INTERVJU »Sprejetje tega, kar čutiš, je neverjetno pomembno«: Bronja Žakelj na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana Lidija Butina, profesorica slovenščine, Srednja zdravstvena šola Ljubljana Fotografije Vera Orešnik Pogovor sta vodili Luna Vidic in Ula Rupar Raner Obisk Bronje Žakelj je na Srednji zdravstveni šoli potekal 7. 10. 2020. Živimo v času, ki nam narekuje fizično oddaljenost, skrite obraze in vmesno praznino, ki se tu in tam spreobrnejo v odmaknjenost, samoto in previdnost. Pod plaščem nenavadnih časov se iz korenin negotovosti pojavljajo strahovi: strah pred boleznijo, strah za bližnje in strah pred prihodnostjo. V negotovosti, ki nam jo narekuje čas, sedanji trenutek, še bolj hrepenimo po ljubezni. In roman Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset, nas zbližuje in povezuje. Bronja Žakelj s svojim romanom, s svojo življenjsko zgodbo sega ljudem do srca. Preden je prišla k nam, je gostovala že po različnih krajih. Ob njeni knjigi smo sicer fizično oddaljeni drug od drugega, a smo si hkrati tako blizu, ker se nas je vseh na enak način s svojo iskrenostjo in preprostostjo dotaknila. Zdi se, kot da nas povezujejo skrivnosti, ki to več niso, ker so prerasle v resnice o življenju. Med branjem romana so najstniki blizu svojim staršem, ki so odraščali v osemdesetih, starši so blizu svoji mladosti, družine čutijo ob branju romana še večjo poveza- nost, bolni črpajo iz romana, ki veje ljubezen do življenja, moč in vztrajnost na poti do ozdrav- itve. Bronjin roman pomeni bližino, ki je hkrati lahko zavetje in uteha. Iz vašega romana je razvidno, da ima za vas zelo To je gotovo eden najlepših in najbolj zabavnih spo- pomembno vlogo vaša primarna družina. Katere minov. Poleg tega pa se najraje spominjam kuhinje popotnice ste dobili iz svoje primarne družine? in družbe v njej; midva z Rokom sva vedno »vlekla na ušesa«, imela sva dve oranžni pručki, na katerih Družina je osnovna celica, osnovna enota, v kateri sva sedela. Če je bilo preveč ljudi v kuhinji, so naju odraščamo in ki nam tlakuje pot skozi življenje. In poslali pod mizo na tla, da je lahko na pručkah sedel moja družina je živela, tako kot veste iz romana, na kakšen stric; bila sva del vsega tega življenja – to so Vojkovi za Bežigradom. Nismo imeli veliko, živeli krasne slike; sicer pa so potovanja, kolikor jih je bilo, smo pravzaprav skromno, v majhnem stanova- potekala enkrat na leto na morje, sem in tja še na nju, niti dnevne sobe nismo imeli, samo kuhinjo, smučanje, izleti v Stražišče – to so zabavne epizode, ampak ta kuhinja je bila topla, polna ljudi, polna predvsem moj oče je bil zelo duhovit in jaz se spo- obiskov … živela sem z mamo, očetom, bratom Ro- mnim tega njegovega humorja. Ena najzabavnej- kom in babico Dado, našo kuhinjo pa so polnili še ših slik je moje druženje z bratom: midva z Rokom, sosedje, znanci, prijatelji, sorodniki, strici, tete. To je najina soba in pa spomini na morje, na plažo, kjer bil zame čas varnosti, neke brezpogojne ljubezni sva se igrala. Naj preberem odlomek: in globoke, elementarne sreče. Mislim, da je prav- zaprav to tista dota, ki sem jo dobila skozi družino Z Rokom organizirava polžje dirke. Z oranžno in mi je pomagala kasneje, ko je življenje pokazalo opeko nariševa črto za start in črto za cilj. Proga zobe, ko sem se soočala s smrtjo mame, z vpraša- je dolga deset centimetrov za tek na kratke pro- nji minljivosti, krhkosti, samosti, da so to tiste stvari, ge in dvajset za maraton. S skal v morju pobereva ki so me polnile, ki so mi pomagale, da sem vedno osem polžev, jih postaviva na start in zavpijeva: znova in znova upala, da bo enkrat še vse dobro in »Pripravljeni, pozor, zdaj!