PRILOGA MARIJINOGA LISTA.	LETO 1IÌ.
MARIJI KIN OGRAČEK
VERSKO-VZGOJNI LIST ZA NAŠO MLADINO.
A
Aug. - Sept. 8. 1934	Štev. 8. in 9.
tiskarna Balkanyi - D. Lendav*
MARIJIKIN OQRAÖEK
VERSKO -VZGOJNI LIST ZA NAŠO MLADINO.
Izhaja vsaki mesec 8. Vrejüje ga na čast Deteti in Mladenki Marijiki: Klekl Jožef, vp. pleb. v Črensovcih. Cena: 4 Din letno. Pošila se samo z Marijinom listom sküpno in je za inozemstvo brezplačen.
Rešitev vgank.
Rešitev vgank zadnjega snopiča je sledeča : I. Molimo za naše novomešnike! II. Najmočnejši dečko vu fari je tisti, ki je najčistejši. III. Ki se zvisi, se znizi. To je pravo Jezuš Kristuš.
Vse tri vganke so rešili i si zaslflžili misijonsko i drügo knižico: Škafar Jožef Beltinci 191, Camplin Jožef, Bogojina, Mesaric Štefan, Ižakovci, Litrop Šte-van, Renkovci 82, Matko Števan, Ižakovci 85, Jerebic Jožef, Beltinci 161) Šeriiga Janoš i Franc, Beltinci 202, Smej Jožef, Beltinci 184, Jakob Lizika] Lipovci 78,_ Barbai Ič Štefan, Turnišče 249, Zver Štefan, Odranci 251, Hajdinjak Martin i Alojz, Odranci 27. Po lepe knigo „Puščavnik v osrčju Sahare" i drtige pridite sami.
Pišemo si.
Dragi stric! V imeni Jezušeka i Marijike prvič prihajam k Vam. Rad čtem Ograček, da bole spoznam pot do Jezušeka i Marijike. Rad rešavam tiidi vganke, štere so večkrat teške, pa mi li vgajajo. Jezušek i Marijika naj vam podelita še dugo let zdravja, da bi še vnogo let mogli skrbeti za nas mladino. Rad molim za Vas i za zgiibleno mladino, naj je Marijika po svojem Ogračeki pripela k sebi, v nebeško kralestvo. Za vso delo i triid naj vam bode Bog plačnik. Smej Jožef, Beltinci 184. — Dragi Jožek I Z tvojega pisma vidim, da pazlivo čteš Marijikin Ograček. Tak je prav, drago dete, le moli za Strica i vse diihovnike, le moli dosta za mladino. Najlepša molitev je sveto prečiščavanje. O kak sladko doni te eta molitev, gda si Jezušeka k sebi prijao : »Jezušek zmisli si na svojo i svoje mamike nedužno, sveto mladost i reši pogube vso mladino, zgübleno pa pripelaj nazaj na pravo pot". Stric.
Dragi Stric! Srčno se Vam zahvaliijem za list, šteroga mi mesečno pošilate. Marijikin Ograček je zaistino versko-vzgojni list, s šterim nam davate Jezušove i Marijikine navuke. Jezuš i Marija sta vsikdar pri tom listi, zato ka je istinsko i pravično napisan. Za delo i triid Vam bo v nebesaj poplačano. Iskreno vas pozdravla Šaruga Janoš, Beltinci 102. — Dragi Janček! Pripoznavaš, da je M. Ograček versko-vzgojni list i da se dopadne Jezuši i Marijiki, Prav maš, drago dete ! Tak je. Jaz ti samo to želem, naj se odgojiš za krepkoga, jakostnoga dečka, šteromi de se veselila neba i pred Šterim
MARIJIKIN OGRAČEK
■	Namen Marij ikinoga Ogračeka je: 1. po zgledi Marijikine mia- i i dosti vzgojiti našo mladino na tolažbo Srcijezašovomi i2. z či- ■
! stimi dohodki podpirati sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči. :
	■____________________________________________________
Naš namen.
Draga mladina ! Odsehmao se bodo gornje reči bliskale na prvoj strani Marijikinoga Ogračeka, naj znaš za svojo pot. Dvoja je ta pot, a obe se stekata v edno. Kakša je bila Marijina mladost, takša naj bo tvoja. Njena čistost, ponižnost, bogavnost, njena pobožnost, krotkost i smilenost naj so venček ti na glavi, slovenska deklica i so ti šopek na prsaj, slovenski dečko. Spodobnost z Marijikov v mladosti naj dosegne naša mladina, to je prvi namen toga njej posvečenoga lista. Driigi pa, naj se v njej zbiidi smilenost do siromaške mladine i to podpira s svojimi dari. V Turnišči pri sestraj de se odgajala siromaška mladina. Tem sirotam pomore vsako dete, vsaki dečko, vsaka dekla, ki si naroči Marijikin Ograček. Čiste dobičke toga mladinskoga lista, ar delamo vse brezplačno, obrnemo siromaškoj mladini na pomoč, štera de se odgajala v „Sirotišnici Deteta Marijike" v Turnišči. Če si naroči naša mladina naš listek, ki košta samo 4 Dinare na leto, bo te meo do deset jezer naročnikov i čistoga ostane mesečno najmenje 500 Din. za sirote. Par cigaretlinov menje skaditi, dve kupici vina menje spiti, 4 dinare falejšo obleko si küpiti, pa je M. Ograček že plačan.
To sta dve poti, ki pa vodita v edno : na pot tolažbe Srca Jezušovoga. To bože Srce se potolaži za milijonske zablode mladine, če ti, slovenska mladina, naslediiješ Marijo v njenoj mladosti i podpiraš z naročitvijov M. Ogračeka siromaško mladino.
Vrednik.
Mladini.
v.
„Jaj samomi! Ar če spadne, nega nikoga, ki bi ga pomogeo." Ec. 4. 10.
Dozdajšnji navuki so nam pokazali človeče živienje v svetlosti ništernih večnih istin. V toj svetlosti spoznamo pravo ino istinsko vrednost človečega živlenja. Spoznali smo večni namen človeka i človečega živlenja: Zveličati se! Vidili smo poti človečega živlenja: Pravilno ino krivo. Pravi pomen i smisel da človečemi živlenji dühovno živienje, šteroga cvet je pobožnost srca. Vidili smo, da je pot do toga krščansko zatajiivanje. Krščansko premagiivanje pa nam rodi neskaljeno veselje, istinsko slobodo i prostost srca.
Ali, da mi to tüdi dosežemo, potrebüjemo vodnika za živienje. To glavno istino bi rad povdaro dnes: Človek potrebüje v živlenji vodnika in vodstva ! Vodstvo mora biti : Dobro, močno, zaneslivo, nadnaravno, očinsko! Kaj je dühovno vodstvo, je-li to potrebno i što nas naj vodi skoz živienje, to je predmet toga navuka.
1.	Dühovni vodnik i vodstvo! Kaj je to? Duhovni vodnik je, ki človeka vodi i njegovo živienje po potih Kristušovih istin i zapovedi, po njegovih načelih i navodilih živlenja!! Dühovni vodnik, on je vučiteo živlenja. On je sopotnik, ki nas podpira na poti živlenja. On je zdravnik, ki zdravi. On je dober i moder oča, ki svetüje, kara, preti i tolaži, ki edini razmi človeka i človeče živienje ! On je svetlost i so zemlje, ki nam sveti, kak vzor i vzgled. On je mesto, ki je vrejeno ino postavleno na goro, da je vsaki vidi !
2.	Je Ii dühovno vodstvo potrebno ? Je-li potrebüje človek za živienje vučitela, vodnika . .. vzora ... očo itd. Pa ešče kak! Pamet nam to jasno potrjüje. Tüdi sv. Pismo nam govori na mnogih mestaj od potrebe, od koristi i dobrote dühovnoga vodstva. „Nasveta prosi vsigdar od modroga ..." Tob. 4. 19. „Sin brez nasveta ne včini nikaj, ka se po dejanji ne boš kesao .. Ecc. 32. „Jaj samomi. .Ecc. 4. 10. Vzgledi : Sv. Pavel. Kornelij. Sv. Frančiška Šantalska itd. „Kak slepec brez vodnika, tak
bo komäj Šo pravo pot človek brez vodnika vučitela." Šv. Aug. Serm. 112.
Zakoj? Zavolo nevednosti, slabosti, dvomov v živlenji. Potem zavolo težav, ovir, zaprek, ki nam jih živlenje nastavi. Previde nost boža je že tak vredila, da višje, močnejše vodi slabejše ino nižje. To je naravni red v živlenji!
3. Što je teda postavlen za vodnika človeka i njegovoga živlenja? I od koga je postavlen i poslan za vodstvo živlenja? Gotovo, da je Bog edini nevidni i diihovni vodnik človeče diiše i človečega živlenja! Ali zviinešnje vodstvo Bog püsti drügim. Komi? Sv. materi Cerkvi! Ona je edina od Boga poslana vo-ditelica, vučitelica i vzgojitelica človeka i človečega živlenja! „Pasi moje ovce, pasi moje agnjece !".. . Pojdite i včite vse narode. Včite je spunjavati vse, kašteč sem vam zapovedao, Što vas posliiša mene posliiša ... To so jasne i določne reči Kris-tuša, ki je sam „Pot, Pravica i Živlenje!" Sveta Maticerkev ma té pravice!
Ona je voditelica človeka na poti zemelskoga živlenja. Ona vči, vodi vzgaja, zdravi, tolaži, opomina potom svojih služabnikov, diihovnikov.
Cerkev nas vči moliti i delati, trpeti i se veseliti v Bogi; pokoriti i se pobolšati. Edno cerkveno leto obine celoga človeka in vso njegovo živlenje.
Prav bo živo, što bo živo s sv. Cerkvijov. Zato začnimo i se navčimo živeti sv. Cerkvov. To nam bo pomagalo v pravi tir i nas bo ohranilo na pravoj poti v živlenji.
Ne kadi.
Draga mladina! Prišli smo do zadnjega poglavja. V tom ti s skratkimi rečmi ešče ednok povemo vse, ka smo dozdaj na duže povedali : kajenje Ikodi mladini v düU, v teli i vu vrednosti.
