----    188    -----
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
172.
Roža pri starodavnih Grkih in Rimcih.
Rožo, to najlepšo cvetlico, srečamo prvi pot v najlepšem razvoju in oskrbi pri onem narodu, pri katerem je poznala prva klica vseh naših znanostij in umetnostij.
V Grškej so namreč vzgajali rožo uže od starodavnih časov. Pravljica pripoveda, da je roža pognala na morskej obali, kedar se je iz morja vzdignila božica lepote, in zato je ona bila posvečena samej božici in njenemu sinu Erosu. V Homerovih pesnih ne spominja se roža sama, pač pa rožno olje. Anakreon opeva v svojih odah rožo kot kraljico vseh cvetlic, prav tako jo slave vsi ostali pesniki. Največ in najlepših rož je cvelo na Rodu, in na rodskih novcih nahajamo rožo. Harodot popisuje prekrasne rožne vrtove kralja Mida v Macedoniji. Teofrastovi spisi so prvi botaniški spisi, kateri so se nam ohranili, in v njih je popisana roža in nje vzgoj tako točao, da temu popisu ne morejo tudi današnji botaniki, nič znatnejšega dodati. Sodeč po nekaterih podatkih vidi se nam, da je vrtna roža, ali vsaj katera plemenitejša sovrstica došh v Grško 8 severa preko Tesalije, Mace-clonije in Tracije, po katerem potu je prei kot ne prišel tudi trs v Grško. Južno pod BalKanom v sedanjej Bol-garskej nahajamo še danes dražestnih vrtov, po katerih raste množina rož.
Starodavni Rimci so ljubili cvetlice prav pretirano, in med vsemi jim je najljubša bila roža. Ni ga primera nikjer v povesti, da bi se s katero cvetlico toliko razkošje uganjalo, kakor so to delali Rimci z rožami. Vsak letni dvorec je moral imeti svoje rožne grede, iu na mnogih mestih so uredili posebne rožne vrtove, zvali so jih „rosaria." Rimcem so se priljubile rože na toliko, da niso mogli brez njih biti tudi po zimi ne, in zato so dovažali polne brodove rož z Egipta, da so se ž njimi tudi po zimi lepotičiti mogli. Kmalu so izumeli Rimci nekake steklene hišice, in so v njih vzgajali razue cvetlice, zlasti rože, da so jim tudi po zimi cvele. Kot značajno znamenje velikega razkošja za cesarske dobe spominjajo tadanji pisci, da sedaj imajo po letu led, a po zimi rože. Calumella omenja, da po rimskih vrtovih imajo posebne prostore, na katerih vzgajajo pozne rože, in Martial omenja steklenih vrtov ter veli, da ob Tiberi tudi po zimi ne cvete manj rož kakor ob Nilu, samo da tu umetnost cvetlice sili, a ondi priroda. Plinij omenja uže 11 raznih vrst, ki so jih Rimci vzgajali, in rimski pesniki so najbolje slavili rože s Paestuma, katere so "dvakrat na leto cvele.
Niso bili pa ediai pesniki, kateri so rožo opevali in slavili, ona je nahajala v vsem društvenem življenju pri vsakej priliki najdostojnejše mesto. Rože niso pozabili pri nobenej slavnosti, niti pri bogoslužju, niti pri tožnih slovesnostih. Zdi se nam, da v starem veku niso , cvetlic v šope povezavali, temveč da so jih le v vence pleli. Znamo, da so uže v starodavnoj Grškej bili venci v modi, in da povijanja vencev v Atenah za časa Ari-stofanovega niso smatrali kot rokodelstvo, temveč kot umetnost. Ta navada se je razširila tudi po Rimu, in tu ni bilo slovesnosti brez rožnih vencev. Kedar je Rimec šel na svečano gostbo, namazal si je lase z rožnim oljem, in na glavo je položil rožen venec. To pa «o delali zato, ker  so  mislili,  da se  ob rožnej vonjavi
človek ne more opiti. Ker pa so rože pretežke, začeli so pozneje samo peresa rožna nabirati na niti, in s takimi venci so si krasili čelo, vrat in roke. Vrče, iz katerih so pri svečanih gostbah vino pili, obvijali so z rožami in tudi mize so bile z rožami posute. Podove so posipali z rožami, da je človek po rožah hodil, in prav tako so jih devali v podzglavne blazine, da so na rožah spali. Za Kleopatro se pripoveda, da je pod v dvorani nasula z rožami na meter visoko, in preko njih je dala razpeti mrežo, da se je lahko in mehko hodilo. Za eno samo gostbo je potrosila do 3000 for. zgolj za rože. Cesar Neron je odštel nek pot tono zlata za rože, ki jih je dal po zimi z Aleksandrije za eno gostbo pripeljati. Cesar Heliogabal pa je spustil nek pot s stropa celo točo rož, soinčnic in vijolic, da so se v cvetlicah podušili mnogi gostje, kateri niso dosta zgodaj pobegnili.
