Slovenska pediatrija 2021  |   223
Strokovni prispevek / 
Professional article
Izvleček
Pri nekaterih otrocih se med procesom odraščanja srečamo 
s številnimi oblikami ne samomorilnega samopoškodbenega 
vedenja in z različnimi stopnjami spektroavtističnih motenj. 
Zaradi tveganja dodatne poškodbe ali neuspešnosti pri 
vključevanju v življenjsko družbeno okolje moramo takšne-
ga otroka sprejeti na oddelek za otroško psihiatrijo, kjer sta 
z vidika medicinske sestre oziroma zdravstvenega tehnika 
pomembna ustrezen pristop in nadaljnja pravilna obravnava 
med celotnim zdravljenjem v bolnišnici. 
V prispevku predstavljamo nesamomorilno samopoškodbeno 
vedenje, spektroavtistično motnjo ter vlogo medicinskih sester 
in zdravstvenih tehnikov pri bolnišnični obravnavi otroka.
Uporabili smo opisno metodo dela. Vključili smo strokovno 
in znanstveno literaturo iz podatkovnih baz Medline, CINAHL 
in Cohrane Library ter COBBIS. Uporabili smo naslednje 
ključne besede in besedne zveze: »avtoagresija«, »duševna 
motnja«, »samopoškodovanje«, »nesamomorilnost«, »aplici-
ranje terapije«, »spektroavtistična motnja«, »komorbidnost«.
Medicinske sestre in zdravstveni tehniki lahko hospitalizira-
nemu otroku z ustreznim znanjem zagotovimo učinkovito in 
celostno obravnavo, ki omogoča, da se čim bolj približamo 
otrokovi stopnji sposobnosti sodelovanja in upoštevamo 
standarde zdravstvene nege.
Ključne besede: otroška psihiatrija, samopoškodbeno ved-
nje, spektroavtistična motnja, dajanje zdravil, medicinska 
sestra. 
Abstract 
In some children, many forms of non-suicidal self-injurious 
behaviour and varying degrees of autism spectrum disor -
ders can be encountered during the process of growing up. 
Because of the risk of additional injury or unsuccessful inte -
gration into the social environment, the child often requires 
hospitalisation in the Department of Adolescent and Child 
Psychiatry. From the nurse’s viewpoint, it is very important 
to adopt the correct approach and subsequent treatment 
throughout the child’s hospitalisation. 
This article presents non-suicidal self-injurious behaviour, 
autism spectrum disorders and the role of the nurse in the 
treatment of the hospitalised child.
In the article, we used the descriptive work method. We 
included professional and scientific literature from the 
Medline, CINAHL, Cochrane Library and COBBISS data-
bases. W e used the fol lo wi ng k ey words and phrases: 
autoaggression, mental disorder, self-injury, non-suicidal 
behaviour, application of therapy, autism spectrum disor-
ders and comorbidity.
Nurses with the appropriate knowledge can assure the hos-
pitalised child effective and holistic treatment, during which 
it is important to draw as near as possible to the level of the 
child’s ability to cooperate while adhering to the healthcare 
standard.
Key words: child psychiatry, self-injurious behaviour, autism 
spectrum disorder, application of therapy, nurse.
Vloga medicinske sestre pri obravnavi otrok z 
nesamomorilnim samopoškodbenim vedenjem 
in spektroavtistično motnjo ter posebnosti 
dajanja zdravil na oddelku za otroško psihiatrijo
The role of the nurse in the treatment of children 
with non-suicidal self-injurious behaviour, 
autism spectrum disorder and features of the 
application of therapy in the child psychiatry 
department
Metka Knez, Bojan Sladojević, 
Neža Oblak, Ana Gorenc, Aljaž Novak
Slovenska pediatrija 4/2021.indd   223 14/12/2021   20:23

224   |  Slovenska pediatrija 2021; 28(3)
Uvod
Ko se končuje obdobje otroštva, otro-
ci vstopijo v obdobje mladostništva, 
ki je priprava na odraslost. Mladostni-
ki se srečujejo z neznanimi situacijami 
in čedalje večjimi zahtevami. Morajo 
se prilagoditi in najti svoje interese, 
sprejeti svoje značilnosti, tako oseb-
nostne kot telesne, ter se naučiti čim 
bolj samostojnega življenja.