V	diiši, ka se ne more razviti pri njej düh zatajiivanja, samo-odpovedi, ka je pa brezpogojno potrebno za premaganje strasti.
V	teli, ar je dokazano, ka škodi zdravji. V vrednosti, ar se cela imanja zapravijo s kajenjom. Zato pa ešče ednok iz celoga srca ti kričim mladenec: če ne kadiš, ne kadi! Če si se pa že navado
kaditi: Odvadi se kajenja! Mi odgovoriš: Privado sem se i teško se odvadim. Ka je teško, je ne nemogoče. Ščista nalehci pa postane to teško lejko, če mamo pred sebov dober namen, šteri nas vodi pri zatajüvanji. Takši namen ti naj bode : ka s tem veselje spraviš nebeskoj materi Mariji. „Mamika v nebi se bo veselila!" O te reči majo takšo moč, ka premagajo vsako teškočo. Za mater vse ! To je odgovor dobroga deteta. Ti si pa dobro Marijino dete, slovenski mladenec, zato se vüpam, da se boš zatajo z lübezni do nje i več ne boš kadio. Ki te vrstice pišem, sem tüdi kadio v mladosti. A zdaj že 25 let ne. Samo par dni mi je falio cigar, več potem ne. Jej sad, ali cecaj cuker, pa si v par dne-vaj ostavlen od kajenja.
K dokončki ti povem en zgled. Dva dühovnika Slov. Krajine sta sedela pred dobrimi 10 leti pri stoli i si razgovarjala. Oba sta bila dobriva kadilca. Starejši se toži mlajšemi, ka je to grozna strast, rad bi kajenje ostavo pa je ne more. Mlajši na to : To ne drži. Ki šče, je lejko ostavi, potrebna je samo odločna vola. Starejši ne popüsti i trdokorno zagovarja svoje mnenje. Mlajši pa: Glejte, da je od volé odvisno, vam pokažem s tem, da je to zdaj moj zadnji cigaretlin. Vrgo ga vkraj i ga več nikdar ne nažgao. Odločna vola je kadilca spremenila v nekadilca.
Nekadilec, prijateo mladine.
Ka moramo znati iz katekizma?
Sedma boža zapoved. — Ne kradni!
Bog je dao človeki živlenje, šteroga mora v smisli pete zapovedi čuvati, ohranjüvati. Za ohranjüvanje živlenja so potrebne razne dobrine: hrana, obleka, stanovanje, penezi itd. Do teh dobrin, v kelko so neobhodno potrebna za živlenje, ma vsakši človek pravico: slobodno si je na pravičen način pridobivle i pridoblene kak osebno lastnino pridrži. Zemelske dobrine se lehko pridobijo na različne načine: z delom, s kUpčijov, s po-slovanjom itd.
Osebno lastnino je Bog posebi zaščito. Dao je 7. zapoved : Ne kradni! Ž njov gotove stvari prepovedavle, gotove stvari pa zapovedavle.
Ka prepovidàvle Bog v sedmoj zapovedi?
V sedmoj zapovedi Bog prepovedavle bližnjemi po krivici škodiivati na njegovoj lastnini.
Vsakša škoda, štero što po krivici povzroči bližnjemi na imetji, je greh proti sedmoj božoj zapovedi.
Pitanje je zdaj, što škodi bližnjemi po krivici na njegovoj lastnini? To pitanje je zlasti dnes, v dobi, gda dve socijalnivi skrajnosti: kapitalizem i komunizem, bijeta boj za živlenje i smrt, jako važno. Katekizmuš odgovarja na nje sčista jasno, gda pravi :
Bližnjemi škodi po krivici na njegovoj lastnini, što si tuje imanje po krivici prisvoji; što ga krivično pridržuje i što ga hoteč i brez potrebe poškoduje.
Gda gučimo od kraje, mislimo navadno na tovaje, ropare, slepare i odirače. Ti si prisvajajo tiijo lastnino po krivici. Tovaj vzeme tüje blago skrivoma i po krivici, ropar pa vzeme s silov i krivicov, slepar je dobi s vkanlivostjov, oderač pa izrabla stisko bližnjega. Oderiištvo je eden najbole grdih grehov; ar iz-rablanje stiske bližnjega v lastno korist je nekaj nečlovečega.
V zviinrednih prilikaj je kraja ne greh. Če što žive v tak-šem pomenjkanji, ka je zavolo glada njegovo živlenje v nevarnosti, si slobodno vzeme telko tiijega blaga — če si ovak nemre pomagati — ka si ohrani živlenje. Takši človek pa mora meti namen, ka vzeto stvar da nazaj (ali škodo ovak poravna), gda i če bodo njemi razmere dopiiščale. Se zna, ka pivec i kadilec nikdar nema te pravice.
Proti sedmoj zapovedi greši tiidi tisti, šteri zadrži najdene ali sposojene stvari, kda kiipi vkradjene stvari ali je zakrivle, i šteri dugov ne plačiivle.
Krivično prisvajanje tiijega blaga je lehko „veliki" ali „mali" greh. V splošnom lehko pravimo, ka je kraja te smrten greh, če što telko vzeme, kelko rabi eden človek, ka se eden den, gledoč na njegov stan, primerno preživč.
Dostakrat so pa tiidi male kraje i sleparije smrtni greh.
Od teh malih kraj i sleparij si trbe zapomniti, ka smrtno greši: što ma namen, ka bi si pomali prisvoji precejšnjo šumo i što zapazi, ka z malimi krajami i sleparijami povzroča precejšnjo škodo, pa li ešče dale kradne ali slepari.
S petov zapovedjov je Bog zavarvao živlenje, s sedmov lastnino, štera je potrebna za vzdržavanje živlenja, z osmov pa istino i bližnjega dobro ime. Ž njov je prepovedao grehe proti istini i grehe proti bližnjega dobromi imeni.
Osma zapoved.
Što greši proti istini?
Proti istini greši, što laže i što je skažlivi.
Laže tisti, ka inači guči, kak misli.
Oča laži je hüdi düh, šteri je z lažjov zapelao prve stariše v greh. On je znao, kao bode Bog Adama i Evo kaštigao, če bodeta jela sad od prepovedanoga dreva, vendar pa je Evi pravo, ka nota kaštiganiva, nega postaneta enakiva Bogi.
Bog laž sovraži „Lažliva vüsta so gniisoba pred Bogom." (Preg 12, 22.) To tüdi ne nikaj Cüdnoga. Veje Bog neskončana istina i ga vse žali, ka je istini nasproti.
Iz vsega toga sledi, da se mora človek laži varvati. Vsakše laži — tüdi laži v šali ali v sili. Kak tüdi ne ? Oča laži je hüdi düh. Lažlivec je dete hüdoga düha, Što bi šteo to biti? In bi si šteo poleg toga zavolo laži nakopati boži srd ?
Drügi greh proti istini je skažlivost. Skažliv je tisti, ki se dela bolšega, kak je v istini.
Ka naj pravimo od tistih, šteri so skažlivi, od skažlivcov? To, ka je pravo Jezuš od farizejov : „Jaj vam pismoznanci i farizejušje, skažlivci, ar ste spodobni pobeljenim grobovom, šteri se od zvünaj kažejo lepi, znotraj pa so punì mrtvecih čont i vsake gnüsobe ; tak se tüdi vi kažete od zvüna pravične, znotraj pa ste puni skažlivosti i krivice." (Mat. 23, 27,28.) Sveto Pismo navaja zastopnike nešternih grešnikov. Zaheja, vkanlivca, Magdaleno i ženo pri Jakobovom stüdenci, nečistnice itd. Jezuš je te ne obsodo. Pač pa je izreko obsodbo nad farizeji — skažlivci. Iz toga sledi,' kak protivni so bili Kristuši grehi proti istini: laž i skažlivost.
Laž je usodna za človečo dmžbo. Kak bi bilo mogoče odkriti različne hüdobije, če bi bili lüdje vdani laži ? I kak bi se mogeo človek zanesti na sočloveka, če bi znao od njega, ka njemi je vseedno ali guči istino ali laž.
Usodna je pa laž tüdi za lažlivca samoga. Počasi ga spravi
v najvekšo nesrečo. V začetki se liidje lažlivci smejejo, posebno, če laže v šali. Počasi pa zgiibijo do njega zavüpanje. Nikaj njemi ne verjejo, ar ne vejo, gda guči istino i gda laže. Tak ostane lažlivec sam — drügim v smeh, sebi pa v sramoto i nesrečo.
Tvoj sklep bodi : Nikdar niedne laži i skažlivosti ! Če boš
te sklep zvršavao, boš dopadliv Bogi i liidem,
*
Jezuš, naš mili Odrešenik, križ nosi.
Septembra 14. je god sv. Križa, god zvišanja sv. Križa, gda je te po dugi letaj nazaj prišo v roke krščenikov. Križ nositi je teško bilo Jezuši, a vendar je rad to včino, ar je liibo nas. Težek je za nas tiidi križ, a če lübimo Jezuša, ga bomo rado-
volno nosili.
Blaženi Herman Jožef.
Ne daleč od Hermanovoga doma je začelo goreti. Zgorelo je več hiš. Narod je pribežao vkiip, da pomaga gasiti. Isto je včino i Hermànek. Sred med gorečimi hišami je stala edna cerkev. Desno i levo od nje je vse pogorelo, a ona pa ostala popolnoma nepoškodiivana. Vsi so se začiidili. Tüdi Hermanek, ki je iz celoga srca davao hvalo dobromi Bogi, ka je občuvao svojo hišo ognja. Med pobožnim premišlavanjom opazi dete Križanoga Jezuša na steni cerkve kre tistoga kraja, gde je ogenj vövdaro. Na drügom kraji cerkve pa vidi Jezuša, kak ma roke razprestrete i čuva svojo hišo od požara. Z te prikazni je dete spoznalo, da Bog čuva svojo cerkev. Njegova cerkev je pa dosta bole naša dUša kak cerkvena zidina. Ve to sam svedoči v sv. Pismi. Zato se je dete z tem vekšim zavüpanjom vrglo v bože naroče i čakalo božo pomoč po mamiki Mariji. Isto včini i ti deleče ! Moli pobožno, da ti ogenj nečistosti ne požge düSe pa vüpaj se, ka Marija poslühne tvoje prošnje.
Mladina v pogovori.
