»NASA KNJIGA” CELOVEC, GASOMETERGASSE 10, TEL. 56-24 (VHOD WULFENGASSE) ima na zalogi Iz slovenske književnosti: zbrana dela slovenskih klasikov, romane, povesti, pripovedke vseh slovenskih pisateljev, pesmi in poezije slovenskih pesnikov. Iz svetovne književnosti: najboljša dela svetovno znanih avtorjev v prevodu priznanih prevajalcev. Časopise in revije kakor: »Slovenski vestnik", »Slovenski poročevalec", »Ljudska pravica -Borba", ilustrirane revije »Tovariš" in »Film", mladinski listi »Pionir" in »Ciciban", humoristični list »Pavliha", strokovne revije »Slovenski čebelar", »Naša žena" in mnogo drugih. Vse to in še mnogo drugega Vam dobavi po zmernih cenah slovenska knjigama „NASA KNJIGA” V CELOVCU JCaCedac SLOVENSKE KOROŠKE 1956 ' SLOVENSKA STUDIJSKA KNJIŽ. CELOVEC K pi KOROŠKI koledar 1956 0076225 COBISS O sr JCaledac . SLOVENSKE KOROŠKE IZDALA IN ZALOŽILA SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU TISK: KARNTNER DRUCKEREI 1956 CELOVEC. VIKTRINGER RING 28 LETO 1956 je prestopno leto in ima 366 dni oziroma 52 tednov in dva dni. Letni vladar je Merkur Začetek štirih letnih časov Pomlad se začne 20. marca od 16.21 uri. Poletje se začne 21. junija ob 11.24 uri. Jesen se začne 23. septembra ob 2.36 uri. Zima se začne 21. decembra ob 22.00 uri. Sončni in lunini mrki v letu 1956 V prestopnem letu 1956 bosta dva sončna in dva lunina mrka. Pri nas v Avstriji bg viden lunin mrk 18. novembra in sončni mrk 2. decembra in to oba le deloma. I. Delni lunin mrk 24. maja: začetek ob 14.49, višek ob 16.31, konec mrka ob 18.14. — Mrk bo viden v vzhodnem delu Evrope in Afrike, v Aziji, na Indijskem oceanu, v Avstraliji in Polineziji, na Tihem oceanu in okrog južnega tečaja. II. Popolni sončni mrk 8. junija: začetek delnega mrka ob 20.11; začetek popolne zatemnitve ob 21.34; konec popolne zatemnitve ob 23.06; konec delnega mrka ob 0.29. —Ta mrk bo viden le na Novi Zelandiji in na južnem delu Tihega oceana. III. Popolni lunin mrk 18. novembra: začetek delnega mrka ob 6.03; začetek popolne zatemnitve ob 7.08; konec popolne zatemnitve ob 8.27; konec delnega mrka ob 9.33. — Mrk bo viden v srednji in zahodni Evropi, zahodni Afriki, na. Atlantskem oceanu, v Severni in Južni Ameriki, okrog severnega tečaja in na Tihem oceanu. IV. Delni sončni mrk 2, decembra: začetek mrka ob 6.51, višek ob 9. uri, konec mrka ob 11.08. — Pri tem mrku bo Luna zakrila 8 desetin sončnega premera. — Mrk bo viden v Evropi (le v zapadnih predelih ne), na Sredozemskem morju, v severni Afriki, na severnem delu Indijskega oceana, v Aziji (razen v vzhodnih predelih). — Na Dunaju bo Sonce že ob svojem vzhodu (ob 7.26) delno zatemnjeno; ob višku mrka bo tu vidna zatemnitev približno polovice sončne oble. — Opomba: Vse gornje ure so računane po srednjeevropskem času!) Cerkveni in državni prazniki Novo leto 1. januarja. Sveti trije kralji 6. januarja. Velika noč 1. in 2. aprila. Praznik dela L maja. Vnebohod 10. maja. Binkošti 20. in 21. maja. Sv. Rešnje Telo (Telovo) 31. maja. Sv. Peter in Pavel 29. junija. Velika Cospojnica 15. avgusta. Vsi sveti 1. novembra. Brezmadežno spočetje 8. decembra. Božič 25. in 26. decembra. SPOMINSKI DNEVI KOROŠKIH SLOVENCEV : Vseslovenski kulturni praznik 8. februar. Obletnica nasilne izselitve slov. kor. družin 14. in 15. aprila. Obletnica obglavlj na Dunaju 29. aprila. Kakšno bo vreme Še do danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo in dež mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa, če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. lllSllp 1956 31 DNI 1. NEDELJA Novo leto 2. Ponedeljek & Makarij, opat 3. Torek ž/ Genovefa 4. Sreda <£ Tit, škof 5. Četrtek Telesfor 6. Petek Sv. Trije kralji 7. Sobota Valentin 8. NEDELJA <«8 Severin, opat 9. Ponedeljek Julijan, mučenec 10. Torek Pavel, puščavnik 11. Sreda s Higin 12. Četrtek Alfred, opat 13. Petek © Veronika 14. Sobota Hilarij 15. NEDELJA Pavel - Sonce vstopi v znamenje 16. Ponedeljek 17. Torek Marcel, papež Anton, puščavnik vodnarja dne 21. januarja ob 02.44 uri. 18. Sreda ^i> Priska, devica .<£ 19. Četrtek Marij in tovariši Zadnji krajec: 4. 1. ob 20. Petek S Fabijan in Sebastijan 23.41 uri. 21. Sobota Neža, devica © 22. NEDELJA - Vincencij Mlaj: 13. 1. ob 04.01 uri. 23. Ponedeljek M Zaroka de v. Marije D 24. Torek •M' Timotej, Škot Prvi krajec: 20. 1. ob 23.58 25. Sreda Spreobrnjenje Pavla uri. 26. Četrtek »€ Polikarp, škof © 27. Petek © RS Janez Zlatousti Polna luna: 27. 1. ob 15.40 28. Sobota rS Peter Nol., spoznav. uri. 29. NEDELJA Frančišek Šaleški Dan je dolg od 8 ur 23 minut do 9 ur 23 minut. 30. Ponedeljek Martina torej postane daljši za 31. Torek rLi Peter eno uro. PREGOVORI Ce na sv. Pavla (10.) sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. SPOMINSKI DNEVI 8. 1. 1856 umrl Valentin Vodnik. 9. 1. 1856 rojen Anton Aškerc. 12. 1. 1887 umrl Fran Erjavec. 16. 1. 1888 umrl v Celovcu A. Einspieler. 21. 1. 1924 umrl Vladimir Iljič Uljanov-Lenin. 23. 1. 1878 rojen Oton Župančič. 25. 1. 1348 usoden potres v slovenskih krajih. 26. 1. 1797 rojen Matija Čop. Irti 1956 29 DNI 1. Sreda Ignacij, škof 2. Četrtek • 4 Svečn'ca, Dar. G. 3. Petek @ Blaž, škof 4. Sobota Andrej K. 5. NEDELJA M- Agata, devica 6. Ponedeljek Doroteja, Tit. 7. Torek M Romuald 8. Sreda # Janez Matajski 9. Četrtek & Apolonija, devica 10. Petek Sholastika 11. Sobota ® A Lurška M. B., Adolf 12. NEDELJA & Evlalija 13. Ponedeljek Gregorij 14. Torek Pust, Valentin 15. Sreda Pepelnica, Jordan Sonce vstopi v znamenje 16. Četrtek Julijana, mučenica ribe dne 19. februarja ob 17.05 uri. 17. Petek Frančišek Kle. 18. Sobota Simeon 19. NEDELJA 1 M Konrad, puščavnik Zadnji krajec: 3. 2. ob 17.08 uri. 20. Ponedeljek M Sadot, škof 21. Torek M- Feliks ® 22. Sreda -E Sv. Peter s. Mlaj: 11. 2. ob 22.38 uri. 23. Četrtek »C Peter D. 1 24. Petek RS ' Prestopni dan Prvi krajec: 19. 2. ob 10.21 25. Sobota fS? Matija, apostol uri. 26. NEDELJA © Valburga, devica © 27. Ponedeljek Matilda Polna luna: 26. 2. ob 02.41 28. Torek Gabriel od Ž. M. B. 29. Sreda iui Roman Dan je dolg od 9 ur 26 mi- nut do 10 ur 58 minut, torej postane daljši za 1 uro 32 minut. PREGOVORI Ce na svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto. Sv. Matija: led razbija, če ga ni, pa ga naredi. Ce konec meseca veter razsaja, dobra letina prihaja. SPOMINSKI DNEVI 7. 2. 1809 rojen Matija Majar Ziljski. 8. 2. 1849 umrl France Prešeren. 18. 2. 1950 umrl Prežihov Voranc. 23. 2. 1918 ustanovitev Rdeče armade. 24. 2. 1779 rojen Matija Ahacelj. 27. 2. 1929 umrl slikar Peter Markovič. 1956 31 DNI 1. Četrtek Albin 2. Petek Karel 3. Sobota M Kunigunda 4. NEDELJA € Kazimir 5. Ponedeljek M Evzebij 6. Torek & Perpetua in Felicita 7. Sreda & Tomaž Akvinski 8. Četrtek & Janez od Boga 9. Petek Frančiška R. 10. Sobota 40 mučencev 11. NEDELJA Solronij, škof 12. Ponedeljek © >t=p> Gregorij Vel. 13. Torek Teodora, muč. 14. Sreda Matilda 15. Četrtek pt Klemen M. Sonce vstopi v znamenje 16. Petek Hilarij in Tacijan ovna dne 20. marca ob 16.21 uri. 17. Sobota Jedert, devica 18. NEDELJA M- Ciril Jer. € 19. Ponedeljek 1 M Jožef, ženin M. D. Zadnji krajec: 4. 3. ob 12.53 uri. 20. Torek HE F eliks 21. Sreda -€ Benedikt, opat © 22. Četrtek Nikolaj Mlaj: 12. 3. ob 14.36 uri. 23. Petek Oton, Feliks D 24. Sobota & Gabriel Prvi krajec: 19. 3. ob 18.13 25. NEDELJA & Cvet. ned., Mar. ozn. uri. 26. Ponedeljek © ti Emanuel ® 27. Torek ti Rupert Polna luna: 26. 3. ob 14.11 uri. 28. Sreda ss Janez Kapistran 29. Četrtek 30. Petek <<5 Vel. čet., Ciril Vel. pet., Janez KI. Dan je dolg od 11 ur 1 minuto do 12 ur 47 minut, torej postane daljši za 31. Sobota 44- Vel. sob., Modest 1 uro 46 minut. PREGOVORI Če na 40 mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo. Sv. Gabrijela (24.) če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje. Če o sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo suši. SPOMINSKI DNEVI 4. 3. 1844 rojen Josip Jurčič. 6. 3. 1836 rojen J. Stritar. 8. 3. mednarodni praznik žena. 14. 3. 1883 umrl Karl Mara. 18. 3. 1414 zadnje ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju. 30. 3. 1888 umrl pisatelj .dr. Valentin Zarnik. 1956 30 DNI 1. NEDELJA Velika noč, Hugo 2. Ponedeljek Vel. poned. 3. Torek € s? Rihard 4. Sreda s? Izidor, Sev. 5. Četrtek & Vincencij 6. Petek & Sikst, papež 7. Sobota Herman 8. NEDELJA )^> Albert 9. Ponedeljek Tomaž 10. Torek Mehtilda 11. Sreda © Leon V. 12. Četrtek ga? Julij 13. Petek g? Hermenegild 14. Sobota M Justin 15. NEDELJA M Helena Sonce vstopi v znamenie bika dne 20. aprila ob 16. Ponedeljek «E Benedikt 03.44 uri. 17. Torek Rudolf c=p> Filip Benicij © 24. Petek Jernej Polna luna: 21. 8. ob 13.38 25. Sobota Ludvik IX. uri. 26. NEDELJA Ceferin Zadnji krajec: 29. 8. ob 27. Ponedeljek Jožef Kalasancij 05.13 uri. 28. Torek 29. Sreda <£ Pf to Avguštin Obgl. Janeza Krst.' Dan je dolg od 15 ur 4 mi- 30. Četrtek to Roza Limanska torej postane krajši za 31. Petek Rajmund 1 uro 35 minut. PREGOVORI Če se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske noči. Po vremenu sv. Jerneja (24.) rada vsa jesen se nareja. Srpana če veter zvedri, vreme dolgo še trpi. SPOMINSKI DNEVI 5. 8. 1895 umrl Friedrich Engels. 10. 8. 1893 rojen Lovro Kuhar-Prežihov Voranc. 11. 8. 1844 umrl slovenski jezikoslovec Jer- nej Kopitar. 16. 8. 1942 stopi štajerski bataljon na ko- roška tla. 17. 8. 1942 padel pisatelj Miran Jarc. 25. 8. 1938 umrl Vinko Poljanec. 31. 8. 1589 umrl pisatelj Jurij Dalmatin. 1956 30 DNI 1. Sobota HE Egidij 2. NEDELJA Štefan 3. Ponedeljek Doroteja 4. Torek © & Rozalija 5. Sreda itf Lavrencij 6. Četrtek Caharija 7. Petek ih Marko 8. Sobota Rojstvo D. M. 9. NEDELJA Peter Klaver 10. Ponedeljek Nikolaj Tol. 11. Torek Prot in Hijacint 12. Sreda © Ime Marijino 13. Četrtek Notburga 14. Petek S Poviš. sv. Križa 15. Sobota Mar. 7 žalosti 16. NEDELJA Ljudmila tehtnice dne 23. septem- 17. Ponedeljek Lambert bra ob 02.36 uri. 18. Torek Jožef Kupert. © 19. Sreda <5^ Januarij Mlaj: 4. 9. ob 19.47 uri. 20. Četrtek © Evstahij 9 21. Petek 22. Sobota Matej Tomaž Vil. Prvi krajec: 12. 9. ob 01.13 uri. 23. NEDELJA Linus © 24. Ponedeljek Rupert Polna luna: 20. 9. ob 25. Torek M Kleofa 04.19 uri. 26. Sreda Ciprijan in Justina € 27. Četrtek € »E Kozma in Damijan Zadnji krajec: 27. 9. ob 28. Petek »€ Venčeslav 12.25 uri. 29. Sobota Mihael Dan je dolg od 13 ur 26 30. NEDELJA KS Hieronim minut do 11 ur 45 minut, torej postane krajši za 1 uro 41 minut. PREGOVORI Če je sv. Matevž (21.) vedren, prijetna bo jesen. Kdor po mali maši kosi, ta za pečjo suši. SPOMINSKI DNEVI 1. 9. 1939 začetek druge svetovne vojne. 4. 9. 1834 rojen pisatelj Fran Erjavec. 9. 9. 1828 roj. pisatelj Nikolajevič Tolstoj. 17. 9. 1890 rojen pisatelj France Bevk. 18. 9. 1869 umrl pisatelj in jezikoslovec Anton Janežič. 28. 9. 1762 rojen ljudski pesnik-tkalec Mihael Andreas. 28. 9. 1831 rojen pesnik in pisatelj Fran Levstik. pili i nul iii mf lli 1 1 £ jjj ^ 1956 31 DNI 1. Ponedeljek & Remigij 2. Torek S/ Angeli varuhi 3. Sreda iz Terezija Deteta J. 4. Četrtek © iz Frančišek Asiški 5. Petek iz Placid 6. Sobota Brunon 7. NEDELJA Kraljica Rož. venca 8. Ponedeljek Brigita 9. Torek Gislenus 10. Sreda Frančišek Borgia 11. Četrtek 9 Materinstvo D. M. 12. Petek Maksimilijan C. 13. Sobota Edvard 14. NEDELJA Kalist 15. Ponedeljek Terezija de v. Sonce vstopi v znamenje Iti. Torek Hedviga škorpiona dne 23. okto- 17. Sreda )*=Z> Marjeta Alakok bra ob 11.35 uri. 18. Četrtek Luka © 19. Petek © Peter Alk. Mlaj: 4. 10. ob 05.25 uri. 20. Sobota Pt Janez Kentski 21. NEDELJA Uršula D Prvi krajec: 11. 10. ob 19.44 22. Ponedeljek M1 Kordula uri. 23. Torek M Severin © 24. Sreda Rafael Polna luna: 19. 10. ob 18.25 25. Četrtek -€ Krispin uri. 26. Petek C Evarist € 27. Sobota 28. NEDELJA Frumencij Simon in Juda Zadnji krajec: 26. 10 ob 19.02 uri. 29. Ponedeljek 30. Torek 31. Sreda & & iz Narcis Doroteja Volbenk Dan je dolg od 11 ur 42 minut do 10 ur 0 minut, torej postane krajši za 1 uro 42 minut. PREGOVORI Sveti Gal (16.) deževen ali suh, prihodnjega poletja ovaduh. Če je na sv. Uršule dan (21.) lepo, vsaka lena baba lahko nas til dobi. Sv. Luka repo cuka. SPOMINSKI DNEVI 1. 10. 1943 prvo zasedanje odposlancev slov. naroda v Kočevju. 8. 10. 1826 rojen pesnik in pisatelj Luka Svetec. 10. 10. 1920 glasovanje v coni A Južne Koroške. 11. 10. 1807 umrl pisatelj Jurij Japelj. 12. 10. 1944 Zverinsko mučenje partizanov pri Apovniku na Komelnu pri Pliberku. 15. 10. 1844 rojen pesnik Simon Gregorčič. 18. 10. 1869 umrl pesnik Simon Jenko. 1956 30 DNI 1. Četrtek Vsi sveti 2. Petek © Verne duše, Just 3. Sobota <55 Hubert, Ida 4. NEDELJA M Karel Bor. 5. Ponedeljek M Zaharija in Elizabeta 6. Torek M Leonhard 7. Sreda S Engelbert 8. Četrtek st Štirje kronani muč. 9. Petek Teodor 10. Sobota 1 Andrej Avel. 11. NEDELJA Martin, škof 12. Ponedeljek Martin p. muč. 13. Torek Stanislav Kostka 14. Sreda Seraf in 15. Četrtek Albert Veliki Sonce vstopi v znamenje 16. Petek Otmar strelca dne 22. novembra 17. Sobota Gregorij Čudodelni ob 08.50 uri. 18. NEDELJA © £51 Odon © 19. Ponedeljek M Elizabeta Mlaj: 2. 11. ob 17.43 uri. 20. Torek M' Feliks Valoaški 9 21. Sreda Darovanje D. M. Prvi krajec: 10. 11. ob 22. Četrtek Cecilija 16.09 uri. 23. Petek Klemen © 24. Sobota Janez od Križa Polna luna: 18. 11. ob 07.44 25. NEDELJA € Katarina, dev. muč. uri. C Zadnji krajec: 25. 11. ob 26. Ponedeljek ž# Silvester 27. Torek Virgilij 02.12 uri. 28. Sreda ^3 Ruf in tov. Dan je dolg od 9 ur 57 minut do 8 ur 40 minut, 29. Četrtek i Trgovina na debelo in drobno za železo, železnino, kuhinjsko orodje, peči in štedilnike, gradbeni material i. t. d. Trgovina in pisarne: Kramergasse 5 Skladišča: LastenstraBe 15 Telefon 43-0 3 — 43-04 Dr. Franci Z w i 11 e r : Osnove za naše kulturno udejstvovanje O Meškovem rojstnem dnevu se je celovški radio v svoji besedi o Mešku dotaknil tudi koroških slovenskih prilik in na koncu nanje apliciral Krilovo basen O labodu, raku in ščuki, ki so se zmenili, da bi voz prepeljali, pa se niso mogli zediniti. Konec basni ,,a voz še danes tam stoji" je bil nekak zaključek tudi govornika, ki je s tem mislil koroške slovenske gospodarske in kulturne prilike. Ko sem to poslušal, sem se zamislil nazaj v zadnje desetletje po vojni in se vprašal, ali se res ni nič spremenilo, ali je res vse pri starem, ali voz res stoji še tam, kjer je stal za časa Hitlerja in na koncu vojne? Temeljit pregled vsega, kar se je ustvarjalo in kar se ustvarja, nikakor ne kaže tako žalostne bilance, kakor jo je naslikal radiogovornik ob Meškovem rojstnem dnevu. Že kratka pot skozi naše vasi odkrije človeku stvaritve, ki jih prej ni bilo. Razne zadružne ustanove brez dvoma niso le formalne tvorbe, temveč iz dneva v dan postajajo gospodarska središča našega delovnega človeka. Zadružni domovi in magacini so tudi vidna znamenja prizadevanja in truda za gospodarski napredek naših vasi. Dijaški dom SPZ v Celovcu Toda tu nočem govoriti o tem področju našega napredovanja, kateremu je bilo že drugod posvečeno dovolj pozornosti. Kako pa je z našim kulturnim prizadevanjem? Zamislimo se le malo čez deset let nazaj: materni jezik tudi v zatišju družine prepovedan, odri opustošenj, prosvetni domovi uničeni, knjižnice zažgane, društva razpuščena, vsa prosveta brez sleherne materialne osnove . . . Zato je morala biti prvenstvena dolžnost prosvetne centrale, da poskrbi potrebne materialne osnove: treba je bilo obnoviti društva, obnoviti porušene in opustošene domove; društvom je bilo treba pomagati pri ureditvi odrov; za gojitev pevske in glasbene kulture so bili potrebni instrumenti in note; knjižne police je bilo treba napolniti s knjigami; ob manjkajoči možnosti, oskrbeti si slovensko knjigo, je nastala potreba po slovenski knjigarni; prepotreben lastni tisk in samostojno založniško dejavnost naj bi omogočila ustanovljena lastna tiskarna; v današnjem času je uspešno kulturno delo brez filma nemogoče, zaradi česar je SPZ osnovala tudi potujoče filmsko podjetje, ki bo te dni pričelo vršiti svoje kulturno poslanstvo; narod brez lastne inteligence je obsojen na smrt; za vzgojo le-te je SPZ ustanovila lep, moderno urejen Dijaški dom. Res pa je, da je takoj po vojni ob navdušenju zmage nad nacifašizmom in ob sprostitvi duhovnih sil v borbi za narodnostne in socialne pravice bilo mnogo več kulturne razgibanosti kot danes. Res pa je tudi, da je poznejši povojni razvoj človeka, še prav posebno našega človeka, tako zavzel, da mu ni preostalo nič več časa za kulturno-prosvetno delo. Ne velja to le za tiste številne mlade pro-svetaše in prosvetašice, ki so morali v svet (Švica, Anglija, Relgija itd.) s trebuhom za kruhom; velja isto tudi za vse, ki so ostali doma in jih tafn razvoj in delo tako zavzemata, da za trudapolno prosvetno delo ne preostane več dovolj časa. To pa je vsesplošen pojav ne le pri nas, temveč tudi v drugih vrstah. Ko torej po desetih letih ugotavljamo nekak zaključek prizadevanj za potrebne materialne osnove za gojitev kulturne prosvete, se nam na drugi strani naravnost vsiljuje skrb za našo organizacijsko utrditev, ki ji moramo v bodoče posvetiti vse sile. Vse to pa velja le za okvir naše kulturne samopomoči. Zaradi prepovedi sleherne kulturne dejavnosti v dobi nacističnega nasilja so bile koroškim Slovencem uničene vrednote in so shirale sile, ki so za kulturno življenje naroda neobhodno potrebne. Naše ljudstvo je bilo v nevarnosti, da se ga posili v obrambo za zgolj fizični obstoj. Zdaj pa je treba pristopiti k delu, da se nastale vrzeli spet zaokrožijo in se uresniči duhovna priključitev tudi našega človeka k napredku in kulturnemu razvoju. Kar pri tem sami zmoremo, smo in bomo storili. Pričakujemo pa pomoč tudi od strani države, ki se je v Državni pogodbi obvezala, da bo spoštovala naravno pravo in v njem zasnovane manjšinske pravice. Koroški Slovenci pričakujemo od demokratične države dokaz njenih prizadevanj za novi red ter spoštovanje dostojanstva in svobode človeka — pa čeprav gre pri tem za tako majhno število ljudi, kakor ga predstavljamo koroški Slovenci. Vsako zmanjšanje teh osnovnih pravic je izdajstvo demokracije. Izdajstvo demokracije in s tem izdajstvo človeka pa je tudi današnja borba proti dvojezični šolski ureditvi, najbolj resnemu in priznanja vrednemu poskusu, ki ga je pokazala vlada po drugi svetovni vojni, da prekine z nekdanjo protidemokratično, Slovencem sovražno politiko in ustvari pogoje za mirno, plodonosno sožitje med narodoma sosedoma. Južna Koroška je brez dvoma stična točka dveh jezikov in dveh kultur in lahko tvori most, ki naj veže naroda soseda in sosedni državi. To je v osnovi demokratična zamisel dvojezične šolske odredbe, kakor so jo ob njeni objavi poudarjali predstavniki vseh tedaj v deželnem zboru zastopanih strank —- tudi današnji njeni nasprotniki —, in kakor jo pojmujemo koroški Slovenci tudi še danes. Zaradi te njene v osnovi demokratične vsebine se tudi zanjo borimo in na Umivalnica v Dijaškem domu SPZ podlagi člena 7 Državne pogodbe zahtevamo njeno dosledno izvajanje proti vsem tistim, ki jim je sklicevanje na pravico staršev le navidezno demokratično sredstvo za svoje protidemokratično nastrojenje proti pravicam našega ljudstva. Pri tem smo prepričani, da smo eno tudi z vsemi demokratičnimi Avstrijci, ki vedo, da sta nacionalna in socialna borba tesno povezani in da je zgolj nacionalna borba donkihotska borba, če ni hkrati tudi borba za napredek, za demokracijo, za socializem. Tudi to naše iskreno prepričanje je plod našega p osvet-nega dela in morda najbolj prepričljiv dokaz, da voz ne stoji več tam, kjer je stal. V tej zvezi pa je treba omeniti še nekaj. Politika raznarodavanja na Koroškem je vedno spet načrtno odstranjevala iz javnega življenja tiste slovenske plasti, ki so za kulturno življenje naroda odločilne. To velja zlasti za učiteljstvo in urad-ništvo — poklice, ki so bili Slovencem praktično nedostopni. Če torej danes Državna pogodba določa slovenščini kot uradnemu jeziku enakopravno mesto poleg nemščine in zagotavlja koroškim Slovencem udeležbo na kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah, je odstranjena največja nevarnost za konec naše kulture. Zato velja danes predvsem poživeti zanimanje za kulturne vrednote, ki je na žalost, kakor smo že zgoraj omenili, močno ponehalo. Zato zahtevamo od države tudi tozadevno enakopravnost, da ustanovi tudi za naše ljudstvo poseben urad za pospeševanje slovenske kulture in nudi v to svrho tudi potrebne subvencije. Vsa raznarodovalna politika namreč ni uspela doseči cilja nemških šovinistov, da bi koroški Slovenci z oviranjem njihove slovenske kulture polagoma izginili v nemškem kulturnem krogu. Kultura pomeni rast in je naša kultura rasla tudi v najtežjih okoliščinah nacističnega nasilja v zatišju domače hiše, v pregnanstvu in v gozdovih. Na Koroškem živimo na stični točki dveh narodov, dveh jezikov in dveh kultur. Da bi oba naroda, oba jezika in obe kulturi enakopravno zaživeli, uspevali in napredovali, je naloga resnično demokratične šolske ureditve in resnično demokratičnih kulturnih prizadevanj. Če hočemo graditi novo Evropo, lepšo in mirnejšo bodočnost našim narodom, in doseči mirno sožitje, sporazumevanje in brastvo med narodi, vzgajajmo v tem duhu mladino in vršimo v tem duhu svoje kulturno poslanstvo! Po desetih letih našega novega življenja se mi zdi, da prihaja čas, ko bo treba zgradbo vsega našega dejanja in nedejanja zaključiti z izgradnjo naše kulture, stopnjevati prisotnost kulture v našem življenju, intenzivneje posredovati kulturo širokim ljudskim množicam in jo vnašati v vse naše javno življenje. Tu čakajo naš tisk nove in nelahke dolžnosti, kajti šele z resnično in široko kulturnostjo bo postala naša stvarnost dokončno in zanesljivo socialistična, se pravi človeška in napredna. (Josip Vidma predsednik Slovenske Akademije znanosti in umetnosti, ob desetletnici tiska) Vzgojno delo stranke pa ima nalogo, da vzgaja borce za svobodnoljubno socialistično družbo, ki je naš cilj. To vzgojno delo ima večje naloge kot kdaj koli prei! Človeka napolniti z duhom tiste solidarnosti in skupnosti, ki je potrebna za obstoi socialistične družbe, je brez dvoma težje kakor vse, kar je bilo od naše delavske prosvete ustvarjeno doslej v desetletju dolgem, napornem delu. Mi se ne pustimo več omejiti zgolj na delna ali celo stranska področja kulture kakor v preteklosti. Če hočemo izpolniti svojo odgovornost v državi, moramo delovnemu človeku odkriti vsa področja kulturnega življenja. Ideje, ki nas pri tem vodijo, so ideje novega socialističnega humanizma . . . (Minister Karl Waldbrunner v razlagi socialističnega kulturnega programa nr. kongresu SPČ leta 1955) Dr. Mirt Z w i 11 e r : Poredni paur Andrej Šuestar-Drabosnjak Ob 130-letnici njegove smrti Vse premalo poznamo koroški Slovenci našega Andreja Šuestarja-Drabos-njaka, čeprav je njegovo literarno delo našlo znamenite raziskovalce in ocenjevalce kot Frana Kidriča, Ivana Grafenauerja, Franca Kotnika in Frana Ramovša, in sta ga nam približala v drami Jaka Spicar ter Niko Kuret in v pripovedi Prežihov Voranc. Še bolj pa je znanje o njem enostransko. Po krivici ga prištevamo nekako svetopisemskim prevajalcem, čeprav je pomen njegovega ustvarjanja večji prav v povsem drugi smeri. Že to bi moralo biti dovolj, da bi se lotil podrobne raziskave njegovega življenja .posebno nepoznane usode njegovih zadnjih let in njegove smrti, nanovo z vso ljubeznijo in skrbnostjo raziskovalec. To bi naš bukovnik v resnici zaslužil. Takšno delo je posebno važno, dokler še živi izročilo njegovih okornih kmečkih rajmov na sončnih obronkih njegove nekdanje domačije v neposredni bližini plehkih tujih popevk, ki udarjajo iz tujskoprometne Vrbe proti Drabosnjam . . . Te vrstice niso in nočejo biti odkritje. Popraviti hočejo samo enostransko sliko, ki jo imamo doslej o Andreju Drabosnjaku, našem pesniku-kmetu, ki je že pisal in širil ,,svovenjo“ besedo med ljudstvom, ko je duhovna in svetna gospoda pri nas še sramežljivo zanemarjala jezik podložne raje. Res je, da predstavljajo prevodi in prepesnitve duhovnih iger iz nemških vzorov v slovenski jezik okoliša njegove domačije levji del njegove literarne dejavnosti. Tudi brez dvoma drži, da bi bili čudaškega kmeta iz Drabosenj njegovi sosedje in njihovi potomci zdavnaj pozabili — kakor mnogo drugih ljudskih pevcev in pripovednikov — ko ne bi bilo zapisano njegovo ime pod igrokaze, ki so se ponavljali iz roda v rod na Kostanjah in v bližnji okolici, predvsem „Pasion, tu je Popisvanie od terpleinia Jezusa Kristusa inu njegove shalostne matere Marie device" iz leta 1811 ter ,,Komedijo od celiga grenkiga terplenja in o smerti Jezusa Kristusa, našiga lubiga gospoda", ki je nastala leta 1818. Tako pa so rajmi iz teh dveh duhovnih ljudskih iger še dandanes živa lastnina v številnih družinah na Kostanjah, v Jezercah, v Dvoru, na Strmcu, v Lipi, v Domačalah in Sko-čidolu. Izročilo pozna in našteva celo vse znamenitejše nosilce raznih vlog. Deloma so jih dedovali sinovi in hčere po starših prav tako, kakor so za njimi podedovali svoje domove. Manj poznani so že nadaljnji Drabosnjakovi prevodi duhovnih iger, tako božična o pastircih in treh kraljih, o bogatemu zapravljivcu, o Amanu in Esteri, o egiptovskem Jožefu in o izgubljenem sinu, čeprav jih je ljudstvo tudi igralo. Skoroda docela nepoznan pa nam je Andrej Šuestar-Drabosnjak prav po svojih izvirnih delih; prav v njih pa je bolje osvetljena njegova oseba in usoda, po njih šele razumemo njegovo lastno izpoved o „porednosti“. Rojen 1768, je Andrej Šuestar zagospodaril mali kmetiji na Z vrhnjih Dra-bosnjah štev. 22, ki je spadala prvotno v kostanjsko, v njegovem času pod Strmško župnijo. Po značaju je bil šaljivec in veseljak in ga rad pokušal. Bil je mož srednje postave in se ni v ničemer vidno razlikoval od svojih sosedov. Leta 1793 se je oženil, a delo in dom često prepuščal ženi, sam pa je rajši hodil po soseščini in slikal panje, popravljal ure, po tabernah koval rajme in popevke in pomagal sosedom z nasveti ter dekletom s prerokbami. Pravijo, da je imel številno družino. Kako je prišel do knjig, ni dognano. Znano pa je, da je bral mnogo, kolikor je le imel dostopa do knjig. To v tedanjih Drabosnjah gotovo ni bilo preveč enostavno. Izposojal si je celo iz oddaljenega ziljskega Podkloštra protestantovske slovenske tiske, kar vsekakor dokazuje za kmeta izredno duhovno razgibanost in zanimanje. Mogoče je, da ga je imel za svoje razmere in v okolici, v kateri mu je bilo sojeno živeti, vse preveč: prevzelo ga je, da je pri oranju bral knjige in vsepovsod! zapisoval svoje rajme, posestvo pa mu je propadalo, pozneje ga je sploh moral izročiti v druge roke. Ob razmišljanju pa se je sprl s socialnimi in moralnimi razmerami, ki so mu gospodovale. Oddaljeno gospodo je malo poznal, tembolj pa se je uprl duhovni, ki ji očita pohlepnost posvetnega blaga, jo dolži pijančevanja in nemoralnega življenja, kmet pa je prepuščen svoji bedi in usodi. Zelo verjetno je, da mu tiskarne teh izpovedi niso hotele javno natisniti. 