postali dražji od nor­ malnega uvoza in ker seje oblikoval domači devizni trg. Tik pred razpadom druge jugoslovanske države sije no­ va slovenska vlada močno prizadevala pridobiti Avstrijo za poživitev gospodarskega sodelovanja. Junijska voj­ na leta 1991 in razglasitev slovenske neodvisnosti sta vplivali na medsebojne gospodarske odnose. Avstrija gospodarskih stikov sicer ni pretrgala, postala pa je ze­ lo previdna in je jemala slovenske prošnje in pobude z veliko rezervo.285 28s prinčič, Borak, Iz reforme, str. 424. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 207 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 207 10.10.2013 8:42:15 Tabela 39: Jugoslovanski uvoz in izvoz v Avstrijo 1980- 1988 (v milijardah šilingov)286 Leto Izvoz Uvoz Saldo 1980 2,57 7,37 -4,80 1985 4,75 8,25 -3,50 1986 3,98 7,67 -3,69 1987 3,93 6,78 -2,85 1988 4,68 7,79 -3,11 Pomembnejša za Slovenijo je bila obmejna menjava z Italijo, še posebej po letu 1980, ko je bila nemalokrat edini vir za oskrbovanje gospodarstva z reprodukcij­ skim materialom. Tržaški in go riški sporazum sta bi­ la sklenjena še v času posebne ureditve Slovenskega Primorja in Istre. Novo obliko sta dobila marca 1955 kot dela novega globalnega pravilnika o gospodarskih odnosih med obema jadranskima državama. Sporazu­ ma, ki naj bi v prvi vrsti reševala gospodarske probleme obmejnih območij, ki so nastali zaradi nenaravne meje, sta že v petdesetih letih izgubila svoj prvotni namen, saj sta v prvi vrsti rabila potrebam jugoslovanskega gospodarstva. Kljub taki naravnanosti pa sta oba spo­ razuma ugodno vplivala na hitrejši gospodarski razvoj obmejnih območij. Pomemben dejavnik obmejnega go­ spodarskega sodelovanja je bil tudi videmski sporazum, sklenjen leta 1962, ki v obmejnem pasu ni omogočal le drobne individualne blagovne menjave, temveč je pri­ nesel gospodarske koristi tudi družbeni skupnosti s povečanjem turističnega, gostinskega in trgovinskega prometa. Še večji je bil pomen osimskih sporazumov iz leta 1975, ki so prinesli možnost večjega medsebojne­ ga gospodarskega povezovanja ne samo z Italijo, ampak tudi z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Blagovna me­ njava na podlagi obravnavanih sporazumov je dosegla pomemben delež v celotni blagovni menjavi med obema državama. Na začetku osemdesetih let je predstavljala 5 odstotkov celotnega jugoslovanskega izvoza v Italijo oziroma 28 odstotkov izvoza Slovenije v Italijo. Ta me­ njava je pomembno prispevala k povečanju pokritosti 286 Prinčič, Slovensko-avstrijsko gospodarsko sodelovanje, str. 93. 208 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 208 10.10.2013 8:42:15 uvoza z izvozom v Italijo. Struktura blagovne menjave se je postopno izboljševala, vendar je leta 1980 še ve­ dno pri uvozu prevladoval repromaterial, pri izvozu pa živina, meso in les. Izvoz industrijskih izdelkov se je si­ cer povečal, a ni predstavljal pomembnejšega deleža. Na uvozni strani se je zmanjševal delež blaga široke potro­ šnje, povečeval pa se je delež repromateriala in opreme, v okviru te predvsem rezervnih delov za investicijsko vzdrževanje.287 Vrednost slovenske blagovne menjave z Madžarsko je bila vseskozi majhna. Leta 1979 je bil delež slovenske menjave v strukturi jugoslovanskega izvoza na Madžar­ sko le 16,2-odstoten. Struktura blagovne menjave je dolgo ostala nespremenjena. Slovenija je izvažala pred­ vsem repromaterial in končne industrijske izdelke (koz­ metiko, konfekcijo, pivo, žgane pijače), uvažala pa kme­ tijske pridelke (ajdo, proso, sladkorno peso), umetno usnje, žarnice, PVC in tkanine. Delež izdelkov visoke stopnje obdelave je bil v bilateralni menjavi majhen. Na začetku osemdesetih let je republiški izvršni svet izdelal ambiciozen načrt za okrepitev obmejnega gospodarske­ ga sodelovanja. Menjava naj bi se do leta 1985 povečala z 10 na 20 odstotkov letno, delež slovenskega gospo­ darstva v celotni jugoslovanski menjavi z Madžarsko pa bi narasel na 30 odstotkov. Okrepilo naj bi se sodelo­ vanje na kmetijskem, bančnem, turističnem in prome­ tnem področju, bolj naj bi se odprl prostor za razvijanje višjih oblik gospodarskega sodelovanja. Med slednjimi oblikami je izvršni svet najbolj računal na večje skupne naložbe. Tega načrta niso uresničili. Slovenska podjetja se kljub pozivom niso odzivala. Madžarska podjetja so sicer izražala interes za sodelovanje pri gradnji in vzdr­ ževanju avtocest, proizvodnji zabojnikov, pletilstvu in avtoprevozništvu v zasebnem sektorju. Toda po ugoto­ vitvah slovenskih podjetij (Rog Ljubljana, Kompas Lju­ bljana, Pivovarna Laško, Marles Maribor) so postavila nesprejemljive pogoje za ustanovitev skupnih naložb in za proizvodno sodelovanje.288 287 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 428-429. 288 Prav tam, str. 432-435. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 209 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 209 10.10.2013 8:42:15 Poleg bilateralnih stikov s sosednjimi državami se je Slovenija vključila v številne oblike regionalnega mul­ tilateralnega sodelovanja v alpsko-jadranskem prosto­ ru. Te so bile ne samo izredno koristno dopolnilo bila­ teralnih regionalnih gospodarskih (in še drugih) stikov z raznimi evropskimi regijami, temveč so pomenile tudi uveljavitev Slovenije v intenzivnih tokovih evropskega regionalnega sodelovanja, ki je postal pomemben dejav­ nik v celotnem procesu evropskega združevanja.289 Do osemdesetih let se je vključila v Delovno skupnost Alpe Jadran, Tristransko sodelovanje AD Furlanije - Julij­ ske krajine, avstrijske dežele Koroške in SR Slovenije, Quadrigon in Cipra. Sodelovanje v navedenih oblikah regionalnega multilateralnega sodelovanja je potekalo na številnih področjih, kot so bila varstvo okolja, ure­ janje prostora, prometne povezave, turizem, energetika, kmetijstvo in gozdarstvo, informatika. Za Slovenijo je bilo med vsemi naštetimi oblikami multilateralnega regionalnega sodelovanja najplodnejše in najbolj razvito sodelovanje v okviru Delovne skupno­ sti Alpe-Jadran. Ta organizacija se je izkazala kot naj­ bolj usklajena oblika reševanja obstoječih problemov in tudi povečanja učinkovitosti posameznih regij vzhodno­ alpskega območja s skupnimi projekti. Obravnavala in usklajevala je vprašanja, ki so zadevala skupne interese članic na gospodarskem in drugih področjih družbenega življenja. Pripravljena in sprejeta stališča so dokončno oblikovali na plenarnem zasedanju predsednikov dežel­ nih vlad in izvršnih svetov ter jih kot priporočila preda­ jali posameznim vladam. V začetku je bila v ospredju za­ nimanja krepitev medsebojnih prometnih povezav med članicami. Z letom 1989 sta med njenimi nalogami sto­ pila v ospredje medsebojno informiranje in priprava na enotni evropski trg leta 1992. Vseskozi sta bili med pri­ oritetnimi nalogami priprava naravovarstvenih ukrepov in varčevanje z energijo. To sodelovanje je Sloveniji utrlo pot v zahodnoevropski prostor in njenim ustanovam, or­ ganizacijam in podjetjem omogočilo vzpostavitev nepo- 289 ARS, 223, šk. 4863, Zapisnik 226. seje Izvršnega sveta Skupščine RS, 5. 4. 1990, Usmeritve IS RS pri prilagajanju evropskim integracijskim tokovom, 23. 3. 1990. Poročilo o regionalnem sodelovanju SR Slovenije v evropskem prostoru v letu 1989. 210 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 210 10.10.2013 8:42:15 srednih povezav in poslovnih odnosov. Prav zahvaljujoč članstvu v tej organizaciji je slovenska oblast lahko prve samostojne korake v zunanji politiki napravila že pred letom 1990. Ta organizacija ji je omogočila, da je vzpo­ stavila mrežo mednarodnih prijateljskih stikov, ki so se v trenutku razglasitve slovenske neodvisnosti pokazali za temeljne. Julija 1991 so predstavniki obravnavane delovne skupnosti na izrednem zasedanju v Celovcu sprejeli resolucijo, ki je vse države pozvala, »da prizna­ jo pravico do samoodločbe, neodvisnost in suverenost republik Slovenije in Hrvaške«. Ustanovitev samostojne slovenske države so pozdravile vse njene članice. Leta 1989 je Slovenija okrepila dejavnost pri vklju­ čevanju v nove oblike regionalnega sodelovanja v evrop­ skem prostoru, ki je bil zanjo eden najpomembnejših mostov za vključevanje v evropske integracijske proce­ se. Poleg dotedanjega dolgoletnega uspešnega sodelova­ nja je navezala odnose še z novimi organizacijami, kot so bile Skupščina evropskih regij (ARE), Delovna sku­ pnost obmejnih regij (AGEG), Stalna konferenca lokal­ nih in regionalnih oblasti Evrope (CLRAE) in še druge. Hkrati si je naša republika prizadevala razširiti oblike regionalnega sodelovanja v okviru Sveta Evrope. Multi­ lateralno regionalno sodelovanje je uspešno izrabila za poglobitev bilateralnih stikov s posameznimi regijami v Španiji in Švici. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... potdoslovenskenarodnogospodarskesuverenosti_kor4.indd 211 211 10.10.2013 8:42:15 Usposobljena uprava, informacijski sistem, menedžment in oblike povezovanja raziskovalnega dela s proizvodnjo Državna oziroma republiška uprava je bila v de­ setletjih po drugi svetovni vojni instrument družbenih odnosov, zato je bila prilagojena in organizirana v skla­ du s temeljnimi potrebami in zahtevami v posameznem razvojnem obdobju. Z leti so slovenski državni upravni organi pri izvrševanju posameznih nalog postajali vedno bolj usposobljeni in tudi samostojnejši. Prva povojna slovenska vlada, to je vlada federalne Slovenije, ki je bila ustanovljena maja 1945, je za izvr­ ševanje nalog s področja gospodarskega življenja usta­ novila več ministrstev, komisij in uprav. Republiška ministrstva so določene panoge državne uprave vodila samostojno in so bila za svoje delo odgovorna samo vla­ di. Ta je bila za svoje delo odgovorna ljudski skupščini. V prvem obdobju, ki je trajalo do leta 1953, je bila za republiško upravo značilna velika razvojna nestabil­ nost, saj se je sestava vlade neprestano spreminjala. Ustanavljali so se novi organi, nenehno je prihajalo do združevanj oz. razdelitve funkcij in ukinjanja organov. Reorganizacije vlade in sprememba pristojnosti posa­ meznih organov so bile posledica premalo izdelanega koncepta razvoja, pomanjkljive zvezne zakonodaje, pa tudi premajhnih izkušenj in kadrovskih težav. Do leta 1949 se je število republiških upravnih organov pri vla­ di in predsedstvu zelo povečalo.290 290 Kozina, Republiški upravni organi, str. 193-194. 212 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 212 10.10.2013 8:42:15 Ukinitev republiških vlad leta 1953 in ustanovitev izvršnih svetov kot najvišjih izvršilnih organov v repu­ blikah sta prinesli tudi spremembe organiziranosti. Po ustavnem zakonu je bila republiški organ, poleg skup­ ščine in izvršnega sveta, še republiška uprava. Za ne­ posredno opravljanje izvršnih zadev v pristojnosti re­ publike so bili ustanovljeni državni sekretariati, sveti, zavodi in uprave. Zakon o državni upravi iz leta 1956 je opredelil, da so upravni organi samostojni in v celoti od­ govorni organom v svoji republiki. Uveljavil je nove or­ ganizacijske oblike upravnih organov. To so bili državni sekretariati, sekretariati izvršnega sveta, komiteji, sveti, direkcije, inšpektorati, komisije, upravni zavodi in stro­ kovni sveti.291 Ustava iz leta 1963 je poudarila samostoj­ nost republiške uprave. Namesto republiških svetov so bili ustanovljeni republiški sekretariati in komiteji. Tudi ustava iz leta 1974 je kot republiške upravne organe uzakonila sekretariate in komiteje, v njihovem okviru pa uprave, zavode, komisije in republiške inšpektorate. Z zakonom o republiških upravnih organih iz leta 1974 so bili za gospodarsko področje ustanovljeni republi­ ški sekretariati in komiteji. Ta organizacijska shema je ostala v veljavi do junija 1991. Med srednjeročnimi plani je bil Družbeni plan ra­ zvoja SR Slovenije v letih 1966 do 1970 prvi, ki je na­ menil posebno pozornost tudi organizaciji republiške uprave, njenih organov in zavodov. Predvidel je, da bodo na »podlagi raziskav in utemeljenih predlogov izvedeni ukrepi, ki naj zagotovijo racionalno organizacijo, mo­ dernizacijo poslovanja, večjo strokovnost in učinkovi­ tost« delovanja organov, in da je treba njihove funkcije v celoti uskladiti z družbenimi potrebami.292 Tudi nasle­ dnja dva srednjeročna družbena plana sta predvidela ukrepe, ki so posredno vplivali na boljše delovanje re­ publiške uprave. V ospredju je bila hitrejša izgradnja 291 Z gospodarskim področjem so bili neposredno povezani: Državni sekretariat za finance, Sekretariat za splošne gospodarske zadeve, Sekretariat za industrijo in obrt, Sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo, Sekretariat za blagovni promet, Se­ kretariat za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve, Sekretariat za promet, Sekretariat za delo, Uprava za gozdarstvo, Uprava za ceste, Uprava za vodno gospodarstvo, Geodetska uprava, Zavod LRS za gospodarsko planiranje in Zavod LRS za statistiko. 292 UL SRS, št. 13/4, 9. 2. 1967. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 213 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 213 10.10.2013 8:42:15 družbenega informacijskega sistema in informacijskih sredstev, ki so bili potrebni tudi za boljše uresničeva­ nje in spremljanje gospodarskih planov. Družbeni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1976 do 1980 je dolo­ čil, da je treba pospešiti izgradnjo ključnih podsistemov družbenega informacijskega sistema, med katerimi so bili tudi sistem za spremljanje ekonomskih in gospodar­ skih gibanj, prostorski informacijski sistem in sistem za spremljanje ekoloških posledic. Nosilci teh dejavnosti so postali republiški in občinski centri za shranjevanje in posredovanje informacij (INDOK centri).293 Družbeni plan SRS za obdobje 1981-1985 je republiškim orga­ nom naložil, da informacijski sistem nadgradijo in po­ sodobijo. To je pomenilo, da vzpostavijo standardizirane kazalce in enotne metodologije za skupne večnamenske baze podatkov, v okviru katerih naj bi izoblikovali po­ sebne informacijske sisteme. Tako za ekonomske odno­ se s tujino, tehnologijo, cene, planiranje, investicije, do­ hodke občanov itn.294 Zadnji petletni družbeni plan SRS je predvidel še hitrejše vključevanje sodobne informa­ cijske tehnologije v vsa področja družbenega življenja. To je predpostavljalo posodobitev tehničnih osnov infor­ macijskega sistema z uvajanjem sodobnih oblik tehno­ loške rešitve, ki so omogočale pravočasno in popolnejšo zagotovitev planskih, znanstveno tehničnih, finančnih in drugih podatkov, potrebnih za učinkovitejše odloča­ nje upravnih in poslovodnih organov. Posebna pozor­ nost je bila namenjena metodološkemu in razvojnemu delu pri statističnih raziskovanjih za potrebe celovitega spremljanja tokov družbene reprodukcije, kot tudi za­ gotovitev enotnega pristopa do podatkovnih zbirk prek sistema javnega omrežja za prenos podatkov (JUPAK).295 Zaradi vedno večje denarne suše ta projekt ni bil ure­ sničen. V letih 1986 do 1988 je republiška uprava (brez sekretariatov za notranjo upravo in ljudsko obrambo, ki sta v lastna informacijska sistema vložila precej sred­ stev) za posodobitev informacijskih sredstev porabila le 295 UL SRS št. 947/20, 10. 8. 1976. 294 UL SRS, št. 12/729, 21. 4. 1981, Družbeni plan SRS za obdobje 1981-1985. 295 UL SRS, št. 2/157, 31. 1. 1986, Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1986- 1990. 214 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 214 10.10.2013 8:42:15 en odstotek od sredstev, ki so jih posamezni sekretariati porabili za plače.296 Med dosežke, ki so do razpada Jugoslavije obogatili slovensko gospodarsko življenje in ga naredili bolj pri­ merljivega z najrazvitejšimi državami, je treba uvrstiti tudi oblikovanje in vzpostavitev sposobnega in uspe­ šnega direktorsko menedžerskega sloja. V prvih dvaj­ setih letih po koncu druge svetovne vojne je v Sloveniji prevladoval tip klasičnega direktorja, ki je sam odločal o poslovnih in drugih pomembnih zadevah in zato imel vso oblast v podjetu. V to kategorijo lahko uvrstimo sko­ raj vse uspešne direktorje tistega časa, ki so se izkazali kot sposobni organizatorji in so imeli izdelano vizijo ra­ zvoja svojih podjetij. Taki direktorji so bili Silvo Hrast (Iskra), Ivan Atelšek (Gorenje), Boris Andrijanič (Krka), Janez Beravs (Sava), Viljem Hakl (Mura), Nestel Žgank (Rudnik lignita Velenje), Stojan Perhavec (Tam), Veko­ slav Korošec (Elektrogospodarstvo Slovenije), Miran Go­ slar (Mercator), Lev Premrou (Lek), Danilo Petrinja (Lu­ ka Koper), Stane Bergant (Metalka). V šestdesetih letih preteklega stoletja so začeli slovenski direktorji navezo­ vati tesnejše stike s kolegi iz razvitejših zahodnih držav. Tuji direktorji so imeli dobro mnenje o slovenskih direk­ torjih, s katerimi so poslovno sodelovali, saj so tako po znanju jezikov, strokovnosti in zanesljivosti prekašali direktorje iz drugih jugoslovanskih republik. V tujini so se čudili načinu »kroženja« vodilnih kadrov v Sloveniji. Težko so razumeli, da je predsednik občine po izteku mandata postal direktor gospodarskega podjetja, nato po nekaj letih zasedel vodilno mesto v banki in proti koncu delovne dobe vodil trgovinsko predstavništvo v tujini, hkrati pa imel še odgovorne funkcije v športnih društvih, strokovnih združenjih ali družbenopolitičnih organih. V tujini so bili tudi presenečeni, kako malo po­ zornosti je Slovenija namenila sistematičnemu dopol­ nilnemu izobraževanju vodilnih menedžerjev. Slednje se je kmalu spremenilo, saj so v naši republiki od konca šestdesetih let začeli načrtno izobraževati vodilni, to je poslovodni kader v podjetjih. Skrb za stalno in organi­ zirano izobraževanje je prevzela Gospodarska zbornica 296 Delo, 24. 9. 1988, Dogovorna ekonomija ne potrebuje računalnikov, str. 24. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 215 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 215 10.10.2013 8:42:15 Ivan Atelšek in Lojze Peterle, 1990 (Foto Nace Bizilj, MNZS) Slovenije, ki je v Brdu pri Kranju ustanovila šolo za po­ slovodne kadre, v Radencih pa šolo za usposabljanje na področju zunanjetrgovinskih odnosov in poslovanja. Najuspešnejša podjetja, med katerimi sta izstopali Krka in Mura, pa so sama skrbela za izbor in načrtno uspo­ sabljanje kandidatov za direktorsko in druga vodilna mesta. Gospodarska reforma je odprla pot za uveljavitev novega tipa direktorja - sodobnejšega, bolj usmerjene­ ga. Imeti je moral visoko izobrazbo tehnične ali ekonom­ ske smeri, poleg tega pa še dodatna specifična znanja in biti bolj razgledan, da je »lažje presodil, kam pelje razvoj in lažje našel rešitev v zamotanih situacijah, kjer je od­ povedala praksa in rutina, ki je bila v začetnem obdo­ bju najpomembnejša«.297 Že po nekaj letih se je politika temu tipu direktorja odrekla in ga začela »izganjati« iz gospodarskega življenja. Za mnoge uspešne direktorje je bil začetek uvajanja dogovornega gospodarstva pravi šok, zato so si mnogi med njimi poiskali nova delov­ na mesta, največkrat v zunanjetrgovinskih predstavni- 297 Biti direktor, str. 106. 216 pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 216 10.10.2013 8:42:15 Direktor Elana Dolfe Vojsk, 1979 (Foto Nace Bizilj, MNZS) štvih. V sedemdesetih letih je postal direktor poslovodni organ ali predsednik poslovodnega organa. V novi preo­ bleki je »izgubil funkcijo upravljanja nad ljudmi«; postal je samoupravni funkcionar, ki »koordinira proizvodnjo in prodajo s procesom samoupravnega odločanja v sku­ pno prizadevanje za pridobitev dohodka«.298 Možnost za njegovo izbiro pa je bila pogojena z moralnopolitično oceno. V osemdesetih letih je gospodarska kriza opravila svoje. Ko je začel gospodarski voz vedno hitreje drseti navzdol, je morala oblast popustiti in vodilnim delav­ cem dati več svobode, pri njihovem imenovanju pa zno­ va dati prednost znanju, izkušnjam in doseženim po­ slovnim uspehom. Poslovodni delavci so zopet postajali direktorji, organizacije združenega dela pa so dobivale podobo nekdanjih podjetij. Z Družbenim planom SRS 1986-1990 je GZS dobi­ la nalogo, da okrepi svoja prizadevanja za usposabljanje kadrov, ki vodijo proizvodno-tehnično sodelovanje slo­ venskih podjetij s tujimi partnerji, in da skupaj z naj­ večjimi podjetji organizira permanentno in dopolnilno Prav tam, str. 89. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI ... pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 217 217 10.10.2013 8:42:15 Tabela 40: Primerjava deleža izobrazbene in starostne sestave novoimenovanih poslovodnih organov med letoma 1978-1981 in letom 1984 (v odstotkih)299 Poslovodni kadri 1978-1981 1984 Po izobrazbi: Visoka ali več 41 49 Višja 32 31 Srednja 23 18 Ostalo 4 2 Po starosti: do 29 let 2 1 30 do 39 let 29 26 40 do 49 let 42 43 nad 50 let 27 30 izobraževanje strokovnih delavcev tako na srednji kot visoki stopnji izobraževanja.300 Marca 1987 je CK ZKS ugotovil, da uspešno poslovanje zahteva »reafirmacijo in ustreznejšo opredelitev funkcije vodenja kot strokov­ ne in družbene funkcije ter njeno usklajeno izvajanje s funkcijo upravljanja«.301 Naslednje leto se je CK ZKS zavzel za kadrovsko prenovo, ki naj bi na vodilna mesta v gospodarstvu pripeljala sposobne mlajše kadre. Leta 1989 se je začel proces hitrega preoblikovanja poslo­ vodnih organov v direktorje, ki se je naslednjega leta pospešil. Na začetku osemdesetih let so zaradi splošne gospo­ darske krize razvojni programi nekaterih podjetij zgubili učinkovitost in podjetja so zašla v težave. Posledica tega je bila, da je politika direktorjem odrekla podporo. Šte­ vilni dotlej poveličevani gospodarstveniki so morali oditi s svojih položajev. Pri izbiri novih direktorjev je imela država srečno roko, saj so, tudi z izdatno finančno po­ močjo države, uspešno izpeljali razvojno sanacijske pro­ grame. Večina teh podjetij je tudi v devetdesetih letih še bila nosilec razvoja slovenskega gospodarstva. 299 Prav tam, str. 91. 3W> UL SRS, št. 2/157, 31. 1. 1986, Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1986- 1990. 301 Biti direktor, str. 94. 218 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 218 10.10.2013 8:42:15 V obravnavanem obdobju so v Sloveniji odprli poti za tesnejše povezovanje znanstvenoraziskovalne sfere z gospodarstvom in neposredno proizvodnjo. Spoznanje, da je gospodarski razvoj vse bolj odvisen od razvoja do­ mače tehnologije in od rezultatov domače znanosti, je prevladalo že v šestdesetih letih. Bolj so ga začeli ure­ sničevati šele v osemdesetih letih, ko je postalo tudi družbeno ozračje bolj naklonjeno hitrejšemu razvoju znanstvenoraziskovalnega dela in ko je bilo sprejetih več praktičnih ukrepov za izboljšanje materialnega položaja te panoge. Družbeni plan SRS za obdobje 1981-1985 je napovedal večjo vključitev znanosti in izobraževalnega dela v procese gospodarskega prestrukturiranja. Razi­ skovalni dejavnosti oziroma raziskovalnim projektom je namenil nalogo, da zagotovi trdnejšo znanstveno pod­ lago za kakovostno preusmeritev gospodarstva, hitrejši razvoj visokokvalitetnih tehnoloških znanj in razvoj do­ mačih tehnologij ter večjo sposobnost slovenskega go­ spodarstva za uvajanje in nadaljnjo ustvarjalno uporabo tujega znanja in tehnologij. Vlogo nosilcev povezovanja raziskovalnih in gospodarskih organizacij ter večjega vključevanja raziskovalnega dela v proces prestruktu­ riranja gospodarstva so prevzele posebne raziskovalne skupnosti. Družbeni plan je predvidel povečano število raziskovalcev, ki bodo opravljali neposredno uporabne raziskave za gospodarstvo. Njihov delež naj bi se v ce­ lotnem številu raziskovalcev s 63 odstotkov v letu 1979 povečal na 71 odstotkov v letu 1985. Skupna sredstva za raziskovalno delo pa naj bi naraščala tako, da bo konec srednjeročnega obdobja znašal delež vlaganj v raziskovalno dejavnost v SRS približno dva odstotka družbenega proizvoda.302 V tem obdobju se je povečalo število slovenskih strokovnjakov, ki so se izpopolnjevali v tujini, kot tudi število skupnih raziskovalnih projektov s tujimi znanstvenimi ustanovami.303 Zadnji srednjeročni družbeni plan SR Slovenije je še poudaril potrebo po pospešitvi tehnološkega poso- 302 UL SRS, št. 12/729, 21. 4. 1981. 303 Leta 1985 se je strokovnega izpopolnjevanja v tujini udeležilo 800 slovenskih strokovnjakov. V tem letuje teklo 60 raziskovalnih projektov slovenskih znanstve­ nih ustanov z ameriškimi in zahodnonemškimi. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 219 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 219 10.10.2013 8:42:15 dabljanja slovenskega gospodarstva in s tem namenom tesno povezano povečano število trajnejših, usklajenih sodelovanj raziskovalnih organizacij v razvojnih projek­ tih gospodarstva, zlasti v tistih proizvodnih programih, ki so zagotavljali večji prodor na svetovni trg. Predvi­ del je še večja vlaganja v sodobnejše izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov za tehnološko prestruk­ turiranje gospodarstva ter nadaljnji razvoj poslovanja in upravljanja. Do konca srednjeročnega obdobja naj bi usposobili 2000 raziskovalcev. Prednostna naloga v raziskovalni dejavnosti je postala nakup sodobnejše opreme za znanstvenoraziskovalno delo.304 Leta 1986 sprejeti Dolgoročni plan SRS, ki je segel do leta 2000, je med temeljne dolgoročne cilje uvrstil »napredek v znanju, informatiki in tehnologijah« in ga postavil kot bistveni pogoj za »premagovanje krize in za preobrat v novo kakovost življenja in dela«. Slovenija naj bi v tem času usmerila še večji del razpoložljive družbene aku­ mulacije v hitrejši razvoj visoko zahtevnih tehnologij in v širitev tehnološke, znanstvene in kadrovske podlage za vključevanje v razvitejše oblike mednarodnega eko­ nomskega sodelovanja. Storiti bi morala vse, da se zna­ nje »uveljavi kot proizvajalna sila v inovacijskem pro­ cesu« in da se »materializira v računalniško vodenih in nadziranih proizvodnih procesih ter v razvoju in upora­ bi sodobnih organizacijskih znanosti«. To je z drugimi besedami pomenilo, da mora Slovenija pospešiti »razvoj in uvajanje mikroelektronike z informatiko, kibernetike, robotike in avtomatizacije, zasnovane na visoko zahtev­ nem strojništvu, biotehnologije z genetskim inženirin­ gom, malotonažne kemijske sinteze in drugih visokih tehnologij v okviru selektivno zasnovane razvojne po­ litike in prestrukturiranja gospodarskih in družbenih dejavnosti«.305 V osemdesetih letih so bila inovacijska iskanja v Sloveniji usmerjena v tri smeri: v zamenjavo potrebne opreme ali reprodukcijskega materiala, nadomeščanje 304 UL SRS, št. 2/157, 31. 1. 1986, Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1986- 1990. 305 UL SRS, št. 1/1, 17. 1. 1986, Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000. 220 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 220 10.10.2013 8:42:15 tujega tehnološkega znanja z domačim in v iskanje iz­ virnih rešitev. Med posameznimi organiziranimi posku­ si je treba omeniti pobudo Gospodarske zbornice Slove­ nije, ki je po japonskem vzoru začela ustanavljati krož­ ke za izboljšanje proizvodnje. Strokovno pospeševalno delo pa je prevzel Zavod SRS za produktivnost dela. V okoli 200 razvitejših podjetjih je v razvojnih dokumen­ tih inovacijsko delo dobilo pomembnejše mesto. Ta pri­ zadevanja so bila ovrednotena s pomembnim deležem dohodka od inovacij (Sava, Tam, Železarna Štore). Kljub nespornim premikom pa se do konca desetletja stanje na tem področju ni bistveno popravilo. Kot je ugotovilo predsedstvo SRS junija 1989, je Slovenija razpolagala s pomembnimi raziskovalnimi zmogljivostmi, to je s spe­ cializiranimi instituti, raziskovalci v velikih sistemih, strokovnjaki v upravi, v Gospodarski zbornici Slovenije, v Raziskovalni skupnosti Slovenije in še drugje. Vse te zmogljivosti pa še niso bile dovolj »načrtno in kontinu­ irano« vpete v uresničevanje pomembnejših družbenih ciljev. Med razlogi za to je bil problem financiranja do­ mačega znanstvenoraziskovalnega dela za gospodar­ stvo, ki še vedno ni bil zadovoljivo rešen. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV P0VE2AV MED PROIZVODNIMI... 221 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 221 10.10.2013 8:42:15 Načela regionalnega razvoja V pregled uspešnosti slovenskih prizadevanj pri razvoju posameznih narodno gospodarskih področij je treba vključiti tudi regionalni razvoj. V Sloveniji so o na­ črtnem oživljanju gospodarskega razvoja v manj razvi­ tih delih republike začeli resneje razmišljati že oktobra 1946, ko se je zaključilo obdobje gospodarske obnove. Predvideli so ustanovitev posebnega sklada, v katerem bi zbirali sredstva za pospeševanje razvoja v nerazvitih okrajih.306 Velike gospodarske težave in preizkušnje so v na­ slednjih letih potisnile to zamisel v ozadje. Po umiritvi in preureditvi gospodarskega življenja pa je zopet prišla v ospredje. Aprila 1954 je republiški izvršni svet usta­ novil poseben sklad za pospeševanje gospodarskega ra­ zvoja manj razvitih okrajev na Primorskem, Kočevskem in v Beli krajini. Predvidel je, da bodo pri razdelitvi sicer omejenih sredstev dobile prednost naložbe v »osnovne« industrijske objekte, za katere so bili predvideni ugo­ dnejši krediti. Prvi resen poskus hitrejšega gospodar­ skega napredovanja nerazvitih okrajev pa se je končal, še preden seje dobro začel. Koje konec leta 1955 prišlo do preobrata v razvojni politiki države, so omejevalni ukrepi najprej zadeli investicije iz sklada za gospodar­ sko pomoč Primorski, Kočevski in Dolenjski. V naslednjih petnajstih letih so v Sloveniji dajali prednost razvoju t. i. »slovenskega koridorja« ali »slo- 306 prjnčič, Slovenska industrija, str. 149-150. 222 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 222 10.10.2013 8:42:15 Občine po višini narodnega dohodka na prebivalca v letu 1973 (Slovenija 1945- 1975, str. 98) venskega razvojnega ogrodja«, ki je obsegalo Ljubljano, Maribor in še nekaj večjih mest in industrijskih središč. Za gospodarsko razvitejši del sta bili značilni visoka stopnja industrializacije in dobra infrastruktura. Druga območja v Sloveniji, zlasti v obrobnih delih (pomursko območje, območje vzhodnega dela mariborske regije, kozjansko, belokranjsko in zahodnodolenjsko območje), so napredovala počasneje. Glavna gospodarska pano­ ga v teh regijah je bilo kmetijstvo. Imele so nerazvito infrastrukturo in bile slabo povezane z bližnjimi razvoj­ nimi centri. Do začetka sedemdesetih let so bile razlike v gospodarski razvitosti med posameznimi območji že tako velike in očitne, da so postale eden izmed perečih razvojnih problemov. Leta 1970 je republiški izvršni svet ugotovil, daje prišel čas, ko se mora tudi Slovenija soočiti s proble­ mom nerazvitih območij. Jeseni 1970 je sprejel zasno­ vo za oblikovanje sistema poživitve gospodarskega ži­ vljenja v posameznih regijah. Pri tem je vseskozi sledil temeljnemu vodilu, po katerem bi bilo treba problem manjše razvitosti v Sloveniji reševati specifično, raci- POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI ... pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 223 223 10.10.2013 8:42:15 onalno in ekonomsko. Izvršni svet se je že na začetku odločil, da ne bo sledil jugoslovanskemu sistemu po­ moči nerazvitim republikam, temveč je hotel ustvariti sistem gospodarske pomoči manj razvitim območjem, ki bo ustrezal »specifičnim« razmeram v SR Sloveniji. To je z drugimi besedami pomenilo, da se bodo morala manj razvita območja čim prej »integrirati« v širši go­ spodarski prostor ter doseči »razvojno stopnjo, ki bo zagotavljala, da bodo lokalne skupnosti lahko same za­ dovoljevale potrebe«.307 Zasnova za oblikovanje sistema pospeševanja go­ spodarskega razvoja manj razvitih delov Slovenije je ime­ la več poudarkov. Najpomembnejša sta bila dva. Prvi je izpostavil odločilno vlogo in dolžnost lokalnih skupnosti na nerazvitih območjih kot nosilk hitrejšega gospodar­ skega razvoja. Republiko in njen proračun je postavil v ozadje, saj je bila njena naloga, da spodbuja in veča za­ nimanje podjetij z razvitejšega dela Slovenije za naložbe v manj razvita območja ter zagotovi ugodnejše razmere za poslovanje novoustanovljenih gospodarskih organi­ zacij na nerazvitih območjih. Dotacije iz republiškega proračuna so bile mišljene samo za gradnjo infrastruk­ turnih objektov, torej cest, električnega in PTT-omrežja in vodnogospodarskih objektov. Drugi poudarek je bil na ekonomskem pristopu oziroma zagotavljanju pred­ nosti ekonomskih meril pred socialno političnimi. Uve­ ljavitev ekonomskih meril je predpostavljala, da skupni obseg vsakoletne pomoči ne sme preseči okvira, ki ga določajo gospodarsko finančne zmogljivosti republike. Predvsem pa bi morala ekonomska merila zagotoviti, da bi v manj razvitih območjih razvijali samo tiste gospo­ darske dejavnosti, za katere so obstajali pogoji, kot so surovinski in energetski viri, delovna sila itn. V skladu z ideološko naravnanostjo je bila za nosilca hitrejšega gospodarskega razvoja predvidena industrija. V na­ slednjih dveh desetletjih je opisana zasnova večje go­ spodarske pomoči manj razvitim območjem v Sloveniji ostala skorajda nespremenjena. Po dolgoročni strategiji regionalnega razvoja, sprejeta je bila sredi osemdesetih, naj bi veljala še do konca 20. stoletja. 307 Prinčič, Pospeševanje gospodarskega razvoja, str. 116. 224 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 224 10.10.2013 8:42:15 Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij v SR Sloveniji je skupščina sprejela fe­ bruarja leta 1971, skrb za hitrejši razvoj manj razvitih območij pa je naložil občinam, delovnim organizacijam, poslovnim bankam in regionalnim centrom. Republiške organe je obvezal, da pospešujejo razvoj z gradnjo infra­ strukturnih objektov, ugodno obrestno mero za investi­ cijske kredite, sofinanciranjem razvojnih programov in z ukrepi za pospeševanje kmetijstva. Za usklajeno delo­ vanje republiških in lokalnih organov je zakon predvidel ustanovitev posebne komisije za pospeševanje razvoja manj razvitih območij SR Slovenije. Zasnovo, ki jo je prinesel zakon iz februarja 1971, je bilo treba v naslednjih letih večkrat prilagoditi spre­ membam družbenopolitičnega sistema in drugačni raz­ poreditvi prednostnih nalog v srednjeročnih načrtih. Decembra 1975 je republiška skupščina sprejela zakon o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja v SR Sloveniji. Ta predpis je za gibalo hitrejšega gospodar­ skega napredovanja predvidel t. i. samoupravno zdru­ ževanje dela in sredstev oziroma tesnejše proizvodno in poslovno sodelovanje delovnih organizacij z razvitega in manj razvitega območja. Ta sistem je do leta 1980 prinesel dobre rezultate. Gospodarski zastoj in poglabljajoča gospodarska kriza pa sta že leta 1981 zahtevala preureditev razvojnih ci­ ljev in omejitev vseh vrst porabe. Do leta 1985 so manj razvita območja v Sloveniji precej zaostala za načrto­ vanimi cilji, zlasti na najpomembnejših področjih, to je pospeševanju gospodarske rasti in ravni investicij. V zadnjem srednjeročnem obdobju so ti kraji še počasne­ je ubirali korak za »glavnino«. V teh letih se je teritori­ alni obseg manj razvitih območij v Sloveniji zmanjšal na pet. Izpadla je občina Lendava, ki pa je bila uvršče­ na med manj razvita obmejna območja, skupaj s še nekaterimi krajevnimi skupnostmi v občinah Murska Sobota, Gornja Radgona, Maribor Pesnica, Radlje ob Dravi in Mozirje. Položaj prehodnega obdobja so si za­ gotovila manj razvita geografska območja Brkinov in Bloške planote in obmejne krajevne skupnosti v ob­ činah Tolmin, Dravograd, Maribor Ruše, Maribor Ro­ tovž, del obmejnega območja v občini Radlje ob Dravi POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV P0VE2AV MED PROIZVODNIMI... 22 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 225 10.10.2013 8:42:15 ter nekaj krajevnih skupnosti v občinah Ljubljana in Lendava. Prizadevanja politike za skladnejši regionalni ra­ zvoj so pripeljala do določenih rezultatov. Videti je bilo, da je slovenski način spodbujanja razvoja manj razvi­ tih deloval bolje od jugoslovanskega. Tako je denimo dvanajst občin, ki so imele po letu 1970 vsaj v enem srednjeročnem obdobju status manj razvitega območja in so v povprečju dosegle manj kot 40 odstotkov druž­ benega proizvoda na prebivalca Slovenije, leta 1980 doseglo v povprečju že 48 odstotkov slovenskega pov­ prečja, v obdobju 1986-1990 pa so te občine že prese­ gale 60 odstotkov slovenskega povprečja. Zmanjšalo se je tudi njihovo zaostajanje za slovenskim povprečjem pri številu zaposlenih v skupnem prebivalstvu. V tem obdobju so se najhitreje razvijale spodnjeposavska, notranjsko-kraška, dolenjska in koroška regija, naj po- Tabela 41: Gibanje družbenega proizvoda na prebivalca v slovenskih občinah 1975-1990 (v din) 226 Občina 1975 1980 1985 1990 Celje 64.044 180.902 1.245.488 115.100 Jesenice 73.512 159.591 1.267.320 55.000 Kočevje 43.288 131.260 879.320 64.500 Koper 55.242 149.682 1.168.639 102.200 Kranj 56.629 163.974 1.325.902 97.900 LJ-Bežigrad 79.276 213.754 1.468.713 133.600 LJ-Center 184.604 468.380 3.158.952 287.800 LJ-Moste 64.050 157.446 1.080.652 108.300 LJ-Šiška 58.638 163.944 1.399.268 103.900 LJ-Vič 32.681 76.879 505.600 58.800 Ljubljana skupaj 83.850 216.081 1.522.637 138.480 Maribor 51.867 140.770 987.563 93.800 Murska Sobota 21.755 74.070 544.189 59.400 Nova Gorica 55.707 145.059 976.022 103.000 Novo mesto 48.611 143.405 1.110.166 100.000 Postojna 46.251 125.851 860.399 81.800 Slovenj Gradec 29.391 98.919 666.388 72.000 Trbovlje 61.846 169.811 1.205.800 95.400 Videm-Krško 47.811 123.979 1.548.439 103.500 Slovenija 53.375 101.666 957.227 82.600 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 226 10.10.2013 8:42:15 časneje pa osrednjeslovenska, zasavska in podravska regija. Prizadevanja za skladen regionalni razvoj je poleg industrije vključeval še razvoj bančnih in znanstvenih ustanov, šolskih in bolnišničnih zmogljivosti. POSODOBITEV GOSPODARSKE SESTAVE TER UTRDITEV POVEZAV MED PROIZVODNIMI... 227 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 227 10.10.2013 8:42:15 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 228 10.10.2013 8:42:15 Šibki členi narodnogospodarske organiziranosti pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 229 10.10.2013 8:42:15 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 230 10.10.2013 8:42:15 Konec osemdesetih let preteklega stoletja sta bila najšibkejša člena slovenske narodnogospodarske orga­ niziranosti gospodarska infrastruktura in malo gospo­ darstvo. Slovenija je bila deficitarna na vseh področjih energetike, gradnja sodobnih cestnih povezav se je ko­ maj dobro začela, železniško omrežje in PTT sta še moč­ no zaostajala za razvitim svetom. Za razvoj drobnega go­ spodarstva je bilo še posebej značilno, da so se razprave o hitrejšem napredovanju te panoge vedno pospešile v času težav in stagnacije, ko pa je prišlo do oživljenja, so hitro zastale. Tudi pri razvoju trgovine in turizma se Slovenija ni mogla pohvaliti z večjimi uspehi. Trgovina ni bila sposobna ponuditi storitev, izbire in cen, kot so jih trgovine v sosednjih državah, v tehničnem pogledu pa je zaostajala petnajst do dvajset let za trgovino razvi­ tega sveta. Slovenski turizem je kazal podobo dvojnosti. Nekateri turistični centri niso prav nič ali zelo malo zao­ stajali za tujo turistično ponudbo, v drugih krajih pa tu­ rizem še shodil ni. Kmetijstvu je republiška ekonomska politika namenjala precej pozornosti, zato je obseg kme­ tijske pridelave in prireje ter izvoza kmetijskih proizvo­ dov v glavnem naraščal. Kljub temu pa je bila stopnja samooskrbe s hrano še vedno zelo nizka, zlasti z živili poljedelskega izvora, saj je bila le 45-odstotna. Podobno nizka je bila stopnja intenzivnosti poljedelsko-travniške proizvodnje, saj je bila Slovenija po doseženih pridelkih med zadnjimi v evropi. Razlog za tako stanje na vseh navedenih gospodarskih področjih, ki so zaostajala za ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 23 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 231 10.10.2013 8:42:15 razvojem v razvitih državah in tudi niso zadovoljila do­ mačih potreb, so v osemdesetih letih pripisali preveliki pristojnosti zveznih teles in nedelovanju trga. Spozna­ nje, da bi bilo treba enostransko gospodarsko strukturo nadgraditi s hitrejšim razvojem drugih sektorjev, v naši republiki ni docela prodrlo, zato se je nadaljeval vzorec prevladujoče ekstenzivne rasti namesto intenzivne.308 V osemdesetih letih pa zaradi gospodarske krize ta obrat ni bil več izvedljiv. Naslednji šibki člen slovenskega gospodarstva je bila njegova tehnološka zaostalost za najsodobnejšimi trendi, zaradi katere ni moglo tekmovati z razvitim sve­ tom. Zaradi neizpolnjenih modernizacijskih načrtov v letih 1966 do 1970 in zapostavljanja posodabljanja go­ spodarstva po letu 1970 je bil delež zastarelih osnovnih sredstev in iztrošene opreme zelo velik. V osemdesetih letih je četrtina slovenskih podjetij delala z opremo, ki je bila v povprečju že 96 odstotkov odpisana. Zaradi premajhne akumulacije in nezadostnega obvladanja prostorskih in ekonomskih vidikov investiranja je na­ ložbena dejavnost vse bolj zaostajala za potrebami. Slo­ venska politika in gospodarstvo sta se zavedela nujnosti tehnološke posodobitve in z njo povezanega prehoda v postindustrijsko družbo, a v travmatičnih osemdesetih letih, ko sta razpadali državna in družbena ureditev, je bilo treba dati prednost gospodarskemu preživetju. Med ostalimi šibkimi točkami je treba na tem mestu izpostaviti relativno majhne naravne danosti oziroma bo­ gastvo, ki je v Sloveniji omejeno na gozd, vodotoke, pa­ šnike, travnike in poljedelske površine. Rudnih bogastev Slovenija ni imela veliko. V celotni jugoslovanski produk­ ciji premoga in lignita je bil v letu 1986 delež Slovenije le 8,9 odstotka, nafte komaj slab odstotek ter dobra pe­ tina svinčeve in cinkove rude. Imela je tudi rudo živega srebra, ki pa je po letu 1990 ni nameravala izkoriščati. Pomembno odkritje je predstavljalo odkritje uranove ru­ de v Brehovici na Žirovskem vrhu, kjer je bil odprt tudi rudnik. Med naravnimi bogastvi velja omeniti še bogate vire mineralne in termalne vode ter vse vrste kamna - gradbenega in okrasnega, razne vrste peska in gline. 