214     Iz novejše italijan&ke pravne filozofije. Giorgio del Vecchio
Obzornik.
Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio.
Italijanska pravna filozofija se lahko ponaša z nepretrgano vrsto velikih in originalnih mislecov, ki sega od Viča (Italijanskega Kanta) preko Genovesija, Beccarije, Fiiangierija, Romag^ nosija, Rosminija, Giobertija, Spavente in drugih v našo dobo. Tej kontinuiteti historičnega razvoja, za katero jo lahko drugi
Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio      215
^ Kronološka bibliografija: La dichiarazione dei diritti, Genova 1903; I presupposti filosofici della nozione del diritto, Bologna 1906; Sulla teoria del contratto sociale, Bologna 1906; II concetto della natura e il principio del diritto, Torino 1908; Diritto e personalita umana nella stcria del pensiero, Boloigna 1917^; Sull' idea di una scienza del diritto universale comparato, Torino 1909^; II fenomeno della gueira e 1'idea
narodi zavidajo, se pridružuje, slično kakor v Nemčiji, veliki razmah pravne filozofije ob koncu XIX. in v prvih desetletjih našega stoletja. Kot znano, gre okrog 1. 1900 sporedno z rene= sanso splošne filozofije tudi prerojenje pravne filozofije. V filo= Zofiji in v pravni filozofiji se odraža vedno bolj ostro nasprotje med pozitivizmom in raznimi idealističnimi stremljenji, ki se naslanjajo na velike sistematike iz prvih desetletij XIX. stoletja. V nasprotju s filozofskim prizadevanjem v Nemčiji pa ne gre v Italiji za preprosto obnovo sistemov Kanta, Fichteja, Sche!= linga in Hegla, ker se v italijanskih mislecih ti sistemi takorekoč prekvašajo z lastno nacijonalno tradicijo. Izročilo sholastikc, naturalizem renesanse in spirituaHzem XVIII. stoletja predstav^ Ijajo takorekoč osnovne tokove, ki so se še v moderni italijanski filozofiji obogatili z nemškimi metafizičnimi sistemi in jih spre* jeli vase kot element oploditve — in ne več kot to, kajti razvoj italijanske filozofije in pravne filozofije je toliko samostojen, kolikor moremo pri teh vedah sploh in pri kateremkoli narodu govoriti o samostojnosti.
Med najbolj reprezentativne predstavnike italijanske moderne pravne filizofije spada Giorgio Del Vecchio, biv.ši profesor bolonjske in sedaj rimske univerze. Del Vecchio je od italijanskih pravnih filozofov brez dvoma tudi v inozemstvu najbolj poznan, nekatera njegova najvažnejša dela kot n. pr. »Filozofske osnove pojma prava« (Bologna 1906) ter »Pojem nas rave in princip prava« {Torino 1908) so prevedena na razne evropske jezike. Pri nas je izšel v Arhivu za pravne in društvene nauke leta 1933 njegov članek »Kriza pravne nauke«, o njegovem delu pa je v istem Arhivu ponovno referiral prof. Tasič. Del Vecchio je tudi ustanovitelj in glavni urednik »Mednarodne revije za pravno filozofijo« (Rivista internazionale di Filosofia del Diritto), ki izhaja v Rimu od leta 1921 in obsega sedaj že štirinajst debelih knjig leksikooskega formata. Revija je nekako središče medna^ rodnega pravnofilozofskega prizadevanja in šteje med svoje sotrudnike najodličnejše pravnike v Italiji in drugod. Leta 1932. so izšla že v drugi izdaji Del Vecchiova »Predavanja iz pravne filozofije« (Lezioni di Filosofia del Diritto), katera je tudi že prevedel v španščino prof. Louis Recasens Siches, v novejšem času pa razna manjša predavanja in članki.^
216     Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio
della pace. Torino 1911 2; Sulla positivita come carattere del diritto, Mo-dena 1911; Sui caratteri fondamentali della filosofia politica del Rousseau, Genova 1914^; Sui principi generali del diritto, Modena 1921; Moderne ccncezioni del diritto, v Riv. internaz. di Filosofia del diritto, 192!1, HI; La Giustizia, Bologna 1924 2; Sulla statualita del diritto, v Riv. internaz. di Filosofia del diiitto, 1929, I; La crisi dello Stato, v Riv. internaz. di Filosofia del diritto 1933, VI; Ricordando Alberico Gentili. v Riv. internaz. di Filosofia del diritto, 1934, L
Pravno filozofijo definira Del Vecchio kot ono panogo filozofije, ki opredeljuje pravo po njegovi logični univerzalnosti, raziskuje izvor in sploš = na svojstva njegovega zgodovinskega razvoja kot univerzalnega pojava in ga vrednoti ^o idealu  pravičnosti.
