i PLANINSKI VESTNIK
TREKtNGl ZA SLADOKUSCE
Iz teh stoletja starih poti, ki povezujejo posamezne doline, so se razvile trekinške poti sedanjega časa. Pogosto so steze komajda vidne na strmih, gruščnatih bregovih, mostovi pogosto niso nič drugega kot jeklenice z držaji za roke iz ovijalk, po enakem materialu pa tudi stopajo noge — ali pa mostu sploh ni. Predvsem julija in avgusta, kadar reke močno narastejo zaradi taljenja snega in ledenikov, lahko postane prekoračenje reke smrtno nevaren podvig.
Trekinške možnosti v Ladaku in Zanskarju so lahko kratka, preprosta potepanja po
dolini Inda ali po okolici Paduma, lahko pa tudi velika prečenja, kot na primer tre-kig iz Kašmirja v Leh, iz Lamayuruja skozi Ladak in Zanskar v Manali ali iz doline Markhe prek navidez nedostopnega ozemlja Jung Lama tja prek v Padum. Te poti so vseskozi izredno zahtevni podvigi in peljejo vedno znova prek pretazov, visokih več kot 5000 metrov. Toda tisti, ki vzame na svoja pleča te napore ter potuje po tistih dolinah in kiisurah tiste Mesečeve površine, v osamljeno deželo nomadov ter uživa v lepotah te enkratne pokrajine in njegovih prebivalcev, ki ga gotovo osvojijo, tisti še lahko tam najde svoj Šangri La.
STOLETNICA PRVEGA PRISTOPA NA KILI MAN DŽARO
VISOKI, PRIJAZNI AFRIŠKI TRIGLAV
»Bil je Čas, ko sta bila nebo In zemlja eno in Ngal, Stvarnik, je živel med ljudmi. Toda tedaj sta se ločila. In Mgal se je umaknil nazaj v svoje kraljestvo, visoko nad snegove Kilimandžara.« Tako je rečeno v nekem masajskem mitu. V Evropi so do sredine 19. stoletja meglena poročila o ledeniški gori v peklensko vročem srcu Afrike zvenela kot pravljice, dokler ni raziskovalec in misijonar Johannes Rebmann 11. maja 1848 kot prvi belo-kožec zagledal s snegom pokrit vrh, pravzaprav zelo nebistven košček zemlje južno od ekvatorja.
Kilimandžaro je najvišja prosto stoječa gora na svetu. Več kot pet kilometrov naokrog jo obdaja nepregledna savana. Tako v resnici stoji v pokrajini in s svojim vrhom ne sega samo nad vrhove drugih okoliških gora, kot je sicer skoraj povsod drugje po svetu, Herbert Tichy, ki je bil leta 1957 »zgoraj«, je imel redko srečo z vremenom, ko je lahko z roba ledenika, torej z višine več kot pet tisoč metrov nad morjem, gledal v daljave in globine, ne da bi ga pri tem oviral en sam oblak. Pogled na neskončne širjave stepe se mu je zdel »kol da bi zagledal zrcalo morja« in sanjaril je o »sivih in modrikastih pastelnih barvah«. Podrobnosti nI bilo mogoče prepoznati, občutil pa je brezmejno prostranstvo kot komajda še kje drugje in kdaj drugič,
POTOVANJE Z UČITELJEM
Zgodovina prvega pristopa na kakšno pomembno goro je najpogosteje zgodovina obsedenosti, Lelpziški znanstvenik Hans Meyer je bil obseden od Ideje, da bo kot prvi človek stal na vrhu Kilimandžara — in tako je večkrat poskusil, pa ga je gora leta 1887 zavrnila enako kot leta 1868, drugič zaradi pomanjkanja gorniške opreme. Nato se je znašel sredi vstaje in je prišel
celo v ujetništvo ter ga tako omenjajo skupaj z njegovim nesrečnim prednikom Char-lesom Newom. Tega misijonarja so namreč nekaj let prej med poskusom vzpona domorodci umorili.