Velike spremembe na telesnem, 
duševnem in socialnem področju od 
mladostnika zahtevajo pomembne 
prilagoditve, ki jim pogosto niso kos 
(1). Četrtina mladih v Evropski uniji se 
je že kdaj v življenju samopoškodova-
la, približno desetina mladostnikov 
pa naj bi to vedenje izvajala aktivno. 
Poznamo različne oblike samopo-
škodbenega vedenja. Najpogosteje 
gre za rezanje ali zbadanje kože, žga-
nje, praskanje delno zaceljenih ran 
in udarjanje z rokami ali glavo ob 
trde predmete (2). Samopoškodbeno 
vedenje se pogosto pojavi v kontekstu 
depresivnega razpoloženja, anksio-
znosti in vedenjskih težav, pogosto 
pa je v ozadju travmatski dogodek 
iz preteklosti (3). Samopoškodbeno 
vedenje pogosto ugotavljamo tudi 
pri mladostnikih s spektroavtistično 
motnjo (2).
Nesamomorilno 
samopoškodbeno vedenje
Z medicinskega vidika lahko nesamo-
morilno samopoškodbeno vedenje 
(NSSV) razdelimo na hudo, stereoti-
pno, kompulzivno in impulzivno NSSV. 
Pri mladostnikih se največkrat sre-
čujemo z impulzivnimi oblikami 
samopoškodbenega vedenja. Med 
najpogostejše uvrščamo površinsko 
rezanje ali zbadanje kože na rokah 
ali drugih delih telesa, ožiganje tele-
sa, pretiran »piercing« ali tetoviranje, 
trganje delno zaceljenih ran in udar -
janje z glavo ali drugimi deli telesa ob 
trde površine (4).
Dejavniki tveganja
Dejavnik tveganja za NSSV je spol otro -
ka. Dokazano je, da je samopoškodbeno 
vedenje brez samomorilnega namena in 
poskusi samomora bolj pogosto pri žen-
skah. NSSV redko srečamo pred nasto-
pom pubertete (2). Ugotavlja se, da je 
NSSV bolj povezano z biološkimi spre-
membami v času pubertete kot s posa-
meznikovo kronološko starostjo (4). 
Samomorilnost in NSSV sta pogostejša 
pri istospolno usmerjenih, kar je pove-
zano s skrbjo glede spolne usmerjenosti 
in samopodobe (5). Eden glavnih dejav-
nikov tveganja NSSV so tudi duševne 
motnje. Najbolj pogoste so motnje razpo-
loženja, anksiozne motnje, odvisnost od 
psihoaktivnih snovi, motnje hranjenja ter 
motnje vedenja in osebnosti (4). NSSV je 
prisotno tudi pri mladostnikih z motnja-
mi avtističnega spektra ter tudi pri dušev -
no manj razvitih otrocih (2). Bolj pogosto 
je pri mladostnikih, pri katerih osebno-
stni razvoj poteka moteno (4). Predvsem 
gre za slabše sposobnosti reševanja pro-
blemov, impulzivnost, manjše prilago-
ditvene sposobnosti in slabše odnose z 
drugimi (2). Pomemben dejavnik tvega-
nja so slabši odnosi znotraj ožje družine, 
revščina in družinska anamneza samo-
morilnega ali samopoškodbenega vede-
nja, nasilja in zlorab v družini. Otroci z 
NSSV imajo pogosteje tudi težave v šoli 
(4). Socialni prenos NSSV je zelo pogost v 
manjših, povezanih krogih mladostnikov, 
zlasti pri dekletih (2).