308 Lazarevič, Sočasnosti, str. 397. 232 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 232 10.10.2013 8:42:15 Gospodarska infrastruktura Gospodarsko infrastrukturo sestavljajo energetika, promet in PTT. Ekonomska politika jih je tudi obravna­ vala v tem vrstnem redu. Njihov narodnogospodarski pomen je z leti naraščal, kot je tudi potreba po njihovem hitrejšem razvoju. Pri tem pa je imela republika zvezane roke in je bila povsem odvisna od zveznih organov, ki so potrjevali investicijske projekte in zanje zagotavljali domače in tuje kredite. Zasnova povojne centralizirane državne gospodar­ ske politike je postavila hitrejši razvoj energetike med prioritetne naloge. Med njimi je bila največje pozornosti in zato tudi razvoja deležna panoga 111, to je elektro­ gospodarstvo. Tako je bila skoraj do sredine šestdesetih let za energetsko gospodarstvo Slovenije značilna aktiv­ na energetska bilanca. Količina proizvedene elektrike se je v dvanajstih letih potrojila, proizvodnja premoga seje podvojila, zato je njuna proizvodnja presegala domačo potrošnjo v tolikšnem obsegu, da so presežki, ki so jih zagotavljali ostalim republikam, pokrivali energijo, ki jo je Slovenija dobivala od tam. Kljub temu pa so Sloveni­ jo v tem času glede energetskih virov vse bolj uvrščali med zaostale republike. Strokovnjaki so začeli opozar­ jati na vedno večje nesorazmerje med proizvodnjo in porabo energije, zaradi česar bo Slovenija pri normalni rasti porabe električne energije postala ob hidrološko srednjih letih do leta 1972 ponovno pasivna in bo mo­ rala vedno več električne energije nabavljati od zunaj, in to kljub predvideni gradnji novih objektov. Zavod za ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 233 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 233 10.10.2013 8:42:16 gospodarsko planiranje SRS in republiški sekretariat za industrijo sta pripravila študiji, v katerih sta uteme­ ljevala nujnost nadaljnje razširitve energetske podlage, proizvodnje in porabe v Sloveniji in ugotavljala, da zara­ di slabega položaja plačilne bilance v bližnji prihodnosti ne bo mogoče računati na večjo spremembo strukture energetskih virov v korist nafte in plina, kot se je to dogajalo v razvitih državah. V takih razmerah je razši­ ritev mogoča le s povečanjem proizvodnje hidro- in ter- moenergije. Slednja, na kateri je bil tudi poudarek, saj naj bi se delež termoelektrarn pri proizvodnji električne energije s tedanjih 27 odstotkov povečal na 45 odstot­ kov, je bila pogojena z večjim izkopom premoga in pove­ čanjem predelave velenjskega lignita v daljinski plin.309 Energetsko krizo v sedemdesetih letih je Slovenija dočakala nepripravljena, zato je bila do razpada države deficitarna pri vseh energetskih virih. Možnosti za iz­ boljšanje energetskih razmer so bile zaradi gospodarske krize in premajhne akumulativnosti gospodarstva zelo omejene. Leta 1975 je bilo v Sloveniji izdelanih več ana­ liz. Vse so ugotavljale, da ji na energetskem področju še ni uspelo rešiti najbolj žgočih strukturnih problemov. Zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja proizvodnih in prenosnih objektov zaostajala za načrti. Tudi gospo­ darjenje z energijo se ni izboljšalo. Rezerve primarne energije, ki so znašale 6,6 odstotka vseh rezerv v državi, se niso povečale, zato je bilo treba v letu 1975 uvoziti 44 odstotkov potrebne primarne energije. Primerjava s preteklimi leti je pokazala slabo obvladane spremembe v strukturi porabe in proizvodnje energije, neustrezno cenovno politiko in tudi premalo učinkovit sistem finan­ ciranja. Delež porabljene energije v industriji se je sicer zmanjševal, kljub temu pa je bil še precej večji kot v večini razvitih držav. V drugi polovici sedemdesetih let je bil energetiki namenjen največji kos investicijske pogače. Poleg tega so bili leta 1977 sprejeti ukrepi za racionalno pridobi­ vanje, pretvarjanje, transport in porabo energije, kakor 309 ARS, AS 1128, fasc. 97, Zabeležka o delovnem sestanku odbora za industrijo in promet, kije obravnaval problematiko razvoja energetike v SR Sloveniji, 28. 12. 1964. 234 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 234 10.10.2013 8:42:16 tudi za intenzivnejše raziskovanje nahajališč premoga in vodnih virov. Vsa ta prizadevanja pa niso prinesla pričakovanih rezultatov, saj seje stanje v slovenskem energetskem go­ spodarstvu še najprej slabšalo. Do leta 1979 seje ener­ getska odvisnost povečala z načrtovane 51,6-odstotne na 58-odstotno odvisnost. Po strokovnih ocenah so na to najmočneje vplivali upočasnitev raziskav nahajališč energetskih virov, prehitra rast porabe primarne ener­ gije, nezadostni ukrepi za bolj smotrno porabo energije in preusmerjanje na večjo porabo domačih virov ter še posebno nerešeno vprašanje reprodukcijske sposobno­ sti panoge in njenih podjetij. V letih 1976 do 1979 večji del energetskih dejavnosti ni pokrival stroškov enostav­ ne reprodukcije oziroma tekoče proizvodnje. Porast cen energetskih virov pa je močno načel konkurenčno spo­ sobnost intenzivnih porabnikov električne energije, kot so bila podjetja črne in barvaste metalurgije, cementna industrija, del kemične industrije.310 Gospodarska kriza je zahtevala nov razmislek o na­ činu reševanja energetske oskrbe v državi in še posebej v republiki, kije z ustavo leta 1974 dobila več »odgo­ vornosti« pri urejanju elektroenergetskega gospodarstva in premogovništva. Stališča, ki so jih oblikovali v Slo­ veniji leta 1980, so poudarila troje. Prvič, da bo treba bolj upoštevati odvisnost stopnje rasti proizvodnje vseh energetskih virov od stopnje rasti možne porabe te ener­ gije in nameniti večjo skrb varčevanju zlasti uvožene energije. Drugič, da na dohodkovnem področju v nasle­ dnjem srednjeročnem obdobju ne bi smeli več nadalje­ vati z negativnimi trendi, temveč napraviti kakovosten zasuk. To je predpostavljalo bolj realne cene energentov in zagotovitev večjega združevanja sredstev za gradnjo novih elektrarn in električnega omrežja. Pri tem je repu­ bliški svet za energetiko SR Slovenije nasprotoval pri­ zadevanjem, da bi se to združevanje uredilo z obveznim dogovorom na ravni federacije, ampak je vztrajal, da se mora odločanje o tem prepustiti dogovorom med posa­ meznimi republikami. Tretji poudarek v sprejetih stali- 310 ARS, AS 1264, šk. 66, Ocena stanja v energetskem gospodarstvu 1976-1980, junij 1979. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 235 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 235 10.10.2013 8:42:16 ščih je bil v tem, da se daje prevelik pomen programu razvoja konvencionalnih energetskih virov, zapostavlja pa jedrski program.311 Tako kot v celotnem gospodarstvu so se morali tudi v energetiki v prvi polovici osemdesetih let sprijazniti z vedno bolj zaostrenimi razmerami. Zaradi stabiliza­ cijskih ukrepov (zamrznitev cen) in z njimi povezanega velikega zmanjšanja razpoložljivih finančnih sredstev, visoke stopnje inflacije, težav pri zagotavljanju deviz za uvoz opreme, pomanjkanja domačih materialov in opreme, visokih obrestnih mer in majhne kreditne spo­ sobnosti dobaviteljev je prišlo do zastoja na področju investicij, do vedno večjih težav s tekočo likvidnostjo in pri oskrbi z energijo. Energetska podjetja so se povzpela čisto na vrh seznama naj večjih izgubarjev. Analize, ki so bile napravljene leta 1985, so pokaza­ le, da je bila v Sloveniji razpoložljiva primarna energija za 0,3 odstotka manjša kot leta 1984. Za 4,1 odstotka se je zmanjšala energetska odvisnost. Poraba skupne izkoriščene energije se je dvignila za 1 odstotek, pri če­ mer pa je bilo zaskrbljujoče, da se je v večjem obsegu kot dotlej nadaljevalo »prestrukturiranje porabe« v ko­ rist elektrike.312 Sredi osemdesetih let je bila Slovenija deficitarna na vseh področjih energetike. Iz lastnih energetskih vi­ rov je pokrivala komaj 45 odstotkov potreb po primarni energiji. V tem času so se problemi proizvodnje in po­ rabe energije, s katerimi se je naša republika soočala v sedemdesetih letih, še zaostrili. Med najbolj perečimi so bili onesnaženost, nerazčiščeni pravno-politični proble­ mi, pomanjkanje kontinuitete pri graditvi energetskih objektov, premalo varčevanja313 in vedno manjša aku­ mulativna sposobnost gospodarstva. Zamisli o racional­ nejši porabi energije in pospešeni gradnji novih zmo­ gljivosti so se že leta 1986 pokazale za neuresničljive. Denarja za večje naložbe ni bilo več mogoče zbrati, cene elektrike so bile prenizke, tako da niso pokrivale niti 311 ARS, AS 1266, šk. 2, Mnenja in predlogi k nekaterim temeljnim vprašanjem na­ daljnjega razvoja energetike v naši državi, 1. 7. 1980. 3L2 ARS, AS 1264, šk. 280, Poročilo o izvajanju energetske bilance v SR Sloveniji za leto 1985. 313 ARP, Zapisnik seje predsedstva SR Slovenije, 11. 3. 1987. 236 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 236 10.10.2013 8:42:16 stroškov enostavne reprodukcije, so pa dajale potuho energetski potratnosti. Tretja zavora je bilo razpadanje enotnega jugoslovanskega energetskega sistema na de­ vet vedno bolj neodvisnih in zaprtih podsistemov. Leta 1987 se je z nezaupnico razvojnemu načrtu energetike ter zavrnitvijo strategije dolgoročnega razvo­ ja energetike Jugoslavije v Sloveniji začel pripravljati prostor za uveljavitev nove, bolj narodnogospodarsko usmerjene energetske politike. Na problemski konferen­ ci, ki jo je aprila pripravilo vodstvo slovenske SZDL, so bili odločni, daje treba končati razvojno politiko neneh­ nega pospeševanja proizvodnje premoga in elektrike, ker ne daje pravih rezultatov. Glavnega krivca za slabo stanje panoge so videli v prizadevanjih jugoslovanskih načrtovalcev, ki so pri izboru meril razvoja v energetiki trmasto vztrajali na rasti energetske porabe, namesto da bi, tako kot v razvitih državah, postalo merilo razvoja zmanjšanje porabe energije na enoto proizvoda. Zara­ di take politike je industrija, ki je ustvarila le tretjino družbenega proizvoda, lahko porabila več kot polovico vse razpoložljive energije. In namesto da bi po prvem naftnem šoku presekali z energetsko razsipnostjo in umazanimi tehnologijami, so še naprej, nedovzetni za opozorila, vztrajali pri ekstenzivnem razvoju energetike in zagotavljali gradnjo vedno novih energetskih zmoglji­ vosti. »Če bomo še naprej tako veliko vlagali v energeti­ ko,« so opozarjali strokovnjaki, »bo zmanjkalo sredstev za razvoj drugih področij.« V zaključku so med tremi variantami razvoja energetike podprli mehko ali ničelno varianto, kije predvidevala, da bodo po letu 1995 v Slo­ veniji prenehali s povečevanjem energetske porabe ob hkratnem povečanju družbenega proizvoda.314 Nove projekcije proizvodnje in porabe energije, ki so bile izdelane leta 1988, so pokazale, da so zaloge ener­ getskih virov, zlasti premoga in uranovega oksida, v Slo­ veniji vse manjše,315 zato bo treba popraviti usmeritev iz dolgoročnih planov. Sprejeti je bilo treba novo strate- 314 GV, 17. 4. 1987, Konec idealov o tonah in megavatih, str. 8. 315 Raziskave so pokazale, da bo v Sloveniji po 30 letih zmanjkalo rjavega premoga in da bodo zaloge uranovega oksida v Žirovskem vrhu zadostovale za 20-letno obra­ tovanje jedrske elektrarne. - GV, 7. 8. 1987, Z ognjem moramo varčevati, str. 9. ŠIBKI ČLENI NARODNOGO SPO DARSKE ORGANIZIRANOSTI 237 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 237 10.10.2013 8:42:16 gijo razvoja energetike, ki bo zagotovila bolj zanesljivo oskrbo s kvalitetno energijo ob optimalno naj cenejši proizvodnji in nabavi energije ter še bolj smotrni pora­ bi energije in hitrejšem preusmerjanju gospodarstva v proizvodnjo z manjšo končno porabo energije na enoto družbenega proizvoda. Nova usmeritev je predpostavlja­ la spremembo dinamike in strukture graditve energet­ skih objektov, zmanjševanje obremenjenosti okolja z izgradnjo čistilnih naprav, uporabo ekološko sprejemlji­ vih goriv in spremembo strukture porabe energije v prid kakovostnejših goriv. Predvidela je, da bodo energetski primanjkljaj pokrivali z nakupi in sovlaganji v drugih republikah, in to po ekonomskih kriterijih, in da bodo zanesljivost oskrbe z energijo povečali s povezovanjem v jugoslovanske in mednarodne energetske sisteme. Naslednje leto je slovenska politika skupaj z ener­ getskim gospodarstvom nadaljevala snovanje novih temeljev dolgoročnega razvoja energetike v letih 1986- 2000. Pri tem je še posebno pozornost namenila uvaja­ nju tržnih odnosov, kar je na eni strani predpostavljalo uveljavitev ekonomsko bolj ustreznih cen energentov ter večjo povezanost z drugimi energetskimi gospodar­ stvi v Evropi, kar naj bi zagotovilo postopno izločanje stroškovno predragih, energetsko intenzivnih in za oko­ lje škodljivih proizvajalcev energije, ter tudi povečanje zanesljive in kakovostne oskrbe. Naslednja dva po­ membna cilja dolgoročne energetske politike v Sloveniji sta postala raznovrstnost investicij v smislu projektov s kombinirano proizvodnjo električne in toplotne energije ter nova organiziranost energetskega gospodarstva.316 Energetska politika Demosove vlade, ki je bila predsta­ vljena v razvojnem planu za leto 1991, je predposta­ vljala prevlado tržnosti in podjetniških odnosov ter uve­ ljavitev investicijske politike, ki bo »koncipirana le na osnovi narodnogospodarskih koristi«.317 Do leta 1950 je proizvodnja električne energije str­ mo naraščala. V petdesetih letih so elektrarne povečale fizični obseg proizvodnje skoraj za trikrat. V letih 1961 do 1964 je proizvodnja stagnirala, nato pa ponovno na- 316 GV, 13. 10. 1989, »Evropa 92« in energetika v Sloveniji, str. 27. 317 A RS, AS 1279, šk. 56, Plan razvojne politike, 25. 1. 1991. 238 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 238 10.10.2013 8:42:16 raščala. Do leta 1980 seje proizvodnja slovenskih elek­ trarn povečala za 8,5-krat, njihova instalirana moč pa za 8,7-krat.318 Hitreje je naraščala proizvodnja v termoe­ lektrarnah, kije leta 1983 dosegla 74 odstotkov celotne proizvodnje. Proizvodnja električne energije na prebival­ ca SR Slovenije, kije leta 1951 znašala 672,1 KWh, se je do leta 1983 povečala skoraj osemkrat, saj je znašala že 5348,3 KWh na prebivalca. DRAVSKE ELEKTRARNE Dravske elektrarne, 1962 (Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije, str. > ' 313 Razvoj elektroenergetike, str. 184. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 239 239 10.10.2013 8:42:16 Tabela 42: Proizvodnja električne energije 1979-1984 (v MWh)319 1979 1980 1981 1982 1983 1984 Hidroelektrarne 3.440.441 3.230.150 2.922.988 3.014.325 2.647.358 2.997.473 Termoelektrarne 3.346.454 3.857.277 4.464.244 4.574.980 4.918.652 4.485.673 JE Krško 0 0 123.365 1.177.348 1.850.811 2.099.673 Skupaj 6.786.895 7.087.427 7.510.597 8.766.653 9.416.821 9.583.047 Leta 1985 je bil obseg proizvodnje električne ener­ gije zaradi remonta, suše in težav pri dobavi električne energije iz bih za 4,9 odstotka nižji kot v preteklem letu. Nato so do leta 1989 elektrarne izpolnjevale proizvodni plan. Leta 1989 je proizvodnja električne energije sku­ paj znašala okoli 12.570 milijonov kwh. Po drugi svetovni vojni so bile potrebe po električ­ ni energiji vsako leto večje, zato domača proizvodnja ni mogla pokrivati vseh potreb. Do leta 1959 se je poraba elektrike v Sloveniji povečala za 3,3-krat, se konec pet­ desetih let nekoliko umirila in nato v letih 1961-1964 ponovno naraščala. Leta 1964 je morala Slovenija že 5 odstotkov potreb po električni energiji kriti z dobavami od zunaj. Poleg tega pa je bilo treba v industriji in široki porabi zmanjšati porabo za pol milijarde kwh. Do leta 1980 se rast porabe električne energije ni ustavila, saj je v primerjavi z letom 1960 narasla za 7,4-krat. Sku­ pna poraba električnega toka na prebivalca je v tem letu dosegla 4290 kwh (v SFRJ je bila 2290, ZRN 5472 kwh). Delež električne energije v celotni porabi energije v SRS seje s 17,1 odstotka, kolikor je znašal leta 1975, povzpel na 19,7 odstotka. Največji porabniki so bili »posebni« od­ jemalci, med katerimi so bili Tovarna glinice in alumini­ ja Kidričevo, Tovarna dušika Ruše, železarne v Štorah, Ravnah in na Jesenicah. Njihova poraba je v sedemde­ setih letih dosegla okoli 30 % skupne porabe električne energije, od katere je največ, 15 odstotkov, odpadlo na tovarno v kidričevem. Poraba električne energije v Slove­ niji se je z 8.351.978 Mwh, kolikor je znašala leta 1981, 319 ARS, AS 1264, šk. 287, Pregled proizvodnje, nabave in prodaje električne energi­ je v Sloveniji v letu 1984, marec 1985. 240 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 240 10.10.2013 8:42:16 do leta 1984 dvignila na 10.235.542 MWh.320 Ta trend se do leta 1990 ni ustavil. Po končanju obnovitvenih del je postala prednostna naloga nove oblasti ugotavljanje premogovnih zalog. Z geološkimi študijami in raziskavami so se v letih 1956 do 1960 dotlej znane zaloge rjavega premoga povečale za 34 odstotkov, lignita pa za 16 odstotkov. Tabela 43: Geološke zaloge premoga v Sloveniji leta 1960 (v 1000 tonah)321 Ugotovljene zaloge Verjetne zaloge Domnevne zaloge Skupaj Črni premog 2.710 1.782 3.900 8.392 Rjavi premog 70. 472 45.090 107.716 223.278 Lignit 628.638 56.079 24.812 709.529 Skoraj do konca šestdesetih let je proizvodnja v slo­ venskih premogovnikih naraščala, s tem pa tudi pro­ blemi. Najbolj je primanjkovalo železniških vagonov za transport in deviz za nadomestitev zastarele in dotraja­ ne opreme in strojev. Tabela 44: Proizvodnja trdih goriv 1950-1968 (v 1000 ton)322 Proizvodnja 1950 1960 1968 Skupaj 2826 4888 5604 Črni premog 7 40 11 Rjavi premog 2313 2646 2531 Lignit 506 2202 3062 V letih 1966 do 1976 je začelo kurilno olje vse bolj nadomeščati premog, zato se je obseg proizvodnje v pre­ mogovnikih močno zmanjšal. Najprej se je z manjšim povpraševanjem soočil rudnik v Velenju, kjer se je pro­ izvodnja s 3,4 milijone ton leta 1966 v naslednjem letu 320 prav tam. 321 ARS, 223, šk. 557, Material za perspektivni plan LRS za obdobje 1961-1965, 1. 12. 1960. 322 ARS, AS 1279, š. 56, Električna energija. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 24 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 241 10.10.2013 8:42:16 zmanjšala na 2,8 milijona ton, kar je povzročilo veliko odpuščanje rudarjev. Pri rudnikih rjavega premoga se je krizno obdobje začelo v sedemdesetih letih, se potem z nezadržnim tempom nadaljevalo in izkop je drsel pod raven domačih potreb. Do leta 1988 je proizvodnja ligni­ ta za 4 odstotke zaostajala za planirano količino, proi­ zvodnja rjavega premoga pa za 14 odstotkov.323 Tudi leta 1990 so premogovniki obratovali z znižanim obsegom. V desetletju po koncu druge svetovne vojne so bili glavni odjemalci premoga, večinoma lignita in drobnih vrst, termoelektrarne in druga industrijska podjetja, ki so skupaj porabila 56 odstotkov nakopanega premoga. Drugi največji porabnik so bile železnice, ki so dobile 23 odstotkov nakopanega premoga. Za široko porabo je ostalo 6 odstotkov premoga, ki je v tem času pred­ stavljal drugi pomemben vir za toplotno ogrevanje. Že v petdesetih letih je poraba premoga naraščala, kot je tudi njegov delež v energetski bilanci Slovenije. Neza­ dostna ponudba premoga je postajala vedno večji pro­ blem, tako za potrebe industrije kot široke porabe. V šestdesetih letih se je zaradi večjih potreb termoelek­ trarn pomanjkanje premoga še zaostrilo. V letih 1968 do 1972 pa se je poraba premoga tako znižala, da so v republiki lahko iz lastnih virov krili potrebe po lignitu in rjavem premogu. Po prvi naftni krizi se je poraba pre­ moga za široko porabo in za največje elektroenergetske objekte hitro povečala. Pritisk na debelejše vrste rjavega premoga je tako porasel, da potreb niso mogli pokriti iz domačih virov. Povpraševanje po drobnih vrstah premo­ ga, ki so ga kopali predvsem v Zasavju, pa je vztrajno padalo. V osemdesetih letih se ta trend ni spremenil. Poraba lignita je bila vsako leto nekoliko višja, potrebe po rjavem premogu pa so bile vse manjše. Geografski položaj daje Sloveniji pomembno tranzi­ tno vlogo. V povojnem obdobju so se na njenem ozemlju poleg železniškega in cestnega razvili še pomorski, zrač­ ni in luški promet. Vzdrževanje, obnavljanje, moderni­ zacija in povečevanje prometnih sredstev niso potekali usklajeno in niso sledili razvoju industrije, temveč je po- 323 ARS, AS 1165, šk. 1487, Analiza izvajanja srednjeročnih planov energetike v obdobju 1986-1988. 242 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 242 10.10.2013 8:42:16 dročje prometa vseskozi zaostajalo. Mreža železnic, cest in PTT zvez je bila relativno gosta, povezovala je skoraj vse proizvodne centre in večja mesta, potekala je tudi v neposredni bližini naravnih bogastev in turistično naj­ bolj obiskanih krajev. Po količini opravljenih storitev je promet v glavnem pokrival naraščajoče potrebe, ni pa še zadostil zahtevam po hitrosti, enakomernosti, točnosti, varnosti, in racionalnosti. Blagovni promet, kije bil naj­ bolj razvit, se je najhitreje razvijal po cestah, udeležba železnice, ki je bila dolgo vrsto let skoraj monopolist v teh storitvah, je vztrajno padala. Še posebno velik ra­ zvojni korak je bil dosežen v pomorskem prometu. Tabela 45: Udeležba posameznih transportnih zvrsti v blagovnih prevozih 1960-1975 (v 1000 ton)324 1960 1965 1970 1975 Železnica 15.797 17.233 20.587 19.229 Cestni 14.189 29.931 41.715 70.867 Pomorski 822 979 1.944 1.848 Zračni 0,1 0,3 0,9 5 Skupaj 30.808 48.143 64.247 91.949 Dolgoročni plan SRS za leta 1986-2000 in družbeni plan SRS za leta 1986-1990 sta predvidela posodablja­ nje železniškega omrežja in hitrejši razvoj telefonije in telekomunikacij. Pri cestni mreži sta izpostavila potrebo po večji prometni varnosti, po višji kakovosti prometa in večje upoštevanje ekoloških zahtev. Leta 1988 se je število prepeljanih potnikov v vseh prometnih dejavno­ stih še naprej zmanjševalo, kot se je tudi skupna ko­ ličina prepeljanega blaga. Kljub temu sta se prihodek in dohodek povečala, povečale pa so se tudi obvezno­ sti in izgube. Z izjemo pomorskega in luškega prometa ter prekladalne in špedicijske dejavnosti so ostale pro­ metne panoge poslovale na meji rentabilnosti. Realno rast prihodka so ustvarile le v mednarodnem prometu. Delitvena razmerja v panogi so se nekoliko izboljšala v korist večje akumulacije, kljub temu pa, kot je ugota- 324 ARS, AS 223, šk. 4277, Zapisnik 74. seje Izvršnega sveta SRS, 3. 6. 1976, Osnu­ tek družbenega plana SR Slovenije 1976-1980. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 243 243 10.10.2013 8:42:16 vljala analiza, »razpoložljiva sredstva niso zagotavljala optimalnega delovanja prometnega sistema«.325 Spo­ mladi leta 1988 je izvršni odbor strokovnega združenja prometa in zvez Slovenije začel razpravo o vključevanju Slovenije v liberalizacijo blagovnih tokov, ki se bo le­ ta 1992 začela v evropski skupnosti in v okviru EFTA. Stališče izvršnega odbora je bilo, da je treba pohiteti s posodobitvijo cestne in železniške infrastrukture ter stopiti v stik s predstavniki direkcije za transport pri evropski skupnosti, da se blagovni tokovi ne bi začeli izogibati Slovenije. V petdesetih letih je bilo v Sloveniji 1290 km žele­ zniških prog, od katerih jih je bilo 1222 km zgrajenih pred letom 1914. V tem desetletju je železnica še bila glavni nosilec transportnih storitev in prevoza blaga. Zaradi zastarele opreme in neustrezne tarifne politike pa tudi naglega razvoja cestnega in pomorskega pro­ meta je železnica vse bolj izgubljala konkurenčno spo­ sobnost, zato se je delež njenega prevoza hitro zmanj­ ševal. Izhod iz težav je bila modernizacija železnic, ki se je začela konec petdesetih let z elektrifikacijo odseka Postojna-Logatec v dolžini 25,6 km. Do konca leta 1959 so se končala dela na odseku Logatec-Verd, s čimer se je dolžina elektrificiranih prog povečala na 35 km. V na­ slednjih letih seje elektrifikacija nadaljevala s pospeše­ no hitrostjo: leta 1962 je bila dokončana elektrifikacija proge na odseku od Postojne do Ljubljane, leta 1964 od Ljubljane do Jesenic, leta 1967 od Zaloga do Zidanega Mosta, leta 1968 od Zidanega Mosta do Rimskih Toplic, leta 1969 od Zidanega Mosta do Dobove, leta 1971 od Rimskih Toplic do Celja, leta 1973 od Celja do Poljčan, leta 1974 od Poljčan do Maribora, leta 1975 od Divače do Kopra in leta 1977 od Maribora do Špilj. Od skupaj 1058 km železniških prog jih je bilo do osamosvojitve elektrificiranih 491 km. Poleg elektrifikacije so pričeli posodabljati prevozna sredstva, rekonstruirati magistralne proge in graditi so­ dobne telekomunikacijske naprave. Država je posoda­ bljanju železniškega prometa namenila znatna sredstva, 325 ARS, AS 1165, šk. 1001, Analiza poslovanja panog prometa in zvez v obdobju, januar-december 1988, marec 1989. 244 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 244 10.10.2013 8:42:16 zato rezultat ni izostal. Leta 1965 je bil uveden kombi­ nirani železniško-cestni dostavni prevoz, leta 1970 pa je bil zgrajen prvi kontejnerski terminal v Ljubljani. Leta 1975 so bile iz Francije uvožene sodobne električne lo­ komotive, aprila 1978 pa je parna lokomotiva opravila zadnjo vožnjo iz Ljubljane v Postojno, s čimer se je kon­ čalo obdobje parne vleke v Sloveniji. V času energetske krize so se potniki in tovor po­ novno vrnili na železnico. Srednjeročni plan SRS za leta 1976-1980 je postavil za eno od prioritet hitrejši razvoj železniškega prometa. Pri obravnavi njegovega osnut­ ka so člani republiškega izvršnega sveta ugotovili, da je železniško omrežje sicer »prostorsko dobro porazde­ ljeno«, da pa so zmogljivosti posameznih prog in tudi stanje varnostnih naprav na njih povsem nezadovoljivi. V razpravi so poudarili, daje treba železnico »usposobi­ ti za hrbtenico prometnega sistema in jo tako pravilno vključiti v integralno verigo transportnih storitev«.326 Do leta 1979 so bile naložbe namenjene povečanju obsega prevoza potnikov in blaga, uvajanju kontejnerskega in drugih sodobnih oblik železniškega prevoza, večji izko­ riščenosti prometnih sredstev, povečanju hitrosti ko­ mercialnih vlakov in njihovi večji zasedenosti ter uva­ janju novih prometnih linij. V tem času seje obseg pre­ voza precej povečal, ne pa tudi izkoriščenost prometnih sredstev. Tudi uvedba odprtega (hucke-pack) prometa ni dala pričakovanih rezultatov, ker so mu druge re­ publike odtegnile podporo. Zato pa je leta 1978 posta­ la železnica bogatejša za sistem daljinskega krmiljenja prometa. Med novimi železniškimi potniškimi programi sta bili obnovljeni linija Kamnik-Ljubljana in Maribor- Ljubljana, na kateri je začel voziti hitri »zeleni vlak«. Do začetka gospodarske krize železnici ni uspelo povsem nadomestiti zastarele in povečati premajhne zmogljivo­ sti, zato tudi ni mogla do konca izrabiti svojih predno­ sti. V zaostrenih razmerah so cene železniških storitev rasle počasneje kot v nekaterih drugih panogah, zato niso pokrivale niti stroškov tekoče proizvodnje. Denarja za posodobitev ni bilo več. Edini vir so bili mednarodni 326 ARS, AS 223, šk. 4277, Zapisnik 74. seje Izvršnega sveta SRS, 3. 6. 1976, Osnu­ tek družbenega plana SR Slovenije 1976-1980. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 245 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 245 10.10.2013 8:42:16 krediti. Tako je v osemdesetih letih Železniškemu go­ spodarstvu Ljubljana uspelo uvoziti le nekaj novih di­ zelskih električnih in hidravličnih lokomotiv in obnoviti go riško progo od Jesenic do Nove Gorice. Leto 1985 je minilo v znamenju spopada dveh kon­ ceptov hitrejšega razvoja železniškega gospodarstva v državi. Prvi je bil centralističen pristop, katerega zago­ vorniki so menili, da je naj večja ovira za hitrejši razvoj železniškega gospodarstva njegova prevelika razdro­ bljenost. Izhod so videli v uvedbi skupnega prihodka, iz katerega bi organ na zvezni ravni pokrival potrebe posameznih podjetij na republiški ravni. Na drugi strani so bili zagovorniki ravno nasprotnih vizij, to je prožnej­ še, tržnemu gospodarstvu prilagojene organiziranosti železniškega gospodarstva. Med slednjimi je bilo tudi Železniško gospodarstvo Ljubljana. V tem slovenskem podjetju, ki ga je vodil Jože Slokar, so zagovarjali sta­ lišče, da železnica ne sme biti več cokla gospodarskega razvoja in ne sme biti prilagojena zgolj masovnim prevo­ zom. Slokarje v enem od svojih intervjujev pojasnjeval, da so se »v zadnjem desetletju razmere na transportnem trgu spremenile. Velike mase blaga so se razbile v veliko število manjših enot, ki zahtevajo hitro in kakovostno premeščanje. Enake so zahteve potnikov. Vse napredne države so železnico razbremenile avreole transportnega monopolista in hrbtenice prevoza. Železnico so prilago­ dile novim zahtevam in ji na transportnem trgu dale svo­ bodo organiziranja in oblikovanja cen na podlagi tržnih zakonitosti. V Jugoslaviji pa se mora železnica podrejati raznim paritetam, enotnim ključem, enakim cenam, ki jih določa centralna država.«327 To stališče je imelo vso podporo republiškega izvršnega sveta, ki je že pred le­ tom 1985 od zveznega izvršnega sveta večkrat zahteval sprejem ekonomskih ukrepov, ki bodo omogočili, da se vzpostavi ekonomska spodbuda in prisila, zaradi kate­ re bo vsak udeleženec v prometu nosil stroške, ki jih s svojim delovanjem povzroča, in da se blago prerazporedi v tiste prometne veje, v katere po narodnogospodarskih merilih tudi sodi. Pri »iskanju svojega kosa kruha« na takem transportnem trgu pa bi moral imeti vsak prevo- 327 Delo, 30. 5. 1987, Ali nova ustava usmerja železnico na državni tir?, str. 19. 246 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 246 10.10.2013 8:42:16 znik polno svobodo poslovnega ukrepanja, tako da se o cenah dogovarja s partnerjem in ne z državo. Železniško gospodarstvo Ljubljana je leta 1986 sto­ pilo na pot nove poslovne politike. Z velikimi uporabniki je začelo na ekonomski podlagi sklepati dolgoročne po­ godbe o poslovnem sodelovanju. S tem premikom se fi­ nančni položaj podjetja ni izboljšal, saj je sistem admini­ strativnega določanja in zadrževanja cen v železniškem prometu na zvezni ravni ostal nespremenjen. V letih 1986 in 1987 ter tudi v prvi polovici leta 1988 je podje­ tje ustvarilo veliko izgubo. Rešitev iz kritičnega položaja je prinesla povečana republiška prispevna stopnja za povračilo za del stroškov enostavne reprodukcije. Poleg tega so železničaiji tudi sami ustvarili večji prihodek. Poslovno leto 1988 je obravnavano železniško podjetje zaključilo brez izgub. Veljalo je za podjetje z najvišjo ka­ kovostjo storitev v železniškem prometu v državi.328 Na glavnih progah so poleg običajnih vlakov vozili tudi hitri in udobni »zeleni vlaki«, s končnimi postajami v Gradcu, Beogradu, Pulju, Kopru, ter »modri encijan« do Miin- Brigadirji pri delu na odseku avtoceste Zagreb - Ljubljana nekje med Trebnjim in Brežicami, 1958 (Foto Edi Šelhaus, MNZS) ARS, AS 223, šk. 5611, Slovenija - gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1933. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske $uvereno$ti_kor4indd 247 247 10.10.2013 8:42:16 chna. Leta 1989 je Železniško gospodarstvo Ljubljana lahko uresničilo le tretjino načrtovanih naložb; prihodki so se tako zmanjšali, da niso pokrili vseh najnujnejših stroškov tekočega poslovanja. V prvem desetletju po vojni so v cestno mrežo vla­ gali več kot v druge veje prometa. Med zahtevnejšimi naložbami sta bili gradnja avtoceste Ljubljana-Zagreb, ceste do Kopra in čiščenje ljubeljskega predora. Leta 1957 je skupna dolžina javnih cest znašala 18.086 km. Strokovnjaki so takrat ocenili, da je zmogljivost slo­ venskih cest zadostna, kot je tudi dobro razvejana mre­ ža regionalnih in lokalnih cest z razvitim javnim prome­ tom. Kot neustrezno pa so ocenili kakovost cest, saj je bilo 84 odstotkov od skupne dolžine cestnega omrežja preozkih, 70 odstotkov se jih je križalo z železnico, 19 odstotkov jih je imelo premajhne krivine, 8 odstotkov prekoračen naklon vzpona, 222 mostov pa ni bilo več primernih za prevoz. V naslednjih dvajsetih letih se je obseg javnega ce­ stnega prometa, tako glede števila potnikov kot količine blaga, zelo povečal. Težki tovornjaki so uničevali ceste, medtem ko so takšne prevoze v marsikateri evropski državi že prepovedali. Propustnost na slovenskih ce­ stah še ni ustrezala zahtevam sodobnega in varnejšega prometa. S posameznimi naložbami jim je uspelo omi­ liti le ozka grla v nekaterih večjih mestih. Na začetku sedemdesetih let se je začela gradnja sodobnih avtoce­ stnih povezav v smeri vzhod-zahod, ki je kasneje dobila ime Slovenika. Odsek Vrhnika-Postojna je bil končan novembra 1972. Do konca desetletja sta bila zgrajena 55 km dolga štiripasovna avtocesta od Kozarij do Raz­ drtega ter 50 km dolg dvopasovni odsek od Arje vasi do Hoč. Potem pa je prišlo do zastoja. Do začetka 90. let so bila razpoložljiva investicijska sredstva v glavnem namenjena gradnji ljubljanske obvoznice in delu avto­ cestne smeri Ilirika, to je avtocestne povezave sever-jug. Strokovnjaki so takrat izračunali, da Slovenija pri gra­ dnji sodobnih prometnic zaostaja za razvitimi zahodno­ evropskimi državami za okoli 20 let. Leta 1986 je bilo v Sloveniji vseh kategoriziranih cest 14.033 km. Od tega je bilo 150 km avtocest, 1082 km magistralnih cest, 3697 km regionalnih in 9104 lo- 248 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 248 10.10.2013 8:42:16 kalnih cest. Na vseh cestah je bilo 2672 objektov daljših od 5 metrov. Veliko cest in cestnih objektov je bilo v slabem stanju, ker za vzdrževanje že nekaj let ni bilo na voljo potrebnih sredstev. Nujno bi bilo treba obnoviti 175,4 km magistralnih in 488,4 km regionalnih cest. Leta 1989 je republiški izvršni svet naročil študi­ jo, s katero je hotel preveriti finančne možnosti gradnje avtocestnega sistema v Sloveniji. Študija je kot najspre­ jemljivejšo rešitev predlagala ohranitev cestninskega sistema, v katerem se poraba zbranih sredstev cestnine usmerja v pokrivanje obratovalnih stroškov avtocestne­ ga sistema ter v odplačevanje anuitet od kreditov, ki jih je v tem primeru mogoče najeti za njegovo izgradnjo. Izračun je pokazal, da bi s pobrano cestnino redno od­ plačevali kredite v višini 47 odstotkov investicijske vre­ dnosti celotnega avtocestnega sistema, 53 odstotkov te vrednosti pa bi morali zagotoviti iz lastnih sredstev. Ta študija je še ugotovila, da bo Slovenija tudi v prihodnje pri graditvi avtocestnega križa odvisna od tujih kreditov. V tem letu je izvršni svet začel priprave za reorganiza­ cijo cestnega gospodarstva in za spremembo zakonske ureditve gospodarjenja s cestami. Pripravil je predloge za gradnjo novih avtocestnih odsekov v skupni dolžini 82 km. Januarja 1990 so se začela pogajanja z evropsko investicijsko banko za najem posojila za gradnjo odse­ ka osimskih cest, začele so se tudi priprave za gradnjo petih novih avtocestnih odsekov: Razdrto-Čebulovica, Razdrto-Podnanos, Sela-Vrtojba, Šentilj-Pesnica, Vi­ šnja Gora-Bič. Za nadaljevanje gradnje Phyrinske av­ toceste na odseku Šentilj-Maribor-Zagreb pa slovenska politika ni kazala večjega zanimanja. Pomorski promet, katerega nosilca sta bila trgo­ vska mornarica in pristaniška (luška) dejavnost, so za­ čeli v Sloveniji razvijati v petdesetih letih. Splošna plov­ ba Piran je bila ustanovljena leta 1954. Po treh letih poslovanja je imela v svoji floti že 9 ladij za dolge in 12 ladij za obalne plovbe. Do leta 1975 je bila v pre­ cejšnji zamudi pri uresničevanju načrta izboljševanja strukture flote in njene posodobitve, saj je pomorske prevoze opravljalo le 20 prekooceanskih ladij s skupno nosilnostjo nad 250.000 ton. V letih 1978 in 1979 je slovenski ladjar kupil pet novih ladij in povečal obseg ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 249 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 249 10.10.2013 8:42:16 prevoženega tovora za potrebe domačega gospodarstva. V jugoslovanski prekomorski zunanjetrgovinski menja­ vi in pri skupni količini prevoženega blaga pa je bil ta delež še vedno majhen. Leta 1980 je imelo pomorsko podjetje iz Pirana ladjevje z nosilnostjo 450.000 DWT. S pojavom gospodarske krize se je začel delež lastnih sredstev, ki jih je splošna plovba piran lahko namenila za akumulacijo, hitro zmanjševati, zato flote ni mogla obnavljati oziroma povečevati tako, kot je sprva načrto­ vala. Do leta 1987 je nosilnost svojega ladjevja povečala na 519.000 DWT; takrat je bila povprečna starost ladij 12,4 leta. Zaradi recesije pri prevozu tovorov se je leta 1985 znašla v težkem finančnem položaju. Rešila se je tako, da je zmanjšala delež domačega tovora za polo­ vico in kar 90 odstotkov poslov opravila s prevozi med tujimi pristanišči. Leta 1988 je že bila devizno likvidna. S svojim poslovanjem je ustvarila 150 milijonov devi­ znega priliva, neto priliv pa je znašal 23,5 milijona, kar je toliko kot leta 1981, ki se je poslovno ocenjevalo kot najuspešnejše.329 Tudi leta 1989 je Splošna plovba Pi­ ran poslovala tako dobro kot v najboljših časih. Odločila se je za nakup še ene velike čezoceanke, s katero se je nosilnost njene flote povečala na 638.000 DWT. Leta 1958 je bila v Luki Koper dograjena prva obala za pristajanje ladij dolge plovbe, s čimer je luka dobila mednarodni značaj. Investicijska dejavnost se po letu 1958 ni ustavila. Do 1962 je bila luka povezana z za­ ledjem le s cesto, v naslednjih petih letih se je razvil kombiniran cestno-železniški prevoz s pretovorom v Ko­ zini, leta 1967 pa je luka dobila železniško povezavo. Do leta 1975 se je s približno dvema milijonoma ton prometa na leto razvila v drugo najpomembnejše jugo­ slovansko pristanišče. Leta 1979 je delovna organizaci­ ja Luka Koper zgradila sodoben kontejnerski terminal in do leta 1985 končala prvo fazo graditve terminala za razsuti tovor. Leta 1986 so pretovorili že štiri milijone ton blaga. Kljub protekcionistični politiki EGS, ki je v tem času že prizadela transportno prometne organiza­ cije v Jugoslaviji, tako daje ves tovor preusmerila iz ju­ goslovanskih v italijanska, nato pa v severnoatlantska 329 Delo, 14. 3. 1989, Mornarji zdaj služijo devize, str. 3. 