Jezik in slovstvo, letnik 66 (2021), št. 4
ŠIROKO POZNAVANJE 
IN GLOBOKO OBČUTENJE 
LITERATURE 
KOT NAČIN ŽIVLJENJA
Ireno Novak Popov poznam že pol stoletja. Občasna študentska druženja so prerasla 
v prijateljstvo mladih družin s podobno starimi otroki, občasne izlete, novoletna 
praznovanja, plodne pogovore. Takrat sva že bili asistentki, čedalje bolj vpeti v 
raziskovalne začetke in stiske negotove kariere. Zaradi naraščajočih obveznosti 
se je tako skrčil čas za prosti čas, najino druženje pa je postopoma dobivalo 
novo kvaliteto medsebojnega strokovnega oplajanja in sodelovanja. Mirno lahko 
rečem, da mi je bilo slednje (in mi je še) pomemben vir znanja, obenem pa zgled 
raziskovalne temeljitosti in visokih kriterijev pri obravnavanju, razvrščanju in 
vrednotenju literature. 
Najino sodelovanje je bilo najtesnejše pri obsežnem, pravkar zaključenem, dobri dve 
desetletji trajajočem projektu oblikovanja srednješolskih antologijskih beril Branja 
1–4. V njem je bila kot članica obsežnega avtorskega tima zadolžena za oblikovanje 
poglavij o slovenski poeziji druge polovice 20. in 21. stoletja. V pogovorih o izboru 
avtorjev in besedil je kazala svoje obsežno poznavanje literarnega sistema slovenske 
(in tuje) poezije, opusa vsakega avtorja posebej in prepričljiva merila vrednotenja 
posameznih besedil. S pretanjenim posluhom in vedenjem o poeziji si je z leti 
nabrala zelo obsežen repertoar kakovostnih pesnic in pesnikov, ki bi vsi zaslužili, 
da se z njimi seznanjajo mladi rodovi. Vendar je bila Irena s svojo fleksibilnostjo 
sposobna in pripravljena svoje znanje omejiti tudi v okvire učbeniškega koncepta. 
Čeprav se je zaradi tega s težkim srcem, a vendar s čutom za končni izid morala 
odpovedati marsikateremu avtorju in besedilu ter obdržati le najbolj reprezentativne 
6 Boža Krakar Vogel
predstavnike dobe ali poetike, a hkrati tiste, ki naj bi bili za mlade bralce najbolj 
povedni. Pri tem ji je brez dvoma pomagala tudi lastna izkušnja urednice tridelne 
Antologije slovenskih pesnic. Kot je zapisala v spremni besedi k tretjemu zvezku 
antologije (Vzvratni in sklepni pogled 2007: 7): »Vsak urednik antologije obžaluje 
nujnost omejenega izbora ...« Dilemam izbiralca besedil, segajočim od nihanj med 
trdnostjo in izmuzljivostjo kanonizacije in kanona, selekcije časovno najbližjih 
avtorjev in besedil, večperspektivnosti njihovih pesniških sporočil, uporabe modelov 
periodizacije itn., tj. dilem, ki so še dodatno zapletene spričo praktičnih restrikcij 
šolske antologije, se je posvetila v članku Odprta vprašanja kanona in poučevanja:
Dejansko izbiranje je moralo korenito omejiti ljubiteljeve želje in se osredotočiti na 
tisto, kar mora ostati. Zato sem bila prisiljena v večkratno krčenje tako števila avtorjev 
kot besedil oziroma zbirk. Izbor pa je kljub temu hotel predstaviti razvojne faze in po 
možnosti glavne značilnosti avtorjevega opusa. (Novi sprehodi po slovenski poeziji 
2014: 54.) 
Poleg te omejevalne zahteve se je Irena Novak Popov pri sestavljanju svojega dela 
učbenika znašla še pred izraziteje didaktičnimi izzivi, kot pravi npr.: »Najtežji 
del je izdelati didaktični instrumentarij, ki bo prilagojen ciljem in smotrom pouka 
književnosti …« (prav tam: 53). Razmislek o tem, kako predstaviti (sodobno) poezijo 
mlajšim generacijam, pa sklene s trpko ugotovitvijo o omejeni moči literature in 
njenih posrednikov, ki je daleč od vzvišenih pavšalnih kritik, da je za nezanimanje 
sodobnih generacij učečih za literaturo kriva šola: 
Kako bo z vrednostjo književnega kulturnega kapitala v prihodnosti, pa je problem, ki 
presega zgolj šolo kot institucijo. Tudi v svoji predavateljski praksi na univerzi opažam, 
da niti književna kvaliteta niti strategije posredovanja ne zagotavljajo trajnega interesa 
in veselja do branja, ki naj bi bil presežek umetnih pedagoških situacij. (Prav tam: 57.)
