KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SLIKANO USNJE V SLOVENIJI DARINKA ZELINKOVA Srebreiio, zlačeno, slikano usnje, kordo- vansko usnje imenovano, je danes skoraj po- zabljena panoga umetnosti, ki pa je posebno v baroku zavzemala pomembno mesto. Za- nima nas, kako je bilo v tem pogledu na našem ozemlju, kaj pripovedujejo viri in koliko predmetov iz tako krašenega usnja nam je ostalo ohranjenih bodisi iz cerkvene ali posvetne rabe. Vizitacijski zapiski ljub- ljanske škofije zelo pogosto navajajo pred- vsem antependije iz zlačenega usnja ali pa odrejajo njihovo nabavo. Za predmete, ki so ohranjeni v glavnem v Narodnem muzeju (ostanki tapet, antependiji, masni plašči, cerkvene blazine in podobno), ne moremo točno ugotoviti, kje so bili izdelani, vendar jih je mogoče po stilu dekorja opredeliti po posameznih deželah, kjer je ta zvrst umetne obrti cvetela. Kolikor so znani podatki o delavnicah pri nas, se ti nanašajo le na ita- lijanska imena, se pravi, da so to umetno obrt opravljali le tujci, ki so se v ta namen krajši ali daljši čas^ zadrževali pri nas. Najstarejše znano mesto, kjer so gojili umetnost slikanja na usnje, je kraj Gadames v Afriki, ob bivši alžirsko-tripolitanski meji. Iz takega usnja so takrat izdelovali šotore, zastave, sedla, ščite in podobno. Mohame- danski zavojevalci so to dejavnost že v enajstem stoletju prinesli v Španijo. Tam je doživela bujen razcvet, njene izdelke so po afriškem mestu Gadames imenovali gua- damecies, pa tudi cordobanes in sicer po mestu Cordoba, kjer je bilo njeno glavno središče. Pozneje sta se oba naziva po- mešala, ostalo pa je v glavnem ime cor- doban. Po izgonu Moriskov iz Španije v za- četku sedemnajstega stoletja je umetna ob- delava usnja tam zamirala, prevzele pa so jo sosedna Italija in Francija, predvsem pa Flamska, kjer je dosegla svoj najbogatejši razmah. Ker usnjenih izdelkov niso signi- rali, je temu lahko prenosnemu materialu težko z vso gotovostjo določiti izvor, posebno še ker so motivi prehajali iz dežele v deželo. Tudi točna datacija je otežkočena, ker so n. pr. renesančne motive uporabljali še vsa naslednja stoletja. Španija je bila torej prva dežela v Evropi, kjer se je razširila umetnost slikanja na usnje. Bilo je to predvsem v Cordobi, Sevilli, Barceloni in Valenciji. Pisatelji pripovedu- jejo o slikovitosti mestnih ulic, po katerih so se na soncu sušile srebrene, zlačene, živo- barvane kožice. Cervantes n. pr. pripoveduje v svojem »Ljubosumnem starcu iz Estrama- dure«, kako nekdo prodaja guadamecie, na- si, i. Orientalski motiv ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA katerih so naslikani junaki iz Boiardovega epa »Orlando innamorato« in Ariostovega »Orlando furioso«. V šestnajstem stoletju so \ predpisi odrejali stroga določila za guada- ■ macileros in cordobanos. Prvi so izdelovali fine, bleščeče tapete, drugi pa močno, ■ trpežno krašeno usnje za uporabne pred- j mete. Motivi so bili v začetku islamski, po- ; zneje pa so sledili renesančnemu, baročnemu, i rokokojskemu stilnemu razvoju zahodno-1 evropske motivike. Izdelovali so oltarne slike ' in portrete pa tudi ornamentalne zasnove za ! tapete, ponjave, blazine, kovčke in razne druge predmete. Italija je umetnost slikanja na usnje pre- vzela od Španije, južna verjetno prej kot i severna. Stalni trgovski stiki