NSSV se pogosto pojavi v kontekstu 
depresivnega razpoloženja, anksio-
znosti, vedenjskih težav, neredko pa je v 
ozadju tudi travmatski dogodek iz prete-
klosti (spolna ali telesna zloraba, nasilje v 
družini). Mladostniki pogosto poročajo o 
občutkih kronične praznine, odtujenos-
ti in izolacije. Poročajo tudi o brezupu, 
nemoči, občutku, da so drugim v breme, 
nepriljubljenosti in slabi samopodobi (3). 
Zdravstvenonegovalna vloga 
na področju preprečevanja 
samopoškodbenega vedenja
Ob sprejemu otroka z NSSV v bolnišni-
co je zelo pomembno, da pridobimo 
njegovo zaupanje. Medicinska sestra 
otroku in staršem ob prihodu razka-
že oddelek ter predstavi dejavnosti, 
oddelčna pravila in dnevni red. Skupaj 
sestavijo načrt nadaljnje obravnave z 
jasnimi cilji. Pravila morajo biti pred-
stavljena razumljivo. Otroku postavi-
mo jasne meje, hkrati pa mu dovolimo, 
da občuti čustva (1). 
Pri namestitvi na oddelek ob prisotno-
sti staršev in otroka opravimo pregled 
otrokovih osebnih predmetov, takoi-
menovano higiensko vizito. Higiensko 
vizito opravita dve medicinski sestri/
zdravstvena tehnika (MS/ZT), v poseb-
nih primerih pa je prisoten tudi zdravnik. 
Preveriti moramo vse, kar otrok prinese 
s seboj ali dobi na oddelku, to so šolske 
potrebščine, pripomočki za osebno higi-
eno, oblačila in druge osebne stvari. Če 
je v otrokovi anamnezi večkrat prisotno 
samopoškodbeno vedenje, se mora 
otrok sleči do spodnjega perila, s čimer 
preprečimo, da bi nevaren predmet 
skril pod oblačila. Odstraniti moramo 
vse očitno ogrožajoče oziroma potenci-
alno ogrožajoče ostre predmete (šilčke, 
škarje, šestila, britvice, ravnila ipd.), 
vrvice, pas za hlače, priključke slušalk, 
polnilce za mobilne telefone, vžigalnike 
in podobno. S tem namreč preprečimo 
morebitne samopoškodbene ali celo 
samomorilne dogodke.
Naloga MS/ZT je, da poskrbi za spod-
budno in optimistično vzdušje ter nudi 
občutek sprejetosti. Med zdravljenjem 
mladostnik potrebuje podporo in 
pohvalo pri izvajanju različnih dejavno-
sti (6), pri čemer MS/ZT v otroku vzbu-
ja občutek, da razume njegovo nemoč 
in obup ter mu pomaga razviti obču-
tek vrednosti in samospoštovanja. V 
odnosu do otroka je vseskozi potreben 
spoštljiv in razumevajoč odnos (1).
MS/ZT večkrat postane tudi otrokova 
zaupnica. Če je v stiski, je ob otroku 
prva, saj je na oddelku prisotna med 
celotnim bivanjem v bolnišnici. Večina 
stisk nastopi v popoldanskih ali večer-
nih urah, lahko tudi v nočnem času in 
zgodnjih jutranjih urah. Izrednega 
pomena je sposobnost opazovanja 
Slovenska pediatrija 4/2021.indd   224 14/12/2021   20:23

Slovenska pediatrija 2021  |   225
MS/ZT, da pri otroku zazna spremem-
be v razpoloženju in s tem prepreči 
ponovne poskuse samopoškodbenega 
vedenja. Prav je, da se takrat z otro -
kom pogovori z veliko mero empatič-
nosti, razumevanja in neobsojajoče. 
Zbrano naj ga posluša ter nikakor ne 
obsoja in kritizira. S pogovorom ga 
skuša pomiriti in ga zamotiti, lahko 
preusmeri pozornost z igranjem dru-
žabnih iger ali drugimi dejavnostmi, ki 
so otroku blizu in jih ima rad. Ob hujši 
stiski za pomiritev uporabi deeskala-
cijske tehnike (nabor metod in pristo-
pov, namenjenih obvladovanju jeze, 
agitacije in preprečevanju agresiv-
nega vedenja). O stiski mora čim prej 
obvestiti lečečega zdravnika oziroma 
dežurnega pedopsihiatra. Obdobje 
mladostništva je za otroka in tudi nje-
govo ožjo in širšo okolico velik izziv. 
