Esad Bababič
Gospodove pesmi
Hrepenenje
Mož hiti na drugo stran ceste.
Zgubljenost se povečuje z občutkom bližanja.
Ze je stopil na pločnik in si oddahnil.
Res, kaj vse se je zgodilo na tej kratki poti.
Celotno otroštvo se je ponovilo v vsej
vesoljni bolečini. Toda duh je ostal na prehodu,
samo telo je zares prestopilo cesto.
Duh je zamišljen pogledoval za gospodom
in blazno hrepenenje ga je prevzelo,
kot da je nekaj izgubil, kot da je
hlače doma pozabil, ali pa je elektriko
pustil prižgano. In se je vprašal gospod,
v čem je to hrepenenje in zakaj
se tako skriva pred njim?
Morda bi moral oditi nazaj
in poskusiti še enkrat?
Frustrirani mož
Zamegljene misli so vedno podaljševale njegovo senco. Bolečina ga tudi pri petdesetih ni osvobajala. Strah je bil še vedno privezan za doke otroštva. Njegova moč se je izražala le še v medlih sunkih navidezne odločnosti. To mu nikoli ni pomenilo dosti, ti kratki sunki. Vedno je čutil bližino svojega lastnega prihajanja. Sovražil je govorjenje o spiritualizmu
in alkemiji. Najhuje zanj je bilo, da je vse to že nosil v sebi, da je vse to že poznal do obisti. In ko je zadnjič dvignil aktovko, je z užitkom prezrl te ezoterične impulze. Olajšan in nenačitan. Rabelj v samem sebi.
Igra z besedami
2e prav banalna
izrabljenost besede smrt
ga je držala ogorčenega.
Odločil se je za svojo pot.
Besede je začel poslušati drugače,
jih obračati na svoj način.
To ga je pripeljalo do stopnje,
ko so usode smrtnikov v njegovih očeh
povsem izgubile pomembnost.
To je čutil kot svoje majhno kaznovanje,
kot izvrševanje ukaza z nekega višjega mesta.
Med tem časom pa se je prostranstvo njegove
duše povečevalo in v njem je bil vse večkrat sam
na čaju z gospo smrt.