V. S. Fedorov: V jasnih nočeh.                              409
oceniti takih duhov, ter niti ne kažejo volje, pripogibati se pred pesnikom s kadilnico pohvale. »Mlada Poljska« pljuva s preziranjem in z jezo na množico, vsa se povzpenja na prstih oholosti, »sebe ceneč nad ljudi, druge pa manj nego žival«, kakor pravi Trem-becki. Dandanašnji je genijev, zlasti lirskih, obilno, genijev nepoznanih pa še več. Nastal je sredi pesnikov običaj, da vzajemno drug drugega hvalijo ter mečejo psovke naokrog po geslu: »Odi pro-fanum vulgus.«                                                         (Konec prihodnjič.)
32
V jasnih nočeh.
eznana ti je divja, nema strast . . . Jasminovo je v mesečini cvetje po vzduhu lilo mi opojno slast, in v sanje zibalo me slavčje petje.
Nad mehkim snom ponočnim plavala pa polna luna v bledem je sijaju. V grmičju je senca tavala in ž njo tišina v slabem je drhtaju
Oj, kolikrat sedela sva tako! A nisi je, ti nisi je čutila te mehke strasti, ko tako ljubo jasminov duh po eteru je lila.
f
V. S. Fedorov.
Pozabil sem mnogokaj, dekle ...
ozabil sem mnogokaj, dekle,    Pozabil sem mnogokaj, dekle,
mnogo sanj, besedi,                  mnogo dni in noči,
le onih ne, v katerih ljubezen    le onih ne, v katerih iskale
do te plameni.                           te moje oči.
Pozabil sem mnogokaj, dekle,
in mnogokaj večno naj  spi.
Le ljubezen ko srce samotna
naj v srcu gori!
Aleksandrov