VLOGA LJUTOMERSKE ČITALNICE PRI ŠIRJENJU IN UTRJEVANJU NARODNE ZAVESTI MAKS ROJS USTANOVITEV ČITALNICE Z zlomom absolutizma in nastopom usiav- nega življenja je politično delovanje pri Slo- vencih ponovno oživelo. Politično in kultur- no delovanje Slovencev seje osredotočilo v či- talnicah, ki sta jih od leta 1861 dalje ustana- vljali v mestih in trgih narodno-zavedna inte- ligenca in rastoča buržoazija, ki je bila povsod v čitalniških odborih. Podobno kot v drugih krajih na Sloven- skem, je tudi v Ljutomeru vzklila misel o ustanovitvi čitalnice. Ob tisočletnici Cirila in Metoda, 6. 9. 1863, seje prvič rodila misel, da je treba v Ljutomeru osnovati narodno dru- štvo - čitalnico. Bodoči čitalnici se je že na- zdravljalo, a pot do njene ustanovitve je bila še dolga. Zanimiv je članek Božidarja Raiča v Slo- vencu (1865, št. 92), v katerem med drugim pravi: »Ljutomer, rodišče slavnega Miklošiča, ni li mogoče, da bi tvoji doktori in drugi ra- zumniki čitavnico izvalili? Le junaško na- prej!« Kljub temu do ustanovitve čistilnice še ni prišlo, kar si lahko razlagamo s tem, da je bilo v samem kraju premalo narodno zavedne in- teligence, na drugi strani pa še preveč ne- mškutarjev. Zato je razumljivo, da so zavedni slovenski Ljutomerčani začeli resneje misliti na čitalni- co šele po izidu Zakona o zborovanjih, ki je izšel 15. 11. 1867 in je dal tudi pravno osnovo za organiziranje taborov. V maju 1867 je bilo na pobudo Ivana Ku- kovca osnovano »Narodno pevsko društvo«, iz katerega se je razvila kasnejša ljutomerska čitalnica. To društvo je 18.^ avgusta 1867 na- stopilo z Linhartovo igro »Županova Micka«. Tedaj je misel o čitalnici prodrla med kmečko ljudstvo, ki se je te predstave udeležilo v veli- kem številu. Vendar je bil začasni odbor ljutomerske či- talnice osnovan šele 15. decembra 1867. V tem odboru so bili Matija Žemljic, trgovec in zemljiški posestnik, dr. Jakob Ploj, odvetnik, Ivan Kukovec, odvetniški koncipient in ze- mljiški posestnik, Ivan Dragotin Huber, knji- govez in hišni posestnik, dr. Valentin Zamik, odvetniški koncipient. Odbor je poslal Vabilo (letak, ki ga je sesta- vil dr. Valentin Zamik, založila ljutomerska čitalnica, tiskal pa Eger v Ljubljani), s katerim je vabil vse stanove, zlasti kmečkega, da po- stanejo člani ljutomerske čitalnice. To vabilo je bilo v celoti priobčeno tudi v Slovenskem Gospodarju (1868, št. 1). Do otvoritve čitalnice pa je lahko prišlo šele po odobritvi Pravil narodne čitalnice v Ljutomeru - to je po 24. januarju 1868. Sreski urad (Bezirksamt) je dne 11. januarja 1868 poslal pravila (v nemškem in slovenskem jezi- ku) namestništvu v Gradcu in le-to jih je 24. I. 1868 potrdilo. Najvažnejše točke čitalniških pravil so bile: člen 1. Namen čitalnice je: a) citati časopise in knjige pisane v slovan- skih in tudi v drugih jezikih, b) razveseljevati se v besedah s pesmimi, igrami, petjem itd. člen 2. Družabnik sme biti vsak, kdor je omikan ter ni bil obsojen zaradi hudodelstva ali sramot- nega pregreška člen 3. Družabniki so: a) domači, to je kteri v Ljutomem, b) zunanji, to je kteri v avstrijskem cesar- stvu prebivajo člen 7. Dmžabniki