Groffov jagar. Povest iz domačih hribov. — 1 »Ali ste že pokonci, osel rigasti, da ne date ponoči krščanskim ljudem miru, he?« se je dalje zgoraj iz neke hiše zadrl moški glas. »Ali ste šli šele leč, mojster Matija?« se je prav tako zadrl zgodnji pevec. »Če se ne motim, sem vas šele pred eno uro čul, ko ste s svojo tovarišijo tulili in kolovratili proti domu.« »Ali se je že spet začelo? Saj še polnoči ni,« se je jezil neki drugi moški skozi okno. »Aha, mojster urar, če vaše ure prav kažejo, vam bodo povedale, da je že jutro. Rana ura — zlata ura.« »Pište me v uho s svojimi zlatimi urami!« »Jej,« je zapiskal dekliški glas. »Možicelj je pred hišo; to pomeni dež.« »Presneti deževnik ne da, da bi bilo lepo vreme,« je zavpil nekdo drugi. Tedaj je zgodnji možak zopet zapel: »Bogu hvala za deževje, delj ko lije, delj nedel je, in če lije do nedelje, večje mo.ie je veselje ...« Zdajci pa se je prikazala zraven njega ženska in zavpila in zagodla nad njim: »Ali mi greš takoj v hišo, norec stari! Ce že notri ne moreš biti tiho, vsaj ven ne hodi in ne spravljaj sredi noči vseh sosedov pokonci!« »Jej,« je zahehljal dekliški glas, »zdaj je ženkica pred hišo; bo pa le še lepo vreme danes.« V tem pa sta mož in žena že izginila. Za lično hišico so dejali tržani, da vreme kaže. V njej so prebivali trije ljudje, in sicer gospodar mojster Gašpar Petrač, njegova zvesta In stroga žena Barbara ter njuna napol gluha dekla. Mojster Gašpar je bil po poklicu strehar, to je: delal je strehe ali, kakor zdaj pravimo, dežnike in je hodil s svojimi dežniki po bližnjih in daljnih krajih in jih prav dobro prodajal. Ljudje so ga imeli radi. Znal je delati vse mogoče strehe, velike in male, take poceni in take za gospodo, pisane marele za ženske, trdne za moške, posebno pa tiste obilne in kosate iz modrega blaga in s širokimi, mavričnimi robovi, ki so bili veliki tako, da je šla pod njimi lahko vsa družina z očetom in materjo in kopico otrok. Tudi sončnike je prodajal, ker so jih ponekod hoteli; pa nič kaj rad, kajti zoprni so rau bili, kakor rau je bilo zoprno samo sonce, ker mu je njegov posel kazilo. Zato teh tudi ni sam delal, ampak jih je dal v delo Logarjevi Veroniki, svojega svaka nečakinji v šmarju, ki je znala lepo vesti in šivati. Vse naokoli so nosili njegove dežnike, po vsej belski dolini in daleč tja do raesteca Gradca. Imel pa je Gašpar Petrač svoje posebne šege in navade. Hodil je vsak dan, najsi je bilo pozimi ali poleti, že ob šestih spat in je spal ko polh do dveh zjutraj. Ob dveh se je vsako jutro zbudil in se je potem eno uro valjal po postelji in brundal in mrmral razne molitve. Ko je ura na steni odbila tri, je vstal in začel z delom. Ce mu je kdo oporekel, kaj ne hodi s soncem v kraj in s soncem ne vstaja, je osorno odvrnil, da ga sonce ne briga nič, ker od sonca nima nič; on da se drži svoje ure. Prvo, ko je vstal in se ogrnil, je bilo, da je stopil ven na hodnik in pogledal po vremenu. Če je bilo jasno in so svetile zvezde, je čemerno zabrundal in Be vrnil v delavnico, kjer je pridno delal, dokler ga ob šestih ni zvon povabil k maši. Ako pa je bilo nebo zavito s temnimi oblaki ali pa da je celo deževalo, tedaj mu je srce skočilo od