Marica: Pokleknola sem pred Marijin oltar i kak sem za-glednola Marijo v obraz, me je nekaj zgrabilo za srce. Nekaj mi je šepetalo : Glej, to je mati samoga vsegamogočega Boga i kralice nebe i zemle! Pa kak prosto je oblečena. Veri mi, Barica, da me je sram gratalo i ne sem vüpala več na svoj gvant po-glednoti.
Barica : Marija je dobra mati, ona pomaga svojoj deci. Te ponižne misli ti je dala ona, naj spoznaš, da si te bliže k njej, gda si iz ponižnosti prosto oblečena.
Marica: O kak globoke so te reči! Večer, gda sam domo prišla, sem vzela svilo z omara i je zavila v beli papir. Drügi den sem je pa nesla gospodi plebanoši i j h oprosila naj dajo ž nje napraviti eden prtek na tabernakl, kak sam to v večih cerkvaj vidila. Te prtek me bo opominao, da moram biti z po-niznostjov pokrita, kak je Jezuš ž njim pokrit. Preželno čakam, da bi ga kemprle mogla viditi.
Barica: Edno sveto prečiščavanje sem darüvala za tebe i dosta pa goreče prosila Marijo, naj ti podeli moč, da zmagaš. O kak sem vesela, da me je Bog posliihno.
Marica: I naj bo tvoje veselje, predraga prijatelica, popolno, ti iz zahvalnosti obečam, da bom jaz tak živela, kak ti: dosta bom molila i se prečiščavala za dekle, naj so ponižne, kak je bila Marija i naj to ponižnost pokažejo tüdi v obleki.
Barica: Obine Marico i z genjenim srcom pravi: Hvala Mariji! Marijini vi bodive !
Hvali moja diiša Gospoda.
Z temi rečmi se začne Marijina večnolepa zahvalna pesem. Popevala jo je, gda je bila 16 let stara, v najlepšoj mladosti i pri najvekšoj radosti, te, gda je Bog po sv. Elizabeti odkrio veliko skrivnost, da je najmre ta šestnajset let stara mladenka mati boža, mati i devica.
Elizabeto je sv. Düh presveto, ka njena sestrana, Marija nosi v svojoj presvetoj utrobi samoga Boga, Zveličitela sveta. Zato je z ognjenim navdUšenjom, v globokoj ponižnosti stavila pitanje: Odkod to, ka mati mojega Gospoda pride k meni? I priznava, da je dete skočilo od radosti v njenoj utrobi, gda je Marija stopila v njeno hišo i jo pozdravila. Sv. Elizabeta je te nosila pod svojim srcom sv. Ivana Krstitela. To dete v maternoj utrobi je Jezuš z Marijine utrobe posveto, rešo greha poprijet-noga, zato je dete skočilo od radosti v Elizabetinoj utrobi.
Marija nikomi, niti svojemi čistomi zaročniki, sv. Jožefi ne odkrila, ka je po čUdnoj poti mati boža postala. Bog i ona sta znala samo za to skrivnost. Ponižne duše ne trobijo v svet svojih skritih darov, nosijo je tiho pod pokrivalom mučanja v globokoj zahvalnosti na dni svojega srca i prepüstijo Bogi, naj je on razodene, če je šče i gda je šče.
Bog je pri obiski Elizabetinom šteo sveti razodeti Marijino neskončno čast, ka je mati boža. „Mati mojega Gospoda", jo zove Elizabeta pred celov hišov. Gda to Marija čiije, si odpre svoja vüsta na zahvalno pesem, od štere lepše ne, na Magnifi-kat, na najlepšo zahvalno pesem sveta. „Hvali moja düSa Gos-
poda!" Tak začne mladenka Marija svojo globoko zahvalo. Od sebe nikaj ne pravi, sebi nikaj ne prepišiije; ne odkriva, da je pobožna, čista i ne kaže na drüge, da so ne takše? kak ona. Marija samo na Boga misli i samo njemi se zahvaliije.
Mladenec i mladenka ! Kak lepi, kak krasen gled za vaj !
Te vaj vči, da je to ne prav, če povdarjam, da sem bogatejša kak drüga, da sem ne tak pijani kak drügi i ne tak gi-zdavä kak driiga. Ponižna mladina po Marijinom zgledi : hvali Gospoda. Bogi da hvalo, če je na dobroj poti i ne hvali sebe, Bogi da hvalo i ne zametavle pajdašov i pajdašic, če ti i té nemajo takše vrednosti, takše lepote, takšega živlenja, takše diiše kak ona. Ponižna mladina ma svoj obraz vsikdar proti nebi obrnjen, da z tem krepkejšov diišov more praviti: Hvali moja diiša Gospoda.
Najlepša dekla je bila Čišta mladenka Marija, Čast najvekšo zadobila : Mati je božega Sina, Pa sebé nikdar ne hvali Čeravno je mati kräli . . . Nikdar, nikdar se ne hvali . . ., Naj si dečko tiidi takši, Naj si dekla tak ponižna, Kak je Mati boža bila.
Marijino rojstvo.
(8. september.)
Neba i zemla se je zgrozila, gda je Eva v paradižomi se-gnola za jabukov i je vtrgnola. Ka si to napravila, Eva ! Bog ti je vendar prepovedao s toga dreva jesti i ti ga ne bogaš ? Ti, štero te je napravo iz rebra vsemogočni Bog i te znova lehko v ednom megnjenji zdrobi v prah i pepeo, kak lončar svoj lonec, šteroga je sam napravo, se viipaš Bogi proti postaviti ? Ja, Eva, se je Bogi uprla. Strašno delo je včinila. Sama niti od daleč ne spoznala, ka je napravila.
Vsa zemla je strepetala, gda se je razglasila sodba za Evino i Adamovo nepokorščino : smrt. Adami i Evi prie nepo-
znana. Zato sta prie živela srečniva, veseliva, brez vsakše skrbi, ka bi njima živlenje delalo bridko. I tak bi živeli tiidi njuvi nasledniki, njuva deca. Dobro drevo dober sad rodi. Zdaj se je zato drevo, iz šteroga ma zrasti vse človeštvo, pokvarilo v koreni. Začnolo je vehnoti i se siišiti. Tak kak gda slana spädne na orehovo listje i ga vmori.
Drevo človeškoga roda se je začnolo siišiti i tii se ravno spozna strahota Evinoga greha. Ne samo, ka se je drevo začnolo siišiti, nego tiidi sadje na tom drevi ne bilo zdravo, nego betežno ravno tak kak drevo samo. Ves človeški rod, ki shaja iz Adama i Eve, je obsojeni na trpljenje i smrt. Pa to šče ne vse. Najvekša nesreča je to, da je med Bogom i med liidmi nastano strašen prepad, prek šteroga nišče ne mogeo priti, če Bog ne bi poskrbo nekaj posebnoga. I zaistino nas Bog ne šteo piistiti zapiiščene, zavržene za vso večnost. Njegova smilenost je zgradila most, šteri naj zveže nas pregnance s svojim nebeškim Očom, brezi šteroga je ne vredno živeti. Te most se je dogradio tisto vöro, gda je zaglednola svetlost toga sveta mala deklica, štero je Bog odebrao za mater svojemi Sini, našemi Odrešeniki. Te most je Marija, hčerka Anina i Joakimova.
Na prvi pogled nikaj posebnoga. Dete kak vsakše driigo dete. Niti mati, niti očo njeni ne vidita v njoj kaj posebnoga. Veseliva sta bila, da njima je Bog dao tak lepo, zdravo dekličko. Nego iz poznejšega njenoga živlenja znamo, što je bilo to dete, šteroga rojstni den obsliižavlema 8. septembra. To je bila tista ženska, štero je Bog že od vekomaj določo za mater svojemi Sini. Adam i Eva sta ves človeči rod siinola vkraj od Boga. Što naj pride zdaj i naj liidi prižene nazaj k Bogi ? Tak velki je prepad med Bogom i človekom, da človek nikak ne bi mogeo priti prek njega nazaj k svojemi Stvoriteli. Sam Bog je morao priti na zemlo kak človek i tak znova zdriižiti liidi s svojim Bogom.
Že Adam i Eva sta dobila obliibo na Odrešenika, to svetlo zvezdo v temno noč greha. Adam i Eva sta to obliibo tolažbe pripovedavala svojoj žalostnoj deci i tej pa naprej svojoj deci. Ali ta deca so se pomali spokvarila i svojega pravoga Boga zapiistila. Edino eden narod je ostao Bogi veren — judovski
ali židovski narod. Toga je Bog posebi vodo po prorokaj, šteri so že davno naprej prorokiivali od Matere, štera bode rodila Odrešenika. Iz Davidovoga roda ma biti. Judovske žene so z velkim hrepenen-jom želele čast, biti mati obiiblenoga Odrešenika. Ali Bog si je odebrao ščista preprosto, siromaško deklico, štera se nanč oženiti ne štela i teda dece ne imeti. Marija naj bi rodila Jezuša.
Biti Mati Jezušova mora biti vendar nekaj posebnoga, Mati da telo svojemi deteti. Iz materinoga tela, iz materine krvi raste telo deteta, šteroga nosi pod svojim srcom. Ar pa vsakša mati nosi v sebi nasledke poprijetoga greha, zato tiidi telo, štero ona s svojov krvjov hrani, postane vtepeno od poprijetoga greha. Telo Odrešenikovo pa, štero si vzeme na sebe Sin boži, toje Bog sam, vendar ne sme biti vtepeno od greha, Bog je najmre neskončna svetost.
Na njem niti senca greha ne sme biti. Kakša tak naj bo mati, štera bo dala telo Sini božemi? Kakša naj bo, da ne bo vtepla Boga samoga? Sama mora biti nevtepena. Sama mora biti čista poprijetoga greha. Bog je v svojoj vsemogočnosti oču-vao edno deklico toga greha. Njo edino odebrao od vseh milijonov i milijard liidi, šteri se rodijo na te svet i jo občuvao poprijetoga greha. Ta deklica je Marija, štere rojstni den obslü-žavlemo v meseci septembri 8. den. Ona nam je rodila Odrešenika, brezi šteroga bi šče mi dnesden zdihavali žalostni i objokani v toj skuznoj dolini brez viipanja na lepše življenje na driigoj strani groba. Marija nam je dala Odrešenika, zato je Ona tiidi naša Mati. Vej nas je rodila za nebesa s tem, da nam je rodila odrešenje. God svoje matere teda obsliižavlemo 8. septembra, mi bratje i sestre Kristušove. Ka naj voščimo za god svojoj nebeskoj Materi Mariji? Če ma god naša zemelska mati, njoj voščimo vse najbolše i molimo za njo. Svojoj nebeskoj Materi ne moremo želeti vse najbolše, ar Ona itak to že ima. Tiidi moliti ve moremo za Njo, ar ona naših molitev ne potrebiije.
