Iz Gornje Radgone poročilo. »Kmet kmeta«, tako je šlo od ust do ust pri zadnjih volitvah za okrajni zastop; to je bil bojni klic, s katerim so sc podali tovariši Bauernvereinlerja Wratschka k volitvam, da vržejo svoje gospode duhovnike in druge kmetom prijazne gospode, ki so izmed njih vzrasli, sinove svojega naroda, iz okrajnega zastopa: in res izvolili so ti same kmete, namreč gospoda Wratschka, gospoda Buvirja, gospoda Andrieja, gospoda plem. Kodolitscha, gospoda Sprangerja, gospoda Steinbrenerja itd. — kaj ne, sami kmetje iz mesta Radgone? Počakaj, da so to kmetje, ne sme se tako glasno povedati, da ne slišijo v Radgoni. V Radgoni so to gospodje, in še kakšni; vsak izined njih je, kakor je sam preverjen, več vreden, kakor deset kmetov in nekateri še več. Vidite, tako ste vendar izvolili same kmete, ker v vsakem teJi gospodov liči več kmotov; Se veliki hasek imate, ker imate več zastopnikov, le preudariti se mora cela reč in od prave strani ogledati. Glejte, tako Vas Wratschko vendar ni speljal na limanice: »Kmet kmeta«! Verjelno se mi dozdeva, da tiči v teli gospodib v vsakein po več kmetov, robati so zadosti in odurni; vendar mi ne gre v glavo, nismo-li se vendar nekoliko znorili Ler z našiin bojnim klicem »kmet kmeta« samo to dosegli, da smo si namesto naših gospodov, ki raed nami bivajo, ki so iz našega Ijudstva vzrasli, ki so kri naše krvi, ki govorijo naš jezik, ki so naši gospodje, izvolili tuje gospode, ki ne bivajo med nami, ki so drugega rodii, ki ne znajo našega jezika, ki ne poznajo naših razmer, ki tudi nimajo in ne morejo imeti ka^ kega sočutja do nas, katerim je napredek in blagostanje našega Ijudstva deveta briga, ki vidijo v kinclu ne sebi jednako bitje z istimi pravicami, ampak manje vrednega človeka, katerega je Bog vstvaril, da njim služi. Oglejmo si le nekoliko, kako ti gospodje kmcljo gospodarijo, kakšne so naSe ceste, sedaj zmrznjene in če ne bi bile ravno preveč zvožene, bi sc sedaj, ko so zmrznjene, dalo prav dobro voziti na njih; večkrat pa so tudi blatne tako, da moraš prav dobre črevlje do kolen imeti, da pregaziš blatno jezero naših cest. Zivina se ti itak preveč smili, da bi jo po takih ceslah martral, greš raje peš, človek z dvema noguma Se prebrede lo blato, živina s štirimi nogami pa li morda Se obtiči v blatu — gramoz za ceste jeneki predrag, šparali se mora za bikce, bikov je še večjih treba, kakor jih že imamo, in nove ceste delati pre tudi ne stane toliko, kakor stare popravljati: — slišim, da se mi smejite — no naš gospod >obman« Wratschko je dokazal, da to ni tako velika »kunšt«. Niste-li brali v »Tagespošti?« Ali res, vi ne znate nemški, akoravno se Nemec Erschenjak, Šelina in drugi trudijo, da vam vbijejo čisto Radgonsko »kuhelnemščino« vglavo — tedaj v »Tagespošti« stoji črno na belem, da ne stane cesta čez Police na Ščavnico okraja skoraj nič, oziroma tako malo, da ni vredno o tein govoriti, ker morajo dotične občine, skozi katere gre cesta, za mostove in drugo toliko plačati v okrajno blagajnico, da okraju za ccsto veliko ne bode treba doplačati. In na raboto ste neki tudi morali iti; — glejte, tako se delajo nove cesle, da nič no koštajo, in videli boste, če bode gospod Wratschko še dolgo obman, bode se v tem tako izuril, da okraja ne bodo nove ceste nič koštale, še celo lepe denarje bode njih delovanje v blagajnico doprinašalo, ker jih bodo občine plaeati morale. Glejte, zakaj bi se tedaj naše ceste popravile; kar same nove ceste se bodo delale, le okraja nič ne košlajo in vi se lahko po stari ali novi cesti vozite. Samo bati se je, da če to na Dunaj izvejo, da nam naSega obmana kar na Dunaj odvedejo in ga za finančnega ministra postavijo, ali pa, da nam skoro umrje, ker pravi stara prislovica, da prepametni Ijudje ne doživijo starih let. Ker sem ravno oraenil ceste čez Policc na Ščavnico, hočem vam o tej priliki tudi povedati, kaj da se govori, zakaj da se je ta cesta napravila. Ne verjamem sicer tega, ali omenjam to, da vam pokažem, kako žlahlno srce da ima obman Wratschko in kako dober prijatelj je ta Wratschko in kako on svojo hvaležnost kaže svojim pomagačem pri volitvah. Govori so namreč, da ta cesta ni potrebna, ampak da je ta cesta samo v korist Winklerja in drugih Radgonskih gospodov, raimo katerih goric vodi ta cesta — vendar no verjamem tega, ker je ta cesta slabša, kakor stara in se ti gospodje po njej tudi voziti ne morejo. Naš novi iz samih kmetov obstoječi okrajni zaslop, kakor vidite, pridno gospodari, nove ceste dela, bikce kupuje in več pa ne vem vam povedati, kaj da hasnivega dela. Oglejmo pa si delovanje onih gospodov, katere smo zapustili. Kaj pa ti delajo, ali so nas tudi zapustili ? Posojilnico so nam ustanovili, pri kateri dobimo za male stroške posojila, pri kateri naložimo svoje denarje za večje obresti, kakor pri hranilnici v Radgoni in posojilnice dobiček se bode porabil za naš okraj; ne bodo ga požrli nemSki purgarji v Radgoni, ta bode nam v hasek — vidite, to je že nekaj za nas jako važnega in koristnega. Nadalje podpirajo ti gospodje, katere smo zapustili, z denarji in s knjigami naSa bralna društva, v katerih se laliko za naš stan izobrazujemo, v katerih si lahko popolnimo naše znanje. zapustili; ne vsiljujpjo se nam, pa vendar nam pomagnjo in nas podpirajo. (Konec prih.)