Otroci se v življenju srečujejo z različ-
nimi stiskami, ki jih ne znajo razrešiti 
sami, zato se pogosto zatečejo k alter-
nativnim načinom reševanja težav, 
med katerimi je tudi samopoškodo-
vanje. Ključnega pomena je, da otro-
ka z znaki NSSV ne prezremo, ampak 
ga skušamo odkriti v zgodnji fazi in mu 
nuditi pomoč v različnih oblikah (2).
Spektroavtistična motnja
Spektroavtistična motnja (SAM) je 
razvojnonevrološka motnja, za kate-
ro so značilni vedenjske posebnosti na 
področju komunikacije, socializacije in 
usmerjenih interesov ter togo, stereoti -
pno vedenje (7). Težave, ki so povezane 
s SAM, vztrajajo in se v mladostništvu in 
odraslosti pogosto ojačajo (8).
SAM po merilih Diagnostičnega in sta-
tističnega priročnika o duševnih mot-
njah (DMS-V) opredelimo glede na 
prisotnost naslednjih meril:
 • težave v socialni interakciji in komu-
nikaciji, ki se kažejo na več področjih; 
 • usmerjeno, ponavljajoče se oziroma 
stereotipno vedenje (senzorna pre-
občutljivost);
 • pojav simptomov v zgodnjem 
otroštvu;
 • simptomi pomembno ovirajo posa-
meznika v vsakdanjem življenju;
 • težave niso posledica nižjih intelek-
tualnih sposobnosti.
Komunikacija in socializacija
Motnja v socialni interakciji in komuni-
kaciji se kaže v odsotnosti ali pomanj-
kanju razvoja spontane socialne 
interakcije, govorno-jezikovne komu-
nikacije (ekspresivni in receptivni jezik, 
eholalija, nenavaden razvoj z vidika 
tempa, ritma ali melodije govorjene-
ga jezika) in neverbalne komunikacije 
(razumevanje in uporaba nejezikovnih 
prvin jezika) ter v razvijanju, vzposta-
vljanju in razumevanju medosebnih 
odnosov (nerazumevanje vedenja in 
govorice telesa, neprepoznanje name-
na). Izraz nesposobnosti komunici-
ranja z okoljem so pogosto neželeni 
vedenjski vzorci (stereotipije, agresija). 
Okoliščine si pogosto razlagajo dobe-
sedno, zato so videti socialno nerodni 
in čudaški, zaradi neupoštevanja soci-
alnih pravil pogosto tudi nevljudni in 
nesramni (9,10). Prvi znak za zaskrblje -
nost staršev in strokovnjakov je pogos-
to zaostanek v govornem razvoju (11).
Usmerjeni interesi in stereotipno 
vedenje
Prisotni so nenavadni in omejeni inte-
resi ali za starost običajni interesi, ki so 
pretirano intenzivni. Otroci jih zadovo-
ljujejo lahko ure dolgo in ne vključuje-
jo drugih ljudi (vlaki, knjige, dinozavri, 
vulkani, vesolje, ventilatorji in podob-
no). Pogosto so prisotni stereotipni gibi 
rok in prstov, mahanje z rokami, ska-
kanje, guganje, prestopanje in vrtenje. 
Večinoma so senzorno preobčutljivi 
na zvok, vonj, dotik, vid in okus. Stisko 
povzročajo spremembe dnevne rutine, 
spremembe okolja in tudi prehajanje 
med aktivnostmi. Togi so v mišljenju in 
vedenju (9).
Zgodnje odkrivanje motnje in ustrezna 
obravnava otrok s SAM lahko bistve -
no prispevata k boljši kakovosti življe-
nja posameznika s SAM v odraslosti; 
izboljšajo se posameznikove možnosti 
za samostojnost, dejavno vključevanje 
v družbeno življenje, razvijanje poten-
cialov in celostni doprinos k družbi (12). 