4 Koledar Tako je dal Drabosnjak svoje kritične rajme na svetlo ilegalno, po izročilu celo v lastni skriti tiskarni. Njegov „Svovenji OBACe" naj bi bil njegovim kmečkim rojakom nekakšno kritično napotilo, v katerem izpoveduje svoje gledanje na tri stanove: kmeta, svetno gospodo in duhovščino. Časovno verjetno v isto dobo spada tudi natisk petdelne brošure brez skupnega naslova, ki pravtako v uporni misli in besedi zbada razmere ter se posmehuje usodi, v katero je pesnik padel: V teh delih je Andrej Šuestar, že propadli Drabosnjak, poredni pivec-pevec, sit očitkov žene, prepričan o pokvarjenosti svoje okolice, poznan z guljufijami birtov in mlinarjev, brez vere, da bi pomagale „Žavbe“, ki so mu jih dotlej priporočali! Gotovo se je prav zaradi tega še bolj udajal pitju in pohajkovanju po tabernah, o katerih pravi, da „Taberne so an dober žvahten krej, Tam dobimo bratrov vsolej kej!“ Kaj čudo, da je Drabosnjak po izdaji teh svojih zadnjih del padel v sum širjenja nepokorščine ..predpostavljeni gosposki", da so ga dolžili pohujšanja in da je začela za njim in njegovim početjem stikati oblast. Po izročilu so mu okoli leta Originalni tisk iz Drabosnjakove tiskarne 1820 na domu v Zgornjih Jezercah, kamor se je bil preselil iz Drabosenj, napravili hišno preiskavo, našli njegovo skrito tiskarno ter zaplenili vse knjige in spise. Poslani biriči so odpeljali poln gnojni koš njegovega zadnjega bogastva proti Celovcu, kjer so vse knjige in spise uničili. Pred gostilno v Dvoru, kjer so biriči na poti popivali, pa je bila raz voz ukradena brošura, ki nam je ohranila v svojih petih delih izvirno podobo Drabosnjaka. Iz roda v rod so jo skrbno hranili pri p. d. Bibiču na Dvoru. Andrej Šuestar je bil na podlagi svojih spisov obdolžen hujskanja proti gosposki ter v Celovcu obsojen in kaznovan. Strogo mu je bilo prepovedano kakršno- koli pisanje in tiskanje. Zaplenili in vzeli so mu tudi še zadnje imetje. Telesno in duševno ubit se je na stara leta zatekel k svoji hčerki v Strmško župnijo in tam med leti 1820 do 1825 umrl. Pokopan je baje na Domačalah ali pri podružni cerkvici, še do danes pa ni dognan točni dan in kraj njegove smrti in njegov grob. Vsekakor počiva Andrej Šuestar iz Drabosenj že najmanj 130 let v domači slovenski zemlji, ki jo je oral v dvojnem pomenu: kot kmet in pesnik. Njegova skrita tiskarna ni spremenjena v muzej, kakor je to slučaj pri gosposkih narodih; Odlikovani prosvetaši SPD „Zvezda“ v Hodišah preveč so jo razbili biriči, da še od bajte ni kaj ostalo. Brez sledu naj bi izginil v lesovih, odkoder je prišel. Tako bi bil oproščen celovški izdajatelj njegovega „Pasijona“, ki ne ve povedati, ali se je ohranil kje kak tiskan izvod Drabosnja-kove slovenske priredbe ... Ali pregloboko je zaoral Drabosnjak svoje brazde, da bi kdo še mogel iztrebiti zasevek. Resda, zginil je brez sijaja, a svoje je povedal in to v „svovenjem“ jeziku svojega ljudstva, nič drugače, pa če se je tudi še v tem zameril gospodi in ostal „poreden paur v Koratane!“ Iz sledečih rajmov in stavkov ga spoznajmo takega, kakršen je bil, neopiljen, brez lišpa, naš samorastni kmet — poet. ENA LEPA ŽELU NOVA LATANIA OD TAH HUD AH SHIEN? Predgovor. Katiere so svojam moshiem svo superne noi niedek, inu nasramne noi faush inu nasbaste noi sanikeme inu shlekraesh noi sapravlive: inu is ano besiedo zale Sovseshzheni. . hpohushenje. To Latanijo jest satu zue diem k’ otrozi prei kei lieberna samerkajo, koker 4° Koledar kei pridna, inu satadela tudei dabojo otrozi skues tu lieberno branje, bol vaesht k’ branje dobili? Da bojo potlei skues duhoune bukve raishi kei poiskali, karbimovo nie od grieha nasai dershati, inu k’ brumnosti na pelati inu sposhtano shieveti, uresnizi noi upravizi prad buegam noi prad usiemi ludmi. Inu tudei satu sze kier bojo otrozi to latanijo vezli barti brali se bojo nieh hudobne matere sramavale noi varuale tazhah falarjov kateri so vtei Latanie sapapadani. Kir bojo nieh brumni moshi noi usi ukupa an velik smieh noi shpot shniemi imeli bota videli boda velko shien dabodo modreishi gratale. L A T A N I A . Vi hude shane poshusheita, Ti od usah krajou hud veter, Vi hude shane kna pohusheita, Ti divje murije, Vi hude shane se pobvesheita. Ti stekli paes, Vi hude shane se spreobernite, Ti obsontar hudizhou, Ti nauridni predigar. Ti kamra sa shaze te galufije, Ti rogament tah bouh. Ti skushani nazhisti stov, Ti shaz-shlaht besedi, Ti svedeini zeug, Ti nasrezha zale hishe, Ti mieh usa napokoja, d v Ti nagnuesna rana, Ti hudo šele tah sedem bratrov, ■"5 Ti fovshnuest zale sovseshzhene, Ti kragno shaleso tvoiga mosha, jj Ti shniegov use jese. Ti shvert tvoiga mosha, "n 5 Ti naumna sverina, Ti quank tvoiga mosha, nd Ti moshovna merdraraeza. Ti smertna diela tvoiga mosha, o Ti svinshzhi shpel. ,Katoliškega izobraževalnega društva — Žel. Kapla" v „Izobraževalno društvo Ž a r j a“), ampak je skrbel tudi za hišno knjižnico, kateri je posvečal mnogo Iju- Spomenik v čast francoskih žrtev, ki so jih nacisti zažgali pod Ljubeljem bežni in spoštovanja. Kahova družina je bila tudi politično zrela ter nacionalno in razredno zavedna. Takšna, kakršna je bila, se je v celoti vključila v Narodnoosvobodilno borbo in je prav pri tej hiši bil ustanovni sestanek 1. krajevnega odbora Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ta odbor se je uveljavil s svojim aktivnim delom predvsem na področju mobilizacije, zbiral pa je tudi zanesljive podatke o sovražnih akcijah, skrbel za sanitetni in tehnični material ter mobiliziral široke plasti prebivalstva, da so prehranjevali naraščajoče partizanske vojaške in politične edinice. Predsednica tega odbora je bila prav Katarina, Kahova mati, ki ni štedila moči in časa za utrditev partizanstva. Ko drugi še niso doumeli, da je mogoče premagati navidezno nepremagljivega nemškega okupatorja, je Katarina s svojo družino vred bila globoko prepričana, da je v našem ljudstvu skrita moč, silnejša od politike nacizma. Ta je hotel z ognjem in mečem ohraniti načela izkoriščanja človeka po človeku in zatiranja naroda po narodu, naše pošteno ljudstvo pa je ljubilo življenje in je bilo v tej ljubezni silnejše od vseh Hitlerjevih divizij. Predsednica Kahova mati pa je tudi takoj doumela, da je treba organiziranega odpora, da je treba poguma. Tega je vlivala v vedno širše kroge svojih prijateljev in znancev. Katarina je takoj, ko je dobila zvezo s partizani in političnimi delavci Osvobodilne fronte, (to pa je bilo že rano spomladi 1943) sedla k mizi in napisala svojemu najmlajšemu sinu pismo v slovenskem jeziku, čeprav je takrat veljalo načelo „Der Karntner spricht deutsch", in „Die Sprache ist Ausdruck deiner Gesinnung" — ter ga nujno povabila domov, ker da mu ima nekaj važnega povedati. Mihi, ki je služil takrat v nemški vojski, je sledil klicu matere takoj, ko se mu je nudila priložnost. Mati mu je nesla civilno obleko v Celovec, kamor je smel šele julija 1943 na nedeljski dopust. Čez Dravo takrat že ni smel noben dopustnik, Mihi pa je prispel v Remšenik po skrivnih potih. Pustil je nemško uniforme v Celovcu, kajti doma ga je čakala partizanska. Oblekel jo je že 18. julija 1943. Krajevni odbor OF s predsednico Katarino, partizansko Marjano, je živahno delal do 10. oktobra 1943. Pri Kahu je bilo partizansko ime „Pri Masovniku". Razumljivo je, da ta Masovnikova aktivnost ni ostala samo v mejah zaželjenega kroga prebivalstva, ampak so tudi sovražniki občutili, da se jim prav iz tega dela slovenske zemlje koplje jama. Morda slučajno, lahko pa tudi da so izvolili deseti oktober kot tradicionalni datum za uničevanje slovenskega življa na Koroškem, vsekakor so ta dan prišli policisti aretirat Kahove. Katarina je policijo še zadnji trenutek opazila in se ji umaknila, medtem ko so očeta Jurija, njegova brata Hanzija in Katarinino sestro Nani aretirali in odgnali za vedno. Istočasno so odpeljali geštapovci tudi celo družino najbližjega soseda Pavelna, z Micko, drugo sestro Kahove gospodinje, vred. Od desetega oktobra naprej je bila torej tudi mati v partizanih, ostali aretirani in hiša izpraznjena. Prazna je ostala vse do decembra 1947, ko se je vrnil Miha, najmlajši, edino preživeli. Sin Karel je prispel v partizane januarja 1944 in dobil partizansko ime Vero. Marjana in France, s partizanskim imenom Miha, in Vero so bili borci Kahove domačije in dva od teh sta poškropila našo zemljo s svojo srčno krvjo. Danes je na Kahovem novo življenje, skromno a trdno. Partizan Mihi-France je gospodar in žena mu je Katarina roj. Pristovnik, hči Ignacija Pristovnika, ki so ga tudi uničili fašisti v Dachauu. Pomaga jim osemnajstletna Romana, partizanska sirota, kajti v partizanih ji je padel oče, Fric Urh iz Plaznice, v koncentracijskem taborišču pa umrla mati Ana Roter. Vseh pet sester sedanje gospodinje na Kahovem so gestapovci vlačili po zaporih in taboriščih. Tudi brata, ki je danes pri njej na posestvu, so Nemci zaprli, sestra Klari pa je bila partizanka. Gestapo pa tudi ni prizanesel njeni materi Mariji. Morala je okusiti krutost Tretjega rajha v zaporu. Tako žive in delajo danes na Kahovem ljudje, ki so po vrsti žrtvovali mnogo Za uničenje fašizma. Na čelu te družine pa je Miha Sluga, oče in gospodar, odlikovan z Zaslugo za narod III. stopnje in osemdesetodstoten invalid. Blaž Singer: Dve leti kmetijska šola Podravlje Prva polovica dvajsetega stoletja ni prinesla človeštvu samo mnogo gorja. Prinesla mu je predvsem ogromno izumov in iznajdb ter obogatila njegov ustvar-jalni polet z neštetimi znanstvenimi dognanji. Rurni razvoj znanosti in tehnike zahteva od slehernega zemljana, da se neprenehoma uči, primerja ter si prisvaja njune pridobitve. Zanemarjenje in podcenjevanje učenja, primerjanja in prisva- jan j a pridobitev znanosti in tehnike se kruto maščuje. Človek prične zaostajati, donosnost njegovega dela prične padati, je manjša od splošnega povprečja, izdatki pa mu naraščajo. Z njimi se večajo dolgovi in kmalu se zgodi, da nekoč imoviti človek osiroti in da mora iti s trebuhom za kruhom. Kmečki človek menda zadnji dojema resnost takega razvoja. Vedno spet naletimo — ne samo pri nas, temveč tudi v širnem svetu — na primere, ko pričenjajo mladi gospodarji kmetovati brez strokovne in poklicne izobrazbe in se spuščajo v vrtinec časa nepripravljeni in neokretni. Dolga leta je tudi državna uprava podcenjevala in zanemarjala potrebo poklicne izobrazbe in šolanja kmečkega naraščaja. Šele ko je prišlo kmetijstvo v stisko, ko se je ta pričela večati in ko je morala družba odstopati čedalje več svojih proizvodnih vrednosti za sanacijo oziroma životarjenje kmetijstva, je prodrlo v svetu spoznanje, da je treba problem kmetijstva prijeti pri korenini in omogočiti kmečkemu človeku, da se bo poklicno izobrazil in seznanil s pridobitvami znanosti in tehnike. Borba za slovensko kmetijsko šolo Slovenci smo to potrebo že zgodaj spoznali. Prva slovenska kmetijska šola je pričela delovati že pred 70 leti na Slapu pri Vipavi. Pozneje so jo prenesli na Grm pri Novem mestu. To šolo in druge, ki so ji sledile, je obiskovalo tudi mnogo fantov in deklet s Koroškega. Okoliščine po prvi svetovni vojni so začasnno tudi na tem področju prekinile vezi s slovenskimi izobraževalnimi centri, ki so bili v Jugoslaviji. Nemške kmetijske šole na Koroškem pa potrebam naših kmetov in kmečke mladine niso ustrezale. Porodila se je zahteva po slovenski kmetijski šoli na Koroškem. Ta zahteva je postala čedalje glasnejša. Izražala se je predvsem v dejstvu, da je šlo med obema vojnama iz leta v leto večje število koroških fantov v kmetijske šole v Slovenijo. Zahtevi, da ustanovi na Koroškem slovensko kmetijsko šolo, prva republika ni zadostila. Nasprotno. Primeri pritiska na slovenskega kmeta, gospodarskega zapostavljanja in zanemarjanja kmetijstva na Zilji, v Rožu, Podjuni in na Gurah so se čedalje bolj vrstili. Svoj višek so našli v nacističnem ropu slovenskega zadružnega premoženja in nad 300 slovenskih kmetij ter v razpustitvi za tiste čase zelo plodnih slovenskih kmečkih, zadružnih in prosvetnih organizacij. Žilavost in uporni duh, ki sta v zgodovini vedno odlikovala slovenskega človeka, sta premagala podivjani nemški šovinizem. Na ruševinah, v trdem delu ter neprenehnem boju za svoje pravice se je naš kmečki človek lotil z nezmanjšano žilavost j o obnove nekdanjih postojank ter se začel z vsemi silami boriti proti zapostavljanju in zaostalosti, za svoj obči napredek. Bolj kot kdaj prej je uvidel potrebo po slovenski kmetijski šoli. Združen v Slovenski kmečki zvezi je že S. aprila 1947 zahteval ustanovitev javne slovenske kmetijske šole na Koroškem. Spričo razumevanja, ki so ga kazali merodajni činitelji na Koroškem za izobraževanje kmečke mladine in za ustanavljanje primernih kmetijskih učilišč, bi bilo pričakovati, da bo tej zahtevi v kratkem zadoščeno. V nobeni zvezni deželi J Avstrije po drugi svetovni vojni ni ustanovila javna roka toliko izobraževališč za kmečko mladino kakor na Koroškem. Danes ima Koroška za okroglo 30.000 kmetov 7 kmetijskih, 4 kmetijsko gospodarske, 1 mlekarsko, 1 gozdarsko in 1 višjo kmetijsko gospodinjsko šolo, skupno torej 14 kmetijskih učilišč. Vse to so javne sole. Štajerska pa ima za okroglo 79.600 kmetov le 12 učilišč, Salzburg za ca. 14.600 kmetov komaj 4 učilišča. Prezident koroške kmetijske zbornice je že leta 1951 naglasil, da na Koroškem nočejo ostati samo pri doseženem, temveč graditi naprej, da bo čimprej dosežen zastavljeni cilj: popolna kmetijsko poklicna izobrazba. Spričo take skrbi za kmetijsko šolstvo na Koroškem bi bilo res upravičeno Pričakovati, da bo tudi slovenska kmečka mladina na to zahtevo dobila takoj slovensko kmetijsko šolo. Zahteva po javni slovenski kmetijski šoli in borba zanjo sta nas poučili drugače. Spoznali smo, da tudi na tem področju prevladuje politika dveh mer: ena za nemške sodeželane, druga za koroške Slovence. Zahtevi Slovenske kmečke zveze doslej ni bilo zadoščeno, pa čeprav se je za dosego tega cilja borila vsa slovenska javnost na Koroškem. Nad 20 spomenic in pismenih vlog je samo Slovenska kmečka zveza predložila Kmetijski zbornici, deželni vladi, zveznemu ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo in zveznemu kanclerju. Štiri delegacije SKZ so na vseh pristojnih mestih govorile o potrebi slovenske kmetijske šole. Končno so se pridružile tej zahtevi vse slovenske organizacije na Koroškem. Najbolj prepričljivo pa je dokazalo potrebo po slovenski kmetijski šoli naše kmečko ljudstvo, je zahtevo Slovenske kmečke zveze podprlo z 2236 podpisi. Da kljub temu javna slovenska kmetijska šola ni bila ustanovljena, ne moremo iskati vzroka drugje, kakor v tem, da na merodajnih mestih še vedno prevladujejo sile, ki so Proti vsakemu prizadevanju za dosego enakopravnosti obeh narodov v deželi. Prvič v zgodovini Koroške slovenska kmetijska šola šest let brezuspešne borbe za javno slovensko kmetijsko šolo nam je po drugi starni z vso resnostjo predočilo, kakšne posledice lahko ima zadržanje merodajnih činiteljev do zahteve po tako potrebni ustanovi, kakor je za slovenske kmetije in kmečke ljudi kmetijska šola. Ta odnos do ustanovitve slovenske kmetijske šole je zgovoren dokaz za težnjo, ohraniti slovenskega kmečkega človeka neukega in ne-seznanjenega s sodobnimi zakonitostmi uspešnega kmetovanja. Posledica tega bi kilo naglo obubožanje slovenskih kmetov in izpodjedanje gospodarskih osnov Slovencev na Koroškem. Slovensko kmečko ljudstvo je sklepalo z Zvezo slovenskih zadrug in Slovensko kmečko zvezo iz tega spoznanja. Na skupni seji Zveze slovenskih zadrug in Slovenske kmečke zveze dne 6. marca 1953 je bilo sklenjeno, da vzame Slovenska kmečka zveza od Zveze slovenskih zadrug v zakup zadružno posestvo pg. Gvažar v Podravljah z namenom, da tam ustanovi in uredi svojo kmetijsko šolo. To posestvo so nacisti zaplenili. Lastnik ga je dobil šele po petletnem procesu. Sloven- ska kmečka zveza je prevzela Gvažerjevo posestvo 11. aprila 1953, njen Pokrajinski odbor pa je 14. maja ustanovil kmetijsko šolo ter določil njeno ureditev, učni načrt in učno osobje. S tem je bil položen temelj za prvo slovensko kmetijsko šolo v zgodovini koroških Slovencev. Na slavnosti, ki so ji prisostvovali številni udeleženci ter predstavniki slovenskega javnega življenja z vseh naših krajev, je dne 8. novembra 1953 kmetijska šola Podravlje odprla vrata in se predstavila z učiteljskim zborom, na čelu z agrarnim svetnikom Francetom Vernikom, in s svojimi prvimi gojenci. Ta dan je bil velik praznik slovenskega ljudstva; pomenil je izpolnitev desetletnih želja naših kmečkih ljudi, bil pa je tudi praznik zmage njihove žilavosti nad težavami in ovirami, katerih ni manjkalo do dneva otvoritve in tudi potem ne. Ustroj in učni načrt kmetijske šole Podravlje Kmetijska šola Podravlje vzgaja in uči kmečke fante, ki so dopolnili sedemnajsto leto starosti, v dveh zaporednih zimskih tečajih. Vsak tečaj prične s poukom v začetku novembra in konča konec marca naslednjega leta. Čez poletje ostanejo fantje lahko v praksi na šolski kmetiji. S tistimi pa, ki gredo čez poletje na svoje domače kmetije, vzdržuje šola zvezo z obiski, skupnimi poučnimi izleti, praktičnimi vajami in ogledi na šolskem posestvu. Za časa pouka na šoli stanujejo gojenci v internatu šole, kjer imajo polno oskrbo. Internat šole jim nudi celotno posteljnino in skrbi za redno pranje osebnega perila. Za šolanje in oskrbo v internatu prispevajo fantje mesečno največ 240 šilingov. Življenje v internatu teče po določenem redu. Gojenci vstanejo ob 6. zjutraj, nato se učijo od V2 7. do V2 8. ure. Ob V2 8. uri zajtrkujejo. Dopoldanski pouk traja od 8. do 12. ure, vmes pa je ob 10. uri daljši odmor, v katerem dobijo gojenci svoje dopoldansko mleko. Po kosilu se ob V22. uri prične praktični pouk, ki traja do 4. ure popoldan. V tem času so gojenci zaposleni: v hlevu s pripravo krme, s sestavljanjem krmnih obrokov in s snaženjem živine; v šolski delavnici s čiščenjem strojev in s popravilom orodja; v sadovnjaku s oskrbovanjem sadnega drevja; v gozdu s sekanjem drv ter z urejevanjem in vzgojo gozda; opravljajo pa seveda tudi dvoriščna dela ter dela na polju, v kolikor so ta mogoča. Po popoldanski malici se prične spet šolski pouk, ki traja do večerje ob V2 7. uri. Nato je učna ura, čitanje časopisov, vsakdanja nega telesa i. pd. Ob 10. uri zvečer morajo biti gojenci v postelji. V sobotah popoldne pomagajo fantje čistiti internat, dvorišče in hlev, čistijo svoje omare in obleke ter se kopajo. V kolikor ne gredo čez nedeljo domov, prebijejo sobotne večere v družabnih igrah, berejo, pišejo pisma in prepevajo. Nedeljo ima,o zjutraj in popoldne prosto, od 10.30 do 12. ure in od 19.30 do 20. ure pa se učijo. Vsako drugo nedeljo prirejajo učitelji skupne poučne izlete, da spoznajo fantje okolico Podravelj in kmetovanje po drugih krajih. Po končanem prvem tečaju dobijo gojenci prehodno spričevalo, ob zaključku drugega tečaja pa morajo opraviti izpit in dobijo zaključno spričevalo. Pouk na kmetijski šoli je prilagojen kmečkogospodarskim razmeram na Zilji, v Rožu, Podjuni in na Gurah. Glavna skrb pri pouku se posveča upravljanju kmetijskega obrata. Temu namenu služijo kot neposredni predmeti: kmetijsko gospodarstvo, kmetijsko računovodstvo, tehnika v kmetijstvu, osnove elektrotehnike, kmetijska zakonodaja in kmetijsko zadružništvo. Pa tudi v osnovnih predmetih, kakor računstvo, slovenščina in nemščina, se odvija pouk po potrebah, ki jih stavi zunanji svet na kmečkega gospodarja. Fantje se vadijo v javnem nastopu, v govoru in v tem, kako je treba diskutirati, v obeh jezikih; nadalje se vadijo v poslovanju z občino, okrajnim glavarstvom, sodnijo, finančnim uradom, zavarovalnicami, denarnimi zavodi in trgovskimi podjetji. Vsi ti predmeti predstavljajo takorekoč polovico pouka. S tem pa ne bodi rečeno, da kmetijska šola Podravlje zanemarja posredovanje znanja o kmetijstvu samem. Drugo polvico pouka zavzemajo poljedelstvo, živinoreja, gozdarstvo, sadjarstvo in vrtnarstvo ter živinozdravstvo. S teh področij imajo gojenci za osnovni pouk razen kmetije na razpolago še izredno lepo zbirko učil z episkopom za projiciranje slik na tablo, z mikroskopom, zbirko semen, gnojil, trav in rastlin ter malim šolskim laboratorijem. Vse te stvari pač gojencem zelo olajšajo učenje. Gojenci pa imajo tudi priložnost, da se splošno izobražujejo in se vadijo v prosvetnem delu. Spoznavajo zgodovino, učijo se zemljepisa, spoznavajo vzroke in preprečevanje glavnih bolezni ter se vadijo v petju in oderskih nastopih. Za verouk je šola v oktobru 1953 prosila župnika Ulbinga v Skočidolu. Ko je prošnjo sporočil škofijskemu ordinariatu v Celovec, mu je ta odgovoril, da si pridržuje imenovanje osebe za učitelja verouka. Doslej škofijski ordinariat učitelja za verouk še ni imenoval. Šolska kmetija Kmetijski šoli Podravlje je priključena kmetija, ki meri 22 ha kmetijsko obdelane zemlje. Ko je Slovenska kmečka zveza pomladi 1953 prevzela kmetijo, je bila ta izredno zanemarjena. Polje je bilo slabo obdelano, zemlja izčrpana in zapleveljena z najtrdovratnejšimi pleveli, živina pa zelo mršava. Manjkali pa so tudi najpotrebnejši stroji in orodje. Uprava šolske kmetije je morala najprej rešiti naslednja štiri vprašanja: 1. zboljšanje rodovitnosti zemlje, 2. uničenje plevela, 3. določitev gospodarske smeri kmetije, 4. mehanizacija dela na kmetiji. Kar se tiče zboljšanja rodovitnosti zemlje in uničenje plevela, je uprava lahko v praksi preskusila vsa tozadevna priporočila. Temeljita obdelava in obilo zalaganje zemlje s hlevskim gnojem, gnojili in apnom so poleg setve priznanih semen omogočili, da so se pridelki znatno dvignili. Tako se je po hektarju pri delalo v q: 1953 1954 1955 ozimna rž 11.25 12 niso sejali ozimna pšenica 8.64 21 niso sejali ječmen — 27 32 oves — 23 28 krompir 115.40 173 315 seno 47 64 75 Leta 1953 ječmena in ovsa zaradi poznega prevzema posestva ni bilo več mogoče sejati. Medtem ko so donosi na polju že na ustrezni višini, bo treba borbo proti plevelu, predvsem proti divji repici nadaljevati še nekaj let. S tem pa, da razpolaga kmetija z mrežno brano, vprežno škropilnico in razpršilnikom, ta borba ne predstavlja več kdo ve kakšnega delovnotehničnega in finančnega problema. Plevel ne more več dušiti rastlin v razvoju. Teže rešljivo je bilo vprašanje rentabilne gospodarske smeri, ki se naj je kmetija drži. Kmetija, ki je odvisna od tuje delovne sile in ki ne razpolaga z dobrimi plemenskimi živalmi niti ne z letnim prirastkom v gozdu, s svojimi dohodki izredno težko krije svoje izdatke. In prav ti trije momenti so pri določanju gospodarske smeri na šolski kmetiji doslej igrali veliko vlogo. Stroji sicer omogočajo zmanjšanje ročnega dela na minimum, vendar sodi šolska kmetija prav med tiste obrate, v katerih zmogljivosti strojev ni mogoče v dovoljni meri izkoristiti. Po drugi strani pa obstojajo v bližnji okolici le manjše kmetije, ki so že same zelo dobro mehanizirane ali pa se za oranje in košnjo poslužujejo strojne postaje Vern-berk. Spričo tega po prevzemu kmetije ni bilo misliti na kakšno strojno skupnost. Treba je bilo izbrati manjše zlo in nabaviti stroje, katerih zmogljivost ni v celoti izkoriščena. Drugo težavo, pomanjkanje dobre plemenske živine, doslej še ni bilo mogoče v celoti odpraviti. Prvi poskus so napravili z govejo živino. Na plemenskem sejmu v Lienzu v jeseni 1953 je kmetija kupila 4 plemenske telice. Z njimi so hoteli zboljšati govejo čredo. Čeprav so bile telice po poreklu med najboljšimi, niso zadovoljile v celoti. Ker vsi poskusi v teku poletja in jeseni, dvigniti molznost domačih krav, niso privedli do zaželjenega uspeha, je pregledal živinozdravnik vso živino na Tbc. Rezultat je bil porazen. Vso prevzeto živino je bilo treba spraviti iz hleva. Dokupili pa so 3 nadaljne krave in 1 tele. Od dokupljene živine je ostalo v teku leta 1955 v reji 6 krav, po katerih naj bi prišli čez nekaj let do 15 molznic, ki imajo na kmetiji svojo krmno osnovo. Medtem pa je uprava že v jeseni 1954 prešla na povečano rejo in pitanje prašičev. Iz lastne vzreje je odbrala 6 dobrih plemenic, h katerim je dokupila poleti 1955 v Št. Vidu še nadaljne 3 plemenice in merjasca. S tem in pa s pre-* hodom na večje površine krompirja, sladkorne pese in ječmena so dani prvi pogoji, da bo kmetija letno lahko opitala 150 prašičev. Podravlje danes Ker pa moderno pitanje takega števila prašičev ene osebe ne zaposli v celoti, po drugi strani pa le zahteva strokovno kvalificiranega človeka, ki drugega dela običajno noče vršiti, se je porodila misel, da bi pridobili še nekaj zemljišč, ki bi omogočili tak pridelek krme, da bi opitali 200 prašičev. Ta misel je bila toliko bolj mikavna, ker bi bil s tem tudi strojni