Pravna filozofija ima torej tri naloge, logično, fenomenoloj ško in deontološko.
Logična opredelba prava mora obsegati vse mogoče pozitivne pravne sisteme, ali kakor se izraža kritična filozofija, ona mora ustrezati vsakemu mogočemu pravnemu izkustvu. Proti skeptični usmerjenosti, ki od Karneada do Montaigna in Pascala zanika obstoj naravnega prava, poudarja Del Vecchio potrebo logično=univerzalne konstrukcije, ki naj predstavlja napram skep= tični negaciji višjo razvojno fazo in ki naj premosti nasprotja empiričnega sveta s pomočjo enotnih, racijonalnih principov. Do te univerzalno=logične opredelbe prava nas po Del Vecchiu ne more voditi empirična analiza raznih elementov, ki so skupni vsem pravnim sistemom. Tudi ta poskus se ponavlja v pravni filozofiji od Aristotela dalje. Sicer res lahko ugotovimo v človeštvu neka konvergentna dinamična stremljenja, vendar pa bi nas definicija prava, ki bi bila odvisna od raznih pozitivno^ pravnih sistemov, ne mogla zadovoljiti, ker bi ne izčrpala vsega pravnega izkustva, marveč le oni del, ki ga pravno izkustvo smatra za skupnega in trajnega. Po Del Vecchiu eksistira samo ena možnost, priti do res univerzalne in vse izkustvo obsegajoče logične opredelbe prava. Pravna realnost se namreč ne izčrpava vsa v konkretni, vsebinski dejavnosti. Eksistira nek logični lik Juridičnosti, različen od vsake menjajoče se vsebine. Ta ima objektivno veljavnost, ker ustreza realnosti, in črpamo ga na^ ravnost iz našega razuma. Del Vecchio navaja Avgustinove besede: Noli foras ire; in te ipsum redi, in interiore homine habitat veritas. Ta logični lik pravnosti nam sicer ne pove, kaj je pravično in kaj krivično. V Kantovi terminologiji odgovarja na vprašanje »quid jus«, ne pa »quid juris«. In v tem Kantovem smislu pojmuje tudi Del Vecchio logično kategorijo pravnosti,
Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio     %i7
ki omogoča vsako posamezno pravno izkustvo in je torej dana a priori, ne pa črpana iz izkustva.
Druga naloga pravne filozofije je fenomenološka. Po= zitivno pravo je pojav, skupen vsem narodom v vseh časih, torej nujna tvorba človeške narave. To pomeni, da eksistirajo poleg posebnih vzrokov, ki določajo vsebino posameznih norm, še drugi splošni in skupni vzroki. Zaradi tega je treba poglobiti raziskavanje in pojmovati pravo kot univerzalno^človeški pojav. Xontingentni motivi, iz katerih je vzrastel neki zakon ali običaj, še ne dokazujejo v zadostni meri nujnosti prava na splošno. Da spoznamo pravni fenomen v celoti, tako v njegovi statičnosti, kakor v njegovi dinamičnosti, moramo proučavati pravno zgO' dovino vsega človeštva, v celoti, ali, kakor je dejal Vico, večno idealno zgodovino, ob kateri potekajo v času zgodovine vseh narodov (»storia ideale etema, sopra la quale corrono in tempo le storie di tutte le nazioni.«) Upodobiti moramo torej čimbolj j)opolno sliko življenja vsega prava po njegovem izvoru in raz= voju. Ta druga panoga pravne filozofije imia sicer fenomenološki in zgodovinski značaj, vendar pa je po svojem bistvu metahistos rična, ker presega partikularno zgodovino enega naroda in torej tudi onih znanosti, ki se bavijo s pravom nekega določenega naroda.