Prepoznava otrok s SAM omogoča, da 
je otrok usmerjen v ustrezne terapev-
tske obravnave. Tudi staršem nudimo 
psihoedukacijo in svetovanje, otroke 
pa vključimo v ustrezne vzgojno-izo-
braževalne programe (11).
Soobolevnosti
Skoraj tri četrtine vseh otrok in ado -
lescentov s SAM ima spremljajoče 
duševne motnje, ki prispevajo k slab-
šanju njihovega kliničnega stanja in 
neugodno vplivajo na kakovost živ-
ljenja celotne družine. Najpogostej-
še spremljajoče motnje so depresija, 
motnje aktivnosti in pozornosti (ADHD), 
motnje spolne identitete, obsesiv-
no-kompulzivna motnja, motnje spa-
nja, Tourettov sindrom in tiki. Pogosti 
spremljajoči simptomi so neučinko-
vito uravnavanje čustev, motnje raz-
položenja, samopoškodovanje in 
tesnoba (13). Če se otrok ne odziva na 
nefarmakološke intervencije ali če ima 
vedenje negativen vpliv, je indicira-
no zdravljenje z zdravili. Če se proble -
matično vedenje odziva na zdravila, 
gre za zdravljenje simptomov in ne za 
zdravljenje same motnje. Zdravila, ki se 
jih najpogosteje uporabljamo pri avtiz-
mu, so antipsihotiki, stimulansi, anti-
depresivi, stabilizatorji razpoloženja, 
anksiolitiki in zdravila za spanje (11).
Vloga in pristop medicinske 
sestre pri otroku z 
duševno motnjo v zvezi 
z dajanjem zdravil
Med poklicne dejavnosti medicin-
skih sester uvrščamo tudi pripravo in 
dajanje zdravil (14). Dajanje zdravil je 
ena glavnih nalog medicinskih sester 
ter pomeni oskrbo bolnikov s pred-
pisanimi učinkovinami v diagnostič-
Slovenska pediatrija 4/2021.indd   225 14/12/2021   20:23

226   |  Slovenska pediatrija 2021; 28(3)
ne namene ter za zdravljenje oziroma 
preprečevanje bolezenskih stanj. Vsi 
odgovorni v procesu predpisovanja in 
dajanja zdravil morajo biti seznanje-
ni z zdravili, s katerimi imajo opravka. 
Poznati morajo osnovne značilnosti 
zdravil, med katere uvrščamo sestavo, 
farmakološko obliko, indikacije, kon-
traindikacije, način uporabe, odmer-
janje in posebna opozorila. Splošna 
znanja o omenjenih področjih MS/ZT 
prejmejo med srednješolskim, višješol-
skim in univerzitetnim izobraževanjem. 
Izpopolnjevanje in nadgrajevanje zna-
nja je potrebno tudi po zaposlitvi (15). 
Panić in Vidmar (16) poleg usposablja-
nja in izobraževanja poudarjata pomen 
razvijanja in uporabe protokolov, pred-
vsem zaradi različnih dejavnikov, ki bi 
utegnili ogroziti otrokovo varnost. 
Pravilo »12P« 
Pri dajanju zdravil, mora medicin-
ska sestra upoštevati dvanajst pravil 
(»12P«), s čimer otroku zagotavlja več-
jo stopnjo varnosti. Pravila pri dajanju 
zdravil so:
1.  pravo zdravilo,
2.  pravi odmerek,
3.  pravi čas,
4.  pravilen način,
5.  pravi bolnik,
6.  pravi razlog,
7.  pravilo informiranja bolnika,
8.  pravilo dokumentiranja,
9.  pravilo odklonitve,
10. pravilo opazovanja,
11. pravilo vrednotenja,
12.  preverjanje datuma uporabnosti 
(17). 
Posebnosti pri dajanju zdravil
Dajanje zdravil otrokom je ena več-
jih odgovornosti medicinskih sester. 