Toda leta 1889 je bil Meyer spet tam. To pot si je zagotovil pomoč in botrovanje nekega drugega obsedenca, Salzburžana Ludwiga Purtschellerja. PurtscheMer je bil srednješolski profesor v svojem rojstnem mestu, »učitelj brez napake«, kot so hiteli zatrjevati njegovi sodobniki, ki so pozneje pisali o njem. To pravzaprav nenavadno zagotovilo ima zelo verjetno ozadje. Toda učitelj je v svojem nekaj manj kot 51 let dolgem življenju stal na približno 1700 vrhovih, med njimi na skoraj vseh tritisočakih In na 40 štiri-sočakih Zahodnih Alp. Če gre torej za tri desetletja in pol gorništva, si je v tem času pridobil nadvse bogate izkušnje, poleg tega pa je moral preživeti v gorah in na poteh nanje kar precejšen del življenja, če vemo, kakšne so bile (akrat prometne razmere. Kljub temu nI imel nikoli nikakršnih težav s svojim ravnateljem ali z deželnimi šolskimi oblastmi in svojih učencev ni zanemarjal. Zato so ga Imenovali učitelj brez napake; vendar je bil kljub temu gotovo pretirano obseden z gorami in je bil precej več kot norec za gore. »Ce bi živel v prejšnjih Časih, bi ga imenovali Večni gornik po zgledu Večnega Žida,« meni planinski zgodovinar Wilhelm Lehner. Dne 28. septembra 1889 sta se torej Purtscheller in Meyer s 14 domačimi pomočniki odpravila Iz Maranguja. Dne 2. oktobra, ko je bil v višini 4330 metrov urejen »Tabor Kibo«, je ostal z njima le še en sam Afričan.
Nekaj dni pozneje se je po štirih urah hoje »pred nami odprla zemlja«, kot je rečeno v Meyerjevem opisu. Tisto, v kar so številni dvomili, je bilo dokazano; velikan- 535
Vrh Klilmandiara, gore, ki 96 blešči In lesketa v soncu
ski, 300 metrov globok krater je zavzemal celotno površino Kibovega vrha. o čigar najvišji vzpetini so takrat še menili, da je visoka 6010 metrov (je pa »samo« 5895 metrov). Purtscheiler in Meyer sta sklenila, da bosta zaradi dolgotrajnega »dela v ledu« in zaradi megle, ki se je začeta loviti naokrog, najpozneje v treh dneh vzpon ponovila in ga dokončala. Takrat pa sta se vrnila v svoj višinski tabor.
KDO LAHKO PRIDE GOR?
Dandanašnji traja dobro organiziran vzpon na Kilimandžaro po normalni smeri in poti od začetka do konca štiri do pet dni in stane okoli 800 dolarjev, pri čemer vožnja do Tanzanije v vzhodni Afriki ni računana. Ključna točka ni s seboj prinešeno ali pomanjkljivo gornlško znanje ali sposobnost, ampak za običajne gornike izredno velika višina cilja.