park kmetije racionalneje izkoriščen in bi nadalje razbremenili stroške dela na kg pridelka. Ta misel je sedaj blizu uresničitve. S tem je določena tudi gospodarska smer kmetije, ki obeta kriti tekoče izdatke kmetije in amortizacijo strojev. ' Razen te svoje glavne smeri se kmetija za šolske potrebe bavi še s sadjarstvom, ker je poleg starega sadovnjaka urejen še sodoben gospodarski nasad in vzorčen nasad s sortami koroškega sadnega izbora. Nadalje se kmetija bavi še s proizvodnjo jajc in s pitanjem mladih petelinov ter s poljskim vrtnarstvom. Ob pričetku tretjega šolskega leta lahko trdimo, da je tudi kmetija sodobno urejena. Učiteljskemu zboru je dalo urejevanje bogate izkušnje, gojenci pa imajo priložnost, da primerjajo njeno ureditev z domačim posestvom in da prav na primerih šolske kmetije spoznavajo sodobno ekonomiko kmetijstva. Šola v novih prostorih Kakor ureditev kmetije tako tudi šolsko poslopje prvo leto ni odgovarjalo potrebam šole. Šolsko poslopje je bilo spravljeno sicer v obširni stavbi, ki je služila svoj čas gostinskim namenom, ki pa za urejen šolski in internatski obrat ni- kako ni odgovarjala. Zato sta leta 1954 Zveza slovenskih zadrug in Slovenska kmečka zveza adaptirali šolsko poslopje ob izdatni podpori našega ljudstva. Poslopje je bilo v teku leta 1954 povečano za eno tretjino ter tudi v svoji notranjosti preurejeno. Pri teh prizadevanjih so avstrijske oblasti odklonile vse prošnje za podporo. Ministrstvo za trgovino in obnovo je šlo celo tako daleč, da je prepovedalo uvoz opeke, cementa in strešnega eternita, ki ga je v ta namen šoli darovala Glavna zadružna zveza Slovenije. Kljub temu se je lani pouk na šoli že pričel v novourejenih šolskih prostorih. V teku letošnjega poletja pa je dobilo šolsko poslopje svoje dokončno lice. Z letošnjim šolskim letom je kmetijska šola končno postala to, kar smo hoteli, da bo: našim kmečkim fantom prijetno, udobno in zdravo bivališče. V pritličju poslopja sta prostorna kuhinja, jedilnica, nadalje gospodinjske shrambe in kurilnica za centralno kurjavo. V prvem nadstropju je 8 spalnic, umivalnica in kopalnica, v drugem nadstropju so učilnica in ostali prostori šole. Celotno poslopje pa greje centralna kurjava. Razen nekaj postelj je vsa šolska internatska oprema nova. Medtem je v letošnji pomladi zapustilo podraveljsko kmetijsko šolo prvih 10 absolventov. Čeprav niso uživali takega udobja, kakor ga bodo bodoči absolventi, in čeprav so pri njih prišli učitelji takorekoč šele do prvih pedagoških izkušenj, so ti absolventi pri izpitih in pri zaključni prireditvi pokazali, da so na tej novi šoli prejeli na pot v življenje to, česar so bili potrebni in kar jim bo v življenju koristilo. Dve leti kmetijske šole pa je tudi pokazalo, da so Podravlje srčna zadeva našega ljudstva. Le-to prihaja iz vseh krajev, zlasti poleti, na obisk; na stotine ljudi je prišlo k letošnji zaključni prireditvi, ki so jo pripravili prvi absolventi. S to zaključno prireditvijo je šola doživela tudi prvi javni obisk s strani deželne vlade. Zastopnik deželnega glavarja NVedeniga, g. deželni poslanec Ebner, ki je prisostvoval tej prireditvi, se je prepričal o smotrnosti in strokovni višini šole. V svojem pozdravnem nagovoru je naglasil, da smo koroški slovenski kmetje isti davkoplačevalci kakor nemški in da ima zato kmetijska šola Podravlje iste pravice do javnih dotacij in podpor s strani deželne vlade kakor druge kmetijske šole v deželi. Pričakujemo, da bo temu priznanju v kratkem sledilo dejansko priznanje, ko bomo lahko zapisali, da je podraveljska šola deležna istih podpor in iste skrbi s strani deželnih in zveznih oblasti, kakor jih je deležnih 14 obstoječih kmetijskih učnih zavodov na Koroškem. Kjer ljude dan na dan vidijo le eno in isto reč, eno in isto reč čujejo in počenjajo, samo z najbližjo soseščino občujejo, mora nujno slediti omejenost. JAHN M P: Simon Rudmoš Kakor ima Rož v Gregorju Somerju moža, ki uživa upravičen sloves vzornega slovenskega vzgojnika, tako ima tudi Podjuna svoje šolnike, med njimi vzornega učitelja Janeza Hofbaverja v Dobrli vasi, šolskega nadzornika dr. Simona Ladinika iz Goselne vasi in Simona Rudmaša. Ce je deloval Ladinik pred sto leti pri takratnem gubernerju v Ljubljani in je zato v svoji ožji domovini le površno znan, je deloval Simon Rudmaš vsaj zadnja leta svojega šolnikovanja v svoji ožji domovini. Rodil se je 21. oktobra 1795 pri Rudmašu v St. Primožu. Po svojem posvečenju 1821 se je že poleg dušnega pastirstva posvetil šoli. Tako je ustanovil pri starem voglu zasilno šolo in nastavil Jurija Hobla, p. d. Rojaka kot učitelja. Pozneje je prepustil od rodne hiše potrebni prostor za zidanje šole in daroval v ta namen 1500 goldinarjev. Od 1827 do 1839 je bil nadzornik normalnih šol v Celju, od. 1839 do 1851 pa v Trstu, kjer je izdajal „Jadranskega Slavjana". 1851 je pisal kot nadzornik normalnih šol v Celovcu. Rudmaš je bil velik prijatelj šole. Podpiral je pripravnike in učitelje in ustanavljal šole, kjer je le mogel. Po svojem prihodu v Celovec je uvedel pokrajinske učiteljske sestanke. Tak sestanek se je vršil 1852 v Dobrli vasi. Tedaj je razvil učitelj Hofbaver, kakor poroča Ante Beg v koroškem šolstvu, slovenski vzgojni program, ki bi delal še današnji dobi čast. Sploh so uživale šole v Rudmaševi dobi tja do uvedbe znanih Utrakvističnih šol velik ugled. Otroci so se priučili materinega jezika, a sprejeli So tudi podlago za priučen je nemčine. Dobrolški otroci s odšli v počitnicah v Kotarče (Guttaring), da so tam izpopolnjevali svoje znanje v nemščini. V zameno so prihajali otroci iz Kotarč v Dobrlo vas in se učili slovenščine. Danes se priučijo naši otroci v šoli dozdevno dovolj nemščine. Vprašanje je samo, če je res potrebno, da se dogaja to izključno na škodo srčne izobrazbe. Ali je res samo za-radi znanja nemščine potrebno, da zapuščajo naši otroci šolo in nudijo celo na desnem dravskemu bregu sramotne primere, ko ne znajo niti ene slovenske pesmice?! Doživljamo primere, ko šoli odrasli otroci z nekim naivnim, če ne neum-uim ponosom zatrjujejo, da ne znajo slovensko čitati. Rudmaš je spisal ne-kaj vzgojeslovnih stvari, kakor kratko številoslovje „Beitrage zum Methoden-buche“ in potovanje v Krajelingo (v Švici). To potovanje ga je privedlo preko Bavarske, Leipziga, Prage in Dunaja spet v Celovec. Danes bi bilo umestno vzgo-jeslovno potovanje na Japonsko. Japonski alfabet šteje do štiri sto tisoč znakov. Četudi jih povprečni Japonec ne potrebuje in ne obvlada vseh, vendar se jih mora Piiučiti na tisoče. Kljub temu se učijo Japonci še angleščine, ki je predvsem na daljnem vzhodu posredovalni, svetovni jezik. Pri tem pa še nikoli ni bilo slišati, da bi Japonec ne bil dosti narodno vzgojen. Nasprotno? Ko je Rudmaš konec junija 1858 umrl, je zapisal ,.Slovenski glasnik" med drugim; „Naj sprejmejo vsi Slovani žalostno vest. . . , ki je bil steber slovenstva . . 7 Koledar 97 O marsikaterih šolskih razmerah za slovenske otroke bi morali danes zapisati: „Naj sprejmejo vsi Slovani žalostno vest, kako in kaj je v šolah za otroke koroških Slovencev kratkih deset let po Odredbi o dvojezičnem šolstvu." V nekem predalu —• tako med raznimi papirji — smo našli tudi to meditacijo na „zlate stare cajte“, ki jo je moral zložiti (tako vsaj sodimo po narečju) kak Podjunčan. Na žalost ne vemo za njegovo ime. Morda ga bo izdal, ko nam bo poslal še kako podobno stvar za naslednji Koledar. — Ured. ZLATI STARI CAJTI Dragi pavri in pa bajte, vzemite si mavo cajta pa poglejte tam na gmajni, kk so avžvali te rajni. S svovnicami smu si svetili, da bi sa s cepci ne pobili. Tuj s treskami za an trošt, smu tovkli za ta svadki mošt. Košte so bve zmirej povne pa živine nikdar bovne, da bi morav tirorct prit, da bi pumpov kravam z r. . . Za bruštk bili su igliči, tk za pvube kot dekliči. Zdaj pa ta šega je, da za bruštk je kufe. Krave k biku smo gonili, kk polet tk pozimi. Zdaj pa je ži toka sila, da ži tirorct bika spila. Tam na gmajni je biv adn, pa še tisti samo pavr biv. Popovni je mav šribov, dopovni pa kosiv. Ob dveh, tri j eh smo vstajoli. Cajtnge tuj nismo broli, ku su sa nam tk vgoli. Zdaj pa vsok mo radi jo, pa pošuša ta holadrijo. Kadar toča je prjuva in nam na pvuli vse posuva, taj močno smu zgunili, da bi lermo prepodili. Zdaj sa pa somu taj zguni, če sa Šiling pumuli. pa na gumno sa zagnoli. Zdaj se še le ob sedmih na pule gre, če moju kej srpe sklepane. Hvapci v hlevu su ležoli, pa sa nisu sramovoli. Zaj pa še za te burne toče pretrde su modroce. Kirhenštajra nismu meli, pa smo glih tk vero meli. Zdaj pa moraš pvačati, če hočeš malo vervati. Dohtarjev in notarjev, tistih ni tk vejko bvo. Zdaj pa tokeh le ne iši, saj su ži pr vsoki hiši. D r. Julij F e 1 a h e r : Šola in šolniki v Melvieah v dobi od leta 1789—187T'1 (Prispevek h krajevni zgodovini) Uvod Najzapadnejši del Slovenske Koroške je široka, slikovita Ziljska dolina. Obmejna slovenska občina na zapadu te doline je Brdo, ki meri 45.93 km2 in šteje po podatkih ljudskega štetja iz leta 1951 1409 stalnih prebivalcev. Občina leži na 2 uri hoda po dolgem in 1 uro hoda širokem grebenu, ki se razprostira sredi doline od vasi Loče proti zapadu do Limarč in od obrežja Preseškega jezera na severu, ki ga. domačini imenujejo tudi Pazerško jezero, do vasi Napole in Potoče na jugu. Občina, obsega 2 šolska okoliša in 2 župniji: Brdo in Melviče. Pod šolski okoliš Brdo, ki se sedaj krije z območjem župnije Brdo2) in ki je tako po ozemeljskem obsegu kakor po številu prebivalstva obsežnejši, spadajo naslednje vasi: Borovnica, Brdo, Dobrava, Gocinja (Ojstranka), Kozloz, Limarče, Lužje, Mele, Moste3), Planja, Potoče, Tožkova, Velika ves. Šolski okoliš Melviče, ki se krije z župnijo Melviče2), obsega vasi: Dule, Loče, Melviče, Napole, Pazerje, Rut in Pri Mlinarju pod goro. Splošni del Prve šole na Slovenskem, ki so jih ustanavljali odnosno so obstojale od poznega srednjega veka dalje, so bile samostanske, župnijske in mestne. Vendar te niso bile osnovne šole, ker so jih ustanavljali in vzdrževali samostani in kapiteljske cerkve, da so v njih vzgajali duhovniški naraščaj, v sredini XIII. stoletja pa so nastale mestne šole, namenjene izobrazbi plemičev in meščanov. Prave ljudske šole pri Slovencih so nastale v dobi reformacije, njih utemeljitelj pa je Primož Trubar, ki je leta 1551 napisal prvi slovenski abecednik. Te sole v mestih, trgih in tistih krajih, kjer so predikantje zamenjali župnike in so bili luteranci v večini, so bile protestantske. Tako je n. pr. obstojala protestantska šola v Zagoričah nad Podkloštrom, kjer so se do danes ohranili slovenski protestantje. Se danes nazivajo vaščani v Zagoričah hišo, v kateri je bila ta šola in v kateri danes stanuje protestantski cerkovnik — „šola“. Protireformacija pa je tudi na šolskem področju zatrla vpliv protestantizma. Z nastopom prosvetljenega absolutizma se je država pričela zanimati za šolstvo. Skrb za izboljšanje prosvete ji je narekovala skrb za povečano davčno 7* Koledar 99 zmogljivost prebivalstva. Do takrat so obstojale v mestih, trgih in nekaterih drugih krajih šole, ki so jih vodili učitelji; ti so bili predvsem cerkovniki in organisti (orgljari). Šole so vzdrževale mestne občine in župnije, obstojale pa so tudi še zasebne šole. Poučevali niso po enotnem učnem načrtu; pouk je bil časovno omejen in nereden. Šolski pouk so nadzirali škofijski ordinariati. Te šole so v splošnem imenovali nemške zaradi nemškega učnega jezika. Avstrijska vlada se je šele z „Občnim šolskim redom za nemške normalne, glavne in trivialne šole“, ki je izšel 6. decembra 17744), lotila ureditve šolskega vprašanja in formalno uvedla splošno šolsko obveznost od 6. do 12. leta. Pričeli so ustanavljati normalke v deželnih glavnih mestih, glavne šole v okrožnih, in trivi-alke (ljudske šole) v manjših mestih, trgih in sedežih župnij. Na slovenskem ozemlju so organizatorji šolstva imeli velike težave zaradi revščine prebivalstva, ki ni zmoglo stroškov, in zaradi nemškega učnega jezika, ki ga učenci niso razumeli. Zato je bil učni uspeh majhen.5) Ustanovitev šole v Melvičah Šola v Melvičah obstoja že 167 let. Njena ustanovitev je v neposredni zvezi z ustanovitvijo melviške župnije. Obe sta bili ustanovljeni v dobi prosvetljenega absolutizma cesarja Jožefa II. Pred tem so bile Melviče, Dule, Loče in Napole podružnice stare župnije Brdo, ki je spadala pod dekanat spodnja Ziljska dolina, okraj Beljak. Leta 1788 pa so bile navedene podružnice ločene od brške fare in je bila ustanovljena samostojna župnija Melviče. V farni kroniki brške fare je zabeleženo, da se je odcepitev Melvič in okoliških vasi od brške župnije in ustanovitev samostojne melviške župnije izvršila na podlagi napačnega opisa krajevnih razmer. V listini, v kateri se opisuje obravnava odcepitve, je kot glavni razlog za to navedeno, da so Melviče in okoliške vasi po reki Zilji ločene od Brda. V resnici pa se nahaja edinole vas Napole, ki šteje komaj 6 hišnih posestnikov, na drugi strani, t. j. južni strani Zilje, ki je sedaj ločena po Zilji prav tako od Melvič kakor od Brda. Napole bi torej mogle biti priključene sosednji bližnji fari Blače, ostale vasi pa bi prav lahko ostale pod župnijo Brdo, ker niti ovire v naravi — ne gora in ne voda —• niti daljava niso utemeljevale odcepitve. Tako poročilo farne, kronike brške fare. Delitev brške župnije, ki je obstojala že v dobi pred letom 1288, pa je bila neposreden vzrok za ustanovitev melviške trivialne (ljudske) šole. Ker je bil prvi župnik melviške fare Franc Engler, ki je bil v Melvičah od 23. III. 1788 do 22. III. 1790, obenem administrator dekanije spodnje Ziljske doline, je na sedežu župnije organiziral trivialno (ljudsko) šolo. Šolski pouk se je začel leta 1789. V mogočnem enonadstropnem poslopju nad vasjo sta bili 110 let šola in župnišče pod eno streho, tako da je bilo že na zunaj vidno, da je bila tedaj šola popolnoma pod. cerkvenim vplivom; zgradba sama pa je bila do zgraditve posebnega šol- skega poslopja leta 1899 deloma last šolske občine Melviče, v večjem delu pa cerkvena last. V melviški šolski kroniki je skromen podatek, da so postavili temeljni kamen za zidanje šole že leta 1786 in da je gradnja trajala dve leti, nato se je verjetno pričel pouk. Bolj zanesljive podatke pa ima farna kronika melviške župnije. Po poročilu župnega upravitelja Franca Englerja so začeli zidati poslopje 4. aprila 1788 in dovršili glavna dela na stavbi še isto leto, tako da se je Engler, ki je tedaj dovršil ravno 40. leto starosti, mogel 25. novembra 1788 vseliti. Ostala dela so dokončali v teku leta 1789. Gradbena dela je izvršil zidarski mojster Andrej Grveder iz Naborjeta v Kanalski dolini, tesarska pa Krištof Tei-nacher iz Dul. Član stavbenega odbora je bil tudi neki Josef Rader kot pooblaščenec šolskega in cerkvenega patrona grofa Kiihnburga, ki je pristal, da se je uporabil del cekvenega denarja melviške fare in njenih podružnic za zidanje poslopja. Farani so „z rokami in konji robotali“ in tudi vaščani iz vasi Pazerje so se vključili v „robotaše“, toda le s pogojem, da ostanejo pod svojo staro župnijo brdo in da ne bodo priključeni novoustanovljeni župniji Melviče, medtem ko so 2a šolsko stavbo bili dolžni „robotati“, ker je vas Pazerje spadala pod okoliš melviške šole. V isti stavbi nameščena šola in župnišče sta imela vsaka svoj vhod, v pritličju poslopja so se nahajali: šolska učna soba, stanovanjski prostori učitelja, obstoječi iz večje in manjše sobe in črne kuhinje; ta pritlični del je bil šolska last. Prostori v I. nadstropju, obstoječi iz 4 sob in kuhinje ter kleti v pritličju, so tvorili župnišče in so bili cerkvena last. To solastništvo je ostalo do leta 1899, ko je bila dograjena nova šola in je oni del stavbe, ki je bil do tedaj last šolske občine, kupila cerkvena uprava. Šola je bila enorazredna, pouk se je vršil do leta 1869/70 celodnevno v eni sami učilnici, pozneje pa zaradi naraslega števila otrok poldnevno. Poučeval je samo en učitelj, učitelji pa so morali opravljati do leta 1869 poleg učiteljske službe še službo cerkovnika in organista; materialno so bili odvisni od župnika, nadzorstvo nad šolo pa je vršil vsakokratni dekan dekanije spodnja Ziljska dolina. Oprema v učni sobi je bila silno skromna. Po poročilu šolske kronike je obstojala iz polomljene šolske table, mize ter skoro neuporabnih šolskih klopi. Doba od 1789 — 1877 Podatki o učiteljih, njih plačah in o številu šolskih otrok iz dobe 1789 do 1877 so zelo skromni. Šolski upravitelj Anton Kovačič je beležil 25. aprila 1877 v šolski kroniki, da so pred njim poučevali sledeči učitelji: Jože Popotnik (po mojem mnenju verjetno od otvoritve šole in še v začetku 19. stoletja), za njim Jože Oberehsl, nato Peter Abruč, ki ga je leta 1840 nasledil Janez Dermuc (Dermouc, Dermouz, Dermutz), ki je poučeval v Melvičah do leta 1861, za njim Janez Aigner in nato od 1. februarja 1866 do 1. maja 1877 Anton Kovačič. Po podatkih burne kronike v Melvičah iz leta 1847 je učitelj Dermuc prejemal letno 136 gol- dinarjev in je število šoloobveznih otrok znašalo 60—70. Koliko od tega zneska je prejemal kot učitelj, koliko pa kot cerkovnik in organist, ni navedeno. Ker izkazujejo podatki o številu otrok iz poznejše dobe 98—102 otroka, moramo smatrati, da je 60—70 otrok leta 1847 dejansko šolo obiskalo, da pa je število šoloobveznih otrok bilo najmanj za Vs večje, a ta tretjina ni prihajala v šolo. Učiteljska plača učitelja Janeza Šumija6) na Brdu je znašala v dobi pred letom 1865 90 goldinarjev. Šele leta 1865 so učiteljske plače znatno povišali. Od tedaj dalje je učitelj v Melvičah prejemal letno 210 goldinarjev in sicer je prispevala šolska občina. 157 gold. 47 krajcarjev, šolski fond 40 gold., cerkvena uprava 12 gold. 16 kraje. Z državnim šolskim zakonom z dne 14. maja 1869 in deželnim izvršilnim šolskim zakonom za Koroško od 17. januarja 1870 ter Šolskim in učnim redom za Koroško od 20. avgusta 1870, se je ustvarila podlaga za sedanjo organizacijo ljudskih šol na Koroškem. Učiteljstvo so osvobodili obvezne cerkovniške in orga-nistovske službe, obenem pa so mu zagotovili materialno neodvisnost. Po odloku deželnega šolskega sveta v Celovcu z dne 26. oktobra 1870, št. 1250, se je uvrstil učitelj v Melvičah v II. plačilni razred učiteljstva s 500 gold. letne plače. Razen tega pa je prejemal v smislu odloka deželnega šolskega sveta z dne 20. januarja 1872, št. 22/20, še letno funkcijsko doklado v znesku 30 gold. Spošna šolska, obveznost je bila določena od 6. do 14 leta. V šolskem letu 1871/72 je obiskovalo šolo 98 do 102 šoloobveznih otrok. Krajevni šolski odbor je nabavil 26. septembra 1870 najnujnejše učne pripomočke za šolo. Okrajni šolski svet v Šmohorju pa je v smislu odloka deželnega šolskega sveta v Celovcu z dne 29. januarja 1873, št. 153, daroval šolski knjižnici po eno slovensko (Galerija svetih podob) in eno nemško knjigo (Blumenlese). Iz tega se da zaključiti, da je šolska oblast v tedanji dobi spoštovala načelo, da je slovenščina v šoli enakopravna z nemščino. Od zgoraj naštetih učiteljev sta si pridobila Janez Dermuc in Anton Kovačič s svojim delom med ljudstvom velik ugled in spoštovanje. Še v 1. 1910 do 1914 sem v gostilni pri Trbišniku v Melvičah neštetokrat slišal pripovedovati starejše može o obeh šolnikih, h katerima so hodili v šolo; zelo so ju spoštovali in se jih s hvaležnostjo spominjali. Oba sta budila narodno zavest slovenskega prebivalstva in se nista izneverila svojemu slovenskemu rodu. Živela sta v dobi, ko je bila v Avstriji postavljena zahteva po enakopravnosti narodov in jezikov in ko se je gojil na ljudskih šolah na Koroškem slovenski materni jezik; Anton Kovačič pa se je od leta 1870 dalje moral že boriti proti težnjam po omejevanju slovenskega pouka v korist nemščine; te težnje so na Koroškem dovedle končno v zloglasni utrakvizem ljudskih šol, katerega končni cilj je bil potujčevanje slovenskih otrok, slovenščina pa se je uporabljala zgolj kot pomožni jezik za priučenje nemškega jezika. Z opisom življenja in delovanja obeh navedenih učiteljev hočem prispevati k boljšemu razumevanju tedanjih narodnih in socialnih razmer. Janez D e r m u c — učitelj, cerkovnik in organist (1840 — 1861) Janez Dermuc (v melviški šolski kroniki Dermutz, v knjigah melviške župnije tudi Dermouc in Dermouz, na pokopališču na Brnci pa sem našel napis pokojnih njegovih sorodnikov Dermuc) je izviral od p. d. Čičelna na Brnci št. 11. Njegov °če Blaž je bil kmetovalec, mati Marija je bila rojena Špičk. Razen gospodarja Pri p. d. Cičelnu so se Dermuc pisali še gospodarji pri p, d. Pekču v Stopicah blizu Brnce, kjer je bilo v prejšnjem stoletju in v dobi pred prvo svetovno vojno središče slovenskega narodnega gibanja v tistem okolišu. Pri Pekču je bila doma rnati koroške učiteljice Julijane pl. Kleinmeier-Čuček, Karolina Dermuc, ki se je poročila s slovenskim profesorjem Julijem pl. Kleinmeierjem v Celovcu. Janez Dermuc je prišel v Melviče leta 1840 in je tam opravljal skozi 20 let službo učitelja, cerkovnika in organista. Že 24. januarja 1841 se je poročil z domačinko Magdaleno roj. Turner, hčerko Lovra Turnerja p. d. Slejka in Magdalene roj. Mortl, oba iz Dul. Ker nevesta še ni bila polnoletna, jo je proglasilo okrajno sodišče v Šmohorju 7. januarja 1841 za polnoletno, da se je lahko poročila. Ena od poročnih prič je bil Matija Arbeiter, tedaj učitelj na Brdu. Poročil ju je melviški župnik Franc Seraph Tomantschger. Stanoval je v Melvičah št. 15. V zakonu sta se mu rodili 2. hčerki: Marija (8. I. 1843) in Magdalena (21. IX. 1849). Obema so bili botri Matija Šerman, mlinar pod goro, in Josip Janšic p. d. Rošpah v Napolah. Dermuc je poučeval na melviški šoli -v revolucionarnem letu 1848, ko so slovanski narodi v Avstriji zahtevali enakopravnost in jamstvo za ..nedotakljivost narodnosti in jezika". Ministrski odlok z dne 2. IX. 1848, št. 5692, je določal: „V ljudskih šolah . . . naj se odslej opravlja pouk v materinskem jeziku učencev"7). Materni jezik vseh šolarjev, ki so v Dermučevi in Kovačičevi dobi obiskovali šolo v Melvičah, je bil slovenski. V tisti dobi je bil na Koroškem v času od 1. 1851 do 1858 član deželnega šolskega sveta in deželni šolski nadzornik Slovenec Simon Rudmaš. Tedaj je ministrstvo za vere in šole toleriralo cerkveno nadzorstvo v šolstvu, kakor ga je uvedel dvorni dekret z dne 10. februarja 1804. Zaradi tega je Dermuc poučeval v šoli več slovenščine, kakor se je, razen v Kovačičevi dobi, kdajkoli poučevala slovenščina na melviški šoli. Tudi je imel Dermuc stalne stike z Matijom Majarjem-Ziljskim, ki je bil od leta 1851 župnik v Gorjah v Ziljski dolini. Ko sta obiskala avstrijski cesar Franc Jožef in cesarica Elizabeta 18. septembra 1856 Šmohor, je vodil Maj ar deputacijo slovenskih Ziljanov in Ziljank in 11 a vprašanje cesarja, dali tudi tod stanujejo Slovenci, odgovoril, da stanujejo od Šmohorja proti vzhodu sami Slovenci. Ziljani so tedaj v Šmohorju pokazali slovensko ziljsko ohcet in štehvanje. Nevesta je bila Dermučeva hči Marija, ki je izročila cesarici nevestin pas ziljske narodne noše. Njena lepota v ziljski narodni noši je vzbudila cesarjevo pozornost in jo je ta poljubil. Od tistega časa so Marijo v Ziljski dolini nazivali ,.cesarjevo nevesto". Ko je Dermuc leta 1860 opustil učiteljsko službo, ni več stanoval v Andrejevi kajži, ki je bila last p. d. Lavriča v Melvičah, temveč v Kramarjev! kajži št. 16, ki je bila njegova last in kjer je bila gostilna. Njegova hči Magdalena se je poročila 3. avgusta 1868 z njegovim naslednikom na melviški šoli, Antonom Kovačičem, Marija pa 11. aprila 1869 z Janezom VVeilerjem, ki je bil doma pri Goj-cenarju na Gocinji pri Brdu in vodil v Kramarjev! kajži trgovino z mešanim blagom in gostilno. V zakonu je Marija imela 4 hčere in 2 sinova, najmlajša hči Ljudmila se je poročila z Gregorjem Aichholzerjem, bratom staroste koroških učiteljev Franceta Aichholzerja. Doba Antona Kovačiča (1866 —1877) Za Slovence najbolj zaslužen šolnik na melviški šoli v prejšnjem stoletju pa je bil Anton Kovačič, ki je služboval v Melvičah od 1. februarja 1866 do 1. maja 1877. Ni samo pospeševal izobrazbo ljudstva, marveč se je zanimal tudi za gospodarski napredek prebivalstva, posebno za sadjarstvo; uredil je v šolskem vrtu vzorno drevesnico. Rodil se je leta 1841 v vasi Bonarje, v župniji sv. Eme na Sp. Štajerskem, kot sin kmeta Janeza Kovačiča in matere Marije roj. Rašba, ki sta imela dosti otrok. Po dovršitvi ljudske šole se je učil krojaške obrti. Rad je pripovedoval, kako je hodil s svojim mojstrom h kmetom v ,,štero“. Kaj je bil povod .da je spremenil svoj poklic, ni znano. Šele, ko je dopolnil 20. leto, je vstopil v 1. razred nižje realke v Celju. Ta šola je bila tedaj nemška, poučevali pa so tudi slovenščino kot obvezen predmet. Bil je dober dijak. Vseskozi je bil ocenjen iz vseh predmetov s prav dobro in dokončal je razrede z odliko. Njegova sestra mu je nosila vsak teden košarico živil v Celje, ker starši niso zmogli stroškov študija. Potem je obiskoval nekaj časa najbrž normalno glavno šolo, kjer so se usposabljali takrat učiteljski kandidat je za svoj poklic, ali o tem nisem mogel dobiti nobenega potrdila. Anton Kovačič sicer ni dolgo drgnil šolskih klopi, a izobrazil se je sam, ker je rad bral, ne samo časnike in povesti, ampak tudi strokovne knjige, tako da ni bil slabše podkovan kakor učitelji, ki so prejeli svojo izobrazbo na državnih učiteljiščih. To so mu priznali tudi njegovi tovariši sami, ki so ga, ko je bil šolski upravitelj v Melvičah, izvolili ze nekaj časa kot zastopnika učiteljstva v okrajni šolski svet v Beljaku. Leta 1864 je bil ,,privatni podučitelj“ v svojem rojstnem kraju pri Sv. Emi, kjer sta mu izstavila učitelj Valentin Končan (Kontschan) in župnik Sevšek (Seuschek) zelo laskavo izpričevalo, ko je aprila leta 1865 zapustil to službo. Kot šolski pomočnik je moral opravljati v župnišču razna dela. Vsak dan je moral zgodaj vstajati, da je zvonil jutranjico, in župnika spremljati, če je šel izpovedovat. Ko je zapustil službo pri Sv. Emi, je bil kratek čas šolski pomočnik v Ponikvi na Sp. Štajerskem, rojstnem kraju škofa Antona Slomška. Tu se je začel potegovati za službo na Koroškem, kjer so učitelje iz Sp. Šta- jerske radi sprejemali v službo. Le-te tedaj še ni oddajal deželni šolski svet, temveč duhovniška oblast, škofijski ordinariat in dekani. 