z Vzhodom so tu puščali sledove orientalske motivike, ven- dar je ukoreninjeno renesančno občutje pre-; vladovalo, tako da je še v naslednjih ob- \ dobjih ostalo kot osnova, ki sta ji barok in i rokoko le dodajala svoje naturalistične rast- I linske motive. Na tapetah pa se je barok v , svojih velikopoteznih vzorcih lahko razmah- j nil preko okvirov posameznih kožic, ki so jih \ lepili v večje ploskve. Neapelj in Benetke | sta dosegla visoko stopnjo v dekorativni ob-! delavi usnja, vendar je Italija uporabljala ' le tehniko zlačenja in slikanja ter punci- ■ ranja, ne pa reliefne površine. ' Flamska je bila dve stoletji pod špansko - nadvlado in ni čuda, da je ob svojem umet-, nostnem vzponu prevzela tudi slikanje naj usnje. Razvila je to dejavnost do izredno visoke stopnje. V sedemnajstem stoletju je \ krasila z njim razkošne palače, pa tudi izva- i žala je veliko, posebno v Italijo. Njeni iz- i delki so prišli v vse evropske zbirke. Dekor na usnjenih izdelkih tega časa se sklada s; stilom flamske visoke umetnosti sedemnaj- \ stega stoletja. Središča so bila Brüssel, Ant- i werpen, Lille, Mecheln in druga mesta. Flam- i ska je gojila tehniko reliefne obdelave usnja \ in jo razvila od nedosegljive višine. j Francija in Nemčija sta, kakor rečeno, i tehniko slikanja na usnje tudi prevzeli od; Španije. Prevzeli sta verjetno v začetku tudi i njeno motiviko, pozneje pa je posebno Fran- ; cija izražala svoje specifično francosko ob- \ čutje. Delavnice so bile v predmestjih Pa- j riza, Rouena, Lyona in Avignona. Izdelovale j so luksuzne predmete za dvorce in cerkve. | Strojenje kož je bilo v srednjem veku v i bistvu isto kot danes. Za slikano usnje soj uporabljali kože ovac in koz, prve za fi-• nejše, druge za trpežnejše izdelke. Za večje ' ploskve so kože zlepili. Preparirano in omeh-: čano kožo so prelepili s srebrnimi lističi, jo j nato pollrali in tiskali nanjo z izrezljanimi lesenimi bloki v črni ali rdeči barvi konture vzorca. Zlatili so na ta način, da so srebrno plast prevlekli z rumenim flrnežem, rdeče površine pa s flrnežem, ki so mu dodali rdečo barvo. Za ostalo polikromacijo so upo- rabljali tako lazurne barve, skozi katere je prosevala spodnja metalna plast, kakor tudi oljnate barve, ki so učinkovale skoraj relief- no. Končno so posamezne dele ornamenta oziroma cvetja in figur še različno puncirali in s tem dosegli presenetljive učinke. Za oltarne slike ali portrete pa je bila tehnika razen zgoraj omenjenih priprav seveda ista kot na platnu. Za reliefno obdelavo usnja so omehčano, voljno kožo vtisnili na relief lesenega negativa, jo posušili in nato posli- kali. Kakor pri vsakem drugem materialu je bilo tudi pri usnju važno, da so dekor pri- lagodili materialu, ker le tako je mogla biti dosežena kvaliteta izdelka. SI. 2. Španija, XVII. stoletje SI. 5. Italija, XVII. stoletje KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC, ODOVINO Slikanje na usnje je bilo vezano na slikar- ske delavnice, saj so mojstri renesanse in baroka tako na jugu kakor na severu slikali notranjščine z bogatimi tapetami, zavesami in razkošnimi oblačili. Damasti in brokati so dali predloge za usnjene tapete. Verjetno je, da so uporabljali skupne bloke za tiska- nje kontur. V Italiji, Franciji in na Flam- skem je bilo največje razkošje v svilah in tudi v usnju. Oblagali so