250 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 250 10.10.2013 8:42:16 Luka Koper, 1974 (Petrinja, Gradnja luke Koper, str. 83) pristanišča, je Luka Koper s svojo prosto carinsko cono, ugodno povezavo s svetom in prostorom za skladiščenje raznovrstnih tovorov ostala pomembna tranzitna luka v severnem Jadranu. Leta 1990 se je Demosova vlada soočila s vprašanjem, ali bo koprska luka ostala brez prometnega zaledja. Smeri gradnje novih prometnic v sosednjih državah in tudi na domačih tleh so vse bolj opozarjale, da se Slovenija ne zaveda dovolj svoje tran­ zitne vloge in da bodo nove ceste usmerjale turiste in blago bolj na Reko in v Trst. Leta 1945 je bilo največje letališče v Sloveniji v Po­ lju pri Ljubljani in je imelo travnato vzletno-pristajalno stezo. Državna letalska družba Jugoslovanski aerotran­ sport je najprej vzpostavila letalsko progo iz Ljubljane do Zagreba in Beograda, nato pa še do Sarajeva. Leta 1956 je iz turističnih razlogov povezala Ljubljano z Re- ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kar 4indd 251 251 10.10.2013 8:42:16 Letališče Brnik, 1965 (Dvajset let graditve, str. 185) ko in Gradcem. Leta 1958 se je začela gradnja letališča Brnik. Podjetje Adria-aviopro met, kije bilo ustanovljeno leta 1963, je kmalu vzpostavilo redne zveze s Frankfur­ tom, Zurichom, Amsterdamom, Munchnom, Londonom in vsemi večjimi letališči v Jugoslaviji. Letališče je v 25 letih zelo povečalo število prevoženih potnikov in blaga. Samo leta 1987 je šlo prek brniškega letališča 885.000 potnikov. Tolikšnemu prometu pa ni sledila širitev le­ taliških zmogljivosti. Zato je bilo pred razpotjem: ali ga povečati in posodobiti ali zapreti. Decembra 1988 so se odločili, da bodo povečali pristaniško zgradbo na seda­ nji lokaciji, zgradili nov terminal za mednarodni pro­ met, povečali ploščad in skladiščne prostore, zgradili novo garažo in hotel. Z graditvijo Terminala 2 se je v naslednjem letu začelo uresničevanje tega projekta. V sedemdesetih letih so v Sloveniji zgradili novo letališče v bližini Maribora in usposobili za letalski promet letališči v Portorožu in Slovenj Gradcu. Področje PTT je kljub nespornemu napredku še desetletja močno zaostajalo za razvitim svetom, zlasti v razvoju telekomunikacij, pri gostoti mreže in propu­ stnosti telekomunikacijskega omrežja. Do leta 1957 je 252 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor 4indd 252 10.10.2013 8:42:16 dolžina telegrafsko-telefonskih linij dosegla 7321 km, število telefonskih naročnikov pa je naraslo na 15.346 (Leta 1939 jih je bilo 4712). Večina uporabljene opreme je bila zastarela, le v nekaj mestih so montirali nove avtomatske telefonske centrale.330 Do leta 1978 so imeli večji imetniki sistema zvez v Sloveniji precej proste roke pri razvoju telefonije. V tem letu pa je bil sklenjen sa­ moupravni sporazum o planiranju, izgradnji, eksploa­ taciji in vzdrževanju skupnih telefonskih sistemov med vsemi večjimi imetniki sistema zvez v Sloveniji, s čimer je bilo doseženo enotno obravnavanje in usmerjanje te dejavnosti. Razvojni programi v osemdesetih letih so med prednostne naloge postavili hitrejši razvoj teleko­ munikacij. Bili so zelo ambiciozni, saj so poleg širitve lokalnih naročniških zmogljivosti predvidevali tudi mo­ dernizacijo magistralnih prenosnih komunikacijskih poti in zgraditev več digitalnih prenosnih sistemov za mednarodne povezave. Pri uresničevanju programov so imela PTT podjetja še največ uspeha pri povečevanju obsega telefonskega prometa, saj je naraščal povpreč­ no 12 odstotkov na leto. Tako je s 368 tisoč impulzov v letu 1970 narasel na 4,2 milijona v letu 1985, število telefonskih naročnikov pa je naraslo z 52.650 leta 1970 na 286.481 leta 1985, število aparatov v uporabi pa s 103.936 na 452.150. Kljub takemu povečanju pa v Slo­ veniji še vedno ni bila dosežena evropska raven v številu telefonskih aparatov.331 Leta 1990 je bilo v državi okoli 400.000 telefonskih priključkov. Tudi pri razvoju informacijskih sistemov je Slove­ nija zelo zaostajala za razvitimi državami. Dosegla je stopnjo, ko je že obstajalo nekaj velikih distribucijskih računalniških sistemov, prek katerih se je začela uve­ ljavljati distribucija obdelave podatkov. Konec osemde­ setih let so se pristojne službe v republiški upravi do sodobne informatike obnašale tako, kot so se pred dese­ tletji do avtomobilizma. Vedele so, da je za sodobni na­ predek neizogibna, niso pa imele niti moči niti znanja, da bi izbrale prave subjekte, ki bi tuje in domače znanje 330 ARS, AS 223, šk. 314, Predlog smernic za perspektivni razvoj prometa v LRS v razdobju 1957-1961, november 1957. 331 ARS, AS 223, šk. 5611, Slovenija - gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1988. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 253 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 253 10.10.2013 8:42:16 kar najbolj uspešno pretvarjali v računalniško opremo po merah gospodarstva in javne uprave. Uvajanje so­ dobne računalniške tehnologije v delo državne uprave, ki se je začelo že v sedemdesetih letih, je bil neenakome­ ren, nepovezan in tudi finančno premalo podprt proces, saj so za nakup računalniške opreme in vzgojo kadrov namenili skromna sredstva. Posamezni republiški or­ gani so z uvajanjem računalniške obdelave podatkov praviloma reševali le probleme, povezane z nalogami na svojih ožjih delovnih področjih, zelo malo pa so se ukvarjali z nalogami, ki so bile skupnega pomena za vso državno upravo. V prvi vrsti je to veljalo za vzpostavitev razvite podatkovne in tehnološke infrastrukture, ki sta podlaga za vzpostavitev povezanih, učinkovitih in pred­ vsem racionalnih informacijskih sistemov. Slabo je bila razvita tudi informacijska uprava z drugimi informacij­ skimi službami. Tudi v tem primeru je bila informacij­ sko slabo razvita državna uprava zavora za hitrejši ra­ zvoj drugih področij. Čeprav so torej nekateri republiški organi dosegli za slovenske razmere visoko stopnjo in­ formatizacije, je v celoti gledano državna uprava močno zaostajala za objektivnimi potrebami na vseh področjih modernizacije svojega dela. 254 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 254 10.10.2013 8:42:16 Trgovina Tudi pri trgovini se Slovenija ni mogla pohvaliti z večjimi uspehi. Razen kratkega obdobja je bila na obro­ bju družbenega interesa. Vseskozi je bila obremenjena s številnimi in visokimi prispevki in dajatvami, zato je spadala med gospodarska področja s šibko akumulacijo in majhno reprodukcijsko sposobnostjo. Povojni razvoj trgovine je bil zelo neenakomeren. Sprva je skoraj dvajset let igrala vlogo nadležnega distri­ buterja. Potem pa se je v šestdesetih letih modernizirala, povečala zmogljivosti in začela razvijati blagovne centre s samopostrežbami. Obseg blagovnega prometa in trgo­ vinske dejavnosti se je najbolj povečal v letih 1965 do 1971. Z letom 1972 se je začelo obdobje razvojne stagna­ cije in poslabševanja ekonomskega položaja trgovine. V letih 1973-1977 je prišlo do popolnega zastoja v graditvi maloprodajnih zmogljivosti, zato je začelo primanjkova­ ti prodajaln, zlasti v mestih in industrijskih središčih, in to v času, ko se je začela hitrejša graditev delavskih blokovskih naselij. Statistično je na eno prodajalno na drobno prišlo od 300 do 500 ljudi. Šele leta 1978 se je obseg vloženih investicijskih sredstev v trgovino povečal za 50 odstotkov. Sistem dogovornega gospodarstva je prisilil trgovino v poslovno sodelovanje z industrijo, jo davčno zelo obremenil in močno povečal administrativ- no-restriktiven pristop do njenega tekočega poslovanja. Začetek teh ukrepov je bila zamrznitev marž v absolu­ tnem znesku na ravni 26. novembra 1971. Sledila je obdavčitev ustvarjene razlike v ceni in ustvarjenega do- ŠIBKI ČLENI NARODNOGO SPO BARSKE ORGANIZIRANOSTI 255 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 255 10.10.2013 8:42:16 hodka v trgovini, uveden je bil od 20- do 50-odstotni depozit na predračunsko vrednost investicij v trgovini, omejeno je bilo kreditiranje potrošnikov, obrestna me­ ra na kredite pa povečana. Večina teh ukrepov je bila predvidena kot začasen ukrep, ki pa je ostal v veljavi vsa naslednja leta. Sistem zamrznjenih marž v absolu­ tnih zneskih je deloval z manjšimi prekinitvami do kon­ ca aprila 1984. Politika administrativnega oblikovanja cen in ustvarjanja razlike v ceni je bila eden glavnih razlogov nestabilnega stanja v trgovini. Zato se kljub di­ namični rasti proizvodnje in povečanju blagovnega pro­ meta preskrbljenost trga v primerjavi s preteklimi leti ni izboljšala. Pri preskrbi industrije s surovinami in repro­ dukcijskim materialom so imeli največje probleme v gu­ marski, kovinski in usnjarski industriji. Nekoliko boljša je bila preskrbljenost blaga široke porabe. Od domačih proizvodov je primanjkovalo cementa, od uvoženih pa različnih tehničnih izdelkov, modnih predmetov in juž­ nega sadja ter kave. Boljša je bila oskrba prebivalstva z živilskimi proizvodi.332 Samopostrežna trgovina v Ljubljani, 1965 (Dvajset let graditve, str. 169) 332 ARS, AS 223, šk. 5283, Informacija o ekonomskem položaju in o nekaterih ra­ zvojnih problemih OZD s področja trgovine, november 1978. 256 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 25 6 10.10.2013 8:42:16 V prvi polovici osemdesetih let se reprodukcijska sposobnost trgovine ni izboljšala. Leta 1979, ko je prišlo do generalne zamrznitve cen, je bila ta stopnja za 29,1 odstotka nižja od stopnje v gospodarstvu, leta 1984 pa je bila nižja za 36,2 odstotka. V notranji trgovini je najslab­ še kazalo trgovini na drobno, znotraj te pa trgovini z živi­ li in mešanim blagom. Na kreditnem področju so se leta 1984 možnosti za najetje kreditov še poslabšale. Trgo­ vina je boljše rezultate dosegla le pri zunanjetrgovinski menjavi. Leta 1985 je bil sprejet nov zakon o cenah, kije določal, da proizvodna podjetja za večino svojih proizvo­ dov lahko prosto oblikujejo cene »po pogojih trga«. To­ da zvezni izvršni svet je z odlokom o deležih za pokritje stroškov trgovine to možnost omejil le na majhno število proizvodov in tako omogočil nadaljevanje administrativ­ nega urejanja cen. Rast prihodka v trgovini se je v tem letu še zmanjšala, zato sije morala štiri petine poslovnih sredstev zagotoviti z dragimi kratkoročnimi posojili. Spomladi leta 1986 je republiški družbeni svet za ekonomsko politiko in gospodarski razvoj razpravljal o vzrokih za zastajanje trgovinske dejavnosti in o pripra­ vi ukrepov za pospešitev izboljšanja delovanja panoge. Ugotovil je, da trgovina ne opravlja v celoti svoje naloge, saj je »bolj organizator prometne funkcije« kot pa »akti­ ven« (marketinški) povezovalec proizvodnje in trga. To pa zato, ker je ekonomska politika trgovino, zlasti še na debelo, obravnavala preveč rigorozno. Med svoje ugo­ tovitve je zapisal še, da imajo družbenopolitične sku­ pnosti, zlasti občine, prevelik vpliv na njeno poslovanje, ker s tem zagotavljajo odvajanje dela dohodka trgovine za potrebe komunalne, stanovanjske in še druge gra­ ditve v lokalnem okolju.333 Med oblikami pospeševanja trgovinske dejavnosti je izpostavil, da je treba izenačiti položaj trgovinskih organizacij z delovnimi organizacija­ mi v proizvodnji in odpraviti omejitev pri ustanavljanju zasebnih trgovin, ki bi bile »zdrava konkurenca različ­ nim monopolom«. Pred tem pa bi bilo treba »izoblikovati skupna stališča in poglede«.334 333 ARS, AS 1266, Zapisnik 25. seje Republiškega družbenega sveta za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko, 19. 5. 1986. 334 Delo, 20. 5. 1986, Trgovina še ni enakopravna, str. 2. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 257 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 257 10.10.2013 8:42:16 Leta 1987 in 1988 je bila rast prometa v trgovini na drobno negativna. Temu primerno nižji sta bili stopnji rasti celotnega dohodka in porabljenih sredstev, hitreje kot v gospodarstvu pa so rasli materialni stroški in tudi ustvarjeni dohodek. Vrednost zalog se je povečala bolj, kot so se povečale cene. Leta 1990 slovenska trgovina ni bila sposobna po­ nuditi storitev, izbire in cen, kot so jih trgovine v so­ sednjih državah. Tehnološko in tehnično je zaostajala petnajst do dvajset let za trgovino razvitega sveta. Njena komercialna politika je bila premalo podprta z raziska­ vami in marketinško usmerjenostjo in kronično ji je pri­ manjkovalo lastnih obratnih sredstev, brez katerih se ne da učinkovito trgovati. 258 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 258 10.10.2013 8:42:16 Kmetijstvo V povojnem obdobju je slovensko kmetijstvo pod vplivom socialnih, proizvodnih in tržnih sprememb do­ živelo precejšnjo preobrazbo. Ta se je izražala v drugač­ ni rabi zemljišč, spremenjenih zemljiških kategorijah in spremenjenem razmerju med njimi in končno v preobli­ kovanju agrarnih sistemov izkoriščanja tal. Kljub rasti fizičnega obsega kmetijske prireje in pridelave je bila v osemdesetih letih stopnja samooskrbe Slovenije s hra­ no še vedno nezadostna, saj je znašala nekaj več kot 80 odstotkov. Posebno nizke so bile leta 1985 samooskrba z živili poljedelskega izvora, ki je pokrila le 45 odstotkov vseh potreb, stopnja samooskrbe v družbeni živinorej­ ski proizvodnji perutnine in prašičev ter stopnja inten­ zivnosti poljedelsko-travniške proizvodnje, ki je bila po doseženih pridelkih med zadnjimi v Evropi. Stopnja sa­ mooskrbe krme za živino je bila nekoliko višja, saj je dosegla 66,3 odstotka vseh potreb. V povojnem obdobju so se površine kmetijskih pri­ delkov in kultur precej zmanjšale. Od leta 1953 do 1984 so se skrčile z 1,022.037 ha na 856.285 ha.335 V osem­ desetih letih se je proces zmanjševanja pri obdelovalnih površinah ustavil, kar je bilo posledica uvajanja progra­ ma melioracij po letu 1981 in učinkov politike varstva kmetijskih zemljišč. V sestavi poljedelskih kmetijskih zemljišč je prišlo do precejšnjih sprememb. Orne povr­ šine so se do leta 1956 povečevale, po tem letu pa so se 335 Vrišer, Agrarni sistemi, str. 30. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE 0RGANI2IRAN0STI 259 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 259 10.10.2013 8:42:16 stalno zmanjševale. Leta 1974 je bilo 266.000 ha njiv in travnikov, kar je bilo za 12 odstotkov manj kot leta 1956. V tem času se je zmanjševala površina, zasejana z žiti, na račun krmnih rastlin in vrtnin. Površine z žiti so se leta 1974 v primerjavi z letom 1946 zmanjšale za 17 odstotkov. Tabela 46: Njivske površine po uporabnosti 1946-1974 (v odstotkih)336 Leto Žita Industrijske rastline Vrtnine Krmilne rastline Drevesnice Neobdelane površine 1946 56,2 1,1 18,9 21,3 0,9 1,6 1956 54,9 1,5 23,1 18,8 1,4 0,3 1965 49,3 1,4 21,4 25,4 1,2 1,3 1974 50,8 1,4 19,8 25,3 1,1 1,6 Od leta 1970 do 1987 se je delež ekstenzivnih kr­ mnih rastlin v njivskem kolobarju povečal in dosegel 27-odstotni delež, površina pašnikov pa se je zmanjše­ vala v korist gozdov in deloma travnikov. Leta 1985 je bilo 250.000 ha njiv, 342.000 ha travnikov, 226.000 ha pašnikov, 36.000 ha sadovnjakov in 21.000 ha vinogra­ dov.337 V drugi polovici osemdesetih let se je nadaljeva­ lo zmanjševanje površine s krušnimi žiti, krompirjem in travniki v korist povečevanja površin s krmnimi in industrijskimi kulturami. Žitni sistemi so se skrčili na pomurje. Na gorenjskih ravninah, v osrednjem delu Do­ lenjske, na Dravskem in Ptujskem polju se je uveljavil okopaninski sistem. Površine vinogradov so se zmanj­ šale. Slovenija je bila z 0,13 ha njivskih površin na pre­ bivalca med deželami v Evropi, ki so jih imele najmanj. Kmetijska proizvodnja je šele deset let po vojni do­ segla predvojno raven. Potem je v letih 1956-1961 rasla s povprečno 4,8-odstotno stopnjo na leto. Tudi v nasle­ dnjih letih je vseskozi rasla, vendar z nižjo letno stopnjo. V sedemdesetih letih se je fizični obseg kmetijske prireje 336 Slovenija 1945-1975, str. 111. 337 ARS, AS 1589/ III, šk. 846, Pregled pomembnih podatkov kmetijstva v SRS in SFRJ, 8. 10. 1986. 260 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 260 10.10.2013 8:42:17 in pridelave gibal med 2,3 in 2,9 odstotka,338 medtem ko se je v letih 1976 in 1980, ko so bile razmere gospodar­ jenja zelo ugodne, gibal okoli 4 odstotkov. V letih 1981- 1985 je bil enoodstoten,339 v letih 1986-1989 pa povpreč­ no 2,9-odstoten.340 Proizvodnja v posameznih panogah kmetijstva se je razvijala različno. Za rastlinsko proizvo­ dnjo so bila značilna večja nihanja, ki so bila odvisna od vremenskih razmer, medtem ko se je živinoreja razvijala hitreje in bolj enakomerno. Do leta 1974 se je delež živi­ norejske proizvodnje, ki je leta 1955 znašal eno petino, povečal na skoraj tri četrtine. Do leta 1985 pa je prišlo do stagnacije živinorejske, močnega nazadovanja sadjarske in vinogradniške proizvodnje ter povečanja obsega polje­ delske proizvodnje, tako da so se razlike v pridelavi med živinorejo in rastlinsko proizvodnjo znova zmanjšale. Tabela 47: Proizvodnja pomembnejših kmetijskih pridelkov v SRS leta 1985 (v 1000 ton)341 Proizvod Skupna proizvodnja Proizvodnja za trg Pšenica 142 60 Koruza 320 65 Sladkorna pesa 181 181 Goveje meso 50 37 Svinjsko meso 48 32 Perutninsko meso 69 67 Mleko (v milijon litrov) 646 353 Tabela 48: Pridelava pšenice, koruze, sladkorne pese in krompirja v SRS 1981-1986 (v tonah na hektar)342 338 ARS, AS 1233, šk. 129, Dolgoročni program živinorejske proizvodnje, 25. 6. 1984. 339 ARS, AS 1279, šk. 56, Plan razvojne politike Slovenije, 25. 10. 1990. 340 Prav tam. 341 ARS, AS 1589/ III, šk. 846, Pregled pomembnih podatkov kmetijstva v SRS in SFRJ, 8. 10. 1986. 342 ARS, AS 1233, šk. 155, Program pospeševanja proizvodnje hrane v letu 1988, december 1987. Leto Pšenica Koruza Sladkorna pesa Krompir 1981 25,4 43,9 370 151 1984 37,5 46 429 129 1986 33,1 48,8 359 143 ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 261 261 10.10.2013 8:42:17 V dragi polovici osemdesetih let se je kriza živino­ rejske proizvodnje nadaljevala, število glav goveje živine v hlevih se je zmanjševalo. Nekoliko se je povečala le prireja svinjine, rast odkupljenih količin mleka je bila počasnejša kot v letih 1983-1985. V lastniški strukturi je imel zasebni sektor prevla­ dujoč delež, kar pa za razvoj tega gospodarskega podro­ čja ni bilo dobro izhodišče, tako zaradi padajočega dele­ ža zasebnega sektorja v družbenem proizvodu kot tudi zaradi prevelike razdrobljenosti zemljišč. Skupna povr­ šina v zasebnih rokah se je do osamosvojitve nekoliko zmanjšala. Leta 1974 je bilo v zasebni lasti 805.000 ha oziroma 86 odstotkov vseh kmetijskih površin, leta 1988 pa 83 odstotkov vseh kmetijskih površin oziroma 88 odstotkov vseh obdelovalnih površin oziroma 88 od­ stotkov vseh govedi in 60 odstotkov prašičev. Razdro­ bljena in drobno posestna zemljiška struktura, ki sta jo spremljali slaba tehnična opremljenost in neugodna starostna sestava kmečkega prebivalstva, sta bili med razlogi za nerazvito poljedelstvo. Začelo se je z agrarno reformo leta 1946, ki je močno povečala število manjših kmečkih gospodarstev s povprečno 6,8 ha zemljišč, od tega 4 ha kmetijskih. Povprečna velikost kmetije se je od leta 1969, ko je znašala 6,4 ha skupne zemlje z goz- Farma Ihan, 1962 (Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije, str. 49) 262 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 262 10.10.2013 8:42:17 dom, do leta 1981 znižala na 5,5 ha. Leta 1969 je bilo v Sloveniji še 45 odstotkov čistih kmetij, leta 1981 pa le še 11 odstotkov.343 Leta 1985 je bilo v Sloveniji 192.090 kmečkih gospodarstev, od tega jih je 129.703 imelo v lasti več kot en hektar zemljišča, čistih kmetij je bilo 21.675.344 Vzporedno s povečevanjem števila nosilcev katastrskega dohodka se je povečalo število zavezan­ cev, ki so bili iz odmerno tehničnih razlogov oproščeni davka iz kmetijske dejavnosti. Zasebni kmetijski sek­ tor se je začel hitreje razvijati po letu 1975, ko se je povečalo število usmerjenih kmetij in so se izboljšale razmere za najemanje kreditov. Ta procesje bil omejen na ravninske kraje. V hribovitem svetu, ki je zajemal 31,6 odstotka vse kmetijske zemlje in 17,6 odstotka vseh kmečkih prebivalcev, pa negativnih trendov niso mogli ustaviti.345 Družbeni sektor ni izpolnil pričakovanj gospodar­ skih načrtovalcev, da bo izboljšal oskrbo trga s kmetij­ skimi proizvodi in povečal izvoz teh proizvodov. Obseg družbenega sektorja je počasi naraščal. Površina druž­ benih ekonomij in družbenih kmetijskih posestev seje s 40.000 ha ob koncu petdesetih let do leta 1965 več kot podvojila. Leta 1974 je bilo v družbeni lasti oziroma pod upravljanjem 127 kmetijskih organizacij, med katerimi je bilo 53 kmetijskih zadrug, 14 odstotkov kmetijskih površin. Šele leta 1986 je partijsko vodstvo sklenilo, da družbenih posestev ne bodo več povečevali, ampak jih bodo le še tehnološko posodabljali. Leta 1989 so druž- 343 Po popisu prebivalstva iz leta 1981 je bil delež čistih in mešanih kmetij v sku­ pnem številu gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom 39,3 %, delež nekmečkih pa 60,7 %. Povprečna velikost kmetije z gozdom je bila 5,5 ha in se je v primerjavi z letom 1960 zmanjšala za 1,2 ha. Znotraj kmečkih gospodarstev je po številu prevla­ dovala kategorija do 2 ha s 44,5 %, kije imela 5,8 ha vseh kmetijskih zemljišč. Nad 10 ha velikih kmetij je bilo 16,4 % in so imele v lasti skupno 57,6 % vseh zemljišč. V primerjavi z letom 1969 sta se povečala število in delež površin pri kategoriji do 2 ha, delež vseh ostalih pa seje zmanjšal. Medtem ko v Evropi skoraj ni bilo več dežele z manjšo povprečno velikostjo kmetije od 10 ha, se je v Sloveniji že tako majhna povprečna velikost še zmanjševala. Slovenija je imela 35 arov obdelovalnih površin na prebivalca in le 13,7 ara njih. Neugodna je bila tudi parcelna sestava, saj je zna­ šala povprečna velikost parcele 36,8 ara. - ARS, AS 223, šk. 5682, Uresničevanje planskih ciljev na področju kmetijstva, 3.6. 1988. 344 ARS, AS 1589/ III, šk. 846, Pregled pomembnih podatkov kmetijstva v SRS in SFRJ, 8. 10. 1986. 345 ARS, AS 223, šk. 5681, Stanje, razvojne tendence in ukrepi za pospeševanje razvoja hribovskega kmetijstva, 15. 4. 1983. ŠIBKI ČLENI NARODNOGO SPO DARSKE ORGANIZIRANOSTI 263 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 263 10.10.2013 8:42:17 bena kmetijska posestva imela skupaj 51.000 ha ze­ mljišč, največje med njimi je obsegalo 201 ha.346 Gospodarska politika v letih 1945 do 1990 kme­ tijstvu ni bila naklonjena, saj mu je več jemala, kot pa dajala. Prvo povojno desetletje je bilo čas izrazitega za­ ostajanja kmetijstva zaradi prelivanja dohodka iz kme­ tijstva v industrijo, obvezne oddaje, visokih davkov in skromnih investicij, ki so znašale le 6,5 odstotka vseh gospodarskih investicij. Do leta 1961 seje odnos gospo­ darske politike do kmetijstva izboljšal. Večje so bili in­ vesticije (seveda v družbeni sektor) in regresi, povečale so se tudi cene kmetijskih pridelkov. Sledilo je obdobje ponovnega zastoja kmetijske proizvodnje v letih 1962 do 1968, v katerem so se naložbe v kmetijstvo občutno zmanjšale, cene pridelkov pa povečale. Težave je povzro­ čila protekcionistična zaščita članic evropske skupnosti svojega kmetijstva pred uvozom. S pojavom gospodar­ ske krize seje položaj v kmetijstvu znova poslabšal. Za­ ostrene gospodarske razmere so nanj vplivale bolj kot na ostale dejavnosti. V letih 1981-1983 so se najbolj odražale pri zmanjšanju naložb, slabših pogojih kredi­ tiranja, težavah pri zagotavljanju deviz.347 V naslednjih letih, ko se je ekonomičnost gospodarjenja te panoge hitro slabšala, sta ga še posebno prizadela neustrezen tečaj dinarja in zadrževanje rasti cen kmetijskih pridel­ kov. Ob koncu leta 1985, ko je bil dohodek na zaposle­ nega v kmetijstvu skoraj za 15 odstotkov, akumulacija pa kar za 50 odstotkov nižja kot v ostalem gospodar­ stvu in so se izgube družbenih kmetijskih organizacij povečale za 192 odstotkov,348 je bilo kmetijstvo vedno bolj odvisno od posojil. Leta 1986 so kmetje trdili, da še nikoli po vojni niso bili v tako težkem položaju. Po splo­ šnem prepričanju je večji del težav in nihanj v ponudbi izhajal iz togega administrativnega določanja cen. 346 Delo, 15. 3. 1989, Samoupravni socializem je v kmetijstvu tudi kaj dosegel, str. 3. 347 A RS, AS 223, šk. 5681, Poročilo o uresničevanju razvoja kmetijstva in živilske industrije v obdobju 1981-1984 z usmeritvami za naslednje srednjeročno obdobje, 7. 2. 1984. 348 Delo, 4. 1. 1986, Kmetijstvo, kakršno imamo, ne more pospeševati razvoja, lahko pa prispeva k boljšemu gospodarjenju, str. 4. 264 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 264 10.10.2013 8:42:17 Leta 1987 je CK KPS sprejel dolgoročno strategi­ jo razvoja slovenskega kmetijstva, ki je predvidevala sprejem nove republiške zakonodaje na področju kme­ tijstva (urejanja kmetijskih zemljišč, dedovanja kmetij, obdavčenja kmetov itn.) ter sprejem številnih ukrepov ekonomske politike, usmerjenih v pospeševanje proi­ zvodnje hrane, povečanje dohodka panoge in izenačitev položaja kmeta s položajem delavca. Predlagatelji so po­ udarili, da jo bo mogoče uresničevati le v spremenjenem ekonomskem sistemu in v novi ekonomski politiki, ki bo morala obravnavati kmetijstvo kot enakovredno gospo­ darsko dejavnost, v kateri morajo delovati ekonomske zakonitosti.349 Nasprotno od pričakovanj se je leta 1988 s pospeševanjem tržnih odnosov razvojna in strukturna kriza v kmetijstvu še poglobila. Pri surovinah, delovnih sredstvih in še na nekaterih drugih področjih, ki so bila povezana s pridelavo in prirejo, so uvajali ekonomske cene, medtem ko so cene kmetijskih pridelkov, ki so jih določali na zvezni ravni, ostale oziroma so bile zadržane na nižji ravni. Ker take cene kmetijskih izdelkov niso pokrivale proizvodnih stroškov, so postale razmere za gospodarjenje skorajda nevzdržne. Na začetku leta 1990 je bila strokovni javnosti predstavljena študija dr. Marka Kranjca. Njene temelj­ ne ugotovitve so bile, da je bila v preteklosti stopnja in­ tervencije v slovensko kmetijstvo »marsikdaj« enaka ali celo višja kot v razvitem svetu, da pa je kljub znatnim naložbam v kmetijstvo republika še vedno odvisna od nakupa hrane izven republike in državnih meja. Avtor je videl največji problem slovenskega kmetijstva v njego­ vi ekonomsko neučinkoviti pridelavi.350 349 ARS, AS 223, šk. 5679, Stališča Izvršnega sveta SR Slovenije, 5. 4. 1988. 350 GV, 9. 2. 1990, Konec sedmih suhih let, str. 4-5. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 265 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 265 10.10.2013 8:42:17 Turizem in gostinstvo Do leta 1974 se je domači turizem razvijal neena­ komerno, saj je v posameznih obdobjih stagniral ali celo nazadoval. Na to so vplivale številne okoliščine, kot so bile intervencije družbe, spremembe miselnosti prebi­ valstva glede izkoriščanja letnih dopustov in prostega časa in seveda gibanje realnih osebnih dohodkov. V letu 1974 so turistične zmogljivosti sprejele 4,5-krat več do­ mačih gostov kot leta 1948.351 Tuji turizem se je do leta 1974 razvijal hitreje in enakomerneje kot domači. Tretji­ na nočitev tujih gostov je bila v morskih, ena tretjina pa v gorskih nočitvenih zmogljivostih. V letih 1976-1980 je prišlo do relativnega zaostajanja v turističnem prometu, v deviznem prilivu in še posebej v graditvi prenočitvenih zmogljivosti. Še leta 1960 je bila Slovenija v prenočitve­ nih zmogljivostih države udeležena z 12,9 odstotka, leta 1979 pa le še s 7,2 odstotka. Naraščal pa je odstotek domačih gostov in njihovih nočitev.352 Leta 1980 je slovensko turistično gospodarstvo raz­ polagalo z 72.000 ležišči, od tega je bilo 32.000 komer­ cialnih in 40.000 dopolnilnih. V tem letu so zabeleži­ li 2.377.583 gostov, od katerih je bilo 869.037 tujih. Skupaj je bilo 8.376.000 prenočitev, devizni priliv pa je znašal 1,5 milijarde din oziroma 78,9 milijona do- 351 Slovenija 1945-1974, str. 141. 332 V letih 1970, 1975 in 1979 je bil odstotek domačih gostov 54,6, 61,9 in 67,7. Odstotki prenočitev domačih gostov v navedenih letih pa so bili: 52,3,59,8 in 66,4. -ARS, AS 223, šk. 5085, Koncept opredelitve turizma v dogovoru o temeljih družbe­ nega plana SRS 1981-1985 in Družbenem planu SR Slovenije 1981-1985. 266 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 266 10.10.2013 8:42:17 Piran, 1965 (Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije, str. 195) larjev?55 V naslednjih letih je gospodarska kriza upo­ časnila program izgradnje 13.000 novih ležišč, saj so ga do leta 1985 uresničili le okoli 60-odstotno. Leta 1985, ki je veljalo za rekordno leto, je slovenske turi­ stične kraje obiskalo 2.752.990 gostov, od katerih jih je 1.055.829 prišlo iz tujine?54 V drugi polovici osemdese­ tih let je zbledel dolgoleten nepopustljiv ideološki odnos do hitrejšega razvoja zasebnega dela turizma in ostalega drobnega gospodarstva. Kot so ugotovili na seji pred­ sedstva SRS junija 1987, za njegov hitrejši razvoj ni več niti ideoloških niti drugačnih ovir, saj je prav hitrejši razvoj tega sektorja pogoj za hitrejši izhod iz krize. Teža- 353 AR S, AS 223, šk. 5085, Koncept opredelitve turizma v dogovoru o temeljih druž­ benega plana SRS 1981-1985 in Družbenem planu SR Slovenije 1981-1985. 354 ARS, AS 1165, šk. 2019, Informacija o rezultatih turističnega prometa v letu 1986. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 267 267 10.10.2013 8:42:17 vaje bila ta, da so se v tem času sistemske razmere za napredovanje turističnega gospodarstva hitro slabšale, kot se je zmanjševala tudi kupna moč prebivalstva. Zato je bil pesimizem slovenskih turističnih delavcev upra­ vičen. Začelo se je že leta 1985 s spremembami devi­ znega zakona, ki so obravnavano področje oropale še zadnje »tančice« devizne privlačnosti, saj so zmanjšale delež deviz, s katerimi so lahko razpolagale turistične delovne organizacije. Leta 1986 so se poslovni rezultati v turizmu poslabšali, od vseh delovnih organizacij te­ ga področja jih je dobro poslovalo le 6 odstotkov. Vse ostale pa so imele težave s previsoko zadolženostjo, s pomanjkanjem sredstev za reklame in trajnih virov za dokončanje že začetih naložb. Število gostov je bilo za štiri odstotke večje kot v preteklem letu, število tujih go­ stov pa je ostalo nespremenjeno, in to kljub povečanju cen turističnih storitev.355 Leta 1987 je bil dosežen neto učinek na enoto pro­ izvoda oz. storitve v turističnih delovnih organizacijah desetkrat večji kot pri delovnih organizacijah v drugih gospodarskih področjih. Kljub temu pa so to leto ocenili kot leto slabih poslovnih rezultatov. Temeljni cilj razvoj­ ne resolucije, to je povečanje akumulacije v doseženem dohodku, namreč ni bil dosežen. Tega leta so imeli manj nočitev, tako domačih kot tujih. Povečale so se le v zdra­ viliščih. Razmerje med domačimi in tujimi gosti se ni spremenilo, tudi število ležišč v hotelski in zasebni po­ nudbi se ni povečalo.356 Zaradi devetodstotnega izpada domačih gostov je bilo leta 1988 skupno število gostov za tri odstotke manjše kot v preteklem letu. Tuji gosti, med katerimi so po številu prevladovali Nemci, Angleži in Italijani, so povečali število nočitev v turističnih krajih ob obali, pla­ ninskih postojankah in v Ljubljani. Poslovni rezultat je 355 Leta 1986 so zabeležili 2.821.396 gostov. Razmerje med domačimi in tujimi gosti je bilo 60,2 % : 39,8 %. Povprečna doba bivanja se je povečala za tri odstotke, na­ stanitvene zmogljivosti so bile izrabljene 52 %. 356 Leta 1987 je celotni prihodek delovnih organizacij iz turizma dosegel 1,8 % ce­ lotnih prihodkov slovenskega gospodarstva. Delež prihodkov na tujih trgih se je povečal s 36 % na 40 %, v turističnem posredovanju pa z 62 % na 64 %. V turistični ponudbi je bilo 89.664 ležišč, od tega je bilo 92 % stalnih. - ARS, AS 1165, šk. 2020, Informacija o poslovnih rezultatih OZD gostinstva in turizma, zdravilišč in žičnic v Sloveniji v letu 1987. 268 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 268 10.10.2013 8:42:17 bil ocenjen kot dober. Prihodek iz turizma, ki se je re­ alno povečal za 26 odstotkov, je v celotnem prihodku gospodarstva dosegel 1,9 odstotka. S stališča velikega pomanjkanja deviznih sredstev je bilo pomembno pove­ čanje prihodkov na tujih trgih in neto deviznega učinka, kije bil za 7,2-krat večji kot v gospodarstvu. Poleg pozi­ tivne je obstajala tudi negativna plat. Močno, kar za 96 odstotkov, so se povečale izgube, predvsem zato, ker so jim agencije plačevale račune z velikimi zamudami. In­ vesticije so bile ustavljene, odprli niso niti enega novega hotelskega objekta. Leta 1988 je bila izdelana študija, kije obravnavala rezultate slovenskega turizma od leta 1980. Pokazala j e, da seje število nočitev povečalo za 16 odstotkov, delež tujih gostov je narasel s 36 odstotkov na več kot 40 od­ stotkov. Kljub temu pa predvidena šestodstotna letna stopnja rasti turističnega prometa ni bila dosežena. Za to so bile krive premajhne nočitvene zmogljivosti, saj so v tem času pridobili le okoli 6000 novih ležišč. Slaba je bila tudi struktura hotelskih zmogljivosti. Od skupnega števila okoli 90.000 ležišč je le ena tretjina ustrezala povpraševanju.357 V letih 1989 in 1990 seje nadaljeval počasen trend rasti tujih gostov, upadanja števila nočitev in stopnje konkurenčnosti ter slabšega poslovnega rezultata. Po večini ekonomskih pokazateljev je turizem vse bolj zao­ stajal za gospodarstvom, problem nelikvidnosti je postal žgoč. V letih 1945 do 1974 je skupni prihodek gostinstva naraščal povprečno za eno petino na leto, pri čemer so na tako visoko rast najbolj vplivale rastoče cene gostin­ skih storitev. Iztržek se je v teh dvajsetih letih povečal za skoraj 30-krat, fizični obseg storitev pa za petkrat.358 Družbeno gostinstvo se je v povojnem obdobju raz­ vijalo hitreje od zasebnega, se posodobilo in izboljšalo storitve, še posebno v času gospodarske reforme, ko je bilo vlaganje najbolj intenzivno. V teh letih seje struk­ tura iztržka od pijače in hrane začela obračati v korist drugih neblagovnih storitev, ki so bile pomembne za 357 ARS, AS 223, šk. 4839, Zapisnik 144. seje Izvršnega sveta SRS, 22. 12. 1988. 338 Slovenija 1945-1975, str. 136. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 269 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 269 10.10.2013 8:42:17 popestritev ponudbe in za povečanje izvensezonske po­ trošnje. Delež zasebnega sektorja v gostinstvu se je v prvih povojnih letih, to je v času pospešenega podržavljanja, močno zmanjšal. Število zasebnih gostišč je začelo po­ časi naraščati v petdesetih letih in še bolj v času gospo­ darske reforme. Njegov poslovni značaj je tudi v obdobju razcveta v letih 1968 in 1969 ostal dopolnilen, omejen v glavnem na točenje alkohola, delež hrane je bil nizek. V tem času je zasebni sektor dosegel le eno petino od skupnega prometa v gostinski dejavnosti. Zaposlovanje delovne moči je bilo omejeno najprej na tri, potem pa na pet zaposlenih, pri čemer so bili izvzeti sorodniki. Nje­ gove prenočitvene zmogljivosti so bile zelo majhne. Šele v drugi polovici osemdesetih let je republiška ekonom­ ska politika temu sektorju namenila več pozornosti. Z različnimi spodbujevalnimi ukrepi in spodbudami, kot so bile selektivna davčna politika, davčne olajšave za naložbe in zaposlene ter zlasti za obrate, ki so polovico svoje ponudbe predstavljali v hrani, je zasebno gostin­ stvo začelo kazati bolj živo podobo. Tako se je po več kot desetih letih zmanjševanja števila gostiln v korist bifejev ponovno začel vzpon gostiln in večjega deleža hrane v iztržku gostišč. Zasebniki so začeli ustanavljati in ob­ navljati gostinske obrate s celovitejšo in kakovostnejšo ponudbo. Tabela 49: Število gostiln in udeležba hrane v njihovem iztržku 1976-1989359 1976 1980 1986 1989 Število gostiln in restavracij 1579 1459 1103 1172 Udeležba hrane v celotnem iztržku (v %) 19 23 32,2 39,5 Leta 1989 je bilo v Sloveniji 2362 zasebnih gostišč, kar je bila po številu polovica celotne gostinske mreže, ena tretjina vseh zmogljivosti in ena šestina od celotne­ ga gostinskega prometa. Prevladovale so manjše gostil- 359 ARS, AS 1165, šk. 2511, Problematika zasebnega gostinstva in možnosti letošnje turistične sezone, marec 1991. 270 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 270 10.10.2013 8:42:17 ne (1148), okrepčevalnice in bifeji (1035). Leta 1990 so bile ukinjene ugodne možnosti kreditiranja, zmanjšala sta se kupna moč domačih gostov in obseg turističnega prometa, zato se je ekonomski položaj zasebnega go­ stinstva poslabšal. Leta 1991 je bila sprejeta davčna za­ konodaja, ki je kljub osnovnim pozitivnim izhodiščem za zasebno gostinstvo uvedla slabše razmere poslova­ nja. Ukinila oziroma zmanjšala je nekatere davčne olaj­ šave, povečala davek na osebne dohodke, prometni da­ vek na pijače, uvedla obdavčitev hrane in sprejela ostro kaznovalno politiko. Ti ukrepi so dokončno izničili pri­ zadevanja iz preteklih let in znova poslabšali gostinsko ponudbo.360 360 Prav tam. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 271 271 10.10.2013 8:42:17 Drobno gospodarstvo Vsebina pojma drobno ali tudi malo gospodarstvo v jugoslovanski zakonodaji dolgo časa ni bila definirana. Skoraj do konca osemdesetih let se je pri uporabi tega pojma v glavnem mislilo na zasebni sektor obrti. V letih 1945 do 1990 gospodarski načrtovalci obrtne dejavnosti niso obravnavali kot enotno področje, temveč so državni ali družbeni sektor strogo ločili od zasebnega. Tako kot druge gospodarske dejavnosti je bila tudi obrtna v letih 1945-1990 deležna številnih kakovostnih sprememb. Družbeni sektor obrti, ki se je razvijal precej hitreje in je po obsegu proizvodnje leta 1953 že prehitel zasebnega, je bil omejen na proizvodno obrt. Storitvena obrt pa je v glavnem ostala v rokah zasebnikov. Število obratov družbene obrti je do leta 1952 naraščalo, potem pa do leta 1955 upadalo. V letih 1955 do 1957 se je njihovo število znova povečalo in se nato postopno zmanjševalo vse do leta 1974. V prvih povojnih letih se je število za­ sebnih obrtnih delavnic in obratov drastično zmanjšalo. V petdesetih letih se je njihovo število nekoliko poveča­ lo, v šestdesetih pa znova zmanjšalo. Število zaposlenih je vse do leta 1960 naraščalo, najbolj v družbenem sek­ torju. Leta 1963 je bilo v obrtni dejavnosti zaposlenih 55.558 delavcev, od tega v družbenem sektorju 37.578 In v zasebnem 17.980. Do leta 1974 se število zaposle­ nih v družbenem sektorju ni bistveno spremenilo, pove­ čalo pa se je število enot zasebnega sektorja in pri njih zaposlenih delavcev. Do leta 1974 so zasebni obrtniki v povprečju še vedno zaposlovali manj kot enega delavca. 272 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 272 10.10.2013 8:42:17 Leta 1964 je prišlo do prve prelomnice v razvoju obrti. Novi zakon je omogočil, da je obrt postala stranski po­ klic in da se je začelo poslovno sodelovanje med obema sektorjema. Druga prelomnica je prineslo leto 1973, ko je obrtni zakon, ki je razen zasebne obrti urejal še go­ stinstvo, prevozništvo in trgovino na drobno, uveljavil pozd (posebno obliko združenega dela) kot novo obliko združevanja dela in sredstev obrtnikov z delom drugih pravnih oseb. Do začetka osemdesetih let se je število družbenih delovnih enot in tudi zaposlenih ne samo v obrti, tem­ več tudi v drugih delih drobnega gospodarstva občutno zmanjšalo. Povečalo pa se je število obratovalnic samo­ stojnih obrtnikov. Po statističnih podatkih je leta 1981 v Sloveniji opravljalo obrtno, gostinsko, avtoprevozni- ško in še druge gospodarske dejavnosti skupaj 23.134 samostojnih obrtnikov, pri katerih je bilo zaposlenih več kot 72.000 delavcev.361 Okoli 30 odstotkov samostojnih obrtnikov je ponujalo obrtne storitve občanom, ostali so proizvajali izdelke za trg oziroma kot kooperanti proi­ zvode za delovne organizacije. Obratovalnice samostoj­ nih obrtnikov so letno ustvarile 13,5 milijarde din celo­ tnega dohodka. Leta 1983 je politika ugotovila, da je treba prepo­ časen razvoj drobnega gospodarstva obravnavati kot pomemben dejavnik celotnega in dolgoročnega razvoja in da morajo pristojni organi hitreje »razčiščevati in od­ pravljati še prisotne idejnopolitične in druge zavore pri razvijanju enot drobnega gospodarstva, še posebej sa­ mostojnega osebnega dela s sredstvi v lasti občanov«.362 Sprejeta idejno politična izhodišča so predpostavljala, da se v enotah drobnega gospodarstva »proizvaja in opravlja tisti sortiment proizvodov in storitev, ki lahko učinkovito prispeva k hitrejši rasti proizvodnje, zaposle­ nosti, delovne storilnosti in neposrednega vključevanja v mednarodno menjavo. Obrtna proizvodnja, temelječa na kooperaciji družbenega in zasebnega sektorja, mora 361 Od tega je bilo 13.734 obrtnikov, ki so opravljali obrtne dejavnosti, 2015 je bilo samostojnih gostincev, 7295 pa avtoprevoznikov. Kot postranski poklic je obrtno dejavnost opravljalo 7228 občanov. - ARS, AS 223, šk. 5066, Teze za razgovor, 7. 7. 1981. 362 ARS, AS 223, šk. 5675, Predlog ugotovitev, 30. 12. 1983. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 273 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 273 10.10.2013 8:42:17 najti mesto v planih delovnih organizacij. Njihovo pove­ zovanje naj stimulirajo spremembe in dopolnitve v eko­ nomskem sistemu in ekonomski politiki.«363 Uresniče­ vanje teh zamisli pa je bilo zaradi omejenih zakonodaj­ nih pristojnosti republike omejeno in zato upočasnjeno. Kljub temu pa se je obrtništvo po večletnem upočasnje­ nem razvoju zopet začelo razvijati hitreje. Že leta 1985 se je število novih obrtnikov v občinah povečalo za eno desetino. Ta trend se je v naslednjih letih še pospešil. Tabela 50: Zaposleni v drobnem gospodarstvu SRS konec decembra 1987364 Skupno število Odstotek od vseh zaposlenih v SRS Samostojno osebno delo 58.670 7,0 Združeno delo 25.785 3,1 Skupaj 84.455 10,1 Drobni obrtni privatni sektorje leta 1986 ustvaril 3,5 odstotka družbenega proizvoda, kar je bilo v pri­ merjavi z razvitimi državami, kjer se je ta odstotek gibal med 20 in 40 odstotki, zelo malo. Tega leta je bilo v Sloveniji 28.000 obrtnih delavnic s 55.300 zaposlenimi, kar je v primerjavi z letom 1984 predstavljalo 8,9- oziro­ ma 11,3-odstotno povečanje. Januarja 1986 je bil sprejet dolgoročni plan razvo­ ja SR Slovenije za leta 1986-2000, ki je drobnemu go­ spodarstvu pripisal bistven pomen za skladnejši razvoj, uspešno prestrukturiranje in racionalizacijo gospodar­ ske sestave in ga opredelil kot podlago za organsko rast obstoječih podjetij. Naslednje leto je teza, da bi male produkcijske enote pripomogle k stabilizaciji sloven­ skega gospodarstva in da je zato treba polno podpreti ustanavljanje zasebnih in družbenih podjetij drobnega gospodarstva, dobila v partijskih gradivih dokončno po­ trditev.365 Tako je leta 1987 v Sloveniji termin drobno 363 ARS, AS 223, šk. 5675, Stanje in usmeritve razvoja drobnega gospodarstva v SR Sloveniji, december 1983. 