imajo te pravice: a) da čitajo časopise in knjige, ktere dmštvo napravi, ter da obiskujejo vsakovrstne veseli- ce, besede, igre, plese i.t.d. b) da po določenem redu dobivajo časopise in knjige za domače čitanje c) da želje, nasvete in pritožbe v posebnej za to vedno odprtej knjigi naznanjajo č) da smejo tudi nečlane v čitalnico vpeljati. Vsak vpeljani gost se ima enemu odborniku izkazati, ter za tem svoje ime in stan v poseb- 31 no knjigo vpisati. Potem mu je dopuščeno, ako se začasno v Ljutomeru mudi, časopise in knjige brati in k tačasnim navadnim društve- nim veselicam hoditi brez plačila. Dejansko je bila čitalnica ustanovljena v ja- nuarju 1868; otvoritev čitalnice (prvi občni zbor) pa je bila 2. februarja 1868 na Vodnikov dan. Takratni narodni praznik je postal torej rojstni dan ljutomerske čitalnice. Njeni usta- novitelji so bili ljutomerski narodnjaki. Nekateri iz kroga ljutomerske čitalnice so bili mnenja, da naj se čitalnica odpra tiho, brez vsakega večjega slavja že 1. februarja 1868 pri Ignaciju Kornpichlu (lastnik kavar- ne), drugi pa, da naj se svečanost priredi v je- seni na prostem. Prevladali so tisti, ki so s to otvoritvijo hoteli obenem počastiti tudi Vod- nikov spomin, pri čemer pa je ta del čitalni- škega občinstva že tedaj mislil na prireditev »pod milim nebom« - tabor. Dopis v Slovenskem Narodu (konec marca 1868) nam to potrjuje, saj pravi: ... »In mese- ca avgusta ali v začetku septembra misli čital- nica napraviti, kakor za pravo svoje sijajno otvorjenje, velikansko besedo pod milim ne- bom, kamor se tudi mnogo Ogrskih Sloven- cev nadjemo, ob kterih so še nekateri kot čla- ni k ljutomerski čitalnici pristopili.« V Slovenskem Gospodarju (1868, št. 7) je zapisano: »Na slavnosti ob otvoritvi čitalnice s ktero smo odprli narodni dom: čitalnico, ki ima biti čvrst steber slovenstva proti severovzhodu, je bil navzoč ves Ljutomer, bilo je okoli 200 gostov, še od protivne stranke so vsi, to včisto vsi prišli. Prišli so gostje iz Ormoža, posebno pa je bilo mnogo naših vrlih kmečkih župa- nov.« Dne 17. 2. 1868 seje začasni čitalniški od- bor odpovedal časti in volil se je nov, stalni odbor in sicer: dr. Jakob Ploj (odvetnik), predsednik Ivan Kukovec, blagajnik in namestnik predsednika dr. Valentin Zarnik (koncipient), tajnik. Dragotin Huber, I. Simonie (kaplan), arhi- varja V. Herzog (zdravnik) in dr. Anton Klemen- čič (župnik), odbornika I. Bauer (učitelj), pevovodja J. Gomilšek, A. Jesih, I. Mohorič (župan v Podgradju), namestniki odbornikov. Finančna sredstva, ki so bila potrebna za delovanje čitalnice, so dajali domači narod- njaki sami. Odvetnik dr. Jakob Ploj je na pri- mer na svoje stroške naročil 25 izvodov Slo- venskega Gospodarja za slovenske župane lju- tomerskega okraja. Župnik dr. Anton Kle- menčič in Ivan Kukovec sta bila stalna preda- vatelja čitalnice, Ignacij Kompichel je brez plačila nudil svojo kavarno za čitalniške pri- reditve, dve sobi pa za čitalniško knjižnico, ki je ob Huberjevi in kasneje Lapajnejevi podpo- ri hitro rasla. Po ustanovitvi čitalnice se je njeno članstvo precej povečalo, saj je že v drugem mesecu svojega obstoja imela preko 100 članov. 