z njim cele stene ali pa so nanizali kožice v višino, tako kakor vidimo n. pr. na ozadju Tizianove »Urbinske Venere«. V slikarskih delavnicah izdelani antependiji imajo pogosto v osrednjih pri- zorih ali posameznih figurah kvalitetno sli- karsko delo, medtem ko je ostala ploskev rafiniran izdelek umetne obrti. Kakor omenjeno pri nas domačini niso zlatili in slikali usnja. Podatki, ki jih za- sledimo v davčnih knjigah iz XVII. stoletja (Mestni arhiv. Cod. XVII.), se nanašajo samo na dva »Lederverguldter«, od teh je Zuave Minohi (ali Minohso) plačeval davek le v letih 1651 do 1654, kar pomeni, da je le pre- hodno bival pri nas. Drugi »Lederverguld- ter« je Pietro Lazari, ki je plačeval davek od leta 1642 do 1657 in sicer 1 do 2 goldi- narja letno. V letu 1658 in 1659 pa plačujejo davek že njegovi dediči in sicer le po 40 krajcarjev letno »vom Gewerb«, nato pa je, kakor je videti, ta delavnica prenehala z delom. Vizitacijski zapiski ljubljanske škofije iz XVII. stoletja navajajo nekaj izdatkov, iz katerih je razvidno, da je zlačen antependij veljal nekako 6 do 10 goldinarjev. Zelo po- gosto vizitatorji odrejajo nakup takega ante- pendija, kje naj bi ga cerkev nabavila, pa ni nikjer povedano. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je n. pr. Lazarijeva delavnica krila potrebe po zlačenih antependijih, cerkvenih blazinah in drugih usnjenih predmetih. Ce je Lazari od svojega zaslužka plačeval letno 2 goldinarja davka, kako obsežno je bilo njegovo delo? Zelo verjetno je, da so antependije dobav- ljali razni trgovci iz Italije; v davčnih knji- gah najdemo mnogo davkoplačevalcev itali- janskega porekla. Eden izmed njih je n. pr. »Domenico Fanzoi aus Cargnia, ain Gramer«, ki je plačeval davek »vom Handel« od leta 1652 do 1673. Že leta 1651 je prosil za ljub- ljansko meščanstvo, vendar mu je bila proš- nja odbita. Možno je, da je omenjeni sin onega Domenica Fanzaia (ali Fanzoia), ki mu je otoška cerkev na Bledu plačala leta 1608 šest goldinarjev za dobavljen antepen- dij. Obračun ključarjev otoške cerkve na- vaja namreč v letu 1608 med drugim:... dem Herrn JuUio vmb das antependium mit 3 Figuren geben fl 8. Item dem Domenico Fanzai vmb ein anderes Antependium mit einer Figur geben fl 6.' Domnevamo pa tudi, da so k nam priha- jali potujoči slikarji, prodajali tu svoje iz- delke ali pa kar na mestu naslikali kakšen antependij in nato odšli dalje. Zanimivo je, da vsi viri govore o zlačenih antependijih oziroma o pozlatilcih usnja (Lederver- guldter), medtem ko so vsi predmeti, ki so nam ostali ohranjeni — razen nekaj hrbtnih strani blazin, ki so samo zlačene — tudi bogato poslikani. Kaže, da je pojem »ante- pendio ex corio inaurato« veljal za vse ante- pendije, ki niso bili samo zlačeni, temveč tudi poslikani. Da so trgovci prinašali že izdelane ante- pendije, potrjuje dejstvo, da so bili nekateri antependiji pri nas naknadno podaljšani ozi- roma razširjeni, torej niso bili izdelani po meri določenega oltarja. Verjetno so bili taki antependiji tudi brez osrednjega biblijskega prizora oziroma enega ali treh svetniških likov, to je s praznimi medaljoni. Te so po- tem pri nas potujoči slikarji sami ali pa naši domači slikarji dopolnili s svetniškimi liki, ki jim je bil ta ali oni oltar posvečen. Zgo- voren primer za to domnevo bi bil naš ante- pendij iz Škofje