Medicinske sestre so otroku in staršem 
v oporo ter jih poučujejo o učinkovanju 
zdravila ter tudi presnavljanju in giba-
nju zdravila v organizmu.
Medicinska sestra je odgovorna za 
pravilno in varno dajanje zdravil, kar 
zahteva posebne spretnosti. Pri otro-
ku moramo doseči sodelovanje ter ga 
ustrezno pripraviti, da je dogodek zanj 
čim manj travmatičen. Medicinska 
sestra mora glede na otrokovo starost 
in razvojno stopnjo poznati otrokove 
telesne značilnosti in psihološke pot-
rebe (18). 
Otroci so radovedni, zanima jih njiho-
vo zdravje in zdravila, a pogosto ne 
vedo, na koga naj se obrnejo z vpra -
šanji. Pravilno je, da otrok sprašuje o 
svojem zdravju in o zdravilih, odgovo-
ri na njegova vprašanja pa morajo biti 
preprosti in pošteni. Pri tem moramo 
upoštevati otrokovo starost, saj včasih 
potrebujejo več razlage, in jih pozneje 
tudi povprašati, ali so povedano razu-
meli. Starejši otroci zmorejo razume-
ti informacije o svojem zdravju. Otrok 
naj o svojih zdravilih ve sledeče: ime 
zdravila, zakaj ga uporabljamo in kako 
deluje, kako ga pravilno uporablja-
mo, kdaj ga vzamemo in kako dolgo 
ga uporabljamo, kaj storimo, če poza-
bimo vzeti odmerek, kateri neželeni 
učinki se lahko pojavijo in komu naj 
povemo o njih (19). 
Postopek vnosa zdravil per os zaje-
ma več korakov. Pripraviti mora-
mo potrebne pripomočke (voziček z 
zdravili, plastične prozorne škatlice 
za zdravila, temperaturni list, papir-
nate brisače in tekočino za bolnika). 
Pri zdravilu moramo pregledati rok 
uporabe in upoštevati pravila »12P«. 
Zdravilo damo v plastično prozorno 
škatlico v prisotnosti bolnika. Preveri-
mo bolnikovo poznavanje zdravila in 
možnosti zapletov (alergije). Zdravila 
dajemo ob točno določeni uri, glede 
na to, ali zdravnik zdravilo predpi-
še enkrat, dvakrat, trikrat ali večkrat 
dnevno. Zdravila ne pripravljamo za 
večkratno dajanje oz. vnaprej, tem -
več za vsak odmerek posebej. Poseb-
no pozornost namenjamo zdravilom, 
ki dražijo želodčno sluznico. Vedno 
poskrbimo, da ima otrok dovolj teko-
čine. O morebitnih zapletih takoj 
obvestimo lečečega ali dežurnega 
zdravnika. 
Zdravstveno osebje se vsakodnevno 
srečuje s pripravo in dajanjem pred -
pisanih zdravil. Pri dajanju moramo 
biti pozorni na različne odklone. Naša 
po z ornost mora biti še t olik o večj a, 
saj imamo opravka s tvegano skupino 
otrok, tj. otroki z različnimi duševnimi 
motnjami, kot so osebnostne motnje 
in motnje hranjenja. Pri vsakem pero-
ralnem dajanju zdravila upoštevamo 
»12P«. Poleg tega smo pozorni, da vsa-
kič preverimo, ali je otrok pravi. Poseb-
nost oddelka je tudi, da otroci ne nosijo 
identifikacijskih zapestnic. Ko se prep-
ričamo, da je otrok pravi, preverimo, 
ali je otrok zdravilo resnično zaužil. To 
storimo tako, da dobro pregledamo 
otrokova usta in se prepričamo, da ni 
zdravila skril pod jezik, na nebo ali za 
dlesen. Da se izognemo takšnim situa-
cijam, damo zdravilo na žlico in skrbno 
nadzorujemo zaužitje ter smo ob otro-
ku toliko časa, da predpisano zdravilo 
tudi dejansko zaužije. 