Vsi opisi vzponov na »Kili«, bodisi ustni ali v pisni obliki, se končujejo z opozorilom: računati je treba z dnevom aklima-tizacije v koči Horombo v višini 3760 metrov, predvsem pa je treba zadnji dan iti zelo, zelo počasi. Če se svinčena utrujenost, hudi glavoboli, slabost in bruhanje ne pojavijo takoj, je treba vsekakor računati z njimi, da se bodo še pojavili in da jih je treba premagati. Če bi stvari vendarle postale preveč kritične, se je treba takoj obrniti, to pa je treba najresneje svetovati
tistim, ki dobijo modre ustnice in ki imajo hude težave z dihanjem. Najmlajši osvajalec Kilimandžara je bil menda star enajst, najstarejši 74 let. Prav dobri gorniki v najboljših 'letih so že morali pred njim kapitulirati zaradi višinske bolezni, medtem ko je drugim veliko manj izkušenim In sposobnim vzpon uspel. Ta gora je taka, pravijo, da z njo ni mogoče delati trdnih računov. Osnovno kondictjo, ki še ne zagotavlja ničesar, ampak je le pogoj za morebitni uspeh, je pač treba prinesti s seboj. Kaže se na primer v sposobnosti, da lahko človek nepretrgoma teče pol ure,
SIcer pa je vse odvisno od človeka samega, od njegovega stanja, njegove žila-wsti in vztrajnosti in ne na primer od svinčeno težkega nahrbtnika, kot je navadno na številnih visokogorskih turah, Nosači namreč na gostovo željo vzamejo z njegovih ramen ves tovor, kuhajo v kočah, napravijo vse za kar največje udobje na poti, nekateri med njimi pa so po izjavah srečnih osvajalcev vrha kar precejšnji psihologi in znajo modro vplivati na razpoloženje in zmogljivosti svojih varovancev.
ZAČASNO NEMŠKA GORA
Meyerja in Purtschellerja smo pustili 3. oktobra 1889 na pobočjih Kilimandžara, ko sta se vrnila kos poti nazaj in navzdol. Dne 4. oktobra sta si vzela dan počitka, 5. oktobra pa sta šla !e do višine 4650 metrov in sta bivakirala v neki jami. »Bilo je minus 12 stopinj, vendar zavarovano pred vetrom. Ogenj sva si kurila s suhimi rožnimi stebli,« si je pozneje zabeležil Meyer. Dne 6. oktobra sta se ob treh zjutraj odpravila naprej in sta tri ure pozneje doživela sončni vzhod. Bilo je ob vznožju ledenega zidu, ki ga je izoblikoval konec le-denikovega jezika. Prišla sta do stopnic, ki sta jih bila tri dni prej vsekala, in ob 8.45 prispela do točke, kjer sta se morala 3. oktobra obrniti, torej do zgornjega roba kraterja.
»Ob pol enajstih,« je Meyer opisal veliki trenutek (in so ga zaradi tega označili za egoista) »sem kot prvi stopil na približno 6000 metrov visok srednji vrh in na raz-kopan vrh iz lave zabodel majhno nemško zastavo.« — Purtscheiler mu je bil takoj za petami, vendar brez avstrijske zastave. Takrat je Meyer, kot je bilo mogoče razumeti, v resnici pripojil k posesti Nemškega rajha tedaj njegovo najvišjo točko. Kili-mandžaro je bil namreč takrat v Nemški vzhodni Afriki, kajti pred tem ga je cesarica Viktorija podarila svojemu bratrancu, monarhu Iz družine Hohenzollernov. Ime, ki ga je Leipzižan prisodil najvišjemu vrhu Kiboja, Kaiser-Wilhelm Spitze, pa je pozneje skupaj z nemškim lastništvom skorajda neopazno izginilo.