Loke (si. 4). Prvotna dolžina antependija je bila 216 cm. Ker je bil ta antependij za določen oltar prekratek, so ga naknadno podaljšali in sicer na vsaki strani za 24 cm. Ta skrajna naknadna dela sicer ponavljata vzorec prvotnega, sta pa. SI. 4. Antependij iz Škofje" Loke, /ač. XVIII. stoletja ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA SI. 5. Fragment tapete iz Valvasorjeve sobe na Bogenšperkii, XVII. stoletje mnogo bolj nevešče izdelana, brez punc in na slabšem usnju. Osrednji prizor sv. Ane je verjetno domače delo, kar bi tudi potrdilo, da je bil naknadno naslikan za določen oltar sv. Ane pri o. kapuciniih v Škof ji Loki. Izraz kordovan pri nas ni bil neznan, vendar so s tem nazivom označevali le »lično izdelano usnje«, kakor to omenja Viktor Kragl v poročilu o tržiškili usnjarjih: »Za- družniki so se do osemnajstega stoletja ime- novali »Lederer« in »Konduanmacher«. Kor- duan po španskem mestu Cordoba je lična vrsta usnja, strojena iz ovčjih in kozjih kož .. .«.2 V Mestnem arhivu ljubljanskem zasledimo v davčni knjigi iz XVII. stoletja nekaj davkoplačevalcev z nazivom »Cordo- banmacher« s povprečno 20 krajcarji letnega davka. O kakšni dejavnosti v smislu deko- rativne obdelave usnja tu ne more biti go- vora. Značilno je, da je »Lederverguldter« plačeval davek v goldinarjih, »Cordoban- macher« pa v krajcarjih. (1 goldinar je bil enak 60 krajcarjem.) Najstarejši doslej znani zapisek o usnje- nem predmetu v našem smislu je iz leta 1318 iz spodnjega škofjeloškega gradu, ki pravi: »Anno domini millesimo. CCC, in crastino Bricii facta est annotacio rerum relictarum in camera inferiori olim Laurini... primo ad cistam ibidem posite sunt due polster- cziech de serico et corio« .. Domnevamo, da tu omenjena blazina ni bila iz navadnega usnja, verjetno je bila zlačena ali slikana, ker jo kronist omenja hkrati z drugo, svileno. V renesančni dobi, ko pohištvo še ni bilo tapecirano, so na lesene klopi polagali usnje- Sl. 6. Antependij iz Dobrave pri Kropi, XVIII. stoletje 61 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ne blazine. Zelo verjetno je tudi pri nas, seveda v skromnejši meri, krasila stanovanje kakega odličnika slika, ponjava, blazina ali kovček iz pozlačenega, poslikanega usnja. Verjetno je družina ob odhodu takšen pred- met vzela s seboj, morda pa je tudi ta ali ona še danes ohranjena blazina dar, ki izvira iz enega od teh stanovanj. Marsikateri pred- met so zavrgli, ker se je sčasoma obrabil, raztrgal in — ne navsezadnje — ker je pri- šel iz mode. Primer, kako so na pohištvu uporabljali slikano usnje, je tabernakelj na Blejskem gradu, ki izvira iz Strahlove zbirke in ima obe stranski ploskvi prevlečeni z raznimi deli usnjenih tapet. V inventarnih popisih plemiških družin (v Osrednjem državnem arhivu Slovenije), ki so bivale pri nas, ni bilo mogoče zaslediti nobenih podat- kov o predmetih iz slikanega usnja. Zani- mivo je, da se nasprotno n. pr. v dubrovni- ških arhivih pogosto najdejo takšni podatki, čeprav predmeti tudi tam niso ostali ohra- njeni.