Zdravila per os pripravljamo hkrati za 
enega otroka in za eno predpisano 
dajanje. Nikoli ne pripravljamo hkrati 
zdravil za različne otroke, čeprav ima-
jo morda predpisano enako zdravilo. 
Zdravil, ki smo jih že odložili v otroko -
vo posodico in jih otrok ni zaužil zaradi 
različnih razlogov, (naprimer odklo-
nitve) , ne vračamo v oddelčni depo, 
kjer hranimo zdravila, ampak jih zavr-
žemo. Pripravljena zdravila mora otrok 
zaužiti ob prisotnosti zdravstvene-
ga delavca. Zdravil, ki smo jih prinesli 
otroku, ne puščamo brez nadzora. Po 
drobljenju ali rezanju tablet posodico 
izplaknemo pod tekočo vodo in obriše-
mo do suhega.
Zaključek
Mladostništvo je pomembna izkušnja. 
Pri otrocih s SAM so ključnega pome-
na zgodnja prepoznava, ustrezno 
Slovenska pediatrija 4/2021.indd   226 14/12/2021   20:23

Slovenska pediatrija 2021  |   227
zdravljenje in nadaljnje usmerjanje, 
ki izboljšajo kakovost življenja. Mla-
dostniki se med odraščanjem sreču-
jejo s številnimi stiskami, a jih zaradi 
slabšega duševnega zdravja ali neu-
činkovitega spoprijemanja s težavami 
lahko kažejo s samopoškodovanjem. 
Kot je za mladostnike nesamomorilno 
samopoškodbeno vedenje nova mož-
nost in izziv izražanja, tako je tudi za 
zdravstveno negovalno osebje izziv, 
da uporabijo različne pristope ter 
da mladostnike med bolnišničnim 
zdravljenjem celostno obravnavajo 
v skladu s predpisanimi protokoli in 
standardi. 
Literatura
1. Kovač S, Brecelj-Kobe M, Rujevič J, Mušič D. 
Kako voditi pogovor s samomorilno ogroženim 
otrokom in mladostnikom. Slov Pediatr 2013; 20: 
71–7.
2. Tomaševič A, Radobuljac Drobnič M, Samopoš-
kodovalno vedenje brez samomorilnega namena 
pri mladostnikih. Medicinski razgledi 2007: 56(3): 
323–29.
3. Dolenc B, Kognitivno- vedenjska obravnava 
samopoškodbenega vedenja v mladostništvu. Psi-
hološka obzorja 29, 21-23.
4. Radobuljac MD. Samomorilno in samopoško-
dovalno vedenje v otroštvu in mladostništvu. Izbra-
na poglavja iz psihiatrije: 2020 (V TISKU).
5. Fergusson M, Horwood J, Beautrais AL. Is Sexu-
al Orientatiton Related to Mental Health Problems 
and Suicidality in Young People? Arch Gen Phychiat -
ry 1999; 56: 876–80.
6. Mušič D. Vloga zdravstvene nege na oddelku 
Službe za otroško psihiatrijo. Slov Pediatr 2011; 18: 
40–5.
7. Jeličić A. Prepoznava in obravnava avtizma 
(SAM) v mladostništvu in odraslosti. Zbornik pri-
spevkov konference Avtizem v Sloveniji – kje smo 
leta 2018? Maribor: Center za sluh in govor 2018: 33.
8. Kranjc J. Odrasli s SAM – Kje smo in kam želi-
mo? Zbornik prispevkov konference Avtizem v Slo-
veniji – kje smo leta 2018? Maribor: Center za sluh in 
govor 2018: 34–7.
9. Berložnik N, Černic Gantar A, Pečarič V et al. 
Navodila za delo z otroki z avtističnimi motnjami v 
prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim stan-
dardom. Ljubljana : Ministrstvo za izobraževanje, 
znanost in šport : Zavod RS za šolstvo, 2014: 4.
10. Brasher S, Stapel-Wax J. Autism for the primary 
care provider: Importance of early diagnosis and 
intervention. In: Reeves GC. Advances in family 
practice nursing. 2nd ed. New York: Elsevier Health 
Sciences, 2020: 159–68.