364 ARS, AS 1598/Ш, Petdeset pomembnih statističnih podatkov o Sloveniji. 365 Delo, 16. 6. 1987, Drobno gospodarstvo razvijamo, ker je dobro za delovna mesta in za hitrejši tehnološki napredek, str. 5. 274 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 274 10.10.2013 8:42:17 gospodarstvo, tako kot v drugod po Evropi, dokončno zajel poleg obrti še majhna podjetja na drugih gospodar­ skih področjih z do 125 zaposlenimi. V splošno uporabo je prišel leta 1988, ko ga je Ekonomski center Maribor v svoji študiji označil kot gospodarstvo, ki zajema vse pro­ izvodne in storitvene dejavnosti, razen kmetijske, in ki s svojimi gospodarskimi enotami z do 100 zaposlenimi kot samostojni subjekti delujejo na trgu.366 Januarja leta 1988 so se s snovanjem strategi­ je razvoja drobnega gospodarstva do leta 2000 v naši republiki začela prizadevanja za njegov hitrejši razvoj. Izhodišča strategije so bila, da se mora v Sloveniji kon­ čati obdobje spontanega in neorganiziranega razvoja drobnega gospodarstva, ki je temeljilo na šibki finančni spodbudi in vrsti ideoloških in pravnih vprašanj. Nova strategija naj bi v prvi vrsti spodbudila pretok sredstev in akumulacije zasebnega sektorja v povečanje družbe­ ne proizvodnje in tako pomagala zmanjševati problem rastoče nezaposlenosti.367 Marca 1988 je letni razvojni dokument, to je resolucija o izvajanju srednjeročnega plana SRS v letu 1988, izvršnemu svetu in skupščini naložila sprejem številnih konkretnih ukrepov za po­ speševanje ustanavljanja in poslovanja enot drobnega gospodarstva, še zlasti v terciarnih dejavnostih. Resolu­ cija je med ukrepi za pospešitev procesa prestrukturi­ ranja slovenskega gospodarstva predvidela tudi hitrej­ še ustanavljanje manjših in specializiranih podjetij.368 Aprila tega leta je Slovenijo obiskala delegacija svetovne banke, kije ugotavljala možnosti za kreditiranje obetav­ nih razvojnih programov drobnega gospodarstva. Obi­ skala je več družbenih podjetij, ki so začela razvijati no­ ve oblike poslovnega sodelovanja z zasebnim sektorjem. Leta 1989 je izvršni svet nadaljeval obravnavo strategi­ je dolgoročnega razvoja drobnega gospodarstva do leta 2000. Doseženo je bilo soglasje, da je treba osrednja prizadevanja usmeriti v povečanje podjetniške svobode, zagotovitev začetnega kapitala, poenostavitev predpisov 366 ARS, AS 1266, šk. 15, Strategija razvoja drobnega gospodarstva v SR Sloveniji do leta 2000, Celje, avgust 1988. 367 ARS, AS 223, Strategija razvoja drobnega gospodarstva v SRS do leta 2000, 25. 1. 1988. 368 ARS, AS 223, šk. 5611, Slovenija - gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1988. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 275 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 275 10.10.2013 8:42:17 o registraciji in poslovanju, da je potrebno posodobiti davčno ureditev in razvijati strokovno-svetovalne usta­ nove. Anketa iz sredine leta je ugotovila, da se je število obratovalnic drobnega gospodarstva z 32.218, kolikor jih je bilo leta 1980, do junija 1988 povečalo na 47.438. Večina obratovalnic, to je 57,6 odstotka, se je ukvarja­ la z obrtjo in osebnimi storitvami, 15,1 odstotka se jih je ukvaijalo s prevozi, 11,8 odstotka z gostinstvom in turizmom. Od vsega števila jih je bila več kot polovica prijavljenih kot samostojna obrt. Največ obratovalnic je bilo prijavljenih v občinah Vič - Rudnik in Kranj. Marca 1990 je izvršni svet obravnaval osnutek za­ kona o samostojnem osebnem delu. Osnutek je pred­ videl polno svobodo pri izbiri dejavnosti, ki niso bile prepovedane s posebnim zakonom. Število zaposlenih je omejil na 20, v negospodarski dejavnosti pa na 10. 276 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 276 10.10.2013 8:42:17 Tehnološko zaostajanje Razviti industrijski svet je v 80. letih prišel v fazo tehnološke in inovacijske eksplozije. Spremembe v teh­ nologiji in inovacijah so skokovito naraščale. Uvajala se je sodobna tehnološka oprema, kot gobe po osvežilnem dežju so nastajale nove tovarne 21. stoletja z računalni­ ško vodenimi stroji. Rast proizvodnje v takih tovarnah je bila 100-odstotna, strmo je naraščala tudi storilnost. Končen rezultat teh sprememb so bile večja kakovost in nižje cene ter razvijanje novih in sodobnih proizvodnih področij, kot so bila računalništvo, telekomunikacije in mikroelektronika. V Jugoslaviji so se šele sredi osemdesetih zavedeli nevarnosti, da lahko postane država slepo črevo v mo­ dernem svetu, če ne bodo hitro osvojili svetovnega teh­ nološkega standarda in posodobili zakonodaje. Pogla­ bljanje splošne krize v državi pa ni bilo primerno okolje za nujno potrebne sistemske in tehnološke spremembe. Zvezna skupščina je sicer sprejela dolgoročni plan go­ spodarskega razvoja do leta 2000, v katerem je hitrej­ ši tehnološki napredek dobil posebno mesto. Težava je bila v tem, da je reševanje te naloge prenesla na in­ stitucionalno znanost, torej na raziskovalne centre in institute. Zvezni organi so v letih 1984 do 1987 zasno­ vali tudi strategijo hitrejšega tehnološkega razvoja. Ta preveč idealiziran programje temeljil na prepričanju, da je bil gospodarski razvoj v zadnjih letih prepočasen in da bi ga lahko s centralizirano in plansko urejeno stra­ tegijo ob naslonitvi na lastne sile toliko pospešili, da bi ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 277 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 277 10.10.2013 8:42:17 rešili najbolj pereče probleme in ozdravili gospodarstvo. Ker je zvezna vlada vztrajala, da mora biti tehnološko približevanje razvitemu svetu povsem centralizirano, ta projekt ni dobil podpore vseh republik. S tem pa je vsa teža procesa prestrukturiranja in posodabljanja nacio­ nalnega gospodarstva padla na ramena republik. Tako kot druga republiška gospodarstva tudi slo­ vensko v osemdesetih let ni moglo več tekmovati z raz­ vitim svetom. Zaradi neizpolnjenih modernizacijskih načrtov v letih 1966 do 1970 in zapostavljanja poso­ dabljanja gospodarstva po letu 1970, ki je bilo posle­ dica premajhne akumulacije in nezadostnega obvlada­ nja prostorskih in ekonomskih vidikov, je po tehnološki plati zaostajalo za najsodobnejšimi trendi in bilo spo­ sobno proizvajati le eno tretjino izdelkov, ki so ustre­ zali evropskim merilom. Pri uporabi računalništva za gospodarske namene je Slovenija zaostajala za 15 let. Medtem ko je leta 1986 naša republika premogla sku­ pno 10 robotov, so jih samo v avtomobilskem koncernu Fiat uporabljali 56. Ključna problema sta bila zastarelost osnovnih sredstev in iztrošenost opreme. Njun delež je bil sre­ di osemdesetih let že tako velik, da je zaostajal tudi za jugoslovanskim povprečjem. Leta 1985 je bila vrednost osnovnih sredstev na zaposlenega v slovenskem gospo­ darstvu za 5 odstotkov, vrednost opreme na zaposle­ nega v gospodarstvu pa za 9 odstotkov pod državnim povprečjem. Zelo nizka, le 29-odstotna, je bila tudi upo­ rabnost njegove opreme. Še slabšo tehnično strukturo je imela slovenska industrija. Sredi osemdesetih let je bil delež odpisane opreme že 77-odstoten, povprečna starost strojev je znašala 26 let. Zaradi tega je bila leta 1985 v industriji vrednost osnovnih sredstev na zapo­ slenega za 15 odstotkov, vrednost opreme na zaposle­ nega pa kar za 33 odstotkov pod državnim povprečjem. Slovenska industrija je imela tudi najmanjšo uporab­ nost opreme, ki je znašala komaj 19,4 odstotka. V vseh panogah industrije je bila odpisanost opreme večja kot v povprečju v Jugoslaviji, razen v panogah 111 in 112. Za slovenske gospodarske načrtovalce je bila naj­ bolj problematična tehnična opremljenost slovenske iz­ vozne industrije. Analiza, ki je bila narejena leta 1986, 278 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 278 10.10.2013 8:42:17 je pokazala, da je ta opremljenost dosegla kritično mejo. To je pomenilo, da so bili zaradi nizke produktivnosti in nekonkurenčnosti njeni proizvodni stroški nekaj­ krat višji od tistih v razvitih državah, njeni dohodki na konvertibilnih trgih pa destimulativno nizki. Nadaljnje zaostajanje na tej ravni bi pomenilo nepovratno izgubo zunanjega trga in tudi težave na domačem trgu, kar se je že dogajalo. Investicije v novo opremo in z njimi po­ vezano postopno prestrukturiranje in odpiranje novih proizvodnih programov so bili torej neizogibni.369 Tega se je slovenski izvršni svet dobro zavedal. Proces postopnega prestrukturiranja slovenske in­ dustrije, ki naj bi blažil najbolj moteča nesorazmerja, se je začel že v prvi polovici osemdesetih let. Zaradi vedno večjih težav pri uvozu opreme je potekal počasi in spon­ tano, sproti so ga prilagajali trenutnim razmeram na trgu.370 Tehnološki razvoj je bil usmerjen predvsem v iz­ boljšanje tehnologije proizvodnje. Odražal se je v majh­ nem številu investicijskih projektov.371 Leta 1986 je slovensko politično vodstvo sklenilo, da bo Slovenija sama začela pripravljati pogoje za hitrej­ šo posodobitev svoje gospodarske sestave. Z družbenim planom za leta 1986-1990 je postalo »pospešeno teh­ nološko posodabljanje« podlaga za razvojno preobrazbo, katere osrednji cilj je bil intenzivnejša zunanjetrgovin­ ska menjava. Poleg tega je pojem »pospešeno tehnološko posodabljanje« združeval še graditev novih in posodo­ bitev obstoječih industrijskih zmogljivosti (prednost so dobili elektronska in kemična industrija ter strojegra­ dnja) z najsodobnejšo tehnološko in računalniško vo­ deno proizvodnjo kot tudi hitrejše pridobivanje tehnolo­ škega znanja, večjo vključitev znanosti in izobraževanja v proizvodnjo. Leta 1988 je izvršni svet sklenil, da bo ta proces pospešil. V resoluciji o uresničevanju družbe­ nega plana za to leto je napovedal, da bo skušal zbrati 369 A RS, AS 1589/ III, šk. 853, Analiza razmer v slovenski industriji ter materi­ alne potrebe in možnosti za njeno modernizacijo in prestrukturiranje v obdobju 1986-1990,avgust 1986. 370 ARS, AS 223, šk. 6088, Zapisnik 1. skupne seje Odbora IS SR Slovenije za poli­ tični sistem, 6. 6. 1984. 371 ARS, AS 223, Poročilo o proizvodnji in aktualnih gospodarskih gibanjih v indu­ striji in gradbeništvu v letu 1984, 28. 2. 1985. ŠIBKI ČLENI NARODNOGOSPODARSKE ORGANIZIRANOSTI 279 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 279 10.10.2013 8:42:17 čim več akumulacije ter jo osredotočiti v tiste projekte, ki bodo lahko ustavili negativne gospodarske trende, naraščajočo brezposelnost, in bo pospešil »preboj slo­ venskega gospodarstva iz ekstenzivnega gospodarskega okolja v razvitejši svet«.372 Resolucija se je zavezala, da bo razbremenila gospodarstvo ter vplivala na gospodar­ nejše trošenje sredstev za infrastrukturo in družbene dejavnosti. Leta 1988 je partijsko vodstvo pojem prestruktu­ riranje nadomestilo s širšim pojmom razvojna preno­ va. Njene poglavitne sestavine je predstavil Vladimir Klemenčič julija 1988. Te so bile: nova vloga države, spremenjen odnos do trga, do tuje akumulacije, do ne­ uspešnih podjetij, do prikrite zaposlenosti, do zasebne­ ga podjetništva in regionalnega načrtovanja, finančna ozdravitev gospodarstva, razvoj na podlagi komparativ­ nih prednosti, poudarjanje kakovosti in preoblikovanje tozdov v samostojne in temeljne gospodarske enote. 372 Prinčič, Temeljne dileme, str. 72. 280 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 280 10.10.2013 8:42:17 Gospodarsko osamosvaj anje pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 281 10.10.2013 8:42: pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 282 10.10.2013 8:42:17 V drugi polovici osemdesetih let so se gospodar­ ske razmere v Sloveniji dramatično poslabšale, zato je gospodarstvo vse bolj nazadovalo. Slabo uresničevanje planskih ciljev je imelo za posledico ne le negativno sto­ pnjo rasti družbenega proizvoda in industrijske proizvo­ dnje, temveč tudi vedno večjo gospodarsko nestabilnost, padajočo učinkovitost, produktivnost in akumulativno sposobnost, realno manjše investicije in le navidezno dobre zunanjetrgovinske dosežke. Razvojno krizo in upadanje gospodarske dejavnosti so spremljali še drugi negativni pojavi: večanje izgub v industriji in gradbeni- Tabela 51: Brezposelnost v Sloveniji 1980-1990373 373 GV, 19. 3. 1991, Brezposelnost v Sloveniji, str. 6. Leto Konec leta Letno povprečje 1980 12.227 10.771 1981 13.350 12.315 1982 16.043 13.700 1983 16.858 15.781 1984 15.394 15.309 1985 15.297 44.656 1986 13.964 14.192 1987 17.826 15.184 1988 25.371 21.342 1989 33.796 28.218 1990 55.441 44.623 GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 283 283 10.10.2013 8:42:17 štvu, devizna nelikvidnost in naraščajoča obremenitev gospodarstva. Negativni pojavi so pripeljali do sporov pri delitvi dohodka, otežili so vstopanje tujemu kapita­ lu, povzročili visoke izgube, stečaje, rast nezaposlenosti in življenjskih stroškov ter zelo upočasnili proces poso­ dabljanja gospodarstva. Podjetja, kot so bila Iskra, TAM, Litostroj, Sloven­ ske železarne, SCT in še druga, ki so bila dotlej loko­ motive slovenskega razvoja in nadpovprečni izvozniki, so se znašla v velikih težavah. Pridružila so se jim še podjetja s področja energetike. Jeseni 1989 je z izgubo poslovalo 536 podjetij. Likvidnostni problemi so dosegli kritično točko v elektrogospodarstvu, premogovništvu in ŽG Ljubljana. V tem času je inflacija s povprečnimi mesečnimi stopnjami rasti cen na drobno v višini 24 odstotkov že prestopila prag hiperinflacije. 284 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 284 10.10.2013 8:42:17 Iz razvojnega brezvetrja: 1985-marec 1990 Bolj nacionalno usmerjeni popisovalci minulega bi začetek gospodarskega osamosvajanja Slovenije posta­ vili v šestdeseta leta, ko je vlada Staneta Kavčiča po­ stavila za svoj prednostni cilj graditev trdnih temeljev nacionalne ekonomije. Stvarnejša zgodovinska presoja pa začetek obdobja neposrednih priprav za izločitev iz jugoslovanske gospodarske ureditve lahko argumenti­ rano povezuje z letom 1985, ko se je slovenski politični vrh odločil za bolj ofenzivno politiko do zveznega sre­ dišča. Junija tega leta sta namreč predsednika repu­ bliškega predsedstva in republiškega izvršnega sveta ugotovila, da je nastopil čas, ko mora biti Slovenija bolj dejavna pri oblikovanju tekoče ekonomske politike in pri dograjevanju gospodarskega sistema na zvezni rav­ ni. To ni pomenilo, da bo bolj popuščala, temveč da se bo »odločno uprla vsem poskusom demontiranja socia­ lističnega samoupravljanja«. Predsedstvo SR Slovenije je bilo še posebej kritično do ukrepov zvezne vlade, ki so bili namenjeni izboljšanju katastrofalnega gospodar­ skega položaja v treh nerazvitih republikah, saj so po­ menili prelivanje sredstev in večjo inflacijo. Dolgoročni plan SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000, ki ga je republiška skupščina sprejela oktobra 1985,374 je bil prvi odmevnejši rezultat dejavnejšega odnosa slo­ venske politike do Beograda in do graditve lastne poti 374 UL SRS, št. 1/1, 17. 1. 1986. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 28 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 285 10.10.2013 8:42:17 družbenega in gospodarskega razvoja.375 Bil je izraz nje­ nega soglasja k ugotovitvi, da pri gospodarstvu ne gre za običajno krizo, temveč za »posledice zadrževanja ne­ ustrezne zasnove gospodarskega razvoja in modela or­ ganizacije procesa proizvodnje in menjave«, ki nista več »odgovarjala zahtevi po prehodu v kvalitetnejšo in zah­ tevnejšo raven razvoja, ki jo diktirajo dinamični procesi svetovne tehnološke revolucije«.376 Kot tak je na gospo­ darskem področju med prednostne naloge postavil pre­ strukturiranje gospodarske sestave, učinkovito prilaga­ janje spremenjenim zunanjim okoliščinam, zmanjšanje sodelovanja slovenskega gospodarstva z gospodarstvi drugih republik in tesnejšo povezanost z razvitim zaho­ dnim svetom. Družbeni plan SRS za leta 1986 do 1990 je k naštetim ciljem dodal še napredek v kakovosti go­ spodarjenja, rast družbene produktivnosti dela, omeje­ vanje porabe in zmernejšo gospodarsko rast. Milan Kučan, 1989 (Foto Tone Stojko, MNZS) 375 ARS, AS 223, šk, 4772, Zapisnik 55, seje Izvršnega sveta skupščine SR Slovenije, 5. 3, 1985, Dolgoročni plan razvoja SRS za leta 1986-2000, 376 ARS, AS 223, šk, 4776, Zapisnik 68, seje Izvršnega sveta Skupščine SRS, 30, 5, 1985, Ekspoze k osnutku Dolgoročnega plana SRS in Dolgpročnega plana SFRJ za obdobje 1986-2000, 286 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4indd 286 10.10.2013 8:42:17 Spomladi 1986 so na 10. kongresu ZKS ugotovili, da v državi ni samo gospodarska, temveč splošna kriza. Vzrok za gospodarsko neučinkovitost in recesijo so vi­ deli v posameznih republiških vodstvih, ki so si prizade­ vala ustaviti ali vsaj preložiti gospodarsko preobrazbo. Svoj delež je dodajala tudi prevelika vnema države, ki se ni bila pripravljena odreči »vtikanju v reprodukcijske to­ kove«, ampak je predolgo vztrajala pri administrativnem urejanju tekočih gospodarskih zadev in razvojnih po­ treb gospodarstva. Leta 1986 je republiški izvršni svet podvojil pritisk na ZIS, da začne postopek spremem­ be zakona o deviznem poslovanju, ker je bila ponud­ ba deviz na omejenem deviznem trgu vedno manjša od povpraševanja. Slovenski predstavniki v zveznih telesih pa so postali bolj dejavni pri opozarjanju na primere zavlačevanja in nasprotovanja pri sprejemanju nove go­ spodarske zakonodaje, pa tudi pri dajanju predlogov in pobud za reševanje problemov, ki so najbolj dušili slo­ vensko gospodarstvo. Leta 1987 so v Sloveniji spoznali, da njihovi pre­ dlogi ne dobijo potrebne podpore in da tudi »taktika, da se čaka, taktizira, preudarja, ko gre za globoke stvari, ni več na mestu«. Na seji političnega aktiva CK ZKS so sklenili, da se bodo uprli »centralističnemu konceptu, ki ruši osnove federalne ureditve«, in bodo v prihodnje podprli le tiste sistemske odločitve, ki bodo odprle vrata gospodarski reformi.377 Novo taktiko so začeli udejanja­ ti konec leta 1987, ko je Slovenija pogojevala sprejem zvezne resolucije za naslednje leto s sprejemom novega deviznega zakona. Leta 1988 in v prvi polovici leta 1989 se je mora­ la slovenska politika soočiti z dejstvom, da so razvojne možnosti jugoslovanskega in slovenskega gospodarstva omejene in brez prihodnosti. Prvi razlog so bili neuspeli poskusi zveznega izvršnega sveta, da bi ustavili krizo in preuredili gospodarstvo. Zvezni izvršni svet, ki ga je vo­ dil Branko Mikulič, je še povečal obseg prerazporejanja dohodka med republikami, zadržal status quo skoraj na vseh področjih gospodarskega življenja in odstopil, ne da bi vzpostavil razmere za napovedani prehod od 377 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 588. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 287 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 287 10.10.2013 8:42:17 državno intervencijskega k odprtemu in izvozno usmer­ jenemu gospodarstvu. Slovenska politika je zveznim ukrepom vseskozi nasprotovala. Sodila je, da so preveč ohlapni, nedorečeni in deklarativni, da bi lahko ustavili inflacijo, padanje proizvodnje in omejili še vrsto drugih težav. Nov zvezni izvršni svet, ki ga je marca 1989 se­ stavil Ante Markovič, so v Sloveniji sprejeli manj zadr­ žano, pa kljub temu z mešanimi občutki. Do njegovega reformnega programa so imeli veliko pomislekov, zlasti do osredotočenja pooblastil v zveznem izvršnem svetu in v Narodni banki Jugoslavije, do predvidenih ukrepov na področju denarne politike, uvoznih dajatev, trga in cen. Niso bili zadovoljni z zasnovo razvojne politike, ki je bila preveč splošna in zato nedorečena. Kljub temu je republiška skupščina 19. decembra 1989 Markovičev program sprejela. Njeno vodstvo je v obrazložitvi nave­ dlo, da zato, ker se je ta program v osnovnih usmeritvah vendarle skladal z njenimi stališči (konvertibilen dinar, ločitev vseh oblik porabe, realno ugotavljanje dubioz itn.). Ob tem je predlagalo, da se zagotovi popoln javni nadzor nad izvajanjem tega programa, zlasti pa še nad porabo federacije. Poudarilo je, da je ta program zadnja priložnost, da se v državi oblikuje skupno izhodišče za reševanje jugoslovanske krize in da »nesprejetje ali ne­ uspešnost tega programa terja od pristojnih organov v srs pripravo konkretnih predlogov za zagotovitev poli­ tične in ekonomske suverenosti SRS in njen razvoj«.378 Naslednji pomemben razlog so bile razprave o spremembi zvezne ustave, ki so tedaj potekale v zvezni skupščini. Te so bile namreč brezplodne, nestrokovne in celo neresne. Razpravljavci so bili brez ekonomskega znanja, zato največkrat sploh niso vedeli, kaj je za go­ spodarstvo dobro in kaj slabo. Oba navedena in še dru­ gi razlogi so bili voda na mlin opozorilom in zahtevam, ki so prihajali tako iz vrhov republiške partije kot tudi od drugod - daje namreč prišel čas, ko je treba okrepiti gospodarske povezave z evropsko gospodarsko skupno­ stjo, biti bolj prepričljiv in nepopustljiv pri udejanjanju svojih razvojnih potreb in širitvi pristojnosti gospodar­ ske suverenosti republike. 378 Prav tam, str. 591. 288 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 288 10.10.2013 8:42:17 Republiški izvršni svet, ki gaje vodil Dušan Šinigoj, se je že pri prvih poskusih samostojnejšega delovanja na gospodarskem področju prepričal, daje gospodarska suverenost republike omejena zgolj na nekaj »segmen­ tov razvoja in fiskalne politike«. Zato se je od leta 1987 trudil, da bi »mejo možnega delovanja in samostojne­ ga ukrepanja stalno pomikal naprej«. Začel je več pro­ jektov, ki pa jih ni mogel dokončati. V ospredju je bil proces prestrukturiranja, ki sta ga srednjeročni plan in dogovor o temeljih plana SRS za leta 1986-1990 opre­ delila kot osrednji cilj razvojne strategije. Ta projekt je bil precej široko zasnovan. Vključeval je sprejem meril za prestrukturiranje, uvedbo razvojnega dinarja, opre­ delitev izvoza kot razvojno kategorijo, začetek hitrejšega razvijanja drobnega gospodarstva, dvig tehnološke rav­ ni, varčevanje z energijo in surovinami, večjo poslovno uspešnost, preoblikovanje ljubljanske banke in ustano­ vitev slovenske investicijske banke, krepitev sodelova­ nja prek DS Alpe-Jadran, povečanje tujih vlaganj, raci­ onalnejšo politiko zaposlovanja in aktivnejšo štipendij­ sko politiko ter začetek preoblikovanja javne gospodar­ ske uprave.379 Aktivnosti na področju prestrukturiranja je izvršni svet povezoval še z aktivnostmi iz varstva okolja in oblikovanja zadostnih blagovnih rezerv,380 pa tudi s hitrejšo kadrovsko prenovo in spremembo stati­ stične organizacijske strukture podjetij. Uresničevanje načrtne politike s ciljem odprave strukturnih neskladij je septembra 1989 prevzela posebna ekspertna skupi­ na, marca 1990 pa Agencija RS za pospeševanje pre­ strukturiranja gospodarstva. V tem času je pripravila in pripeljala do sprejetja zakonske predpise o sredstvih za prestrukturiranje, njihovem združevanju in razdeljeva­ nju. Zakon o skladu RS za razvoj je določal, da se zbra­ na sredstva (z izdajo obveznic, prodajo družbenega ka­ pitala, obrestmi družbenopolitičnih organizacij) name­ nijo za nakup vrednostnih papirjev in druge trajnejše naložbe v programe za prestrukturiranje, ki jih predlaga agencija za pospeševanje prestrukturiranja. 379 ARS, AUPRS, Zapisnik 230. seje Izvršnega sveta RS, 26. 4. 1990. 380 ARS, AS 223, šk. 4864, Zapisnik 230. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 25. 4. 1990, Poročilo o glavnih smereh delovanja IS v mandatnem obdobju 1986-1990. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 289 289 10.10.2013 8:42:17 Dušan Šinigoj in Franc Popit, 1987 (Foto Nace Bizilj, MNZ S) V letih 1986 do 1988 je izvršni svet razvojno tehnolo­ škemu prestrukturiranju namenil skromna sredstva.381 Ker so tudi podjetja razpolagala z majhno akumulacijo, je ta proces potekal počasneje, kot je bilo načrtovano. Razloge za tako marginalno vlogo razvojno tehnološko intenzivnih projektov v gospodarskem razvoju je treba iskati tudi v pomanjkanju sredstev za raziskave, v za­ starelosti raziskovalne opreme, ki se je prepočasi obna­ vljala, in uhajanju raziskovalnih kadrov iz gospodarstva in v tujino. Pa tudi v dejstvu, da so neustrezne, admini­ strativno določene cene proizvodnih dejavnikov in nad­ zorovane cene proizvodov ob spremenljivi ekonomski politiki potisnile podjetja v stanje, da so se borila le za vsakdanje preživetje, razvojno prestrukturiranje pa so »pahnila v ozadje«.382 531 Leta 1986 je bilo gradnji razvojno tehnološko intenzivnih objektov namenjenih 5,1 %, leta 1987 je bilo S,S %, v letu 1988 pa le še 3,6 % od vseh predvidenih novih gospodarskih naložb. - ARS, AS 223, šk. 4848, Zapisnik 167. seje Izvršnega sveta SRS, IS. 6. 1989. 332 Delo, 17. 6. 1988, Moč gospodarstva v Sloveniji letos še naprej močno usiha, str. S. 290 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4indd 290 10.10.2013 8:42:17 Do določenih premikov in rezultatov na tem podro­ čju pa je vendarle prišlo. Leta 1987 je izvršni svet spre­ menil delovno zakonodajo tako, da je uvedel možnost enkratnega izplačila denarnih nadomestil in njihovo vla­ ganje v nova delovna mesta. Leta 1988 je ustanovil sklad za razvojni dinar, ki je pomenil začetek državne podpo­ re. Od julija 1988, ko so bila sprejeta merila za dodelje­ vanje sredstev iz tega sklada, pa do konca leta 1989 je izvršni svet podprl 288 investicijskih programov in zanje odobril okrog 150 milijonov mark. Med temi programi je bilo 130 izvoznih, 40 inovacijskih, 92 s področja drobne­ ga gospodarstva, 6 iz varstva okolja, 17 programov pa je zagotavljalo racionalnejšo porabo energije. Leta 1989 so se pokazali rezultati spodbujanja podjetij za kapitalsko povezavo s tujimi partnerji. V tem letu so slovenska in tuja podjetja ustanovila 98 mešanih podjetij, tuja pod­ jetja pa so v Sloveniji ustanovila 11 svojih podružnic. V tem letu je republiški izvršni svet namenil veliko po­ zornost izvozu. Opredelil ga je kot razvojni dejavnik, ki ne prinaša samo življenjsko potrebnih deviz, temveč tu­ di večjo stopnjo gospodarske informacijske in tehnolo­ ške vpetosti v evropski in svetovni gospodarski prostor. Okrepil je regionalno sodelovanje z delovno skupnostjo Alpe-Jadran in z drugimi regionalnimi organizacijami v sosednjih državah ter začel razmišljati, kako se prilago­ diti evropskim integracijskim procesom in aktivnostim. Pripravil je belo knjigo o vključevanju Slovenije v Evropo 1992. Maja 1989 je republiška skupščina potrdila nov koncept razvoja deviznega sistema, ki je predpostavljal decentralizacijo zunanje menjave, omejen vpliv države na urejanje deviznega sistema ter večjo samostojnost in odgovornost gospodarskih subjektov na deviznem po­ dročju. Na začetku leta 1990 je izvršni svet znižal neka­ tere davčne obremenitve gospodarstva. Leta 1988 so analize opozorile na zaostajanje pri uresničevanju posameznih strateških nalog iz srednje­ ročnega in dolgoročnega programa, in to najbolj na po­ dročju prestrukturiranja, pri vključevanju gospodar­ stva v mednarodno menjavo, pri izgradnji infrastruk­ turnih objektov ter urejanju in varovanju okolja.383 Za- 383 ARS, AS 223, šk. 4822, Zapisnik 97. seje Izvršnega sveta SRS, 25. 2. 1988. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 29 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 291 10.10.2013 8:42:18 to je izvršni svet dopolnil razvojno strategijo z dvema sestavinama. Prva je bila hitrejši tehnološki razvoj. V tem pogledu bi morala Slovenija v proizvodni proces čim hitreje uvajati sodobne, slovenskim razmeram primerne tehnologije razvitega sveta in jih hitreje razvijati s po­ močjo domačih raziskovalnih zmogljivosti. V prvi vrsti je to predpostavljajo pospešen razvoj mikroelektronike z informatiko, kibernetike, robotike in avtomatizacije, za­ snovane na visoko zahtevnem strojništvu, biotehnolo­ gije z genetskim inženiringom, »malotonažne« kemijske sinteze ter drugih visokih tehnologij v okviru selektiv­ no zasnovane razvojne politike. Ta strategija je predpo­ stavljala tudi takojšnje prilagajanje izobraževalnega in raziskovalnega sistema potrebam tehnološkega razvo­ ja. Druga pomembna sestavina razvojne strategije je bil policentrični razvoj v Sloveniji, ki je za razvojne centre oziroma »osnovo slovenskega urbanega omrežja« pred­ videl poleg Ljubljane in regionalnih središč (Maribor, Kranj, Novo mesto, Murska Sobota itn.) še posamezna »somestja«, kot Ravne-Slovenj Gradec-Dravograd, Bre- žice-Krško itn. V teh centrih naj bi se razvijala gospo­ darska struktura, ki bo prilagojena značilnostim po­ sameznih regij in bo zaposlovala prebivalstvo njihovih širših območij. Tako zasnovan koncept policentričnega razvoja bi omogočil, da bi se v Sloveniji izognili preti­ rani koncentraciji v nekaj središčih oziroma nastanku nekaj manjših središč z izrazito gospodarsko strukturo. Naslednja temeljna skrb pa je bila namenjena zmanjše­ vanju razlik v stopnji razvitosti in izenačevanju življenj­ skih in delovnih razmer prebivalstva.384 Gospodarska gibanja v letu 1989 so opozorila na to, daje treba razvojni koncept prestrukturiranja zame­ njati ali nadgraditi, saj mu ni uspelo zmanjšati razvoj­ nega zaostanka za razvitim svetom. Celo več, zaostanek je bil še večji. Medtem ko so razvite države v osemde­ setih letih povečevale družbeni proizvod po 2,5-odsto- tni letni stopnji, je slovensko gospodarstvo stagniralo. Strokovnjaki so v svojih kritikah posebej izpostavljali, da proces prestrukturiranja ni spremenil gospodarske strukture, ni izboljšal raziskovalno-tehnološko-razvojne 384 ARS, AS 223, šk. 5611, Slovenija - gospodarski razvoj in perspektive, 3. 3. 1988. 292 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 292 10.10.2013 8:42:18 in inovativne učinkovitosti slovenskega gospodarstva, niti ni omogočil premikov pri racionalni rabi energije in izvajanju ekoloških nalog. Ocenjevali so, da razlogi za to niso bili v neustrezno postavljenih temeljnih razvojnih ciljih, ki so bili v glavnem sodobni, temveč v neustre­ zni strategiji doseganja teh ciljev oziroma v tem, da po­ stavljenim ciljem prestrukturiranja niso sledili ustrezni ukrepi razvojne politike, in to v vseh njenih vidikih, ne le v investicijskem. Po njihovem mnenju bi morali v na­ slednjih letih uresničevanje projekta prestrukturiranja slovenskega gospodarstva bistveno bolj povezati z »uva­ janjem dinamike v tržno in podjetniško strukturo« in z zagotavljanjem večje poslovne učinkovitosti podjetij.385 V drugi polovici leta 1989 in v prvih mesecih leta 1990 seje zvrstilo več dogodkov, ki so Slovenijo potisni­ li na pot gospodarskega osamosvajanja. Med pomemb­ nejšimi zunanjimi gospodarskimi razlogi za iskanje poti iz Jugoslavije je bil neuspeh stabilizacijskega progra­ ma zveznega izvršnega sveta iz decembra 1989, ki naj bi umiril inflacijo in negativna gospodarska gibanja ter utrl pot tržnim reformam. Predsedstvo SR Slovenije je že februarja 1990 ugotovilo, daje program propadel.386 Na začetku pomladi 1990 se je morala s tem dejstvom sprijazniti tudi zvezna vlada. V tem času je Jugoslavi­ ja delovala že kot povsem asimetrična federacija, ki ni imela več enotnega trga in enega gospodarskega pro­ stora. Pričakovanja, da bodo programi reform in njiho­ vi pozitivni rezultati avtomatično odpravili nakopičena nasprotja in neobvladljiv gospodarski separatizem re­ publik, niso imela več resnične podlage. Janez Stanov­ nik je februarja v razgovoru z namestnikom ameriškega državnega sekretarja povedal, da za Slovenijo sicer od­ cepitev ne predstavlja realne alternative, da pa so zanjo najtežje sprejemljivi amandmaji, s katerimi je hotel zve­ zni izvršni svet okrepiti pristojnosti pri izvajanju zvezne zakonodaje in davčne politike.387 388 Delo, 5. 1. 1990, V zadnjih osmih letih Sloveniji ni uspelo zmanjšati zaostanka za razvitim svetom, str. 6. 386 ARS, AS 1944, šk. 58, Magnetogram 87. seje Predsedstva SR Slovenije, 21. 2. 1990. 387 ARS, AS 1944, šk. 229, Zabeležka razgovora Janeza Stanovnika z L. Eaglebur- gerjem, 26. 2. 1990. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 293 293 10.10.2013 8:42:18 Nič manj pomemben razlog je bila srbska gospo­ darska vojna proti slovenskim podjetjem, ki se je začela decembra 1989. Do konca tega meseca je 229 srbskih podjetij prekinilo poslovne odnose s slovenskimi ter ustavilo plačilo starih računov in jim s tem prizadeja­ lo za več kot sto milijonov dolarjev škode. Do začetka aprila 1990 se je število teh podjetij povečalo na 270. V tem letu je dotlej selektivni srbski bojkot prešel v dru­ go fazo. Srbska skupščina je sprejela več predpisov v okviru zaščitnih in antidumpinških ukrepov, s katerimi je še otežila nakup in prodajo slovenskih proizvodov.388 Ti ukrepi in dejstvo, da so srbska podjetja prenehala nabavljati izdelke v Sloveniji, so slovenski politiki rabili kot dokaz, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posa­ meznih republik noče in ne more preprečiti. Na srbsko blokado je Šinigojeva vlada odgovorila z zamudo in brez večjih uspehov. V slovenskem prostoru je bilo za pospešitev osa­ mosvojitvenega procesa zelo pomembno sprejemanje ustavnih dopolnil k slovenski ustavi, ki so ponujala nove možnosti za krepitev slovenske suverenosti. Sep­ tembra 1989 je slovenska skupščina kot odgovor na ustavna dopolnila k jugoslovanski ustavi, ki so poveče­ vala centralizacijo federacije, sprejela amandmaje, ki so dajali nujno potrebni ustavnopravni okvir za postopno izključevanje zakonodajnih in drugih rešitev na zvezni ravni ter prenašanje njihovih pristojnosti v pravni sis­ tem Republike Slovenije. Za našo obravnavo sta posebej pomembni 11. in 42. dopolnilo. Prvo je posebej poudari­ lo ekonomsko suverenost Slovenije, drugo pa je govorilo o dolžnosti vseh organov, da upoštevajo interese Slove­ nije, kadar zvezni organi protiustavno posegajo v njen ustavni položaj in pravice. S temi ustavnimi pravicami si je Slovenija »do neke mere vzela pravico, da sama presoja, katere odločitve organov federacije jo zavezu­ jejo in katere ne, katere bo upoštevala in katere ne«. Šlo je za pravico »nulifikacije, ki je Sloveniji na stežaj odprla vrata k asimetričnemu in konfederalnemu polo- 388 ARS, AS 1165, Informacija v zvezi z ukrepi, ki jih je sprejela Republika Srbija za plasma slovenskega blaga in storitev, 6. 11. 1990. 294 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 294 10.10.2013 8:42:18 žaju v Jugoslaviji«.389 Marca 1990 je slovenska skupšči­ na sprejela posebno deklaracijo, v katero je zapisala, da bo samostojno sprejemala ukrepe gospodarske samo­ zaščite, sama odločala o izpolnjevanju svojih prevzetih obveznosti do Srbije in Jugoslavije in da bi konfederalni položaj Slovenije v Jugoslaviji lahko zagotavljal uresni­ čevanje vseh slovenskih razvojnih možnosti.390 Vsa našteta prizadevanja slovenske izvršne in za­ konodajne oblasti v letih 1985 do spomladi leta 1990 še niso bila neposredno uperjena proti zvezni državi in njeni ekonomski politiki. V mesecih pred političnimi spremembami so slovenski mediji vse bolj odpirali pro­ stor za razprave o večji gospodarski suverenosti Slove­ nije. Med članki, ki so bili objavljeni v tem času, je po argumentiranosti izstopal članek Viktorja Žaklja: Smo (ekonomsko) suveren narod? V njem si je avtor zasta­ vil kot glavno vprašanje: ali je Slovenija v ekonomskem smislu res tako usodno vezana na Jugoslavijo, da ne bi bila sposobna preživeti zunaj sedanje državne skupno­ sti? Na podlagi statističnih podatkov o vpetosti sloven­ skega gospodarstva v jugoslovanske in medrepubliške blagovne menjave je ugotovil, da Slovenija ekonomsko ni usodno vezana na jugoslovanski nabavni in prodajni trg, temveč se vse bolj preusmerja v izvoz na tuje, zlasti konvertibilne trge. Ko je obravnaval bodoče odnose v državi, je izpostavil, da mora ekonomski interes posta­ ti eden od njenih temeljev. Če tega ne bodo zagotovili, bo Jugoslavija »še naprej - kot ta čas - podobna lonče­ nemu loncu, ki ga držijo skupaj le žični oporniki (beri razvita tujina, ki se boji rane na svojem južnem boku) ter domača vojaška sila, ki se že sedaj razglaša za edino kohezivno silo v državi«.391 Pred volitvami aprila 1990 sta v Sloveniji obstajala dva pogleda na bodočo ekonomsko politiko Slovenije. Prvi je po obsegu in vsebini zagovarjal radikalne spre­ membe v gospodarski ureditvi, katerih nujna posledica je odcepitev Slovenije. Druga smer je zagovaijala posto- 389 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 559. 390 UL RS, št. 8/405, 16. 3. 1990, Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo. 391 Delo, 2. 12. 1989, Viktor Žakelj: Smo (ekonomsko) suveren narod?, str. 21. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 29 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 295 10.10.2013 8:42:18 pnost in je gledala na odcepitev kot na dodatno težavo. Ker je zbujala več zaupanja, je bila deležna velike podpo­ re. Sicer pa se v času predvolilnih bojev o tem ni veliko govorilo. Med objavljenimi članki na to temo je izstopal članek Rajka Pirnata z naslovom Kakšna bo konfedera­ cija in kako priti do nje? V njem je pojasnjeval, da mora Slovenija najprej uresničiti pravico do samoodločbe in postati samostojna in suverena država, šele potem lah­ ko sklene konfederalno pogodbo. Zato mora slovenska skupščina najprej sprejeti deklaracijo o neodvisnosti, s katero se v Sloveniji razglasita za neveljavna zvezna ustava in ves zvezni pravni sistem, razen če se neka­ tera pravna pravila tega sistema uporabljajo, dokler se v Sloveniji ne sprejmejo ustrezni predpisi. Hkrati pa je treba vsem zveznim organom v Sloveniji odvzeti poobla­ stila za izvrševanje upravnih nalog v Sloveniji. Šele nato je drugim narodom Jugoslavije ponuditi sklenitev kon­ federalne pogodbe. Glede tega se z zveznimi organi ni mogoče pogajati. Po njegovem bo morala konfederalna pogodba zagotoviti uveljavitev bistvenih zahtev sloven­ ske suverenosti, med njimi tudi svojo denarno enoto, ki je temelj gospodarske suverenosti. Članek je zaključil s pozivom, da moramo »Slovenci končno vzeti svojo usodo v svoje roke in uresničiti polno samostojnost Slovenije še letos, preden duh samoodločbe narodov spet izgine iz Evrope«.392 392 Delo, 20. 3. 1990, Kakšna bo konfederacija in kako priti do nje?, str. 3. 296 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 296 10.10.2013 8:42:18 Osamosvojitvene kali so pognale čvrste korenine: maj-december 1990 Odločilno in najpomembnejše obdobje gospodar­ skega osamosvajanja Slovenije se je začelo po političnih spremembah spomladi 1990 in je trajalo vse do konca naslednjega leta. V tem času je izvršni svet, ki ga je se­ stavila na volitvah zmagovita koalicija, združena v De­ mosu, pospešil proces gospodarskega osamosvajanja, ga nadgradil in pripeljal do stopnje, ki je v naslednjem letu omogočila izstop iz jugoslovanske gospodarske in državne skupnosti. Najpomembnejši gospodarski resor v izvršnem svetu, katerega naziv se je vse bolj nadome­ ščal z vlado Republike Slovenije, je prevzel do tedaj že uveljavljeni ekonomist Jože Mencinger. V enem od prvih intervjujev je svojo vlogo pri snovanju nove gospodar­ ske politike primerjal z vlogo direktorja, ki mora reše­ vati »zavoženo podjetje, pri čemer pa vse problematike niti ne pozna«.393 Na njegovo zahtevo je finančni resor prevzel Marko Kranjec. Gospodarski »blok« so sestavlja­ li še predsedniki republiških komitejev: Miha Tomšič (za energetiko), Maks Bastl (za trgovino in splošne go­ spodarske zadeve), Ingo Paš (za turizem in gostinstvo), Viktor Brezar (za drobno gospodarstvo), Jože Osterc (za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), Marjan Kranjc (za promet in zveze), Igor Umek (za družbeno planiranje) in Izidor Rejc (za industrijo in gradbeništvo). Zadnja dva sta bila naj šibkejša člena gospodarskega »bloka«, saj sta bila na sejah vlade tudi od strankarskih kolegov večkrat 393 Delo, 26. 5. 1990, Čez pet let bo drugače, vmes pa nezaposleni, str. 20. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 297 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 297 10.10.2013 8:42:18 deležna kritike, da »nimata jasnega pogleda na proble­ matiko svojega resorja«.394 Pri snovanju osamosvojitve­ nih projektov je imel odločilno besedo Demos in nje­ gov poslanski klub, pri njihovem izvajanju pa projektni svet, ki so ga sestavljali ključni ministri. Najprej ga je vodil predsednik vlade Lojze Peterle, potem pa republi­ ški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar, za koordi­ nacijo je skrbela Olga Jakhel.395 Na zaporedje dogodkov, povezanih z gospodarskim dogajanjem, je zelo vplivala okoliščina, da se je predsednik vlade še posebno zavze­ to vključil v nekatere preobrazbene procese in da se je pri sprejemanju gospodarskih odločitev opiral na ekipo svetovalcev, ki so bili deloma iz emigrantskih krogov. V njej so bili: Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Plesko­ vič in Dušan Šešok.396 V Demosu so za zaprtimi vrati večkrat tekle razprave o zamenjavi posameznih republi­ ških sekretarjev pa tudi predsednika vlade, vendar so se potem duhovi pomirili. Med posameznimi zahtevami je bila tudi zahteva za zamenjavo kmetijskega ministra, kar pa se ni zgodilo. Tako je do prve rekonstrukcije vla­ de prišlo na začetku maja 1991, ko sta odstopila Jože Mencinger in Marko Kranjec. Zamenjala sta ju Andrej Ocvirk in Dušan Šešok. Nova vlada je prejšnji očitala nesposobnost pri is­ kanju poti iz gospodarske krize. Ti očitki so imeli stvar­ no podlago, saj je bilo spomladi 1990 slovensko gospo­ darstvo pred razsulom.397 V prvih mesecih tega leta se je industrijska proizvodnja zmanjševala po stopnji 20 odstotkov, izvoz je bil res za 22 odstotkov večji kot pred letom, toda zaradi nespremenjenega menjalnega tečaja je prinašal izgubo, ki je bila še večja ob dejstvu, da se je uvoz povečal za 46,9 odstotka. Tekoča izguba, zlasti v naj večjih in izvozno najpomembnejših podjetjih, se je zelo povečala, njihov likvidnostni položaj se je poslab­ šal, davčna obremenitev pa se je še naprej stopnjevala, tako da je bilo aprila ogroženih že 36,5 odstotka vseh 394 ARS, AS 223, šk. 4872, Zapisnik 31. seje Izvršnega sveta RS, 31. 