Pač pa njoj za njeni rojstni den nekaj driigo lehko včinimo. Da si jo znova zvolimo za svojo mater i se njoj zročimo popolnoma zevsim, kak se dete zroči svojoj materi. Vse svoje misli vse svoje žele, vse svoje delo njoj posvetimo — Materi svojoj. S celim srcom, punim liibezni, se oklenemo njene materinske
roke. Š tem njoj za njeni rojstni den napravimo največ veseija. Nikaj driigo ne žele od nas, kak samo naše srce, našo liibezen i to pravo otroško liibezen do nje, do svoje Matere Marije, Ona nas bo z veseljom sprijela v svoje posebno varstvo i nas bo čuvala vseh nevarnosti.
Što je značajen ? .. .
Ka je značaj? Na koj mislimo, če od koga to pravimo: „To je značajen dečko!1'
Pod značajnostjov razmimo stanovitost človeče vole v dob-rom; značajen je pa tisti, ki ma plemenita načela i od tej ne odstopi tiidi te, kda stanovitost, vztrajnost terja žrtve. Naproti, omahliv, gingav i nezanesliv, slab značaj je, ali — ostrejše povedano — neznačajnež je, ki svoja načela, prepričanje, nasproti boušemi osvedočenji spreminja po okolščinaj, po driižbi, po miš-lenji prijatelov itd. i postane neveren svojemi osvedočenji, za šfero bi mogeo kajšteč doprinesti.
S toga spoznaš, v kom obstoji vzgaja značaja. V prvom redi si. moreš pridobiti plemenita načela — osvedočenje, potom toga se pa moremo navaditi, ka bomo v vsakšoj okolščini svojega živlenja tiidi delali po njih. — Što nema načel — svojega prepričanja — osvedočenja, tistoga jakostno živlenje se bo siikalo se pa ta, kak trstika v viheri. — Dnes dela tak ,viitro ovak. Oprvim si moremo postaviti trda, neizprosna načela; potem pa moremo dobiti moč, ka to, ka za pravo spoznamo, bomo mogli i vsikdar naslediivati i doprinesti!
Prva naloga je teda, ka si pridobiš pravo, istinsko, dobro osvedočenje, pravilna natela. Ka je pravo načelo, — pravimo pri včenjej? „Stanovitno i marlivo se moraš včiti, ar Bog to čaka od tebe, ka od Njega prijete dare i zmožnosti poniicaš". Ka je pravilno načelo naproti svojemi bližnjemi? „Ka ščeš, ka bi drügi činili tebi i ti včini driigim!"
Druga imetnefia naloga je — dobro osvedočenje naslediivati, ali sebe vzgajati na značajno iivlenje! — Značaja ne dobiš nin-dri za šenk, nego leta i desetletja se moreš resno i temelito truditi za njega. — Okolica, podedovane dobre i božne lastnosti
toti mnogo vplivajo na oblikovanje svojega značaje, aìi končno je značajnost le tvoj trüd, je sad tvojega prizadevanja i sad sa-movzgoje ! Človek dobi dvojno vzgojo. Edno ti dajo stariši i šola; driigo - i to je važnejše, pa si daš sam s samovzgojov.
Ali znaš ka je vzgoja? Na človečo volo tak vplivati, ka v vsakoj okolnosti, sigurno i z veseljom zaslediije i dela dobro.
Ali znaš, ka je značaj? Dosledno delati po pravilnih načelaj; stanovitno vodržati v svojem dobrom i plemenitom osvedočenji.
No, iz povedanoga se vidi, ka pri vzgoji značaja, je ne naj-žmetnejše pridobiti si pravilno i istinsko osvedočenje; — ve to bi ešče šlo — nego naslediivanje toga. „Moje prepričanje je to; i pri tom ostanem, košta ka košta". To terja mnogo žrtvic, zato je tak malo značajnih liidi na sveti.
Ve „veren ostati svojim načelom" — „vzdržati kre pravice" itd. — što se nebi navdiišavao za te reči? Samo, da ne bi bilo tak žmetno reči — misli i žele obrnoti na činenje! Samo, če driižba, pajdaši — pajdašice, divat no pa moj udobni „jaz" nam nebi telkokrat pokvarili i izjalovili naših načrtov!
Zato pa vzgajaj samoga sebe! K tomi značajnosti te pa pomore samovzgoja.	(p0 Tóth Tihomér: „Značajen mladenec«.)
Včite se od mene.
„Včite se od mene ar se krotek pa iz srca ponižen". (Mat. 11, 20.) Kakša posebna zapoved Gospodova. Reči Jezušove so : včite se od mene... tak začenja svoje reči : i človek radovedno čaka nada-lüvanje: včite se od mene! Ka se naj včimo? Včite se od mene čiide delati? Toga je ne pravo. Včite se od mene mrtve obü-jati? Toga tiidi ne priporača. Včite se slepe ozdravlati? Toga tiidi ne. Nego: včite se od mene, ar sem krotek i iz srca ponižen. Glejte, to drži Gospod za potrebno i važno.
Včite se od mene 1. krotki, 2. ponižni biti.
1, Včite se od mene krotki biti! Bodi krotek. Krotek? To telko zadene kak lolek, neopačen, mi odgovoriš. Krotek! To lehko zadene kak strahopeten, boječ, šteri vsakšo žaono reč požre.
No, ne straši se. Ve je Gospod tiidi dobro znao, ka v ed-nom 16 letnom dečki pole vroča krv, štera se ne zboji vsak-šega zavca v grmi, zato niti nešče, ka bi s povešenov glavov brez vole posedavao v kakšem koti.
Kak pa te ŠČe, da bi krotek bio? Bodi dobre vole, pa rie žaleteni. Bodi batriven pa ne nepremišleni. Bodi veseli pa ne burdasti. Bodi rad pri poštenom razvedrili, če maš za to čas, ali tüdi pri svojem deli bodi vstrajen, veren. Znaj tüdi moliti če pride vöra molitve.
Bodi strahotepen? Ne! Nego če te što žali, ne odgovarjaj s pesnicami i splüskami, nego trezno, premišleno i krotko.
Vsakšo žalno reč teda naj požreš? Nikak ne! Samo s tak-šov samopremagajočov možatostjov odgovarjaj, kak je to včino Gospod proti napadajočemi vojaki: „Češem slabo včino, mi do-kaži, če sem pa dobro včino, zakaj me biješ? (Jan. 18. 23.)
Pa lejko boš pravo, da je bole junaško naklestiti tistoga, šteri se v mene zahtavle? Motiš se predragi. Tak gleda samo na prvi pogled. Razžalenje z razžalenjom povračati — to čini vsakši kokot (poglej samo, gda se pnmeta dva kokota); nego v razžalenji samoga sebe obvladati i se nad to podignoti, je zmožna samo močna, vrejena človeča vola. Zvišenost človeče dühovnosti nad živalmi se ravno v takših prilikaj v punoj meri pokaže. Pa vsakša moč i možatost se človeki li dopadne? Ne? Samo vrejena i po pameti se ravnajoča moč. Moč je tüdi dinamit, moč je tüdi sunčni trak. Prva poči i vse raznese, driiga zove k živlenji. Prva je nevrejena moč, driiga pa krotka, po-živlajoča moč. Vči se od Gospoda krotko močen biti.
2. Včite se od mene ponižni biti. Bodi ponižen v svojoj diiši. Z činenji i živlenji kaži vsikdar ponižnost. Si prvi v vče-nji ali v razredi: a v obtašanji se ti ne sme to opaziti. Si bogat: düh gizdosti te naj ne napunjava. Si bistre pameti: ne kaži svoje modrosti. Si globoko veren, ali ne išči pri drügih priznanja. Bodi podvorliv ali ne delaj pri tom larme. S skrbjov ob-teršenim starišom bodi razvedrilo, V prijateljskoj drttžbi sveti z dobrov volov, siromaškejšim pajdašom bodi dobrohoten pomočnik. V nesrečaj žalostnim bodi tihi tolažnik — i vse tó neopaieno, ščista naravno, brez postavlanja. Kak boži pevci, ftiči, šteri v jütarnjoj zori prepevajo prekrasne pesmi, pa tak naravno, da se toga ne zavedajo ali kak prelepe dišeče rožice, štere širijo prijeten düh i se toga ne zavedajo. Bodi tüdi ti prijazen, pazliv, podvorliv, pameten, zaveden, dobrotliv ... ali nikaj od toga nešči znati. Te boš po Kristušovom navuki iz-srca ponižen.
„Vzemite na sebe moj jarem i včite se od mene, ar sem krotek i iz srca ponižen i najšli bodete mir svojim düSam, ar moj jarem je sladek i moje breme je lehko". (Mat. 21. 29.)
(Tóth Tihamér: Kristušov mladenec.)
Živlenjepis svete Zite, slüzecke dekle, patrone slüzkinj.
Rojstvo i mladost sv. Zite.
Osem italjanskih milj od italjanskega mesta Lukka, leži vasnička Sagradi. V toj vesi sta staniivala v začetki 13. stol. v ednoj maličkoj hižici sirmaškiva i bogaboječiva zakonca Lambert Janoš i Bonisyma. Dober Bog je njiva zakon obdarüvao z dvema deklicoma. Marjeta, starejša, je vstopila v samostan k sestram cistercijanskoga reda, Zita, drüga, štera je vroče želela hodite po stopnjah sv. Device i Odrešenika, ki je bio Bog, je kak služabnica boža hodila po toj zemli, je svoje živlenje štela posvetiti Bogi kak navadna sliižečka dekla. Ta sveta dekla se je rodila leta 1218., gda je vladao papa Honorij 111 i rimski krao Friderik II. i gda je bio za piišpeka, okraja mesta Lukka, Robert.
