Zborovanje ZavezinG Mm. (Dalje.) lciteljstvo v vojni službl. Še zvene marsikomu izmed nas lepi in ub rani akordi z našega prelepega jubilejnega koncerU. Ali smo bih tedaj po besedilu nekaterih teh pesmi res nekaki preroki-? . . . Cujmo še enkrat odlomke teh prerokovalk- Naš starosta Janko 2irovnik po]e z narodom; »Ko se drevie ozelenjuje, mladim fantom napov'duje, da je prišel tisti čas, ko jih kliče vojskni glas.« Z žalostnim naradnim tonom zatrjuje skladatelj Oskar Dev: »Pomlad že prišla bo, k' tebe na svet' ne bo, k' te bodo djali v to hladno zemljo.c In naš plodoviti skladatel] tovariš Emil Adamič ki je sedaj že tri leta v ruskem ujetništvu, je stopil takrat z Dragotinom Kettejem tudi med pro;oke v moderni skladbi »Moravska narodna«: »Huda, huda vojska bo. Kdo bo, kdo bo šel na njo? Ktera ima ljubega, ljubega, priiazneea, bode reva jokala...« In zopet: »Ko iz vojske prišel bom, ženko vzamem te na dom, ako da nebeški Bog!« Vsi pa zlasti sedaj nestrpno povprašulemo v mogočnem unisonu te pesmi vedno in vedno gla»neje: »Ah, moi Bog, nebeški Bog! Kdaj bo konec teh nadlog?«... Ko je bila zaukazana mobilizacija, lc šlo takoj mnogo naših vrlih tovarišev v vojno službo. Zapustili so kar črez noč svoj ljubljeni dom, starše, ženo in otroke. Kmalu za temi so odšli novi tovariši že pri prvili, mnogi zopet pri naslednjih vojaških prebiranjih k vojnim zastavam. Mnog izmed teh je dal za svojo ljubljeno domovino cvet svojegajtživljenja — svojo srčno kri. Drugi zopet se bore še danes na raznih bojnih poljanah navdu_eno in nevstrašeno. Noben stan ni dal odstotno toliko mož pod orožje kakor naš učiteljski stanl V teh učiteljskih bojnih vrstah si videl marsikaj nepojmljivega. Tu mlad neizkušen tovariš v cvetju življenja v svetli častniški uniformi, tam zopei star in častitljiv učitelj pod pezo let v navadni prostaški obieki. Da naj so te uniforme že kakršnekoli, eno je gotovo: priljubljeni so pri svojih stotnijah prav vsi po vrsti, zakaj učitelji poznajo najboli narodovo dušo. Splošno se hvali tako učltelj - častnik kot hraber in navdušujoč bojevnik, kakor tudi učitelj - računski podčastnik kot zanesljiv, spreten in vesten vodnik računov. Vsem našim umrlim tovarišem, fci so padli z* dom in za cesarja veljaj po Simonu GregorčiCu naš žalni poslednji pozdrav: »0 naj jim pokoj bo, naj jih ljubeče obseva žar neskončne božje sreče!«... Delo učiteljstva v zaledju. Cetudi je morala Zaveza mnogokrat prekiniti smotreno delovanje v izvrševanju svoje prave naloge — svojega programa, pa ji je odkazal patriotiški čut slovenskega učiteljstva drugo delovanje, sprva le v pomožnih komisijah in pri delu zn «Rdeči križ«. Zaveza ie stopila v službo domovu ne! Dne 14 .avgusta 1. 1914 je razposlala vsem svojim društvom spomenico, v kateri jih pozivlje, naj pritegnejo vse svoje članstvo dobrim dclom usmiljenja in nagli pomoči. Slovensko učlteljstvo se je na ta apel takoj podalo na domoljubno delo. V Ljubljan1. se je osnoval permanentni učiteliski pomožni odbor, ki se je dal »Rdečemu križu« popolnoma na razpolago. Temu na korlsi je bil izročen dar učiteljskih organizacij v znesku 1000 kron. Ce bi imeli več, bi darovali še več. Organijac_ja slovenskega učiteljstva je podarila za ranjq._e vojake in vojakom, odha]ajočim na bojno polje 1620 knjig razne vsebine iz svojih zalog; Izkaz o delu slovenskega učitelistva v