Starodavni Rimci so jemali rože tudi v kuhinjo. Imamo še dandanes raznih popisov, kako so rimske kuharice pajedine jedi z rožami prirejale. Pretirano to razkošje z rožami je morda vzrok, da današnje Rim-ljanke ne morejo prenašati rožuega duha. Starodavni Rimci niso jemali rož samo za svečanosti in za jedi, temveč tudi za bogoslužje. Živali, katere so bogovom kot žrtve prinašali, venčali so z rožami, prav tako je dobil venec tudi kip boga ali božice, kateremu so žrtvovali, pa tudi svečenik je glavo z rožami obvil, kedar je žrtvo na žrtvenik polagal. Nevesta je dobila na glavo rožen venec, in preko venca so razpeli rožasto tančico. Kedar se je zmagonosni vodja z boja vračal v Rim, posuli so mu ves pot z rožami, a vojnike so s cvetlicami olepotičili. Scipio Afriški starejši je naložil, da imajo vojnike osme legije ščite svoje z rožami olepotičiti, ker so prvi prodrli v kartaginski tabor. Ob vojskinem času so smeli v Rimu še le potem rožne vence nositi, kedar je bila vojska srečno skončana, zakaj roža je bila znak veselja. Kedar je trajala druga punska vojska, in je država bila v velikej nevarnosti, bil je nek trgovec v Rimu tako nepreviden, da je izšel na balkon svoje hiše z rožnim vencem na glavi. Državna oblast ga je dala koj zapreti in imela toliko časa zaprtega, dokler se ni vojska skoočala.
V Rimu je postala roža tudi znak molčečnosti. Kedar so pri gostbi spustili na mizo rožo, pomenilo je to, da nobeden ne bode razglasil onega, kar je na gostbi slišal. Od takrat imamo navado reči: „To ti zaupam sub rosa, to je, da o tem nikomur ne črhneš."
Kakor v naših narodnih pesnih mrtvece z rožami lepotičimo, tako so tudi uže v starodavnem času mrtvece z rožami na drugi svet pošiljali. Kedar roža ocvete, pogine tudi njena lepota, in zato je ona bila oznakom ne samo lepote in sreče, temveč tudi spremenljivosti in nestalnosti. Mrtveca so mazilili z rožnim oljem, in nosilcem so ovenčali glave z rožami. Pa tudi samo grmado, na katerej so truplo sežgali, olepotičili so z rožami. Na grobove pokojnikov so polagali vence in sadili rože. V Italiji so našli stare napise  na, pločafa, katere omenjajo
-----    189    -----
oporoke pokojnikove, da Da grobu rož ne sme nikdar zmanjkati. Antonij je nekda prosil Kleopatre, naj mu grob z rečami posiplje. Dan 11. maja je bil v Rimu posvečen rožam. Na ta dan so grobove dragih pokojnikov z novimi venci olepotičili, in nadgrobne spomenike z rožnim oljem pokropili.
Pozneje so navaljivale čete divjih plemen v zemlje, katere so slovele z znanostjo in umetnostjo, in so uničile vse pridobitve prejšnjih časov. Propali so tudi krasni rožni vrtovi, s katerimi se jo doslej rimska država po-našala. Glasoviti rožnjaki okoli Paestuma so propali za vselaj, ker te je plodna okolica spremenila v močvirno pustinjo.                                          (Dalje prihodnjič.)
-----    190   -----