Iz Žitnih dečinskih let je za nas ne ostalo dosta zapiskov, samo telko znamo, ka je bila jako bogaboječa i ponižna deklica, nad šterim se ne čiidiivlemo, če premislimo, ka je bila mati Bonisyma vzor krščanskih mater. Edina njena žela je bila, ka deco vzgoji Bogi dopadlivo, liidem pa v hasek. Če je Zita na-tenko spunjavala materne zapovedi, je pravila Bonisyma sledeče : „Dobro je, dete moje, tak se to dobrotni Bogi dopadne;" če je nasprotno kakšo dečinsko napako napravila, jo je mati ne kregala, ne kunola, liki resno njoj je rekla: „Hči moja, toga Bog ne odobrava."
Poleg takše vzgoje je bila edina Zitina briga delati vse tak, da bo Bogi dopadlivo. Ar je znala, ka si mora človek po božoj zapovedi pripraviti vsakdenešnji kriih z delom, se je že rano privadila pomagati materi z mladimi močmi, tak pri gospodinjstvi, kak na njivah. S tem je dragim starišom napravila velko veselje.
Ne je delala samo zato, ka bi dobila pohvalo, nego samo za Boga, to se že vidi iz toga, ka je pred i po deli dala naj-globlo hvalo Bogi, i samo zato je zdihavala, da bi vsakše delo služilo Bogi na diko.
Tak je postala Žita 12 let stara. Vidla je, kak žmetno je živienje starišov, kak velke potrebe otežkočiijejo hižo, zato se je odločila, da ide sliižit v mesto. Ne je mislila na zabave, na lepe obleke, tüdi ne ka bi bila daleč od starišov, da bi slobodno živela. Samo to je vüpala, ka bi z marlivim delom zaslužila pe-neze, te poslala sirmaškim starišom i stem na kakši način lejšala njihovo siromaštvo i da bar deloma poplača velko delo i trüd, štero je povzročila njena vzgoja starišom. — To dečinsko lübe-zen je dober Bog s tem nagrado, ka jo je povzdigno do najpopolnejšega krščanstva, tak ka je postala vzor vsem tistim, šteri nosijo dostakrat kak služabniki težki i bridki križ.
Sveti Mihal nadangeo.
Sveti se sept. 29. Meč drži v ednoj roki, v drügoj pa ščit. Pod njegovimi nogami leži hüdi düh, Lucifer, šteroga je premagao z etimi rečmi : Što je taksi kak Bog. Hüdi düh je tüdi naš najvekši sovražnik. Miseo na dobroga Boga ga pa vseli premaga. Sv Mihal je čuvar sv. Materecerkve, zovimo ga na pomoč v tej strašnih časaj, gda se tak divje preganja sv. Cerkev širorrf
sveta,	- - --
Sveta Terezija Deteta Jezusa.
Ženinovo povabilo.
Občudovali so Terezikino vdanost in jo vprašali, kako da nikdar ne postane malodušna. Odvrnila je : „Zato, ker brezmejno zaupam v neskončno božjo ljubezen, kateri sem se izročila. Trpim od trenutka do trenutka. Vem, da Bog nikakor ne more dopustiti trpljenja, ki ga ne bi prestala. Zanesem se nanj. Gospod mi z naraščajočim trpljenjem daje tudi pogum. Nikdar pa ne bi hotela prositi, naj mi trpljenje poveča. Premajhna in preslaba sem za to in vem, da bi morala trpljenje, ki sem si ga želela, tudi sama nositi. Sama pa nisem mogla ničesar storiti. Če mi Bog podvoji bolečine, jih bom vesela, ker jih pošlje on. Toda sama sem prebedna, da bi se zanašala na lastno moč." — Mnogo je trpela, a tudi v bolečinah je bila prijazna in vedra. Sestra strežnica ji je nekega dne dejala : „Zakaj se danes tako veseliš?" — „Ker sem imela zjutraj dve mali neprijetnosti. O, zelo občutni ! — Nobena reč me tako ne razveseli, kot male bridkosti."
Neka sestra ji je povedala, da je v času razvedrila slišala opazko: „Ne vem, kako to, da sestri Tereziji pridevajo svetost? Krepostna je res, a čednosti ni pridobila s ponižanjem in trpljenjem." Nato je dejala: „In vendar sem trpela od najnežnejših otroških let. Drago mi je, da slišim mnenje ljudi v trenutku, ko zrem smrti v obraz." —
Pokazala je na zdravilo, podobno najboljšemu likerju. V resnici pa je bilo jako zoprno. „Poglejte ta kozarček! Navidez je napolnjen z izbornim likerjem, pa ni grenkejšega zdravila. To je podoba mojegà življenja. Drugim se je dozdevalo vedno le rožnato. Menili so, da srkam izboren liker, a je bila grenka tekočina. Grenka pravim, — in vendar moje življenje ni bilo grenko, ker sem znala grenkobo spremeniti v sladkost in radost".
Novinke so jo pomilovale, da toliko trpi. Odvrnila je : „Ne bodite žalostne! Dospela sem na stališče, ko ne morem več trpeti. Vsaka bol mi je sladka." Ko so jo vprašale, kaj bi storila, če bi vnovič pričela živeti, je dejala : „Mislim, da bi živela, kot sem živela doslej." —
Rodna sestra, Marija presv. Srca, je menila: „Kako morete na Boga neprestano misliti?" — „To ni težko, — če koga ljubimo, se nanj nehote spominjamo".
Terezikina molitev je bila spojitev z Bogom. Saj pravi : „Ne uvidim, v čem naj bi se moje posmrtno življenje odlikovalo od sedanjega? Res je, gledala bom Boga, — a najpopolnejše združena z njim sem že sedaj."
9. junija, ob dveletnici posvetitve usmiljeni Ljubezni, je vzkliknila: „Kako srečna sem danes!"—Mati Agneza je vprašala: „Vaša dušna preizkušnja je torej minula?" — „Ne, — ampak tako je, da je odmaknjena. Grde kače mi ne sikajo več na ušesa".
Pozneje : „Zdi se mi, da bi umrla od veselja ob misli, da kmalu zapustim zemljo, ko bi ne bilo te dušne preizkušnje, te skušnjave zoper vero, ki je ne morem umeti."
Umreti ali živeti ji je bilo vseeno. Želela ni ne enega, ne drugega. Odločitev je prepustila Bogu: „O, ne mislite, da bi prekrižala moje načrte, ko bi ozdravela ! Še malo ne ! Starost ni nič v božjih očeh. Znala bi si že tako urediti, da bi tudi pri dolgem življenju ostala mala in otroška."
Duh otroštva ohrani večno mladost.
Petega junija so sestre pričele devetdnevnico k Naši Ljubi Gospe Zmagalki, da bi predragi bolnici izprosile ozdravljenje. Pa ni bilo v božjem sklepu. —
Sestra strežnica je rekla: „Ubožica, koliko trpite. Zdi se mi, da so vas svetniki zapustili. Kličete jih, a ne pridejo po vas." Angelsko vdana je odvrnila: „Kljub temu jih zelo ljubim. Oni samo preizkušajo moje zaupanje."
Vprašali so jo, kaj moli v nočeh, ko ne more spati. „Nič ne rečem Jezusu. — Ljubim ga. V bolezni je trpljenje moje duhovno življenje. Rada trpim, ker Bog tako hoče."
Mirno in otroško-vdano je pričakovala smrt. Dejala je: „Ne bojim se zadnjih bojev. Tudi silnih bolečin ne. Od najnežnejše otroške dobe mi je pomagal ljubi Bog. Vodil me je za roko. Nanj se zanašam. Uverjena sem, da mi bo do konca stal ob strani. Mogoče bom morala še mnogo trpeti. Vem pa, da ne bo nikoli preveč." — Kako naj bi se bàia Njega, ki ga ljubim?"
Naraščajoče trpljenje ni omajalo njenega zaupanja. Brezskrbno je počivala v božjem naročju ob misli, „kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno to, kar ji pošilja Ženin?"
Zdravnik jo je občudoval: „Ko bi vedeli, koliko trpi! Se nikogar nisem videl, da bi tako veselo prenašal bolečine. Ozdraviti je ne morem. Ta angelska duša je za zemljo prelepa."
Vse Terezikino mišljenje je bilo nadzemsko. — Materi Agnezi je rekla : „Srečna sem, da umrjem v naročju naše matere, Marije Gonzage, ki je namestnica božja. Ko bi umrla v vaših rokah, bi se morda pridružilo naravno čuvstvo. Ljubše mi je, dà je vse nadnaravno."
Do zadnjega vzdiha ji je srce utripalo v apostolski ljubezni. Prosila je, naj ji dajo razpelo, da ga poljubi, ker bi rada dobila popolni odpustek za duše v vicah. Dostavila je: „Samo to jim še lahko darujem." In drugič: „Po moji smrti ne sprejemajte
vencev, da bi mi okrasili rakev, kot se je zgodilo pri materi Genovefi (ustanoviteljici Karmela v Lisieuxu). Prosite raje, naj bi s tistim denarjem odkupili iz sužnosti uboge zamorčke. Recite, da bi me veselilo. Rada bi imela malega Teofana in malo Marijo Terezijo,"
Ko so strmeli nad njeno potrpežljivostjo, je menila: „Potrpežljiva nisem bila niti za hip. Saj ta potrpežljivost ni moja. Vedno se motite." —
Nebesom naproti.
Začetkom julija so Tereziko prenesli v bolniško sobo. Težko se je poslovila od drage celice, tihe priče njenih radosti in bridkosti. — Žrtev je bila do smrtnega trepeta in do zadnje solze njena zvesta spremljevalka.