dob' vojne za »Rde&i križ«, za druge vojnopomožne svrhe in za vojna posojila, ki so bila nabrana deloma samo med nami, deloma po naših prizadt.vanjih, so priče naše neprimerne požrtvovalnostl. Doslej je nabranih na ta načm že okroglo 30 milijonov kron. Tako vrši slovensko učiteljstvo ves čas tega groznega borenja prav vestno svojo patriotiško dolžnost. Delo je ogromno za naše razmere. To učiteljstvo je delovalo v raznih komisijah, spisaio nebroj prošnjd in dajalo liudstvu neštete nasvete. Pri tem pa ni pozabilo ne na vzgojo in ne na pouk izročene mu mladine. Nič manjša ni bila patriotska požrtvovalnost šolske mladine pod veščim vodstvom učiteljstva. Šolska mladina je zabijala v »Brambni ščit«; nabirala kovine, volno, kavčuk, svinec, cink, staniol, baker, mesing, škartni papir, izdelke iz zlata In srebra; prispevala za tedenske dvovinarske zbitke; vojakom na bojno polje je pošiljala božične darove; nabirala čajno listje 'in koprive; sodelovala pri »Dnevih darovanja« in pri pomožni akeiji za »Rdeči križ«; razprodajala patriotske znake v vojne naniene in bila soudeležena pri vseh dosedanjih sedmih vojnih posojilih. Kaj vse vzmore ravno učiteljstvo in po njem šolska mladina, ni znala iio dežela, ne država — in bodiiiir, cdkrlti, niti saml nismo doslej (ega vedeli! To so naravne posledlce dobre organizacije. Vse to je bilo vzrok, da so nas začeli upoštevati tudi v najvišjih kompetentnih krogih. Najlepše priznanje našemu patriotičnemu delu sta dala pač c. kr. minister za deželno brambo Oeorgi m c. in kr. vojni minister Krobatin. Ta pohvala sc glasi: »Zahvala domovine k velikanskemu uspehu patriotiškega delovanja za vojno učiteljstvu, ki s tako sijajnim vzgajanjem goji v šolski mladini pravi patriotizem. Klaniamo se pred orjaškim dslom našega učiteljstva in mu zagotavljamo, da mu hvaležnost nas vseh dvigne neminljiv spomenik v dvorih slave te vojne!« Kal stori avstrljsko jugoslovansko učiteljstvo po vojni? Učitelistvo, ki se druži v Zavezi, pa uravna rava vse svoje delovanje na narodnem, naprednem in demokratskem temelju, nujno želi, da se že vendar enkrat nakaže temu nad vse delavnemu učitelistvu tudi pošteno plačilo. Ivan Cankar pravl: »Zastonjkarstvo ie eno izmed znamenj nekulture; zato je čas, da mu napravimo konec enkrat za vselej.« Noben stan še ni delal toliko zastonj kakor ravno učitelistvo. Počasi prihaja do tega prepričanja tudi država. Sprva ie nakazala deželam državne preodkaze iz malega finančnega načrta, pozneje je prispevala k vojnim draginjskim dokladam, nazadnje ie določila enkratne nabavne prispevke. Vedno bolj se bliža satna našim zahtovam, saj se je ravno zadnje čase pogosto govorilo in pisalo, da .hoče podržaviti ljudsko šolstvo. Naj ima država še moč, da tudi izvede naše zahteve, ki merijo na to, da se nam daio plače državnih uradnikov od XI. do VIII. činovnega razreda, in sicer po kategoriji C. kar nam gre po naših študijah. Delo nas ni nikoll plašilo! Marljivo in skrbno se torej pripravljajmo na oni čas, ki nas čaka po vojni, da se čimprej zacelijo skeleče rane, ki jih vidimo v šoli, v slovenskem narodu in v državi. Dovolj ie prelite krvi, dovoli je že solza! V letu najhuiše vojne, kar jih je kedaj videl svet, sklepam tainiško poročilo po besedah naSsga miroljubnega vladarja: »Na]lepši dan za nas bo pač tisti, v katerem se tralno sklene tolikani zaželieni rair!«