veselja. V takem vremenu je namreč vedel, da bo kaj skupil. Ob takih jutrih je z donečim glasom zapel kako svojo pesem, ki jih je sam zlagal, in s tem razdražil pol trga. Toda čim bolj so se ti jezili, tem bolje je bil on volje. Prav rado pa se je zgodilo, da je stopila Barbara, njegova žena, k njemu ven in ga je z ostro besedo in krepko roko spravila spet v hišo. Tržani pa so se ozirali na hišico, češ, da kaže vreme: ako je bil Gašpar sam zunaj, so dejali, da pomeni to dež; ako pa je prišla Barbara ven in je moža odenala, so dejali, da se bo zjasnilo; ako se nobeden ni prikazal, tedaj so bili prepričani, da bo lepo vreme. Ta dan po hudi nevihti pa je bilo drugače. Čeprav je zjutraj ženkica možička pregnala, je vendar vse kazalo, da bo dalj časa ostalo deževno vreme. Tega je bil mojster Gašpar prav vesel, kajti dolgo že je nameraval s svojo kramo po dolini. Najedel se je hitro, si zavezal usnjeno torbo, polno dežnikov, se od žene, ki je bila zjutraj zmerom slabe volje, kratko poslovil in jo mahnil na pot, ko je ravno štiri odbilo in je bilo še somračno. Mojster Gašpar je bil majhen možicelj, nasajen in rdeč, star okoli petdeset let. Debelušne noge so mu tičale v visokih škornjih, črez prsa mu je visela verižica s tolarji, klobuk pa je imel visok, kakor so jih v starih časih nosili. Torbo z dežniki si je oprtal čez desno ramo, čez levo pa malho s popotnico in raznim orodjem, ki mu je bilo potrebno, da je popravljal dežnike. Glavna reč pa je bila dežnik, ki ga je imel zase. Rdeč je bil, da ga je vsak otrok devet far daleč poznal, in velik, da so mogli štirje lepo pod njega. Ko je takole korakal pod njira, ni bilo drugega videti kakor ogromno rdečo plahto in svetle škornje. Nekaj časa je šel tiho po cesti; zadovoljno je poslušal, kako mu dež škrablja po strehi, pa tudi jutranjo molitev je še opravljal, kolikor je doma ni utegnil. Ko pa je čez pol ure prišel do prve vasice, je začel z močnim glasom svojo pesem: »Če pohleven dež kaplja, žegen dol z nebes curlja, polje, trate porosi, da se zemlja pomladi. Al' za človeka moča ni, zato naj streho črez se drži!« Tu pa tam je pogledal kdo skozi okno ali vrata; eni so bili hudi, drugi so se smejali, dežnika si pa nobeden ni kupil. Mojster Gašpar se zaradi tega ni nič jezil, ampak jo je rezal dalje. Ko je bil že zunaj vasi, je zavpil nekdo za njim: »Heee, mojster Gašpar, kam pa tako zgodaj? Počakaj me!« »Oho, grofov jagar!« se je možicelj zasukal. »Bog daj dobro jutro, Anza!« Prišlec je bil krepek fant, kakih pet in dvajset let star. Izpod usnjene kape so mu silili črni lasje in oči so mu gorele ko oglje. »Kam, stari možek?« je zopet vprašal. »Če sem jaz star, tudi ti nisi mlad,« je odvrnil možak. »Po dolini gor grem, na Kaplo in, če Bog da, še dalje.« »Tja je tudi moja pot. Ali smem s teboj?« »Cesta je široka dovolj. Jaz pa imam tudi rad tovarišijo. Odkod pa ti? Saj si včeraj dejal, da pojdeš v mesto.« »Sem bil tam in sem nesel grofu kozliča. Moral sem pa takoj spet nazaj, ker v takem gamsov no morem samih pustiti. Vso noč sem hodil.« »Zakaj pa nisi šel črez Sleme? Bliže bi ti bilo.« »Pri takem vremenu, kakor je bilo nocoj, naj mi gre kdo drug tja črez, ko se kamenje prodi!