Zdaj se toliko želeni cilj imenuje Uhuru Peak {čeprav velja kot uspešen vzpon na Kilimandžaro tudi že pristop na Gilmans-Point, ki je v višini 5681 metrov in kar številni zmorejo s skrajnimi močmi),
ŽIG OB STOLETNICI
Dejstvo, ki zadeva Avstrijca Ludwiga Purt-schelJerja, je bilo do zdaj v literaturi skorajda prezrto: učitelj s Salzburškega, brez katerega Hansu Meyerju leta 1889 in morebiti celo nikoli ne bi uspel podvig, je tistega 6. oktobra slavil svoj 40. rojstni dan. Skoraj natančno deset let pozneje, konec avgusta 1899, naj bi med prečenjem Druja padel in za posledicami tega padca pol leta pozneje. 3. marca 1900, umrl. Če je prvi pristop na Kilimandžaro neločljivo povezan s tandemom Meyer-Purtscheller in če je Purtschelierjevo ime s tem v zvezi nekoliko v senci sicer zelo vrlega gornika Meyerja, pa ga prekaša v nečem drugem. Avstrijec, ki ga planinska literatura opisuje skupaj z bratoma Zsigmondy kot trojno zvezdo »velikanov, ki niso potrebovali vodnikov«, je namreč znal tudi pisati. Skupaj s Heinrichom Hessom je izdal standardno delo »Visokogorski turist v Vzhodnih Alpah«, v katerem je opisal večino svojih vzponov na vrhove in vmes opi-
Sa Izburški učitelj Ludwig P u rts che 11 er
soval tudi »notranje zadovoljstvo srca«, ki ga je doživljal s planinstvom. Ta mož ni bii dirkač po vrhovih in nikakršen lovec na rekorde: lahko dostopne gore so mu bile enako ljube kot težavne. Ob stoletnici tega prvega pristopa, se pravi 6. oktobra letos, so hotele številne skupine, predvsem iz Zvezne republike Nemčije, ta vzpon ponoviti in prav ta dan stati na najvišjem vrhu Kilimandžara. Prizadevni in v gorništvu izkušeni veleposlanik Avstrije v Nairobiju Walter Siegl je na lastno pest spodbudil zainteresirane skupine z Dunaja in Bolzana, da bi "Purtschelierjevo dediščino« povzdignili skupaj z Nemci. Siegl je upal, da bo ob praznovanju stoletnice tudi osebno lahko stal na Uhuru Peaku in če že ne bo nesel s seboj rdeče-belo-rdeče zastavice, bi na vrhu »zasidral« vsaj spominski žig v varovalni kovinski skrinjici. Na žigu je napis: »In honour of the Tanzanlans who led the first Europeans on Iheir path up Mt. Kilimanjaro TOo jears ago — the Austrian Mountaineers Oct. 1889—Oct, 1989.« S tem je bil v vse skupaj vključen tudi bister diplomatski po-klon afriškim lastnikom in domačinom Tudi Njegova Ekscelenca avstrijski veleposlanik je — enako kot pred njim Jimmy Carter in še marsikdo drug — preživel noč pred vzponom brez spanja v spalni vreči v koči Kibo v višini 4740 metrov in se potem podal navzgor, kjer sta bila nekoč nebo in zemlja eno.
SNEG NA KIL1MANDŽARU
»Ime Kilimandžaro ne velja enemu samemu vrhu, ampak trem starim vulkanom, ki so se kot utrujeni veterani zemeljske zgodovine stisnili tesno drug k drugemu in z ošabno trudnostjo tisočletij gledajo tja dol na plodno ravnino Afrike,« pojasnjuje Hans Tichy triglavi Klbo-Sfiira-Mawenzi. Pravzaprav zrejo tja dol že polnih 20 milijonov let, odkar jih je Zemlja v zgodnjem plei-stocenu dvignila visoko med oblake. Ime Kilimandžaro naj bi nastalo iz »mli-ma«, kiswahlliske besede za »goro«, močno pretirane pomanjševalnice »ki« in besede »njaro«, ki pomeni v jeziku kichagga »karavano«. Karavane naj bi se namreč že od nekdaj orientirale po Kilimandžaru. Vendar razlagalci tega imena sami ne verjamejo popolnoma svojim lastnim teorijam. Gora ostaja mitična. V to jo je vnovič povzdignil tudi pisatelj Ernest Hemingway s svojo najbolj znano novelo "Sneg na Kilimandžaru«. Z ničemer ni primerljiva ta lesketajoča se mogočna gora, ki se vpleta v konec zgodbe o umirajočem pisatelju Har-ryju, ko se mu dozdeva v zadnjih vročičnih sanjarijah, da leti proti njej: »...in tam pred njimi, edino, kar je lahko videl, tako širok kot ves svet, velik, visok in nepopisno bel v soncu, je bil zaobljen vrh Kilimandžara. Takrat je vedel, od kod je, kam naj bi Šel.«