* Edini izpričani primer uporabe krašenega usnja kot stenske obloge pri nas, je bil do nedavnega na gradu Bogenšperk, kjer so stene v Valvasorjevi sobi nad spodnjim tem- nim lesenim opažem do zgornje višine oken krasile prvotno srebrno-zlate, pozneje pre- barvane reliefne baročne tapete, od katerih je danes ohranjenih le nekaj fragmentov (si. 5). Ce bi bila obloga ostala ohranjena, bi imeli v Valvasorjevi sobi na Bogenšperku edini, toda zelo lep primer stenske tapete iz sedemnajstega stoletja pri nas. Muzej za umjetnost i obrt v Zagrebu hrani nekaj delov slikane tapete, ki po izjavi nekdanjega pro- dajalca tudi izvira iz Bogenšperka, vendar to ni dokazano. Glavna opora pri raziskavi slikanega usnja pri nas so vizitacijski zapiski ljub- ljanske škofije iz sedemnajstega stoletja. Do- sledni žal niso. Zdi se, da je bil odnos posa- meznih vizitatorjev do teh predmetov kaj različen. Gre tu predvsem za antependije. Nekateri navajajo točno za vsak oltar: »ante- pendio ex corio deaurato« ali »antependio ex corio depicto« ali »caret antependio« ali >ordinavit antependio ex corio deaurato emi« in podobno. Drugi n. pr. antependijev sploh ne omenjajo, tako da ni razvidno, kakšni so bili, ali pa če so sploh bili. Pone- kod govori vizitacija o antependiju, tako da ni razvidno, ali je bil usnjen, svilen ali lesen. Antependijev je bilo v posameznih cerkvah tudi do sedem, v Gornjem gradu pa celo tri- najst in to nedvomno zelo kvalitetnih. Po teh nepopolnih podatkih iz vizitacijskih virov je bilo mogoče zaslediti okrog tri sto navedb antependijev oziroma odredb za njihovo na- bavo. Zanimivo je, da se ti podatki nanašajo skoraj vseskozi na podeželje, na Ljubljano samo pa bore malo. Po izjavi prof. Zdenke Münk, direktorja Muzeja za umjetnost i obrt v Zagrebu so zasledili na Hrvaškem isti po- jav, t. j., da za podatke o cerkvenih usnjenih predmetih prevladuje podeželje. Pri nas so navedbe nekako enakomerno porazdeljene na vso Slovenijo. Za ljubljansko stolnico je edini zapisek iz leta 1631 in sicer za glavni oltar: »... antependio ex corio inaurato to- tum lacerum ... ordinavit antependia pro ipso altari, cum pulvinaribus, tot cureiitur quod sunt colores eccl. pro festivis. Illud vero ex corio, quo utitur singulis diebus, cum totum sit lacerum, vel accomodetur, vel de novo provideatur.« Poleg antependijev ome- njajo vizitacije nekajkrat tudi blazine in plaščke (umbella), v enem primeru tudi bal- dahin in sicer leta 1654 za župno cerkev na Sori:... »antependia de corio inaurato tria... baldachinum novum de corio inaurato cum coloratis portitoriis. Zanimivo je, da so podatki za Ljubljano tako skopi in to v času, ko omenjajo za Gor- nji grad sani trinajst antependijev. Žal, o njih danes ni sledu. Na splošno na Štajer- skem ni ohranjenih nobenih usnjenih .ante- pendijev več. V drugi polovici sedemnajstega stoletja opažamo, da vizitacije postopno po- gosteje omenjajo svilene antependije, ki so končno v duhu mode zamenjali usnjene. Mas- nih plaščev pa vizitacije ne omenjajo; ne pri- pominjajo pa nikjer, da bi bil bodisi ante- pendij ali kakšen drug predmet darovan cerkvi. V nobenem primeru ni bilo mogoče identificirati enega izmed ohranjenih pred- metov z enim tistih, ki jih omenjajo viri. Ce torej menimo, da so tako rekoč vsi pri nas ohranjeni predmeti tujega izvora, jih SI. 7. Flamska, XVII. stoletje ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA opredelimo predvsem na špansko, italijansko in flamsko poreklo, le posamezni bi sodili V Francijo ali Nemčijo. Tako je tudi data- cija možna le v okviru stilnega razvoja v tisti deželi, v katere področje izdelek