« Tistega polža, ki prehi- bo enkrat vse spet prav. tro štarta, zdrobiva z velikim kamnom. Takšnih ni veliko, ker vsi potrebujejo čas, da se prisesajo na Ali lahko opišete svoje najlepše spomine na skalo. Ko se dirka začne, progo ves čas polivava z otroštvo? Na primer jaz sem se najbolj smejala, vodo. Prvi trije polži so nagrajeni, vrnejo se nazaj ko ste opisovali divjo vožnjo svojega očeta in so v morje, zadnjih pet zdrobiva s kamnom. Ko sto- mi v spominu ostale tiste rokavice, ki jih je nosil, piš na zdrobljenega polža, zavpiješ: »Nagnusno je, ko je vozil. kar počneta! Janez, povej jima, da se to ne dela!« 6 Didakta Kaj pa vam je najbolj pomagalo v času stiske, timi leti. Ne misli na to, samo močna moraš biti. predvsem v času soočanja z boleznijo? Meni se Pozitivna, s pozitivnim razmišljanjem …« Urban pa je zdelo lepo, kako vam je takratni fant Urban je reagiral drugače, dal mi je prostor za strah, za stal ob strani, še posebej v času med kemotera- izražanje stiske in to je bilo tisto, kar mi je najbolj pijami vam je pomagal premagovati bolezen in pomagalo. To, da sem jaz lahko rekla: »Urban, strah težke življenjske preizkušnje. me je,« on pa je rekel: »Razumem, pikica, da te je strah, tudi mene je strah.« Ali pa da sem mu lahko To z Urbanom je naključje ali pa mogoče sreča. Z rekla: »Kaj pa, če ne bo šlo? Če bom umrla?« Mid- Urbanom sva se namreč spoznala štirinajst dni, va sva se res tako iskreno pogovarjala … »Če ne bo preden sem zbolela in jasno, zaljubljenost … Ki pa šlo, če bom umirala, obljubi, da me boš odpeljal iz jo je ta diagnoza hitro prekrila, te občutke vznese- bolnice, ker jaz ne želim umreti v bolnici.« In Urban nosti, mladostniške norosti … Stara sem bila dvaj- je rekel: »Vse bom naredil, da te odpeljem domov.« set let, Urban pa je bil mlajši dve leti. Ko sem zbo- Urban ni negiral mojih čustev s frazami in puhli- lela, sem zlezla sama vase in sem hotela prenehati cami, ampak jih je sprejel, razumel. In ko so bila ta z razmerjem, ker sem se bala zapustitve. Vedela čustva izrečena in sprejeta, pa še zdravnica je bila sem približno, kaj me čaka, kemoterapija, obse- taka, so se razpršila, razpadla, odšla od mene proč. vanja, in bala sem se, da Urban ne bo imel moči Ja, Urban je vse skupaj »požiral«, je bil toliko mo- in bo odšel. Pravzaprav sem se bala tega odhoda, čan, jaz pa sem se na ta način zelo razbremenila. zato sem hotela sama prekiniti, da preprečim to Že v naslednjem hipu sva se lahko pogovarjala že o svoje razočaranje. A na koncu sva se dogovorila in drugih rečeh, se smejala, tudi skozi črni humor. To Urban mi je obljubil, da bo odšel, če me ne bo več je bilo tisto, kar mi je najbolj pomagalo. Torej, da je imel rad, če mu bo vsega dovolj, če se ne bo mogel bil na drugi strani nekdo, ki je sprejel moje straho- spopasti z boleznijo. Ampak Urban je ostal, ostal je ve in tako imenovana »negativna čustva«. skozi mojo bolezen in potem