Tem dvem se kot tretja naloga pravne filozofije pridruži de on t o loška. S formalnim raziskavanjem logičnega lika nravnosti, v katerega lahko uvrstimo vsako mogoče konkretno pravno izkustvo, so dane le osnove višjega raziskavanja po smislu razvoja in končnem smotru vsega prava. Človeški duh ni ostal nikoli pasiven spričo pravnih pojavov. Vsakdo čuti v sebi zmožnost, soditi in vrednotiti obstoječe pravo, v vsakem posamezniku eksistira čut pravičnosti. Od tod raziskavanje ideala prava in ideje pravičnosti, ki ne more biti pridržano nobeni posamezni pravni znanosti, marveč se mora kot njih skupna osnova obdelati po univerzalni metodi.
Del Vecchio pripada pobornikom novega naravnega prava. Absolutni kriterij pravičnosti ah naravno pravo sloni po našem avtorju na sami naravi stvari, ne pa m zakonodavčevi naredbi. Navzlic različnosti v pojmovanju njene vsebine je ideja narav= nega prava vedno spremljala človeštvo in navzlic raznolikosti v metodi so bili zaključki skoro povsod isti. Od pozitivnega prava, ki faktično velja, se razlikuje naravno pravo kot deontološki princip, ki velja idealno. Seveda pa ta ideja prava ne more padomestiti logične definicije prava, ki mora vsebovati vse pravne sisteme, torej tudi naravno ali idealno pravo. Kantova definicija prava »kot skupnosti pogojev, ki omogočajo soobstoj samovolje enega s samovoljo vseh drugih po univerzalnem zi'
218      Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Veccliio
konu svobode«, se po Del Vecchiu nanaša v resnici na ideal prava ali naravno pravo, ne pa na logični lik prava. Sicer bi se lahko sklepalo, da pravo ni nikoli eksistiralo, ker so pravni sistemi, ki jih vendar pripoznavamo kot take, bolj ali manj oddaljeni od te maksime. Torej bi bilo treba od kategorije pravnosti kratko= malo izključiti vse sisteme, ki ne pripoznavajo enake svobode. Rimsko pravo zanika n. pr. z institucijo sužnosti princip enake svobode, torej bi ne bilo pravo. Da se izognemo takim nesmi= selnim zaključkom, je treba po Del Vecchiu strogo ločiti pro= blem ideala prava ali naravno pravo od pojma prava.
Kritika odnosa med tem, kar je in tem kar naj bo, med bitjo in najstvom, ki je bila v Italiji še izza Heglove kritike vsake deontologije aktualna, omogoča torej Del Vecchiu ne le pravilno pojmovanje in upoštevanje vsake pravne fenomenoilogije in kon^ kretnega zgodovinskega pravnega razvoja, marveč tudi premo= stitev nasprotja obeh v enotni univerzalno^logični kategoriji, ki obsega v enaki meri bit in najstvo. Po drugi strani pa obdrži naravno pravo veljavo ikot idealni kriterij prava in kot smer, v kateri se giblje zgodovinski razvoj prava. V vsaki še tako pri= mitivni fazi ne manjka nikoli, čeprav samo delna in nepopolna, soglasnost obeh redov resnice, ali, kakor je dejal Vico (»aucto-ritatem cum ratione omnino pugnare non posse«. Kajti če bi v pozitivnem pravu ne bilo nobenega racijonalnega ali idealnega elementa, bi ne imeli več opravka z zakoni, marveč z nestvori zakonov, ali kakor je dejal isti Vico: »non leges essent, sed monstra legimi«.