Prvi Terezikin pogled je v bolniški sobi srečal Brezmadežno, ki jo je bila v otroških letih čudežno ozdravila. Marijina soha se ji nikoli ni zdela tako lepa, kakor tedaj, ko je pozdravila umirajočega otroka. V zadnji bolezni je Terezijina ljubezen do nebeške Matere zagorela v čudovitem žaru. Neprestano jo je klicala. Mariji je tožila svoje bridkosti. Hrepeneče je iskala materinsko roko Najdražje, -- da bi spremljala njen najtežji korak.—
Ko sta s sestro govorili o Mariji, je dejala: „Kako rada bi bila duhovnik, da bi pridigovala o Materi božji. Marijo nam predstavljajo tako nedosegljivo. Vemo, da je Kraljica nebes in zemlje. Pa je bolj mati kakor kraljica. Ako prosimo svetnike, moramo čakati, ker prošnjo pokažejo Gospodu. Po Mariji pa prejmemo milost takoj. Ali tega še niste opazili? Poskusite!" — In otroško je nadaljevala: „Ljubemu Bogu prikrijem svoje bridkosti, Mariji pa vse povem in potožim. — Pravzaprav smo srečnejši kot ona. Marija nima Matere božje, da bi jo ljubila. Za nas ena sladkost več in za njo ena manj. — O, kako zelo ljubim Marijo!" —
Dejali so ji, da morda umrje na praznik Naše Ljube Gospe Karmelske po sv. obhajilu. „O, to bi ne bilo v duhu moje male poti! Ali naj ob smrti krenem drugam? — Umreti od ljubezni po svetem obhajilu, to bi bilo zame prelepo. Male duše bi me v tem ne mogle posnemati. Da bi se le ne dogodilo!"
Trpela je silno žejo. Križani ji je dal delež svojega keliha. Vse je darovala za rešenje duš. „Ne vem, ali pridem v vice. Ne brigam se za to. Če pa se vendarle zgodi, mi ne bo žal, da nisem ničesar storila, da bi jim ušla. Nikoli ne bom obžalovala, da sem vse darovala za rešenje duš. Kako srečna sem bila, ko sem izvedela, da sveta mati Terezija misli prav tako."
„O, kako dober mora biti ljubi Bog, ker me krepi, da vse trpljenje lahko prenašam !"
Neko jutro jo je po svetem obhajilu objela smrtna groza brez najmanjše tolažbe. Vdano je vzdihnila: „Vse sprejmem iz ljubezni do Boga, celo prečudne misli, ki mi prihajajo in me nadlegujejo."
Več dni jo je begal nedopovedljiv strah. Od časa do časa je prosila, naj za njo molijo. „O, koliko je treba moliti za umirajoče, ki jih muči smrtni strah." —
Čutila je bližino hudobnega duha. „Mislim, da si je hudobni duh od Boga izposloval dovoljenje, da me poskuša s skrajno naraslim trpljenjem. Zato, da bi popustila v potrpljenju in veri. Skuša, da bi me spravil v obup. Moliti ne morem. Marijo gledam in šepečem : Jezus. To je skrivnostno. Ne trpim zase, za neko dušo trpim. Zli duh pa noče." Strežnica je prižgala blagoslovljeno svečo. Skušnjavec je zbežal in se več ni vrnil. —
Meneč, da jo razvesele, so ji prinesli neko stvar v razvedrilo. Pa je bilo nasprotno. Nato se je bala, da je morda užalila sestro. S solzami v očeh se je oprostila : „Lepo prosim, odpustite mi! — Poslušala sem glas narave. Molite zame!"
Pozneje: „Srečna sem, da sem nepopolna in da bom v zadnjem trenutku potrebovala božjega usmiljenja."
Iskreno sem vesela, če drugi vidijo moje nepopolnosti, prav posebno pa se veselim tedaj, ko jih doznavam sama."
Hrabra bojevnica do smrti ni odložila duhovnega meča.
Nekega dne je gledala skozi okno. Zadnji žarki zahajajočega solnca so božali naravo. Mislila si je: »Tudi moja duša je pozlačena, ker jo obsevajo žarki Ljubljenca. Če bi mi božje Solnce odtegnilo svoje žarke, bi takoj otemnela."
16. julija, na praznik Karmelske Matere božje, je bolniška celica, izpremenjena v ljubko kapelico, zadehtela v cvetju. Novo-mašnik je Tereziki prinesel sv. popotnico. —
30. julija je prejela sv. poslednje olje. Po maziljenju je blažena vzkliknila: „Vrata moje temne ječe se odpirajo. Srce mi prekipeva od radosti, odkar mi je preč. superior dejal, da je moja duša čista, kakor duša deteta po svetem krstu."
Od 19. avgusta do 30. septembra radi bruhanja ni mogla prejeti sv. obhajila. Težka preizkušnja za dušo, ki je hrepenela po Jezusu, kakor hrepeni žejni jelen po viru.
Ko so ji rekli: „Težko nam je, da toliko trpite in da boste morda trpeli še več," — je odvrnila: „Če bi ne trpela od trenutka do trenutka, ne bi mogla ostati potrpežljiva. Ako mislimo na preteklost in prihodnjost, izgubimo pogum in obupamo. — Mi, ki hitimo po poti ljubezni, ne smemo misliti na bridkosti, ki jih
morebiti prinese bodočnost. To ni zaupljivo. Prav tako je, kot bi se hoteli umešavati v božjo Previdnost." —
Terezija se je popolnoma zanesla na Gospoda. Ni prosila, da bi jih olajšal bolečine. Tudi v trpljenju je bila njena edina molitev: „Moj Bog, ljubim te! — Daj, da bi te ljubila, kakor še nisi bil ljubljen!"
Nekega dne so ji prinesli šop klasja. Izbrala je najlepši klas in dejala: „To je podoba moje duše. Ljubi Bog me je pre-obložil z milostmi, zame in za mnogo drugih. Vedno se bom klanjala v obilju nebeških darov."
Terezika se ni motila. Sveti Duh, ki je v njej oblikoval svetnico, ji je te besede narekoval.
V	bojazni, da se je v mislih morda prevzela, je drugič dejala: „Ne mislim, da sem velika svetnica. Saj nisem vršila svetniških del. Prav majhna duša sem, ki jo je Bog napolnil z obilnimi darovi." —
Bolečine so se do skrajnosti stopnjevale. Vzdihnila je : „Oh, molite zame k Mariji! O, koliko je treba moliti za umirajoče! — Ko bi vedele, kaj doživljajo! Po noči si nisem mogla več pomagati. Marijo sem prosila, naj mi s svojimi rokami podpre glavo, da bi mogla vzdržati."
Lahno je zaječala. „O, kako tožim! Vendar ne bi hotela manj trpeti. Na vse sem pripravljena. — Bogu se moramo neomejeno prepustiti."
„Na zemlji sem našla srečo in radost samo v trpljenju. Mnogo sem trpela. Povejte dušam! — Kako globok mir uživa duša v popolnem uboštvu, ko pričakuje vse le od Gospoda!
Sestri Mariji presv. Srca, ki je rekla: „Ob vaši smrti bomo silno žalostne," je odvrnila:
„O, ne! — Boste videli, to bo kakor dež nebeških rož! Da, trošila bom rož !".,.
Materi Agnezi je dejala: „V nebesih izprosim mnogo milosti njim, ki so mi storili kaj dobrega. Mamica, vi ne boste mogli niti vsega rabiti. Obilo vam bo dano samo v veselje."
V	preroški slutnji je nadaljevala:
Čutim, da se bo moje misijonsko poslanstvo začelo. Moja naloga, učiti Boga tako ljubiti, kot ga ljubim jaz; pokazati dušam svojo malo pot. Če gospod usliši moje želje, bom do konca sveta uživala svoja nebesa na zemlji. Da, moja nebesa bodo: zemljanom izkazovati dobrote. To ni nemogoče. Tudi angeli se radujejo božjega gledanja, a obenem bude nad nami.
Dokler bom mogla reševati duše, ne bom počivala. Šele ko poreče angel: Odslej ne bo več časa (Raz. X. 10, 6.), potem
bom počivala, ker bo število izvoljenih dopolnjeno. Srce mi trè-peče ob tej misli."
Mati Agneza jo je prosila pojasnila o „mali poti", ki jo bo po smrti razodevala dušam.
„To je pot duhovnega detinstva, pot zaupanja in popolne izročitve. Dušam pokažem tudi mala sredstva, ki so bila pri meni tako uspešna. Povem jim, da je življenska naloga samo ena: trositi Jezusu cvetje malih žrtev in ga pridobiti s svojo pozornostjo. Tako sem ga jaz pridobila in zato bom v nebesih milostno sprejeta."
Vprašali so jo: „Kaj ne, da boste z višav gledali na nas?"
„Ne! Prihajala bom z nebes."
„V nebesih izpolni Gospod vse, kar bom hotela, ker nisem nikoli ravnala po lastni volji."
„Na srečo, ki mi je obljubljena v nebesih, kar ne morem misliti. Srce mi utripa edino v pričakovanju ljubezni, ki jo bom uživala in ki jo bom mogla vračati. Razmišljam o vsem, kar bi rada delala po smrti — Otročičem bi posredovala krst, pomagala bi duhovnikom, misijonarjem in vsej sveti Cerkvi." —
„Če bi me ljubi Bog ne hotel uslišati, mi ne bi vdihnil želje: po smrti deležne samo veselja. Jaz ga nisem imela in tudi ne želela. Morebiti vas obiščejo veliki križi. A razsvetljevala vas bom, da jih boste ljubile in cenile. — Ne čudite se, če se vam po smrti ne prikažem in če ne boste videle nobenega izrednega znamenja moje blaženosti. Spomnite se, da spada k moji mali poti tudi želja: ne videti ničesar."
Ena izmed sester je rekla: „Veselite se! — Kmalu boste rešeni zemskih težav." — Tega naj se veselim?" — In s šaljivim smehljajem je dostavila: „Jaz hrabri vojaki"
Samo ljubezen jo je mikala v nebesa: „Ljubiti, biti ljubljena in vračati se na zemljo, da Ljubezni pridobim ljubezen."
Ko so jo blagrovali, da bo smela oznanjati svojo malo pot, je odvrnila : „Vseeno je, ali jaz oznanim dušam malo pot ali da jo oznani kdo drugi. Da bo le razodeta. Orodje je postranska stvar."
Materi Agnezi je naročila: »Po moji smrti ne govorite nikomur o rokopisu, dokler ne bo z dovoljenjem č. prednice objavljen. Če boste ravnali drugače, nastavi hudobni duh svoje zanke, da uniči božje delo, — zelo važno delo."