uvr- ščamo. Predmeti z izrazito orientalskimi mo- tivi (si. 1), so po vsej verjetnosti iz Španije ali Italije. Nekateri motivi nadalje so ne- dvomno španski, drugi pa, čeprav jih naj- demo popolnoma identične v španskem ka- talogu (si. 2), bi ravno tako mogli biti izde- lani v Italiji. Motivi so pač prehajali iz de- žele v deželo. Izdelki španskega izvora so po vsej verjetnosti prišli k nam preko Ita- lije. Nekaj primerkov iz Narodnega muzeja je nedvomno flamskega izvora (si. 7). Da so tudi ti zašli k nam, ni tako čudno, saj nava- jajo poročila, da je Flamska v sedemnajstem stoletju tega materiala ogromno izvažala. V sosednih deželah ni bilo mogoče dobiti podatkov, zdi se, da je tako v Italiji kakor tudi v Avstriji področje slikanega usnja malo obdelano. Najstarejši predmet pri nas je izrez iz večje ploskve, ki je bil predelan v blazino s tipičnim renesančnim motivom španskega izvora. Na temnem reliefnem ozadju je ko- šara z bledimi cveti narcis, ki sloni na črni peklenščkovi glavi, ob njej pa sta na vsaki strani po ena rdeča peklenščkova glava v profilu, pod njima pa ženski poprsji, prav tako v profilu. Posnetek bi bil za reproduk- cijo žal preslab. Renesančne so tudi mnoge centralne zasnove naših blazin, so pa vse- kakor poznejšega datuma. Za blazine so bili tovrstni zaključeni motivi najprimernejši, zato so se vzdržali tako dolgo, dokler je sploh bila moda usnjenih zlačenih, slikanih cerkve- nih blazin. Barok in rokoko sta jim le doda- jala cvetne poživitve v okusu svojega časa. Baročnih izdelkov imamo največ, saj je slikanje na usnje v tej dobi doseglo višek tako v kvaliteti, kakor tudi v kvantiteti. So to na eni strani že omenjene blazine z rene- sančnimi ornamenti in baročnimi dodatki, na drugi strani pa izrezi iz širokopoteznih baročnih zasnov (si. 3), ki so identične z zasnovami na sodobnih svilah in brokatih. Na antependijih se je moglo zaradi večjih ploskev še bolj uveljaviti baročno občutje, v začetku zadržano, pozneje v rokokoju živah- no v motivu in barvi. Hrustančevje in jer- menaste zavoje je prepletla naturalistična rastlinska ornamentika. Simetrija pa je pre- vladovala še dolgo, ko je bil zgodnjebaročni stil že prešel. Sem spadata dva antependija iz Kopra, pa tudi antependiji z biblijskimi prizori oziroma s svetniškimi liki (dva v Na- rodnem muzeju, od katerih je eden iz Škofje Loke (si. 4), drugi iz Dobrave pri Kropi (si. 6), dva na Žalostni gori, eden na gradu Snežnik). Ohranjenih je tudi nekaj svetni- ških likov, ki so verjetno izrezi iz že uniče- nih antependijev. Najbolj kvaliteten pa je antependij v cerkvici v Zanigradu nad Hra- stovljem. Medtem ko vsi drugi sodijo v se- vernoitalijanski krog, bi delo zanigrajskega sodilo v Španijo. Osrednja slika, Poklon treh kraljev, nima sicer nič specifično špan- skega, ornamentalno okolje pa je reliefno — kar v Italiji ni bil običaj — in tudi motivika bi najbolj sodila v Španijo. Ta antependij je edini uokvirjen in sicer v lep ozek renesanč- ni okvir. Točno določiti izvor tega antepen- dija seveda ni mogoče, ker ne nosi nobene signature. Zanimiva študija bi bila primerjava sli- kanih usnjenih antependijev s slikanimi lese- nimi,5 ki se pojavijo nekoliko pozneje. Rast- linski dekor na slednjih zajema iz domačega cvetja, kar na usnjenih antependijih ni opa- ziti. To dejstvo naj bi bil dokaz več, da