11. Pastorino GMG, Operto FF, Coppola G. Pharma-
cotherapy in autism spectrum disorder: How, when 
and why. BRAIN. Broad Research in Artificial Intelle-
gence and Neuroscience 2020;11(1).Dosegljivo na: 
https://lumenpublishing.com/journals/index.php/
brain/article/view/2853
12. Maček J. Otrok z avtizmom. Kritično bolan in 
poškodovan novorojenček in otrok – razpoznava, 
zdravljenje in prevoz. Ljubljana : Klinični oddelek za 
otroško kirurgijo in intenzivno terapijo 2011: 267–71.
13. Subramanyam AA, Mukherjee A, Dave M, 
Chavda K. Clinical practice guidelines for autism 
spectrum disorders. Indian Journal of Psychiatry 
2019; 61: 254–69.
14. Prestor J, Ažman M, Prelec A, Hajdarević B, 
Babič D, Benkovič R. Poklicne kompetence in aktiv-
nosti izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege. Lju-
bljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slove-
nije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, 
babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije 2019: 50.
15. Mavsar-Najdenov B. Zagotavljanje varnosti 
in kakovostni pri dajanju zdravil. 4. dnevi Angele 
Boškin: Strokovno srečanje: Varnost – rdeča nit 
celostne obravnave pacienta – Zbornik predavanj. 
Gost Martuljek: Splošna bolnišnica Jesenice 2011: 
48–55.
16. Panić Z, Vidmar L. Zagotavljanje varnosti pri 
uporabi in aplikaciji zdravil. 4. dnevi Angele Boškin: 
Strokovno srečanje: Varnost – rdeča nit celostne 
obravnave pacienta – Zbornik predavanj. Gost Mer -
tuljek: Splošna bolnišnica Jesenice 2011: 63–6. 
17. Remškar D. Pravilen način in pot aplikacije 
zdravil. 24. Mednarodni simpozij o urgentni medi -
cini. Portorož: Slovensko združenje za urgentno 
medicino 2017: 290–4.
18. James SR, Nelson K, Ashwill J. Nursing care of 
children: Principles and practice 4
th
 edition. China: 
Elsevier 2013: 298.
19. Pisk N. Kaj naj otrok ve o svojih zdravilih? In: 
Pisk N, ed. O pravilni in varni uporabi zdravil, Zdravi -
la in otroci. Slovensko farmacevtsko društvo: Colle-
gium Graphicum, 2008: 21–3.
Metka Knez, dipl. m. s.
Univerzitetni klinični center Ljubljana
Pediatrična klinika, Služba za otroško 
in mladostniško psihiatrijo, Ljubljana, 
Slovenija
Bojan Sladojević, dipl. zn.
Univerzitetni klinični center Ljubljana
Pediatrična klinika, Služba za otroško 
in mladostniško psihiatrijo, Ljubljana, 
Slovenija
Neža Oblak, dipl. m. s.
Univerzitetni klinični center Ljubljana
Pediatrična klinika, Služba za otroško 
in mladostniško psihiatrijo, Ljubljana, 
Slovenija
Ana Gorenc, dipl. m. s.
Univerzitetni klinični center Ljubljana
Pediatrična klinika, Služba za otroško 
in mladostniško psihiatrijo, Ljubljana, 
Slovenija
Aljaž Novak, dipl. zn.
Univerzitetni klinični center Ljubljana
Pediatrična klinika, Služba za otroško 
in mladostniško psihiatrijo, Ljubljana, 
Slovenija
prispelo / received: 2. 6. 2021
sprejeto / accepted: 9. 9. 2021
Knez M, et al. Vloga medicinske sestre pri obravnavi 
otrok z nesamomorilnim samopoškodbenim vede-
njem in spektroavtistično motnjo ter posebnosti 
dajanja zdravil na oddelku za otroško psihiatri-
jo. Slov Pediatr 2021; 28(4): 223−227. https://doi.
org/10.38031/slovpediatr-2021-4-06.
Slovenska pediatrija 4/2021.indd   227 14/12/2021   20:23