še kar nekaj let in ne- verjetno, kako je pri teh letih instinktivno vedel, kaj Pri vseh, ki smo roman prebrali, se nam takrat, narediti in na kakšen način ravnati z menoj. Veči- ko zapremo knjigo, poraja vprašanje, od kod ste na ljudi, tako kot sem opisovala v knjigi, ti namreč črpali moč, vero v ljubezen, vero v človeka in zaradi svoje bolečine ali pa zaradi svojega strahu celo humor med in po premagovanju teh težkih poskuša preprečiti tvoja resnična čustva. Torej, ko življenjskih preizkušenj. sem denimo rekla: »Strah me je, da bom umrla, strah me je, da kemoterapije ne bodo prijele … kaj Seveda iz tistega, kar smo govorili na začetku, to- pa če ne bo šlo?« je večina rekla: »Seveda bo šlo. rej iz svoje družine, iz prvih štirinajst srečnih let, in Pozdravila se boš. Poglej, kakšna vse nova zdravi- mislim, da so občutja, ki sem jih dobila takrat, ob- la imajo … To ni tako kot pred desetimi ali dvajse- čutek varnosti, ljubezni, da je bil to tisti »joker« v 7 Didakta INTERVJU rokavu, ki sem ga lahko potegnila na dan takrat, Hodgkina, ko so ugotovili, da imam že tretji stadij, ko so stvari postale zapletene. Nekaj k temu pripo- saj veste, da sem prisluškovala pogovoru po telefo- more tudi moj značaj in pa humor, ki se kaže sko- nu med očetom in teto, pa sem slišala, da v mojo zi prvi del knjige, ko je bilo še vse dobro. Ne samo ozdravitev ne verjame več. Ampak v bistvu tukaj ni ožja družina, tudi strici, tete … Moja Dada je bila bilo kaj odpustiti, ker jaz nisem ničesar zamerila. zelo duhovita ženska, skratka en tak humor, črni Ničesar. Prav zaradi tega pogovora sem lahko ka- humor, sarkazem, ironija, vse skupaj je pripomoglo sneje razumela, zakaj moram sama na avtobus in k temu, da sem verjela, da bo vse dobro, da sem zakaj očeta ni z menoj na kemoterapiji. Razumela verjela v življenje. sem, da je bila vsaka kemoterapija, ki je bila zame pot k novemu življenju, zanj nov korak h koncu. Jaz Kaj pa ima odpuščanje s premagovanjem ži- očetu nisem zares nikoli zamerila, ni se mi zdelo vljenjskih preizkušenj? Kateri so tisti odlomki nič posebnega, da hodim na avtobus sama, prav- v romanu po vašem mnenju, ki nosijo sporočilo zaprav se nisem imela niti s kom primerjati, zdelo odpuščanja? se mi je, da sem dovolj stara, da grem lahko sama na avtobus ali pa da me Urban odpelje na tistem Odpuščanje … Zdi se mi, da je življenje prekratko, starem kolesu po kemoterapijah domov. Odnos do da bi bilo v njem dovolj prostora tudi za zamere, tega, da je s tem nekaj narobe, da je oče odpovedal prehude zamere in za razdore. Zame o tem govori kot starš, sem dobila šele preko bralcev in bralk, samo ena točka v romanu, ki se navezuje na mo- šele zaradi njihovih odzivov sem začela razmišljati, jega starega očeta, na Lojzeta. Gre torej za družin- da to v resnici ni bilo OK. Tudi zdaj, ko sem sama sko zamero in razdor, povezan z mojim dedkom in mama, si ne predstavljam, da bi lahko kaj takega mamo, ki sem ga na nek simbolni način končala, naredila svojemu otroku. A še enkrat – očetu vsega ko sem ga po dolgih letih poiskala. Ampak mo- tega nisem nikoli zamerila, zato tudi ni prostora za goče ste imeli v mislih tudi mojega očeta – zara- odpuščanje. di najinega odnosa, ki se je začel »sesuvati« že po mamini smrti, ko oče enostavno ni zmogel, ne da Kako lahko človek v