Delo pri Branjih je Irena opravila odlično. K temu je nemalo pripomoglo dejstvo, da 
je dobra strokovnjakinja, ki je znala z občutkom uporabiti svoje siceršnje pedagoške 
in predavateljske izkušnje. Njena predavanja, referate na strokovnih srečanjih in 
druge javne nastope so vedno zaznamovale poglobljene, prepričljive in razumljive 
razlage, v katerih so se teoretska podkovanost, znanje o tekstu in kontekstu ter 
terminološka preciznost stapljale z odmerjeno in poglobljeno miselno in govorno 
artikulacijo ter s smislom za analizo in sintezo.
Poznavanje literature, ki ga je izkazovala v pisnih in govornih predstavitvah, iz 
katerih je bilo videti, da pozna prav vse delo obravnavanih avtorjev in zna iz njega 
izluščiti bistvene idejno tematske in oblikovne poudarke ter razvojne premike, me je 
pogosto navdajalo z vprašanjem, kdaj utegne vse to prebrati, in to ne le z znanstveno 
zavzetostjo, ampak tudi z osebnim doživetjem in angažmajem. To žlahtno intuitivno 
občutenje poezije je gotovo tudi tisto, kar je poseben presežek v njeni raziskovalni 
uspešnosti. Prav tako kot prepričljivo kritično vrednotenje, ki ga izreka šele kot 
posledico neverjetne bralne izkušnje: 
Široko poznavanje in globoko občutenje literature kot način življenja    7
Branje je dinamična izkušnja odpiranja drugemu, spoznavajočega dialogiziranja, 
začudenja, oporekanja in prisvajanja, pri kateri je udeležena čustvena, domišljijska, 
intelektualna, etična in duhovna odzivnost, in šele kontinuirana interakcija z mnogimi 
različnimi opusi more kulminirati v prepoznavanju zares izvirnih in inovativnih del. 
(Vzvratni in sklepni pogled 2007: 6). 
Vse te lastnosti strokovnega dela Irene Novak Popov ji priznavajo tudi pesniški 
in kritiški kolegi. Na misel mi prihajata dve oznaki, ki jima v celoti pritrjujem. 
Kot literarni dosežek leta 2007 je njeno antologijo slovenskih pesnic uvrstil v 
prednovoletni izbor kulturnih dogodkov naš skupni prijatelj in kolega Peter Kolšek: 
Dr. Irena Novak Popov je opravila zelo veliko delo (tudi s kratkimi biografsko–literarnimi 
oznakami): popravila je zgodovinsko krivico, ki je bila storjena slovenskim pesnicam, s 
tem pa poskrbela za inavguracijo normalnega položaja, po katerem slovenske poezije ne 
bo več treba deliti na žensko in moško. (Kultura/Inventura. Delo, 29. december 2007.)
In zdi se, da je splošno veljavno bistvo njenega dela strnil v recenziji k Novim 
sprehodom po slovenski poeziji (2014) Boris A. Novak:
S predano izkušnjo bralke in raziskovalke sintetizira novo sveže branje že uveljavljenih 
avtorjev in avtoric z radovednim interesom za tiste mlajše avtorice in avtorje, ki z 
njenimi analizami pridobivajo prave in pionirske literarnozgodovinske opredelitve. (349)
Raziskovanje, ukvarjanje z literaturo za Ireno nima odmerjenega delovnega časa, 
ampak posveča literaturi dneve in mnoge noči. Družina, njena vzporedna ljubezen, je 
to razumela in sprejela. Njeni člani so skupaj z Ireno in njenimi strastmi, med katere 
sodi tudi zavzeto zanimanje za druge umetnosti, katerih poglobljeno spremljanje ji 
omogoča inteligenten transfer razčlenjevalnega aparata s področja literature, rasli 
in doslej zrasli v družino treh generacij. Ireni lahko le želim in privoščim, da bi 
videla rasti tudi četrto in tudi njo »okužila« s svojim znanjem in senzibilnostjo za 
vsakršne vibracije umetnosti kot načina življenja.
Boža Krakar Vogel