10. 1990. 395 Repe, Jutri je nov dan, str. 152. 396 Prav tam, str. 149. 397 ARS, AS 223, šk. 4867, Zapisnik 8. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 26. 6. 1990, Programske usmeritve Izvršnega sveta skupščine RS. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 299 299 10.10.2013 8:42:18 Tabela 52: Cenovna gibanja v letu 1990 - razlike v sektorskih dinamikah (v odstotkih)399 Junij 1990 glede na december 1989 Na povprečje v Sloveniji December 1990 glede na december 1989 Na povprečje v Sloveniji Industrija 125,4 93,8 144,0 88,1 Kmetijstvo in ribištvo 182,6 136,5 195,3 119,6 Gozdarstvo 151,4 113,1 156,8 96,0 Vodno gospodarstvo 143,4 107,2 180,4 106,2 Gradbeništvo 135,6 101,4 165,0 101,1 Promet, zveze 122,7 91,7 231,3 141,6 Trgovina 146,4 109,4 180,1 110,3 Gostinstvo, turizem 154,8 115,7 191,3 117,1 Obrtne storitve 191,5 143,1 239,0 146,4 Komunalna dejavnost 146,2 109,3 227,9 139,5 delovnih mest v gospodarstvu.399 Cenovna nesorazmerja so se poglabljala, pri čemer so imeli najvišjo cenovno di­ namiko praviloma »domači« sektorji (predvsem primar­ ne in nekatere storitvene dejavnosti), katerih proizvodi niso vstopali v mednarodno menjavo in so bili zato po­ polnoma zaščiteni pred tujo konkurenco. Nasprotno pa so »mednarodni sektorji« (industrija) pod vplivom pove­ čane konkurence tujega blaga lahko najmanj podražili svoje izdelke. Poslabšanje razmerja cen med domačimi in mednarodnimi sektorji v škodo slednjih je bilo odraz precenjenosti dinarja. Nosilca najbolj odgovornih gospodarskih resorjev sta kmalu po prevzemu funkcije opozorila na možnost, da bi lahko v nekaj tednih prišlo do gospodarskega zloma in propada velikih delov gospodarstva.400 Ta napoved se ni uresničila, četudi se je stanje slovenskega gospodarstva v naslednjih mesecih in do konca leta 1990 še naprej poslabševalo. Bruto dobiček slovenskega gospodarstva se je zmanjšal, kot se je tudi čisti osebni dohodek. Še posebej je nazadoval delež akumulacije v ustvarjenem dohodku, ki se je zmanjšal na 2,9 odstotka.401 Poleg upa­ danja obsega industrijske proizvodnje, turističnega in blagovnega prometa ter realnih osebnih dohodkov so se zmanjšale tudi naložbe, število registriranih brezposel­ nih pa je do konca leta naraslo na 55.441. Do takrat so se zaradi prevelikega trošenja javnega sektorja in slab­ ših poslovnih rezultatov pomnožile težave na finančnem področju. Število podjetij z blokiranimi računi se je dvi­ gnilo na 515, skupne izgube so bile za 273 odstotkov večje kot leta 1989, Služba družbenega knjigovodstva je vložila 119 prijav za uvedbo stečajnega postopka. Kljub temu da je bil izvoz višji, se je delež prihodkov, ustvar­ jen na tujih trgih, zelo zmanjšal. Krizne razmere so še poglobile jesenske poplave in zapiranje srbskega in tudi drugih jugoslovanskih trgov, na katerih je slovensko go­ spodarstvo realiziralo okoli četrtino prodaj. Delež prodaj na jugoslovanskem trgu je decembra znašal le še 10,6 399 ARS, AS 223, šk. 4861, Zapisnik 218. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 1. 3. 1990. 400 ARS, AS 223, šk. 4861, Zapisnik 218. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 1. 3. 1990. 401 Delo, 1. 4. 1991, Gospodarstvu gre vse slabše, str. 3. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 30 1 potdoslovenskenarodnogospodarskesuverenosti_kor4.indd 301 10.10.2013 8:42:18 odstotka domačega iztržka. Še bolj so se zmanjšala pla­ čila za nakupe v drugih republikah. Decembra 1990 so znašala le še 5,6 odstotka. Gledano globalno, leta 1990 slovenskemu gospodarstvu zaradi poslabšanih gospo­ darskih razmer in večjih obremenitev, potem ko je za­ dovoljilo potrebe zveze in republike, ni ostalo nič, saj je tekoča izguba ustvarjeno akumulacijo, ki je za številna podjetja predstavljala glavni vir preživetja, že drugo leto zapored presegla za približno dvakrat.402 Tabela 53: Realne stopnje rasti slovenskega gospodarstva (v odstotkih)403 402 ARS, AS 223, šk. 4874, Zapisnik 38. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 28. 11. 1990, Ocena gospodarskega stanja v RS v letu 1990. 403 ARS, AS 223, šk. 4879, Zapisnik 52. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 5. 2. 1991, Razvojna politika. 1981- 1985 1986- 1989 1990 Ocena I. Družbeni proizvod Slovenije 0,6 -0,5 -6,0 II. Zaposleni skupaj 1,1 -0,5 -3,5 Produktivnost dela v gospodarstvu -0,4 -0,8 -2,5 III. Izvoz skupaj 8,2 4,5 8,0 Izvoz na konvertibilni trg 9,9 4,5 9,0 Uvoz skupaj -o,i 4,3 30,0 Uvoz s konvertibilnega trga 0,9 5,0 36,0 IV. Razpoložljiva sredstva za končno porabo v Sloveniji 0,5 -2,0 -7,0 V. Osebna poraba prebivalstva -3,3 1,3 -12,0 Sredstva za osebne dohodke -2,4 -2,5 -17,0 Realni OD na zaposlenega -2,7 -2,0 -14 VI. Sredstva za zadovoljevanje skupnih potreb skupaj -1,5 4,8 -11 Sredstva za družbene dejavnosti -2,2 3,5 -14 Sredstva za pokojnin, inv. zavarovanje -0,5 7,0 -6 VII. Sredstva za splošno porabo v Sloveniji -8,0 0,5 +4,5 VIII. Ustvarjene investicije v osnovna sredstva -7,1 -2,8 -12 Proizvodne investicije -6,8 -4,0 -15 IX. Industrijska proizvodnja 2,0 -0,2 -10 X. Kmetijstvo 1,0 2,9 2,0 XI. Storitve -1,5 -1,7 -4,7 302 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 302 10.10.2013 8:42:18 Kljub opisanim razmeram pa vlada Lojzeta Peterleta od maja do decembra 1990 gospodarskim vprašanjem ni namenila potrebne pozornosti in jih ni opredelila kot prednostna. Takšen odnos do gospodarskih vprašanj je bil posledica koalicijske vlade, v kateri so imeli partneiji različne poglede na hitrost in radikalnost osamosvaja­ nja, pa tudi na vlogo gospodarstva v procesu osamo­ svajanja. Kljub temu pa se je v drugi polovici leta 1990 nesporno začela, kot je zapisal eden vodilnih slovenskih gospodarskih analitikov Veljko Bole, »ekspanzija« repu­ bliške ekonomske politike, ki je »radikalno širila eko­ nomsko političen spekter, preko katerega je začela vpli­ vati na pogoje gospodarjenja«.404 Ta »ekspanzija« je bila precej izsiljena zaradi neugodnih razmer gospodarjenja, ki jih je ustvarjala zvezna ekonomska politika. Omogo­ čili so jo politične spremembe v Sloveniji in razpad jugo­ slovanskega gospodarskega in pravnega sistema. Do konca junija so člani vlade predstavili le okvi­ re delovanja na gospodarskem področju. Kot je povedal Jože Mencinger v intervjuju za Delo, so bili ti okviri v zvezni državi zelo omejeni, na najpomembnejših sistem­ skih področjih, kot je bilo denarno, je bila slovenska vlada sploh brez vseh pristojnosti. V tem pogledu so bila povsem brez vrednosti v preteklem letu sprejeta določila o republiški suverenosti, zato jih je primerjal z lesenim železom. Napovedal je, da se bo morala vlada pragma­ tično prilagajati dnevnim potrebam, med katerimi bo dala prednost oživljanju proizvodnje, privatizaciji, prila­ goditvi in poenostavitvi davčnega sistema.405 Gospodar­ ski program, ki ga je vlada sprejela junija 1990 na svoji osmi seji, je bil zelo splošen. V njem je predpostavila, da bo v razmerah obstoječe ureditve meje gospodarske samostojnosti lahko širila neposredno s prizadevanji za zmanjšanje pristojnosti federalne države, z dejavnim spreminjanjem delov gospodarskega sistema in tudi z »lastnimi posegi« v ekonomsko politiko. Posredno pa ta­ ko, da bo pospeševala gospodarske stike z drugimi dr­ žavami in »trajno vključevala« slovensko gospodarstvo v evropske ekonomske integracije. Uresničevanje osamo- 404 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 595. 405 Delo, 26. 5. 1990, Čez pet let bo drugače, vmes pa nezaposleni, str. 20. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 303 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 303 10.10.2013 8:42:18 svojitvenih ciljev naj bi bilo postopno. V prvem obdobju, imenovala ga je premostitveno, ko so bile možnosti za hiter izhod iz recesije in za uporabo čistih tržnih načel še zelo omejene, naj bi z zagotavljanjem različne pomo­ či preprečevala stečaje podjetij. Pri slednjem ne bi za vsako ceno ščitila neuspešnih podjetij, temveč bi njihov nadaljnji obstoj pogojevala s prestrukturiranjem. Obve­ zala se je, da bo zmanjšala splošno davčno obremeni­ tev podjetij in zagotovila davčne olajšave za rentabilne naložbe. Uveljaviti je hotela pravico proračunskega za­ dolževanja tako doma kot v tujini, odpraviti sistemske ovire pri razmahu zasebnega podjetništva ter bolj prite­ gniti tuj kapital k obnovi zastarele gospodarske infra­ strukture. V drugem razvojnem obdobju, to je obdobju gospodarskega oživljanja, je vlada načrtovala, da bo na­ loge, povezane z razvojno tehnološkim preoblikovanjem, spodbujanjem hitrejšega gospodarskega razvoja (zlasti industrije), pospeševanjem izvoza izdelkov iz višjih in vi­ sokih cenovnih razredov in sploh večjim vključevanjem v svetovno gospodarstvo, lahko prevalila na agencijo za prestrukturiranje in sklad za razvoj. Tako bi se sama bolj posvetila pripravi nove zasnove nacionalne kme­ tijske, trgovinske in energetske politike, uveljavljanju tržnih načel na področju gospodarske infrastrukture, spodbujanju razvoja drobnega zasebnega gospodarstva in aktivni politiki na področju zaposlovanja. V tem času bi pospešila lastninjenje ter dokončala proces oblikova­ nja »normalnega« in zato bolj učinkovitega gospodarske­ ga sistema.406 Republiška skupščina je program obravnavala na seji 19. julija 1990. Poslanci z njim niso bili zadovoljni. Vladi so očitali, da ni izpolnila obljube s prvega zaseda­ nja, da bo v mesecu dni pripravila podroben gospodar­ ski program. Namesto tega je predstavila »zgolj neoprije­ mljive in dolgoročne programske usmeritve, ki obljublja­ jo več, kot je moč uresničiti«. Tudi v naslednjih mesecih je bila vlada deležna številnih kritik, ki so bile uperjene predvsem na njeno pasivnost, nadalje, da se problemov ne loteva sistematično in neposredno, temveč tako, kot 406 ARS, AS 223, š. 4867, Zapisnik 8. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 26. 6. 1990, Programske usmeritve. 304 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 304 10.10.2013 8:42:18 se pojavljajo. Prizanesla ji ni niti domača ekonomska stroka. Ta ji je očitala, da se je problema premajhne denarne preskrbljenosti gospodarstva lotila zelo neure­ jeno in precej neuspešno, da je bila njena likvidnostna »injekcija« v juniju simbolična, saj ji ni uspelo potegniti likvidnostnih sredstev iz bank in od prebivalstva, kot so to storili v drugih republikah. Nadalje je po sodbi stroke začela prepozno stimulirati izvoz, zadrževati prihodke federacije in se ukvarjati s trošenjem javnega sektorja ter je premalo storila za znižanje obremenitev podjetij. V dobro pa so nosilcem ekonomske politike šteli, da so bili restriktivno razpoloženi, kar je bilo ugodno za dol­ goročno vzpostavljanje večje cenovne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.407 Vlada je na očitke odgovarjala, da so bile finanč­ ne, sistemske in druge možnosti za hitrejše oživljanje in osamosvajanje slovenskega gospodarstva še zelo ome­ jene. V takih razmerah je na gospodarskem področju sledila trem ciljem. Kot je leto dni kasneje napisal njen podpredsednik, je skušala zagotoviti »preživetje gospo­ darstva v razdobju sistemske transformacije«, vzposta­ viti sistem tržnega gospodarstva, postopoma prevzemati gospodarski sistem in širiti področje gospodarske suve­ renosti. Pri prevzemanju pristojnosti za vodenje gospo­ darske politike in pri uvajanju novega gospodarskega sistema naj bi pazila, da z novimi ukrepi ne bi »povzroči­ li nepotrebnih lomov v pogojih gospodarjenja« in izzvali protiukrepov drugih republik, federacije in tujine. Po­ litiko »gospodarskega preživetja« je Mencinger predsta­ vil kot pragmatično prilagajanje političnim odločitvam, zvezni gospodarski politiki, dogajanjem v Jugoslaviji in svetu. S tako politiko bi morali obdržati pri življenju čim več podjetij ne glede na njihove rezultate. Taka politika je bila po njegovem najboljša izbira, saj so bili makroe­ konomski okviri, v katerih je takrat delovalo slovensko gospodarstvo, vse prej kot normalni.408 V skladu s politiko preživetja je vlada z ekonomsko političnimi ukrepi še nekaj mesecev podpirala gospo­ darski program predsednika zvezne vlade Anteja Mar- 407 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 596-597. 408 Prav tam, str. 595-596. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 305 305 10.10.2013 8:42:18 kovica. Avgusta 1990 je s posebnim memorandumom opozorila zvezno vlado na odmike pri uveljavljanju sta­ bilizacijskega programa in zahtevala popravke, ki bi ga lahko še obdržali pri življenju. Ker iz Beograda ni bilo ustreznega odgovora, se je slovenska vlada odločila, da bo začela sama sprejemati ukrepe za zaščito svojega go­ spodarstva, tudi na področjih, kjer še ni imela potreb­ nih pristojnosti.409 Na začetku junija sta Mencinger in Kranjec predstavila predloge ukrepov za oživitev gospo­ darstva in preprečitev socialne »eksplozije«. Razdelila sta jih v tri skupine. V prvi so bili ukrepi za preprečitev stečajev, v drugi ukrepi za zmanjšanje obremenitve go­ spodarstva s fiskalnimi in drugimi dajatvami in prispev­ ki, v tretji pa ukrepi za povečanje pristojnosti vlade na področju politike plač in nadzora nad njihovim izpla­ čilom.410 Največ pozornosti je vlada namenila ukrepom za preprečevanje stečajev. Predvidela je več oblik: od­ laganje plačila obveznosti v republiški proračun, daja­ nje vladnega poroštva in imenovanje strokovnih ekip za pripravo sanacijsko-razvojnih programov in programov prestrukturiranja podjetij. Možnost odloga plačil dav­ kov in prispevkov podjetij, ki jim je zaradi dolgotrajne insolventnosti grozil stečaj, je vlada uporabila le v izje­ mnih primerih. Od maja do oktobra jih je bilo le štiri­ deset.411 Tako sta sanacijsko-razvojno prestrukturiranje in dokapitalizacija postali najbolj izpostavljeni nalogi v politiki oživljanja in preživetja slovenskega gospodar­ stva. Na seznamu podjetij oziroma poslovnih sistemov, ki jim je v obravnavanem času kazalo naj slabše in jih je pred stečajem lahko rešila le znatna državna pomoč, so bile čisto na vrhu Slovenske železarne.412 V podobno težkem finančnem položaju kot Slovenske železarne so 409 A RS, AS 223, šk. 4877, Zapisnik 50. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 8. 1. 1991. 410 ARS, AS 223, šk. 4865, Zapisnik 3. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 7. 6. 1990, Preprečitev zloma. 411 ARS, AS 223, šk. 4872, Zapisnik 29. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 24. 10. 1990. Ocena stanja v gospodarstvu Republike Slovenije s predlogi ukrepov za ure­ ditev razmer na posameznih področjih. 412 Izgube koncerna, ki so sredi leta 1990 znašale 150 milijonov mark, so naraščale tako hitro, da je jeseni leta 1990 vlada začela resno razpravljati o tem, ali je njegova sanacija sploh smiselna. - ARS, AS 223, šk. 4871, zapisnik 28. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 18. 10. 1990, Kritični gospodarski položaj Slovenskih železarn in možne rešitve. 306 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 306 10.10.2013 8:42:18 se znašli še Elan, Litostroj, TAM, Gorenje, rudnik svinca Mežica in še več drugih »paradnih konjev« slovenskega gospodarstva. V času od 7. maja do 3. oktobra je vlada v 51 razvojno sanacijskih programov preusmerila 1302 milijona din (186 milijonov mark). Za 31 sanacijskih programov pa postopek preverjanja še ni bil dokončan oz. jih vlada še ni obravnavala.413 Ta sredstva so pre­ cej omilila finančne probleme dela slovenskega gospo­ darstva, niso pa olajšala problema podkapitaliziranosti pretežnega dela razvojno perspektivnih podjetij.414 Problem tekoče likvidnosti je vlada najprej blažila tako, da je omogočila neposredno zadolževanje sloven­ skih podjetij v tujini, odkupila je del iraškega dolga, oktobra pa je zmanjšala odstotek nakazil federaciji.415 Novembra se je lotila problema pospeševanja izvoza na konvertibilno območje. Za subvencioniranje izvoza je iz­ dala republiške obveznice v dinarski protivrednosti za 220 milijonov mark. Na začetku decembra je z zakonom o intervencijah v gospodarstvu napravila nov korak v tej smeri. Z njim je sredstva, ki so bila namenjena po­ speševanju razvoja, sanaciji podjetij in plačilu njihovih zapadlih poroštvenih obveznosti, v prvi vrsti nameni­ la izvozno nadpovprečno usmerjenim podjetjem v črni in barvni metalurgiji, kovinski, elektro, lesni in tekstil­ ni industriji. Decembra si je vlada zagotovila dodatna sredstva s posojilom, ki ga je prek Ljubljanske banke najela pri svetovni banki. Predvideno je bilo, da bo ta sredstva namenila programom za varčevanje z energijo in za varstvo okolja.416 Nekaj uspehov je dosegla tudi na področju plač. Skrbno je nadzorovala njihovo gibanje, zato ji je bolj kot v drugih jugoslovanskih republikah 413 Od večjih podjetij so Slovenske železarne prejele 175 milijonov din, Iskra 160,6, Gorenje 143,5, TAM 175, Metalna in Litostroj pa vsak po 70 milijonov din. 414 Analiza SDK je pokazala, daje s področja industrije in rudarstva med 707 veliki­ mi in srednjimi podjetji podkapitaliziranih 248 ali 35,1 % podjetij, ki so zaposlovala 44 % vseh delavcev v omenjeni panogi. Povprečni delež trajnega kapitala v teh pod­ jetjih je bil 32,2 %, kar je bilo znatno pod mejo 50 %, kije predstavljala ločnico med dobro in podkapitaliziranostjo. 4LS Od 15. oktobra 1990 je vlada zadržala 50 % prihodkov temeljnega prometnega davka, ki so pripadali federaciji, od 23. oktobra je Slovenija zadržala vse prihodke temeljnega prometnega davka, od 6. decembra 1990 pa vse prihodke, ki so pripadali federaciji. 416 ARS, AS 223, šk. 4930, Zapisnik 41. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 7. 12. 1990. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 307 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 307 10.10.2013 8:42:18 uspelo ustaviti preveliko rast plač. Omeniti je treba tudi zbiranje dodatnih sredstev za pomoč brezposelnim. Tudi uresničevanje drugega programskega cilja vlade, to je zmanjševanje pristojnosti zvezne države, je ostalo na pol poti. Kljub številnim pogovorom Predsed­ stva SFRJ z vodstvi republik in avtonomnih pokrajin le­ ta 1990 ni prišlo do dogovora o bodoči ureditvi odnosov v Jugoslaviji. Zvezni organi so ob podpori posameznih republik vztrajali pri federativni ureditvi. Po zamisli, ki jo je Predsedstvo SFRJ predstavilo sredi oktobra, bi ob­ močje ZRJ ostalo enotno gospodarsko območje z eno­ tnim trgom, enotnim monetarnim, deviznim, carinskim in bančnim sistemom, s skupno politiko ekonomskih odnosov s tujino, skupno razvojno politiko in strategi­ jo znanstveno-tehničnega razvoja. Federacija bi urejala lastninska, obligacijska in še nekatera druga razmerja, odločanje s konsenzom republik je bilo predvideno le za tista vprašanja, za katera bi se med sprejemanjem usta­ ve ugotovilo, da so življenjskega pomena za republike.417 V teh razgovorih se je Slovenija, tako kot Hrvaška, zavzemala za konfederalno ureditev. Hkrati pa so nje­ ni predstavniški in izvršni organi od maja 1990 naprej pospešeno sprejemali deklaracije in druge akte, ki so širili prostor republiške suverenosti, omejevali veljav­ nost zveznih zakonov in poudarjali načelo samoodločbe. Prepletanje dveh v bistvu nasprotujočih si procesov ni bilo samo posledica poglabljajoče se gospodarske krize in centralističnih teženj Beograda, temveč tudi dejstva, da sredi leta 1990 v Sloveniji ni bilo enotnih pogledov na urejanje njenih odnosov znotraj Jugoslavije. Vladi kot celoti je bila, tako kot tudi posameznim političnim strankam, bližja zamisel o konfederaciji oziroma med­ državna zveza po vzoru Beneluxa. V tovrstni zvezi bi bilo prilagajanje jugoslovanski zakonodaji in odvajanje sred­ stev v zvezni proračun minimalno, zagotavljala pa bi, da ne bi po nepotrebnem in premočno prizadeli slovenske­ ga gospodarstva in prebivalstva, se pravi, da mu ne bi prezgodaj zaprli dostopa do zveznih deviznih, blagovnih in drugih rezerv, ogrozili veljavnosti mednarodnih spo­ razumov in prekinili gospodarskih tokov s tujimi trgi. 417 Prav tam, str. 575-579. 308 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 308 10.10.2013 8:42:18 Po njihovi oceni za izstop iz zveznega pravnega siste­ ma, zlasti gospodarskega dela, še niso bile ustvarjene razmere, zato bi bilo ustrezneje, če bi do (morebitne) medrepubliške pogodbe vsaj gospodarske zadeve urejali na »pragmatičen način, od primera do primera, seveda ob jasnih usmeritvah skupščine Republike Slovenije«.418 Vlada kot celota se je torej opredelila za postopno, dol­ goročno osamosvajanje gospodarskega področja in za previdnost pri trganju vezi slovenskega gospodarstva od jugoslavije. Radikalni del vlade in politike je nasprotoval kon­ federaciji. Po njihovem bi odločitev za konfederacijo samodejno pomenila sprejemanje zvezne gospodarske politike in prepuščanje vseh pobud zvezni vladi. Pre­ dlagali so čimprejšnji sprejem deklaracije o razglasitvi samostojnosti slovenske države in sprejem zakonov, ki bi zveznim jugoslovanskim organom odvzeli vse pri­ stojnosti v Sloveniji. Vodilni ekonomisti, nekateri so bili tudi v vladi, so menili, da je zahteva po gospodarski iz­ ločitvi slovenskega gospodarstva iz jugoslovanskega z ekonomskega vidika sporna in nesprejemljiva. Tudi na­ povedi posameznih gospodarstvenikov, ki so bile pred­ stavljene javnosti, niso bile v prid radikalnim posegom v gospodarsko življenje. Opozarjale so, da je vse preveč »če-jev«: če zvezna vlada od deviznih rezerv, ki jih ima v tujini, ne da Sloveniji nič, če Slovenija ne bi mogla raču­ nati na bencin in nafto iz blagovnih rezerv, če ne vklju­ čijo slovenske banke v program sanacije itn. Še posebej zaskrbljujoča pa je bila ocena Zavoda RS za družbeno planiranje o gospodarskih posledicah zapiranja trgov blaga in storitev v drugih republikah.419 Prvo področje, na katerem je začela Slovenija de- 418 ARS, AS 223, šk. 6346, Zapisnik 4. seje koordinacijske komisije Izvršnega sveta skupščine RS, 22 .6. 1990, Informacija o uresničevanju prednostne uporabe repu­ bliškega zakona pred zveznim zakonom. 419 Sredi leta 1990, ko je bila ta ocena predstavljena vladi, je delež domače potrošnje slovenske proizvodnje (reprodukcijska, osebna, investicijska in splošna) predsta­ vljal 52 % končne potrošnje, 18 % je bilo izvoza, okoli 30 % proizvodnje je Slovenija prodala v druge republike. Če bi prišlo do popolnega izpada prodaje v te republike, bi se zmanjšal obseg slovenske proizvodnje za 37,25 %. Zavod je izračunal, da v tem primeru te proizvodnje ne bo mogoče nadomestiti niti z izvozom niti s preusmeritvijo v druge programe, temveč bo treba ta del proizvodnje ustaviti. - AS, 223, šk. 4865, Zapisnik 3. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 7. 6. 1990, Informacija o nekaterih problemih izvajanja finančnih obveznosti Republike Slovenije do federacije. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 309 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 309 10.10.2013 8:42:18 jansko uresničevati svoje interese, so bile njene finanč­ ne obveznosti do proračuna federacije in sklada federa­ cije za pospeševanje razvoja manj razvitih republik in AP Kosovo. Tabela 54: Ocena prilivov in odlivov sredstev iz Republike Slovenije v federacijo v letu 1990420 V milijon din Struktura v % A. OBVEZNOSTI RS DO ZVEZNEGA PRORAČUNA: SKUPAJ 19.791 100 Od tega: Temeljni prometni davek 6883 34,8 Posebni prometni davek za JLA 2854 14,4 Kotizacija federaciji 785 4,0 Carine in druge uvozne dajatve 9200 46,5 Zvezne upravne takse 69 0,3 B. PRILIVI SREDSTEV IZ ZVEZNEGA PRORAČUNA V RS: SKUPAJ 4702 100 Od tega: Zvezne izvozne stimulacije 2700 57,4 Prihodki SPIZ za pokojnine borcev in invalidov 721 15,3 Intervencije v gospodarstvu in ostalo 1281 27,2 C. NETO OBVEZNOSTI RS DO ZVEZNEGA PRORAČUNA: 15089 7,6 Iz taktičnih razlogov se je vlada najprej lotila ob­ veznosti do sklada federacije. Republiška skupščina je 13. junija podprla predlog, po katerem je Slovenija »pre­ nehala« poravnavati obveznosti do tega sklada za leto 1989, obveznosti za leto 1990 pa je več kot prepolovila in ustavila dogovarjanje o novih naložbenih projektih.421 420 ARS, AS 223, šk. 4872, Zapisnik 31. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 31. 10. 1990. 421 Obveznost Republike Slovenije za leto 1990 je znašala 1610,2 milijona din, od tega za združevanje sredstev 888,7 milijona din in za obvezno posojilo 721,5 milijo­ na din. V prvih štirih mesecih leta 1990 je Slovenija vplačala 125,5 milijona din za obvezno posojilo in 71,4 milijona din za združevanje, skupaj 196,9 milijona din. S 310 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 310 10.10.2013 8:42:18 V veljavi so ostale obveznosti oziroma samoupravni spo­ razumi o združevanju dela in sredstev za posamezne programe v Črni Gori, Bosni in Hercegovini ter Make­ doniji, za katere je potem julija republiška koordinacija odobrila nakazilo sredstev.422 Junija 1990 so na sejah slovenske vlade namenili več pozornosti uveljavitvi konfederalnega položaja Re­ publike Slovenije v Jugoslaviji. Vlada je postavila go­ spodarsko področje kot eno od treh temeljnih področij, ki jih je treba na novo opredeliti. Pri obravnavi minimal­ nih funkcij konfederacije na tem področju se je omejila na carinsko, ekonomsko in monetarno unijo.423 Junija je slovenska vlada v pogajanjih o novih gospodarskih odnosih zahtevala od zvezne vlade devalvacijo dinaija, zmanjšanje zveznega proračuna, prost pretok blaga in storitev, omejitve primarne emisije in vpliv nanjo, odpo­ ved centraliziranemu zdravljenju bančnega sistema in centralizaciji neposrednih davkov ter sprotno določanje plačnikov dolgov v tujini. Julij je bil s stališča naše obravnave še posebno na­ bit z dogodki in premiki. Skupščina je potrdila usmeritev oziroma elemente za konfederalno pogodbo, s čimer je spodbudila ostre razprave tudi izven skupščinskih klopi. Jedro ugovorov je bilo, da je razlika med posameznimi deli Jugoslavije prevelika, da bi bila lahko dobra podla­ ga za oblikovanje skupne monetarne unije in skupnega trga. Razlika v gospodarski razvitosti med Kosovom in Slovenijo je bila 1:7, medtem ko je bila v Evropski sku­ pnosti razlika med najmanj in najbolj razvito državo 1:3. Tega meseca je skupščina sprejela predlog Pred­ sedstva RS, da se začne postopek za sprejem nove usta­ ve Republike Slovenije. V njem je bilo zapisano, da bo nova ustava izražala polno ekonomsko suverenost sa­ mostojne Slovenije in bo predstavljala uresničitev na­ čela samoodločbe, izražene s sprejemom deklaracije o tem je bila predvidena obveznost do Sklada federacije izpolnjena 36,7 % pri obve­ znem posojilu in 24,1 % pri združevanju. 422 Koordinacijski odbor pri GZS je 3. julija odobril združevanje sredstev slovenskih podjetij v 7 programov v Makedoniji, 4 v Bosni in Hercegovini in 2 v Črni gori. 13 julija pa še za 5 programov v Bosni in Hercegovini. 423 AS, 223, šk. 6346, Zapisnik 4. seje koordinacijske komisije Izvršnega sveta skupščine RS, 22. 6. 1990, Izdelava projekta uveljavitve konfederalnega položaja Republike Slovenije v Jugoslaviji. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 311 311 10.10.2013 8:42:18 suverenosti države Republike Slovenije. Po njej je moral gospodarski sistem temeljiti na ustavi Republike Slo­ venije, zvezni predpisi pa bodo veljali le, če ne bodo v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Splo­ šno navdušenje je za kratek čas zmotilo le pisanje enega vodilnih in vplivnih slovenskih ekonomistov Velimirja Boleta, ki je bil zgrožen nad dejstvom, da so v razpravi v republiški skupščini le trije poslanci opozorili na iz­ razito kvarne materialne posledice deklaracije, ostalih poslancev pa te niso zanimale oziroma so menili, da jih ne bo. Boleje v članku, ki ga je objavilo Delo, izpostavil, da bi takojšnja razglasitev denarne suverenosti zelo pri­ zadela slovensko gospodarstvo. S tem bi slovensko go­ spodarstvo za nekaj časa ostalo brez možnosti dostopa do večine tujih kreditov in z majhnimi deviznimi rezer­ vami, ki ne bi zadoščale za tekoče poslovanje in bi poleg tega ustavile uvoz potrošnega in drugega blaga, kar bi povzročilo splošno pomanjkanje. Na tujo pomoč in vla­ ganja se ne bi smeli zanašati, kot tudi ne na denarno pomoč slovenskih izseljencev. Izhod bi bil le večji izvoz, česar pa ne bo mogoče doseči v kratkem času, politika izvoza za vsako ceno, ki je veljala v letih 1982-1985, pa z ekonomskega stališča ni sprejemljiva.424 Konec avgusta je zasnutek konfederalne pogodbe, ki jo je pripravila vlada, obravnavalo Predsedstvo Re­ publike Slovenije. Po besedah ministra Lojzeta Janka je bilo njihovo izhodišče kar »najbolj mehka ali rahla zveza, na nekaterih področjih pa so (bili) podani tudi elementi tesnejših povezav«. V taki razporeditvi je bilo gospodarstvo ključno in tudi za druge dele države naj­ bolj sprejemljivo področje, nova opredelitev skupnih ekonomskih interesov pa prednostna naloga. Po mne­ nju avtorjev tega dokumenta je bilo še največ možnosti za dogovor o svobodni trgovinski coni, kar je pomenilo, da znotraj konfederacije med državami ne bi bilo carin. Za enotni trg po njihovem mnenju ni bilo stvarnih po­ gojev, saj so si bili posamezni deli preveč »narazen«. Kot so opozarjale 45-letne izkušnje, je bila tudi monetar­ na unija zelo vprašljiva. Vprašanje skupne politike na 424 Delo, 21. 7. 1990, Slovenski gospodarski trenutek in cena »zlahka obljubljene hitrosti«, str. 20. 312 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 312 10.10.2013 8:42:18 področju temeljne infrastrukture (promet, zveze, ener­ getika) pa tudi način odpravljanja razlik med članica­ mi konfederacije in s tem v zvezi oblikovanje posebnih skladov so pustili še odprto. V razpravi je tudi pred­ sednik Predsedstva RS Milan Kučan poudaril, da bodo ključni razlogi za ali proti konfederaciji zagotovo gospo­ darski. Ekonomski interes je imel po njegovem širšo »dimenzijo« tudi zato, ker je bil povezan z vstopanjem v evropske integracije in ustanove. Šlo je torej za oceno, ali bodo posamezne države na jugoslovanskem ozemlju lažje skupaj premostile razlike, si ustvarile boljše raz­ mere za kasnejši sprejem ob pogojih, ki jih bo postavi­ la Evropska skupnost vsaki republiki posebej ali vsem skupaj, ali pa bo lažje, če bo vsaka država poskušala to doseči sama. V razpravi so se dotaknili tudi razgovo­ ra slovenskih predstavnikov pri predsedniku zveznega izvršnega sveta. Slednji je namreč opozoril, naj dobro premislijo, preden se bodo podali na pot osamosvojitve, saj bo Slovenija v tem primeru izgubila možnost črpanja skupnih deviznih in blagovnih rezerv in emisije denaija. To je z drugimi besedami pomenilo, da bo ostala brez deviz, nafte, bencina in gotovine. Na tej seji je bil spre­ jet sklep, da bo posebna skupina pripravila nov predlog »elementov« konfederalne pogodbe.425 Posebna vladna skupina je v kratkem času izde­ lala elaborat z naslovom možni elementi konfederalne pogodbe, tako da ga je vlada obravnavala že v prvih dneh septembra. V njem je bilo gospodarsko področje opisano kot bistvena sestavina konfederalne pogodbe. Predvidel je skupen trg, usklajevanje skupne politike oziroma pravil na področju gospodarske infrastrukture, konkurence, dumpinga in državnih subvencij ter finan­ ciranje delovanja federacije v obliki kotizacije. Vsaka članica naj bi imela svoj carinski sistem in valuto ter svoja gospodarska predstavništva v tujini. V razpravi so imeli ministri največ pomislekov do uveljavitve carin­ ske unije, češ da bi bilo s tem onemogočeno polno uve­ ljavljanje slovenskih interesov. Lojze Janko je opozoril, da je prišel čas, ko mora vlada svoje naslednje korake skrbno pretehtati, jih »jasno izdelati« in jih skriti pred 425 ARS, AUPRS, Zapisnik 13. seje Predsedstva skupščine RS, 29. 8. 1990. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 313 313 10.10.2013 8:42:18 javnostjo, sicer bo zvezna vlada lahko ukrepala prej, preden bo Slovenija na to pripravljena. »Kaj bo,« se je vprašal Janko, »če Srbi začnejo tiskati dinarje in jih za­ menjajo za marke, potem Slovenija ne bo dobila nič od deset milijard deviznih rezerv. Ker do njih ne more. Kaj bo, če ničesar ne dobimo iz blagovnih rezerv?«426 Septembra so bili v ospredju tudi predlogi zvezne­ ga izvršnega sveta za spremembe zakonov na področju proračunskih dohodkov, monetarne, kreditne in devi­ zne politike. Slovenija jih ni mogla podpreti, saj so po­ menili še večjo davčno obremenitev slovenskega gospo­ darstva in zmanjšanje možnosti za pridobitev deviznih in dinarskih sredstev iz zveznih skladov. Vladaje skup­ ščini predlagala, naj jih njeni predstavniki ne podprejo. Na začetku oktobra se je težišče osamosvojitvenih prizadevanj premaknilo na sprejem ustavnih dopolnil od XCVI do XCVIII. S tem ustavnopravnim dejanjem je skupščina omejila veljavnost zveznih predpisov in tudi zvezne ustave na slovenskem ozemlju. Po določi­ lih ustavnega dopolnila XCVI se je Slovenija v celoti, enostransko in dokončno izločila iz pravnega reda ju­ goslovanske federacije, čeprav je v prehodnem obdo­ bju še ohranila zvezne predpise ureditev iz amandmaja XCVI«.427 Na podlagi tega dopolnila je bil sprejet ustavni zakon, ki je določil zvezne zakone, ki v Sloveniji niso več v veljavi. V istem mesecu je bila sprejeta odločitev o (ne)poravnavi obveznosti do zveznega proračuna za le­ to 1990428 in sprejeta zasnova gospodarske politike za naslednje leto. Težišče je bilo na zagotavljanju večjega izvoza, reševanju težav elektrogospodarstva in premo­ govništva in na nadaljevanju procesa prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, pri čemer naj bi opuščali sa­ nacijo energetsko, surovinsko in ekološko ekstenzivnih 426 ARS, AS 223, šk. 4869, Zapisnik 19. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 6. 9. 1990. 427 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 569. 428 Po sprejemu dopolnilnega predloga ZIS k osnutku zakona o skupnem obsegu do­ hodkov proračuna federacije za leto 1990 je znašala obveznost Republike Slovenije 19,7 milijarde din (odliv temeljnega prometnega davka, posebni prometni davek za JLA, kotizacija federacije, carine in uvozne dajatve, zvezne upravne takse), kar je znašalo 10 % očiščenega BDP Republike Slovenije. Ob upoštevanju, da seje določen del vrnil v Slovenijo, je to pomenilo neto odliv iz Slovenije več kot IS milijard din ali 7,6 % očiščenega BDP Slovenije. 314 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 314 10.10.2013 8:42:18 programov z nizko dodano vrednostjo, pospeševali pa tržno zanimive programe in uvajanje novih tehnologij. Med prednostnimi nalogami so bile še omejevalna po­ litika pri osebnih dohodkih in javni porabi, povečanje akumulativnih sposobnosti gospodarstva z zadolževa­ njem v tujini, pomoč brezposelnim in uvajanje tržnih pravil v stanovanjsko in komunalno gospodarstvo.429 Vlada je imela še najmanj uspeha pri uresničeva­ nju tretje programske naloge - ustvaijanju razmer za vzpostavitev »normalnega«, tržnega gospodarskega sis­ tema. Kot je večkrat povedal podpredsednik vlade, so bila prizadevanja na tem področju omejena na zakono­ dajne pobude in pripravo zakonskih predlogov za davč­ no zakonodajo zaposlovanja in privatizacije.430 Konec leta 1990 je vlada na osamosvojitvenem po­ dročju dosegla velik uspeh. Sprejeta je bila odločitev o izstopu Slovenije iz jugoslovanske skupnosti. Sredi je­ seni je slovenska osamosvojitvena strategija zahtevala nov premislek. Vse bolj očitno je postajalo, da konfede­ racija ni več uresničljiva. Bistvo takratnih iskanj in pro­ tislovij je še najbolje predstavil Janko Lorenci v članku, ki ga je objavilo Delo. Zapisal je, da je psiha povpreč­ nega slovenskega politika naravnana konfederalno, če­ prav konfederacija ni več uresničljiva, saj Srbija s tem ne bo nikoli soglašala. Tudi če bi se začeli pogajati, bi to trajalo predlogo, zlasti z gospodarskega stališča, ki je bilo po njegovem »ključna materialna točka resnič­ ne samostojnosti«. Gospodarski razlogi so bili torej tudi za Lorencija tisti, ki so vodili Slovenijo v popolno osa­ mosvojitev. Slednje je zahtevalo premislek slovenske osamosvojitvene strategije. Kajti, kot je zapisal Lorenci, »slovenska skupščina pospešeno sprejema zakone, ki razveljavljajo pristojnosti zveznih teles. Toda tečaj di­ narja še vedno določajo v Beogradu ...«431 Novembra je vlada obravnavala več elaboratov, ki so analizirali različne vidike osamosvajanja Slovenije. Največ pozornosti je bil deležen elaborat Samostojna 429 ARS, AS 223, šk. 4872, Zapisnik 29. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 24. 10. 1990, Ocena stanja v gospodarstvu Republike Slovenije s predlogi ukrepov za ure­ ditev razmer na posameznih področjih. 430 ARS, AS 223, šk. 4879, Zapisnik 58. seje Izvršnega sveta RS, 7. 2. 1991. 431 Delo, 29. 9. 1990, Generacija mečkačev?, str. 17. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 315 potdoslovenskenarodnogospodarskesuverenosti_kor4.indd 315 10.10.2013 8:42:18 Slovenija: zakaj, čemu, kako? V njem so bili nanizani in argumentirani štirje bistveni razlogi za gospodar­ sko osamosvojitev. Prvi je bil razpad pravnega in eko­ nomskega sistema ter očitna nemoč zveznih organov, da prispevajo k izhodu iz globoke krize, v kateri je bila Jugoslavija. Zaradi tega in zaradi prenašanja najtežjih bremen uresničevanja protiinflacijskega in stabiliza­ cijskega programa na slovensko gospodarstvo (in tudi lastnih razvojnih napak) je bilo le-to tik pred tem, da se znajde v brezizhodnem položaju. Drugi razlog je bil jugoslovanski institucionalni okvir, ki ni dopuščal sa­ mostojnega ukrepanja, ko je šlo za obrambo življenjskih interesov slovenskega gospodarstva. Tretji razlog je bi­ la ugotovitev, da bo Slovenija gospodarsko in razvojno preživela le, če se vključi v evropski gospodarski prostor in sprejme evropski način upravljanja z gospodarstvom. Četrti razlog je bilo prepričanje, da bo gospodarska osa­ mosvojitev omogočila hitrejšo vzpostavitev normalnega gospodarskega sistema, samostojno ekonomsko politi­ ko, normalne kapitalske povezave s svetom, boljšo izra­ bo geografskega položaja, učinkovitejšo izrabo razvojnih zmogljivosti, hitrejše prilagajanje evropskim pravilom gospodarjenja in prenehanje vzdrževanja drage zvezne države. V zaključku je elaborat obravnaval tveganja kot sestavni del osamosvojitvenega procesa. Predpostavil je visoko stopnjo tveganja, saj je bilo pričakovati burno reakcijo federacije in ostalih delov Jugoslavije, pa tudi drugih držav in mednarodnih finančnih ustanov. Na­ povedal je, da bo vlada v času od razglasitve rezultatov plebiscita do osamosvojitve skupaj z drugimi oblastnimi organi delovala tako, da se bo izognila posledicam, ki bi nastale ob takojšnji enostranski prekinitvi vezi z Jugo­ slavijo.432 Ob predlogu zakona o plebiscitu je vlada predsta­ vila dokument z naslovom Osamosvajanje Slovenije, s katerim je nadgradila problematiko osamosvajanja ter jasno in odločno napovedala odhod Slovenije iz jugo­ slovanske skupnosti. Uvodni del je bil namenjen na­ čelnim razlogom za osamosvojitev. Najpomembnejši so bili: federalni institucionalni okvir, ki Sloveniji ni do- 432 ARS, AS 223, šk. 4875, Samostojna Slovenija: zakaj, čemu, kako, 30. 11. 1990. 