trenutkih stiske ohrani do- ni hotel, ne da ni dober človek, ampak se enostav- stojanstvo in kako lahko to povežete z doživlja- no ni bil zmožen spopasti s to izgubo in obenem njem v bolnišnici in iz kakšnih drugih izkušenj? skrbeti še za naju z Rokom. Najin odnos se je začel krhati, potem se je zgodila moja diagnoza in oče je Pravzaprav je v trenutkih najhujše stiske, če se spo- popolnoma odpovedal. Najprej je sicer verjel, da se mnim na svoje, zelo težko ohraniti dostojanstvo. bom pozdravila, ko je kazalo, da imam drugi stadij Ker ti ga jemlje fizična, psihična bolečina, jemlje ti 8 Didakta ga bolezen. In se mi zdi, če se spomnim na zdra- mom želodca zbolela, ko sem bila jaz v petem ra- vljenje Hodgkina ali pa zdaj pred dvema letoma, ko zredu, ko je bil Rok v prvem. Resnico so ji prikrivali. sem imela res težko operacijo na trebušni slinavki, Bili so drugi časi, bilo je leto osemdeset. Mislim, da so hipi, ko dostojanstvo pravzaprav izgubiš. Edi- da danes kaj takega ni mogoče, tudi zdravniški no, kar te lahko ohranja nekako nad gladino, je to, kodeks je tak, da se bolnikom pove in da je bol- da vse to sprejmeš. Da v tistem trenutku pač si, kar nik tisti, ki odloča, do koga gre ta resnica in komu v tistem trenutku si. Bom prebrala en kratek odlo- pove, kakšna je njegova diagnoza. Leta osemdeset mek … Zame je bil eden izmed najhujših trenutkov, je bilo to precej drugače kot danes. Po eni strani ko so me pri odprtih vratih pustili v rešilnem vozilu sem hvaležna, da so naju z Rokom obvarovali pred pred Onkološkim inštitutom. Bila sem po težkem to resnico, saj je bila diagnoza tako težka, da so ve- posegu in v tistem avtomobilu sem vsem na očeh deli, da mami ne bo preživela. Midva z Rokom sva ležala razgrnjena, razgaljena, z raztrgano haljo do imela zaradi tega še tri leta popolnoma brezskrb- srede stegen, ki si je nisem mogla potegniti dol. Vsi nega otroštva. Tiste polžje dirke so se zgodile v teh so gledali … To je bil zame nek tak trenutek razčlo- treh letih in za to sem pravzaprav hvaležna očetu večenja. Pa še en trenutek, ki ga bom prebrala, ki in Dadi. Druga stvar pa je prikrivanje resnice moji sledi kmalu za tem: mami. Odločili so se, da ji ne bodo povedali, kako hudo je bolna, saj naj bi bila premila, prenežna, Ko je obsevanja konec, me odpeljejo v hišo s črko menili so, da resnice ne bi prenesla. Ko sem nekaj B. Ponižanje je brezmejno, ker ne obstajam več, dni pred njeno smrtjo izvedela, kako hudo bolna je, ker delam samo še tisto, kar rečejo drugi, ker ob- se s prikrivanjem resnice nisem ukvarjala. Ampak staja samo še moje lupinasto brezkrvno telo, ki ga potem, kasneje, predvsem ko sem jaz zbolela, me zdravijo po shemah, in vse drugo, kar tudi sem, ni je to dejstvo zelo obremenjevalo. Gre v resnici za več pomembno, samo zato, da bo lahko preživelo razčlovečenje … Vzamejo ti dostojanstvo s to lažjo, moje telo. In ta bolečina je hujša od vseh bolečin tudi če je izrečena z najboljšimi nameni. Ukradejo prebodenih kosti. In ta bolečina je hujša od vseh ti smrt. Ukradejo ti pravico do lastne smrti. In to se strahov pred žarki, ki sevajo vame. Ko pride moja zdravnica, me drži za roko in drži me za čelo. Ne miri, čisto nič me ne miri, samo posluša. Ja, so trenutki, ko zdrsneš, in sprejetje tega zdrsa je edino, kar ti drži glavo nad vodo. Je