31. marca 1868 je čitalnica štela že 132 članov. V tem času se je članstvo razširilo še v vaseh Ka- menšak. Orlava, Cezanjevci, Gajševci, Bunča- ni, Kokoriči, Logarovci, Boreči, Kapela, Gor- nja Radgona, Slaptinci, Lovrenc v Slovenskih Goricah, Miklavž pri Ormožu in Ptuj. Vso to raztreseno članstvo je tudi pripravljalo tla za prvi slovenski tabor. Da je ljutomerska čitalnica pripravljala ta- borovanje, dokazuje tudi dejstvo, da sta 22. marca 1868 govorila pred začetkom tombole v ljutomerski čitalnici dr. Jakob Ploj o 19. paragrafu temeljnih postav in dr. Valentin Zamik o slovenskih odnošajih vobče (Sloven- ski Gospodar - 1868, št. 11). Zasluga čitalnice je predvsem v tem, da je bila pobudnik prvega slovenskega tabora. Po- leg propagandnega dela je ljutomerska čitalni- ca opravila zanj tudi vse organizacijske pri- prave. Vabilo za prvi slovenski tabor je sestavil dr. Valentin Zamik; vabilo je izšlo kot letak pri Egerju v Ljubljani v založbi ljutomerske čital- nice. Priobčeno je bilo tudi v Slovenskem Gospodarju (30. junija 1868) in v dmgih ča- sopisih. Tabor je bil 9. avgusta 1868 v Huberjevem logu. Število udeležencev so cenili na približ- no 7.000. Najpomembnejši udeleženci tabora so bili dr. Josip Vošnjak, Božidar Raič, dr. Valentin Zamik, dr. Matija Prelog, dr. Jakob Radoslav Razlag, Ivan Kukovec, dr. Anton Klemenčič in Josip Jurčič kot poročevalec Slovenskega Naroda. Odprl ga je ljutomerski župnik in član čital- niškega odbora dr. Anton Klemenčič, sklicu- joč se na postave, ki so dovoljevale zborovanje »pod milim nebom«. Pomemben je 19. člen, ki je določal, da so vsi narodi države enako- pravni in nobenemu narodu se ne sme kratiti pravice, da sme gojiti in braniti svojo narod- nost in svoj jezik. Država priznava enako- pravnost vseh v deželi narodnih jezikov v šoli, uradu in v javnem življenju. V deželah, kjer živi več narodov, je treba javne učilnice tako urediti, da dobi slehemi teh narodov sredstva, da se more izobraževati v svojem jeziku, ne da bi ga smel kdo siliti, da bi se učil drugega de- želnega jezika. Za predsednika tabora je bil izbran dr. Raz- lag. Na tabom v Ljutomeru (na njem so bili šte- vilni gostje, pa tudi Slovenci iz Prekmurja) so sprejeli naslednjo resolucijo: Tukaj zbrani slo- venski narod soglasno izreka, da v paragrafih 19 državnih osnovnih postav ne najde poro- štva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler: 1. ne bo slovenski jezik na Sloven- skem izključno uradni jezik in dokler se ne bo 32 v ta namen na Slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovenščino v besedi in pismu; 2. ne bo cerkvena vlada na Slovenskem ura- dovala v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovnicah predmeti, kateri se do zdaj ne- mško predavajo, odslej slovensko razlagali; 3. ne bodo ljudske šole čisto slovenske in v sled- nji učni jezik slovenski (nemščina ostane učni predmet); 4. se ne združijo Slovenci v Zedi- njeno Slovenijo z narodno upravo; 5. se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v raz- merju števila Slovencev in njihovih prineskov napravili in vzdrževali slovenski narod. POVEZAVA