18. avgusta 1855 je namreč Avstrija sklenila z Vatikanom konkordat, po katerem je vršila cerkev nadzorstvo nad ljudskim šolstvom. Ta prevladajoči vpliv cerkve na šolskem področju je b ajal do izdaje državnega šolskega zakona (z dne 14. maja 1869), s katerim si je pridržala vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad šolstvom in vzgojo država.8) V tistem času je prišlo več učiteljev-Slovencev s Štajerskega na Koroško. Razen Antona Kovačiča še Franc Eller, ki je služboval pri Mariji na Zilji, Janez Rupnik, rojen leta 1841 v Šmarju pri Jelšah, ki je služboval na Djekšah, v Vov-brah in Trušnjah, Zagoda, ki je dobil učiteljsko službo v Št. liju pri Vrbi, in drugi, vsi Kovačičevi dobri prijatelji. Leta 1866 je dobil Anton Kovačič dekret >>distriktnega šolskega nadzornika za spodnjo Ziljsko dolino'*, dekana Levičnika (Lewitschnig)9) iz Šmohorja, s katerim je bil imenovan za začasnega učitelja, mežnarja in organista v Melvičah in sicer po določbi škofijskega konsistorija v Celovcu, ker se je izkazal v Ponikvi in se hoče posvetiti učiteljskemu poklicu. Pričakuje se, pravi dekret, da bo z delom dokazal, da svoje zelo dobro usposoblje-ndstno izpričevalo zares zasluži in da bo izpolnil pričakovanje, ki ga stavljajo v njegovo delovanje. Leta 1867 je opravil na Katoliški učiteljski šoli v Celovcu usposobljenostni izpit za ljudske šole z nemškim in slovenskim učnim jezikom. Nemško, z roko pisano izpričevalo, je podpisal stolni kanonik dr. Valentin Miiller,10) s pristavkom ,,šolski višji nadzornik** (Schulen-Oberaufseher), ravnatelj Joh. Aug. Benesch s pristavkom „šolski direktor in vzgojitelj učiteljev", učitelj verouka s pristavkom ,,katehet". A eden izmed izpraševalcev je zapisal k svojemu imenu (Gr. Somer) slovensko besedo ,,učitelj". Pečat ima napis ,,K. K. Nor-mal-Hauptschuldirektion". Leta 1868 je dobil Kovačič od knezoškofijskega ordinariata dekret, v katerem se navaja, da ga je občina Brdo „presentirala" za službo učitelja, mežnarja in organista v Melvičah. Knezoškofijski ordinariat je temu ugodil in mu podelil to stalno mesto v Melvičah. Ob tej priložnosti je izrekel ordinariat pričakovanje, da bo (Kovačič) svoje službene obveznosti zvesto in z vnemo vršil, da bo natančno izpolnjeval vse službene predpise in zakone in svoje znanje izpopolnjeval, da bo svojim predstojnikom pokoren, da se bo vedel proti vsakomur dostojno in skromno ter si tako pridobil priznanje svojih predstojnikov. Posebno pa se mora potruditi, da bo s svojim versko-nravnim zadržanjem dajal mladini in župljanom dober zgled, ker se smejo po obstoječih zakonih nastavljati za katoliške učitelje samo taki možje, ki so v veri in nravnosti trdni in brezmadežni, take pa, ki zapustijo pravo pot, je treba iz službe odstraniti. Samo, če bo to upošteval, bo mogel doseči svoječasno potrditev od c. kr. deželne oblasti. ,,Po naročilu njegove knežje milosti" je podpisal dekret že prej omnejeni dr. Valentin Miiller, ki je izvrševal takrat službo deželnega šolskega nadzornika. Iz tega je torej razvidno, da je bila šola takrat popolnoma verska ustanova. Leta 1872 je Kovačič obiskoval in dovršil z dobrim uspehom kmetijski tečaj na učiteljišču v Celovcu. Zanimal se je posebno za sadjarstvo in se v tem oziru tudi v Melvičah udejstvoval in skušal ljudstvu koristiti. Mojega očeta je navdušil za sadjarstvo, tako da je zasadil na velikem domačem vrtu pri p. d. Trbišniku v Melvičah največ sadnih dreves v vsej vasi. Ko je Kovačič prišel iz Ponikve v Melviče, se je kmalu poročil z Magdaleno, hčerko svojega prednika v šolski službi — Janeza Dermuca. V zakonu se je Kovačiču rodilo pet otrok, med njimi Anton, ki je bil za avstrijske monarhije profesor na vadnici učiteljišča v Celovcu in po prvi svetovni vojni profesor v Mariboru (sedaj živi v pokoju v Ljubljani). V tisti dobi je bil župnik v Melvičah Jože Kremi, sin sodnika iz Trga (Feldkirchen), ki je bil sicer nemškega rodu, toda je popolnoma obvladal slovenščino, opravljal bogoslužje samo v slovenskem jeziku in volil pri volitvah vedno slovenske kandidate. Kovačič se je z njim dobro razumel, saj sla bivala pod eno streho, ker sta bila šola in župnišče v isti stavbi. Ko je prišel nekoč župnik v šolo poučevat verouk, je pogrešal palico, s katero je včasih še posebej »poudarjal" svoj nauk. Ko jo je zaman iskal, je vprašal Kovačiča, kje da je. Kovačič mu je odgovoril: ,,Ni je več". Župnik: ,,Kako to?" Kovačič: »Zlomil sem jo." Župnik: »Zakaj?" Kovačič: »Ker je po novem šolskem zakonu (1869) prepovedana v šoli kakršnakoli telesna kazen." Državni šolski zakon iz leta 1869 je učiteljem prepovedal opravljanje službe cerkovnika, ker je to bilo neskladno z učiteljskim poklicem. Kovačič je leta 1870 opustil službo cerkovnika, pač pa je ostal še vedno organist. Imel je smisel za lepo petje in je imel lep tenor. Zelo rad je prepeval pesmi, ki jih je prinesel s seboj.s Štajerskega in spremljal svoje petje na klavirju. Imel je zbirko slovenskih narodnih pesmi, ki jih je sam zapisoval na Štajerskem. Pozneje jo je izročil univ. prof. dr. Streklju v Gradcu. Ta jih je objavil v svoji zbirki »Slovenske narodne pesmi". Leta 1876 je Kovačiču izrekel okrajni šolski svet v Šmohorju »visoko priznanje za posebne zasluge", ki si jih je pridobil, ko je poučeval ljudstvo o metrskem sistemu, ki so ga takrat vpeljali namesto starih mer in uteži. Anton Kovačič je bil vse svoje življenje odločen Slovenec, zakoreninjen v slovenskem ljudstvu in si je v Melvičah, Žabnicah in St. Jakobu v R. pridobil velike zasluge za slovenstvo. Sam je pripovedoval, da mu je deželni šolski nadzornik dr. Josip Gobane nekoč namignil, da bi postal lahko šolski nadzornik, če ne bi bil slovenskega mišljenja. Toda ostal je vztrajen. Trdne narodne vzgoje je bil deležen v svojem rojstnem domu na Štajerskem in temu narodnemu prepričanju se tudi na Koroškem ni izneveril, kljub neprijetnostim, ki so bile s tem v zvezi. Maja 1877 je bil Anton Kovačič premeščen iz Melvič za nadučitelja v Žab-nice v Kanalski dolini, kjer je služboval do leta 1882, nato pa na slovensko ljudsko šolo v St. Jakobu v Rožu, kjer je nastopil službo v aprilu 1882. Ljudstvo ga je sprejelo z velikim veseljem. »Mir" je tedaj poročal iz St. Jakoba: »Po veliki noči smo vendar enkrat dobili novega prvega učitelja v osebi gosp. Kovačiča, ki je k nam iz Žabnic prišel. Dobro došli! Ljudje ga hvalijo, da se z otroci lepo obhaja; jim je ljubo, da včasih celo pri petju pomaga. Tudi nas kaj veseli, da ne zasramuje in ne zaničuje naše materne slovenske besede . . . , kar žalibog od nekaterih drugih trditi ne moremo."11) Kovačič je bil leta 1902 upokojen. Ob upokojitvi mu Je izrekel deželni šolski svet priznanje za njegovo dolgoletno uspešno službovale. Dokler je bil šolski upravitelj na šoli v St. Jakobu, se je ta vzdržala kot slovenska ljudska šola, takoj po njegovi upokojitvi pa je postala utrakvistična. Občinski svet šentjakobske občine, kjer je deloval 20 let, ga je za njegove zasluge, Posebno na področju slovenskega šolstva, imenoval za častnega občana. V St. Jakobu mu je umrla žena Magdalena, on pa se je kmalu po upokojitvi preselil na Štajersko in bival eno leto v Mariboru, nato pa v Sevnici ob Savi, kjer je leta 1908 umrl. Podporno društvo za siromašne šolarje (1873— 1875) Na pobudo šolskih upraviteljev Antona Kovačiča v Melvičah in Janeza Šumija0) na Brdu ter tedanjega župana brške občine Janeza Lederiča, so ustanovili v Melvičah 30. marca 1873 društvo ,,Šolski novčič" (Schulpfennigverein) za območje občine Brdo. Načelnik društva je bil župan Lederič, njegov namestnik Jože Lakonik, tedanji župnik na Brdu, tajnik in blagajnik Anton Kovačič, člani odbora pa: šolski upravitelj Janez Sumi in posestnika Tomaž Jank in Andrej Lederič. Namen društva je bila nabava šolskih potrebščin siromašnim šolarjem v šolah v Melvičah in na Brdu. Društvena pravila je odobrila deželna vlada v Celovcu 30. aprila 1873. Vsak član se je obvezal prispevati tedensko en krajcar. Poleg teda je društvo v vseh gostilnah v občini razmestilo nabiralnike za zbiranje Prispevkov. Idejo o ustanovitvi društva je sprožil Anton Kovačič, ki je bil duša društva. Leta 1873 je društvo štelo 59 članov in je do novembra nabralo 34 gold. m 40 krajcarjev. Najprej so poravnali nabavne stroške za društveni žig, nabiral-mke in tisk pravil v iznosu 17 gold. 16 krajcarjev, ostanek 16 gold. 80 krajcarjev Pa so porabili za nabavo šolskih potrebščin. Odbor je 13. novembra 1873 nabavil 2a siromašne šolarje v Melvičah in na Brdu 1350 zvezkov za lepopis, 4 kartone jeklenih peres, 700 kom. kamenčkov (grifeljev), 3 ovoje pisemskega papirja in to razdelil med siromašne šolarje. Število šolskih otrok v šoli na Brdu je bilo veliko večje, ker je tudi šolski okoliš večji. V Melvičah pa je v šolskem letu 1872/73 obiskovalo šolo 106 do 112, v šolskem letu 1873/74 pa 115 od 116 šoloobveznih °trok. V poslovnem letu 1874 je društvo štelo 97 članov in je imelo 25. novembra ^874: 36 gold. 57 krajcarjev dohodkov. Odbor je nabavil 14. decembra 1874 za šolsko leto 1874/75 naslednje šolske potrebščine, ki jih je razdelil med učence °beh šol: 2100 zvezkov za lepopis, 576 jeklenih peres, 1100 kamenčkov (gri-f el jev), 6 ovojev risalnega papirja, 8 ovojev zvezkov za risanje, 3 ovoje pisemskega papirja. Za to je bilo porabljenih 30 gold. 45 krajcarjev, tako da je ostalo v blagajni še 6 gold. 12 krajcarjev. V šolskem letu 1874/75 je šolo v Melvičah obiskovalo 119 od 121 šoloobveznih otrok. Potrebo po ustanovitvi tega podpornega društva je narekovala siromašnost prebivalstva. Delo obeh šolskih upraviteljev v društvu nam je dokaz, da sta Anton Kovačič in Janez Šumi bila povezana s slovenskim prebivalstvom in poznala njegov težki socialni položaj, obenem pa imela skrb za napredek otrok v šoli. * Na podlagi podatkov, navedenih v tej razpravi, ugotavljam: 1. da je bilo učiteljstvo na šoli v Melvičah tako kakor drugod v slovenskem delu Koroške do leta 1869 v težkem socialnem položaju, pod nadzorstvom in v gospodarski odvisnosti od cerkvene oblasti; 2. da je treba šteti šolo v Melvičah od leta 1848 do 1873, ko je izšel zloglasni odlok deželnega šolskega sveta od 14. julija 1872, št. 1842, ki je uvedel lažno dvojezičnost -— utrakvizem -—, po katerem se je slovenščina uporabljala v šoli zgolj za uvedbo izključno nemškega pouka odnosno do Kovačičevega odhoda iz Melvič, med slovensko-nemško odnosno nemško-slovenske šole, „na katerih se je slovenščina v znatni meri uporabljala kot učni jezik in poučevala tudi kot predmet ter je v prvih šolskih let slovenščina prevladovala, v nadaljnjih letih pa zavzemala enakopravno mesto poleg nemščine". Po uradnih statistikah je bilo na Koroškem ob Rudmaševi smrti leta 1858: 15 slovenskih in 67 slovensko-nemških šol, leta. 1859: 16 slovenskih in 68 slovensko-nemških, leta 1864: 26 slovenskih in 64 slovensko-nemških ter leta 1868: 24 slovenskih in 70 slovensko-nemških šol;12) 3. da je leta 1847 obiskovalo šolo komaj 60—70 šolarjev, dočim ca. Vs šoloobveznih otrok ni prihajalo v šolo, medtem ko je v šolskem letu 1872/73 od 112 šoloobveznih otrok obiskovalo šolo 106, v letu 1873/74 od 116 otrok 115, v letu 1874/75 od 121 otrok 119, tako da je bil obisk šole s strani šoloobveznih otrok skoro stoodstoten. Šola da je bila vso dobo do Kovačičevega odhoda enorazredna, nameščena je bila samo ena učna moč, ki je bila torej spričo števila otrok preobremenjena. Danes je šola dvorazredna, na njej sta stalno nameščeni dve učni moči, šolo pa je obiskovalo leta 1952: 56, leta 1954: 62 šoloobveznih otrok. Slednje številke otrok pa kažejo naravnost katastrofalen padec popularizacijske sile prebivalstva spričo okolnosti, da je okoliš melviške šolske občine danes isti kakor v dobi Dermuca in Kovačiča, število prebivalstva pa večje kakor tedaj. Medtem ko je bilo v Dermučevi in Kovačičevi dobi prebivalstvo strnjeno za slovenski pouk v šoli, je danes nekaj narodno izkoreninjenih ljudi, ki rovarijo, opirajoč se na svojo gospodarsko moč, proti itak zelo skromnemu pouku na šoli. K sreči so ti osamljeni! 1) V tem spisu navedene podatke, posebno statistične, sem črpal iz uradnih spisov občinske uprave občine Brdo in krajevnega šolskega sveta šole v Melvičah, ko je bil moj pok. oče Jože Felaher župan in predsednik odnosno član krajevnega šolskega odbora, nadalje iz ustnih izročil melviških vaščanov, posebno svojega očeta in posestnikov Jožefa Cankla p. d. Višpelna in Franca Popatnika p. d. Kovača ter svojega sošolca Asin- gerja p. d. Vajdlna iz Ruta. Dragocene podatke o šolskem upravitelju Kovačiču pa mii je stavil na razpolago njegov sin prof. Anton Kovačič v Ljubljani. 2) Z dekretom krškega knezoškofijskega ordinariata od 8. januarja 1938, Z. 1600, je bila vas Pazerje, ki je spadala k župniji Brdo, toda k šolskemu okolišu M el vi če, priključena župniji Melviče. 3) Rojstna vas deželnega in državnega poslanca Franceta Grafenauerja. 4) Allgemeine Schulordnung fiir die deutschen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in samtliohen Kaiserl. Konigl. Erblandern, Wien 1774, str. 23—32. 5) Povzeto po: France Ostanek, Pomen šolskih kronik za zgodovino šolstva. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino I, 3, Ljubljana 1953, str. 177—178. 6) Janez Šumi na Brdu je bil učitelj Franceta Grafenauerja v dobi pred šolskim letom 1873/74. O njem piše Grafenauer v svojih spominih ,,Moja leta“: „Moj učitelj Janez Šumi je bil mož stare korenine, dober bolj kot strog, spoštovan od vseh župljanov domače fare Brdo. Njegova učiteljska plača je znašala letno 90 gol d. Očetovega naročila (naj sina podučuje v slovenskem jeziku), se je učitelj pač držal, kolikor je mogel in smel“. „Svoboda“ III, Celovec 1950, 3, str. 83. 7) Lojze Ude, Zgodovina slovenskega pouka na koroških ljudskih šolah, ponatis iz ,,Pedagoškega zbornika" 1955, str. 6. 8) Dr. Alfred Kasamas, Osterreichische Chronik 1949, str. 329 in 356. 9) Jernej Levičnik, roj. 15. VIII. 1808 v Železnikih, dr. phil., konsistorialni svetnik, dekan in župnik v Šmohorju, je bil član okrajnega šolskega sveta. Dopisoval si je s Francetom Prešernom in tudi sam pesnikoval. 10) Dr. Valentin Miiller je bil prošt in konsistorialni svetnik, član deželnega šolskega sveta ter od ordinariata določeni komisar na gimnaziji v Celovcu. n) Mir I, Celovec 1882, str. 12. „Iz Št. Jakoba v Rožnej dolini." 12) Lojze Ude, „Pedag. zb.“ 1955, str. 9, 10. Ljudje, in ne narava, narede deželo domačo. * * * * ANDERSEN Nihče le ne ho poslušal verno, če boš dejal: bolje vem kot ti! Če hočeš druge poučiti, moraš postati najprej njihovega mnenja. * * * BODENSTEDT Dobro ime je moškemu in ženski najbližja, najsvetejša dragotina duše; kdor mi ukrade denar, ukrade ropoti,o; nekaj je in ni nič, bila je moja, zdaj je njegova — ropotija, sužnja tisočev; toda kdor mi vzame dobro ime, ta me oropa nečesa, kar njega ne obogati, mene pa spravi na beraško palico. SHAKESPEARE J. M. Tr u n k : AMERIKA Pisatelj Jurij M. Trunk je nedvomno ena izmed močnih osebnosti v narodnem in kulturnem življenju koroških Slovencev. Nacionalni šovinizem ga je po plebiscitu pregnal iz koroške domovine. Živi v San Franciscu v ZDA. Leta 1950 je Mohorjeva družba v Celju založila njegove „Spotnine“ — dokumentarno gradivo za politično zgodovino koroških Slovencev, posebno pa za koroški plebiscit. V letih 1952 in 1953 je posebno v Ziljski dolini oživelo izseljevanje mladih gospodarjev v Ameriko in Kanado, kar povzroča nepopravljivo gospodarsko in narodno škodo. Pretresljivo visoko je število tistih, ki jih je nacizem pognal v hitlerjansko klavnico in sc niso več vrnili. Koliko slovenskih domov na Koroškem je ostalo brez gospodarjev! In mnogi, ki so se vrnili, so se začeli izseljevati v Ameriko in Kanado. Zaradi tega bo nedvomno zanimal koroško javnost Trunkov spis „Amerika“, ki ga je končal leta 1948. Rokopis je poslal svojemu sorodniku, sedaj že pokojnemu Francetu Uršiču, ki mi ga je izročil. Razen uvoda in spodaj navedenih štirih poglavij obsega rokopis še nadaljnjih deset poglavij: Šola - Izobrazba, Socialno vprašanje, Amerikanizem, Samouprava, Politika, Vlada, Sodnijsko postopanje, Razna vprašanja. Delo v Ameriki, Gospodarstvo. Delo misli Trunk izpopolniti še z osmimi poglavji z raznih področij. S Trunkovim dovoljenjem objavljam poleg uvoda prva štiri poglavja. Dr. J. Felaher Uvod Zanimanje za Amerniko se je pričelo, ko je leta 1492 Evropa Ameriko odkrila. Primeroma je to le kratka doba. Za Slovence je ta doba še krajša. Stoletja smo poznali Ameriko le po imenu. Končno je zgrabilo zanimanje tudi nas, ko je izseljevanje v Ameriko začelo prazniti slovenske vasi. Kakor bi nas bila zgrabila mrzlična bolezen. Računati moramo z dejstvi. Izživljenje dejstev je drugo vprašanje. Skoda ali pridobitek? To ne potrdi niti ne odpravi zanimanja. Izseljevanje je skoroda izginilo, prenehalo, nikakor pa se ni razblinilo zanimanje. A zanimanje za Ameriko se je prevrglo prav na vsem svetu na drugo plat, prišlo skoroda na prvo mesto vseh zanimanj. Saj vidite, kakšno vlogo igra Amerika v sodobnem času. Razmere so se izpremenile prav pred našimi očmi. Zanimanje Slovencev za Ameriko se je morda zmanjšalo zaradi preneha izseljevanja, v resnici pa je celo naraslo. Ena važna stran se je prikazala v zadnji dobi: na površje sili fizika, ki postopa matematično. Pa je ta znanost še šibka. Šele nekaj deseletij je od tega, kar se je Maks Planck ustrašil indeterminizma v naravi, in De Broglie je svojo knjigo o temeljih fizike objavil šele leta 1927. Zdaj je fiziki na čelu dr. Albert Einstein in ta je izjavil: ,,We ali are dancing to the mysterious tune of an unknovvm fiddler" — Ples plešemo po skrivnostni melodiji, ko svira neznan goslar. Tako je, tako ostane. Opišem Ti nekoliko Ameriko. Da poznaš vsaj nekoliko Ameriko, laže se boš orientiral. San Francisco, California, U. S. A. 1948. I. Novi svet Kolumb ni prvi zagledal novega sveta. Bili so tam že Indijanci. Tudi čez Islandijo je prišlo nekaj Normanov v New Fundland. Z vso pravico pa se prizna Kolumbu odkritje Amerike, ko je dne 12. vinotoka leta 1492 stopil na otok San Salvador. Bil je to nov svet za Evropejce. Novi svet ali Amerika je bila odkrita. Kako je moralo Kolumbu in spremljevalcem zatrepetati srce! Kakor bi zablisnilo in udarilo, tako je bilo, ko je prišla vest o novem odkritju. Španija se razgiba na vseh koncih, postane imperij, kjer sonce ne zatone, kopiči zlato za tedanji merkantilizem. Glas zgrabi Portugalce, preskoči na Francijo, Anglijo, ves evropejski zapad. Amerika . . . Amerika . . . zadoni. Tudi gibanje nastane. Sprva gre za zlato, bogastvo. Razvnamejo se strasti, pride do borb. Še drugo gibanje se pojavi — naseljevanje. Naseljevanje v Ameriko ima svoje zgodovinsko ozadje. Znana je doba preseljevanja narodov. Kakor v kotlu začne vreti tam na daljnem vzhodu. V^e sili proti zapadu. Čuden pojav, zgodovina nima zanj zadostnega razloga. Rimski imperij je ob Renu in Donavi napravil ograjo močnih utrdb. Ograja zadržuje naval, vzdržati ga ne more. Leta 475 imperij podleže, val narodov gre naprej in se ustavi, šele ob Atlantiku, ker ga je ustavilo morje. Vsi ti narodi so bili barbari. Poprijeli pa so se omike, ko so izpremenili voz v hišo, meč zamenjali s sekiro in plugom, ter začeli obdelavati zemljo. Vsaka omika namreč, kultura, je navezana na zemljo. Pritisk z vzhoda pa ni ponehal. Tudi Slovani so začeli pritiskati proti za- ‘ Padu, ker so jih potiskali drugi, Huni, Avari, Madžari, Turki, Tatari, naprej pa niso mogli, ker so bili že drugi v hišah ob Atlantiku. Tam je postalo tesno. Tu se dogodi, da Krištof Kolumb prejadra Atlantik in odpre vrata v — nov svet. Kakor se odpre pri napetem parnem stroju ventil, take je bilo. Gre za nadaljevanje preseljevanja. Stoletja malo pomenijo. Trume ne morejo c ez Atlantik, le skupine na ladjah. Ko dospejo na obalo Amerike, se ustavijo le deloma, le začasno. Zemlje je na izbiro. Vzamejo ji, kar morejo, potem dalje, naprej, obzorje je na videz neizmerno. Preseljevalni voz se pomika proti zapadu, najprej počasi, potem bliskoma, ko voz zamenja parni stroj. Povodenj se vali po planjavah, prekorači gorovja, dokler ne dospe do Pacifika, do novih zaklenjenih vrat. Tu se mora ustaviti, kakor nekoč ob Atlantiku. Znanost je med tem napredovala. Drugega novega sveta ni. Tok se mora obrniti, voz se izpremeni v hišo, človek se poveže z zemljo. A srce človekovo je nenasitno. Nove zemlje ni, želja po bogastvu pa neute-šna. Zgrabimo, kar se more zagrabiti. To je začetek nenasitnih trustov. Predsednik Theodor Roosevelt zavihti z bičem, le deloma uspe. Val od Pacifika nazaj seže prav v Evropo, Amerika se zaplete v prvo svetovno vojno. Nikogar ne pusti posegati v Ameriko (Monroe doctrine), sama pa gre v Evropo in si tam nagrabi. Sledi prav divja prosperiteta, skoroda pa tudi polom. Amerika je individualistična, kapitalistična, kar pomeni: vsak zase. Imenitno, če se mu ,,by hook and crook“ posreči, za druge, za splošnost se nihče ne zmeni. Nastane kriza, ki preti vse podreti. Tedaj nastopi Franklin Roosevelt. Čuden organizem je Amerika. Kadar zboli, najde zdravilo v lastnem organizmu. Brez tega prav edinstvenega svojstva Amerike bi Roosevelt ne bil uspel, ne mogel odvrniti vsaj trenutne nevarnosti. Drugič valovi iz Amerike nazaj v Evropo, zopet stoji Amerika tam v vojnem konfliktu. Kaže, da je smrt prezgodaj pobrala Roosevelta. Konec vojnih operacij ni prinesel miru. Različno od preseljevanja je naseljevanje v Ameriko. Prvo je bolj obči pojav, drugo nekako zasebnega značaja. Posamezni, manjše skupine, se odločijo iti v novi svet. Polagoma zgrabi tok mase, ki štejejo na milijone, milijone tudi Slovanov. Za duševni razvitek Amerike so bili odločilni prvi naseljenci. Amerika ni postala mogočna, kakršna je danes, po številu naseljencev, temveč po duhu prvih, razmeroma maloštevilnih naseljencev. Kakšni so bili ti? Čemu so odšli iz Evrope? Ozadje je politično, še bolj pa versko. Polagoma je prešlo vse na politično torišče. V Evropi so bila versko-politična trenja. Ni bilo svobodnega izražanja, in kjer je bila oblast, je vladalo preganjanje. Da se izognejo nasilju in pridejo do svobode, se odločijo za pot preko Atlantika, kjer bi uravnavali vse „po svojem" in bili svobodni. Pripomnim, da absolutne svobode med ljudmi ni. To se je z vse- mi sredstvi takoj pojavilo tudi v Ameriki, ko so prvi zagovorniki svobode postali hudi fanatiki. To so neizogibni izrodki. Amerika ima za seboj zgodovino do 200 let, in ta zgodovina se more kritično in pragmatično presoditi. Amerika pokaže lahko na svoj „american way of Zgodovinski razvoj Amerike „Zgodovina je učiteljica.“ To velja o Ameriki in Amerika ima precej zgodovine za seboj. Golo naštevanje letnic in dogodkov ni nobena prava zgodovina. Čemu je prišlo do tega in takega dogodka? To je pragmatična in prava zgodovina. Gre za Zedinjene države Amerike (U. S. A.). Te igrajo vlogo, vsa druga Amerika le sledi. Do milijon ljudi je bilo v Severni Ameriki že pred odkritjem. Niti Indijanci niso bili prvi. Že pred njimi je bilo tam pleme (Mound-Builders) z visoko omiko. Izumrlo je. Za razvitek Amerike pridejo v poštev le naseljeni Evropejci, ki so prinesli izrazite zmožnosti že s seboj in jih razvili v izrednih razmerah do stopnje, da je postala Amerika dežela vseh možnosti in je danes mogočna. Borba z Indijanci je bila neizogibna, slavna ni. Na razvitek je vplival angleški duh, ki se je izcimil iz ustavnih bojev. Jedro mu je smisel za prosto državo, čut za red in pravico, spoštovanje do obstoječega, in vendar tudi prilagoditev razmeram novega časa in novih dežel, izredna podjetnost z jekleno vztrajnostjo in smisel za to, kar se da v danih okoliščinah doseči. Te moči so bile, ki so dvigale Angleško in zidale Zedinjene države. Naseljevale so se različne trgovske družbe, kjer so naseljenci bolj in bolj prišli do zastopstva, torej do določevanja. Angleži so se strnili zoper Holandce, Francoze in Indijance. Za versko svobodo je mnogim šlo. To stremljenje se je polagoma razširilo tudi na področje politične svobode. Navidezna verska nestrpnost ima svoje razloge v ločitvi cerkve od države. Puritanci so imeli hibe. Najboljši med protestanti je bil VVillam Penn, med katoličani Lord. Baltimor. Nazor, da naj narod sam odloča o svoji usodi, se je utrjeval bolj in bolj. Nastale so vasi in mesteca. V ,,townmeetings“ so razpravljali o občinskih zadevah. j o je začetek amerikanske ljudske vlade. Uradniki se morajo voliti, ne smejo se nastavljati. Kraljeva oblast se je krhala, vladna tudi, kolonije so začele postajati samostojne. Ko je vlada skušala okrniti samoupravo, je sledil odpad. Za kulturno udejstvovanje ni časa, prevlada skrb za gospodarski napredek. Vse je vklenjeno v verige strogega kalvinizma. Polagoma se le začne širiti duhovno obzorje in prodira v širše mase. Ko začne naraščati tok preseljevanja iz kolonije v kolonijo, iz naselbine v naselbino, se začne porajati duh zedinjenja. Boj s Francozi pripravi zedinjenje, odpad od Anglije kolonije zedini. Francozi drvijo kar naprej, Angleži se utrjujejo. 