Čez nekaj dni jo je mati Agneza prosila, naj v „Povesti duše" prečita in izpolni nejasno mesto. Ko je prišla k njej, je bila objokana. Vprašala jo je po vzroku solza. Z angelsko preprostostjo je odvrnila:
„Prebirala sem zvezek. Vsa moja duša odseva s teh listov. O mati, koliko dobrega obrode te vrstice ! Duše bodo bolje
spoznavale božjo dobroto. ìn kakor s preroškim duhom je dostavila: „Vsi me bodo ljubili."
„Vse gre mimo v tem življenju. Tudi mala Terezija. A Terezija se povrne ..."
Ogledovala je sliko Device Orleanske v ječi in dejala: „Svetniki tudi mene izpodbujajo v ječi, rekoč : „Dokler si uklen-jena, ne moreš vršiti svojega poslanstva. A po smrti zazori doba tvojih pridobitev!"
Če me boste hoteli v nebesih razveseliti, mi pogosto napolnjujte roke z malimi žrtvami in molitvami, da jih bom kot dež milosti rosila na duše."
„Neverjetno, kako so se moje nade izpolnile. Ko sem čitala spise svetega Janeza od Križa, sem prosila ljubega Boga, naj pri meni uresniči, kar pravi svetnik. To namreč, da bi si v nekaj letih pridobila ono svetost, ki bi jo dosegla na visoko starost. Skratka, da bi me ljubezen prav hitro spopolnila. In uslišana sem."
Do zadnjega je malo žrtev božje ljubezni spremljala notranja suhota.
„Ko bi vedeli, kako sem hladna ob misli, da kmalu po-hitim v nebesa. Čeprav sem srečna, ne morem reči, da me navdaja žarka radost in vriskajoče veselje. O, ne !" —
8. septembra, spominski dan njenih sv. obljub, so jo razveselili s šopkom poljskega cvetja, ki ga je izredno ljubila. Čez dan je pastiričica priletela v bolniško sobo in je skakljala po njeni postelji. To jo je ganilo. Povedala je vzrok : „Ganjena sem zavoljo pozornosti, ki mi jih izkazuje ljubi Bog. Vnanje me z njimi posipa, v notranjosti pa me vedno teži preizkušnja. — Vendar me napolnjuje mir."
Nekega dne so ji prinesli lepo, na samostanskem vrtu utrgano rožo. Z veliko iskrenostjo jo je razlistavala. Vsak listič je posebej vzela v roko in jih sipala na Križanega, da bi mu lečila rane: Dejala je:
„Mala Terezija trosi Jezusu še v septembru pomladno rožo."
„Rožo pomladansko zate razlistavam, da bi posušila vroče ti solzé ..."
Ker so lističi padali na tla, je zaprosila :
„Sestrice! Dobro spravite te lističe. Pozneje bodo služili mnogim v veselje. Nobenega ne izgubite ! ..."
Nekaj dni pred smrtjo je menila: „Oh, častita mati! O trpljenju lepo pisati, to ni nič, niči — Izkušnje je treba, da spoznamo, vrednost teh besed. — Sedaj čutim, da je resnično vse, karkoli sem kdaj dejala ali zapisala. — Res je, da sem želela za ljubega Boga mnogo trpeti, in res je, da to še vedno želim".
„Mnogo strani „Povesti moje duše" ne boste čitali rta zé-mlji. Gospod si pridrži gotove skrivnosti trpljenja, da jih razodene šele v večnosti, ko pade zavesa. Kako bi se čudili, ko bi poznali moje notranje mučeništvo."
„V nebesih bi bila nesrečna, ko bi ne mogla več razveseljevati njih, ki jih na zemlji ljubim."
Mati Agneza ji je pokazala letopis širjenja vere, ki govori, da se je krščenemu otroku prikazala belo oblečena svetnica. Dejala je: „Pozneje bom tudi jaz hodila okoli krščenih detet."
„Jezuš je umrl na križu v strašni grozoti. In vendar je bila to najlepša smrt ljubezni. Umreti v ljubezni, se ne pravi, umreti v zamaknjenju. Odkrito vam povem : zdi se mi, da je to, kar čutim."
„Kmalu se zgrudim ljubemu Bogu v naročje. Zemeljskega zraka mi pomanjkuje. Kdaj mi ljubi Bog da nebeškega?" —
29.	septembra jo je objela smrtna stiska. Sestra Genovefa jo je prosila poslovilne besede. „Povedala sem vam vse. — Vse je dopolnjeno. — Samo ljubezen ostane."
Po jutranjicah je prestala pravo mučeništvo. S sklenjenimi rokami in tožnim glasom je zašepetala: „Da, moj Bog, vse sprejmem rada." — Grozovito trpite, kaj ne?" jo je vprašala č. prednica.
„Ne, častita mati, ni grozovito, pa mnogo, mnogo ! Toliko, kolikor morem prenesti."
Prosila je, da bi bila po noči sama. Pa ji niso dovolili. Sestra Marija presv. Srca in sestra Genovefa sta se vrstili pri bdenju, ki jima je bilo v veliko tolažbo.
30.	septembra 1897 je zazlatela zarja velikega dne, ko se je serafu božje ljubezni nasmehnila večna domovina.
Mati Agneza pripoveduje: „Med sv. mašo sem ostala pri njej. Spregovorila ni besedice. Bila je izčrpana in je komaj di» hala. Neizrekljivo je trpela. Za trenutek se je s sklenjenimi rokami ozrla na Marijin kip na nasprotni strani postelje in dejala :
„Kako iskreno sem jo prosila. In vendar nimam v smrtnem boju najmanjše tolažbe ..."
Ves dan je bil, lahko rečem, neprestana muka. Dasi onemogla, se je v naše veliko začudenje še gibala in se celo V postelji sama vzravnala.
.Glejte, častita mati, kako sem danes močna. O, to še ni smrt. Morebiti bo trajalo še nekaj mesecev. Zase ne verujem več v smrt, marveč le v trpljenje. In jutri bo še hujše ..."
„Toliko bolje!"
,0, moj Bog!... Ljubim ga, — ljubega Boga I"
„O, moja dobra Mati Marija, hiti mi na pomoč!"
„Če je to smrtni boj, — kakšna je neki smrt?!!"
„0 častita mati ! Kelih je do roba napolnjen, a ljubi Bog me ne zapusti... Nikoli me ni zapustil !..."
.Da, moj Bog ! Vse, kar ti hočeš, — vendar usmili se me !...
Sestrice, sestrice, molite zame!...
Moj Bog, moj Bog ! — Ti, — ki si tako dober ... Da, dober, si, — to vem .. ."
Ob 3. uri je široko razprostrla roke v obliki križa. M. prednica ji je položila na koleno sliko naše ljube Gospe Kar-melske. Ozrla se je nanjo:
„O, č. mati! Priporočite me preblaženi Devici. Pripravite me za dobro smrt."
M. prednica ji je odvrnila, da je pripravljena, ker je ponižnost vedno umela in po njej živela. Po kratkem preudarku je rekla:
„Da, - mislim, da drugega nisem iskala, nego resnico... Da, umela sem ponižnost srca."
Ponovila je: „Vse je res, kar sem zapisala o svojem hrepenenju po trpljenju."
Prav odločno: „Ne obžalujem, da sem se izročila Ljubezni."
Odslej se je zdelo, kakor da ni več ona, ki trpi. V pogledu nanjo sem se večkrat nehote spomnila krvnikom izročenih mučen-cev, ki jih je vidno krepila božja moč. S poudarkom je ponovila:
„O, ne,- ne obžalujem, da sem se izročila Ljubezni. Nasprotno."
Pozneje: „Nikoli ne bi mislila, da je mogoče — toliko trpeti. Nikoli, — nikoli. To si razlagam le zavoljo vroče želje, ki sem jo imela, da bi reševala duše ..."
Nato tesnobno: „Ne morem dihati, — ne morem umreti."
Vdano: „O, rada bom še trpela!
„Moje najmanjše želje so se spolnile ... Torej največja: — umreti iz ljubezni, — se bo tudi... !"
Okrog 5. pop. sem bila sama pri njej. V hipu se ji je obraz spremenil. Smrtni boj se je pričel. Ko so vse sestre prišle v bolniško sobo, jih je smehljaje se sprejela. Oklepala je križ in ga neprestano motrila.
Nad dve uri jo je mučilo silno hropenje. Gorela je v rdečici. Roke so postale modrikaste. Noge so oledenele. Tresla se je po vsem životu. Obilen mrtvaški pot ji je rosil v velikih kapljah raz čelo in drsel po licih. Zaradi vedno naraščajoče tesnobe se ji je včasih nehote izvil bolesten vzdih.
Usta so bila izsušena. Sestra Genovefa presv. obličja ji je v olajšanje dala košček ledu. Nikoli ne pozabimo neizraznega
pogleda in nebeškega smehljaja, s katerim je umirajoča v tem trenutku osrečila svojo „Celino". Ta pogled je bil kakor vzvišeno bodrilo in zadnji pozdrav.
Ob 6 uri je zazvonilo angelovo češčenje. Tedaj se je proseče ozrla na Marijin kip.
Nekaj minut čez 7 je m. prednica odslovila navzoče sestre, meneč, da še ni konec. Bolnica je vzdihnila:
„Častita ma'i, ali to še ni smrtni boj ?.„ Ali še ne umrjem ?"
„Da, moj otrok, to je smrtni boj, a ljubi Bog ga morda še za nekaj ur podaljša."
Pogumno je menila: „Dobro... naj bo, naj bo L. O, ne želim, da bi mi bilo trpljenje prikrajšano."
Njen pogled je počival na svetem razpelu: „Oh... ljubim ga!......Moj ...Bog... ljubim te!...
Po teh besedah je omahnila. Glava se ji je nagnila na desno. Menili smo, da je mrtva. Č. mati prednica je velela pozvoniti in pozvati sestre. „Odprite vrata !" je dejala. (V bolniški sobi so trojna vrata.) V tem trenutku so bile te besede zelo slovesne. Mislila sem si, piše m. Agneza, sedaj jih v nebesih ponavlja tudi Gospod svojim angelom.
Sestre so kleče obkolile posteljo in so videle ekstazo zadnjega trenutka. Obraz male svetnice je postal lilijsko bel, kakor tedaj, ko je bila popolnoma zdrava. Gledala je navzgor. Pogled je izražal blaženost, ki je nadkrilila vse njene nade. Glavo je nekolikokrat premaknila, kakor če bi jo kdo ranil s puščico božje ljubezni.
