Skrivanje.
Glasno na veji zapela je ptička: »Išči me, Stanko! Kukuk, kukuk!« — Njemu v veselju zardela so lička, vstal je in vrgel na stran je klobuk.
In se pogreznil je v gozda šumenje: »Čakaj me, ptiček, ti potepuh!« Pa je začivkalo skozi zelenje: »Išči me, kdor ni še slep ali gluh!«
Stanko iskal je, razgrinjal je veje, meril s pogledi višino je smrek ... Ni je in ni... Od kod pa se smeje? — Stanko jo išče in išče vsevprek.
Potlej se ptička je predenj spustila: »Morda postaviš soli mi na rep?« Sfanko se skloni; že v stran je skočila ptička, da plačan je Stankov potep!
In odletela čez vaške je hiše, tam izgubila se v daljo neba... Stanko z obraza znoj vroči si briše, rdeč in upehan je ves, kar se da.
Legel utrujen v zeleno je travo, zopet potisnil na čelo klobuk ... Pa mu zapelo je zopet nad glavo: »Stanko, moj Stanko! Kukuk, kukuk!« —
Janko Samec   .