Otročiček, ki ni hotel iti v nebesa brez svojega botra
® il je nekedaj revež, ki je bil tako ubog, da ni imel s čim obleči svojega osmega otroka, novorojenca, niti kaj jesti dati dmgim sedmerim. Sel je od doma, ker muv je srce pokalo, ko so otroci jokali in ga prosili kruha. Šel je, nevede kain, in ko je že hodil in hodil ves dan, prišel je po noči pred neko razbojniško jamo. Poveljnik se je vstopil med vhod: bil je ves razjarjen!
»Kdo siV Kaj hočešV« zagromel je nad prišlecenu
»Gospod !« odgovoril je revež pokleknivši predenj, »jaz sem siruinak, ne delam nikomur nič žalesra; šel sem od hiše, da bi ne t>lišal svojih ubosjili otrok prosečili me kruha, ki jim ga ne morem dati.« Poveljniku se je revež zasmilil; dal mu je jesti in mu podaril mosnjo denarja in konja. Ropar mu je tudi obljubil, da bo nje-govemu novorojenčku za botra in zatrdil jo siromaku, da bo prišel še to noč v cerkev tc>r izpolnil svojo obljubo.
Revež se je napotil domov tako zadovoljen. da se mu veselja sree ni hotelo umiriti. »Kako bodo pač otroei vescli!« dejal je sam pri sobi. Roparski puveljnik je storil, kakor je bil obljubil, in je držal otročička pri krstu in mu je podaril polno vrečo zlata.
Toda kmalu potem je otročiček umrl in je šel v nebesa. Sv. Feter, ki je stal pri vratili, ukazal mu _e notri; toda otročiček je udgovoril: »Ne grem notri, le ne gre tudi moj boter z menoj.«
»In kdo je tvoj boter?« vpraša ga svetnik.          I
»Neki roparski poveljnik«T odgovori otročiček.
»Potem greš ti lahko noter,« reče sv. Peter, »tvoj boter pa ne.«
Otročiček sede za vrata zelo žalosten in si pokrije obraz z ročicami. Slučajno je prišla mirno sv. Devica in mu je rekla: »Zakaj ne greš notri, otročiček moj?«
Otročiček odgovori, da ne mara notri, če ne pojde tudi njegov boter ž njim, in da je sv. Peter dejal, da to ni mogoče. Potem otročieek poklekne, sklene svoji ročiei in tako joka, da se je sv. Devici, ki je mati mi-losti božje, zasrnilila njegova žalost. Sv. Devica gve in pride nazaj z zlato kupo v rokah; da jo otročičku in mu reče:   '
»Pojdi, poišči svojega botra in mu reci, da naj napolni to kupo ao solzami obžalovanja grehov in potem bo šel lahko s teboj v nebesa. Vzemi te-le srebrne perut-nice in zleti.«
Tolovaj je spal v neki dupljini; v jedni roki je imel puško. v drugi bodalo. Ko se je vzbudil, videl je pred seboj na sivkinem grmiču prelepega otročiča se srebrnimi, v solnčnem svitu se lesketajočimi perutmi; v roki pa je imel otročiček zlato kupo.
Ropar si je mel oči misleč, da se mu sanja; otročiček mu je pa dejal: »Ne, nikari ne misli. da se ti sanja«. In pove mu vse, kar se je zgodilo. Tolovajevo srce se je odprlo, kakor granatovo jabolko, in uje-gove oči so pretakale solze, kakor studenec. Njeerova žalost jo bila tako huda in njegovo kesanje tako silno, da mu je to presunilo prsi, kakor dve bodali, in je umrl. Potem je otročiček vzel kupo polno solza in je zletel z dušo svojega botra proti nebesom; šla sta v nebesa, in Bog daj, da pridemo tje tudi mi vsi.
(Iz španjskega posl. G.