8 Koledar Do borbe pride bolj med Francijo in Anglijo, ne toliko med kolonijami. Poraz Francozov je v svetovni zgodovini važen dogodek. V Ameriki zmaga angleški jezik, se uveljavijo angleške šege, se širi angleška uprava. Visoko vzplamti ame-rikanska zavest, raste amerikanska moč. Kolonije začutijo, da vzamejo usodo lahko v lastne roke. Oddaljenost od Anglije ni razlog za odpad, niti ne demagogično hujskanje, upor, ker to ni v amerikanskem značaju. Prebivalci niso le Angleži in takim ni bilo za Anglijo. Mnogi so bili pregnani, revolucionarji. Anglija si je hotela kolonije podvreči, s tem pa žalila amerikansko samozavest, svobodoljubje. Vsako okrnjevanje pravic pomeni ponižanje amerikanskega ponosa. Borba zaradi sladkorja in kolkov se izčisti v naziranje, da se določenih pravic niti zakonodaja ne sme dotakniti. To načelo postane podlaga amerikanskega prava. Ker kolonije niso zastopane v parlamentu, začnejo poudarjati načelo angleškega državnega prava: „No taxation without representation — kdor ni zastopan, se ga ne more obdavčiti". Borba privede do posvetovanja v New Yorku dne 7. vinotoka leta 1765. Sklenejo 14 resolucij zoper angleški parlament. To je važen dogodek v ameri-kanski zgodovini. Kolonije se zedinijo. Duh je revolucionaren, nepostavnosti pa ni, odpor dobi takoj oblike urejene države. Amerikanci vriskajo. Parlament ne postopa diplomatično, odpor preide na ulico. Po raznih nespametnih vladnih odredbah spoznajo Amerikanci, da gre za svobodo vseh. Pride do prvega kontinentalnega kongresa v Filadelfiji dne 5. ki-movca leta 1774. Zbor nekaj priporoča, a odredi tudi volitev odborov za izvršitev odredb. S tem si prisvoji izvršilno moč. Parlament nastopi s silo. V Concordu se pojavi prvi kolonialni vojak, pade prvi strel, vojna se začne. Drugi kontinentalni kongres dne 11. maja leta 1775 se še obotavlja, končno pa si prisvoji zakonodajne in izvrševalne pravice. To je revolucionarno, pa potrebno, ker vojna že divja. Washington srečno konča vojno, dne 17. sušca leta 1776 zapusti zadnji angleški vojak območje 13 amerikanskih kolonij. Treba je proglasiti neodvisnost tudi pred svetom. Dne 4. julija leta 1776 sprejmejo načrt proglasitve neodvisnosti. Proglasitev še ni ustava, ta se izoblikuje le polagoma. Oblika mora biti republikanska, glavna moč v zborih. Vsako zlorabo moči naj bi onemogočili ,,bills of rights", ki vsebujejo naravne pravice posameznika, katerih se nihče ne sme dotakniti: pravico o svobodni besedi, prostem tisku, prosti vesti, zborovanju. Doslednosti ni, ker je volilna pravica navezana na neko posest in javna služba na protestantovsko vero. To je okrnjena svoboda. Anglija ne odneha, dokler ne pride do kapitulacije dne 19. vinotoka 1. 1781 pri Vorktovvnu. Sledijo zmede. Do ustave pride šele 17. kimovca leta 1787. V veljavo stopi dne 4. sušca leta 1789. Naprej jo izpopolnujejo in ji dodajo kak pristavek, ki naj bi varoval naravne človeške pravice. „Kongres ne sme nikoli zabraniti prostosti vere, svobode govora, tiska, zborovanja . . Od novih razmer so imeli premožnejši sloji večji dobiček, ko so utrdili srednjo oblast. Očitali so jim aristokratične in monarhistične težnje. Zato so se s poudarkom imenovali »republikance", njih nasprotniki pa »federaliste". Prvič se prikaže razpoka med severom in jugom. Nastale vojne ojačijo moč Amerike. Dne 2. grudna leta 1821 proglasijo »Monroe doctrine" — Amerika Amerikancem! Ko se Amerika razširi na zapadu do -Pacifika, pridobi demokratična misel večji pomen. Zapad vpelje splošno volilno pravico, odredi, da mora volilne može, ki volijo predsednika, (višje uradnike in sodnike) voliti neposredno ljudstvo samo, in da se mora prepustiti izprememba ustave narodnemu glasovanju. Največjega pomena za moderno amerikansko življenje postane ločitev cerkve od države. Razlog za ločitev cerkve od države je bila medsebojna verska nestrpnost posameznih verskih sekt. Ta ločitev je obstaja že od začetka v državah Rhode Islandu in Pennsyl-vaniji. Revolucija je odpravila posebne pravice angleške cekve kot zaveznice Anglije. Ker je nastalo vedno več sekt, so določili, da nobena ne dobi podpore iz državnih denarjev in se mora vsaka cerkev obrniti do svojih vernikov, ki naj jo podpirajo in vzdržujejo s prostovoljnimi prispevki. Od leta 1833 ni dobila nobena verska skupina v Zedinjenih državah nobenih prispevkov za verske namene. Zato pa imajo razne skupine popolno prostost, da se organizirajo, nastavljajo svoje služabnike, si pridobivajo premoženje . . . Posledice te ločitve so bile vsekakor dobre. Ponehal je verski boj in razni prepiri so jen j ali vsaj v javnosti. Cerkve pa svojega opliva nikakor niso izgubile v socialnem in družbenem življenju. niti ne v politiki, dasi so iz te izključena kulturna vprašanja. Posebno je pridobila katoliška cerkev, ker ima že po svojem ustroju trdno organizacijo. Do leta 1828 so imeli vso moč aristokrati iz Viržinije in puritanske družine iz Nove Anglije. Predsednik Andrew Jackson je bil prvi mož z zapada, brez posebne izobrazbe, bistrega duha, praktičen, odločen, pravi Amerikanec. Politika je postala molzna krava strankarskih »bossov". Borba valovi sem in tja, dokler ne pride do kritičnega vprašanja o sužnjih. Abraham Lincoln reši vprašanje, vendar le z mečem. Rane še niso zaceljene. Leta 1873 je prišlo 460.000 naseljencev, v večjem številu tudi Slovani. Pro-speh narašča, gniloba tudi. Vsakdo hoče postati bogat in sicer takoj. Zato vsakdo špekulira in nihče ni izbirčen v sredstvih. Sledijo škandali v najboljših krogih. Pride do polomov, vsakemu se dolgo poznajo posledice. V politiki sta od leta 1860 odločilni le dve stranki, bolje dve organizaciji. Pri vsej demokraciji je Amerika razredna država, zato ena politična stranka še zagonetno pojmovanje. Znamenita je zgodovina Amerike. V primeroma kratkem času so energični Amerikanci odprli neizmerne pokrajine s silnimi zakladi živil in surovin, da mi- 8° Koledar 115 lijoni udobno živijo. Poudarek: „We want our way of liie“ je povsem opravičen. —- S skupnimi mislimi in zavestnim stremljenjem so zvarili enotno ,,ameriško ljudstvo", ki s svojim vplivom valovi nazaj med velike narode Starega Sveta. To ljudstvo si vlada samo, duh samodolčbe je prešel v milijone, Amerika je demokratična, postala velika, prva svetovna sila na podlagi demokratičnega duha. Stremljenje po izpopolnitvi Mogočna je postala Amerika, njen vpliv se čuti po vsem svetu. Ameriko so zidale razmere, kakršnih ni nikjer. ,,Kakor je v Ameriki, tako hočemo". Taka želja je umljiva, ampak naivna. Razmer, ki so pripomogle do mogočne stavbe sedanje Amerike, ne more nobena dežela ponoviti, ker so edinstvene, pristno amerikanske. Razmere same pa bi spet ne bile naredile te znamenite državne tvorbe, ko bi ne bil delal in ustvarjal v teh okoliščinah izreden duh, ki je bil enako svojstven že kar v začetku amerikanskega uveljavljenja in je v toku zgodovine postavil to mogočno Ameriko. Ta duh je odločilen in tu se marsikaj lahko posname in prilagodi danim razmeram, da bo nekako „kakor je v Ameriki". Po naravi ima vsakdo zmožnost, da se izpopolni, če pa izpopolnitev doseže, je odvisno od njega. Brez dela ni jela. Tu so se Amerikanci izkazali. Dolgo so se le učili in posnemali. Imeli so toliko opraviti z vsakdanjim življenjem, da se niso mogli poglobiti v vprašanja, za katera je treba mnogo časa in truda. V primeroma kratkem času pa so zelo napredovali. Nijhovo državno in družbeno življenje je postalo vzorno, njih trgovino in obrt občuduje ves svet. O uspehih na področju duševnega življenja, o napredku v umetnosti in znanstvu je bilo dolgo časa le malo kaj slišati, in šele v novejši dobi so storili korak naprej tudi v tem oziru. Stremljenje njih duševnega udejstvovanja je od nekdaj merilo na notranjo izpopolnitev posameznika. Razlog temu je v tistem puritanskem duhu, ki je od nekdaj prevladoval tudi v javnem življenju. Novoangleške države so igrale važno vlogo tudi na področju duševnega, idealnega izražanja. Nova Anglija je dom puritanizma. Ta pa hoče, kar pove že ime, čistost. Čisto vero, čist značaj, čisto življenje, to zahtevajo puritanci. Človek ne živi, da bi se kratkočasil, temveč da izpolnjuje dolžnosti. Življenje je vredno in veljavno le, ako je prešinjeno z duhom nravnega stremljenja. Izpopolnitev je naloga, ki vse obvlada. Umetnost, znanost, pesništvo pri takem pojmovanju niso vrednote same na sebi, temveč le pripomočki, ki vzgajajo polnovredne ljudi. Ta duh stremi po tem, da se vzgajajo posamezni, ne da se proizvajajo duševni umotvori, in posamezniku ni toliko mar, da se izpopolnita znanost in umetnost, temveč da se on izpopolni po njih. Drugi vir je koristnost, izpopolnitev za praktično življenje, torej utilitarizem, ki je pristnost Amerikancev. Umetnost in znanost naj služita ljudem. Da se izpo- polni obče blagostanje, je bistveno, stransko naraščaj narodne duševne omike, umetnih in znanstvenih proizvodov. Krivico bi delali Amerikancem, ko bi trdili, da jim manjka vzorov, navdušenja za kaj višjega. Marsikaj novega dokazuje nasprotno. Ustava je veliko delo, osvobojenje sužnjev enako. Hodijo svoje poti, drugim nerazumljive, duh trpi, ko drvi vse za dolarjem. Razmere so bile take. Pridobiti je bilo treba, in ko vsak drvi za. dolarjem, se veliki duhovi težko vzdržijo na vrhuncu idealov. Vendar dolar pospešuje tudi duševno delo. Amerikanski meceni se radi pobahajo, pa imajo tudi kaj pokazati. Tuj vpliv je prišel v ospredje, precej samostojen pa je Amerikanec ostal. IV. Verstvo Pojem verstva ne smemo enačiti z veroizpovedjo. Pol Amerikancev ni kristjanov, verno ljudstvo pa so. Mimo smisla za politično svobodo je Amerikancu prirojen čut za resno življenje, za izpolnjevanje dolžnosti, za spoštovanje vsega, kar spoštujejo drugi. Večina prvih naseljencev je prišla v Ameriko, da ohrani svoje versko prepričanje, in tega se je oklenila tem bolj, ker so bili prišleci neovirani, na svobodnih tleh. Trdo so delali, imeli malo užitkov, bili so v samotnih krajih. Žena je imela velik vpliv, praktičen je bil Amerikanec, da se je oklenil tega, kar mu koristi, ga dviga v vsakdanjem življenju. Versko naziranje ima netivo v individualističnih nazorih o življenju. Skozi nebeška vrata more iti le posameznik. Čim bolj se je versko naziranje ukoreninilo v duši posameznika, tem močnejša je postala zavest, da kratka pot do smrti ne more biti edini namen življenja, da mora služiti vse višjim vzorom. Morda se nesmrtnost prekomerno poudarja, ampak ljudstvo postane verno, in vernost se je ohranila do danes. Ali je Amerika verna? Ali ni le dolar bog? Prvi vtis prikazuje neko mlačnost. Amerika se ne briga za cerkev. Država je od cerkve ločena. Pridigarji ne delajo državnih skušenj, javne šole nimajo verouka, milijoni ne pripadajo nobeni cerkvi, nižji sloji so brez verskega vpliva. Člen 6 ustave prepove pri javnih službah oziranje na vero in prvi amendement ne dovoli kongresu, da bi vpeljal kako državno cerkev ali oviral versko prepričanje. Vera nima zaslombe in pri štetju ne poprašujejo po verski pripadnosti. Verska nebrižnost pa je le navidezna. Ustava govori drugače. Države, ki so se združile, so bile polne verskega duha. Protestanti in katoliki so šli iskat v Novi Svet versko svobodo in so trpeli preganjanje zaradi vere. Novoangleške države so imele naravnost teokratično ustavo. Ko so se odtrgale od Anglije, so naredile svojo vero za državno in postavile verske zadeve v ospredje. A ko je Jeffersonov predlog obveljal, da se država in cerkev ločita, ni prišlo do tega zavoljo verskega sovraštva. Hoteli so se le izogniti verskim homatijam. Ko bi bili naredili eno vero za državo, bi to pomenilo tlačenje druge. Ločitev pomeni v Ameriki, da je cerkev svobodna. Ni šlo sve kar na en mah. Dolgo so pospeševali kalvinsko vero, versko ravnopravnost vpeljali šele leta 1833. Danes še izdajajo posamezne določbe zoper bogokletstvo in motenje službe božje. Združenje se.kaže tudi, da predsednik razglasi Zahvalni dan (Thanksgiving Day), določi spokorne in molitvene dneve, in da otvarjajo zakonodajna zborovanja z molitvijo. Ljudstvo se takoj dvigne, ako bi kaka verska skupina začela politično mešati in podpirati pri krajevnih volitvah stranko, ki bi davke dala napravam tiste skupine ali cerkve. Pravno je cerkev javna družba. Nihče ni prisiljen pridružiti se kaki cerkvi. Vsaka skupina se more organizirati, nastavljati služabnike, oskrbovati premoženje. Prepiri spadajo pod državljansko pravo kakor prepiri vsake družbe. Zahteva se neko nadzorstvo, a tekmovanje je neomenjeno in posameznik stoji v odnosu do cerkve na stališču pogodbe. Kdo reče: „To je kšeft, tlačenje, oskrumba!" Nihče ne želi izpremembe. Posledice so dobre. Cerkve nihče ne more sumničiti, da pride do uspehov le po državni podpori. Karkoli stori, stori iz lastne moči. Uspeh se oplemeni, vse je ločeno od političnih prepirov, vse je bolj vzorno. Odpade sum, da cerkev posega v svobodo posameznika, vera je zasebna zadeva. Kdor se pridruži perkvi, stori to svobodno, sam se podvrže njenim določbam, se zaveže, da bo podpiral cerkev in prispeval za bogoslužne stroške. Nihče ne plačuje davkov za vero, nikomur se ni treba podvreči duhovni oblasti, ako te v vesti ne pripozna. Po ločitvi cerkve od države je postala vera zadeva družbe. To je velikanska pridobitev. Država stopi v ozadje, na njeno mesto pride družba. Dokler vlada neki zunanji pritisk, je socialna družba na znotraj malomarna, a takoj pokaže svojo moč, ko zapazi, da ni pritiska in je odločitev v njenih rokah. Izcimi se pritisk, ki je hujši od državnega in vendar ne krati svobode, ker pripadnost kaki socialni družbi ni dano dejstvo, temveč smer stremljenja in časti. Ta družabni pritisk bi se ne bil mogel razviti, ko bi prebivalstvo ne imelo verskega čuta, vernosti. Ker so Amerikanci vemo ljudstvo, so vernost povzdignili v socialno zahtevo in vernost uspeva. Zveza med cerkvijo in družbo se kaže najbolj pri raznih sektah. Pred Bogom smo vsi demokrati, najmanj demokratičen pa je Amerikanec na cerkvenem področju. Tega ne vidiš samo na cerkvenih stolih, temveč tudi v sektah samih. Episkopalni, metodisti, unitarci. . . tvorijo socialno različne skupine in v enem kraju so ti, v drugem spet oni v ospredju. Ker se pa naslanjajo na različne skupine, med seboj dobro izhajajo, ker ima vsaka skupina svoje področje. Ko jih je veliko in je razloček med njimi večini nepoznan, se ublažijo nasprotstva, saj Amerikanec ni zavisten in privošči vse dobro tudi bližnjemu. Socialna družba podpira verske zahteve. Cerkev čislajo, v hišah vlada vernost, služabnike cerkve spoštujejo, službo dobro obiskujejo. Sicer se mnogo piše o hinavščini, ko otvarjajo ali zaključujejo slavnosti, pojedine, zborovanja z molitvijo. Vse pa ni farizejstvo, ako vlada v deželi in družbi toliko vernosti. V Ame- riki se govori prvič o ,,businessu“, drugič o veri in šele potem pride politika na vrsto. Verski vpliv se kaže pri sklepanju zakonov. Kadar dobi Američan od uradov dovoljenje (licence), more skleniti zakon pravno ali pred uradnikom, ali pa pred zastopnikom cerkve. Za veliko večino je še danes samo po sebi razumljivo, da si zakonca obljubita zvestobo pred oltarjem. Ako pomislimo, da je amerikansko ljudstvo sestavljeno iz veskih pregnancev, da je postala Amerika sčasoma dom verske svobode, da so Amerikanci imeli od nekdaj resne življenjske nazore, da je vsa vzgoja in nravno stremljenje od nekdaj slonelo na zaupanju v Boga — In God we trust, v Boga zaupamo, ta napis nosi amerikanski denar — potem je pač jasno, da mora tako biti, kakor je, in da se ta podlaga ne bo dala zlahka zrušiti. Res je, da je število tistih, ki se ne oklepajo cerkve, veliko. S tem pa ni rečeno, da bi bili sovražniki cerkve, ker brezver-stvo se ne strinja z značajem Amerikanca. Verskih skupin je na stotine. Vsem je skupno, da jih vodi duh nravne izpopolnitve. Amerikanec je jekleno nraven. Tak je bil, ko je stopil na amerikanska tla, tak je pristen Amerikanec. Evropa se ne more kosati glede nravnosti z Ameriko. Pri tem se ne smemo ozirati na velika mesta, niti ne na „Amerikance“, ki so šele včeraj prišli, ali na posamezne klativiteze, kakršni so povsod. Opazovati moramo pravega Amerikanca na njegovi grudi, v malih mestih, v velikih mestih pa višje sloje. Življenje in delovanje teh milijonov bo opazovalcu povsod kazalo, da so ti sloji nravno resni, nravno preprosti in nravno čisti. Vtis je lahko drugačen in nasproten. Kadar se govori o posvečevanju nedelj, zmernosti, spolni nravnosti, dobrodelnosti in javni poštenosti, se kaže obenem na hinavščino, farizejstvo, razporoke in zakonske škandale, korupcijo in goljufije bank, dobrodelnost iz sebičnih namenov. Ko so začeli prihajati milijoni v deželo, so prišli med njimi tudi nravno dvomljivi elementi. V novejši dobi se je marsikaj v Ameriki izpremenilo, narvne hibe so se pomnožile, razni škandali se povečali, amerikanski značaj je postal sumljiv. Dosti dobrega pa je ostalo, saj bi drugače Amerika ne mogla postati res velika in bi ne bila, kjer je danes. Omejenost duha ustvarja svojeglavnost, in naša vera ne seže zlahka dalje kot naše oko. Norci in bedaki opazujejo vse skozi očala svojega telesnega razpoloženja. * * * * ROCHEFOUCAULD Kdor blodi, nadomešča z ihto in silo to, kar mu manjka v glavi in v roki. GOETHE Mr.: Kako so se gostili koroški mogočneži v srednjem veku V zalogi celovške knjigarne Kleinmayr je izšla knjiga ,,Paolo Santonino, Reisetagebiicher 1485—1487“ (popotni dnevniki) v prevodu prof. Dr. Egger-ja, v kateri pisar Santonino popisuje med drugim tudi doživljaje na Koroškem. Ko so glavni napadi Turkov na Koroško minili, so višji cerkveni krogi v Italiji zvedeli, da je bilo mnogo cerkev oropanih in požganih. To ni bilo čudno, saj so Turki požgali cele vasi, poklali prebivalstvo, ki se ni rešilo daleč v gozdove, mladino pa odpeljali v sužnost, iz katere se je le malokdo rešil. — Da cerkve na novo posveti, in jim da novo cerkveno podlago, je obiskal Koroško neki škof iz okolice Benetk, očividno na višji ukaz. Nosil je s seboj tudi več relikvij (svetinj), da bi bol podprl pobožnost obupanih ljudi, ki so bili jako nevoljni, zlasti zavoljo raznih domačih mogotcev, od katerih niso dobili v svoji obupni borbi proti Turkom skoraj nobene pomoči. Razumljivo pa je, da je bil potujoči škof gost v raznih koroških gradovih in prav zanimivo je, kako so se takrat, ko je ljudstvo trpelo največje pomanjkanje in bedo, po gradovih mastili v taki meri, da je to tudi za najbogatejše ljudi dandanes nerazumljivo. Oglejmo si opis pisarja Santonina (ki je spremljal škofa kot nekak tajnik), glede pojedine na gradu Rožek: Začela se je pojedina tudi takrat že s kurjo juho, v kateri so plavali posebno pripravljeni piščanci, ki so jih, kakor dnevnik posebej naglaša, pojedli vse do kosti! — Sledile so ,,izvrstne, na vinu kuhane ribe“, ki so jih pojedli, kakor bi to bil šele začetek. — Tretja glavna jed so bili raki z jajci, „kar je goste, — kakor beremo — jako razveselilo!" Kot četrto jed so prinesli na mizo pečena piščeta in ledveno govejo pečenko, ,,izvrstno pripravljeno!" — Peta jed so bile ribe v aspiku z mandeljni, šesta prsni kos govedine z zeljem in slanino, in sedma prepelice in jerebice, z „izvrstnim okusom". In sedaj bi bil menda že konec? Nikakor! Na vrsto prišla je sedaj nekaka koroška domača jed — pšeno, kuhano v mastni juhi in sladkano, kar je gostom prav posebno teknilo! — Kruh je bil bel in lahek kakor pero, vino so točili v srebrnih posodah in kristalnih steklenicah, različno, belo in rdeče, deloma tudi s posebno namočenimi zelišči, tako da se je pojedina bolj zavlekla, kakor je bilo za tako visokega gosta dostojno. Tako se to celo pisarju zdi, ki še pripomni, da so se kar potili, ko so vstali od pojedine! Toda večerjali so zopet prav izbrane jedi in prav razkošno, kakor pripomni pisec: nadevane prepelice s slanino in cimetom, kar dvajset menekov, boljših, kot so bile forele itd., tako da visoka gospoda tudi zvečer ni trpela — gladu! Kot nekaj posebnega omenja Santonino tudi pojedino na gradu Bekštajn. Te hočemo opisati bolj na kratko. Prva jed: pitani kapuni, dušeni v lastnem soku, „ki so bili tako mastni, da so komaj našli kosti!" Druga jed je bila mešanica raz- nih jedil, zajec, pečene pi.ške in goveja pečenka v neki skupnosti, tretja domača posebnost repa s slanino, baje prav fina. Četrta: meso medveda, seveda mladega, s poprovo omako. Peta: vmesna močnata jed, omlete, zabeljene s svinsko mastjo in dišavami. — Šesta: zajčje meso, kurja jetra in drugi kokošji deli, kuhani v juhi z dišavami, in kisom. — Sedma: pšeno, kuhano v mastni juhi, s prepelicami, in končna jed, ki je baje škofu posebej dišala, polna skleda sladke smetane! Ne smemo se torej čuditi, da se je razburjenje kmetov stopnjevalo bolj proti fevdalcem na gradovih, njihovim gospodarjem, kakor proti divjanju tujih, versko nahujskanih Turkov. Postojnska jama M. r.: Čemu je potreben prah v vsemirju in posebno na zemlji Prah je sploh nepotreben, mi bodo vsi odgovorili, drugi, posebno vsi, ki imajo opraviti kaj po cestah, ali ki stanujejo ob cestah in ulicah, pa bodo trdili, da je prah prava nadloga človeštva. In vendar trdijo znanstveniki, da je tudi prah v našem življenju potreben. Da se ne bi kdo preveč začudil, pripomnim, da seveda ne mislijo na prah, ki se vali po cestah in jemlje marsikateremu vozaču zaradi svoje gostote celo cestni pregled in vid. Znanstveniki namreč trdijo in to tudi dokazujejo, da je ves zemeljski zrak prepojen s tako drobnim prahom, da ga ne vidimo in večinoma tudi ne čutimo. Mogoče nam bo to nekako razumljivo iz vsakdanjega življenja, če poslušamo sem ter tja naše žene, ki strogo gledajo na to, da ne leži prah po omarah, posebno pa tudi ne na tleh, kjer baje zarodi bolhe. Žene, ki eno ali drugo sobo zaprejo, ker je ne rabijo, — prej pa posebno počistijo — in potem po nekaj dneh, ali že drugi dan, opazijo, da leži prah zopet po omarah in drugih predmetih, tožijo: ,,Od kod se le vzame ta prah, ko vedno brišem, ko nikdo ne pride v sobo, kakor da bi bila okna cel dan odprta!“ Da, od kod neki pride ta prah? Seveda iz zraka, kjer kroži tisti do skrajnosti drobni prah, da ga z očesom sploh ne opazimo. Stalni zračni valovi — niti ni treba, da so to vetrovi —• spravljajo precej prahu z zemlje navzgor v zrak, kjer ga zadržujejo zračni tokovi, — saj zrak nikdar ni popolnoma miren — in ga razredčijo tako, da nam postane neviden. Nekaj posebnega prahu pa pade na zemljo tudi iz vsemirja, polnega nemirja, kjer se meteorji srečavajo in izgorevajo, tako da kroži tudi po vsemirju dovolj različnega prahu, ki ga prevzame na svojem potovanju tudi naša zemlja. Mogoče nam ta ali ona zvezdica navidezno še miglja na nebesnem svodu, pa je vendar že davno ni več, ker je mogoče zgorela že pred tisoč in tisoč leti, se razkrojila ali razpadla, pa je bila od zemlje tako oddaljena, da je svetloba, ki sicer prepotuje 300.000 km v eni sekundi, še vedno na poti. Svetloba potrebuje že od bližnjega sonca 8 minut in 18,5 sekund. Zato se moramo poslužiti kot enote za daljavo in oddaljenost tako imenovanih svetlobnih let (eno leto bi bilo 9,5 bilijonov kilometrov). Zvezdice, ki se nam zdijo majhne pikice, po sa na ta način tako oddaljene, da jih še vidimo na nebu, pa mogoče že ne svetijo več. Zato tudi samo astronomi z ogromnimi daljnogledi zagledajo, kako zvezde prenehajo, ali se razpršijo. Ujamejo pa to tudi ogromni in za ta posebni namen ustvarjeni radijski sprejemniki po zvokih, ki prihajajo do zemlje in motijo marsikatero oddajo. Take katastrofe v vsemirju povzročajo tudi mnogo krožečih malih delov, pa tudi prahu. Znanstveniki so tudi v tem oziru delali razne poskuse in opazovali učinke prahu v zraku, in to v velikih steklenih cilindrih, kamor so dovajali zrak brez prahu, ali samo z nekim delom praha in z navadnim zrakom. Pri tem se je predvsem izkazalo, da so pravilne trditve prejšnjih znanstvenikov, da nam prašni delci zraka razdelujejo in dovajajo sončno svetlobo, kar je že leta 1868 dokazoval znanstvenik in profesor astronomije John Tvndall. Če bi zrak ne bil poln nevidnega, pa vendar obstoječega prahu, in bi bil na ta način čist in prazen, bi sončnih žarkov sploh ne videli in bilo bi temno. Zato se nam zdi nebo tam, kjer je manj prahu, že temno modro, in če bi ga bilo še manj, bi bilo temno, četudi bi sijalo sonce. Pa še ena, mogoče prav težka, ali celo katastrofalna posledica bi mogoče nastala za človeštvo, če bi zemeljski zrak ne bil napolnjen od množine nevidnih prašnih delcev; znano je, da zemlja izpuhteva vlago, ki se dviga in ustvarja oblake, in sicer zopet s pomočjo teh prašnih delcev v zraku, ki vežejo mokroto. — Če bi teh ne bilo, bi bile zračne plasti nad zemljo tako nasičene od vlage, da bi pokrivala težka rosa celo zemeljsko površino in vse, kar bi prijemali, bilo bi stalno mokro. Mokra bi bila naša obleka, mokra glava, mokre bi bile roke in težko je premisliti vse tozadevne posledice. Ne bi bilo nizkih deževnih oblakov, niti bi se mogla vlaga kopičiti v visokih, nad planinami krožečih oblakih, in bi se mogoče usipala na visoko gorovje, drla z velikimi silami v doline in pri tem povzročala prave burje, ne da bi si sedaj mogli misliti, kakšne bi bile posledice takega katastrofalnega preokreta. Mogoče bi človeštvo v takem ozračju sploh ne moglo živeti? Tudi zračni prah, v katerem živimo, ima svoj pomen, čeprav so upravičene naše želje, da bi oblasti vsaj ceste popravile, tako da bi se izboljšala vožnja in hoja po cestah. Poudariti pa moramo, da so nevidni prašni delci v bližini železniškega prometa nasičeni od dima, ki ga bruhajo lokomotive — posebno kadar kurijo slab premog — uro za uro, dan na dan v zrak. Tudi v tem oziru bi bilo potrebno, da dobijo lokomotive, če električni pogon še ni povsod mogoč, vsaj moderne, na zdravje ljudi ozirajoče se dimnike, ki težke črne oblake razčistijo in razkrojijo, kakor bi morali v tem smislu biti urejeni tudi dimniki raznih plinskih naprav in industrije! Mnogo bi bilo treba še dela, da zboljšamo življenje na zemlji. In bolje bi se porabili pripravljeni milijoni dolarjev najprej za take, bližnje potrebe, kakor za izlete okoli zemlje in na mesec. Če človek ni našega mnenja, se neradi nadejamo od njega zdravega razuma. ROCHEFOUCAULD Zasmehovanje in zasramovanje ne poslabša slabe stvari. Kar je dobrega in lepega na njej, se zasveti toliko lepše, kolikor bolj po njej udrihaš; kakor zlato pod kladivom. LUCIAN Boža Košak: O naši modi Ves naš dan je izpolnjen z delom, pa najsi hodimo še v šolo, ali se že učimo obrti, če delamo v uradih, delavnicah, tovarnah, na polju ali v gozdu. In ves čas našega dne bi morale biti pravzaprav snažno, lepo in našim razmeram primerno oblečene. Saj dobro vemo, kako prijetno je imeti pri delu opravka z okusno oblečeno ženo in dekletom, kako dobro dene srečavati jih tako na cesti kot v uradih in delavnicah. Vemo tudi, kako prijetno je materam, ki lahko oblečejo svoje otroke v trdne, okusne pralne obleke, manjkrat pa pomislimo, kako veseli so tudi otroci, če so njihove mame lepo oblečene in kako ponosni so nanje. Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, kako radi gredo možje ob strani okusno oblečenih žena. Že dolgo ni več res, da bi bila moda stvar, ki jo diktira slavni modni francoski Pariz. To je veljalo za časa madame Pompadour; za časa cesarja Franca Jožefa, ko so se modne dame vozile s kočijami, ko se nikomur sanjalo ni o športu, danes pa se vozimo s tramvaji, avtobusi. In tako je moda odkrila pot, ki je za delovnega človeka edino pametna in hkrati razveseljiva za oko istočasno, ko je hkrati praktična, in poceni. Pravzaprav se je ta ,,moda“ rodila v Rimu. Letošnji poletni Rim je ves oblečen v obleke iz blaga, ki so ga dozdaj nosili cestni pometači, sluge, vodovodarji, prodajalci, učenci pri obrtnikih. To je trdno, malo trdo sivkasto blago, trpežno, pralno in okusno hkrati. Iz njega si kroje na sto tisoče širokih ženskih kril, oblek brez rokavov za poleti, pod katerimi pa lahko ponosiš vrsto različnih pralnih bluz in moške hlače, ki sicer ne drže kot britev ostrih robov, imajo pa izdatne žepe in sedeš z njimi brez skrbi na stopnišče Španskega trga. H krilom nosijo jopice iz istega blaga in v odličnih rimskih hišah so gospe podnevi oblečene iz enakega blaga kot njihovi sluge, bolniške strežnice in dojilje. Trpežno, pralno, okusno, je modni diktat, ki ga tudi nam ne kaže preslišati. To je letna moda, ki nam pravi, naj za široka letna krila sežemo po modrem blagu, kot nosijo iz njega delovne obleke vajenci pri naših obrtnikih ali po svetlomodrem, iz kakršnega so krojene obleke naših bolniških strežnic, po črtastem močnem blagu za blazine ali preobleke žimnic. Urežemo si široko nabrano, ali v pasu gladko krilo in nosimo k njemu bluzo z dolgimi rokavi, ali bluzico brez rokavov ali jopico z golim hrbtom. Na bluzi zavihamo rokave, da se vidi gola, rjava roka in na njej trakec v barvi, ki je ubran z barvo čevljev in torbice. Tako šteje lahko naša poletna garderoba vsaj 2 krili (mogoče sivo in modro in enake bluze, ki jih potem zamenjavamo med seboj). Modni barvi zadnjega leta sta svetlomodra in svetlorožnata. Seve, imamo pa poleg osnovnih naštetih še vse vrste možnosti, kot jih dajejo najraznovrstnejša pisana, črtasta blaga, vse po ugodni ceni. Krila lahko plisiramo, pošijemo z vrstami trakov (takimi, kot jih uporabljamo pri mo- ških spodnjih hlačah ali s trakovi za v rob pri krilu, ali s knjigoveškimi, kot jih uporabljamo pri šolskih mapah). K rdečim trakovom nosimo rdeče rokavičke. Trakove prišijemo ravno, valovito ali v špico. Na obleko prišijemo poceni okusne gumbe, ki jih lahko uporabimo na nešteto načinov za okras. Vse, kar nosimo poleti, je poceni, pralno, odvisno posebej od osebnega okusa. Ni dragega, blaga, ni drage šivilje, kupiš blaga, sami si krilo ukrojiš in se-šiješ magari na roko. Malo težje je poglavje okrog vrste rožastega potiskanega blaga. Ni lahko sešiti iz njega okusno oblačilo. Tudi tekstilne tovarne, predvsem pa njihovi risarji in. risarke, bodo morale počasi menjati svoje nazore. Naši ljudje hočejo biti oblečeni lepo, okusno, preprosto, poceni. Z blagom, na katerem so posejane rožice, to ni lahko. Te vrste vzorci sodijo na svilo, svila je za večerne obleke in za delovno ženo manj uporabna. — Moremo si pa ukrojiti iz rožastega blaga preprosto bluzico z moškim ovratnikom. Pozimi pa lahko nosimo pod takimi pralnimi roža-stami, črtastimi, pikčastimi bluzami enobarvne volnene ali polvolnene puloverje. Kaj pa skoraj osem mesecev naše zime? me boste vprašali. Izredno uporabno naše blago je ,,twed“. Kakšne neizčrpne možnosti nam daje za zimska, jesenska, prehodna pomladanska oblačila. K širokemu, iz štirih delov ukrojenemu krilu iz tweda nosimo volnen ali pavolnat pulover ali enobarvno športno bluzo v barvi, ki je ubrana h krilu. Tako široko krilo si laže privoščijo dekleta višje postave, za manjše pa priporočamo ozko krilo z globoko vstavljeno gubo. Twed je izredno uporabno blago. Ravno krilo, ravna jopica, k ravni jopici lahko nosiš tudi široko krilo, ukrojeno iz štirih ali šestih delov. Na krilo si lahko prišiješ velik, učinkovit žep. H krilu z velikim pridom ponosiš pulover v barvi, kot so pikice v blagu. Za jesen si urežeš ruto iz istega blaga kot je krilo. V ruti izvlečeš niti, da ima rfesice iste barve kot pulover. Ruto lahko nosiš doma, v uradu in tudi vrh plašča iz tweda. Na t\ved z okusom in učinkovito uvezeš drobne volnene vozle, nesimetrično potresene po blagu. Lepa je preprosta obleka iz tweda, povsem ravna, krase jo le žepi na prsih ali pod pasom. Okusni preprosti in izredno učinkoviti so plašči iz tvveda. Prijetni so in uporabni. Krojimo jih v klasični ravni liniji, z navadnimi rameni brez kake podlage, z dvema navrh prišitima žepoma ali z žepi, vštimi v sešivke. Prišijemo jim eno ali dve vrsti gumbov. Ovratnik mora biti velik ali ozek, majhen. Pod plašči iz tweda nosimo enobarvne obleke, ubrane v barvi twedovih vozličev. Na koncu naj poudarimo, da obleka ni le potrebno pokrivalo našega telesa, marveč je tudi izraz našega okusa in veselja do življenja. Nove modne smernice, ki nam narekujejo raznoliko uporabo preprostega, trdnega materiala, nam ponujajo vsak dan več možnosti, da uveljavljamo svoj okus in svojo domiselnost in s tem. poudarimo svojo osebnost. Dr. Srdan Sevnik: ZDRAV DOM Precejšen del življenja preživi človek doma. Tu se rodi in odraste. Iz šole in od dela se vrača domov. Doma spi in počiva, se uči, čita in piše ter opravlja razna dela. Doma ima družino, tu vzgaja otroke. Želi si biti doma, kadar je bolan, kadar je žalosten ali srečen, celo umreti bi želel doma! Naravno je tedaj, da si človek želi urediti svoj dom tako, da bo čim lepši, da mu bo čim prijetnejši in udobnejši in da bo čim bolj zdrav. Ker smo ljudje različni, je razumljivo, da tudi v tem pogledu nismo vsi enaki. Nekdo kaže več smisla in čuta za urejanje doma, drugi manj. Nekateri so pri tem bolj iznajdljivi, drugi spet manj. Tudi enakih možnosti nimamo vsi. Zaradi tega so seveda naši domovi različni. Dejstvo pa je, da se v vsakem, tudi v najbolj skromnem domu, opazi na prvi pogled, koliko truda in ljubezni vlagajo vanj njegovi stanovalci. Dejstvo je, da lahko vrline, izobrazbo in kulturo človeka ocenimo tudi po tem, kako vzdržuje svoj dom. Res je, da je dom slika človeka. Pri tem ni važno razkošje, drago pohištvo, n. pr. ogledala, marmor in podobno. Velikokrat se v hiši, ki je narejena iz ilovice in pokrita s slamo, zrcali neprimerno boljši človek, kot pa je tisti, ki živi v velikem in dragem stanovanju. Velikokrat je preprosta kmečka hiša mnogo bolj prijazna, domača in zdrava, kot pa na zunaj še tako lepa mestna hiša. Velikokrat si zna človek z manjšimi dohodki urediti lepše in bolj zdravo svoj dom, kot pa človek z veliko večjimi dohodki. Važno je le, kako je kdo vzgojen, v koliki meri so mu starši, vzgojitelji in družba privzgojili smisel za lepo in za zdravo. Važno je tudi, koliko se kdo v tem pogledu sam izpopolnjuje in nadalje vzgaja. V prvi vrsti bi si moral vsakdo prizadevati, da si bo uredil dom tako, da bo bivanje v njem čim bolj zdravo. Saj je zdravje pogoj, da lahko uspešno delamo, od dela pa so odvisni naši dohodki. Zdrav človek je veder, zadovoljen in srečen. Nekateri ljudje spoznajo to šele, kadar zbolijo. Takrat je včasih že prepozno! Pri urejanju svojega doma večkrat ne mislimo dovolj na zdravje. Včasih pozabljamo na stvari, ki močno vplivajo na naše zdravje, včasih se pa celo ne zavedamo, od česa vsega je naše zdravje odvisno. Ne zavedamo se, da so pogosto pomembnejše tiste stvari, ki jih lahko uredimo brez stroškov, kot pa naprave, ki nas drago stanejo. Ne vemo, da si lahko tudi s preprostimi sredstvi, ki so nam pri roki, naredimo skoraj vse, kar potrebujemo za zdravje v hiši in okrog nje. Ko govorimo o domu, ne smemo misliti samo na stanovanje, ali na hišo, v kateri živimo. K domu spada tudi vsa okolica stanovanja: dvorišče, vrt, gospodarsko poslopje, hlevi itd. Ta okolica večkrat odloča o našem zdravju. Pomislimo le na vodo, ki jo zajemamo iz vodnjaka na dvorišču. Lahko je samo njegova okolica kriva, da so prišle v vodo bolezenske klice! Bolezenske klice moramo postaviti na prvo mesto, če govorimo o zdravju ali o boleznih. Le-te namreč povzročajo najvažnejše in najpogostnejše bolezni. Od navadnih, ki jih »mimogrede" prebolimo, do najresnejših, včasih smrtnih. Tako povzročajo bolezenske klice n. pr. gnojenja kože in podkožnega tkiva, »ture , angino, davico, pljučnico, vnetja v ustih, želodcu, črevesju, škrlatinko, vnetje možganske mrene, otroško ohromelost, tifus, grižo, vnetje srca, jeter, ledvic, razpadanje zob, revmatizem itd. Bolezenske klice slabijo človeka, mu jemljejo odpornost, zmanjšujejo njegovo delazmožnost in mu krajšajo življenje. Izvirajo od bolnih ljudi in živali, od takih, ki so bolezen preboleli, pa tudi od takih, za katere sploh ne vemo, da so bili kdaj bolni. Pravimo jim kliconosci, ker nosijo v sebi klice. Vsi ti izločajo klice na razne načine, predvsem z blatom in vodo ter s slino in sluzjo pri kašljanju, kihanju in govorjenju. Klice živijo lahko še dolgo časa, tudi potem, ko so prišle iz človeka ali živali. Nekatere so zelo odporne, druga manj. V odpadkih, smeteh, v človeškem in živalskem blatu dobivajo svojo hrano. Tu se dobro počutijo, včasih se celo razmnožujejo. Tudi v vodi ostanejo žive. Vlaga in tema njihovo življenje podaljšujeta, čistoča, svetloba in sonce ter suša pa jih ubijajo, nekatere prej, druge pozneje. Bolezenske klice se širijo med ljudmi po različnih poteh. Če so v zraku, jih lahko naravnost vdihavajo. Tiste, ki so v smeteh in v odpadkih, prenašajo n. pr. s čevlji v stanovanja. Otroci, ki se igrajo po tleh, jih kaj lahko dobijo v usta, na obleko ali na kožo. Prenašajo jih živali: psi, mačke in druge domače živali, ki brskajo po nesnagi, potem se pa dotikajo človeka in ga ližejo. Podgane, miši in podobna golazen prenaša bolezenske klice od odpadkov na živila. Prav tako tudi drug mrčes. Posebno pogosten in nevaren prenašalec so muhe. Bolezenske klice širijo tudi ljudje z umazanimi rokami, s skupnim posteljnim perilom, z žlico, ki jo uporablja več ljudi drug za drugim, ne da bi jo poprej očistili, s skupnim kozarcem, s skupno brisačo itd. Dež jih spira v zemljo. Tako pridejo v talno vodo in v vodnjak ali studenec. Če je vodnjak slabo narejen, lahko kar z vrha zateka vanj umazana voda ali večkrat celo gnojnica z bolezenskimi klicami vred. Včasih so stene vodnjaka propustne. V njih so razpoke, ali so pa zložene samo iz kamenja, okrog pa ni niti ilovice! Tudi jajčec glist ne vidimo s prostim očesom in tudi ta se širijo med ljudmi na podobne načine kot bolezenske klice. Glistavost je pri nas močno razširjena. Mnogi ljudje ne vedo, da so tudi gliste često vzrok pljučnicam in da lahko povzroče najresnejša obolenja predvsem otrok, pa tudi odraslih. Večkrat so samo one krive, da so nam otroci izčrpani in telesno ter duševno zaostali. Pri skrbi za zdrav dom moramo torej v prvi vrsti misliti na bolezenske klice in na jajčeca glist. Spričo tega, da je nečistoča poglavitni pogoj za njihovo življenje izven človeka ali živali in za njihovo raznašanje, je razumljivo, da moramo postaviti na prvo mesto č i s t o č o, če hočemo, da bomo imeli zdrav dom. Osebna čistoča, čistoča v hiši in čistoča izven hiše, to je pogoj za zdravje. Vsakdo ve, kako se čistoča vzdržuje. Ob slovesnih prilikah, ob posebnih obiskih n. pr. prav vsaka družina pocedi in pospravi svoj dom tako, da ga je veselje pogledati. Vse je poribano in pometeno, postelje so sveže preoblečene, pohištvo očiščeno, celo stene so marsikje na novo prebeljene. Dvorišče je pospravljeno in pometeno, gnoj je pokrit z vejami, z listjem ali s praprotjo in družina se je oblekla v čisto perilo te v praznične obleke. Priznajmo pa, da v naših hišah ni vedno tako! Čeprav nas vzdrževanje čistoče stane le nekaj truda in nam vzame le zelo malo časa, smo pri tem često malomarni in površni. Res je, da imamo dovolj dela na polju, v tovarni, v pisarni ali kjerkoli in da ne moremo biti vedno praznično oblečeni in čisti. Saj to tudi ni važno! Važno je le, da se temeljito očistimo, brž ko prenehamo z umazanim delom in da vzdržujemo stalno snago v hiši in okoli nje. Ne samo tam, kjer se vidi, ampak po vseh, tudi skritih kotičkih. Ti so za širjenje bolezni najbolj nevarni! Ni res, da bi za to ne imeli časa. Tako se izgovarjajo tisti, ki se pomena čistoče še ne zavedajo, ki za vzdrževanje čistoče še nimajo razvitega čuta. Kdor pa ima tak čut, ne bo n. pr. stresal pepela od cigarete kar po prtu ali po sobi, ne bo metal ogrizkov, umazanih papirjev, konservnih škatel in ostankov hrane po tleh. Nič več časa ne bo porabil, če bo stresel pepel v pepelnik, če bo vrgel papir v ognjišče in druge odpadke v posodo za smeti. Prta ne bo stresal kar po tleh in v sobo ne bo prihajal z blatnimi čevlji. Umazanega perila ne bo metal kamorkoli na tla itd. Napačno bi bilo namreč misliti, da je samo gospodinja tista, ki mora vzdrževati red in snago. Če bi bilo tako, potem zares ne bi imela za to dovolj časa. Vsak človek se mora naučiti vzdrževati red in snago povsod, kjer živi! Doma in izven doma mora paziti, da sproti pospravi in počisti za seboj vse, kar je spravil v nered, ali kar je nehote ponesnažil. V tem se kaže izobrazba in kultura! Nesnaga in nered doma torej ni le podoba gospodinje, marveč je podoba vse družine! Čistoče in reda ne vzdržujemo samo zaradi tega, da bodo imeli drugi o nas dobro mnenje, marveč zaradi tega, ker smo spoznali, da je to za zdravje potrebno. S tem preprečujemo bolezni, ki bi napadle nas in še druge ljudi. Zaradi svojega zdravja in zdravja drugih bi moral torej vsakdo v prvi vrsti vzdrževati čistočo in red! To je dovolj pomemben razlog. Poleg tega pa umazan in razmetan dom ni niti prijeten, še manj pa je lep! Pri vzdrževanju čistoče v stanovanju je zlasti važno redno, vsaj dvakrat tedensko ribanje tal z vročo vodo in z lugom ali s sodo. S tem ne odstranjujemo samo umazanije, ki daje bolezenskim klicam hrano, ampak uničujemo tudi same bolezenske klice. Poribati oziroma pomiti moramo vsa tla, tudi pod posteljami in pohištvom! Nadalje ja važno večkratno temeljito čiščenje pohištva in redno vsakdanje brisanje prahu. Zlasti na slike, ki visijo po stenah, ne smemo pozabiti. Tudi v prahu živijo bolezenske klice in se z njim prenašajo med ljudi. Velikokrat se prav po tej poti širijo bolezni. Pri Zilji imajo na kmetih navado, da vsako leto enkrat — pred žegnom — prebelijo stene. To je za zdravje izredno pomembno. To navado bi morali povsod udomačiti. Vsako leto enkrat naj bi prebelili svoje stanovanje, kar z apnom. Za to niso potrebni veliki izdatki in vsakdo lahko to napravi sam. Stene bodo tako vedno lepe in čiste. Apno pa ima še to lastnost, da ubija bolezenske klice. Kdor ni zadovoljen z belo barvo, lahko vedno primeša apnu kakršno koli drugo barvo. Posteljno perilo nikoli ne bi smelo biti umazano. Vsaj vsakih štirinajst dni ga je treba izmenjati. Temeljito mora biti oprano in prelikano. S tem namreč tudi uničujemo bolezenske klice. Slamnjače, žimnice, odeje, koce, obleke in podobno je treba večkrat nesti na prosto ter stepsti in skrtačiti. Slamo ali koruzno ličkanje bi morali vsaj vsako leto enkrat izmenjati. S tem odstranjujemo prah in preprečujemo razvoj mrčesa. V borbi proti bolezenskim klicam, glistam in mrčesu sta poleg čistoče najvažnejša sonce in svež ter suh zrak. Sončni žarki in suh zrak ubijajo povzročitelje bolezni. Zaradi tega moramo skrbeti, da bo naše stanovanje deležno čim več sonca in zraka. Že pri gradnij hiš moramo obrniti okna tako, da bo vsak dan v sobe čim dlje sijalo sonce. Paziti moramo, da bodo dovolj velika in da nam ne bodo delale sence sosedne hiše, hribi ali drevesa. Vedeti moramo, da sončni žarki skozi šipe ne ubijajo bolezenskih klic. Zato moramo imeti okna čim več odprta. Na. njih ne smemo imeti zagrinjal ali cvetlic, ki bi ovirale soncu in svetlobi dostop v sobe. Sončna toplota in svež zrak tudi sušita stanovanje in onemogočata, da bi se širila vlaga. Vemo, da je vlažno stanovanje nezdravo, ker se v vlagi dobro počutijo bolezenske klice, obenem pa vlaga tudi hladi. Vlažne stene so zelo hladne in jemljejo človeku, ki v takem prostoru živi, preveč toplote. Prehladi se in posledica so najrazličnejše bolezni — od revmatizma do pljučnice, tuberkuloze in drugih bolezni. V zatohlem in zaduhlem prostoru se človek slabo počuti. Boli ga glava, slabo mu je, ni razpoložen za delo, težko se uči itd. Tudi iz teh razlogov moramo stanovanje zračiti. Paziti moramo le, da ne bo prepiha, kadar smo v sobi. Tudi pozimi mora biti zrak v sobi vedno svež in čist. Vemo, da sončni žarki delujejo na nas poživljajoče. Krepijo nas in, kar je najvažnejše, vplivajo na nalaganje apna v kosteh. Otroci, ki niso dovolj na soncu, kj preživijo svoje prve mesece in leta v zaprtih in temnih sobah, dobijo bolezen mehkih kosti — rahitis. Pri sončenju moramo biti previdni, ne smemo pretiravati, to vemo vsi. Ne vemo pa, da so naše sobe večinoma pretemne, da okna vse preveč zapiramo in zastiramo in da je mnogokrat ravno to vzrok rahitisa in slabokrvnosti, zaostalosti otrok in slabega počutja ter raznih bolezni ljudi, ki v takih domovih živijo. Največjo nečistočo izven hiše povzroča navadno gnoj. Neurejeno gnojišče in neurejeno stranišče sta vir najrazličnejših bolezni. Od tod se okužuje naša pitna voda, tu se redi in razmnožuje vsakovrstna golazen, ki prenaša bolezenske klice in nam je v nadlogo, tu se hranijo in razmnožujejo muhe itd. Kdor pravi, da brez stroškov pri tem ne moreš nič popraviti, se le izgovarja. Velikokrat je samo pomanjkanje čuta za čistočo in red vzrok nezdravih razmer v hiši in okoli nje. Tudi betonirano gnojišče ne koristi veliko, če je gnoj nanj kar brez reda nametan in če je raztresen vsepovsod po dvorišču! Pri izbiri prostora za gnojišče gotovo ne odločajo stroški. Samo znanje in smisel za zdravje, spoštovanje do sosedov in čut do skupnosti odločajo, kje bomo določili prostor za gnojišče. Velikokrat je ta prostor sredi dvorišča, pred vrati v kuhinjo ali pod sosedovim oknom, medtem ko imamo prikladnejši prostor za hlevom. Izobražen in napreden kmet si bo izbral prostor za gnojišče na takem kraju, da bo čimbolj oddaljen od stanovanjske hiše in od vodnjaka. Pri tem ne bo mislil samo nase in na svojo družino, marveč tudi na sosede. V prvi vrsti bo skrbel za redno, vsakdanje čiščenje hleva; skrbel bo, da bo gnoj pravilno skladan, da bo gnojišče pokrito in da bo okrog njega dovolj snažno. Tudi kdor nima betoniranega gnojišča, lahko to dela. To je namreč osnovno pravilo, če hočemo imeti zdrav dom in za to ni potrebno denarja. Kakor v odpadkih hrane in v smeteh, se tudi v gnoju redijo bolezenske klice. Z njim se hranijo muhe in v svež gnoj ležejo tudi svoja jajčeca. Zaradi tega je važno, da spravimo gnoj čimprej na eno samo mesto in ravnamo z njim tako, da bomo kolikor je le mogoče odstranili ali zmanjšali nevarnosti za naše zdravje. Že samo s pravilnim zlaganjem gnoja bomo naredili zelo veliko, obenem pa bo tak gnoj tudi veliko več vreden. Od njega bomo imeli torej mimo koristi za zdravje tudi gospodarsko korist. Gnoj pravilno skladamo tako, da razdelimo gnojišče na več manjših polj. Ves gnoj od enega dneva zložimo narahlo na eno takšno polje. Po dveh do treh dneh ta gnoj stlačimo in narahlo naložimo nanj nov gnoj. Tega po dveh do treh dneh spet stlačimo itd. Vrhnja plast gnoja tako ni nikoli starejša kot tri dni. Ves gnoj stalno sproti pokrivamo z vejami. Najboljše je brinje, bor ali smreka. Ko pa pridemo s kupom do vrha, je dobro, če mu naredimo streho s plastjo ilovice. Tudi stene ,ki morajo biti lepo poravnane, obložimo z vejami ziroma z ilovico. Na ta način preprečimo odraslim muham, ki slučajno letajo okrog gnojišča, dostop do gnoja. V notranjosti gnoja se pa razvije tako visoka vročina, da uniči bolezenske klice, jajčeca glist in jajčeca ter ličinke muh. Bolezenskim klicam in muham ter glistam jemljemo tako pogoje za njihovo življenje in jih ubijamo. Zatekanje gnojnice v zemljo in okuževanje talne vodne z njo lahko preprečimo z ilovico. Dovolj je 40 cm debela plast ilovice. Kmet, ki ve, kaj pomeni za zdravje urejeno gnojišče, si ga bo lahko uredil tudi z ilovico, kamenjem in šibjem. Cement in denar zanj ne bosta razlog, da bi moralo trpeti zdravje kogarkoli. Tudi iz materiala, ki ga ima doma, si bo lahko zgradil gnojišče. Ko bo preračunal potrebno velikost gnojišča, bo naredil podlago iz kamenja ali prepleta iz vrbovih šib. Iz takega prepleta bo naredil tudi ogrodje sten. Za stene je najboljši dvojni preplet. Ena in druga vrsta morata biti toliko narazen, kolikor bo znašala debelina sten, torej najmanj 40 cm. Ko to konča, nabije ilovico v potrebni debelini na dno in med obe vrsti stenskega prepleta. Nato položi vrh ilovice na dnu znova ploščato kamenje ali gost preplet. S tem bo onemogočeno nastajanje blata na dnu gnojišča. Na podoben način bo naredil tudi gnojnično jamo. Tako gnojišče bo v zdravstvenem pogledu enakovredno betoniranemu gnojišču. Potrebovalo bo le nekoliko več vzdrževanja. Pomembno pa je, da zanj ni stroškov za material, tu je treba vložiti le nekaj truda. Kmet, ki se zaveda, zakaj je gnojišče potrebno, kake koristi bo imel od njega, bo prav gotovo našel čas za to delo. Tak kmet bo prav gotovo skrbel tudi za čistočo v hlevu in na dvorišču, ter bo gnoj pravilno skladal in pokrival. Izbral bo najprikladnejše mesto za gnojišče. Kadar bo pa imel možnost zgraditi si gnojišče iz cementa, si bo preskrbel načrte od Kmečke zveze. Poleg tega se bo o vseh podrobnostih, ki so važne za gradnjo gnojišča, še posvetoval z ljudmi, ki so v teh rečeh strokovnjaki. Kjer ni ilovice, tam je navadno kamen. V teh krajih se lahko najde za gnojišče tako mesto, kjer bo naravna kamnita podlaga preprečevala pronicanje gnojnice do talne vode. Tudi tam se da narediti higiensko gnojišče brez posebnih stroškov. Treba je le imeti smisel za to in hoteti! Brez zdrave pitne vode si ne moremo zamisliti zdravega doma! Z vzdrževanjem čistoče, z gradnjo zdravih gnojišč, kakor smo jih opisali, in s podobno gradnjo straniščnih jam, odstranjujemo najvažnejše vire okuževanja pitne vode. Vendar je to še premalo. Voda v vodnjaku ali studencu se kljub temu lahko okuži, vanjo lahko pridejo bolezenske klice tudi tedaj, če vodnjak ali studenec ni pravilno zgrajen. Če je odprt, lahko padejo že iz zraka v vodo. Če so njegove stene propustne, lahko zateka vanj voda, ki se razliva, kadar jo jemljemo iz vodnjaka ali studenca. Okolica, je kaj lahko okužena. S čevlji in z nogami zanašamo tja bolezenske klice. Kliconosci hodijo k vodnjaku, včasih prihajajo v njegovo bližino živali, golazen in podobno. Zaradi tega bi moral biti vsak vodnjak ali studenec tesno zaprt in tudi njegove stene bi ne smele prav nič prepuščati. Vodo bi morali jemati le s črpalko. Okrog in okrog vodnjaka bi moral biti betonski tlak, ki bi preprečeval zatekanje zlite vode ob stenah vodnjaka. Poleg tega bi pa moral biti speljan odtok za zlito vodo najmanj 8 metrov daleč proč. Če nimamo sredstev za ureditev vodnjaka s cementom, si lahko prav dobro pomagamo tudi z ilovico, če jo imamo na razpolago. Okrog vodnjaka je treba v tem. primeru skopati kolobar, ki mora segati čim globlje. Najbolje je kopati v obliki lijaka, namreč tako, da je odkopani prostor na vrhu zelo širok, potem pa se proti dnu zožuje. To nam olajšuje kopanje in v zdravstvenem pogledu še bolj zavaruje vodo. V ta odkopani kolobar namreč navozimo in nabijemo ilovico, ki bo varovala vodo v vodnjaku pred zatekanjem okužene površinske vode z vrha ali od strani. Med ilovico je dobro vložiti preplet iz vrbovega ali kakega drugega šibja. S tem sloj ilovice učvrstimo in zmanjšamo nastajanje razpok. Ko smo nabili ilovico do ravnine tal, položimo nanjo ploščato kamenje in na njega nasujemo sloj gramoza. Vsa ta površina mora biti nagnjena od vodnjaka navzven. Tako pre- prečimo nastajanje blata okrog vodnjaka. Vodo, ki se razliva pri črpanju iz vodnjaka, lahko speljemo po lesenem žlebu ali po žlebu, ki smo ga zložili iz kamenja ali opeke na ilovnati podlagi 8 metrov proč od vodnjaka. Tu skopljemo približno meter globoko jamo, jo napolnimo z grobim kamenjem in nanj naložimo droben pesek. Sloj peska mora biti vsaj 40 cm debel. Vrh njega naložimo zemljo ali ilovico in zasadimo travo — površino pač izenačimo z okolico. Tako smo naredili ponikovalnico za vodo, ki se pri uporabljanju vodnjaka razliva. Na preprost način, brez kupljenega materiala, smo torej zadostili vsem zdravstvenim zahtevam. Vsaj osem metrov okrog in okrog vodnjaka bi ne smelo biti nobene njive in na tleh nobene nečistoče ali razpadajoče snovi. Večino naših vodnjakov bi lahko na ta način popravili. Tako bi nedvomno močno zmanjšali bolezni, saj vemo, da je pri nas prav okužena pitna voda vzrok velikemu številu različnih, večkrat prav resnih bolezni. Potrebno je le, da se tega dejstva zavedamo in da vemo, kako se nam voda okužuje in kako je to moči preprečiti. Kdor bo vse to spoznal, bo čisto gotovo našel toliko časa, da si bo tudi v