ČITALNICE Z DRUGIMI DRUŠTVI IN NJEN SPLOŠNI POMEN Ljutomerska čitalnica se je zaradi večjega števila kmetovalcev vsaj v svojem začetku raz- likovala od svojih predhodnic, ki so v začetku ustavne dobe nastajale v Trstu (1861), Mari- boru (1861), Ljubljani (1861), Ptuju (1864) itd., saj je bil njen namen »prosti naš kmečki narod dramiti«. To nam potrjuje tudi dejstvo, da je bilo od 58 članov, ki jih je imela čitalnica ob ustano- vitvi, iz Ljutomera samo 23, ostali so pa bili izven njega. Večinoma so bili iz sosednjih vasi (Cven, Krapje, Podgradje, Stročja vas, Branek, Salinci, Banovci) iz Križevec 2, iz Veržeja 2, od Male Nedelje 4, iz Vidma ob Ščavnici 1, od Negove 1, iz Štrigove 1. To je tudi razumljivo, saj je bil tedaj Ljuto- mer slabo razvit in ni imel potrebne inteligen- ce, vendar pa je povezava z drugimi »nekme- čkimi« čitalnicami izven Ljutomera nedvo- mno obstojala. Že pred ustanovitvijo čitalnice v Ljutomeru so bili njeni ustanovitelji in kasnejši člani v tesnih stikih z drugimi slovenskimi društvi, kar se je pokazalo ob priliki prve besede v Ljutomeru 6. 9. 1863 ob tisočletnici Cirila in Metoda, ko se je že rodila misel o ustanovitvi čitalnice v Ljutomeru. Navzočih je bilo mno- go gostov (iz Celja, Maribora, Ptuja, Mozirja, Slovenske Bistrice, Varaždina itd.), zbranim pa je govoril poznejši vodja čitalnice dr. Jakob Ploj; prav tako so bili kasnejši čitalničarji v povezavi z drugimi društvi ob veliki narodni besedi pri Mali Nedelji (Bučkovci), 15. sep- tembra 1867, ko je bila proslava v čast Anto- na Kremplja. Dejstvo je, da so bili najtesnejši stiki z dru- gimi čitalnicami in društvi ob pripravah na prvi slovenski tabor in pa na samem taboru 9. avgusta 1868. Tesno sodelovanje se je nadaljevalo tudi kasneje, zlasti ob Miklošičevi slavnosti, o ka- teri poroča tudi Slovenski Gospodar (1883, št. 16). Miklošičeva svečanost je bila v Ljutome- ru 2. 9. 1883; priprave nanjo so se pričele leto poprej. V pripravljalnem odboru so bili mno- gi iz vrst čitalniškega odbora, kot na primer Božidar Raič in Ivan Kukovec. Na dan svečanosti, ki je bila na glavnem trgu v Ljutomeru, sta bila med govorniki tudi Božidar Raič in slavljenčev brat profesor Ivan Miklošič. Uspešen nastop ljutomerskih pev- cev je rodil misel o združitvi vseh slovenskih pevcev v pevsko društvo, ki bi imelo svoj se- dež na Ptuju. Množično sodelovanje z drugi- mi čitalnicami in društvi se je pokazalo tudi ob odkritju spomenika Antonu Kremplju 11. 8. 1895 pri Mali Nedelji (Bučkovci). Kmalu po taboru je dobila čitalnica po- membno vlogo v narodnonaprednem organi- ziranju slovenskega učiteljstva; to se je odrazi- lo pri uspešnem delu učiteljev ljudskih šol. Leta 1872 se je ustanovila Napredovalna kmetijska šola, s pomočjo Josipa Vošnjaka pa je bila istega leta ustanovljena tudi Okrajna založnica kot osnova slovenskega denarnega zavoda. Ljutomerska čitalnica je bila pred I. svetov- no vojno članica naslednjih najpomembnejših društev oziroma družb: Slovenske Matice, Hr- vatske Matice, Glasbene Matice, Mohorjeve družbe; leta 1894 pa je postala članica Dra- matičnega društva v Ljubljani. Kasneje je opustila