Zamaknjenje je trajalo približno, kolikor časa rabimo, da zmolimo apostolsko vero. Nato je zaprla oči in izdihnila. —
Bilo je okrog 7.20.
Tudi mrtva je ohranila neizrekljivi smehljaj in očarujočo lepoto. Tako tesno je oklepala križ, da smo ji ga komaj vzele iz rok, preden smo jo s sestro Marijo presv. Srca (rodna sestra Marija) in s sestro Amato Jezusovo, tedanjo bolniško strežniko, dele v rakev. Čudile smo se, ker je bila kakor 12 do 13 letna.
V roko smo ji dale palmo, — ki je bila 13 let pozneje, ko so prvič odkrili grob, — nestrohnela.
Ko smo jo pozneje prenesle v kor (molitvenico), je bil njen izraz veličasten. Udje so ostali pregibni do pogreba, ki je bil 4. oktobra 1. 1897.
Še dva dogodka tega večera sta mi v spominu.
Med smrtnim bojem sv. Terezike se je zbralo na drevesu nasproti široko odprtemu oknu bolniške sobe mnogo ptičkov. Na ves glas so prepevali, dokler ni umrla. Še nikoli nismo sli-
Šali na našem vrtu takega koncerta, težko mi je bilo lo nasprotje: tukaj takšno trpljenje — tam spevi radosti.
Starejša sestra, ki Terezije ni vedno najbolje razumela, me je ganjena vprašala: „Č. mati, ali ste slišali ptičice? O, to je bilo nenavadno !"
Med boleznijo je rekla naša sestrica, da bo ob njeni smrti lepo vreme. 30. septembra je ves dan deževalo. Okrog 7. ure se je nenadoma zjasnilo. Zvezde so se blestele na jasnem nebu.
Duhovniki so v precejšnjem številu Tereziko spremili na zadnji poti. Kakor bi slutili, da so jim po molitvi in žrtvah skromne karmeličanke — žuboreli potoki božjega blagoslova.
Večerni Ave!
Že tihi mrak objema vso zemljo, in petja ptičic ni več čuti. Nežno cvetje, glavice nagiba k tlan, Vse tiho je, kot v polnočni minuti.
A iz visoke line zvon glasan, glasi se tužno čez dobrave, in zemlje sin, od dela ves potan, zdaj tiho moli, — Ave. — Ave !
In nežno dete, ki mu z obličja seva še angelske milote blažen sijaj, pred miljeno podobo tam pokleka. Večerni Ave, moli zdaj.
O zvon večerni, zvon iz line, ki dvigaš misli moje v rajske visočine. Ob zvoku Tvojem, sreče se topi srce, pozablja duša zemeljsko gorje.
In znova takrat ti obljubljam Mati, ko zvon večerni se glasi iz lin, da vedno zvesta Ti želim ostati, a ljubiti iz vsega srca te globin.
In ko bodo zadnjič ustnice ml šepetale, nebeška Mati, blažen Ave Tvoj, oh sprejmi takrat dušo mojo k sebi, da večen Ave, tamkaj pela bo s teboj.—
Viktorija Razlagova,
de trepetao pekeo Naj boš takši, se bar mesečno ednok prečisti. Sveta Hoštija je nebeški krlih, ki da tisto človeki, ka je v nebi i ga pripela v nebo. V nebi je pa najvekša čistost, ponižnost, liibezen, pobožnost, pač vsaka ja-kost v najpopelnejšoj meri ž njenov plačov vred. Stric.
Dragi Stric ! Jako se veselita Jezušek i Marijika, da se z M, Ograče-kom skrbite za mladino. Lepi je te Jist, šteroga nam pošilate, i šteri nas k nebeskoj mamici zdigavle. Z veseljom ga prebiram, ar me k dobromi na-gible. Za triid vam naj plača Bog i naj vam da dugo i zdravo živlenje. Škafar Jožef, Beltinci 191. — Dragi Jožekl K nebeskoj mamiki te zdigavle te list, pišeš. Kak me to veseli, da si to v pamet vzeo. Vsaki n? vzeme to v pamet, zato pa na zemli ostane nepobogšan. Ti se pa li zdigavli i dosta mladine za sebov potegni. Stric.
Dragi Stric! Iskreno se zahvaliljem za Vaš list, šteroga je Marija poslala svojemi lüdstvi. Skrbno ga vrejiijte naprej I Z prav lepov zahvalnostjov vas pozdravla Jerebic Jožef, Beltinci 161. — Dragi Jožek ! Skrbno vrejüjemo M. Ograček, a ka de dosta, dosta toplote prinašao našoj mladini, nosi ga večkrat na sunce To sunce je Jezuš v Olt. Svestvi Rad obiskavli Jezuša v te namen i rad se prečiščavaj. Stric
Dragi Stric 1 Že dugo san Vam nej pijsao, zato san se odločo, ka van zaj napišem par vrstic. Najprle se Vam morem zahvaliti na Vaši triidaj, štere mate z Marijikinim Ogračekom, v šterom nas včite živeti po boži zapovidaj i nas vodite k večoomi cili: ,v nebo". Jako rad vgunjavlen vganke, štere so pa včasik jako težke. Tiidi zdaj san je vguno. Želem Vam od Marije i Jezuša šče dugo živlenje, ka bi nas madino ešče dugo mogli voditi z Mar. Ogračekom po pravoj poti. Srčno vas pozdravla Mesarič Štefan, širiteo M. Ogračeka. — Dragi Števekl Dugo si se že ne glaso, pa zdaj z tem lepšim pismom. Zaistino si vgono : K večnomi cili, v nebo vas ščem vse pripelati. O da bi zarazmela to vsa naša mladina ! Moli Marijiki na čast pa po molitvi priporačaj Ograček vekšim dečkom i deklam tildi. Za vso mladino je. Stric.
Dragi Stric f Jaz pomožna mala širitelica Marijinoga Lista, Ogračeka i Novin Vas prav lepo pozdravim i Vam želem, naj Vas liibi Jezuš blagoslovi. Jakob Lizika. — Draga Lizika ! Blagoslov, šteroga strici želeš, naj obilno pride na tvojo diišo, ar pomagaš širiti po dobrih listih bože kralestvo. Stric.
Pošta.
Širitelom 1 vsem naročnikom naznanjamo, ka list mora biti zdaj plačan, kak to številko do rok dobite. Ne odlašajte, nego včasi plačajte vso naročnino, ovak Stric ešče bole seri gratajo, kak so. V tiskarni je dosta duga 1 ga moramo poravnati. — Vrednik.
Nove vganke. L
Gda je zdrava mladina na diiši? Po kom se to spozna? Znamenje zdravja je troje.
Vgonite s'è mora do konca septembra. Ki jo pravilno reši, dobi za dar lepo čtenje.
Veliko ascetično deto v Slovenščini !	Alfonz Rodriguez D. j.
V A J A V K R Š Č A N S K I POPOLNOSTI.
Naš znani ascetični pisatelj, o Herman Vodenik, ref. cistercijan, je znamenito in obširno delo španskega jezuita o. Alfonza Rodrigueza (1526—1616) prestavil v sl<5venščino in s tem podal našemu narodu globoko, preskušeno in sedanjemu času prepotrebno duhovno hrano, ki bo koristila vsem, po notranjem življenju hrepenečim dušam. To veliko delo je sedaj končano in obsega 1013 strani v treh knjigah (9 zvezkih)
Bogata in praktična vsebina se razvidi iz obširnih posameznih zvezkov (vsak obsega okrog 126 str. velike 8"), ki obravnavajo:
1,	zvezek: o duhovnem napredku, o popolnosti navadnih del, o dobrem namenu pri naših dejanjih, o medsebojni ljubezni in slogi.
2.	zvezek: o molitvi in premišljevanju, o pričujočnosti božji, o dvojnem izpraševanju vesti.
3 zvezek: ima veliko in lepo razpravo o soglašanju z božjo voljo.
4.	zvezek: govori o samozataji, o skromnosti, o molčečnosti.
5.	zvezek: o ponižnosti, o skušnjavah, o ljubezni do sorodnikov.
6.	zvezek: o duhovni žalosti in veselju, o premišljevanju Kristusovega trpljenja, o sv. maši in sv. obhajilu.
7.	zvezek: o apostolski gorečnosti, o namenu Družbe Jezusove, o redovnih zaobljubah.
8.	zvezek: o lepoti redovnega uboštva, čistosti in pokorščine; opravilih.
9.	zvezek: o koristi duhovnega vodstva in o medsebojnem opomin-jevanju.
Delo se dobi broširano in vezano (v celem plàtny z zlatim napisom).
Cene so	broširano: vezano:
I.	knjiga (zvezek 1.—3.): 30 Din ... ... 46 Din
II.	knjiga (zvezek 4.-6.): 30 Din ...... 45 Din
lil. knjiga (zvezek 7.-9): 25 Din ... ... 40 Din
vsak zvezek zase...... 10 Din ... ... — Din
celo delo (9 zvez.) skupaj 85 Din ... ... 110 Din
Poštnina: za posamezne knjige 3 Din, za celo delo 5 Din. Same platnice (ako da kdo sam vezat) stanejo: za posamezne knjige po 7 Din, za vse tri knjige skupaj 10 Din. Za lažje naročanje dovoljujemo tudi plačevanje v
obrokih po dogovoru. Naročila sprejema: Uprava Glasnika presv. Srca Jezusovega, Ljubljana, Zrlnjskega cesta 9.
Znaš to mladenec I mladenka'?
Čiste dobičke od M. Ogračeka smo določili za sirotišnico Deteta Ma* rijike v Turniiči. Siromaška deca, štere ne segrevle iiibezen starišov, štera nemajo nikaj svojega, dobijo pri dobrih sestraj hrano, oMeko 1 streho poleg prave lübezni, ki jiH vzgaja za nebo. Če si naročiš draga mladina Marijikin Ograček, pomagàs tem sirotam, sebe pa bogatiš v dijši i pri večnom plačilu Širi zato M. Ograček, da pride vsoj mladini v roke. Štiri dinare vošči svojoj duši i siromaškoj mladini na hasek letno. Marija mladenka ti plača to lübav.
- Vrednik.