tem pogledu uredil svoj dom tako, da bo bivanje v njem zdravo. Iz vsega, kar smo navedli, je očitno, da brez čistoče, sonca in svežega zraka ni zdravega doma. Videli pa smo tudi, da si te pogoje lahko ustvari prav vsaka družina. Potrebno je imeti le nekaj znanja o zdravju, željo, da bi si uredili svoj dom lepo, prijetno in zdravo ter dovolj volje, da to uresničujemo. Neznanje je izmed vseh vzrokov narodnega sovraštva prvi in najsilnejši. Če se veča promet, se manjša neznanje, istočasno pa pojema sovraštvo med narodi. Velika, a lepa naloga čaka železnico, avto, letalo in konzulat. Če hočeš postati boljši, kot so drugi, potuj! GOETHE Ker delaš in se učiš z namenom, da boš pobral sadove, se ti zdi delo težavno; če pa boš delal, ker delo samo ljubiš, boš našel v njem že plačilo. TOLSTOJ * -!c Le kdor vsak dan pribori si svobodo, življenje, ta naj uživa i prvo i drugo. GOETHE Dr. Damjana Bebler: O sodobni prehrani Dandanes vedno več govorimo, da naša prehrana ni pravilna, da ni sodobna itd. Tudi tisti, ki imajo dovolj sredstev, se hranijo tako, kot je za zdravje najbolje. Cesto torej govorimo o sodobni in moderni prehrani, vendar se mi zdi, da pri nas ti pojmi še niso dovolj razčiščeni. Marsikdo si s pojmom moderne prehrane predstavlja neke novodobne recepte, ki združujejo jedi v nekakšne mešanice, ki so našemu okusu tuje in ki jih ljudje pri nas odklanjajo. Bistvo sodobne prehrane pa nikakor ni v tem, temveč v načelu, da moramo v vsakdanjih obrokih dobivati hranilne snovi v takih količinah, kot jih naš organizem za razvoj, obstoj in krepitev zdravja nujno potrebuje. To se pravi, da lahko obdržimo v jedilniku vse jedi, ki jih naša gospodinja pozna, samo s spremembo količin moramo doseči pravilnejše razmerje. Ne zanikam, da bi pravilno razmerje med živili, ki nam dajejo energijo, predvsem pa zaščitne snovi, laže dosegli, če bi v naše jedilnike polagoma uvajali prej omenjene novodobne jedi (n. pr. razne načine pripravljanja surove zelenjave, mešanje mlečnih proizvodov z naribanim sadjem, uporaba zelednjadnih sokov itd.), vendar to ni bistveno. Ce poznamo napake, ki jih delamo v vsakdanji prehrani, oziroma odstope od tistih priporočil, ki najbolj ustrezajo fiziološkim potrebam organizma, si bomo prav lahko uravnovesili prehrano. V glavnem so v naši prehrani te pomanjkljivosti že znane. V vsakdanjih obrokih potrošimo namreč povprečno preveč kruha, testenin, močnatih jedi (cmokov, rezancev itd.) in preveč masti. Ker so ta živila zelo redilna, opažamo v naših mestih vedno več predebelih ljudi, ki pa kljub temu niso videti zdravi in se tudi ne počutijo dobro (bledica, utrujenost, slaba prebava, glavobol, razne slabosti itd.). Na drugi strani pa popijemo mnogo premalo mleka, tudi kadar ga je dovolj, in pojemo premalo sadja in zelenjave, predvsem surove. Mleko je eno najbolj popolnih in zdravih živil in je nujno potrebno človeku v vseh njegovih obdobjih, posebno pa še doraščajočemu otroku, nosečnici, doječi materi in starim ljudem. Ce bomo torej v naših obrokih nekoliko zmanjšali količine jedi, ki nam jih dajejo mlevski izdelki, uporabljali manj maščob, namesto tega pa povečali obroke mleka, sadja in zelenjave, se bomo že mnogo bolj približali načelom sodobne prehrane. Poleg tega bi morali seveda povečati nekoliko tudi količine mesa. Meso je sicer danes drago, toda če bi imele naše gospodinje na razpolago za nabavo mesa tista velikanska sredstva, ki gredo za potrošnjo alkoholnih pijač, bi se naši jedilniki tudi v tem pogledu lahko znatno zboljšali. Zdi se mi tudi, da nekateri ljudje, posebno v mestih, trošijo preveč za obleko in si morajo ta sredstva odtrgati od ust. Ce bi poznali velik pomen zdrave prehrane za zdravje, bi marsikateri luksuzni izdelek ostal v izložbi, zato pa bi pošteno prehranili vsaj naše otroke. Večjega bogastva kot je zdravje, pač ne moremo dati otroku na pot v življenje. Sodobna prehrana torej ni nekaj, česar bi ne mogli razumeti, kajti njena načela so preprosta. Jedi torej ostanejo iste, le njihovo količinsko razmerje v vsakdanjih obrokih moramo popraviti. Najbolj preprosto bomo sestavljali pravilne jedilnike tako, da si predstavljamo vsa živila razdeljena na posamezne skupine. Vsak dan pa mora biti na mizi po eno živilo iz vsake skupine. Približne povprečne količine živil, ki naj bi jih porabili dnevno na osebo: I. skupina: 1. Meso ali drobovina, ribe, klobase — 10 do 15 dkg 4 krat tedensko, jajca —• 3 jajca tedensko. 2. Suh fižol, leča, suh grah — ob brezmesnih dnevih 2 krat tedensko (en krožnik). II. skupina: 1. Mleko ali jogurt — Vi I dnevno, sir — 5 dkg dnevno. 2. Skuta enkrat tedensko za pripravo jedi Vi kg. III. skupina: Mast — 3 dkg dnevno, vitaminizirana margarina 2 dkg dnevno, olje 2 dkg dnevno, skupaj 7 dkg. IV. skupina: Kruh različno, odvisno od teže dela, od 30 do 35 dkg za umskega delavca, od 40 do 60 dkg za delavca pri srednje težkem delu in težjem delu ter za mladinca; moka za pripravljanje jedi (malenkost); riž, ovseni kosmiči — včasih 1 krožnik. V. skupina: Sadje — 20 do 25 dkg dnevno, sveža zelenjava — 25 dkg dnevno, krompir —- 30 dkg dnevno. VI. skupina: Kuhana zelenjava ali kuhano sadje —- 1 krat dnevno 20 dkg. Razno (dodatki): Sladkor od 1 do 5 dkg, marmelada, med, suho sadje, kakao, čokolada (včasih za izboljšanje jedi). I. skupina: Meso vsebuje beljakovine in služi za izgradnjo telesa, za obnovo propadajočih celic in delno za delo. II. skupina: Mleko vsebuje beljakovine in kalcij, ki služi za izgradnjo kosti in zobovja. Zato je važno predvsem za otroke, koristno pa v vseh obdobjih. III. skupina: Kruh, testenine, ovseni kosmiči in sladkor služijo za delo in toploto in so lahko prebavljivi. IV. skupina: Maščoba dobavlja telesu energijo za delo in toploto; ročni delavec je potrebuje več kot umski. V. skupina: Sveže sadje in zelenjava oskrbujeta telo predvsem z zaščitnimi snovmi, to so vitamini in rudninske snovi, ter skrbita za dobro prebavo. VI. skupina: Kuhana zelenjava in sadje. Te jedi dopolnjujejo z zaščitnimi snovmi prejšnjo skupino, ker pa so prekuhane, jih telo sicer laže izkoristi, vendar zaradi toplote, ki učinkuje nanje med kuhanjem, nimajo več tolikšne količine vitaminov kot surove. Razno: Priboljški vsebujejo v glavnem sladkor, suho sadje pa tudi rudninske snovi. Naša prehrana bo torej zdrava in ,,sodobna", če bo vsak dan na mizi po eno živilo izmed naznačenih skupin, če bo naša hrana vsebovala zadosti mleka, sadja in zelenjave in če bodo jedilniki raznolični in jedi okusno in na razne načine pripravljene. Tako bomo v znatni meri koristili svojemu zdravju in zdravju svoje družine. 'P Nevarnosti uživanja tobaka nekoč in danes Ko je prispel sredi 15. stoletja v Genui rojeni Cristoforo Colombo na svojih pomorskih potovanjih, izvršenih za Španijo, na otoka Kuba in Haiti, spadajoča k „Severni Ameriki“, potem pa tudi na obalo Južne Amerike, se je menda kot prvi Evropejec seznanil tudi s tamošnjimi prebivalci, tako imenovanimi Indijanci, neke vrste mongolskega pokolenja. Opaziti je moral, da kadijo neko posušeno in zdrobljeno rastlino, zavito v liste neke vrste koruze, in da imenujejo ta ovoj, iz katerega so vlekli dim, — tobak. Rastlino, ki so jo suho drobili in ki je imela neki posebni, vonj, je kot znamenitost vzel s seboj na dvor v Španijo, mogoče zaradi tega, ker se mu je zdela ne samo čudna, ampak tudi zunanje prav lepa. Gotovo pa so Kolumbovi mornarji sami poskušali kaditi doma v Španiji in našli sčasoma tudi. posnemalce, čeprav je mogoče res, da je srednjeveško praznoverje, ki je sežigalo tako imenovane copernice, češ da so s hudičem v vezi, tudi kajenje in kadilce prvotno obsojalo. Rastlina tobaka, ki jo je prinesel leta 1492 Kolumb v Španijo, je torej zaradi svoje posebnosti postala kmalu znana ne samo po Španiji, ampak tudi v drugih pomorskih državah. Tako je kajenje posebno ugajalo francoskemu poslancu na španskem dvoru, Žan Nicot-u, ki je že sredi 16. stoletja slavil tobak v Franciji kot čudežno zdravilo, tako da so njemu v čast imenovali tobak tudi z imenom ,,niko-tiana“. Menda so v tej zvezi imenovali tudi kemični izvleček iz tobačnih listov in semena — nikotin. Z ozirom na to vsebino tobačne rastline pa je tudi verjetno, da so posebno v začetku v Franciji, Angliji, Italiji i pd. smatrali kajenje in njuha-nje kot neko zdravilo. Znano je namreč, da nikotin prvotno povišuje krvni pritisk, kar pomaga slabemu pritisku, da ojači tudi utripanje žil pri zastajanju in da poživi, sem ter tja nekaterim tudi telesno toploto. Pozneje pakot strup močno oslabi delovanje srca, pljuč, možgan, prebavnih organov in živcev, pri nekaterih kadilcih sicer na različnih krajih in v različnem obdobju. To so ugotovili in dokazali glede vseh slabih posledic v vezi z raznimi boleznimi tam, od koder se je kajenje tobaka začelo širiti, — v Ameriki. Čeprav so kemične sestavine pri raznih ljudeh različne, tako da nekateri prenašajo mnogo večje množine raznega strupa kakor drugi, je vendar škodljivost kajenja dokazana dandanes že neovrgljivo. Pod francoskim kraljem Ludvikom XIII. se je v Franciji razširilo tudi nju-hanje, ki so ga posnemali posebno duhovniki, ne samo v Španiji, kjer so imeli v 17. stoletju že pravcato tovarno njuhanca, ampak tudi v Italiji v taki meri, da je papež Urban VIII., ki je prisilil učenjaka in astronoma Galileja, da je preklical svojo trditev o vrtenju zemlje okoli sonca, s posebno zapovedjo (bulo) prepovedal njuhanje, ki se je dovolilo potem šele v začetku 18. stol. — Angleški kralj Ja- kob I. pa je prepovedal sajenje tobaka in kajenje sploh, in kazni za tozadevne prestopke niso bile majhne! Najhuje pa so v začetku divjali proti kajenju v Rusiji, kjer so vsakomur, ki so ga zalotili pri kajenju, prerezali nos in marsikateri je zaradi posledice take, takrat nečiste operacije, poginil. Šele car Peter Veliki je bil tudi v tem oziru naprednejši. Najhuje pa je nastopil proti kajenju sultan Murad IV. v 17. stol. takoj, ko je zvedel za to razvado. Ko pa je nekoč glavno mesto Konstantinopel zapadlo velikemu požaru, je dolžil kadilce, — in teh je bilo takrat že mnogo — da so zavoljo svoje neprevidnosti krivi požara, ter jih vse, za katere je zvedel, obsodil na smrt. Baje je takrat v Turčiji, posebno v glavnem mestu, kadilo že mnogo tisoč ljudi, ki so bili vsi usmrčeni. Toda kakor na vzhodu, posebno na Kitajskem, ni mogoče preprečiti kajenje opija, ki je po svojem uničevalnem delovanju na kadilca še hujši strup, ki se mu kadilec sploh ne more odreči, tako tudi z golimi kaznimi ni bilo mogoče ustaviti ali zajeziti kajenja, posebno ko se je tobaka polastila svetovna industrija in je kajenje tobačnih izdelkov sedaj v mnogih državah podlaga lepih državnih dohodkov. Kadilci se sedaj že opravičeno hvalijo, da so najzvestejši podporniki državne blagajne. Različno, sem ter tja tudi prijetno vplivanje kajenja, za nekatere v družbi, za druge kot podpora pri delu, za nekatere v pomirjenje živcev, pri drugih zopet za oživljanje živcev, že samo na sebi kaže na to, da ena in ista tvarina ne more biti dobra prav za nasprotne potrebe telesa, kakor so to zdravila šarlatanov, zdravilnih mazačev. Da bi nikotin ne bil strup, temu ne more nikdo oporekati, kakor je tudi znano, da se človeška narava navadi do neke mere tudi na strup. Toda kdaj je pri razlikah v kemični sestavi človeških teles ta mera dosežena? In kdaj jo navada kajenja prekorači? — Bolj kakor kjerkoli velja za kadilca, da je navada železna srajca in da pojema volja za nehanje kajenja, ker je to znak uživanja vsakega strupa. Tihotapci tobačnih listov so si jih sem ter tja privezali na telo, ki je kmalu pokazalo hude posledice zastrupljenja. — Indijanci so uporabljali med drugimi tudi koncentrat tobačnega soka za zastrupljanje svojih pušic. Otrok, ki je pogoltnil iz pipe svojega deda malo tobačnega soka, je umrl zavoljo zastrupitve i. pd. Takih primerov lahko naštejemo kup! Kadilec pa požira, četudi na enkrat le majhne množine, nikotin stalno s slino. Tako pride nikotin indirektno v kri in po krvi v vse telesne organe; toda tudi dim, ki ga kadilci hote ali nehote požirajo, vpliva slabo že na pljuča, kar kaže prav kmalu jutranji kašelj kadilca. Kašelj pa se spremeni v letih v najhujšo naduho. Kako je nekadilcu, ki mu je ta strup neznan, težko, če mora dalje bivati v zakajeni sobi, gostilni, kavarni, in kako čuti drugi dan, tudi če ne pije alkohola, ta učinek kakor težkega mačka. Rad bi se odvadil, pravi sicer marsikdo, toda navadno manjka samo resne moške volje, ki si lahko pomaga v začetku tudi z raznimi sredstvi. Le-te pozna že vsaka boljša lekarna in vsak zdravnik toda ne kadilec. Razmišljati bi moral kadilec nekoliko in spoštovati svoje telo, svoje zdravje. M. r. Zgodovina pšenice Sedmina vseh žitorodnih površin zemlje je posejana s pšenico. To se pravi, da pšenična polja zavzemajo več površine kot vse ostale žitne kulture na svetu, tudi če vštejemo riž in koruzo. Pšenica raste od polarnih krajev pa vse do ekvatorja, od nižin ob morju do visokih gorskih pokrajin Himalaje nad 3300 m višine. Poznamo okrog 15 tisoč vrst pšenice, sleherna od njih pa raste v vsakem kultiviranem področju v najbolj hladnem in najbolj toplem, pa tudi v zelo suhem. Ni dneva v letu, ko ne bi kmet kje na svetu žel zlato klasje; vsak mesec je na zemlji žetev. Pred pet tisoč leti, v času, ko je egiptovski faraon Keops gradil svojo piramido, je neki pek napravil največje odkritje v zgodovini človeštva. Po rekonstrukciji zgodovinarjev je ta pek spravil košček testa od pogače, ki so jo takrat pekli iz pšenične moke. Spravil ga je in ga imel shranjenega dlje časa. Mikroskopsko majhne spore glivic so padale iz zraka na testo in povzročile vretje. Ko je egipčanski pek postavil to testo na vroče kamenje, da bi ga spekel, se je hitro dvignilo in spremenilo v mekeh kruh, poln majhnih, z zrakom izpolnjenih luknjic. Kakšna je bila pšenica, iz katere je egiptovski pek napravil prvi kruh, vemo zelo dobro: v egiptovskih grobnicah so našli zrna emerske pšenice. To je zgodnja vrsta, ki jo tu in tam še danes sejejo. In že takrat, v Keopsovem času, je bila pšenica prastara hrana človeka — poznali so jo že okrog deset tisoč let. Najbolj zanimiv pojav v zgodovini človeštva je vsekakor prehod iz nomadskega življenja v poljedelsko, ko je človek začel gojiti žita. En sam lovec je potreboval za prehrano svoje družine področje v izmeri kakšnih 20 km2. Prav ta površina, če jo obdelamo s poljedelskimi kulturami, pa lahko prehrani 6000 ljudi. Preden so ljudje začeli gojiti žito, je lahko celotna zemlja z vso svojo plodnostjo prehranila . .ajveč 30 milijonov ljudi. Z žitom pa je prišel človek do živila, ki se ne pokvari, saj ga lahko spravi kot rezervo za slabe čase. Ko se je pojavila pšenica, so se razvila tudi Mesta in vasi. Zgodovina pšenice je obenem zgodovina človeške civilizacije. Z lastno zorano zemljo je dobil človek zavest lastnine. Pri tem pa je prišel na misel, da je začel opazovati zvezde, zakaj — kakor vsako drugo žito — ima tudi pšenica svoj čas za setev. Iz astronomije se je razvil koledar, računanje časa in matematika. Prvi večji upravni aparat, podoben moderni državni upravi, je nastal v Egiptu iz potrebe, da bi zgradili dolgo mrežo kanalov za namakanje. Tako je Egipt postal ena prvih pšeničnih držav na svetu. Mlinski kamen pa je končal dobo popolne odvisnosti človeka od ročnega dela. Najvažnejši izum od egiptovskega kruha do danes je vsekakor nastal leta 1831, ko je neki farmar v Virginiji izdelal prvi uporabni stroj, s katerim se je dala žeti pšenica. Ta stroj je v enem samem stoletju skrajšal delovni čas človeka od 160 ur—- kolikor je porabil človek za hektar pšenice — na pičle četrt ure! Mehanizacija je dala pšenici velikansko razsežnost, saj bi človek z lastnimi rokami ne mogel nikoli obdelati tako velikih površin, kot jih danes zavzema pšenica. Sejalni stroji so dobesedno zaplavali po velikanskih pustih področjih, njim pa so sledile železnice, ki so jih zgradili po zaslugi pšenice za pšenico. Pšenično zrno je zelo droben delec naše prehrane. Dolgo je največ 6,5 mm, v 1 kg je kakšnih 29 tisoč zrnc. Kadar odstranimo temno kožico in jedro, preostane tako imenovano belo hranilno tkivo — glavna vsebina pšeničnega zrna, ki je spojina škroba in beljakovine. Nekako ena četrtina je proteina in kakih 40 % tianina (vitamina B). Če bi se morali odločiti, da bomo živeli samo od ene rastline, tedaj bi morali izbrati pšenico, zakaj človek lahko v sili živi samo od pšenice in vode. • Najstarejše evropske vrste pšenice so: emerska, pritlikava in enozrnata. Gojili so jih že okrog leta 3000 pred našim štetjem v južni Nemčiji in Švici in še danes najdemo tu in tam divjo vrsto katere izmed teh sort na oddaljenih alpskih planotah. France Vernik Reja in prehrana živine v gorskih predelih Kadar razmotrivamo o gospodarskih razmerah, v katerih se nahajajo naše kmetije, jemljemo navadno za primer dolinske in take obrate, ki so že kolikor toliko modernizirani. Ne upoštevamo pa, da se nahaja dobra četrtina naših kmetij v gorskih legah, kjer gospodarijo še prav ekstenzivno. Marsikje nič drugače kot v prejšnjem stoletju. Spomnimo se samo številnih naših kmetij v kapelskih grabnih, v Selah, Plajberku in v Rutah od Pece do Ojsternika na Zilji ter Djekš na Svinji. Od. česa živi kmetovalec v teh gorskih predelih? Predvsem od živine in lesa. To dvoje ima navadno na razpolago v tolikšni količini, da mu nudi tudi denarni dohodek. Naš gorski kmetovalec prideluje tudi krušno žito, krompir in mleko, ter redi prašiče, toda vse to v večini naših gorskih primerov le za domačo porabo. Gozdovi so vendar, žal, zadelj vojnih razmer in zadnjih prekomernih sečenj tudi pretežno že prazni, tako da prodaja lesa mnogokrat ne krije več potreb kmetije po denarju. Da bi se kmetovalec v teh legah mogel še dalje obdržati, mora imeti v redu vsaj proizvodni temelj v ž i v i n o r e j i. Ena največjih topoglednih slabosti in napak je slaba porazdelitev površin glede na poletno in zimsko krm o. Poleti je živina cesto obilno preskrbljena s pašo in zeleno krmo, skozi zimo pa se morajo prestradati Živah s slamo. O kaki prireji pozimi je zato le malokdaj govora. To je pripisovati predvsem dejstvu, da je za pridelovanje sena premalo zemlje na razpolago. Kot primer naj služi gorska kmetija, katere krmne površine uporabljajo na naslednji način: Krmnih površin šteje naš primerjalni kmetijski obrat celokupno 21,70 ha. Od tega je: travnih deteljin 3,23 ha, travnikov 3,75 ha, starega menjalnega travnika, ki se uporablja kot pašnik, 4,70 ha in navadnega pašnika, tako imenovane gmajne, 9,89 ha. Pri tem računamo, da nam dajo navedene krmne površine naslednji hektarski pridelek v meterskih stotih, izražen v suhem senu: travna deteljina 40, travnik 30, menjalni pašnik 20 in gmajna 10. Koliko od svega tega krmnega pridelka pride v poštev za poletno, koliko za zimsko krmljenje? Prvo košnjo travne deteljine, to je polovico krmnega pridelka, uporabljamo za zeleno krmljenje, ostalo polovico pa za zimsko krmo. To je polovica krmne površine ali 1,61 ha. Pridelek menjalne paše in gmajne prihaja naravno samo za prehrano v poštev. Pašni površini znašata skupaj 14,79 ha. Celokupno ima torej živina na razpolago za poletno krmljenje, to je za dobo 5 mesecev 16,20 ha krmske površine, za zimsko krmljenje, torej za dobo 7 mesecev pa samo 5,36 ha, to je polovica travne deteljine in travnik. Za 5 mesecev trajajočo dobo poletnega krmljenja porabi torej trikrat toliko zemlje kot za7 mesecev trajajoči zimski čas. Ako pa primerjamo pridelek obeh površin, se sicer nesorazmerje nekoliko zboljša, vendar še nikakor ni v skladu z dejansko potrebo krme v zimskih mesecih. Še vedno je za zimskih 7 mesecev na razpolago samo okoli 177 met. stot. krme proti 258 met. stot. za poletnih 5 mesecev. Katera pota vodijo tedaj do večjega pridelka krme na splošno, posebej pa še do večjega pridelka zimske krme? 1. Boljše gnojenje površin, ki so namenjene za pridelovanje sena in suhe travne deteljine ter zimske suhe krme sploh. 2. Povečanje teh površin na račun poletnih krmskih površin. S tem naravno zmanjšamo osnovo krme, zato je potrebno tudi boljše gnojenje preostale poletne krmne površine. 3. Ureditev gnojišč in gnojničnih jam, kjer to še ni izvršeno. V večini primerov pri nas, kljub vsej gospodarski naprednosti, katere je bila doslej deležna le veleposest v dolini, obstoja tozadevno še živa potreba gospodarske dejavnosti, da ohranimo vsaj redilne in gnojilne snovi domačega gospodarstva in da ne gre nič v izgubo. 4. Preskrba dodatne zimske krme z n j i v. Predvsem s pridelovanjem siloz-nih rastlin, to je koruze in, kjer zaradi visoke lege ta ne uspeva več, topinam-bure, raznih krmnih mešanic in eventualno s pridelovanjem krmne pese. Katero površino potrebujemo za pridelovanje koruze in pese? Pridelek silosne koruze v višini 500 met. stotov nam da dvanajstkrat toliko živalske hrane in pridelek krmne pese v količini 500 met. stotov devetkrat toliko krme oziroma hrane kot travnik, katerega nizko donosnost je povprečno računati le z 10 met. stotov sena. Kdor je šel z odprtimi očmi po naših gorskih legah, je ugotovil nešteto travišč s tako nizko letno donosnostjo sena. V našem primeru torej zadostuje, da pose- jemo oziroma posadimo samo eno dvanajstino hektarja pašne gmajne s silosno koruzo oziroma topinamburo, ki uspeva v najvišjih legah, da pridelamo toliko zimske živalske hrane kot z enega celega hektarja gmajne, katero popasemo ali katere pašni pridelek preračunamo v seno. Naša primerjalna gorska kmetija meri celokupno 21 hektarjev krmne površine in redi na tej 10 glav velike živine, torej na 2,10 hektarja en komad. Povprečna donosnost te celokupne površine je bila doslej le 20,60 met. stotov sena. Če z začetno preureditvijo gospodarstva z gnojem in eventualnimi novimi posevki krmskih rastlin dvignemo hektarski krmski pridelek na 50 met. stotov, potem bi z lahkoto donosno redili 20 glav velike živine. Spričo dosedanjega stanja gospodarstva je dala kmetija na leto pri 10 komadih velike živine 5200 litrov mleka in povprečno letno živalsko prirejo okrog 1600 kilogramov. Ko pa je kmetija uspela dvigniti hektarski pridelek krme za 50 met. stotov sena, je mogla proizvesti letno poleg 5200 litrov mleka ne samo 1600 kil, marveč 5000 do 6000 kil prireje. (Na poseben dvig molznosti spričo oddaljene gorske kmetijske lege niso polagali toliko pažnje!). V primeru 50. met. stotov pridelka sena na 1 ha krmne površine, redimo na 1 ha krmske površine 1 komad odrasle velike živine. Dejanski položaj pa je drugačen. Ne na 1 ha krmne površine 1 komad, marveč na 2,5 do 3 hektarje odpade čestokrat 1 komad velike živine. Do tega nesorazmerja je prišlo v časih gospodarske stiske predvsem zato, ker je bil kmet primoran prodajati živino preko mere. Ni odprodajal samo letne prireje, marveč celo „substanco“ svojega živalskega staleža, se pravi da je odprodal živino, ki bi jo bil potreboval za polno izkoriščanje krmnih površin. Temu se je pridružilo še pomanjkanje ljudi za delo. Sila oziroma, stiska, zaradi katere je odprodal živino, ga je zapeljala tudi v to, da je izrabil kolikor mogoče veliko krmne površine za poletno prehrano, da je živino po končani pašni dobi zopet odprodal. Posledica tega je bilo pomanjkanje gnoja in v toku nadaljnjega razvoja nazadovanje v donosih na krmskih in njivskih površinah, kar je povzročilo nadaljnjo potrebo odprodaje živine. Zmanjšani pridelek domačega gnoja zaradi pomanjkanja gotovine in zaradi gospodarske stiske ni bilo mogoče izravnati z morebitnim nakupom umetnih gnojil. Zato tudi nazadovanje produktivnosti! Da zopet dvignemo proizvodnost naših gorskih kmetij, ki nimajo več lesa in iščejo dohodek le še pri živini, je zgolj po kmetijskostrokovni plati potrebno urediti prvenstveno gnojno gospodarstvo in potem uporabo večjih količin umetnih gnojil v prvih letih. Na ta način dvignemo zopet pridelek krmskih površin, ki omogočajo prehrano večjega števila boljše živine. V nadaljnjem toku preurejanja bo treba preurediti večje krmne površine za pridelovanje zimske osnovne krme. To bi bile prvenstvene naloge večine naših gorskih kmetij s kmetijsko-stro-kovnega stališča, kajti živino naj ne bi redili samo zato, da bi pozimi napolnila hlev in da bi dosegali običajno tradicionalno število. Naj bi proizvajala nenehno, tudi pozimi, primerne gospodarske vrednote. Anton Polenec: Živalska govorica Take govorice, kot si jo je človek pridobil v svojem posebnem razvoju, seveda živali nimajo. Živali niso sposobne zavestno izražati svojih misli, želja in hotenj. Torej govorice v človeškem smislu v živalstvu ni. Toda opazovanja živali in njihovega življenja so pokazala, da se kljub temu po svoje ,,pogovarjajo" ali bolje — sporazumevajo. Saj se morata n. pr. samec in samica, preden se plodita, na vsak način sporazumeti, da prav ona dva spadata skupaj, da sta predstavnika iste vrste. Morata se spoznati tudi pod zemljo, pod lubjem, ponoči in nemalokrat izmed toliko pogosto zelo podobnih drugovrstnih živali. Prav tako se morajo sporazumeti starši in mladiči; saj poznamo nemalo živalskih vrst, posebej med ribami, ptiči in med sesalci, kjer vodijo starši mladiče še nekaj časa po rojstvu. In nazadnje se morajo sporazumevati živali, ki žive v večjih skupinah •—■ čredah, jatah ali celo ,,državah", kakor čebele, mravlje ali termiti, saj vemo, da se skupno umikajo, skupno napadajo in skupno letajo oziroma hodijo po hrano. Proučevanje življenja, predvsem više razvitih živali, kakor so ptiči, sesalci pa tudi žuželke, je pokazalo, da živali resnično razpolagajo z večjim ali manjšim ,,besednim" zakladom. ,.Besede" so nekaki signali, znamenja, ki jih živali nehote, nagonsko oddajajo v svojo okolico. Te besede so izraz njihovega razpoloženja — podobno kot je zehanje pri človeku znamenje zaspanosti in smeh izraz dobre volje, grbančenje čela znak skrbi itd. To so ostanki nekdaj brez dvoma