fizična in je duhovna bolečina. Kaj je bolečina in kaj so strahovi? Včasih je psihična bolečina hujša kot fizična bo- lečina. Tudi utišati jo je težje. So tablete, takšne in drugačne, o tem veste verjetno še več kot jaz, zdi se mi, da se da fizično bolečino nekako ukrotiti, psihično bolečino pa dosti težje. Ne govorim samo o bolezni, ampak … Recimo po smrti Roka, ko je bila ta psihična bolečina, duševna bolečina, tako močna, da je postala že del fizične, da se je vse sku- paj prepletlo. Upam, da med vami, vsaj med dijaki ni koga, ki bi že izkusil, kako zelo hudo je, ko izgu- biš nekoga, ki ti je tako blizu, ampak to je v resnici tako, kot da imaš na prsih svinčene klade, zaradi katerih ne moreš vdihniti, ne moreš zajeti zraka, da imaš na sebi težke klade, ki te vlečejo k tlom … Ja, velikokrat se ti dve bolečini prepletata. Če bi izbira- la, bi gotovo izbrala fizično bolečino, je tista, ki jo je nekako lažje prenesti. Kaj pa je iskrenost? Zakaj je pomembna? Kaj ste si mislili, ko so mami prikrivali diagnozo? To vprašanje iskrenosti, vprašanje resnice … S tem sem se ukvarjala zelo veliko. Ni enostavnega in enoznačnega odgovora. Moja mami je za karcino- 9 Didakta INTERVJU mi zdi nedopustno. Poleg tega pa nihče ne more Kakšen je bil odnos družbe do vaše bolezni v vedeti, kako se bo nekdo odzval na tako diagnozo. tem času? Predvidevam, da je bila bolezen Še sam ne veš, kako boš odreagiral, če bi ti nekdo tabu tema. sporočil, da imaš raka. Nekaj mesecev pred mojo diagnozo, ko sem že tipala bezgavke na svojem Tisti, ki so na drugi strani, moja družina, prijatelji, vratu, sem mislila, da bo to konec, da jaz besede sorodniki, predvsem pa tisti, ki so mi zelo blizu, so rak ne bom prenesla. Ampak sem ga prenesla. bili najbrž še v večji stiski, kot sem bila jaz sama, Enega in še kakšnega zraven. Kar hočem reči, je, zato mi niso dopuščali mojih strahov in izražanja da nihče ne more v imenu drugega presojati, kako mojih stisk. Utišali so me. Verjetno so mislili, da po- bo drugi prenesel to diagnozo. Poleg tega pa je še trebujem tolažbo in zanikanje strahov skozi prazne nekaj … Prepričana sem namreč, da če veš, s čim besede, ki sem jih omenjala prej. V bistvu je bila re- imaš opravka in koga imaš na drugi strani, da je to snica ravno obratna. Pomaga sprejetje tega, kar te karcinom in ne ulkus na želodcu, da se tvoje telo, teži. Naj ponazorim še na enem primeru … Po ma- tvoja glava, vse skupaj drugače odzove. Prepričana mini smrti je v naši družini zavladala tišina, v kateri sem, da dobiš moč, pa tudi če ti na koncu ne gre, sem se z izgubo soočala pravzaprav sama. Skozi kot si želiš, ampak da takrat imaš moči, za katere srednjo šolo me je bilo sram, da nimam mame, da se ti niti sanja ne, da so v tebi. To je pravzaprav tako, sem drugačna in imela sem strašne nočne more, kot ko se boriš za življenje; ko se v tebi aktivirajo ki so opisane tudi v knjigi. Ko sem na primer svoji sile, za katere ne veš, da sploh so. Vse to je bilo moji babici Dadi rekla, da sem spet sanjala, da je imela mami odvzeto. Ker so ji prikrivali diagnozo, tudi na mami druge otroke in drugega moža, da je odha- kemoterapije ni šla, in s tem se še danes ne mo- jala, mi je največkrat rekla, naj ne sanjam o tem in rem sprijazniti. Danes mi pravijo, da je bila diagno- naj se spomnim, kako