usnjenih antependijev niso izdelovali pri nas. Iz rokokojske dobe so usnjeni, srebreni, zlačeni, slikani masni plašči, ki jih je ostalo nekaj lepo ohranjenih in ki nosijo več ali manj vsi isto motiviko. Tudi punce, čeprav nastopajo vedno v istih oblikah, se nekoliko razlikujejo med seboj, n. pr. španske od ita- lijanskih. Tako tudi predstavljajo kriterij, ki olajšuje opredelitev. Iz flamskih delavnic je v zbirkah Narod- nega muzeja nekaj izredno lepih izdelkov iz slikanega usnja. So to tipični primeri te vrste: na reliefno pikastem motnem dnu so naslikana stebla in vejice s sadeži ter razno- likimi cveti, med katerimi prevladuje pri- ljubljena tulpa s ptički in celo levom, ki se vzpenja po veji (si. 7). Vse to je izdelano kvalitetno, barvno pestro, toda zadržano. V Francijo bi sodila dva primerka rjavo in zlato slikanega usnja s ptički na vejah, pa-- Sl. 8. Francija, XVII. stoletje KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vom in lilijo (si. 8) ter ornamentirana blazina iz Mestnega muzeja v Kranju. Tapeta iz Bo- genšperka, ki ima lep vzorec v globokem re- liefu z velikimi cvetovi in zavoji, nima niti francoske finese niti ne spada v flamsko motiviko, tako da bi morda izhajala iz kakš- ne nemške delavnice (si. 5). Cerkvene blazine imajo večinoma obe strani iz slikanega usnja, tu in tam pa gladek hrbet; nekaj primerkov pa je s ploskovnim tiskanim vzorcem v dveh rjavih barvah. Vprašanja, ki so se pojavila ob raziskova- nju dediščine slikanega usnja pri nas, so naslednja: koliko se je ohranilo tega ma- teriala, kaj povedo viri, ali so usnje zlatili in slikali tudi pri nas, če ne, od kod pred- meti izvirajo. Na ta vprašanja smo dobili naslednje odgovore: pri nas se je ohranilo precej cerkvenih blazin, nekaj antependijev in masnih plaščev ter ostankov tapet. Cer- kveni viri iz sedemnajstega stoletja zelo po- gosto omenjajo uporabo slikanega usnja v cerkvah. Žal ne moremo v nobenem primeru vskladiti virov z ohranjenim materialom. Od posvetne rabe so ostali ohranjeni le frag- menti zidne obloge iz Valvasorjeve sobe na gradu Bogenšperk in Strahlov tabernakelj na Blejskem gradu. Kakor je razvidno iz vi- zitacijskih zapiskov ljubljanske škofije, je bila uporaba zlačenih antependijev posebno v XVII. stoletju zelo obsežna; v nasprotju s tem pa so podatki o delavnicah pri nas zelo skopi. Imena domačih obrtnikov ne naj- demo med njimi, torej je bila vsa ta dejav- nost bodisi v obliki obrti ali trgovine v rokah tujca — Italijana. Kaže, da so tudi vsi drugi predmeti, t. j. španskega, francoskega in flamskega porekla večinoma preko Italije prišli k nam. Seveda z navedenimi izsledki še davno niso izčrpani vsi viri, ki' se nanašajo na sli- kano usnje pri nas. Gotovo je, da se bo tu in tam še našel kakšen predmet te vrste ali pisan podatek o njem. Novosti za osvetlitev problema menda ne bodo prinesli. OPOMBE 1. Dr. Josip Mal: Umetnostnozgodovinski za- piski, Cerkev na blejskem otoku, Zbornik za umetnostno zgodovino IV, 1924, št. 3, str. 148. — 2. Viktor Kragl: Zgodovinski drobci župnije Tr- žič, Usnjarstvo, str. 299, Misionska tiskarna Dom- žale — Groblje 1956. — 3. Fontes rerum austria- carum, Österreichische Geschichtsquellen XXXVI Band, Wien 1871, str. 142. — 4. Verena Han: Upo- treba dekorativne koiže u renesansnom Dubrov- niku, Anali historijskog