bolje razvite živalske govorice, ki so jo imeli človekovi predniki, preden so začeli z besedami izražati svoje misli in želje. Besede, to je signali, ki jih živali oddajajo, so lahko kaj različne. Nekatere živali uporabljajo slišne, zvočne signale; z njimi razpolagajo žabe, predvsem pa razni ptiči, a tudi nekateri sesalci (mladi šimpanz n. pr. razpolaga kar z 32 različnimi glasovi!); tudi med žuželkami poznamo take, ki proizvajajo različne glasove. Druge živali se sporazumevajo z vidnimi signali; take so zlasti živali, ki imajo dobro razvite oči, s katerimi lahko opazijo spremenjeni zunanji izraz, spremenjeno barvo. Take živali so med nižjimi glavonožci (ligenj, sipa, hobotnica), dalje številne žuželke, med vretenčarji pa zlasti ribe, ptiči in deloma sesalci. Nemalo živali pa se ,,pogovarja" z duhom ali vonjem; ob različnem razpoloženju oddajajo namreč v zrak različno dišeče snovi. Za slednje ima človek bolj malo razumevanja, ker ne voha najbolje, toda v živalstvu je prav te vrste govorica silno razširjena, saj lahko deluje ob vsakem času, podnevi in ponoči in tudi na razdalje več kilometrov; pogoj je le, da imajo dober nos, t. j., da dobro vohajo. In takih živali je zelo veliko: različne' žuželke, med višjimi živalmi pa zlasti sesalci. Toda živalim niso prirojene le besede, signali, temveč jim je prirojena tudi sposobnost razumeti te besede in nanje prav in smiselno odgovarjati. Eden najboljših poznavalcev živalske duševnosti K. Lorenz opozarja v zvezi z živalsko govorico, da je le-ta nemalokrat neverjetno — bi rekli — tiha. Za oddajo porabijo namreč lahko malenkostne sile, toda tisti, katerim so te tihe besede namenjene, jih prav dobro slišijo. Tako pravi pravkar omenjeni strokovnjak, da je n. pr. gos sposobna povedati jati, v kateri živi, brez kakršnihkoli glasnih besed, ali hoče iti domov peš ali pa leteti. Še tako dober igralec nam zlepa ne bi mogel samo z obrazno mimiko izraziti teh misli. Vedeti moramo dalje, da imajo živali nemalokrat nekatera čutila mnogo bolje razvita kot mi in da so sposobne opaziti tudi take spremembe v obnašanju in v gibih, ki jih človek prezre. K. Lorenz poroča o psu, ki je natanko vedel, kdaj mu je šel kak obiskovalec na živce. Če je pes le slišal, da se je kdo starejših gostov izrazil; saj ti tega ne razumeš, si še premlad — tedaj se je pes zakadil v gosta, ki se je seveda kaj kmalu poslovil. In celo, če je ležal pod mizo in ni videl gospodarjevega nejevoljnega izraza, je pes v pravem času zgrabil gosta za hlače . . . Oglejmo si sedaj nekaj primerov živalske govorice. Predvsem nas bo zanimalo vprašanje, kako se pri živalih najdeta samec in samica. Dolgo časa so se naravoslovci trudili, da bi razvozlali to vprašanje. Saj samci in samice niti ne vedo, da so samci in samice in se prav tako ne zavedajo, da so pripadniki iste vrste. Proučevanja zadnjih let pa so osvetlila tudi to področje naravoslovja in izkazalo se je, da je rešitev tega vprašanja nemalokrat kaj preprosta. Kresnice vsi prav dobro poznamo, saj so nam glasniki najdaljših dni in najlepših večerov. Seveda ti hrošči ne svetijo zato, kot so si včasih domišljali, da bi človeka razveseljevali, temveč zato, da se samec in samica najdeta. Pri kresnicah letajo samo samci, samice pa so brezkrilke in leže na tleh, toda svetijo še mnogo močneje kot letajoči snubci. Le-ti imajo namreč zelo dobro razvite oči in jim je močna lučka v travi znamenje, tako rekoč nekaka vidna beseda, ki jih privlači. V Ameriki pa žive kresnice, kjer letajoči samci oddajajo vsakih šest sekund svetlobni znak, samice pa se natanko po dveh sekundah javijo in se zasvetijo. Tako se pogovarjata in si signalizirata, dokler se nazadnje ne najdeta. Prav verjetno se tudi v temnih morskih globinah na podoben način sporazumevajo najrazličnejše svetleče ribe in glavonožci. Svetlobni znaki, ki jih oddajajo različne ribe in glavonožci celo v različnih barvah, služijo najbrž tudi samcem. in samicam, da se najdejo tudi v teh brezdanjih in tako malo obljudenih globinah. Takih svetlečih živali pa je zlasti na kopnem zelo malo; zato je tudi sporazumevanje in pogovarjanje s svetlobnimi signali zelo redko. Za živali, ki se morajo tudi spoznavati po zunanjih znakih, pa so najnovejša dognanja pokazala, da jim je prirojena prav preprosta risba bitja, ki ga mora spoznati. Tako je na primer ribi zetu prirojena silno preprosta risba samca, pri čemer je rdeča barva trebušne strani odločilna. Poskusi z različnimi modeli, ki so bili kaj malo ribam podobni, imeli pa so rdeče trebuhe, so izzvali pri zetu enako obnašanje, kakor ga izzove pravi samec, če se mu v času ploditve približa. Samico pa spozna zet po obilnejšem trebuhu. Tudi to so s poskusi z modeli jasno dokazali. Prav tako so poskusi pokazali, da samica morskega šila spozna samca v glavnem po rumeni barvi grla. Ko so premikali skozi akvarij rumeno pobarvano kroglo, je šla za njo kot bi bil samec. Podobne poskuse so delali tudi s kuščarji, z zelencem; tu se je izkazalo, da je predvsem modra barva samčevega vratu tista, po čemer najde samica svoj par. Celo za taščico so dokazali, da je rdeče perje na grlu odločilen znak, po katerem spozna samec samico. Ko so pritrdili v samčev revir nagačeno taščico brez rdečega perja na grlu, poleg nje pa šop rdečega perja, se je samec začel zaganjati v šop perja, taščico pa je pustil pri miru. Najnovejši poskusi v tem pogledu so nadalje pokazali, da spozna samec samico lahko tudi po obnašanju. Ob spolni zrelosti se obadva nemalokrat prav posebno vedeta. Ko samec ameriškega potočnega raka spolno dozori, skuša vsakega raka, ki ga sreča, vreči na hrbet. Samci si seveda kaj takega ne dovolijo ter se pošteno branijo, godne samice pa se ne branijo. Na podoben način se spoznavajo tudi nekateri metulji. Tako eden izmed dnevnikov (Eumenis s e m e 1 e). Samec te vrste metuljev napada n. pr. tedaj, ko je spolno zrel, vsakega metulja, ki prileti naproti. Samci seveda beže pred njim, samice pa se lepo usedejo na zemljo. Pri ribali, ptičih in tudi sesalcih pa spolno goden samec razpre plavuti, našopiri perje oziroma naježi dlako, če se sreča s tekmecem; lahko pa pride tudi do hudih, včasih celo krvavih bojev. Samice pa prav s svojo plašljivostjo povedo, kakšnega spola so. Že pri žuželkah, potem pa pri različnih kopenskih vretenčarjih — žabah —, zlasti pa pri ptičih pevcih in nekaterih sesalcih pa samci ob času spolne godnosti proizvajajo najrazličnejše glasove, pojejo in tako privabljajo samice. Za murne in kobilice je to prvi dokazal naš veliki biolog Ivan Rege n. Z izredno lepimi pa preprostimi poskusi je pokazal, da je petje samca res tisto vabilo, ki privablja nemo samico, da najde muzikanta samca tudi med gosto travo. Šele pred nekaj leti (1949) pa je monakovski biolog W. J a c o b s ugotovil, da pri nekaterih kobilicah, t. j. pri sarančah tudi samice muzicirajo. Ker je njihovo petje res zelo rahlo, rekli bi nežno, je ostalo doslej neopaženo. Izkazalo pa se je, da samice nikdar ne pojo same, temveč je njihovo petje vedno odgovor na petje samca. Ko samec zasliši rahlo pesem samice, ga le-to silno razburi. Kar naprej še muzicira in prisluškuje, nemirno teka sem in tja ter išče v smer, od koder prihaja glas nežnega spola. Tako si odpevata vse dotlej, dokler ju pesem ne združi. Podobno kot pri murnih in kobilicah privablja tudi petje žabjih samcev samice, samce pa spodbuja k petju. Zanimivo pa je, da je za žabe človeški glas njihovemu zelo podoben. Zgodilo se je namreč že nekajkrat, da je človeški glas zdramil zelene rege k regljanju. Tako se je nekega popoldne zabavala ob črni kavi vesela damska družba, ko se zdajci oglase z drevja zelene rege. Dame so morale utihniti pred četveronožnimi zelenimi samci, ki so odgovarjali „tekme-cem“ ob črni kavi. W. Buddenbrock, ki navaja omenjeni primer, tudi poroča, da je moral neki evangeljski pastor prekiniti svoj krstni nagovor, ker so mu zelene rege dale prehudo konkurenco. Poled vidnih in slišnih besed pa živali uporabljajo za medsebojno spoznavanje, kot smo že omenili, tudi kemične signale. Taki so n. pr. številni nočni metulji. Duh samice neverjetno zanesljivo vabi samce. Izkazalo se je, da kljub temni noči, ki vlada v gozdu, in kljub temu, da tedaj letajo najrazličnejše vrste metuljev, ne pride do pomot med različnimi vrstami; po drugi strani pa ne najdemo „starih devic“, to se pravi, da so se s to „duhovno“ govorico kaj dobro sporazumele vse samice in samci. Isto ,,duhovno" govorico uporabljajo tudi psi; pri njih je duh seča tisti, s katerim se kaj dobro razpoznavajo. Samec povodnega konja pa svojo okolico tako pošteno odišavi s sečem in iztrebki, da ga ni moč zgrešiti. Medved in zobri se tudi kar povaljajo v svojem seču, da pošteno dišijo, potem pa se še drgnejo ob debla, ki jih tako odlično markirajo. Prav tako markirajo z izločki žlez, ki jih imajo samci gamsov za rogovi, veje dreves, med katerimi se gibljejo. Tudi kune in nekatere veverice uporabljajo podobno govorico duha. Poglejmo še, kako se mladiči sporazumevajo s svojimi starši oziroma kako jih. spoznajo. Za nekatere sesalce in ptiče so naravoslovci zadnja leta tudi že razvozlali to govorico. Za kopitarje vemo, da lahko novorojeni mladiči skoraj po rojstvu tekajo in sledijo samicam. Poskusi so pokazali, da sledi tak nebogljen mladiček ne le svoji materi, temveč mu je takoj ob začetku „mati“ tako rekoč vsaka gibljiva masa. Ko so ob koncu prejšnjega stoletja množično uničevali in streljali ameriškega zobra in ga skoraj iztrebili, se je nemalokrat dogajalo, da je osirotel zobrov teliček kar sledil lovcu, ki mu je ubil mater. Novorojenček je tekal tako tesno za konjem, da ga je le-ta udarjal s kopiti. Drugi lovec zopet poroča, da je novorojeni cebrin žrebiček tekel kar za avtom, medtem ko je samica zbežala. dudi iz ptičjega sveta smo dobili v tem pogledu v zadnjih letih nekaj zanimivih podatkov. Že omenjeni avstrijski strokovnjak za živalsko duševnost K. Lorenz pripoveduje, kako in po čem spoznata mlada novoizvaljena račka in goska svoje starše. Novoizvaljena goska ima za kokljo tisto bitje, ki ga najprej zagleda, ko se izkobaca. iz lupine. Navadno je seveda res koklja tisto prvo bitje, če pa je pri rojstvu prvi človek, tedaj sprejme človeka za kokljo. Tako se je zgodilo K. Lorenzu, da ga je mlada goska sprejela za svojo kokljo. Namesto koklje jo je namreč izvalil električni valilnik in prav Lorenz je bil tisti, ki ga je mladiček najprej zagledal. Ko je znanstvenik potisnil mlado gosko pod staro gos, ki je pravkar izvalila druga jajčeca, jo je mladiček žalostno čivkajoč zapustil in tekel k Lorenzu. Vesel vi vi vi je bil dokaz, da se pri njem počuti kot pri koklji. Odslej dalje 10 Koledar 145 je spremljalo to nežno bitje znanstvenika vsepovsod: samo da je čutilo njegovo bližino, pa je bilo vse dobro. Tudi ponoči je morala spati v njegovi spalnici, kjer je imela pripravljeno toplo električno posteljico. Ko sta se prvi večer odpravila k počitku, so se pojavile velike težave. Res, ko je Lorenz položil mehko živo kepico pod odejo, je goska še enkrat veselo začebljala — vrrrr in zaspala. Toda ne za dolgo. Kmalu se je zaslišal izpod odejice virrrr. Lorenz, ki je ravno mislil zaspati, je bil tiho. Takoj zatem pa se je goska oglasila še z glasnejšim: vivivivivi! — kar pomeni v gosjem jeziku — jaz sem tu, kje pa si ti? Tudi na ta klic se znanstvenik ni oglasil, le še bolj se je zavil v odeje. Goska pa se je oglašala še glasneje, dokler ni naposled izbruhnil iz nje žalosten: pfip, pfip, pfip . . . Tako se oglašajo goske, ko so zapuščene, same ... Sedaj pa tudi Lorenzovo srce ni moglo več vzdržati, stopil je k jokajoči goski, ki ga je sprejela z veselim vivivivi. Zopet jo je potisnil v toplo posteljico in spet je zaspala. Čez uro pa se je ponovilo isto, in tako še dvakrat. Ura je bila že pol štirih zjutraj, ko se je že četrtič oglasila, tedaj pa je zgrabil Lorenz goskino posteljico in jo prinesel prav k svoji postelji. Ko se je zopet oglasila, je Lorenz z roko segel po posteljici in se prav po gosje oglasil gangganggangang. Virrr je odgovorila goska in mirno zaspala. Počasi se je Lorenz tako navadil na gosko, da je kar v spanju zagagal. In še danes, tako hudomušno pristavlja Lorenz, bi se tako oglasil, če bi mu kdo v spanju prav narahlo zašepetal — vivivi. Isti znanstvenik se je tudi račkam zna! tako približati; toliko časa se je oglašal prav po račje pred pravkar izvaljenimi račkami, da so mu začele slediti. Lahko bi navedli še marsikateri primer živalske govorice. Prav dobro je že znano, kako se pogovarjajo čebele. Te žuželke se namreč kar s plesom sporazumejo in si povedo, kje in kako daleč leži paša. Prav tako vemo, da se mravlje in termiti, žuželke, ki žive v velikanskih družinah, tudi med seboj pogovarjajo, in vemo, da sloni njih govorica tako kot tudi čebelja, na vohu in tipu. Naravoslovje nam je v zadnjih desetletjih razvozlalo že marsikatero besedo, ki jo uporabljajo živali že milijone in milijone let. Izkazalo se je, da je ta govorica nemalokrat' kaj preprosta — in če se je naučimo, se lahko celo sami pogovarjamo z živalmi. Nekoč so mislili, tako nam govorijo stare bajke, da ima praprotno seme na kresno noč tako čudovito moč, da lahko tedaj razumemo, kaj se živali med seboj pogovarjajo. Danes pa lahko razumemo živali brez praprotnega semena in ne samo na kresno noč; le znanja in ljubezni do živali je treba. In še več — ne le razumemo, še pogovarjamo se lahko z njimi. Ponosni smo pa lahko na našega Ivana Regna, ki se je že pred tridesetimi leti kot prvi naravoslovec pogovarjal z živalmi, s kobilicami, in z njimi muziciral. Še je dan, zgani se človek! Prišla bo noč, ko delati ni moč. GOETHE Zakaj ni izšel Koledar Slovenske Koroške za leto 1946 ? Potreba po vsakoletnem koledarju je pri koroških Slovencih tako zakoreninjena, da je skoro vsaka družina naročena na koledar, ki prinaša zanimivo čtivo in praktične nasvete, tako da predstavlja pravzaprav koroški zbornik. Nacizem je v debi strahovlade oropal slovensko ljudstvo na Koroškem ne samo pisane besede, ampak mu je s silo hotel vzeti tudi slovensko govorico, kar mu pa ni uspelo. Ko so se koroški Slovenci uprli nacistični strahovladi in uničevalnim načrtom, je bilo ilegalno partizansko časopisje tisto, ki jih je bodrilo ter pozivalo v boj in jih pravilno obveščalo. Obsežni partizanski tisk je uspešno opravil svojo nalogo in doprinesel ogromen del k zmagi nad nacizmom. Po zlomu nacizma je slovensko ljudstvo hrepenelo po slovenski tiskani besedi. Zato je bilo tembolj presenetljivo, da nista ne provizorična deželna vlada v Celovcu ne britanska okupacijska oblast — PWB — dopustili Pokrajinskemu odboru OF za Slovensko Koroško izdajati lastno glasilo in sta morala časnika ,,Slovenski vestnik" — glasilo OF za Slovensko Koroško — ter „Enotnost“ v Celovcu prenehati izhajati. Iz golega nasprotovanja do narodnoosvobodilne borbe koroških Slovencev jim niso dopustili niti političnega orožja iz te borbe — slovenske tiskane besede —, ker so hoteli slovensko ljudstvo obsoditi na molk, hoteli ga zadovoljiti z drobtinicami, ki so mu jih namenili. Iz istega vzroka so prepovedali tudi tiskanje Koledarja Slovenske Koroške za leto 1946. Prošnja za tiskanje slovenskega koledarja za leto 1946 je bila vložena okoli 20. novembra 1945. Koledar so nameravali prvotno izdati v založbi Mohorjeve družbe v Celovcu. Ker si je pa celovški ordinariat lastil pravico cenzure, v čemer so ga pristojne britanske okupacijske oblasti podprle, je vodstvo koroških Slovencev odklonilo to namero, ker je poznalo sovražno stališče ordinariata proti Slovencem. Vložili so ponovno vlogo za dovoljenje tiskanja koledarja, ki naj bi ga izdala Prosvetna zveza za Slovensko Koroško. Ta prošnja pa je bila odklonjena s pripombo, da Prosvetna zveza še ni definitivno priznana in da kot taka ne more izdajati nobenih publikacij. Zato je odbor Slovenske prosvetne zveze sklenil, da naj predsednik izda koledar v lastni založbi. Le-ta je nato vložil prošnjo za dovoljenje za tisk in predložil vse za koledar pripravljeno gradivo. Po skoraj šestih tednih pa mu je bilo v uradu britanske okupacijske oblasti — PWB — sporočeno, ,,da je tisk koledarja zaradi tendenciozne in neprikladne vsebine prepovedan." V tej izjavi PVVB se je nadalje trdilo, ,,da predloženo gradivo za koledar ne vsebuje niti enega stavka, ki bi izražal resnično življenje in položaj koroških Slovencev". Kako neupravičeno in skrajno poniževalna za vse zgodovinske krivice, za vse žrtve, za borbo in trpljenje slovenskega naroda na Koroškem je bila ta trditev, dokazuje vsebina za koledar pripravljenega gradiva sama, ki je bila naslednja (v oklepajih so navedene s strojem pisane strani): Načrt ,,pratike“ z vinjetami in beležkami, z važnimi datumi iz narodne zgodovine (24); „V ognju preizkušeni" je bil uvodni članek (2); „V celici 80“ je bil leposloven opis (4); ,,Statistični podatki", ki so obsegali imena pripornikov — 1000 po nepopolnem številu — in žrtve nacističnega terorja — imena žrtev samo iz občine Bela, ki jih je 95; ,,Korošci in Gorenjci skupno pod nacističnim terorjem" (1); „Krvniki na delu" (3). Članek opisuje nacistični teror nad. koroškimi Slovenci in proces zoper Slovence in Slovenke iz občin Sele, Bele in Železne Kaple (37); ki se je vršil pred „Volksgerichtshof“-om iz Berlina dne 7., 8. in 9. aprila 1943 v Celovcu in na katerem je bilo obsojenih 13 na smrt, ostali pa na težko ječo, skupaj 102 leti. Članek je obsegal 3 strani s 13 slikami na smrt obsojenih, ki so bili obglavljeni na dvorišču Rosaner-vojašnice na Dunaju. Članek Franca Primožiča-Marka: „Koroška v borbi" (15) je opisal oboroženo borbo koroških Slovencev v sklopu partizanskih odredov.1) Valentin Vertič: „Izselitev koroških Slovencev" (9); Janko Ogris: ,,Leta preizkušnje v tujini" (3) — je opisa! življenje izseljencev v taboriščih. 2) Dr. Mirt Zvvitter: „Statistika izseljencev" (10) —• razprava s konkretnimi statističnimi podatki.3) Dr. Franc Zvvitter: „Križem kražem po svetu" (7) je opisal vtise vojaka pri pohodih po Evropi.4) Dr. Luka Sienčnik: ,,Moja pot v partizane" (5).5) Andrej Plajer: ,,Partizansko gnezdo št. Vid v Podjuni".6) Janko Urank: „V Dachau" (4). Dr. Josip Tischler: „K zgodovini novega šolskega zakona" (5). Jenko Metod: ,,Nekaj besed o dvojezični šoli" (5). Dr. Vinko Zvvitter: ,,Na svetovnem odru" — je opisal v poljudni obliki potek druge svetovne vojne (5). I. Šmid: „Davčna zakonodaja" (4). Nadalje sta bila še članka: ,.Černič Maks — ena od tisočerih žrtev nemškega fašizma na Slovenskem Koroškem"7) in dr. Ivan Hornbock: „Mojemu stricu v spomin". V slednjem članku je pisec obrazložil mučeniško smrt dekana Mežiške doline Ivana Hombocka v Dachauu. Razen tega bi koledar prinesel še: ,,Žrtvam", rusko ža-lostinko, in ..Vprašanje" (Otona Župančič) ter še nekaj drugih pesmi, tako da bi bile obsegale te skupaj štiri strani. Iz opisanega gradiva je torej razvidna tista »tendenciozna, neprikladna vsebina, ki ne izraža resničnega življenja koroških Slovencev", zaradi katere so Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu prepovedali tiskati Koledar Slovenske Koroške za leto 1946. !) Objavljeno v »Slovenskem vestniku" (Sl. v.) I, Dunaj 1946, št. 4—9. 2) Objavljeno v Sl. v. V. Dunaj 1950, št. 27. 3) Objavljeno pod naslovom: »Poizkus izstrebljenja koroških Slovencev v dobi nacizma". Sl. v. II. Dunaj 1947, št. 37—45. 4) Objavljeno v Sl. v. I. Dunaj 1946, št. 5, 6. 5) Objav'jeno v knjigi: »Koroška v borbi", Celovec 1951, str. 99—103. 6) Objavljeno v Koledarju Slovenske Koroške za leto 1950, str. 64—67. ') Objavljeno v Sl. v. I. Dunaj 1946, št. 1. V istem času, ko so britanske okupacijske oblasti — PWB — prepovedale tiskanje slovenskega koledarja, pa so dovolile tiskanje in izdajanje revije „Sonnen-wagen“, s katero so britanske in avstrijske oblasti nameravale podpreti politično delovanje krogov okoli Zveze avstrijskih Slovencev in ,,Manjšinskega referata provizorične deželne vlade“ v njihovih protislovenskih stremljenjih. Posledice prej opisane prepovedi so bile dalekosežne. V protinacistični borbi preizkušeno in izmučeno slovensko ljudstvo na Koroškem niti leta 1946 niti 1947 ni dobilo svojega koledarja. Prvi Koledar Slovenske Koroške, ki ga je izdala in založila Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, je izšel šele za leto 1948. S tem kratkim opisom sem hotel prikazati težkoče slovenskega tiska na Koroškem po zlomu nacizma in vzroke, zakaj Koledar Slovenske Koroške v letu 1956 ne more praznovati 10-letnice svojega izhajanja. dr. J. F. Kako srečno bi marsikdo živel, če bi se brigal za stvari drugih ljudi tako malo, kot se za svoje. LICHTENBERG * * Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, povsod pa bodi ti sodnik srce. LEVSTIK Mark Tv/ain in lenuh Ko ameriški humorist Twain še ni bil znan in se je potikal po deželi, je zašel nekega dne na neko farmo in prosil za delo. Z njim sta potovala še dva lenuha. Farmar jim je dal delo in jih poslal na njivo. Opoldan, ko so ležali v senci pod košatim drevesom in jim je farmar prinesel kosilo -— je videl, da se niso nič preveč trudili z okopavanjem. „Tisti, ki je najbolj len — dobi deset dolarjev", je dejal farmar. Twainova spremljevalca sta planila pokonci in jela dokazovati, da je eden napravil manj kot drugi. Mark Tvvain pa se je nekoliko zavalil na stran in tiho dejal: ,,Bodite ljubeznivi in mi dajte teh 10 dolarjev v desni žep!" ZA DOBRO VOLJO Odrezavost Starejša gospa je ogovorila na cesti smrkavca: „Kaj neki bi rekla tvoja mati, če bi te videla kaditi na cesti!" „In kaj bi rekel vaš mož, če bi vas videl, kako ogovarjate tuje moške na cesti!" Celo Znanega dirigenta so povabili na slavnostni sprejem. Središče vse družbe pa je bil slavni pianist, ki se je neprenehoma hvalil, kakšne uspehe ima. Trdil je, da se morajo na njegovih koncertih zadovoljiti poslušalci tudi s stojišči, zakaj vse je vedno razprodano, ljudje pa bi ga le radi poslušali. „To ni nič," je čez čas povzel slavni dirigent. „Na svojih koncertih stojim celo jaz sam!" Brezupen primer Jože je bil pri zdravniku. Ušesa in sluh so mu delali težave. Zdravnik ga je natanko pregledal in odpustil s pomirjujočimi besedami. Ko je Jože odhajal od zdravnika, je-srečal staro prijateljico. Padel ji je v naročje, potem pa naslonil ročno uro na njeno uho: „Poslušaj!“ Ona je poslušala, poslušala: „Butec, saj je ni moč slišati, saj vendar stoji!" ,,Bodi vesela — sicer bi t u d i ti bila gluha!" Kmečka Kmet je hodil po gozdu. Nenadoma se je izza grmovja pojavil razbojnik z revolverjem in dejal: „Denar ali življenje!" Kmet se je nekoliko popraskal za ušesom, potem pa rekel: „Prav rad, samo neko uslugo mi moraš storiti!" „Kakšno pa?" »Prestreli mi klobuk, drugače mi stara ne bo verjela, da mi je denar vzel razbojnik." Tat je bil zadovoljen in mu je prestrelil klobuk. „Pa še cekar!" je dejal kmet. Tat je prestrelil tudi cekar. „No, pa še suknjič", je poprosil kmet. „Ne morem več, nimam več nabojev", je odvrnil razbojnik. „Pa ne dobiš denarja . . .“ VSEBINA Stran 1. Koledarski del .................................................1—32 2. Pregled političnih dogodkov pri nas in po svetu................... 33 3. Dr. Franci Zwitter: Osnove za naše kulturno udejstvovanje......... 44 4. Dr.- Mirt-Zwitter: Poredni paur Andrej Šuester Drabosnjak......... 48 5. Emilian Cevc: Slikar Marko Pernhart............................... 57 6. De Reggi Alojzij: Vetrovška plošča ............................... 61 7. Viktor Konjar: Jesen.............................................. 62 8. Ivan Miki: Na Štalenski gori ..................................... 63 9. P. A.: Iz srbske kulture.............................................. 68 10. Werner Berg: Izvoljena domovina Spodnja Koroška........................ 70 11. J. E. Perkonig: Ugrabljena strd (Prevedel Rok Arih) ................... 74 12. J. M. Bauer: Ostala je samo sled v snegu............................... 79 13. Karl.Prušnik-Gašper: Pri Kahu v Remšeniku.............................. 85 14. Blaž Singer: Dve leti kmetijska šola Podravlje......................... 89 15. N--P.: Simon Rudmaš ................................................... 97 16. . . . : Zlati stari cajti ............................................. 98 17. Dr. Julij Felaher: Sola in šolniki v Melvičah v dobi od leta 1789—1877 99 18. J. M. Trunk: Amerika...................................................110 19. Mr.: Kako so se gostili koroški mogočneži v srednjem veku..............120 20. M. r.: Čemu je potreben prah v vsemirju in posebno na zemlji . . . 122 21. Boža Košak: O naši modi................................................124 22. Dr. Srdan Sevnik: Zdrav dom............................................126 23. Dr. Damjan Bebler: O sodobni prehrani .................................133 24. M. r.: Nevarnosti uživanja tobaka nekoč in danes.......................136 25. Zgodovina pšenice .....................................................138 26. France Vernik: Reja in prehrana živine v gorskih predelih..............139 27. Anton Polenec: Živalska govorica.......................................142 28. Dr. J. F.: Zakaj ni izšel koledar Slovenske Koroške za leto 1946 . . . 148 29. Mark Tvvain in lenuh...................................................150 30. Za dobro voljo.........................................................151 ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU r. z. zo. j. CELOVEC, PAVLIČEVA 7 — Tel. 21-29 Slovenski kmetje, delavci in obrtniki! Poslužite se za utrditev in razvoj svojega gospodarstva naših domačih Hranilnic in posojilnic Kmečkih gospodarskih zadrug Živinorejskih zadrug južnokoroške semenarske zadruge in zadružnih žag. V skupnosti je moč in uspeh! SLOVENSKA ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA CELOVEC SLOVENSKA STUDIJSKA KNJIŽ. CELOVEC & K pi KOROŠKI 1956 0076225 koledar IRT E5 COBISS <= CUBISS 6