zelo me je imela rada. za tako huda, da ji kemoterapije ne bi pomagale. Ampak vseeno. Jaz sem zase izkoristila vse možno- A to ni pomagalo. Sanje so se ponavljale, dokler ni- sti zdravljenja, ki so bile. In hudo in težko mi je, da sem imela na fakulteti intervjuja z otroško psiholo- te priložnosti ni imela tudi moja mami … Tudi če bi ginjo o njenem raku in sem jo vprašala, česa jo je se na koncu končalo tako, kot se je. najbolj strah. Kaj bi spremenili v sodobnem svetu? Povedala mi je, da jo je najbolj strah, da bo umrla in da bodo njeni otroci doživljali to, kar doživljajo Današnji svet je zahteven. V njem manjka solidar- otroci, ki prihajajo k njej v ambulanto. Ko sem ji za- nosti, človečnost izgubljamo iz dneva v dan … To se upala svojo zgodbo in ji povedala o svojih morah, vidi tudi danes v času covida-19. Nerazumevanje, me je presenetila, ko mi je rekla, da je to povsem obračanje k sebi, manifestacija ekstremnih sebič- normalno. Rekla je, da se s tem sooča vsak dan v nosti na vseh ravneh družbe … Težko se solidarno svoji praksi. Obstajajo vzorci a, b in c … In vsak otrok vživimo v nekoga, ki je ranljiv, v celotno družbo. reagira nekoliko drugače. »Vi sanjate, da vas je Prepričana sem, da bi se morali kot družba orga- mama zapustila, da je odšla, ker ji smrti v resnici nizirati drugače. Želim si, da bi bila vsa človeška ne odpuščate, ker jo krivite za odhod. Ker mama življenja enako vredna, danes pa se zdi, kot da so ne sme oditi, ker mama otroka ne sme zapustiti ena življenja vredna več kot druga. Kot da nekate- … Mama je njegova vez s svetom, je njegova pop- rih življenj sploh ni. kovina … Zato ji odhoda podzavestno ne odpušča …« Po tem pogovoru, kratkem, a tako pomemb- Kaj bi sporočili našim dijakom? Kaj je tisto, kar nem zame, sanj ni bilo več, nikoli več nisem imela ima zares vrednost? nočnih mor. Kar hočem povedati, je, da je sprejetje tega, kar čutiš, neverjetno pomembno. Je pa se- Težko se postavljam v vlogo nekoga, ki bi delil na- veda za tistega, ki je na drugi strani, to zelo težko. svete. Mislim, da mora vsak izmed nas najti to pot Zato razumem odzive okolice … Gre v resnici za im- in vrednote. To mora ugotoviti vsak sam, čeprav pulze, za tolažbe, ki pa za tistega, ki je v stiski, mno- ni najlažje ugotoviti, kaj je pomembno v življe- gokrat niso primerni. nju. Stvar, ki se je jaz oklepam v težjih trenutkih, je vztrajnost, ko greš naprej, kar koli ti že stoji na Kaj menite, ali bi otrokom povedali za bolezen? poti. Moja profesorica na fakulteti, profesorica Go- dina, je nekoč rekla, kar sem si zapomnila, da pu- Sama sem se znašla v podobni dilemi, ko sem pred ško lahko vržeš v koruzo tudi jutri. In v dnevih, ko dvema letoma zbolela za karcinomom na izvodilu je težko, si mislim, da je tudi jutri še ta možnost, trebušne slinavke. Katjuša je bila stara štirinajst let, da obupam. In potem je še jutri in jutri … In tako Matija šestnajst in zgodilo se je tisto, česar sem se gre iz dneva v dan in na koncu je spet življenje najbolj bala. Da se bo zgodba ponovila … Ampak, lepo in še vedno smo tu. To je upanje, da se da ko se je to zgodilo, istočasno sem imela še mali- premagati vse stvari. gni melanom na hrbtu, skratka katastrofa, sem 10 Didakta neverjetno hitro sprejela svoje stanje, začutila, da Nisem vedela. Najprej