MASKULINIZACIJA NEVTER PRI IMENIH ZA ŽIVA BITJA
Pojav, da samostalniki srednjega spola prehajajo v moški spol, je znan na precejšnjem delu slovenskega ozemlja. Po Ramovšu (Morfologija, 36) so ta proces sprožili morfološki vzroki, namreč enakšnost vrste sklonov, ki jo je že prvotna slovenščina dobila v dediščino, modema vokalna redukcija pa je sklanjatev nevter na -o še bolj približala maskulinom in to v najvažnejših sklonih, nominativu in akuzativu ednine (let < leto). V knjižno slovenščino takšna maskulinizacija nevter ni prodrla, kakor ni prodrla moderna vokalna redukcija, ki je z njo tesno povezana.
Pravih nevter, ki pomenijo živa bitja, je razmeroma malo. Nekateri samostalniki srednjega spola na -o lahko z bolj ali manj zaničljivim pomenom (včasih po personifikaciji) veljajo moškim ali ženskim osebam, n. pr. gobezdalo, zijalo, motovilo, trobilo, teslo. V takih primerih ni opaziti tendence, da bi v njihovo sklanjatev vdirale maskulinske oblike; nasprotno, zdi se celo, da se skuša včasih v ljudski govorici izglasna vokalna kvaliteta v nom. akuz. sing, obdržati, četudi se sicer ne izgovarja končni -o zaradi moderne vokalne redukcije. To je popolnoma razumljivo, kajti z nevtrizacijo se pejorativnost še posebno poudari.
Med nevtri na -e so imena za živa bitja nekdanje konzonantične nt- osnove. Prvotno so ta imena pomenila mlada bitja, n. pr. jare, mače, tele, kozle, osle, žrebe, ščene, pišče, prase, kljuse itd. Sklanjatev teh substantivov je popolnoma prešla v tip mesto, vendar se je do danes obdržala dvojna osnova (tele: teleta). Ker je bila takšna sklanjatev v jezikovni zavesti združena s predstavo nečesa mladega, ni čudno, če so se začeli tako tvoriti in sklanjati tudi substantivi, ki pomenijo bodisi nekaj majhnega (deminutiva) ali ljubkega (hipokoristika), bodisi nekaj slabotnega, klavrnega, manjvrednega (prim. Bajec, Besedotvorje I, 66—67).
Od vseh takih besed se osebna imena in priimki (Jože, Tone, Stane, Smole, Ceme, Bohte itd.) sploh nikoli niso čutili kot nevtra. Prirodni moški spol je bil tako močan, da so od tipa tele prevzeli samo razširjeno osnovo ob enako se glasečem nom. sing. Vsa sklanjatev je moška, pri čemer je seveda polovica oblik skupna obema tipoma. Isto velja za imena in priimke na -o (.Janko, Branko, Stanko, Benko, Jenko, Pečenko itd.), ki pa si v oblikah s -t- večinoma šele utirajo pot v knjižni jezik. Tako je za velik del moških antroponimov na -e in -o značilna sklanjatev z razširjeno osnovo, kar je dialektično lahko potegnilo za seboj tudi imena z drugačnim vokalom v nom. sin^ (Jaka, Bradaška, Šali, Koseški itd., gen. Jakata...)
Zanimivo je, da se je; čedalje bolj ogiba tvorbam na -e, kadar gre za mladiče. IzjxxJrivajo jih pripone z manjšalnim pomenom in moško sklanjatvijo, ker je bil občutek za nevtrum kot prirodni spol očitno znatno oslabljen. Tako se danes večinoma govori jarec, jarček, teliček, kozliček, žrebiček, osliček, piščanec, pišček, prašiček itd. Tudi dete se v živem jeziku skoro ne rabi več in ga je nadomestil otrok in drugi izrazi. Kljuse, ki je prvotno pomenilo mladega konja (gl. Machek, Etymolo-gicky slovnik jazyka českeho a slovenskeho, 205), se rabi danes za poimenovanje slabega konja, lahko tudi v femininski obliki (kljusa, gen. kljuse). Kozle, osle, prase danes ne pomenijo mladičev, ampak so to — če se že rabijo — največkrat psovke.
Tako je ohranilo svoj spol le malo prvotnih nevter, ki pomenijo mlada bitja. Pa tudi pri teh imenih prihaja do izraza tendenca, da se maskulinizirajo, samo da na drugačen način, s privzemanjem nekaterih tipičnih moških končnic. Dialektično je to možno popolnoma (akuz. sing, teleta, nom. akuz. du. teleta, nom. pl. teleti, akuz. pl. telete, gen. du pl. teletov), knjižni jezik i>a se maskulinizaciji na splošno
185
upira. Vendar ni nič nenavadnega, če rečemo: Pokaži mi svojega teleta, žre-beta, ščeneta, mačeta (in tudi kozleta, osleta, praseta), pač pa samo pišče, jagnje, dete. V drugih sklonih moške končnice v knjižnem jeziku niso mogoče, tudi tedaj ne, če gre za psovke.
Razne izvedenke na -e (tudi nekdanji vokativi), prirodna maskulina, so — kot že omenjeno — z naslonitvijo na tip tele dobile pejorativen, manjšalen in podoben pomen. Zaradi prirodnega spola so se ti substantivi sicer lahko tuintam začeli odmikati od tega tipa ali pa sploh niso popolnoma prešli vanj, toda če so zaradi tega nastale dublete in če stoji prilastek v moškem ali srednjem spolu, potem pomeni moška oblika vedno milejšo varianto. N. pr.: to niče ima bolj zaničljiv pomen kakor ta niče, tisto počasne izraža večjo nebogljenost kakor tisti počasne itd. Akuz. sing, takih samostalnikov je največkrat enak genitivu, n. pr.: poglejte tega počasneta, zaspaneta, usraneta, zmuzneta, prismodeta, zmeneta, fanteta, ničeta, hlapčeta. Zadnjih pet lahko brez nasilja rabimo tudi v srednjem spolu: poglejte to prismode itd., s čimer pa dobi beseda zaničljivejši prizvok. Samo srednjega spola sta človeče in živinče, navadno tudi otroče, revše i. dr. V nom. pl. (enako je v dvojini) so navadno maskulinske oblike, n. pr. to so počasneti, zaspaneti itd., toda otročeta, živinčeta, revšeta, ničeta (ali ničeti) itd. Podobno je v akuz. pl., n. pr. ali jih vidite, počasnete, zaspanete, otročeta itd.
Po tipu tele se končno sklanjajo nekatera feminina, kot dekle, punče, babše. ženšče itd. Atribut pri teh imenih stoji v srednjem spolu (majhno punče itd.), pri dekle tudi v ženskem spolu (moje ali — manj običajno — moja dekle). Naslonitev na moško sklanjatev je možna pri teh substantivih v akuz. sing., kar je najverjetneje zaradi podobnosti nekaterih oblik z moško sklanjatvijo. Najobičajnejši je akuz. -gen. pri dekle: pokliči dekle ali dekleta. To je tembolj razumljivo, ker pri tem imenu izjemoma ne gre za kak slabšalni ali manjšalni pomen. Pri punče in babše je v akuz. sing, možna genitivna oblika poleg nominativne, pri ženšče pa se jezikovni čut za zdaj temu še upira. Sploh se zdi, da gre pri substantivih na -e za proces, ki še traja, zato se lahko praksa spreminja od človeka do človeka. Pri tem je lahko odločilnega pomena posameznikov domači govor, kajti ponekod je maskulinizacija nevter izvedena do kraja, drugje pa je neznana. Boris Urbančič