Glasbeno Matico. Po prvi svetovni vojni pa je bila čitalnica članica Zgodovinskega društva v Mariboru, Mohorjeve družbe, sadjarskega društva, čebe- larskega društva. Vodnikove družbe (od 1925 dalje), Slovenske Matice, Cankarjeve družbe in še nekaterih drugih. Od navedenih družb je prejemala tudi knjižne zbirke. Bila je tudi čla- nica Zveze kulturnih društev v Mariboru, ki je bila napredno usmerjena, dočim je bila Pro- svetna zveza v Ljubljani bolj konzervativno in klerikalno usmerjena; pod njenim okriljem so bila prosvetna društva. Čitalnica je imela tudi častne člane, med najpomembnejšimi so bili dr. Janez Bleiweis, dr. Štefan Kočevar in škof dr. Josip Jurij Strossmayer. Najtesnejši in najdaljši so bili stiki s čitalni- co v Ormožu. Ljutomerska in ormoška čital- nica sta prirejali skupne izlete in zborovanja, na katerih sta nastopali tudi s kulturnim pro- gramom in budili narodno zavest. Na razne prireditve, ki so jih prirejali Ljuto- merčani, so vabili ormoške čitalničarje in obratno. Prav tako so vabili tudi zastopnike drugih društev na svoje občne zbore. Čitalnica v Ljutomeru je imela (poleg naj- večje zasluge - organizacije I. slovenskega ta- bora in širjenja slovenske knjige) neposredni ali posredni vpliv na širjenje slovenskega jezi- ka v najširšem smislu in na ustanovitev mno- gih društev v Ljutomeru in okolici; z mnogimi je tudi aktivno sodelovala. Tu je potrebno omeniti pevske skupine, ki so sicer delovale že pred ustanovitvijo čitalni- ce in godbe, ki jih omenja ljutomerska kroni- 33 ka že pred revolucionarnim letom 1848, torej v dobi, ko se je slovensko ljudstvo začelo na- rodno prebujati. Vendar so se te skupine naj- brž zbirale in vadile bolj za določene prilož- nosti, trajno in načrtno pa niso delovale. Brez dvoma so nastopili ljutomerski pevci na I. be- sedi v Ljutomeru 6. 9. 1863, saj so se pripelja- li pevci tudi iz drugih krajev. Verjetno so bili že takrat združeni v pevskem klubu, ki je na- stopil 15. 9. 1867 pri Mali Nedelji (Bučkovci) na proslavi znanega pisca Dogodivščin Štajer- ske zemlje Antona Kremplja. Ob ustanovitvi čitalnice je pevski klub postal njen bistveni del kot čitalniški pevski zbor. S svojimi na- rodnimi budnicami je podžigal razpoloženje ljudstva zlasti na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru in na Miklošičevi slavnosti; nasto- pal pa je tudi na številnih prireditvah. Čitalniški pevski zbor je deloval od leta 1868 do 1894., ko je v čitalniškem odboru vz- klila misel o ustanovitvi samostojnega pevske- ga društva. Politična oblast je dovolila ustano- vitev Slovenskega pevskega društva v Ljuto- meru. V odboru tega društva je bilo več pred- stavnikov ljutomerske čitalnice (Ivan Skuhala, Janko Karba, Fran Zacherl, Anton Štamber- ger in drugi). Pevsko društvo se je ukvarjalo tudi s prire- janjem zabavnih večerov, gledaliških del, pa tudi z izleti, pri čemer je tesno sodelovalo s či- talnico. Slovensko pevsko društvo Ljutomer je s svojimi nastopi vzbujalo ljubezen do sloven- ske pesmi in s tem krepilo narodno zavest, kar je bilo prav v dobi Avstro-Ogrske monarhije največjega pomena. Prav tako je treba omeniti, da je čitalnica