sploh nisem vedela, da bo bo vse v redu, in zato sem tudi otrokoma povedala moj tekst kdaj knjiga, besedilo sem pisala zase, za- tako, kot je. Mislim, da onadva nista imela preveli- radi potrebe po pisanju, za svoja otroka, da se ne kih stisk, saj pravzaprav tudi jaz nisem imela nekih bi pozabilo … In tako globoko intimno in brezkom- hudih stisk. Če pa bi se mi zdelo, da gre vse skupaj promisno, brez vseh filtrov, sem pisala zato, ker čez rob, takrat ne vem, kaj bi povedala in kaj bi na- sem v resnici mislila, da pišem zase. Če bi »imela redila, a če bi se znašla v taki situaciji, verjamem, da v glavi«, da bo to knjiga in da bom nekoč takole bi takrat že naredila tako, kot je prav. Na take stvari sedela pred vami, potem najbrž pol tega ne bi bilo se težko pripraviš vnaprej. Sicer je pa tišina mno- napisanega oziroma bi težko napisala nekaj tako gokrat slaba izbira, saj otroci čutijo, slišijo, slutijo, iskrenega. No, ko pa sem dobila založnika, ko se strah in domišljija pa lahko pričarata še dosti hujše je Beletrina odločila, da bo tekst objavila, sem se stvari, kot v resnici so. Grozno bi se mi zdelo, da bi malo zamislila. Najbolj me je skrbelo zaradi oče- Matija in Katjuša nekje ujela, da imam raka na tre- ta, zaradi najinega odnosa. Želela sem si njegovo bušni slinavki, malo pogooglala … Saj veste, kako zeleno luč, zato sem mu knjigo dala za prebrati, se lahko to potencira … Tega si jaz ne predstavljam, mu povedala, da bo objavljena in da bo on glavna zato se mi je v tistem trenutku iskren pogovor zdel zvezda … Malo je zaklel, potem pa rekel, da ga ne najboljša izbira. Vsak se odloči po svoje … Sicer pa zanima, kaj si bo kdo mislil o njem, in da naj knjigo smo pri nas nekako vpeti v vse skupaj in pogovor kar objavim. o raku je skoraj na nivoju »kaj bomo jedli za kosi- lo«. Vesta, da je rak resna bolezen, a da rak še ne Na takšnih srečanjih vedno znova podoživljate pomeni smrti, da se veliko ljudi pozdravi ali vsaj za- prizore iz knjige. Ali je vedno težje ali lažje? zdravi, da je rakov cela vrsta … In jaz jima velikokrat rečem, da je rak najbolj ozdravljiva kronična bole- Pravzaprav te prizore živim vsak dan. Z literarni- zen in da je krivično vse vrste raka metati v en koš. mi srečanji ali brez, s knjigo ali brez, tako da mi ni nič težje, prej lažje, saj se o tem lahko pogovarjam. Kaj je bilo tisto, kar vas je spodbudilo, da ste na- Smrt, minljivost, žalovanje, krhkost – to niso vpra- pisali knjigo? šanja, s katerimi bi se ukvarjali ljudje na klepetu ob kavi. Po navadi te zelo hitro odpravijo. Saj veste, tre- Samo in izključno samo želja po pisanju. Nisem ba je biti pozitiven, misliti je treba na dobre stvari! imela potrebe, da bi se izrazila ali pa da bi bilo to No, na literarnih večerih pa vidim, koliko ljudi prav- pisanje neka avtoterapija. Imela sem željo po pisa- zaprav živi mojo zgodbo ali pa vsaj drobce moje nju, saj delam v banki, kjer je prostora za kreativ- zgodbe. To mi daje občutek topline, povezanosti, nost bolj malo. zaupnosti. Najlepše mi je, ko mi kdo reče, da se za- radi moje zgodbe počuti malo manj sam. Kako ste si upali takšno intimno zgodbo, cel po- tek bolezni in svoje občutke zapisati v knjigo, za Gospa Bronja Žakelj, katero ste vedeli, da jo bo bralo toliko ljudi? hvala za iskrenost in vse lepe misli. 11 Didakta