316 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 316 10.10.2013 8:42:18 puščal samostojnega ukrepanja, ko je šlo za njene go­ spodarske interese, in velike gospodarske razlike med posameznimi deli države. Sledili so počasnost Jugosla­ vije pri vključevanju v evropske povezave in onemogo­ čanje republikam, da to storijo same, in končno neu­ strezna politika zaposlovanja. V drugem delu je doku­ ment obravnaval prednosti in slabosti osamosvojitve. Z gospodarskega vidika bi osamosvojitev na eni strani omogočila hitrejše vzpostavljanje normalnega gospodar­ skega sistema, navezovanje tesnejših kapitalskih stikov z razvitim svetom, učinkovito izrabo lastnih razvojnih možnosti in prenehanje vzdrževanja drage zvezne dr­ žave. Z osamosvojitvijo bi se zmanjšali stroški državne uprave. Za financiranje federacije bi morala Slovenija leta 1991 nakazati 17,5 milijarde din, če pa bi te zadeve opravljala njena administracija, bi stroški znašali med 10 in 14 milijardami din. Po drugi strani pa bi se zaradi osamosvojitve povečali stroški za vzpostavitev lastnega gospodarskega sistema in ustanov. Sledila bi izguba ju­ goslovanskega trga in zunanjetrgovinskih vezi, ki jih je vzpostavila Slovenija prek zveznih podjetij in ustanov, pa tudi izguba premoženja v drugih delih države. Glede prekinitve gospodarskih tokov z drugimi deli Jugosla­ vije se je vlada zanašala prvič na to, da je slovensko gospodarstvo realiziralo le dobro tretjino prodaj v Ju­ goslaviji, nabave pa so znašale eno četrtino, in drugič na to, da je slovensko gospodarstvo najbolj vezano na hrvaško. Vlada je upala, da se vsi stiki ne bodo preki­ nili, če bodo v Sloveniji ravnali »razumno«. Če pa bi se to vendarle zgodilo, je izračunala, da bi se slovenska proizvodnja morala zmanjšati za okoli 35 odstotkov, pri 50-odstotnem izpadu prodaj na jugoslovanske trge pa za 19 odstotkov. Problem izpada nabave in tudi nafte bi rešili z večjim uvozom. Poleg notranjih naj bi osamo­ svojitev povečala tudi zunanje težave. Prišlo bi do tuje blokade finančnih tokov zaradi skupnih jugoslovanskih dolgov, do zmanjšanja zanimanja tujih vlagateljev, pa tudi do večje nenaklonjenosti mednarodnih denarnih ustanov. Ta dokument se je končal s stavkom: tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo? - Tvegati!433 433 Delo, 8. 12. 1990, Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo?-Tvegatil, GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 317 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 317 10.10.2013 8:42:18 Koordinator za pripravo gradiva Samostojna Slovenija Igor Bavčar je na seji vlade povedal, da Demos zahte­ va, da se osamosvojitev izvede v šestih mesecih, to je do začetka naslednjega poletja. Menil je, da bo uresni­ čitev cilja še posebno odvisna od tega, »kako spretno bodo balansirali v času po plebiscitu, kot tudi od stvari, ki jih ne morejo predvideti, to je reakcije Jugoslavije in tujine«.434 Do plebiscita je vlada tudi že obravnavala možnosti za osamosvojitev na posameznih gospodarskih podro­ čjih. Med njimi je bilo najpomembnejše denarno. Prvo besedilo je napisal Cvetko Kobal. Končni elaborat o de­ narni politiki in centralni banki pa je pripravila Narodna banka Slovenije in ga decembra poslala vladi. V njem je izpostavila zahtevne naloge in probleme, povezane z uresničevanjem temeljnih vsebin lastnega denarnega sistema. Poleg tega, da materialnih priprav ni bilo mo­ goče prikriti, sta bila pred vlado najtrša oreha: uvedba lastnega denarja in vzpostavitev odnosa nove nacional­ ne valute do tujih valut.435 Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je bil 23. decembra 1990, je samo potrdil odločitev o samostojni slovenski poti. Sprejem ustavne­ ga dopolnila ХС1Х k slovenski ustavi, temeljne ustav­ ne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije po plebiscitni odločitvi in ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine so bili zadnji kora­ ki odcepitve Republike Slovenije od državne in ustav­ nopravne ureditve Jugoslavije. Določila navedenih za­ konskih predpisov so odrejala, da Republika Slovenija sama ureja vse odnose znotraj republike kot tudi od­ nose z drugimi jugoslovanskimi republikami, državami in mednarodnimi organizacijami. Po plebiscitu je vlada sporočila, da je gospodarsko osamosvojitev postavila za svoj prvi cilj. str. 21. 434 ARS, AS 223, šk. 4875, Zapisnik 40. seje Izvršnega sveta RS, 30. 11. 1990. 435 ARS, AS 223, šk. 4876, Zapisnik 45. seje Izvršnega sveta skupščine RS, 18. 12. 1990, O denarni politiki, centralni banki in tovrstnih elementih suverenosti Repu­ blike Slovenije. 318 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 318 10.10.2013 8:42:18 Čas premišljenih dejanj: l.januar- 25. junij 1991 Januarja 1991 seje začelo najpomembnejše obdo­ bje izstopanja slovenskega gospodarstva iz jugoslovan­ skega, kije trajalo do 26. junija tega leta. Gospodarske razmere se v prvi polovici leta 1991 niso popravile, »de­ presivno« stanje slovenskega gospodarstva se je nada­ ljevalo. Industrijska proizvodnja je padla na raven leta 1980, izgube podjetij so bile šestkrat večje od akumula­ cije. V rdečih številkah je bilo skoraj 2000 podjetij. Obseg blagovne menjave s tujino je zelo zaostal, za­ loge so upadle. Število brezposelnih se je približalo šte­ vilki 50.000. Podjetja niso imela niti dela niti denarja, zato so zahtevala pomoč države. Investicij skorajda ni bilo več, gospodarski tokovi so usihali, začel se je boj za preživetje. Maja 1991, tik pred desetdnevno vojno, so se nekatera gospodarska gibanja začasno normalizi­ rala. Industrijska proizvodnja je prešla iz zmanjševanja v stagnacijo, konvertibilni izvoz je začel rasti, uvoz pa padati, tako da je bil izvoz večji od uvoza. Plače so no­ minalno stagnirale, relativna likvidnost gospodarstva se je povečala. V predstavitvi gospodarske politike za leto 1991 se je podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger najdlje ustavil pri politiki preživetja. Poudaril je, da se je treba sprijazniti s tem, da ekonomska politika ne bo mogla vplivati na dogajanja v slovenskem gospodarstvu. Na­ povedal je pragmatične korake v negotovih okoliščinah, prilagajanje razmeram in iskanje rešitev za vsakodnev­ ne probleme. Uresničevanje te politike je povezoval s GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 319 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 319 10.10.2013 8:42:18 prerazporeditvijo davčnih bremen, uvajanjem javnega dolga, dejavnejšo denarno, tečajno, zunanjetrgovin­ sko in zaščitno politiko in z nadaljevanjem strukturnih sprememb.436 Podrobnejšo vizijo gospodarske oživitve je vlada predstavila marca 1991 v dokumentu z naslovom Razvojna politika Slovenije na začetku 90-tih. V njem je za ozdravitev slovenskega gospodarstva, zlasti treh njegovih bolezenskih točk (recesije, zaostale tehnologije in uničenega okolja), predpisala recept, ki so ga v dveh desetletjih pred tem poskusili v večini zahodnih držav. Ta je predvidel zmanjševanje stroškov na enoto pro­ dukta, keynesijansko fiskalno politiko (zadolževanje in proračunski primanjkljaj), trdnost valute, zadrževanje rasti plač in povečanje izvoza. Tem nalogam je dodala še prizadevanja za zadržanje jugoslovanskega trga in pri­ dobitev tujega kapitala za nadaljevanje gradnje objek­ tov gospodarske infrastrukture. Kot prednostne nalo­ ge slovenske razvojne politike pa je v tem dokumentu postavila prestrukturiranje gospodarstva, pospešitev organizacijske in tehnološke prenove, ustvarjanje novih delovnih mest in preureditev gospodarske sestave. Pri uresničevanju široko zastavljenega programa gospodarskega preživetja je bila vlada tako kot že v pre­ teklem letu tudi v prvi polovici leta 1991 najuspešnejša pri preprečevanju stečajev podjetij. V ta namen je usta­ novila operativno skupino za preprečevanje stečajev, ki je v glavnem zagotavljala sredstva za izplačilo osebnih dohodkov, medtem ko so se plačila za davke in prispev­ ke v republiški proračun odlagala. Do začetka maja je znesek odloženih prispevkov dosegel milijardo din. Na ta način je vlada umetno zadrževala plaz stečajev, saj si ni mogla privoščiti, da bi ostalo brez dela še okoli 70.000 delavcev. Strategija gospodarskega osamosvajanja je bila opredeljena v vrsti dokumentov, od že omenjenega z na­ slovom Osamosvajanje Slovenije do integralnega projek­ ta osamosvajanja. Slednjega je sestavljalo trinajst pod­ projektov (podsistemov), štirinajsti pa je bil namenjen 436 Delo, 21. 12. 1990, Gospodarska politika 1991: pragmatični koraki v popolnoma negotovih okoliščinah, str. 3. 320 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 320 10.10.2013 8:42:18 nepredvidljivim dejavnostim.437 Njegova prva faza naj bi se končala 30. aprila, druga 31. maja in tretja do 26. junija. V teh dokumentih je bilo gospodarsko osamo­ svajanje osredotočeno na tri področja: na vzpostavljanje lastnega gospodarskega sistema, ureditev ekonomskih odnosov z zvezno državo in povezav s tujino. Na začetku maja 1991 je vlada obravnavala dokument z naslovom Programske teze za gospodarsko samostojnost Sloveni­ je. V prvi vrsti je bil namenjen uveljavitvi novega priva­ tizacijskega koncepta in pravil gospodarjenja po osamo­ svojitvi, v povezavi z njimi pa je obravnaval tudi pogoje za vzpostavitev gospodarske neodvisnosti. Na prvo me­ sto je postavil monetarno neodvisnost, za katero sta bili ključne ustanovitev centralne banke ter uvedba sloven­ skega denarja in sistema deviznega tečaja. Sledili so: sprejem ustrezne makroekonomske politike, finančno prestrukturiranje podjetij z izgubo in prestrukturiranje poslovnih bank. Zadnji pogoj v tem paketu pa je bila privatizacija podjetij z družbeno lastnino.438 Osamosvajanje na področju gospodarskega siste­ ma se je začelo januarja 1991, ko je Slovenija uvedla lasten sistem neposrednih davkov, celjsko podjetje Ce­ tis pa je natisnilo slovenske bone, ki so bili nadomestilo za dinarje do uvedbe lastne valute. Marca je v vladnih krogih prevladalo stališče, da je treba vzpostaviti vse avtonomne monetarne in gospodarske funkcije v repu­ bliki v »paketu«, zato vlada v skupščinsko razpravo še ni poslala predloga zakona o Narodni banki Slovenije.439 Tega meseca je uvedla fleksibilni tečaj dinarja, obliko­ vala začasen »kvazi devizni trg« z uvedbo t. i. evidenčnih deviznih pozicij (EDP) in z njihovim trgovanjem na lju­ bljanski borzi. Konec tega meseca je sprejela proračun in okvir za plačilo kotizacije v zvezni proračun. Na za­ četku aprila je ustavila vsa izplačila v zvezno blagajno. Služba družbenega knjigovodstva Slovenije je poslala gospodarskim organizacijam dopis, v katerem je zah- 437 Gospodarsko plat osamosvajanja so urejali naslednji podsistemi: drugi (gospo­ darski sistem), tretji (gospodarski odnosi s tujino), četrti (finančne povezave s tuji­ no), sedmi (preskrba), osmi (infrastruktura) in deveti (industrija). 438 ARS, AS 223, šk. 4885, Zapisnik 82. seje Izvršnega sveta RS, 13. 5. 1991. 439 Delo, 1. 3. 1991, Devizni trg v Sloveniji naj bi dal tujim valutam realno ceno, str. 3. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 32 1 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 321 10.10.2013 8:42:18 tevala, da od 3. aprila 1991 naprej sredstev za carine in druge uvozne dajatve ne vplačujejo na predpisane račune, temveč jih usmerjajo na njen račun, tako da ostanejo v republiki. Aprila je skupščina sprejela zakon o cenah. Maja je uvedla lastno merilo vrednosti oziroma nadomestno obračunsko enoto (seču), da bi zmanjša­ la negativne učinke inflacije in olajšala uveljavitev la­ stne denarne enote. Istega meseca je vlada poslala v skupščinsko obravnavo sveženj predlogov zakonov, ki so urejali bančno področje, devizno in kreditno poslova­ nje s tujino in carinsko službo. Do petega junija so bili sprejeti vsi ključni zakoni za osamosvojitev, razen zako­ na o republiški upravi.440 Nerešen je ostal tudi problem lastnega denarja. Vlada se je odločila, da bo v preho­ dnem obdobju še nekaj časa ostal v veljavi dinar. Pred koncem leta bi bon kot denarni nadomestek uvedli le, če bi to zahtevala reakcija Narodne banke Jugoslavije. Pričakovala je, da bo bon zdržal štiri do pet mesecev, preden se bo začel »cefrati«. Razlogi za obotavljanje gle­ de uvedbe bonov so imeli stvarno podlago, saj je Hrva­ ška sporočila, da ga ne bo priznala oziroma ne bo poslo­ vala z njim. Tudi Sachs je zahteval, da je treba najprej pripraviti razmere za »zdrav štart« novega denarja. Leta 1991 se je urejanje ekonomskih odnosov z Ju­ goslavijo začelo z memorandumom o stališčih izvršne­ ga sveta Republike Slovenije za urejanje gospodarskih odnosov v Jugoslaviji, ki ga je vlada poslala zveznemu izvršnemu svetu. Bistvo dokumenta je bila ugotovitev, da je Srbija z vdorom v denarni sistem dokončno po­ rušila monetarni sistem države, zvezni izvršni svet je na vdor reagiral prepozno, preveč mlačno, prav tako ni pravočasno sprejel ukrepov za izvedbo programa gospo­ darske stabilizacije. Zaradi tega bo Slovenija sama zače- 440 Sekretariat za državno upravo je po pol leta priprav predvidel več variant za orga­ nizacijsko prilagoditev republiške državne uprave novim pristojnostim in zahtevam, vendar se večina resorjev z njimi ni strinjala. Tudi predlog »male reorganizacije«, ki je predvidel le najnujnejše spremembe, ni dobil podpore. Ko pa je sekretariat vendarle pripravil za vse sprejemljiv predlog zakona o reorganizaciji in delovanju na področju republiških upravnih organov, se je zataknilo v skupščini, saj v enem od skupščinskih zborov zakon ni bil sprejet. Ker je moral biti zakon pred osamosvoji­ tvijo na vsak način sprejet, je sekretariat predlagal kot izhod sprejem skupščinske­ ga sklepa, da se v dveh mesecih pripravi zakon o organizaciji in delu republiških upravnih organov. 322 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 322 10.10.2013 8:42:18 la sprejemati ukrepe za zaščito svojega gospodarstva.441 Januarja 1991 je vlada na seji sklenila, da bo Slovenija v zvezni proračun pošiljala le kotizacijo. Na sestanku pri podpredsedniku republiške skupščine so se slovenski delegati v zborih zvezne skupščine dogovorili, da bodo najbolj dejavni pri delu zveznega zbora, kjer bodo pri obravnavanju ukrepov, povezanih z gospodarskim so­ delovanjem, glasovali v skladu z interesi in potrebami republike. Pri delu v drugih zveznih organih pa bodo sodelovali le pri sprejemanju tistih rešitev, ki so nujno potrebne za minimalno delovanje federacije. Februarja je republiška skupščina sprejela resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ. V vsebinskem pogle­ du je predstavljala predlog, naslovljen na ostale republi­ ke, da se skupno dogovorijo za sporazumno razdružitev države. Poleg tega je bila obvestilo zvezni skupščini, da Slovenija s to resolucijo začenja postopek njene razdru­ žitve. Milan Kučan je na novinarski konferenci povedal, da bo Slovenija prisiljena opraviti razdružitev enostran­ sko, če ponudba ne bo sprejeta. Že prvega aprila je Lojze Janko na seji vlade opozoril, da sporazumna raz­ družitev ne pride več v poštev in da bo do tega dejanja potrebno s federacijo »ohraniti stik«.442 Petega aprila je Jože Mencinger na posvetu slovenske investicijske ban­ ke o investicijskem bančništvu poudaril, da odcepitve oziroma razdružitve Slovenije od Jugoslavije ni mogoče več ustaviti, kot tudi, da bi prehitro osamosvajanje na monetarnem področju pripeljalo do izgube jugoslovan­ skega trga. Glede tiskanja lastnega denarja je menil, da je to odvisno tudi od tega, kdaj jih bodo k temu prisilile druge republike. Maja je vlada razpravljala o izhodiščih za pogajanja s predsednikom zveznega izvršnega sve­ ta in pri tem ugotavljala, da so njeni pogajalski aduti precej šibki. Izjema sta bila le denar oziroma pripravlje­ nost Slovenije, da privoli v plačilo določenega prispevka (odškodnine) v zvezno blagajno, in gospodarska infra­ struktura. Zadnji od adutov je bil najmočnejši, saj, kot je dejal Igor Bavčar: »vse kar gre (iz juga) na zahod gre 441 Delo, 9. 1. 1991, Čas za gospodarsko suverenost, str. 3. 442 ARS, AS 223, šk. 4882, Zapisnik 71. seje Izvršnega sveta RS, 1. 4. 1991. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 323 323 10.10.2013 8:42:18 preko Slovenije«.443 Na podlagi zakona o plebiscitu je 8. maja republiška skupščina sklenila, da bo začela for­ malen postopek za razdružitev Republike Slovenije od SFRJ, in o tem tudi obvestila zvezno skupščino. Istega dne je vlada poslala zveznemu izvršnemu svetu pismo, katerega vsebina so bila načela za ureditev medsebojnih pravic in obveznosti. Načela so zajemala finančne ob­ veznosti in terjatve, to je prevzemanje slovenskega dela dolgov in nasprotovanje prevzemanju novih obveznosti, nadalje razmejitev nefinančnega premoženja, opredeli­ tev ostalih obveznosti in upravičenj ter opravljanje in financiranje poslov za Republiko Slovenijo. Glede sle­ dnjega je predlagala, da zvezni organi v dogovorjenem obdobju po razdružitvi za določeno plačilo v obliki ko­ tizacije v zvezni proračun še opravljajo posebej dogo­ vorjene posle tudi za republiko slovenijo. Sredi junija so potekala pogajanja z zveznim izvršnim svetom. Kot je povedal Lojze Peterle na seji vlade 12. junija, Ante Markovič še vedno ni dojel vseh razsežnosti slovenske plebiscitarne odločitve in ne kaže »pravega razumevanja slovenske suverenosti,« zato pa še naprej opozarja Slo­ venijo, dajo bo »tujina v primeru odcepitve blokirala.« Med posameznimi področji je bilo za vlado najbolj problematično zunanje, to je zadržanje obstoječih in vzpostavitev novih gospodarskih vezi s tujino. Pri na­ stopanju na mednarodnem trgu kapitala, blaga in sto­ ritev ter pri sklepanju sporazumov glede energentov in kontingentov z EGS je bila Slovenija še vedno prepu­ ščena federaciji oziroma zveznemu izvršnemu svetu. Ta okoliščina je bila zelo neugodna. Kot je opozoril Lojze Janko na seji vlade 1. aprila 1991, je treba upošteva­ ti možnost, da zvezni izvršni svet lahko »kadarkoli vse tisto, kar je bilo že dogovorjeno za Slovenijo, prepusti drugi republiki«. Dimitrij Rupel je na isti seji razčlenje­ val problem članstva v mednarodnih ustanovah, kot je bila na primer GATT, ki bi ga po njegovem morala Slovenija nekako »vzeti s seboj, če noče, da bodo cene njenega blaga po osamosvojitvi deležne drugačne, to je precej slabše obravnave«.444 Do junija 1991 je skupšči- 443 ARS, AS 223, šk. 4885, Zapisnik 79. seje Izvršnega sveta RS, 5. 5. 1991. 444 ARS, AS 223, šk. 4882, Zapisnik 71. seje Izvršnega sveta RS, 1. 4. 1991. 324 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 324 10.10.2013 8:42:18 na sprejela predpise o deviznem poslovanju, carinski službi in urejanju kreditnih razmerij s tujino. Vlada pa je mednarodne finančne ustanove seznanila o pripra­ vljenosti Slovenije, da prevzame svoj delež v jugoslovan­ skih obveznostih, ter iskala možnosti novih povezav z mednarodnimi finančnimi ustanovami za sodelovanje po osamosvojitvi. Ob tem seje še kako zavedala, kar je priznala Vojka Ravbar na eni od junijskih sej vlade, da se lahko zgodi »črni scenarij«, to je, da pride do blokade s strani Jugoslavije, sklenjeni mednarodni sporazumi pa prenehajo veljati. Junija 1991 sta dve razčlenitvi ekonomskega sta­ nja in gospodarskih tokov opozorili, da 26. junij še ne bo tisti resnični datum, ko naj bi se uresničile slovenske sanje o gospodarski suverenosti. Prvi je bil strokovni članek bivšega podpredsednika vlade Jožeta Mencin­ gerja, v katerem je zapisal, da gospodarske neodvisnosti po 26. juniju ne bo, ker slednja ni odvisna od slovesnih političnih razglasov, ampak od dejanskih zunanjih in notranjih gospodarsko političnih okoliščin in uspehov pri premostitvi gospodarskih težav. Sredi leta 1991 so bile okoliščine neugodne, gospodarski dosežki pa ne­ spodbudni. Negativnim učinkom zvezne gospodarske politike so se namreč pridružili še zlom vzhodnoevrop­ skih gospodarstev in razpadanje Jugoslavije; slednje je bilo, kot je navedel, zelo pomembno in tudi glavni razlog, da je slovensko gospodarstvo vse bolj izolirano od normalnih finančnih tokov in tokov reprodukcijske­ ga materiala. Med neugodnimi notranjimi okoliščinami, ki niso bile v prid gospodarski osamosvojitvi, je izpo­ stavil učinke ustvarjanja stalne politične napetosti. Za Mencingerja je pot do polne gospodarske neodvisnosti vodila prek rešitve gospodarskih problemov in prek po­ vezav z ostalimi deli Jugoslavije. Drugi dogodek, ki je v javnosti bolj odmeval, je bil nastop novega finančnega ministra Dušana Šešoka v slovenski skupščini 5. junija 1991. Tudi on je poslance opozoril, da se bo Slovenija 26. junija 1991 osamosvojila le »normativno«, ne pa de­ jansko, ker za to še ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Na go­ spodarskem področju še ne bo imela lastnega denarja, zadostnih deviznih rezerv, priznanja centralne banke v tujini, pa tudi delitvena bilanca do takrat še ne bo opra- GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 325 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 325 10.10.2013 8:42:18 vljena. Ta napoved, ki je bila v evforičnem ozračju pri­ čakovanja 26. junija zelo napadena, seje potrdila že čez slabih štirinajst dni, ko je slovenska vlada izgubila krat­ ko carinsko vojno z zvezno upravo in je morala ponovno sprejeti odvajanje carin v zvezno blagajno. Tudi številni gospodarstveniki sredi junija 1991 niso delili optimiz­ ma s politiki in večinskim javnim mnenjem. Med njimi je bilo malo takih, ki so si upali trditi, da se bo z osa­ mosvojitvijo začel preporod slovenskega gospodarstva. Bilo je vse preveč neznank in negotovosti ob dejstvu, da je gospodarska rast vztrajno padala, ekonomisti pa so napovedali, da bo najnižjo točko dosegla šele naslednje leto. Razvojna strategija je bila obremenjena s politič­ nimi razprtijami, pomoč iz tujine ni bila zagotovljena, blagovne in druge rezerve so bile omejene. Njihovi za­ držki pa niso imeli nobenega vpliva na potek dogodkov. 25. junija je slovenski parlament sprejel in razglasil tri dokumente, s katerimi je uresničil pol leta poprej spre­ jeto odločitev. S sprejemom teh dokumentov je Sloveni­ ja svetu sporočila, da postaja samostojna in neodvisna država. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so organi Republike Slovenije prevzeli pravice, ki so bile dotlej v pristojnosti SFRJ, in premoženje zvezne države na slovenskem ozemlju. Za hranilne vloge in sredstva na tekočih računih občanov v bankah na slovenskem ozemlju je prevzela jamstvo Banka Slovenije. Poleg Ban­ ke Slovenije je pričelo z delom še več novih državnih upravnih teles. 326 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 326 10.10.2013 8:42:18 Še zadnji zalet: julij -december 1991 Zadnje obdobje v procesu zaključnega osamosva­ janja slovenskega gospodarstva se je začelo 26. junija 1991, ko zvezni organi niso sprejeli odločitve slovenske skupščine o razdružitvi z Jugoslavijo. Razglasili so jo za enostransko, nelegalno in nelegitimno dejanje. Zvezni zbor in predsedstvo SFRJ sta zveznemu izvršnemu sve­ tu in drugim zveznim telesom naložila, naj takoj uvelja­ vijo ukrepe, s katerimi bodo preprečili razpad države ter »morebitne zlorabe v škodo določenih delov države« na področju denarne politike, posojil in deviznega sistema. Naložila sta jim še, da obvestijo mednarodno javnost o nelegitimnosti slovenske odločitve. Zvezni izvršni svet je še isti dan sprejel ukrepe za zagotovitev »normalnega« delovanje države. Poleg vojske je na slovenske meje po­ slal zvezno carinsko upravo z nalogo, da začne izpolnje­ vati odločitev o plačevanju carin in drugih uvoznih da­ jatev na območju Republike Slovenije. Naslednjega dne je svet guvernerjev Narodne banke Jugoslavije sprejel sklep o izločitvi Slovenije iz jugoslovanskega monetar­ nega sistema. Z njim je osrednja ustanova denarnega posredništva v državi slovenskim bankam prepovedala črpanje kreditov in drugih vlaganj denarja iz primarne emisije, onemogočila prodajo deviz na medbančnem se­ stanku enotnega deviznega trga, odrekla soglasje za no­ ve kreditne posle s tujimi bankami in ustavila preskrbo z gotovino. Hrup vojaške »mašinerije« v kratki desetdnevni vojni ni razsul slovenskega gospodarstva kljub velikim GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 327 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 327 10.10.2013 8:42:19 težavam, s katerimi se je otepalo že pred 25. junijem. Po prenehanju vojaških operacij so bile prve napovedi o prihodnjem gospodarskem razvoju v Sloveniji zelo skope in previdne. Stičišče vseh je bilo, da bo stagnacija kraj­ ša, kot se je prvotno pričakovalo, in da bo gospodarstvo doseglo najnižjo spodnjo mejo čez leto ali dve. Sledile so strokovne analitične ocene. Avtorji teh so predvideli, da se bo gospodarska kriza še okrepila in da brez zunanje zadolžitve slovensko gospodarstvo ne bo preživelo. Črne napovedi so se uresničile. Poleg materialne škode, ki jo je utrpelo slovensko gospodarstvo, so se junija začeli trgati tudi gospodarski stiki z jugoslovan­ skimi republikami in s tujino, kar je otežilo preskrbo z reprodukcijskim materialom, zmanjšalo devizni priliv in ustavljalo proizvodnjo. V naslednjih mesecih so se gospodarske razmere še poslabšale. Slovenija se je so­ očila s pospešenim izgubljanjem jugoslovanskega trga, sovražnim vedenjem zveznih ustanov in drugih repu­ blik, omahovanjem tujih gospodarskih partnerjev in z zgolj deklarativno pomočjo tujih vlad. Vzroki, da se go­ spodarsko nazadovanje ni moglo ustaviti, so ostali isti: zmanjšano povpraševanje, slabša ponudba reproduk­ cijskih materialov, nekonkurenčen izvoz, rast cen,445 prevelika davčna obremenitev gospodarstva in gospo­ darski pesimizem. Dejavniki, ki so vplivali na poslabša­ nje finančnih rezultatov, so se množili in krepili. Upa­ dali so industrijska proizvodnja, obseg investicij, realni osebni dohodki, menjava in povezave z jugoslovanski­ mi republikami, medtem ko so naraščali brezposelnost, inflacija, primanjkljaj v zunanji trgovinski bilanci, šte­ vilo blokiranih žiro računov in stečajev. Devizna in di­ narska nelikvidnost se je zaostrila, medsebojna plačila v gospodarstvu so bila ustavljena, v drugih republi­ kah so zamujali s plačilom slovenskega blaga. Že tako skromno akumulacijo je še dodatno načelo čezmerno 445 Skok cen je bil po osamosvojitvi pričakovan, kljub temu pa je precej presegel na­ povedi. Septembra so se maloprodajne cene v Sloveniji dvignile za 17 odstotkov, kar je bil slab uvod v obdobje konvertibilnega poslovanja. Do konca leta seje nadalje­ vala nezadržna rast cen, tako da so se maloprodajne cene decembra 1991 povečale za 247,1 % v primerjavi z decembrom preteklega leta, kar je sodilo v vrh censkih rekordov, doseženih v Sloveniji. Najbolj seje podražila hrana. Meso in mesni izdelki so se podražili za 80 do 100 odstotkov. 328 pot doslovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 328 10.10.2013 8:42:19 povečanje javne porabe. Slovensko gospodarstvo se je začelo zapirati. Zunanje razmere so veliko pripomogle k temu, da je slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta 1991 še bolj »usihalo in obupavalo«. Poleg vseh naštetih so nastopile še nove neugodne okoliščine. Na prvem me­ stu je bila brionska deklaracija, kije na gospodarskem področju Sloveniji več vzela, kot prinesla. V njej se je Slovenija za tri mesece odpovedala izvajanju deklara­ cije o neodvisnosti. Ostala je torej v jugoslovanski go­ spodarski ureditvi, kar je predpostavljalo upoštevanje »enotnega« jugoslovanskega trga, monetarnega, zuna­ njetrgovinskega in še drugega režima, odvajanje carin in kotizacije v zvezni proračun. Zvezni izvršni svet si je brionsko deklaracijo razlagal po svoje, saj je Narodna banka Jugoslavije julija in nato ponovno septembra po­ daljšala veljavnost ukrepov o izključitvi slovenskih bank iz jugoslovanskega monetarnega sistema. Blokada cen­ tralne banke je prekinila nujen dotok iz zveznih virov v slovenske banke. Banke v drugih republikah so sledile smernicam Narodne banke Jugoslavije, zato jev Slove­ niji prihajalo do velikih težav v plačilnem prometu. Po­ leg tega je vojna na Hrvaškem skoraj povsem pretrgala prometne povezave z balkanskimi državami in podražila poslovanje podjetij. Sosednje države so se »potuhnile« in pozabile na obljubo o pomoči. Tudi pri drugih zahodnih državah Slovenija ni dobila podpore za oživitev gospo­ darstva. Jugoslovanski »country risk« seje zelo povečal. In ker je kapital najbolj plašna ptica, ki ob nevarnosti prva odleti, so tuji bankirji odtegnili Sloveniji sicer že odobrena posojila. Ljubljanska banka, ki je opravljala 80 odstotkov vseh plačil za potrebe slovenskega gospo­ darstva v tujini, pa ni mogla dobiti novih posojil. Del odgovornosti za to, da je slovensko gospodar­ stvo s svojimi težavami »nebogljeno, od vseh pozabljeno stalo v kotu in čakalo na veliko inventuro«, pa sta nosili vlada in njena ekonomska politika. Vlada, še posebej pa njen predsednik, sta bila do konca leta 1991 deležna nenehnih in ostrih kritik. S temi mu niso prizanašali tudi iz koalicijskih vrst. Poglobile so vsebinski razkol v Demosu in bile eden od razlogov za razkol v Slovenski demokratični zvezi. Kritike, ki so bile splošno naravna- GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 329 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 329 10.10.2013 8:42:19 ne, lahko strnemo v očitke, da vlada vodi ad hoc poli­ tiko, to je politiko od danes do jutri. Nasprotniki vlade in tisti, ki so bili prepričani, da slabo vodi gospodarsko politiko, so ji poleg neodločnosti pripisali še marsikaj. Tako naj ne bi imela pregleda nad gospodarskim po­ ložajem, niti razvojne strategije, zato pravih problemov ni videla oziroma se jih je lotevala prepozno. Po odho­ du Jožeta Mencingerja in Marka Kranjca je pri urejanju gospodarskih zadev izgubila verodostojnost in zaupa­ nje, njena operativa je bila slaba in brez ljudi, ki bi bili sposobni razmišljati kompleksno in strateško. Kritike ekonomskih strokovnjakov so bile bolj neposredne in stvarnejše. Gospodarsko politiko vlade so ocenili kot neprimerno, premalo obetavno, kratkovidno in neuspe­ šno. Namesto da bi bila bolj odločna in dejavna, je na­ daljevala politiko preživetja in pasivne obrambe, nega­ tivna gibanja in trende je sprejela kot dane, zato je bila v »resnici vodena (...), pri tem pa ji je položaj nenehno uhajal navzdol«. Slovenska ekonomska politika ni bila odločna, ko je zahtevala spremembo zvezne denarne in stabilizacijske politike, ni uvedla svojih ukrepov, niti ni sprejela ponujene igre pri nezakonitem vdiranju v de­ narni sistem in prilaščanju denarne emisije. Zadnji teden v juliju je vlada sprejela cilje gospo­ darske politike za drugo polletje 1991. Posebej je izpo­ stavila povečanje proizvodnje in izvoza na konvertibilni trg, urejanje težav v monetarnem sistemu, normalizaci­ jo gospodarstva in oblikovanje »normalnega« gospodar­ skega sistema. Skupščina je prvega avgusta zasnovo gospodarske politike podprla, od vlade pa zahtevala, da začne na gospodarskem področju voditi bolj »agresiv­ no« politiko. To so potem od vlade poslanci zahtevali še večkrat. Od julija do oktobra je vlada storila zelo malo za pospeševanje proizvodnje in izvoza, vsaj neposredno ne. Sofinancirala je gradnjo elektroenergetskih objek­ tov, sprejela moratorij na prijave za uvedbo stečajnega postopka in poskušala z ugodnimi kreditnimi pogoji do­ biti devize od občanov. Izvoznike je nekaj časa spodbu­ jala prek sistema EDP, ki je izboljšal njihov dohodkovni položaj. Brez večjega odziva pa so ostali njeni napori, da bi z neposrednimi pogovori z vplivnimi tujimi politiki in bančniki prišla do mednarodnih posojil. Brez sveže- 330 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 330 10.10.2013 8:42:19 ga denarja iz tujine pa izvoza ni bilo mogoče povečati. Od vsega začetka je vlado zelo zaposlovalo finanč­ no področje. Polniti je morala proračun, ki je bil vedno prazen. Vlada je prišla do dodatnih sredstev z obdav­ čenjem že tako preobremenjenih podjetij. Zagotoviti je morala prednostni vrstni red izplačil v tujino za splošne in posebne potrebe Republike Slovenije, saj so devizna nakazila zamujala, prilivi iz tujine pa usihali. Urediti je morala odnose z Narodno banko Jugoslavije, bankami v drugih republikah, s tujimi finančnimi institucijami in upniki. Sklenila je, da bo do konca leta 1991 vztrajala v jugoslovanskem monetarnem sistemu in spoštovala ju­ goslovanske okvire in ukrepe. Zavedala se je, da bo mo­ rala na monetarnem področju pohiteti z rešitvami. Izbi­ rala je lahko med dvema slabima možnostima. Vztrajati v jugoslovanskem denarnem sistemu, ki je v obravna­ vanem času vstopil v novo inflacijsko spiralo, na katero Slovenija ni imela nobenega vpliva, ali pa uvesti lasten denar, s čimer pa je bila povezana vrsta nevarnosti in težav. Slovenija ni bila mednarodno priznana, zato ni bilo jasno, kako se bodo odzvale tuje države. Devizne re­ zerve so bile majhne, poleg tega pa je morala upoštevati, da bo nov denar takoj izpostavljen velikim inflacijskim in drugim pritiskom. Posebno vprašanje je bilo, kakšna bo reakcija Narodne banke Jugoslavije, ki bi Sloveniji lahko zelo škodovala. Imela je namreč vse možnosti, da slovenskim bankam odvzame pooblastila za poslovanje s tujino. Še slabše pa bi bilo, če bi razglasila enostran­ ski moratorij za odplačilo tujih posojil. Nespodbudno je bilo tudi dejstvo, da tuji ekonomski svetovalci in med­ narodne denarne ustanove niso bili naklonjeni uvedbi slovenskega denarja. Zadnji dan moratorija, to je 7. oktobra 1991, je slo­ venska skupščina sprejela zakon o denarni enoti Repu­ blike Slovenije. Z njim se je končala sedemdesetletna dinarska navezanost Slovenije na Jugoslavijo. Slovenija je dobila svojo denarno enoto, tolar in stotine. Zakon je določil, da se bodo do izdaje tolarskih bankovcev upo­ rabljali vrednostni boni Republike Slovenije. Menjalno razmerje med tolarjem in dinarjem je bilo 1:1, razmerje z marko pa 1 : 32. Zamenjava dinarjev v vrednostne bo­ ne seje začela 10. oktobra 1991. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 331 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 331 10.10.2013 8:42:19 Vlada je julija izdala posebno uredbo o plačilih v tujino. Taje ohranila EDP in trgovanje z njimi na lju­ bljanski borzi. Bistvena novost pa je bila, da so morali vsi izvozniki devizne prilive odvesti v slovenske banke najkasneje v 90 dneh. Sprememba je bila tudi v tem, da so morali uvozniki blaga za široko porabo zagotoviti dodaten prispevek. Uvedba lastnega denarja je dokončno spremenila jugoslovanske trge v tuje trge. S tem se je tudi spreme­ nilo razmerje med vlado in Banko Slovenije; slednja je postala državna banka, ki je odgovarjala le skupščini, njena glavna naloga pa je postala skrb za trdnost va­ lute. Z monetarno spremembo so odpravili tudi EDP, osem slovenskih bank je poslej trgovalo le z devizami. Navezovanje samostojnih gospodarskih stikov s tujino, pretok blaga, storitev, kapitala in znanja iz zahodne Evrope so bili institucionalno povezani s priznanjem Slovenije. Dokler tega ni bilo, Slovenija ni mogla raču­ nati niti na tuj denar niti na večji izvoz. Mednarodno priznanje je bil torej končni cilj prizadevanj slovenske politike ter zaključno dejanje vzpostavljanja slovenske gospodarske suverenosti. Do tega tako pričakovanega dejanja je prišlo na koncu decembra 1991 oziroma ja­ nuarja 1992, ko je Slovenijo najprej priznala Nemčija, potem pa še Evropska skupnost. 332 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 332 10.10.2013 8:42:19 Dva gospodarsko politična koncepta in privatizacija Junija 1990 sprejeta programska usmeritev je osta­ la podlaga za delovanje vlade na gospodarskem področju vse do konca leta 1991. To je pomenilo, da je vlada na­ menila osrednjo pozornost gospodarskemu osamosvaja­ nju od Jugoslavije in politiki gospodarskega preživetja. Proces preurejanja gospodarskega življenja in spreje­ manja zakonodaje, potrebne za prehod v tržno gospo­ darstvo, je potekal ločeno od osamosvojitvenih prizade­ vanj in je bil potisnjen nekoliko v ozadje. Medtem ko je slovenska politika pri snovanju in uresničevanju prvih dveh gospodarsko političnih nalog pokazala visoko sto­ pnjo soglasja, je pri slednjem prišlo do velikih razhajanj, ki so imela globoke ideološke in zgodovinske korenine. Zaradi teh razhajanj sta se v slovenski politiki oblikovala dva povsem različna gospodarsko politična koncepta, ki sta ju na zunaj poosebljala podpredsednik vlade Jože Mencinger in ameriški ekonomist Jeffrey Sachs. Zagovorniki prvega gospodarsko političnega kon­ cepta, med katerimi so bili nekateri vodilni slovenski ekonomisti, so videli temeljni problem slovenskega go­ spodarstva na makroekonomskem področju, prednost so dajali postopnemu preoblikovanju gospodarske ure­ ditve, nasprotovali so takojšnji uvedbi slovenskega de­ narja in razbitju Ljubljanske banke. Program, ki ga je pripravil Jože Mencinger, je bil socialno naravnan. Izha­ jal je iz keynesijanskega razvojnega vzorca, poudarjal je socialno noto tržnega gospodarstva in si prizadeval, da bi se breme tranzicije in gospodarskega osamosvajanja GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 333 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 333 10.10.2013 8:42:19 prerazporedilo med premožnejše sloje prebivalstva. Za­ govorniki drugega koncepta, katerega jedro so sestavljali tuji ekonomisti in vplivni posamezniki iz slovenske emi­ gracije, niso bili obremenjeni s hipoteko jugoslovanske­ ga ekonomskega sistema, zato so predlagali hiter skok v kapitalizem s sočasno izvedbo najpomembnejših eko­ nomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekon­ strukcijo gospodarstva, sanacijo bančnega sistema, pri­ vatizacijo in finančno ozdravitev podjetij. Temeljni pro­ blem so videli v družbenih podjetjih in se opredeljevali za takojšnje razbitje Ljubljanske banke. Javni konflikt med obema konceptoma je nastal na naj občutljivejšem področju, pri sprejemanju priva­ tizacijske zakonodaje. Vlada je osnutek zakona o pri­ vatizaciji podjetij, potem ko ga je prvič obravnavala 11. oktobra, sprejela na seji 18. oktobra 1990. Osnutek je v svojem bistvu predvidel, da bo težišče postopka la­ stninskega preoblikovanja na podjetjih in da bodo pri njem udeleženi zaposleni delavci, menedžerji, upniki, nekdanji lastniki in država. Takšna oblika je bila iz­ brana prvič zato, da se ohranijo posebnosti, ki sta jih v slovensko gospodarstvo prinesla decentralizirano upra­ vljanje in omejena tržnost. Drugič pa zato, da bi čim bolj omejila možnosti, da bi država (znova) prevzela vse lastninske funkcije. Poleg direktnega preoblikovanja družbenih podjetij v kapitalske družbe je osnutek pred­ videl več metod privatizacije in več načinov ocenjeva­ nja. Predlagatelj osnutka Jože Mencingerje ob tej prilo­ žnosti predvidel, da bodo zaradi »velikih in diametralno nasprotnih reakcij« na zakonski osnutek pri njegovem sprejemanju nastale velike težave. Ne glede na ta po­ mislek je vlada presodila, da je osnutek primeren za skupščinsko obravnavo.446 Na začetku novembra 1990 je osnutek zakona o privatizaciji podjetij doživel prvo zavrnitev. Vse tri skupščinske komisije so namreč ugo­ tovile, da še ni dober za obravnavo, zato so ga vrnile vla­ di, da ga popravi. V tem času je skupščina tudi zavrnila možnost, da bi bil zakon sprejet po skrajšanem postop­ ku. Po zavrnitvi privatizacijskega osnutka je imel Jože Mencinger intervju, v katerem je zatrdil, da ga dvomi in 446 ARS, AS 223, šk. 4871, Zapisnik 28. seje Izvršnega sveta RS, 18. 10. 1990. 334 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 334 10.10.2013 8:42:19 zavračanja ne presenečajo. Glavni razlog nasprotovanja je videl v razumevanju predmeta »reprivatizacije«. Za­ konski predlog je namreč obravnaval le »reprivatizacijo podjetij, ki je nekdanjim lastnikom dajala pravico, da uveljavijo odškodnino za odvzeta podjetja«. Posamezne politične stranke in z njimi povezana združenja pa so zahtevali, da se vse odvzeto premoženje vrne v naravi, le tam, kjer se to ne bi dalo, bo morala država poskrbeti za odškodnino.447 Mencingerjeva skupina (Jože Mencinger, Uroš Kor- že in Marko Simoneti) je do marca 1991 osnutek zakona o privatizaciji nekoliko spremenila. Končni osnutek so poimenovali Mencingerjev »model« delavskega oziroma menedžerskega odkupa. Temeljil je na štirih načelih. Prvo je bila avtonomna privatizacija, po kateri se pod­ jetja sama odločijo za privatizacijo. Drugo načelo je bila decentralizirana privatizacija, kar je pomenilo, da se ne vodi iz enega centra, temveč so nosilci privatizacije de­ lavci, zaposleni v podjetjih, in nosilci vodilnih upravlja­ vskih funkcij podjetij. Njim je bilo prepuščeno, da sami izbirajo zanje najugodnejši način privatizacije. Tretje načelo je uvajalo nadzorovano privatizacijo s strani spe­ cializiranih republiških ustanov (agencije in sklada), ki morajo zagotoviti, da bo proces tekel v skladu s postop­ ki, ki jih je določila republika Slovenija. Četrto načelo je uvajalo odplačilni način privatizacije. Temeljilo je na predpostavki, da je samo tisti, ki je pripravljen vložiti svoja sredstva v podjetje, tudi dovolj motiviran, da bo poskrbel za njegovo učinkovito poslovanje.448 Mencin­ gerjev »model« privatizacije je predvidel sprva tri, potem pa štiri oblike preoblikovanja podjetij: 1. Prodajo pod­ jetja ali njegovega dela domačim ali tujim kupcem po realni tržni ceni, vendar z določenim popustom za za­ poslene; 2. Dokapitalizacijo oziroma naložbo dodatnega kapitala v podjetje; 3. Konverzijo terjatev v kapitalske delnice; 4. Prenos delnic na sklade. Ta zakonski osnu­ tek so poslanci vseh treh zborov slovenske skupščine sprejeli 19. marca 1991. 447 Delo, 21. 11. 1990, Privatizacija ustvarja samo možnosti za večjo učinkovitost, str. 3. 448 ARS, AS 223, šk. 4878, Zapisnik 56. seje izvršnega sveta RS, 31. 1. 1991. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 335 335 10.10.2013 8:42:19 Janez Drnovšek in Jeffrey Sachs, 1991 (Foto Nace Bizilj, MNZS) Marca 1991 seje v pripravo privatizacijske zakono­ daje vključil bivši Markovičev svetovalec Jeffrey Sachs. Njegovo stališče je bilo, da se vsaka država, ki se odloči za postopno privatizacijo, ujame v past gospodarskega razvoja, kot seje to zgodilo v Latinski Ameriki. Menil je, da imajo socialistične države le kratek čas po prevze­ mu oblasti ugodno možnost, da izvedejo privatizacijo, saj so v tem času izvedljive tudi »tehnokratske« rešitve. Zagovarjal je privatizacijo s šok terapijo ali privatizaci­ jo v enem velikem skoku. »V dveh skokih,« je poudar­ jal, »prepada ni mogoče preskočiti.« Sachs je imel veli­ ko pomislekov glede Mencingerjevega predloga. Njegovi temeljni očitki so bili, da se bo privatizacijski postopek preveč zavlekel, da bodo notranji lastniki dobili prevelik nadzor nad lastništvom in delovanjem podjetja, da za­ postavlja privatizacijo ključnih finančnih ustanov ter da ne predvideva ukrepov, ki bodo zagotovili privatizacijo podjetij z izgubo. Sachsovo stališče je bilo, da v Slove­ niji pri reševanju privatizacijskih problemov ne bi smeli eksperimentirati, temveč bi se morali zgledovali po re­ šitvah, ki so bile že večkrat preizkušene v »bolj bogatih 336 pot do slovenske naro dnogo sp odar ske $uverenosti_k or 4indd 33 6 10.10.2013 8:42:19 državah«.449 Skupaj s še enim tujim ekonomskim stro­ kovnjakom sta pripravila načrt, v katerem sta se zavzela za dva načina privatizacije. Prvi, ki sta ga imenovala tradicionalni način, je bil predviden za manjša podjetja, drugi pa za privatizacijo večjih podjetij, ki bi potekala prek investicijskih skladov. Velika podjetja bi najprej postala delniške družbe, pri čemer naj bi 10 do 20 od­ stotkov delnic ostalo v rokah zaposlenih, preostale pa bi razdelili med investicijski in razvojni sklad. Po njunem mnenju bi morala biti lastnina velikih podjetij zelo »raz­ vejana, zato lastniki ne bi smeli biti samo menedžerji in delavci, ampak tudi zunanji delničarji«. V javnost so prve vesti o obstoju novega, Sachsovega predloga pri­ vatizacije podjetij prišle konec marca 1991. Slovenskim parlamentarcem ga je predstavil 19. aprila. V svojem nastopu je Sachs izrecno poudaril, da ima Mencingeijev osnutek vrsto »fundamentalnih« napak.450 Na začetku maja je pri sprejemanju privatizacijske zakonodaje nastal dramatični zaplet. Predsednik vlade je predstavil novo zasnovo privatizacije, ki jo je izdelala t. i. Sachsova skupina. Dokument z naslovom Program­ ske teze za gospodarsko samostojnost Slovenije, ki gaje vlada obravnavala 5. in 13. maja 1991, je privatizacijo označil kot »glavni element širšega paketa gospodarskih ukrepov, s katerimi želi vlada stabilizirati gospodarstvo in odpraviti negativne posledice podedovane sociali­ stične gospodarske strukture«. Predvidel je sočasno in heterogeno privatizacijo. Novi predlog je družbena pod­ jetja razdelil na več skupin (glede na velikost, sektor, tehnološki postopek, profitnost), za katere je predvidel različne načine privatizacije oziroma »večtirni privati­ zacijski pristop«. Prvi privatizacijski tir je bil določen za srednja, drugi za določena manjša in tretji za vsa preostala manjša podjetja. Četrti tir je bil predviden za podjetja z več kot 500 zaposlenimi, ki so bila primerna za preoblikovanje v d. d., peti tir pa za velika podjetja z izgubami. Šesti tir je bil rezerviran za vodilna podjetja, kjer bi bilo treba za preživetje vzpostaviti »joint ventu- re« in pritegniti kakšno izmed znanih svetovnih firm. 449 Delo, 20. 4. 1991, Kaj svetuje Jeffry Sachs, str. 2. 450 Delo, 4. 5. 1991, Hitro in plitvo?, str. 24. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 337 337 10.10.2013 8:42:19 Sedmi, zadnji privatizacijski tir je bil namenjen velikim družbenim sistemom, ki so bili po svoji naravi monopo­ listi in so morali zato ostati v državni lasti. Dokument je predlagal tudi razdelitev delnic med državljane, zaposle­ ne v podjetjih, in med pokojninske sklade.451 Zaradi nesoglasij o konceptu privatizacije sta Men­ cinger in Kranjec 8. maja 1991 odstopila. Po mnenju Jožeta Mencingerja njegov predlog privatizacije ni dobil potrebne podpore predvsem zaradi »razrednih« intere­ sov, saj je zanemarjal »barvo potencialnih lastnikov«, želje, da nova politična elita pridobi nadzor nad lastni­ no, in ker ni vključeval »političnih potegavščin«, kot je brezplačna razdelitev premoženja. Vlada je vztrajala pri svojem, Sachsovem pogledu na lastninjenje in tako ustvarjala napetosti ne samo med Demosom in opozi­ cijo, temveč tudi v koaliciji sami. Splošno mnenje je bi­ lo, da je prvotni, Mencingerjev predlog privatizacijskega zakona za državo ugodnejši, saj bi ji pomagal, da pride do sredstev, iz katerih bi potem plačevala zahtevke iz denacionalizacije, medtem ko je pri novem zakonu šlo v bistvu za to, da država zagotovi nadzor nad skladi, podjetji in bivšo družbeno lastnino. Vlada se za take in še druge očitke sprva ni menila, zakon je skušala čim prej spraviti skozi skupščinski postopek. Šestega julija je sprejela besedilo zakona o lastninskem preoblikova­ nju podjetij. Zakon, ki so ga imenovali Sachs-Umkov zakon, je v ospredje postavil politični motiv. Čim večji del gospodarstva je hotel spraviti v odvisnost od države, in to tako, da bi v nadzorne organe imenovali člane iz politike in državne uprave. Temeljil je na takojšnji pri­ vatizaciji upravljanja in lastnine, na knjižni vrednosti premoženja podjetij v privatizaciji, na brezplačni delitvi delnic državljanom in na zelo neugodni prodaji delnic zaposlenim. Odločitev o prodaji podjetij tujcem je pre­ puščal vladi. Sachs-Umkov predlog je naletel na velik odpor, saj so nasprotniki menili, da je njegov cilj pre­ razporeditev politične moči, ne pa večja učinkovitost gospodarstva. Mencinger je zavrnil trditve vlade, da ta predlog temelji na prejšnjem, to je njegovem predlogu. Temeljno slabost Sachs-Umkovega predloga je videl v 451 ARS, AS 223, šk. 4885, Zapisnik 82. seje Izvršnega sveta RS, 13. 5. 1991. 338 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 338 10.10.2013 8:42:19 podržavljenju upravljanja, njegovo osnovno značilnost pa v »planersko-birokratski ozkosti, ki pelje naravnost k tistemu, kar so že imeli«. Govorjenje o pravični razdelitvi premoženja je označil kot zavajanje in napovedal, da bo ponovna državna privatizacija povzročila veliko škode, Slovenija pa bo z njo izgubila razvojno prednost, ki jo je imela pred vsemi državami vzhodne evrope.4S2 Slabosti v zakonu so izpostavili tudi zagovorniki vladnega koncep­ ta in mu očitali nedodelanost, nezadostno opredeljenost in slabo kopijo oblike privatizacije, ki jo je v Franciji zasnoval in izpeljal Jacques Chirac. Izidor Rejc ga je pri­ merjal s »slalomsko progo brez vratc«.453 Septembra so bili v skupščinsko obravnavo posla­ ni trije predlogi privatizacije podjetij: vladni, Pintarjev in Zupančič-Mencingerjev. Zbor občin in družbenopo­ litični zbor sta se odločila, da bosta obravnavala samo vladni predlog, zbor združenega dela pa je v razpravo uvrstil vse tri predloge. V republiški skupščini se je za­ čela brezplodna razprava, ki ni razdelila le opozicijskih, Janko Deželak, Boris Pleskovič in Marjan Podobnik, 1991 (Foto Nace Bizilj, MNZS) 452 Delo, 24. 8. 1991, Jože Mencinger: Pismo slovenskemu parlamentu, str. 23. 453 ARS, AS 223, šk. 4489, Zapisnik 104. seje Izvršnega sveta SRS, 16. 7. 1991. GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor 4indd 339 339 10.10.2013 8:42:19 temveč tudi Demosove stranke. Poslanci so ugotavljali, da »takšnega prepada v skupščini še ni bilo ob nobe­ nem vprašanju«. Do zgovornega razkola je znova prišlo tudi v sami vladi. Na njeni seji sta predlogu zakona o privatizaciji nasprotovala Peter Tancig in Andrej Ocvirk, Dušan Šešok pa je že pred tem izjavil, da se z njim ne strinja, zato se od njega distancira. Ocvirk je razlago za­ kona na skupščini zavrnil s tem, da ga »ne podpira zato, ker predvideva veliko podržavljenje, ki Sloveniji ne more biti v korist«. Tudi sicer je menil, daje predlog slab in da »ne misli nastavljati hrbta tako za polomijo v parlamen­ tu kot tudi pri izvajanju zakona v praksi«.454 Oktobra je skupščina obravnavala nov in nekoliko popravljen predlog zakona o privatizaciji, ki sta ga pripravila Igor Umek in Boris Pleskovič. Sprejela sta ga le dva zbora skupščine. Novembra je na slovensko privatizacijsko prizorišče prišel nov zakonski predlog o preoblikovanju družbene lastnine podjetij, ki so ga na podlagi razprave v zboru združenega dela oblikovali priznani slovenski ekonomisti. Ogrodje je predstavljala že nekaj let stara zamisel ekonomista Ivana Ribnikarja. Po njej naj bi se družbeni kapital podjetij spremenil v lastniškega v obli­ ki participativnih prednostnih delnic, torej delnic, ki v nasprotju z navadnimi delnicami njihovim začasnim upravičencem, paradržavnim skladom, onemogočajo prevelike lastniške apetite. Kot so povedali predlagate­ lji, je zakon reševal tri bistvene probleme: iskal je la­ stnike podjetij, zmanjševal dolgove v njih in zagotavljal povečanje njihovega kapitala. Decembra 1991 pa je bila ustanovljena nova skupščinska delovna skupina, ki naj bi pripravila za vse politične opcije sprejemljiv predlog privatizacije podjetij. Vlada, še posebej pa njen predsednik, sta bila za­ radi težav pri procesu privatizacije deležna hudih kritik. Vladi so očitali, da je gospodarsko osamosvajanje po­ dredila političnim interesom in zato dala prednost okre­ pitvi svoje moči na ekonomskem področju, namesto da bi se osredotočila na gospodarsko ozdravitev in preu­ reditev. Najbolj neposredni in neprizanesljivi kritiki so bili vodilni domači ekonomisti. Aleksander Bajt je vladi 454 Delo, 13. 9. 1991, Lastninjenje razklalo vlado, str. 3. 340 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 340 10.10.2013 8:42:19 zameril, da se je, namesto da bi odpravila težave pri gospodarjenju s kapitalom in njegovim oblikovanjem, zapletla v »mukotrpne procese oktroiranja privatizacije in denacionalizacije«. Po njegovem je s tem dokazala, da šteje zasebno obliko lastnine za najpomembnejši pro­ dukcijski dejavnik. S tem pa je »vlekla za nos sama sebe in se hotela pred svetom postaviti, kako napredna in radikalna je«, hkrati pa je pred problemi, katerih rešitev je bila mnogo pomembnejša za učinkovitost gospodar­ jenja, »samozadovoljno tiščala glavo v pesek«. Mlajši rod ekonomskih strokovnjakov, kot na primer Ivan Ribni­ kar, je vladi oponesel, da nadaljuje z zapostavljanjem domače stroke. Prejšnja oblast je pritegnila drugo- in tretjerazredne ter »priučene« ekonomiste, ki so se »spo­ znali na vse« in razlagali »nekaj, česar ni bilo mogoče razumeti«. Nova oblast pa je »novačila« tuje ekonomiste, ki so v Beogradu in Ljubljani prodajali in »pripovedovali stvari«, ki jih je mogoče poiskati v učbeniku prvega le­ tnika Ekonomske fakultete v Ljubljani. Med ostalimi tehtnimi aktualnimi kritičnimi zapi­ si je treba opozoriti na članek Veljka Rusa z naslovom Privatizacija pri nas. V njem uvodoma ugotavlja, da se je Mencingerjeva skupina pri oblikovanju izhodiščnih načel interne privatizacije zgledovala po ameriških de­ lavskih delnicah (ESOP), ki jih je Reaganova admini­ stracija začela uvajati na podlagi prednostnega odkupa delnic s strani menedžerjev in zaposlenih. Glavni razlog za to odločitev je bil v dejstvu, da se oblike kvazipriva- tizacije (naivne in množične) niso pokazale kot dovolj učinkovite. »Elegantnost« te rešitve je bila v tem, da ne »zatre divje privatizacije, ampak jo na produktiven na­ čin legalizira v obliki spontane privatizacije«. Enostav­ neje povedano je to pomenilo, da ta oblika preprečuje divjo privatizacijo na način, da ne blokira samoiniciati- ve zaposlenih pri iskanju ustreznih rešitev. Rus je kot neutemeljen zavrnil očitek, da je ta proces privatizacije za slovenske razmere prepočasen. Priznal je, da oblika decentralizirane privatizacije omogoča velike zlorabe in izigravanje predpisov, ob tem pa zapisal, da bo ta uči­ nek manjši, ker bo privatizacijski proces tekel pod nad­ zorom agencije. Zaradi nespornih prednosti je Mencin­ gerjev koncept privatizacije naletel na odobravanje pri GOSPODARSKO OSAMOSVAJANJE 341 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 341 10.10.2013 8:42:19 menedžerjih, delavcih, sindikatih, sociologih in celo pri tistih Demosovih strankah, ki jim je bil glavni cilj »učin­ kovita privatizacija ekonomije, ne pa likvidacija rdečega menedžmenta«. Po Rusovem mnenju je med vsemi Um- kovimi očitki najbolj poveden tisti, ki pravi, da Mencin­ gerjev model daje veliko moči zgolj delu prebivalstva, zaposlenemu v podjetjih in menedžmentu. To pa je na­ mreč posledica Umkovega izhodišča in motiva privatiza­ cije, daje treba zagotoviti zdrav vpliv zunanjih lastnikov na poslovanje in učinkovitost podjetij. S tem pa je tudi prišlo do »operacionalizacije Demosovega (bolje Pučni­ kovega in Peterletovega) antikomunizma, ki se kaže v antidelavski in antimenedžerski politiki privatizacije«.455 455 Delo, 17. 8. 1991, Veljko Rus: Privatizacija pri nas, str. 23. 342 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 342 10.10.2013 8:42:19 Pogledi na prihodnost pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 343 10.10.2013 8:42: pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 344 10.10.2013 8:42:19 Že konec leta 1990 so potekale živahne razprave o razvojnih težiščih slovenskega gospodarstva po uvelja­ vitvi suverenosti in njegovem prilagajanju evropskim in­ tegracijskim procesom. Prevladujoče mnenje je bilo, da mora Slovenija kot majhna država z »nemško kulturo« in nekaterimi značilnostmi, ki so »kot nalašč za razvoj industrije«, postati industrijsko središče z visoko razvito tehnologijo, temelječo na kakovosti človeških virov in or­ ganizacijskih sistemih. Pri tem je bila glavna dilema, ali opreti razvoj na velike industrijske »gigante« (pri čemer se je Slovenija že opekla) ali pa »lokomotivo razvoja raz­ deliti na množico manjših podjetij«.456 Napovedi vodilnih slovenskih ekonomistov, ki so si v tem obdobju dokonč­ no pridobili prvenstvo pri napovedovanju gospodarskih tokov in povezav, pa niso bile tako optimistične. In čas je pokazal, da so imeli prav. Bogomir Kovač je decembra 1990 napovedal, da »slovenska nacionalna država (lah­ ko) z ekonomskega vidika ostane zgolj kulturni projekt, tak, kakršen je sedaj, nikakor pa ne more v spremenje­ ni post moderni evropi ostati kot »suverena ekonomska entiteta (...) naš trg je premajhen, da bi lahko brez tuje ekonomske pomoči in političnega servisiranja stopil na obetavno pot lastnega osamosvajanja. Čas čitalništva in nacionalnih evforij je minil. Pred nami je pragma­ tičen svet in njegova suhoparna ekonomska logika.«457 456 Prinčič, Zadnji del poti, str. 170. 457 Prav tam, str. 171. POGLEDI NA PRIHODNOST pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 345 345 10.10.2013 8:42:19 Bogomir Kovač, 1989 (Foto Nace Bizilj, MNZS) Velimir Bole je februarja 1991 objavil strokovni članek, v katerem je zapisal, da za izrazitejše politično oddalje­ vanje Slovenije od Jugoslavije lahko »trdimo, da bi bila v takšnem primeru ekonomska politika postavljena pred dejstvo, da v miniaturnem gospodarstvu ni prostora za kakršnokoli (smiselno) ekonomsko politično diskrecijo. Gospodarstvo bi moralo biti čim bolj odprto, s sektorsko čim bolj enotno carinsko in davčno politiko, brez sek­ torskih intervencij in s čim manj lastne razvojne politike (...) ekonomska politika prehoda bi morala biti specifi- zirana posebej za vnaprej določeno čim manjše časov­ no obdobje (...) hevristično lahko pribijemo, da je mi­ niaturno gospodarstvo lahko učinkovito, vendar potem ne more biti (ekonomsko politično) suvereno, oziroma z drugimi besedami, če je miniaturno gospodarstvo suve­ reno, potem prav gotovo ne more biti učinkovito.«458 Tu­ di najbolj izpostavljeni slovenski ekonomist Aleksander Bajt je bil kritičen do slovenskih narodnogospodarskih »podvigov«. Po njegovem je Slovenija »premajhna, da bi si lahko privoščila opustitev posameznih panog«, zato si 453 Prav tam. 346 pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kor4indd 346 10.10.2013 8:42:19 Aleksander Bajt, 1986 (Foto Nace Bizilj, MNZS) tudi »načelno ne smemo domišljati, da je sposobna za svoje gospodarstvo pogruntati najprimernejše panoge. To bo pokazal trg. Premajhni smo, da bi odločali o takih stvareh.« Zdelo se mu je »škoda razmišljati o razvojnih strategijah«, saj bodo »vse sami ugotovili v gospodarstvu in podjetjih«.459 V letu 1991 delovanje »prvega demokratičnega par­ lamenta« v slovenski zgodovini ni bilo obetavno. Name­ sto prizadevanj za prestrukturiranje okorelega sociali­ stičnega gospodarstva in oblikovanja oprijemljivega na­ črta gospodarske prenove je parlament dajal prednost sprejemanju zakonov, ki so temeljili na ideoloških izho­ diščih. Tudi napovedana denacionalizacija in reprivati- zacija sta bili zasnovani z izrazitim ideološkim nabojem, ki ga je ostro obsodil Vladimir Kavčič. Zapisal je, da sta usmerjeni v hiter politični učinek, ki naj bi utrdil le- gitimiteto antikomunistične usmeritve. Videti je, da se njegovi protagonisti na tihem celo veselijo naraščajoče bede. Z njo so hoteli kaznovati »sproletarizirane mno­ žice, jih ponižati na raven prosjakov, tako da bodo iz- 459 GV, 21. 3. 1991, Petnajst let do Evrope, str. 16-17. POGLEDI NA PRIHODNOST pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4indd 347 347 10.10.2013 8:42:19 gubile vsako socialno samozavest in bo mogoče z njimi upravljati z metodami dobrodelnih ustanov«.460 Slabe in depresivne gospodarske razmere v letu 1991 niso mogle biti razlog za optimistične napovedi in niso kazale na skorajšnje okrevanje slovenskega go­ spodarstva, saj so vse primeijave s preteklostjo kazale na poslabšanje. Družbeni proizvod, obseg industrijske proizvodnje, dejavnosti v gradbeništvu in prometu so močno upadli. Zaposlenost, izvoz in produktivnost dela kot tudi prihodki javne porabe so se občutno znižali, brezposelnost in cene pa povečale. Varčevanje je upada­ lo, zamude pri sanaciji in privatizaciji so bile zelo velike, premoženje države in javni dolg še nista bila določena. Tudi zunanje razmere niso bile ugodne. Za Slovenijo se je zapiralo še njeno najpomembnejše tržišče, to je trg evropske dvanajsterice. Začetno ravnanje in odziv za­ hodnoevropskih držav Sloveniji nista bila naklonjena. Grozile so celo z naftnim embargom. Plačilni promet z drugimi jugoslovanskimi republikami se je ustavil. Mednarodne finančne ustanove so se pripravljale na soočanje s problemi nasledstva Jugoslavije, zato so na Slovenijo gledale formalistično in togo ter ocenjevale, da mora iz Ljubljane priti prošnja za članstvo.461 Kljub navedenim težavam je vlada v svoje poročilo zapisala, da je napravila precejšen korak na poti go­ spodarskega osamosvajanja in uvajanja tržnega gospo­ darstva. Slovenski ekonomisti pa niso bili tako optimi­ stični. Ravno nasprotno, do vladne gospodarske politike so bili zelo kritični. Na tradicionalnem posvetovanju na Bledu so ji namreč očitali, da je brez prave usmeritve, zlasti na finančnem področju. Ocenili so, da so rezultati gospodarjenja porazni. Sicer pa so ekonomisti različno ocenjevali stanje gospodarstva in njegove možnosti za preživetje. Jože Mencinger je napovedal, da bo sloven­ sko gospodarstvo še naprej delovalo v negotovih oko­ liščinah in se bo prisiljeno prilagajati. Po njegovem bi morala biti ravno prilagodljivost glavna značilnost go­ spodarske politike za naslednje leto, njene stalnice pa zmanjšanje stroškov, uravnotežen proračun, blaga re- 460 Kavčič V., Parlamentarna demokracija, str. 107—108. 461 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 616. 348 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 348 10.10.2013 8:42:19 striktivna denarna politika, presežek v plačilni bilan­ ci in ustvarjanje deviznih rezerv, prizadevanja za kon­ cesijsko financiranje infrastrukture in prizadevanja za vračanje na trge nekdanjih jugoslovanskih republik. Predlagal je, da se privatizacijske zakonodaje lotijo »na novo in od začetka«462 ter sprejmejo še »nekakšno« druž­ beno pogodbo, ki bo omilila bodoče družbene konflikte, zlasti med delavci in državo.463 Napovedi Mirana Mejaka so bile bolj pesimistič­ ne. Med številnimi težavami, ki so preprečevale hitro okrevanje slovenskega gospodarstva, je na prvo me­ sto postavil »popolno negotovost poslovanja z južnimi republikami, ki je že tako močno ogrozila pomemben del blagovnih tokov slovenskega gospodarstva, da je sploh vprašljivo, ali jih bo mogoče še kdaj postaviti na ustrezno raven«. Kot naslednji problem je navedel ure­ sničevanje »parcialne« ekonomske politike, ki je sprta s temeljnimi načeli mednarodnega denarnega sklada in mednarodne banke. Tretjo, skoraj nepremostljivo oviro je videl v enostranski agrarni politiki, ki je v skladu z interesi kmetijskega lobija »gradila proizvodne stroške v inkubaciji pred tujo konkurenco in prepuščala potro­ šnike neznosnemu naraščanju cen«. V enem od svojih člankov je tudi zapisal, da »nas domača politična za­ drega ne opravičuje uporabe arzenala instrumentov, ki nas oddaljujejo od trženja in načel evropske integracije, ki begajo ljudi in ki krepijo občutek nedokončanega«. V njem je svaril, da daljša negotovost poraja preplah, da časa za ukrepanje ni na pretek in da bi bilo »varljivo pričakovati naglo razbistritev«.464 Še bolj pesimistične so bile napovedi Franceta Čer­ neta, ki je v svojih analizah opozarjal na nedorečena vprašanja slovenskega gospodarstva, ki bodo tudi v prehodnem obdobju po osamosvojitvi močno ovirala hi­ trejše gospodarsko napredovanje in približevanje naj- razvitejšim ekonomijam. Kot najbolj žgoča vprašanja je navedel nejasno in neustrezno politiko distribucije, (re) alokacije ekonomskih virov in odpravljanje neustrezne 462 Prav tam, str. 617. 463 Mencinger, Gospodarska politika, str. 808. 464 Naši razgledi, 8. 11. 1991, Negotovost nas hromi, str. 605. POGLEDI NA PRIHODNOST pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 349 349 10.10.2013 8:42:19 gospodarske strukture, slabo konkurenčnost proizvo­ dnje, rast realnih plač in upadanje akumulativne spo­ sobnosti gospodarstva, pretirano porabništvo, neurejen status in vlogo proračuna. Reševanje navedenih in še nekaterih drugih vprašanj je bilo po njegovem možno edinole z »ustrezno rangirano, selektivno in prioritetno sektorsko-panožno politiko«, sproščanjem tržnih cen surovin, spodbujanjem k novemu podjetništvu in me­ nedžmentu. V prehodnem obdobju bi morala država najprej spremeniti davčno politiko, selektivno zmanjše­ vati javno porabo in posege v gospodarstvo.465 Egon Žižmond je bil bolj optimističen. Prepričan je bil, da Slovenija lahko preživi in se razvija kot samostoj­ na država. Po njegovi sodbi je bil njen družbeni proizvod na prebivalca relativno velik in z okoli 5.500 dolarjev na prebivalca je bila pred vsemi vzhodnoevropskimi drža­ vami, tudi pred Turčijo, Portugalsko in Grčijo. V tem je videl dobro podlago in tudi rezervo v primeru padanja družbenega proizvoda. Optimizem mu je vlivala izvo­ zna usmeijenost Slovenije, njena zunanja zadolženost ni bila velika, imela je »svežo« delovno silo z znanjem in delovnimi navadami ter usposobljene menedžerje. S premišljeno gospodarsko politiko bi lahko izrabila do­ bršen del prednosti in dotlej neizrabljenih možnosti ter ublažila učinke težav, v katere je zašla zaradi manjše prodaje na jugoslovanske trge, omejenega dostopa do tujih finančnih virov, prepočasne preobrazbe gospodar­ skega sistema in nekompatibilnosti gospodarske struk­ ture z evropsko. Žižmond je opozoril, da so padec druž­ benega proizvoda, življenjske ravni, zaostreni socialni in ekonomski problemi nujnosti, ki jih prinašata konec socializma in prestop v prehodno obdobje. Tudi avtor uvodnika v gospodarskih gibanjih iz de­ cembra 1991 je hotel ublažiti gospodarski pesimizem. Predvidel je, da bodo napovedani ukrepi vlade (skleni­ tev socialnega pakta, večji javni izdatki za zdravstvo, začetek sanacije bank, vzdrževanje tečaja tolarja itn.) kljub restriktivni monetarni politiki ustavili upadanje proizvodnje. Predlagal je, naj vlada preneha napovedo- 465 Naši razgledi, 27. 9. 1991, Gospodarska (ne)učinkovitost in doraslost politike?, str. 513. 350 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 350 10.10.2013 8:42:19 vati črne »scenarije«, povezane z upadanjem družbene­ ga proizvoda in tiskovnimi konferencami, na katerih napoveduje hiperinflacijske podražitve in še vrsto dru­ gih težav. Ivan Ribnikar je v ocenah prihodnjega gospodar­ skega razvoja preudarjal, da bo morala slovenska eko­ nomska politika bolj upoštevati dejstvo, da »restriktiv­ nost sama zase - ko povzroča zmanjševanje proizvodnje in odpuščanje delavcev - ne samo da ne pomeni nič, marveč je tudi škodljiva«. Država bo morala zmanjšati davčna bremena gospodarstvu, hkrati pa povečati iz­ datke za socialno varnost. Naraščajoča nezaposlenost in zmanjšanje proizvodnje bosta zahtevala začasno zni­ žanje realnih plač.466 Svoje ocene in napovedi so pristavili tudi tuji eko­ nomisti. Med bolj znanimi je bil Oscar Erich Kuntze, ki je menil, da svetovno gospodarstvo ponuja Sloveniji »luč in sence«. Dobro za Slovenijo je, da so se v zahodnoe­ vropskih državah, ki so najpomembnejše za slovenske izvoznike, okrepile konjunkturne težnje. Slabo pa je, da se je v teh državah hkrati zaostrila mednarodna konku­ renca, poleg tega pa so si njihova podjetja skušala zago­ toviti ugodnejši začetni položaj ob vzpostavitvi enotnega evropskega gospodarskega prostora. V takem okviru ima majhno slovensko gospodarstvo omejene možnosti, da poveča svoj tržni delež na teh trgih. Tega pa po nje­ govih besedah ne bi smeli jemati tragično, ker je »pri­ čakovati«, da bodo zahodnoevropske države slovenskim izdelkom »verjetno« na različne načine olajšale vstop na svoje trge. Slovenski vladi je svetoval, naj sprejme no­ ve gospodarske usmeritve in hitrejše prestrukturiranje gospodarstva, da bo lahko začelo izdelovati kakovostne izdelke, po katerih je dovolj povpraševanja. Če tega ne bo storila, bo Slovenija doživela usodo vzhodnoevrop­ skih držav, katerih blagovna menjava se je sprevrgla v »razvoj nekakšne naturalne izmenjave s svetom«. Hans Jürgen Zahorka, vodja inštituta Libertas, ki se je ukvarjal z vprašanji, povezanimi z integracijo Evro­ pe, je na vprašanje, kako gleda na gospodarski razvoj Slovenije po osamosvojitvi, odgovoril, da bi lahko po- 466 Ribnikar, Preobrat v gospodarski politiki, str. 744. POGLEDI NA PRIHODNOST 351 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 351 10.10.2013 8:42:19 stala evropski Singapur, to je »ena sama velika prosta carinska cona«. Podobne zamisli je bilo v preteklosti že večkrat slišati od domačih gospodarstvenikov, a so jih zagovorniki nasprotnih stališč vselej preglasili, ker ve­ ljavna zakonodaja tega ni omogočala.467 Najbolj nezadovoljni z gospodarskim razvojem in tudi najbolj črnogledi v svojih napovedih so bili direk­ torji podjetij. Decembra 1991, ko so se že odpirala vrata mednarodnemu priznanju Slovenije, so bila njihova pri­ čakovanja majhna, strah pa velik, še posebej pri tistih, katerih podjetja je prizadel zakon o denacionalizaciji. Direktorji uspešnih slovenskih podjetij niso bili zado­ voljni z odnosom, ki gaje imela do njih oblast. V anketi, kije bila izvedena sredi decembra 1991, so izpostavili, da jim je vlada dala le »iskrico upanja in nič več«. Z izjemo tistih, ki so dolga leta gradili izvozno strategijo, kot je bil na primer Revoz iz Novega mesta, so se čuti­ li nemočne, nebogljene, nekateri, po njihovih izjavah, celo kot »gole fičfiriče«, saj so delali v negotovosti. Niso poznali razmer gospodarjenja v prihodnjem letu in niso vedeli, kako bo teklo lastninsko preoblikovanje njihovih podjetij. Na vlado so naslavljali pozive, naj se loti »prak­ tičnega dela«, namesto da se izčrpava v političnih raz­ pravah. Tudi najuspešnejši direktorji, kot je bil direktor Krke Miloš Kovačič, so se čutili preveč odmaknjeni od političnih odločitev, politika jih ni »kaj prida upoštevala« in njihove izkušnje, kako »zastaviti uspešno gospodar­ sko strategijo«, je niso zanimale.468 Še bolj kot v proizvodnih so na problem neizdelane zunanjetrgovinske strategije opozarjali direktorji trgo­ vskih podjetij. Eden takih je bil Miloš Kovačič, direk­ tor Intertrade, Praga - Slovenija. V svojem intervjuju je povedal, da Slovenija potrebuje strategijo zunanjetrgo­ vinskih odnosov ne le z zahodnimi državami, temveč z vsemi sosednjimi državami, z republikami bivše dr­ žave, heksegonale in tudi s srednje- in vzhodnoevrop­ skimi državami. Še posebej je opozoril na posledice po njegovem kratkovidne ekonomske politike, ki daje vso 467 Delo, 4. 11. 1991, Kaj bi morali storiti, da bi Slovenija kmalu postala privlačna za vlaganja, nekakšen evropski Singapur?, str. 3. 468 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 619. 352 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 352 10.10.2013 8:42:19 prednost blagovni menjavi z zahodom, na druge drža­ ve pa enostavno pozablja. Tako Slovenija izgublja vse prednosti, ki jih je imela na trgih nekdanjih srednje- in vzhodnoevropskih socialističnih držav, s tem pa tudi znaten dobiček, ki ga s trgovanjem na zahodu ne more nadomestiti. Vlado je pozval, naj takoj začne bilateral­ na pogajanja za vključitev v blagovne tokove s ČSFR, Poljsko in Madžarsko. Te države so namreč že sklenile gospodarske sporazume, ki so Slovenijo delno že izločili iz teh povezav.469 Tuji trgovci so na slovenske razmere gledali bolj pragmatično. Walter Wolf je menil, da se bo ekonom­ ski položaj Slovenije izboljšal v treh do petih letih, pod pogojem, da ji bo uspel prodor na zahodne trge. Da bi se to zgodilo, bo morala povečati konkurenčnost svojih proizvodov in doseči premik v »mišljenju ljudi«. Slednje je pomenilo, da je treba za višji standard bistveno več delati in da je treba odpustiti vso odvečno delovno silo. Ali povedano z njegovimi besedami: »bolje je odpustiti nepotrebne delavce in sanirati podjetje, kot pa vztrajati do konca in zaradi nekonkurenčnosti propasti.« Menil je tudi, da Slovenija brez tujega kapitala ne bo preživela.470 Tudi javno mnenje je gospodarskim vprašanjem na­ menjalo veliko pozornosti. V anketi, ki je bila izvedena novembra 1991, je na vprašanje, na katerih področjih naj Slovenija po odhodu jugovojske pospeši reševanje problemov, največ, 28,2 odstotka vprašanih odgovorilo, da mora gospodarsko sodelovanje takoj preusmeriti na Evropo. V naslednjih letih, vse tja do prvih let novega tisoč­ letja, je moral pregovorni slovenski pesimizem stopiti v ozadje, saj je Slovenija z osamosvojitvijo, mednarodnim priznanjem, vstopom v različne mednarodne integraci­ je, makroekonomsko stabilizacijo in uspešno zaključe­ nim procesom gospodarske tranzicije dosegla vse tisto, o čemer so naši predniki lahko samo sanjali.471 Nato pa je recesija, v katero je naša država uradno stopila 469 Delo, 6. 11. 1991, Slovenija potrebuje strategijo zunanjetrgovinskih odnosov, str. 5. 470 Delo, 24. 12. 1991, Niste še doumeli, str. 4. 471 Lorenčič, Prelom s starim, str. 452. POGLEDI NA PRIHODNOST 353 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 353 10.10.2013 8:42:19 spomladi 2009, ustavila napredovanje slovenskega go­ spodarstva, pospešila je propadanje podjetij, pomnožila vrste brezposelnih in odkrila številna gospodarska ne­ ravnovesja in nepravilnosti, ki so se zgodili v času tran­ zicije. S poglabljanjem gospodarske krize Slovenija ni le izgubila slovesa najuspešnejše tranzicijske države, v kateri se cedita med in mleko. Bila je dokaz, daje ideja kapitalizem po meri človeka le iluzija in da trg ne mo­ re biti edini usmerjevalec gospodarskega življenja. Do začetka leta 2013 so se gospodarsko-politične razmere v državi še zaostrile, nezaupanje in prepad med social­ nimi partnerji sta se poglobila, eksistenčni strah med prebivalstvom pa povečal. Prišlo je tako daleč, da so ce­ lo vodilni politiki iz časov osamosvajanja leta 1990, kot je bil France Bučar, z obžalovanjem ugotavljali, da so državo »na žalost le osamosvojili, niso je pa naredili«. Predvsem zato, ker so ji »strankarska vodstva vladala na enak način, kot v prejšnji socialistični državi«. Poli­ tična elita, ki jo je ustvarila tranzicija, pa »ne samo da nima nobenega koncepta razvoja, še pravih razvojnih vprašanj si ne zna postaviti«.472 472 Dnevnik, 2. 2. 2013, Profesor France Bučar, str. 7. 354 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 354 10.10.2013 8:42:19 Povzetek Pojem narodnega gospodarstva je neločljivo po­ vezan s pojmom države, s čimer se loči od lokalnega oziroma regionalnega in mednarodnega ali svetovnega gospodarstva. Predpostavlja velik in zaokrožen gospo­ darski sistem, ki ga sestavljajo vse pomembne proi­ zvodne in uslužnostne dejavnosti na določenem naci­ onalnem ozemlju. Vse te dejavnosti so enotne in tako organsko povezane, da ne omogočajo le nemotenega poteka produkcijskega procesa in njegovega razvoja do najvišje tehnične ravni, temveč zagotavljajo tudi za­ dovoljevanje človeških in splošno družbenih potreb. V tem smislu zajema pojem narodnega gospodarstva, ki je izrazito protekcionistično naravnan, še vsa tista po­ dročja in pristojnosti, ki tvorijo pojem suverena država. Poleg samostojnega urejanja vseh vprašanj, povezanih z gospodarskim sistemom in razvojno politiko, vključu­ jejo še lasten denar in emisijsko banko, davčni, bančni in zavarovalni sistem, carine, standardizacijo, ureditev statistike in lastna gospodarska predstavništva, od »do­ datnih ustanov« pa še Zavod za plemenite kovine in Za­ vod za mere in uteži. V drugi jugoslovanski državi se je pojem narodno gospodarstvo »naselil v gospodarski in politični bese­ dnjak« na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta in ga ni zapustil vse do razpada države. Uveljavljati se je začel z opuščanjem državnega centralizma na zvezni ravni in s prenosom pristojnosti na republike in avtono­ mni pokrajini. Dejansko je označeval republiška in po- POV2ETEK 355 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 355 10.10.2013 8:42:19 krajinska gospodarstva in zapletene odnose med dvema ravnema države. Polno domovinsko pravico mu je utrla ustava iz leta 1974, gospodarsko-politična praksa pa ga je preprosto enačila s pravico naroda, da razpolaga z rezultati svojega presežnega dela. Dejstvo, da jugoslo­ vanske republike in pokrajini niso bile eno nacionalne državne tvorbe, je dodalo novo razsežnost kontroverzne­ mu razumevanju tega pojma.473 Slovenija je v letih 1945 do 1991 izpolnila pogoje za preoblikovanje svojega gospodarstva iz regionalnega v narodno gospodarstvo. V tem časovnem loku je bilo več obdobij in ločnic. Do sredine šestdesetih let vodil­ ni slovenski politiki niso bili vselej pripravljeni braniti nacionalnih koristi. Šele izvršni svet, ki ga je vodil Sta­ ne Kavčič, je odločneje kot v preteklosti postavil zahtevo za preobrazbo federacije, odpravo centralizirane gospo­ darske ureditve, sprostitev tržnega mehanizma pa tudi prilagoditev sistema podpiranja razvoja manj razvitih republik novim zahtevam in razmeram. Stane Kavčič je svoje stališče do decentralizacije gospodarskega življe­ nja in preureditve gospodarskih odnosov z republikami zgradil na podmeni, da je sicer treba Jugoslavijo sprejeti kot slovenski življenjski prostor, federacijo pa kot su­ bjekt, ki ji kroji usodo. Da pa Slovenija za poln razvoj svojega gospodarstva potrebuje več ekonomske svobode in stabilnejšo gospodarsko ureditev, zato mora bili njen skrajni cilj zmanjšati pristojnosti zvezne države in jih prenesti na republike. Zaradi nasprotovanja vladajoče politike pa Kavčičeva prizadevanja niso mogla priti do izraza. Vse do leta 1974 so bile ustavnopravne, sistem­ sko planske in plansko strateške možnosti zelo omejene, saj so zvezni predpisi, srednjeročni in enoletni družbeni plani povsem omejevali pristojnosti republiških teles pri upravljanju, načrtovanju in financiranju gospodarskega razvoja. Druga oteževalna okoliščina, ki je od začetka druge Jugoslavije omejevala hitrejše napredovanje slo­ venskega gospodarstva, so bili različni in nasprotujoči si razvojni interesi in pogledi. Zaradi različnega zgodovin­ skega razvoja je bila gospodarska sestava jugoslovan­ skih republik zelo heterogena. Medtem ko je v Sloveniji 473 Prinčič, Borak, Iz reforme, str. 70. 356 pot do slovenske narodnogospodarske suvereno$ti_kor4.indd 356 10.10.2013 8:42:19 in Hrvaški proces industrializacije dosegel že visoko sto­ pnjo, se je v drugih republikah šele dobro začel. Ustava SFRJ iz leta 1974 je pomenila pomemben mejnik v procesu decentralizacije jugoslovanske države. Postavila je temelje konfederativnega ustroja in okrepila državnost republik. Z njo je Jugoslavija postala gospo­ darska skupnost z enotnim pravnim in gospodarskim prostorom. Ekonomska vsebina federacije je temeljila na enakopravnosti narodov v federaciji pri odločanju o skupnih interesih, ki vsebujejo tudi skupen gospo­ darski in družbeni razvoj na načelih dogovarjanja, soli­ darnosti in vzajemnosti, z enakopravnim sodelovanjem federalnih enot v organih federacije in neposrednim medsebojnim sodelovanjem in dogovarjanjem federal­ nih enot. Vse to pa ni prineslo tako iskanega ravnovesja med centralizacijo in decentralizacijo, temveč je kon­ flikte med federalnimi enotami dokončno prenesla na gospodarsko področje. Kljub temu da je z njo Slovenija dobila atribut države, njeno politično vodstvo še nekaj časa ni ugovarjalo generalni zasnovi zvezne gospodar­ ske politike, temveč je skušalo ustaviti negativne trende in preusmeriti gospodarske tokove v stabilizacijske vo­ de. Ker pa to v Beogradu in drugih republikah ni nalete­ lo na posluh in razumevanje, se je po letu 1980 vse bolj odločno postavilo v bran svojih gospodarskih interesov. Ko je sredi osemdesetih let ugotovilo, da v državi ni več »klime« za izboljšanje gospodarskih razmer, je sklenilo, da bo Slovenija začela prevzemati vzvode gospodarske­ ga življenja v svoje roke. Kljub temu da zasnova gospodarske ureditve in usmerjanja gospodarskih tokov ni bila v prid sloven­ skim potrebam in pričakovanjem, je Slovenija od leta 1945 pa do sredine osemdesetih let znala izrabiti in tudi unovčiti prednosti, ki jih je kot najrazvitejša republika imela v enotnem jugoslovanskem gospodarskem prosto­ ru. V tem času je končala proces industrializacije, spre­ menila in posodobila svojo gospodarsko sestavo, posta­ la je izvozna in tudi imigrantska dežela, ki je pomagala blažiti težave brezposelnosti v drugih jugoslovanskih republikah. Poleg tega je pospešila in dokončala obli­ kovanje ustrezne gospodarske uprave, odprla prostor za uveljavitev mlajšega in poslovno uspešnejšega slo- POVZETEK 357 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 357 10.10.2013 8:42:19 ja direktorjev - menedžerjev ter večjih, proizvodno he­ terogenih in izvozno usmerjenih podjetij, ki so postala nosilci razvoja v posameznih panogah. Ustanovila je fi­ nančno močno razvojno banko, si z vrsto prepoznavnih izdelkov ustvarila dobro ime v tujem poslovnem svetu, razširila mrežo zunanjih predstavništev ter prek Delov­ ne skupnosti Alpe Jadran utrdila in institucionalizirala sodelovanje z regijami v sosednjimi državami. Začrta­ la je ambiciozen dolgoročni razvojni program, tesneje povezala znanstveno in raziskovalno področje z nepo­ sredno proizvodnjo, izpopolnila izobraževalni sistem in razširila mednarodne znanstvene stike ter vzpostavila slovenskim razmeram in potrebam primemo obliko re­ gionalnega razvoja. Na ekonomskem področju je torej naša republika do konca osemdesetih let dozorela in se razvila do stopnje, ki jo je bilo mogoče doseči brez radi­ kalnih političnih sprememb in posegov v jugoslovansko državno in ustavnopravno ureditev. Težke posledice poglabljajoče gospodarske krize in razpadanje države so oslabili zmogljivosti slovenskega gospodarstva in zaostrili pogoje za njegovo preživetje. Zlasti še, ker so bili posamezni členi njene narodnogo­ spodarske organiziranosti že pred krizo precej šibki. Ko­ nec osemdesetih let preteklega stoletja sta najšibkejša člena slovenske narodnogospodarske organiziranosti predstavljala gospodarska infrastruktura ter malo go­ spodarstvo. Tudi z razvojem na področju trgovine, go­ stinstva in turizma ter kmetijske prireje in pridelave se Slovenija ni mogla pohvaliti z večjimi uspehi. Med šibke člene slovenskega gospodarstva je spadala tudi njegova tehnološka zaostalost za najsodobnejšimi trendi, zaradi katere še ni moglo tekmovati z razvitim svetom, pa tudi skromne naravne danosti oziroma bogastvo, ki je bilo omejeno na gozd, vodotoke, pašnike, travnike in polje­ delske površine. Zadnji slovenski izvršni svet, ki ga je vodil Dušan Šinigoj, seje zavedal teh problemov. Leta 1988 je pod­ vojil napore, da bi slovenski gospodarski voz potegnil iz krize. V ospredju njegovih prizadevanj so bili proces prestrukturiranja, hitrejši razvoj drobnega gospodar­ stva, oblikovanje zadostnih blagovnih rezerv in poveče­ vanje tujih vlaganj. 