vplivala tudi na ustanovitev bralnih društev; sama je leta 1899 ustanovila bralno društvo za ljutomersko okolico ter mu odstopila nekaj knjig. Pozneje je društvo praktično delovalo v sklopu čitalnice. Posredno pa je vplivala na ustanovitev bralnih društev predvsem v Ceza- njevcih. Mali Nedelji (Bučkovcih), Križevcih pri Ljutomeru, Cvenu, Sv. Juriju ob Ščavnici, (Vidmu ob Ščavnici) in Veržeju, verjetno pa tudi v Vučji vasi. Središča teh bralnih društev so bile šole, nosilci naprednih idej pri delu le-teh pa zavedni slovenski učitelji, ponekod pa Judi narodno zavedna duhovščina. Čitalnica je bila tudi pobudnik za ustanovi- tev slovenskih gasilskih društev, ki so se leta 1894 združila v Zvezo gasilskih društev ljuto- merskega okraja. Leta 1903 je prišlo do ustanovitve prvega slovenskega telovadnega društva v Ljutomeru. To je bilo prav na začetku našega stoletja, ko je bilo potujčevanje naših ljudi še precej moč- no. Iz težnje, da se obranijo nemškega vpliva, so narodno zavedni Ljutomerčani ustanovili po zgledu Čehov Murski Sokol kot protiutež takratnemu nemškemu Turnvereinu. Pobud- nik za ustanovitev društva je bil dr. Karel Chloupek (zdravnik, po rodu Čeh). To dru- štvo je bilo med prvimi v mariborskem zale- dju in je našlo številne simpatizerje po vsej Pr- lekiji. Poudariti je treba, da so bili med ustanovi- telji Murskega Sokola v Ljutomeru spet prav ljudje iz čitalniških vrst (dr. Chloupek, Rajh, Stajnko, Karba) in da je bilo pozneje več od- bornikov čitalnice tudi istočasno v odboru lju- tomerskega Sokola (Jan Baukart, Fran Za- cherl, Karel Chlopek, Vlado Porekar, Ciril Porekar, Miki, Mišja). Sodelovanje med ljutomerskih Sokolom in čitalnico je bilo uspešno. Skupaj s pevskim društvom so prirejali izlete v bližnjo in daljno okolico, ter tudi tako budili narodno zavest. Najboljša povezava med Sokolom, čitalnico in pevskim društvom pa je bilo leta 1907, ko so sklenili predstavniki teh društev na pobudo čitalnice sporazum o medsebojnem sodelova- nju. Ljutomerski Sokol se ni ukvarjal samo s te- lesno vzgojo, temveč so njegovi člani opra- vljali tudi kulturno poslanstvo, saj so s pomo- čjo čitalnice prirejali razne gledališke predsta- ve in prireditve; imeli so svoj tamburaški zbor, pevski zbor, orkester in lutkovni odsek. Slovensko misleči Ljutomerčani in okoliča- ni so se začeli še bolj kulturno in nacinalno uveljavljati. Čitalnica je torej ves čas tesno sodelovala s Sokolom kot izrazito narodno naprednim društvm ter ga tudi moralno in delno materi- alno podpirala. Razen tega je čitalnica v svo- jih pravilih zapisala, da se v slučaju ukinitve prepusti vse njeno premoženje Sokolu. Po ustanovitvi Sokola v Ljutomeru se je de- javnost čitalnice omejevala vse bolj na knjiž- ničarstvo; manj se je samostojno ukvarjala z raznimi prireditvami in izleti. Na občnem zboru 1. 2. 1911 navaja zapisnikar Jan Ba- ukart naslednje: »Sploh se je delovanje čital- nice osredotočilo v knjižnici in razpošiljanju časnikov.« V prelomnem letu 1918, ob koncu prve svetovne vojne, so bili čitalničarji med glavni- mi organizatorji velike proslave na glavnem trgu v Ljutomeru 3. 11. 