instituta Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Dubrovniku, 1956. — 5. Tone Cevc: Antependiji na Gorenj- skem, 1956 (v rokopisu). — Viri: Vizitacijski za- )iski^ ljubljanske škofije; Knjiga meščanov in Davčna knjiga, Cod. XVII Mestni arhiv ljubljan- ski. — Druga literatura: Celal Esad: Les Arts Decoratifs Turcs, Istambul, Milli E'gitim Bassi- mevi. ~ Bossert H. Th: Das Ornamentwerk, Verlag E. Wasmuth G. m. B. H., Berlin 1937. — Braun Joseph: Der christliche Altar II, München 19124. — Clousot Henri: Geschmückte Leder- arbeiten, Korduanleder, Verlag E. .Wasmuth A. G. Berlin W 8. — Boucher B.: Lederwerk, Ge- schichte der tehnischen Künste, Band III/XIIl, Union deutsche Vedagsgesellschaft, Stuttgart 1893. — Torres Ferrandis Jose: Cordobanes v Guadameciec, Catalogo ilustrado de la exposi- cion, Sociedad espaiiola de amigos del arte, Ma- drid 1955. ZGODOVINSKO BRANJE »Studi Goriziani«, Gennaio-giugno 1959, vol. XXV; Luglio-dicembre, 1959, vol XXVI; Rivista della Biblioteca Governativa di Gorizia. Ta revija je zgled rednega izhajanja. Pred nami ležita zopet obe letošnji številki, ki sta sicer za slovensko zgodovinopisje Goriške v svojih prispevkih skromnejši, pač pa dovolj pomembni za splošno zgodovino Goriške v po- sameznih obdobjih. V prvi letošnji številki (vol. XXV) je tudi Cossarjev članek o lovskem dru- štvu goriških plemičev, ustanovljenem 1. 1779. Društvo je bilo izrazito družabnega značaja in je njegov sloves segel tudi izven Gorice, saj je bil »veliki mojster« društva kralj obeh Si- cilij Filip IV. Burbonski. L. 1802 je društvo ukinil cesar Franc II. Obsežna razprava J. Lo- vata, »I gesuiü a Gorizia« (1'615-1773), z nad 100 strani teksta je tudi objavljena v tej šte- vilki, druga letošnja številka pa prinaša njeno nadaljevanje. Avtorju je pri pisanju služilo kot poglavitni vir delo »Historia collegij Go- ritiensis«. Prikazal je delovanje jezuitov od leta 1615 dalje. Tega leta je bil namreč ustanovljen v Gorici jezuitski kolegij. Jezuiti so bili važen vzgojni faktor, pečali pa so se tudi z znanostjo, saj je bil eden prvih goriških zgodovinarjev Martin Bavčer, član njihovega reda. Posegli so globoko v verska in kulturna dognanja tistih dob v Gorici in Goriškem. Z ukinitvijo reda leta 1773 je prenehalo njih delovanje. Iz druge letošnje štev. (vol. XXVI) je omeniti Spessotovo prikazovanje cerkvenih razmer deka- nata Ruda ob Soči v letih 1788-1789. Čeprav je Ruda furlansko naselje, je članek le zanimiv zaradi spoznavanja podobnih razmer v neda- leč od tod ležečih slovenskih krajih. Na koncu je dodano še kazalo vseh prispevkov, ki so izšli v reviji od prve številke leta 1923 dalje. Branko Marušič Popravek. V članku Jana Sedivyja »Borba za ustanovitev mariborske klasične gimnazije« (Kro- nika VIII/2, 1960, str. 123, prvi stolpec, zadnje štiri vrstice) popravi napačno se glaseči stavek »Na Slovenskem so se jezuiti naselili prvič leta 1573 v Ljubljani. Na poziv nadvojvode Karla so prevzeli staro latinsko šolo in jo spremenili v gimnazijo« v pravilnega: »Jezuiti so prišli v Ljubljano leta 1596. Zanje sta se zavzemala škof Janez Tavčar in Ferdinand II.« Tiskano in izdano v Ljubljani 1961. Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Klišeje izdelala klišarna »Ljudske pravice« y Ljubljani. Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja Jože Som 64