358 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 358 10.10.2013 8:42:19 Ker je zvezna zakonodaja urejala vsa ključna go­ spodarska vprašanja, je bilo za uresničevanje ciljev, po­ vezanih z gospodarsko osamosvojitvijo in oblikovanjem narodnega gospodarstva, treba najprej sprejeti lastno ustavnopravno podlago, nato pa izpeljati izločitveni pro­ ces. Ta se je lahko začel šele spomladi 1990 po politič­ nih spremembah in imenovanju Demosove vlade in je trajal do konca leta 1991. Z narodnogospodarskega sta­ lišča je bil to najpomembnejši projekt, saj se je z njegovo uspešno izvedbo lahko zaključilo tudi zadnje obdobje v preoblikovanju slovenskega gospodarstva iz regionalne­ ga v narodno gospodarstvo. V primerjavi z njim so bile transformacija iz socialističnega v kapitalistično gospo­ darstvo, stabilizacija gospodarstva in oživitev gospodar­ ske rasti manj pomembne. Demosova vlada se je opredelila za postopno, dol­ goročno osamosvajanje na gospodarskem področju in za previdnost pri trganju vezi slovenskega gospodarstva od Jugoslavije. Tako je šel proces gospodarskega osa­ mosvajanja skozi tri obdobja. V prvem obdobju, ki je trajalo do decembra 1990, so nosilci ekonomske poli­ tike svojo energijo usmerili predvsem v iskanje rešitev in sprejemanje ukrepov za gospodarsko preživetje. Šele proti koncu leta so prišli v ospredje ukrepi, ki so zmanj­ ševali pristojnosti zvezne vlade in krepili ustavno podla­ go za samostojnejše udejanjanje tekoče ekonomske po­ litike. Decembra 1990 je dozorela in bila tudi potrjena odločitev za gospodarsko osamosvojitev. Po plebiscitu je vlada sporočila, da jo je postavila za svoj bistveni cilj. Tako se je decembra 1990 začelo drugo in najpomemb­ nejše obdobje izstopanja slovenskega gospodarstva iz jugoslovanskega, ki je trajalo do junija 1991. V tem ča­ su je Slovenija najprej vzpostavila lasten davčni sistem in proračun, sprejela predpise, ki so na novo urejali bančno področje, kreditno poslovanje s tujino in carin­ sko službo. V zaključku drugega obdobja je slovenski parlament sprejel zakone, s katerimi so organi Repu­ blike Slovenije prevzeli pravice, ki so bile v pristojnosti SFRJ, in njeno premoženje. Za hranilne vloge in sred­ stva na tekočih računih občanov v bankah na sloven­ skem ozemlju pa je jamstvo prevzela Banka Slovenije. Po desetdnevni vojni se je morala Slovenija za tri me- POVZETEK 359 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 359 10.10.2013 8:42:19 sece odpovedati izvajanju Deklaracije o neodvisnosti in ostati v jugoslovanski gospodarski ureditvi. Koje zadnji dan moratorija, 7. oktobra 1991, slovenska skupščina sprejela zakon o denarni enoti Republike Slovenije, se je končala le sedemdesetletna navezanost Slovenije na Jugoslavijo, jugoslovanski trgi so dokončno postali tuji trgi. Do uspešnega in relativno hitrega zaključka osa­ mosvajanja slovenskega gospodarstva je bilo potrebno doseči le še mednarodno priznanje Slovenije, brez kate­ rega Slovenija ni mogla računati ne na tuj denar ne na večji izvoz. Do tega tako pričakovanega dogodka je pri­ šlo konec decembra 1991 oziroma januarja 1992. S tem dejanjem je slovensko gospodarstvo dokončno postalo narodno gospodarstvo. Proces preurejanja gospodarskega življenja in spre­ jemanja zakonodaje, potrebne za prehod v tržno gospo­ darstvo, je potekal ločeno od osamosvojitvenih prizade­ vanj in je bil potisnjen nekoliko v ozadje. Medtem ko je slovenska politika pri snovanju in uresničevanju prvih dveh gospodarsko političnih nalog pokazala visoko sto­ pnjo soglasja, je pri slednjem prišlo do velikih razhajanj, ki so imela globoke ideološke in zgodovinske korenine. Zaradi teh razhajanj sta se v slovenski politiki oblikova­ la dva povsem različna gospodarsko politična koncepta. Do javnega konflikta med obema konceptoma je prišlo na naj občutljivejšem področju, pri sprejemanju privati­ zacijske zakonodaje. Vlada je vztrajala pri svojem, Sa­ chsovem pogledu na lastninjenje in tako ustvaijala na­ petosti ne samo med Demosom in opozicijo, temveč tudi v koaliciji sami. Splošno mnenje je bilo, daje bil prvotni predlog privatizacijskega zakona (t. i. Mencingerjev pre­ dlog) za državo ugodnejši. V zaključnem obdobju gospodarskega osamosvaja­ nja so potekale zelo živahne razprave o razvojnih težiščih slovenskega gospodarstva po uveljavitvi suverenosti in njegovem prilagajanju evropskim integracijskim proce­ som. Prevladujoče mnenje je bilo, da mora Slovenija kot majhna država z »nemško kulturo« in nekaterimi zna­ čilnostmi, ki so »kot nalašč za razvoj industrije«, postati industrijsko središče z visoko razvito tehnologijo, te­ melječo na kakovosti človeških virov in organizacijskih sistemih. Napovedi vodilnih slovenskih ekonomistov, ki 360 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 360 10.10.2013 8:42:19 so si v tem obdobju dokončno prilastili prvenstvo pri napovedovanju gospodarskih tokov in povezav, pa niso bile tako optimistične. In čas bo pokazal, da so imeli prav. Kot je decembra 1990 zapisal Bogomir Kovač, lah­ ko »slovenska nacionalna država z ekonomskega vidika ostane zgolj kulturni projekt, tak, kakršen je sedaj, ni­ kakor pa ne more v spremenjeni post moderni Evropi ostati kot suverena ekonomska entiteta (...) Naš trg je premajhen, da bi lahko brez tuje ekonomske pomoči in političnega servisiranja stopil na obetavno pot lastnega osamosvajanja. Čas čitalništva in nacionalnih evforij je minil. Pred nami je pragmatičen svet in njegova suho­ parna ekonomska logika.«474 474 Prinčič, Zadnji del poti, str. 170-171. POVZETEK pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 361 361 10.10.2013 8:42:20 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 362 10.10.2013 8:42:20 Summary Path Towards Slovenian National-Economic Sovereignty 1945-1991 The concept of national economy is inseparable from the concept of state, which distinguishes it from local or regional and international or global economy. It presupposes a large-scale and comprehensive economic system, madę up of all the important production and service activities in a certain national territory. All of these activities are unified and organically integrated to the extent where they do not only facilitate the pro­ duction process and its development up to the highest technical level, but also ensure that the human and so­ cial needs in general are met. In this sense the concept of national economy, which is distinctly protectionist, also involves all of the areas and jurisdictions making up the concept of a sovereign state. Apart from the in­ dependent management of all issues relating to the eco­ nomic system and developmental policy, national econ­ omy also involves the state’s own currency and bank of issue, tax, banking and insurance systems, customs, standardisation, statistics and own economic represen- tations, as well as »additional institutions« like the insti- tutes for precious metals and metrology. In the second Yugoslav state the concept of national economy was »introduced into the economic and politi- cal vocabulary« at the tum of the 1960s and remained in use until the dissolution of the state. It came into use as state centralism at the federal level was gradually abandoned and the jurisdictions were transferred to the individual republics and autonomous provinces. In fact SUMMARY 363 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 363 10.10.2013 8:42:20 it was used to denote the economies of these republics and provinces as well as the complicated relations be- tween the two levels of the state. It became fully con- firmed by the 1974 constitution, and the economic-po- litical practice simply eąuated it with the right of the nations to control the results of their surplus labour. The fact that the Yugoslav republics and provinces were not single-nation states added a new dimension to the controversial understanding of this concept.475 Between 1945 and 1991 Slovenia fulfilled the con- ditions for the transformation of its economy from a regional into a national economy. Several periods and turning points took place during this time. Until the middle of the 1960s the leading Slovenian politicians were not always ready to defend the national interests. Only the executive council led by Stane Kavčič, unlike its predecessors, made more resolute demands for the transformation of the federation, abolishment of the centralised economic system, relaxation of the market mechanism as well as adaptation of the system of sup- porting the development in less-developed republics to the new demands and circumstances. Stane Kavčič developed his attitude towards the decentralisation of the economic life and transformation of the economic relations between the republics on the supposition that Yugoslavia had to be accepted as the Slovenian living space, while the federation should be seen as a subject in charge of its destiny. However, Slovenia needed more economic freedom and a more stable economic system in order to develop to its full potential, therefore its ulti­ mate goal was to restrict the powers of the federal state and transfer these powers to the republics. However, due to the opposition of the dominant politics, Kavčič’s efforts failed to become very prominent. Until as late as 1974 the possibilities with regard to the constitution- al law, systemie planning and strategie planning were severely limited, since the federal legislation, mid-term and one-year social plans completely restrieted the ju- risdictions of the republics’ bodies in the field of man- agement, planning and economic development fmanc- 475 Prinčič, Borak, Iz reforme, pg. 70. 364 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 364 10.10.2013 8:42:20 ing. The disparate and opposing developmental interests and viewpoints represented the second obstacle, hinder- ing the smoother development of the Slovenian economy ever sińce the establishment of the Second Yugoslavia. Due to differences in their historical development, the economic structure of the Yugoslav republics was very heterogenous. While the process of industrialisation had already reached a relatively high level in Slovenia and Croatia, in the other republics it had only began. The 1974 constitution of the Socialist Federal Re- public of Yugoslavia represented an important mile- stone in the process of the decentralisation of the Yu- goslav state. It set out the foundations for the confeder- ate structure and strengthened the sovereignty of the republics. With this constitution Yugoslavia became an economic community with a single legal and econom­ ic space. The economic aspects of the federation were based on the equality of the nations in the federation as far as the decisions about the common interest were concerned, which also entailed the common economic and social development based on the principles of con­ sensus, solidarity and reciprocity, with equal involve- ment of federal units in the federal bodies and direct mutual cooperation and reconciliation of federal units. However, this failed to ensure the much sought-after balance between centralisation and decentralisation. Instead the conflicts between the federal units were ul- timately transferred to the economic field. Even if on the basis of the 1974 constitution Slovenia gained the attribute of a state, its political leadership stili refrained from arguing with the general outlines of the federal economic policy, but rather tried to stop the negative trends and steer the economy towards stabilisation. As this did not result in much appreciation and under- standing in Belgrade and in the other republics, after 1980 the Slovenian leadership became increasingly de- fensive of the Slovenian economic interests. When it the middle of the 1980s it was established that Yugoslavia failed to ensure the »climate« for the improvement of the economic situation, the Slovenian leadership decided that Slovenia would start taking the management of its economic life into its own hands. SUMMARY 365 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 365 10.10.2013 8:42:20 Despite the fact that the foundations of the eco- nomic system and orientation of the economic flows did not support the Slovenian needs and expectations, from 1945 and until the middle of the 1980s Slovenia was able to use its advantages as the most developed repub- lic in the single Yugoslav economic space and benefit from them. During this time it completed its industri- alisation process, altered and modernised its economic structure, and became an export-oriented as well as im- migrant country, which helped to deal with the problem of unemployment in the other Yugoslav republics. Fur- thermore, it stimulated and completed the establish­ ment of a suitable economic management, provided the space for the affirmation of a younger and successful group of directors - managers as well as larger compa- nies, heterogeneous in terms of production and orient- ed towards exportation, which became the catalyst for development in the individual sectors. Slovenia estab- lished a financially strong development bank, created a prominent reputation for itself in the foreign business world with a range of recognisable products, extended its network of foreign representations, and strength- ened as well as institutionalised the cooperation with the regions in the neighbouring countries through the Alpe-Adria Work Community. It set out an ambitious long-term development programme, integrated the sci- entific and research areas with immediate production, perfected its education system, expanded its interna- tional scientific contacts and established a form of re- gional development suitable for the Slovenian circum- stances and needs. Therefore until the end of the 1980s the Republic of Slovenia had matured in the economic field, developing to the level it could achieve without introducing radical changes and interventions into the Yugoslav state and constitutional-legal system. The severe conseąuences of the deepening economic crisis and the gradual dissolution of the state weakened the capabilities of the Slovenian economy and worsened the conditions for its survival, especially sińce certain elements of the Slovenian national-economic organisa- tion had already been quite weak even before the cri­ sis. In the end of the 1980s the economic infrastructure 366 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 366 10.10.2013 8:42:20 and smali industry were the weakest links of Slovenian national-economic organisation. Furthermore, Slovenia also failed to ensure significant successes as far as pro- gress in the field of trade, hospitality industry, tourism as well as agricultural rearing and production was con- cerned. Techno logical inferiority in comparison to the latest trends, preventing Slovenia from competing with the developed world at that time, and modest natural resources, limited to forests, watercourses, pastures, grassland and arabie land, represented another weak aspect of the Slovenian economy. The last Slovenian executive council, presided over by Dušan Šinigoj, was well aware of these próbiems. In 1988 it redoubled its efforts to puli the Slovenian economy out of the crisis. The process of restructuring, faster development of smali industry, building up suf- ficient reserves of goods and increasing foreign invest- ments was at the forefront of its endeavours. Since federal legislation governed all of the key eco- nomic issues, Slovenia first had to adopt its own consti- tutional-legal foundations and then carry out the sepa- ration process in order to realise the goals related to economic emancipation and establishment of national economy. This process could only begin in the spring of 1990 after the political changes and appointment of the Demos government, and it lasted until the end of 1991. From the national-economic viewpoint this was the most important project, sińce its successful realisa- tion also allowed for the conclusion of the finał period in the transformation of the Slovenian economy from a regional to a national economy. In comparison with this goal the transformation from the socialist into a capital- ist economy, stabilisation of the economy and revitali- sation of economic growth were less important. The Demos government chose to carry out a grad- ual, long-term emancipation in the economic field, and decided to be careful when severing the bonds between the Slovenian and Yugoslav economies. Thus the pro­ cess of economic emancipation proceeded through three stages. At the first stage, lasting until December 1990, the economic policy-makers focused their energy especially at finding the solutions and adopting meas- SUMMARY 367 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 367 10.10.2013 8:42:20 ures for economic survival. Only towards the end of the year the measures diminishing the powers of the fed- eral government and strengthening the constitutional foundations for a more independent management of the current economic policy became more prominent. In December 1990 the decision to attain economic inde- pendence was reached and confirmed. After the referen­ dum the government announced that this was now its primaiy goal. Thus in December 1990 the second and most important stage of the separation of the Slovenian economy from the Yugoslav e cono my began and lasted until June 1991. In this period Slovenia first estab- lished its own tax system and budget and adopted new legislation governing the banking sector, foreign credit operations, and customs service. At the conclusion of the second stage the Slovenian parliament adopted the acts allowing the bodies of the Republic of Slovenia to take over the tasks, previously under the jurisdiction of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, and its as- sets. The Bank of Slovenia took over the guarantee for the deposits and current account assets of its citizens in the Slovenian territory. After the Ten-Day War Slo­ venia had to suspend the realisation of the Declaration of Independence for three months and remain a part of the Yugoslav economic system. When the Slovenian assembly adopted the Republic of Slovenia’s National Currency Unit Act on the last day of the moratorium (on 7 October 1991), the Slovenian ties with Yugosla- via were severed after seventy years and the Yugoslav markets ultimately became foreign markets. To ensure a successful and relatively swift conclusion of the Slove­ nian economic emancipation process, the international recognition of Slovenia had to be ensured. Without it Slovenia could not count on foreign funds or significant exports. This much-awaited event took place in the end of December 1991 or in January 1992 and thus Slove­ nian economy finally became national economy. The process of the reorganisation of economic life and adoption of legislation reąuired for the transition to market economy took place separately from independ­ ence efforts, and was somewhat less emphasised. While Slovenian politics showed a high level of agreement as 368 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 368 10.10.2013 8:42:20 far as the outlining and realisation of the first two eco- nomic and political tasks were concerned, the latter was highly disputed, which was the result of profound ideological and historical differences. These differences resulted in the formation of two completely different economic-political concepts in the Slovenian politics. A puhlic conflict between both concepts took place in the most sensitive area: the adoption of privatisation legisla- tion. The government insisted on Sachs’s outlook on pri­ vatisation, thus creating tensions not only between the Demos and the opposition, but also within the coalition itself. The general opinion was that the first proposal of the privatisation legislation (the so-called Mencinger’s proposal) was more favourable for the state. In the final period of economic emancipation very lively discussions took place with regard to the develop- mental priorities of the Slovenian economy after the in- troduction of sovereignty and its adaptation to the Euro- pean integration processes. The prevalent opinion was that Slovenia as a smali country with »German culture« and certain characteristics »favourable for the develop- ment of industry« should become an industrial centre with highly developed technology, based on high-quali- ty human resources and organisational systems. How- ever, the forecasts of the leading Slovenian economists, who in this period became dominant in predicting the economic flows and connections, were not so optimistic. Time would tell they were right. As Bogomir Kovač wrote in December 1990: »From the economic point of view the Slovenian national state can only remain a cultural project. Such as it is now it can never endure as a sov- ereign economic entity in the changed post-modern Eu­ ropę. (...) Our market is too smali to head in the prom- ising direction of its own emancipation without foreign economic aid and political servicing. The time of reading clubs and national euphoria is over. We are looking at a pragmatic world and its tedious economic logie.«476 476 Prinčič, Zadnji del poti, pp. 170-171. SUMMARY 369 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 369 10.10.2013 8:42:20 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 370 10.10.2013 8:42:20 Seznam kratic in okrajšav AP - Avtonomna pokrajina ARS - Arhiv Republike Slovenije AVNOJ - Antifašističko veče narodnog oslobođenja Ju­ goslavije BDP - Bruto družbeni proizvod BiH - Bosna in Hercegovina CK KPS - Centralni komite Komunistične partije Slo­ venije DAPPS - Državno avtobusno in prevozniško podjetje Slovenije DES - Državne elektrarne Slovenije DS - Delovna skupnost DWT - Deadweight tonnage EDP - Evidenčne devizne pozicije EFTA - European Free Trade Association EGS - Evropska gospodarska skupnost FLRJ - Federativna ljudska republika Jugoslavija GATT - General Agreement on Tariffs and Trade GRADIS - Gradbena industrija Slovenije GZS - Gospodarska zbornica Slovenije IOOF - Izvršni odbor osvobodilne fronte IK CK ZKJ - Izvršni komite Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije IM V - Industrija motornih vozil IS - Izvršni svet JUPAK - Jugoslovanska mreža za paketsko komutacijo KPJ - Komunistična partija Jugoslavije KWh - Kilovatna ura SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 371 371 10.10.2013 8:42:20 LRS - Ljudska republika Slovenija LS - Ljudska skupščina MIR - Ministrstvo za industrijo in rudarstvo MNZS - Muzej novejše zgodovine Slovenije MWh - Megavatna ura NBJ - Narodna banka Jugoslavije NAVOD - Nabavljalni zavod Slovenije NOB - Narodnoosvobodilni boj NOO - Narodnoosvobodilni odbor OECD - Organisation for Economic Co-operation and Development OPEČ - Organization of the Petroleum Exporting Coun- tries PPNOO - Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobo­ dilnega odbora za Slovensko primorje PNZ - Prispevki za novejšo zgodovino PTT - Pošta, telefon, telegraf RS - Republika Slovenija SNOS - Slovenski narodnoosvobodilni svet SRS - Socialistična republika Slovenija SSSR - Sojuz Sovetskih Sotsialisticheshkih Respublik SZDL - Socialistična zvezna delovnega ljudstva TAM - Tovarna avtomobilov Maribor UNRRA - United Nations Relief and Rehabilitation Ad- ministration VUJA - Vojaška uprava Jugoslovanske armade ZDA - Združene države Amerike ZIS - Zvezni izvršni svet ZKJ - Zveza komunistov Jugoslavije ZRJ - Zvezna republika Jugoslavija ZRN - Zvezna republika Nemčija 372 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 372 10.10.2013 8:42:20 Viri in literatura Arhivski viri ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 223, Vlade Republike Slovenije AS 226, Ministrstvo za industrijo in rudarstvo AS 230, Ministrstvo za trgovino in preskrbo AS 233, Ministrstvo za gradnje AS 284, Planska komisija AS 537, Republiška konferenca Socialistične zveze de­ lovnega ljudstva Slovenije AS 1118, Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo AS 1128, Republiški sekretariat za splošne gospodar­ ske zadeve AS 1136, Zavod LRS za gospodarsko planiranje AS 1165, Gospodarska zbornica SR Slovenije AS 1233, Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano AS 1264, Republiški komite za energetiko SR Slovenije AS 1266, Republiški družbeni svet za gospodarski ra­ zvoj in ekonomsko politiko AS 1279, Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje AS 1589, Centralni komite KP/ZK Slovenije APRS - Arhiv Predsednika Republike Slovenije VIRI IN LITERATURA pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 373 373 10.10.2013 8:42:20 Periodični tisk Bančni vestnik Borba Delo Ekonomska revija Gospodarska gibanja Gospodarski vestnik Ljudska pravica Naši razgledi Slovenski poročevalec Uradni list SFRJ Uradni list SRS Literatura Biti direktor v času socializma. Med idejami in prakso (uredila Fikfak, Jurij, Prinčič, Jože). Ljubljana: Za­ ložba ZRC, 2008. Borak, Neven. Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 2002. Čepič, Zdenko. Obravnava ključnih vprašanj povojnega gospodarskega razvoja v delu znanstveno-strokov- nih ustanov predsedstva SNOS. Prispevki za novej­ šo zgodovino, 26, 1986, št. 1-2, str. 113-150. Černe, France. Tržni in planski mehanizem v jugoslo­ vanskem samoupravnem sistemu. Ekonomska re­ vija, 20, 1969, št. 3, str. 274-289. Deset let socialistične graditve v Sloveniji. Ljubljana: Predsedstvo GO SZDL Slovenije, 1955. Deželak-Barič, Vida. Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino, 35, 1995, št. 1-2, str. 137-162. Družbeni in gospodarski razvoj SR Slovenije v letih 1958- 1962. Ljubljana: Glavni odbor SZDL Slovenije in Iz­ vršni svet SR Slovenije, 1963. Dvajset let graditve naše socialistične domovine. Ljublja­ na: Življenje in tehnika, 1965. Gerženič, Lev. Trg industrijskega blaga. Ekonomska re­ vija, 10, 1959, št. 1, str. 20-54. 374 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 374 10.10.2013 8:42:20 Himmelreich, Bojan. Pike, špekulanti in Trumanova jaj­ ca. Preskrba prebivalstva Slovenije z blagom široke potrošnje v letih 1945-1953. Celje: Zgodovinski ar­ hiv Celje, 2008. Jamnišek, Srečko. Od bajtarjev do astronavtov. Ljublja­ na: Korotan, 2004. Kardelj, Edvard. Pot nove Jugoslavije. Članki in govori iz narodnoosvobodilne borbe 1941-1945. Ljubljana: DZS 1946. Kavčič, Vladimir. Parlamentarna demokracija na slo­ venski način. Teorija in praksa, 28, 1991, št. 8-9, str. 1104-1109. Kidrič, Boris. Sabrana dela IV-VI. Beograd: Komunist, 1985. Klemenčič, Vlado: Gospodarjenje v socializmu. Oris go­ spodarske zgodovine Slovenije 1945-1990 (rokopis). Ljubljana, december 2011. Kotnik, Drago. Blagovna znamka kot temelj dolgoroč­ ne politike trženja. Ekonomska revija, 35, 1985, št. 2-3, str. 125-132. Kovač, Valentin. Povojna obnova prometa v Sloveniji, zlasti železniškega in priprave nanjo. Ljubljana: Slovenske železnice d.d., 1966. Kozina, Branko. Republiški upravni organi v LRS od 1945 do 1953. Ljubljana: Arhivsko društvo Slove­ nije, 1996. Kuzmin, Franc. Medrepubliške prodaje in nabave v letu 1968. Prikazi in študije, 17, 1971, št. 4, str. 5-51. Lavrič, Jože. Razvoj našega narodnega dohodka. Prikazi in študije, 8, 1962, št. 3, str. 1-29. Lazarevič, Žarko, Prinčič, Jože. Zgodovina slovenskega bančništva. Ljubljana: Združenje bank Slovenije, 2000. Lazarevič, Žarko. Od regionalnega k slovenskemu naro­ dnemu gospodarstvu (preobrazba slovenske gospo­ darske strukture v drugi polovici 19. in v 20. sto­ letju). V: Granda, Stane (ur.), Šatej, Barbara (ur.). Slovenija 1948-1998: Iskanje lastne poti. Maribor: Univerza v Mariboru in Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 271-291. VIRI IN LITERATURA 37 5 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 375 10.10.2013 8:42:20 Lazarevič, Žarko. Sočasnosti slovenskega gospodarske­ ga razvoja. Zgodovinski časopis, 61, 2007, št. 3-4, str. 393-410. Lorenčič, Aleksander. Prelom s starim in začetek nove­ ga. Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializ­ ma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Mencinger, Jože. Gospodarska politika in gospodarski sistem. Ekonomska revija, 42, 1991, letnik 28, št. 7, 804-808. Merhar, Viljem. Plansko-tržni način razreševanja druž­ benoekonomskih problemov. Ekonomska revija, 23, 1973, št. 2-3, str. 113-124. Mlinar, Zdravko. Suverenost, medsebojna odvisnost in ogroženost. Teorija in praksa, 28, 1991, letnik 28, št. 10/11, str. 1163-1173. Od kapitalizma do kapitalizma. Izbrane zamisli o razvo­ ju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju (uredili: Neven, Borak, Lazarevič, Žarko, Prinčič, Jože). Lju­ bljana: Cankarjeva založba, 1997. Petrinja, Danilo - Primož. Gradnja luke Koper in železni­ ške proge Koper-Prešnica. Koper: Luka Koper, 1999. Prinčič, Jože. Oblikovanje koncepta novega gospodar­ skega sistema in politika ključne kapitalne gradi­ tve v letu 1951. Prispevki za novejšo zgodovino, 27, 1987, št. 1-2, str. 201-229. Prinčič, Jože. Obnova slovenske industrije v letu 1945. Kronika, 42, 1988, št. 1-2, str. 68-71. Prinčič, Jože. Obnova industrije in rudarstva v Slove­ niji leta 1946. Prispevki za novejšo zgodovino, 29, 1989, št. 2, str. 415-424. Prinčič, Jože. Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu. Kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji (1945-1956). No­ vo mesto: Dolenjska založba, 1992. Prinčič, Jože. Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije 1945-1963. Novo mesto: Dolenjska založba, 1994. Prinčič, Jože. Mesto Slovenije v procesu industrializacije federativne Jugoslavije (1945-1956). V: Grafenau­ er, Bogo (ur.), Gestrin, Ferdo (ur.), Pleterski, Janko (ur.), Vilfan, Sergij (ur.). Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. 376 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 376 10.10.2013 8:42:20 do 11. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska aka­ demija znanosti in umetnosti, 1995, str. 345-354. Prinčič, Jože. Iz gospodarske obnove v načrtno izgra­ dnjo (1945-1946). Prispevki za novejšo zgodovino, 36, 1996, št. 1-2, str. 57-66. Prinčič, Jože. Leto 1945 - Obnova in začetek gospodar­ ske preobrazbe. V: Gabrič, Aleš (ur.). Slovenija v le­ tu. 1945: zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodo­ vinskih društev Slovenije, 1996, str. 139-154. Prinčič, Jože. V začaranem krogu. Slovensko gospodar­ stvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999. Prinčič, Jože. Tuje naložbe v slovenskem gospodarstvu v času druge Jugoslavije (1945-1991). Prispevki za novejšo zgodovino, 47, 2002, št. 1, str. 109-120. Prinčič, Jože. Temeljne dileme in problemi moderniza­ cije slovenskega gospodarstva. Prispevki za novejšo zgodovino, 43, 2002, št. 2, str. 65-76. Prinčič, Jože. Slovensko-avstrijsko gospodarsko sodelo­ vanje 1945-1991. Prispevki za novejšo zgodovino, 43, 2003, št. 1, str. 91-102. Prinčič, Jože. Pospeševanje gospodarskega razvoja manj razvitih območij v SR Sloveniji (1954-1990). Prispevki za novejšo zgodovino, 44, 2004, št. 1, str. 113-124. Prinčič, Jože. Zadnji del poti k slovenskemu narodnemu gospodarstvu (1945-1991). V: Ferenc, Mitja (ur.), Hadalin, Jurij (ur.), Babič, Blaž (ur.).Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem v zgo­ dovinskih razsežnostih. Ljubljana: Znanstvena za­ ložba Filozofske fakultete, 2011, str. 153-173. Prinčič, Jože: Vpliv amerikanizacije na gospodarsko življenje v Sloveniji s poudarkom na drugi polovi­ ci 20. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino, 51, 2011, št. 2, str. 75-90. Prinčič, Jože. Denarno-blagovni odnosi Slovenije z dru­ gimi jugoslovanskimi republikami (1945-1950). Prispevki za novejšo zgodovino, 52, 2012, št. 1, str. 109-128. Prinčič, Jože, Borak, Neven. Iz reforme v reformo. Slo­ vensko gospodarstvo 1970-1991. Ljubljana: Fakul­ teta za družbene vede, 2006. VIRI IN LITERATURA 37 7 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 377 10.10.2013 8:42:20 Prinčič, Jože, Zagradnik, Maruša, Zupančič, Marjan. Vi­ ri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Viri št. 5. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1992. Repe, Božo. Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugosla­ vije. Ljubljana: Modrijan, 2002. Repe, Božo, Prinčič, Jože. Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Ljubljana: Modrijan, 2009. Sejni zapiski Ljudske skupščine LR Slovenije (četrti sklic). Seje od 1. oktobra 1960 do 28. februarja 1961. Lju­ bljana: Skupščina LR Slovenije, 1961. Slovenija 1945-1975. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1948-1992. Fischer, Jasna (ur.) Ljublja­ na: Mladinska knjiga, 2005. Vrišer, Igor. Agrarni sistemi v SR Sloveniji leta 1985. Ekonomska revija, 1988, št. 39, 1, str. 19-34. Vukičevič, Momčilo. Ekonomska politika Jugoslavije (Posebni del). Beograd: Savremena administracija, 1981. Tajnikar, Maks. Koeksistenca trga in plana z vidika razvoja jugoslovanske ekonomske misli o sistemu našega tržnega gospodarstva. Ekonomska revija, 1975, 25, št. 3-4, str. 321-338. Udovič, Boštjan. Zgodovina razvoja slovenske gospo­ darske diplomacije: od politike h gospodarstvu. Pri­ spevki za novejšo zgodovino, 51, 2011, št. 3, str. 63-79. 378 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 378 10.10.2013 8:42:20 Imensko kazalo A Andrijanič, Boris 215 Atelšek, Ivan 215, 216 Avbelj, Viktor 60, 61, 115, B Bajt, Aleksander 121, 340, 346, 347 Bakarič, Vladimir 170 Bastl, Maks 297 Bavčar, Igor 299, 318, 232 Beravs, Janez 215 Bergant, Stane 215 Bernik, Jože 299 Bizilj, Nace 217, 298, 336, 339, 346, 347 Bole, Velimir 303, 312, 346 Borak, Neven 66, 72, 75, 83, 90, 92, 93, 122, 126, 131, 133, 138, 140, 142, 163, 165, 170, 207, 209, 287, 295, 303, 305, 314, 348, 352, 356, 364 Brecelj, Marjan 59, 111 Brezar, Viktor 297 Broz, Josip - Tito 40, 41, 105, 111, 120, Bučar, France 354 C Chirac, Jacques 339 Ciglič, Marjan 187 IMENSKO KAZALO pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 379 379 10.10.2013 8:42:20 č Čepič, Zdenko 37 Čermak, Jožo 193 Černe, France 51, 52, 78, 349 D Deželak-Barič, Vida 37 Deželak, Janko 339 Dolanc, Stane 170 Drnovšek, Janez 336 E Eagleburger, Lawrence 294 G Gabrič, Aleš 11 Gerženič, Lev 154 Goslar, Miran 215 H Hakl, Viljem 215 Hebrang, Andrija 41 Himmelreich, Bojan 29 Horvat, Branko 77 Hrast, Silvo 215 J Jakhel, Olga 299 Jamnišek, Srečko 196, 197 Janko, Lojze 312, 313, 314, 323 K Kardelj, Edvard 37, 38,39, 42, 53, 62, 63, 76, 87, 101, 102, 104, 106, 107 Kavčič, Stane 44, 73, 78, 103, 116, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 165, 285, 356, 364 Kavčič, Vladimir 347, 348 Kidrič, Boris 40, 41, 42, 43, 44, 58, 87, 102, 103, 107, 109, 110, 121 Klemenčič, Vladimir 178, 180, 184, 199, 280 Kline, Miro 190 380 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 380 10.10.2013 8:42:20 Kobal, Cvetko 105, 129, 318 Korošec, Vekoslav 215 Korže, Uroš 335 Kotnik, Drago 190 Kovač, Bogomir 345, 346, 361, 369 Kovačič, Miloš 352 Kozina, Branko 212 Kraigher, Boris 63, 103, 104, 105, 112, 113, 115, 117, 121 Kraigher, Sergej 104, 106, 129 Kranjc, Marjan 297 Kranjec, Marko 265, 297, 298, 299, 306, 330, 338 Kremžar, Marko 299 Kučan, Milan 133, 141, 286, 313, 323 Kuntze, Erich 351 Kuzmin, Franc 157 L Lavrič, Jože 16, 17, 18 Lazarevič, Žarko 10, 11, 39, 41, 118, 163, 178, 179, 197, 232 Leskošek, Franc 25, 40, 41, 43, 106, 109 Lorenci, Janko 315 Lorenčič, Aleksander 353 M Maček, Ivan 40, 43, 105, 106 Marinc, Andrej 131, Marinko, Miha 40, 103, 106, 108, 111 Markovič, Ante 288, 298, 305, 324, 336 Mejak, Miran 349 Mencinger, Jože 297, 298, 299, 303, 305, 306, 319, 323, 325, 330, 333, 334, 335, 336, 337, 338, 339, 341, 342, 348, 349, 360 Merhar, Viljem 52 Mihailovič, Kosta 81 Mikulič, Branko 287 Mlinar, Zdravko O Ocvirk, Andrej 299, 340 Osterc, Jože 297 IMENSKO KAZALO 381 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 381 10.10.2013 8:42:20 p Paš, Ingo 297 Perhavec, Stojan 215 Peterle, Lojze 172, 216, 299, 303, 324, 342 Petrinja, Danilo 215, 251 Pintar, Emil 339 Pirnat, Rajko 296 Pjanič, Zoran 78 Pleskovič, Boris 299, 339, 340 Podobnik, Marjan 339 Polič, Zoran 68 Popit, France 131, 138, 139, 166, 168, 170, 290 Premrou, Lev 215 Prinčič, Jože 10, 17, 20, 21, 22, 24, 25, 26, 28, 31, 32, 34, 35, 39, 41, 42, 51, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 65, 66, 67, 68, 72, 75, 83, 86, 88, 92, 103, 108, 109, 111, 112, 113, 114, 115, 118, 119, 122, 123, 124, 126, 131, 133, 138, 140, 141, 163, 165, 170, 197, 202, 203, 204, 207, 208, 209, 222, 224, 280, 287, 295, 303, 305, 314, 345, 348, 352, 356, 364 Pučnik, Jože 342 R Ravbar, Vojka 325 Reagan, Ronald 341 Rejc, Izidor 297, 339 Remškar, Tine 124 Repe, Božo 11, 123, 127 Ribnikar, Ivan 340, 341, 351 Rupel, Dimitrij 324 Rus, Veljko 341, 342 S Sachs, Jeffrey 322, 333, 336, 337, 338, 360 Senjur, Marjan 142 Simoneti, Marko 335 Sirotkovič, Jakov 127 Slokar, Jože 246 Smole, Janko 67, 69, Stanovnik, Janez 293, 294 Stojko, Tone 286, 298 382 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 382 10.10.2013 8:42:20 š Šelhaus, Edi 186, 247 Šešok, Dušan 299, 325, 340 Šinigoj, Dušan 206, 289, 290, 294, 358, 367 T Tajnikar, Maks 53 Tancig, Peter 340 Todorovič, Mijalko 67, 92 Tomšič, Miha 297, Tribušon, Tone 128 U Umek, Igor 297, 338, 340, 342 V Vavpotič, Vlado 30, 38, 41 Vidmar, Josip 111 Vrhunc, Vinko 39 Vrišer, Sergij 259 Vukičevič, Momčilo 106 W Wolf, Walter 353 Z Zahorka, Hans 351 Zemljarič, Janez 140 Z Žakelj, Viktor 295 Žebot, Ciril 78 Žgank, Nestel 215 Žižmond, Egon 350 383 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 383 10.10.2013 8:42:20 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 384 10.10.2013 8:42:20 O avtorju Jože Prinčič, rojen leta 1951 v Ljubljani, je doktoriral leta 1991, znanstveni svetnik pa je postal leta 2001. Na In­ štitutu za novejšo zgodo­ vino je zaposlen od leta 1984. Osrednje področje njegovega raziskovalne­ ga dela je gospodarska zgodovina Slovencev. Sprva se je posvetil in­ dustrializaciji, naciona­ lizaciji, modernizaciji, nato pa se je se je osre­ dotočil na gospodarsko sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami, na bančno zgodovino, razvoj posa­ meznih regij in mest, gospodarskih področij in podjetij ter na življenjske poti uspešnih politikov, direktorjev in bančnikov. V zadnjih letih se je največ ukvarjal z ame­ rikanizacijo slovenskega prostora, razvojem energetske­ ga gospodarstva, medrepubliške blagovne menjave in odnosi med kolektivno in individualno odgovornostjo ter solidarnostjo v letih 1945-1991. Je avtor ali soavtor enajstih znanstvenih in šestih strokovnih monografij ter vrste razprav in člankov. 385 pot do slovenske narodnogospodarske $uverenosti_kar4indd 385 10.10.2013 8:42:20 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 386 10.10.2013 8:42:20 V zbirki RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES so doslej izšle naslednje knjige: 1. Jurij Perovšek: Na poti v moderno : poglavja iz zgodo­ vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič: Šolska reforma 1953-1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin: Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn: Življenje Ljubljančanov med drugo sve­ tovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarevič, Aleksander Lorenčič (ur.): Podobe modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Lju­ bljana 2009. 9. Jurij Perovšek: »V zaželjeni deželi« : slovenska izku­ šnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Lju­ bljana 2009. 10. Žarko Lazarevič: Plasti prostora in časa : iz gospo­ darske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stole­ tja. Ljubljana 2009. 387 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 387 10.10.2013 8:42:20 11. Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko : kulturnopo­ litična razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj­ nama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin: Boj za Albanijo : propad jugoslovan­ ske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač: “Modni pele mele” slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Maiły: Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slo­ venskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič: Prelom s starim in začetek no­ vega : tranzicija slovenskega gospodarstva iz soci­ alizma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana 2012. 16. Jurij Perovšek: Samoodločba in federacija: sloven­ ski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941. Ljubljana 2012. 17. Jure Gašparič: Državni zbor 1992-2012 : o sloven­ skem parlamentarizmu. Ljubljana 2012. 18. Peter Vodopivec: Francoski inštitut v Ljubljani 1921-1947 / L’institut Franęais de Ljubljana 1921- 1947. Ljubljana 2013. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http: //www.inz.si/razpoznavanja.php 388 pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti_kor4.indd 388 10.10.2013 8:42:20