1918, na kateri je bil objavljen proglas ob »ujedinjenju Srbov, Hr- vatov in Slovencev«. Po prvi svetovni vojni pa se je čitalnica sko- raj izključno ukvarjala s knjižničarsko dejav- nostjo (knjige je izposojevala tudi izven Ljuto- mera), medtem ko je bila ostala kultumopro- svetna dejavnost v že omenjenih društvih, ka- terih člani so bili tudi čitalničarji. V zvezi s povedanim lahko trdimo, da se je prav na osnovi dela čitalnice od njene ustano- vitve dalje krog zavednih Slovencev nepresta- no širil ne samo v njej, ampak tudi z ustana- vljanjem številnih naprednih slovenskih dru- štev, ki so pritegnila širše plasti naših ljudi - Prlekov - pa tudi prekmurskih Slovencev v boj proti nemškemu vplivu v času Avstro- 34 Ogrske, ne samo na jezikovnem, kulturnem in izobraževalnem področju, temveč tudi v eko- nomskem pogledu. Za Ljutomer in njegovo okolico je pomen čitalnice predvsem v osveščanju in krepitvi narodne zavesti pri ljudeh, ki jih je prežela ideja vseslovenskega narodno-političnega programa, ki je bil jasno oblikovan na prvem slovenskem taboru. »Slovenci so na ljutomerskem taboru pre- mostili stoletne zapreke, ki so razdeljevale prebivalstvo levega in desnega brega Mure, pokazali pa so tudi pot proti narodnemu sre- dišču - Ljubljani«, je zapisal Viktor Vrbnjak v Svetu med Muro in Dravo na strani 466. Vloga ljutomerske čitalnice je bila v času Avstro-Ogrske nesporno velika in pomem- bna. Pozitivno vlogo je odigrala tudi kasneje v stari Jugoslaviji v prizadevanjih proti nacio- nalnemu zatiranju in socialnim krivicam. V času narodnoosvobodilne borbe pa so bili mnogi člani čitalnice in tedanjih naprednih društev žrtev fašističnega nasilja. Nekateri so bili izseljeni, mnogi so bili tudi aktivisti in borci. Po osvoboditvi pa so bili med prvimi, ki so kljub starosti z mladostno zagnanostjo in bogatimi izkušnjami ponovno pričeli s kultur- no-prosvetno dejavnostjo. OPOMBA Pri zbiranju in urejanju gradiva o nastanku, raz- voju, dejavnosti in pomenu ljutomerske čitalnice sem se posluževal različnih virov in literature, ki se posredno ali neposredno nanašajo na obdobje ta- borskih gibanj in slovensko nacionalno vprašanje, n.pr. razprav in prispevkov Vasilija Melika, Ivana Prijatelja, Frana Kovačiča (Ljutomer. Zgodovina trga in sreza, 1926), Edvarda Kardelja, Josipa Voš- njaka in drugih, pa tudi člankov, ki so izšli ob raz- nih jubilejih v takratnih časopisih, predvsem v letih 1865-1892, od Slovenskega Gospodarja, Novic, Slovenskega Naroda, Slovenca, Večernika in dru- gih, pa tudi v nekaterih nemških časopisih. Pomembni pa so tudi zapisniki čitalnice o odbo- rovih sejah in občnih zborih, ki so skoraj v celoti ohranjeni v treh debelih zvezkih, od leta 1892 do 1941, ko je čitalnica prenehala delovati. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1968 je izšel zbornik Svet med Muro in Dravo, ki ga je uredil Viktor Vrbnjak in vsebuje poleg šte- vilnih prispevkov posebno poglavje urednika Vrb- njaka o taboru v Ljutomeru, pri čemer ni mogel mimo ljutomerske čitalnice, ki je bila zaslužna za priprave in organizacijo tega velikega zborovanja. Prizorišče prvega slovenskega tabora v Ljutomeru 35