« »Prav imaš... Ti pa niti strehe nimaš! Vea moker boš. Stopi pod mojo!« »Pod tvojo? Hahaha! Tedaj bi moral po kolenih hoditi. Hvala ti lepa! Moja irhovina mi je stokrat ljubša kakor vsaka marela.« »Nikar se ne pregreši! Streha je bolja ko na.ibolja irhovina. Z leti te bo že srečala pamet.« Korakala sta precej dolgo in se menila vsakdanje reči. Ko sta dospela do Sv. Boštjana, je v cerkvi pravkar pozvonilo za sveto mašo. »He, jagar, ali pojdeva malo k raaši?« je vprašal Gašpar. »Pol urice počitka bo obema dobro delo.« Mladi se je zasmejal. »Kar sam pojdi! Jaz grem rajši okoli cerkve. Počivam pa laže v krčmi kakor v cerkvi.« »Kak antikrist pa si ti? Cerkev je hiša božja, krčma pa jama zlodejeva.« »Hoho, jaz pa zlodeja še nikoli nisem videl * krčmi. V krčmi dajo jesti in piti, v cerkvi pa nič.« »V cerkvi si izprosiš blagoslov božji.« »Ne vem, kaj bi z njim.« »Ne govori vendar tako grdo! Božjega blagoslova je vsakomur treba.« »Meni je treba kaj poštenega pod zob. Sinoči sem v mestu jedel; od tedaj pa še nisem okusil ne toplega ne mrzlega nič. Le pojdi v cerkev in pridno se namoli! Jaz te počakam na kraju vasi.« Ločila sta se na sejmišču. Ko jo je mojster Gašpar čez pol ure zopet mahnil dalje, se je na kraju vasi zaman oziral za grofovim jagrom. Nikjer ga ni bilo. črez nekaj časa pa je prihitel za njim in že od daleč vpil: »Vidiš, mojster Gašpar, jaz sem bil bolj priden ko ti in sem dalje molil. Presneto dobre klobase ima krčmar in tudi kapljico, da te kar pogreje.« »Človek ne živi le od jedi in pijače,« je poučno odgovoril možak. »Od česa pa drugega? Kdor dolgo je in pije, ta dolgo živi.« »Dolgo življenje na tem svetu ni glavna reč. Glavno je, da si na onem svetu pripraviš čeden prostorček.« »Saj nihče ne ve, kako je na onem svetu.« »O, natanko vemo. To si pri pridigi že stokrat 8ul, kako je.« »Hahaha, saj še vse življenje nisem bil ne petkrat pri pridigi.« »Ti Ijubi Bog ti! Ali te Cenca, moja sestra, nič nl gonila k pridigi? AH te ni vodila v cerkev?« »Mati Cenca je dobra ženica, na cerkev pa ne da dosti.« »Da, da, Bogu bodi potoženo,« je vzdihnil mojster Gašpar; »ne da se otajati. Ti pa moraš biti, kakor je za človeka prav.« »Ali nisem?« »Pač, jsi že! Velik si ko Savel, lep ko Jakob, močen ko David, pogumen kakor Gedeon; res — ampak vere nimaš, vere, ali pa vsaj premalo je imaš. Čloyek brez vere pa je le napol človek; ne najde ne miru in ne sreče.« »Sreče; nikjer na svetu ni,« je zamrmral mladi. »O, sreča je, velika sreča,« se je razvnel možicelj; »z vero jo najdeš; le poskusi!« »Vera, vera — hahaha.,. Kje pa naj jo najdem?« »Anza! Povedal ti bom nekaj. Jeseni pridejo misijonarji v Šmarje. Pater Krištof je svetnik, pravi apostol; ta ti najde vero. Če ga boš hodil poslušat, boš postal srečen in miren.« »Ha, o misijonarjih sem že čul. S svojimi pridigami zmešajo vsem ljudem glave. Meni je ne bojo. Zaradi mene jih ni treba.« »Pojdi v spodnje kraje, tam so jih že tisoči poslušali, pa vprašaj, če so kateremu glavo zmešali! Povedali ti bojo, da so bolj veseli in bolj zadovoljni kakor poprej. Nikogar ne boš našel, ki bi misijonarjev ne hvalil.« »Nehaj s temi čenčami! Pomeniva se rajši kaj drugega! Drugače ti uidem pa hodi sam!« (Dalje sledl.)