Natančnejša opredelba naravnega prava vodi Del Vecchia do principa absolutne osebnosti, nadrejenosti subjekta nad objektom, na katerem gradi svet nravnosti. Najvišja maksima subjekta je: ravnaj ne ikot sredstvo in orodje na^ ravnih sil, marveč kot avtonomno bitje, ki je samo sebi počelo in smoter, ne kot bomo phaenomenon, marveč kot bomo noumenon, kot racijonalno bitje, neodvisno od fizičnih strasti in afektov.
Ta osnovni zakon vsega človeškega ravnanja se deli nujno v dva različna lika, ki ustrezata dvem univerzalnim etičnim kategorijam: moralnosti in pravu.
Etika in pravo se po Del Vecchiu ne razlikujeta kvantita* tivno, marveč samo kvalitativno: ena in drugo se uiporabljata na vsa človekova dejanja, a z različnega stališča. Človeška dejanja namreč lahko vrednotimo a parte subjecti ali pa a parte objecti: v prvem primeru je vrednotenje moralno, v drugem pravno. Etiko pojmuje torej Del Vecchio v širšem smislu. Morala in pravo sta etični kategoriji, obe sta osnovna in edino možna načina vrednotenja vseh človeških dejanj. Moralno vrednotenje
Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio      219
2 La Crisi dello Stato, v Rivista internazionale di Filcsofia del Diritto, 1933, VI.
je subjektivno in enostransko, pravno pa objektivno in dvo' stransko, ker se nanaša vedno tudi na druge subjekte (kar nekdo pravno sme, sme vedno napram drugi m). Pravo po* stane tako objektivna, po nekem etičnem merilu usmerjena koor« dinacija dejanj, ki so dopustna med raznimi subjekti.
Priznanje etičnega principa in univerzalno^logična opredelba pojma prava vodita Del Vecchia nujno do tega, da odreka ele* mentu sile razlikujoče svojstvo prava. Sik spremlja vsa človes kova dejanja. Kar pa pripada vsem fenomenom, jih ne more razlikovati. Pojem prava pripada svetu vrednot. Ne smemo ga zamenjati s faktom, s fizično eksistenco, kateri je nadrejen. Sodba, da ustreza nekaj pravu, je več nego zgolj ugotovitev fizične eksistence: pravni kriterij je nadeksistencijalen. Obstoj prava ni torej odvisen od njegove ostvaritve, od njegove ugo« tovitve v svetu fenomenov. Pravo eksistira logično tudi tam, kjer je kršeno.
Posebno pereče v sodobni socijalni filozofiji je vprašanje razmerja med posameznikom in državo. Pravzaprav ni to vpra« sanje nikoli prenehalo biti aktualno: proti omnipotenci države je stal vedno posameznik ali skupine posameznikov, ki so vsako državno vezanost občutili kot oviro in ugnetenje svobodnega udejstvovanja. Skrajni individualizem in vsemogočna država sta tako sovražnika, ki se vzajemno zanikata. Vendar si pa ne moremo misliti občestva, v katerem bi bil posameznik sproščen vseh vezi. Kako uravnovesiti nasprotujoči si stremljenji, kako najti pravo razmerje, ki naj čimbolj mogoče varuje svobodno aktivnost posameznika in nujnost občestvene povezanosti, je vprašanje, ki ga naša doba skuša na razne načine zopet enkrat rešiti. To dokazuje, da je danes država v krizi. Ta problem je^ Del Vecchio obravnaval posebno v predavanju, ki ga je imel leta 1933. na univerzi v Bukarešti in ki ga je potem ponovil na raznih drugih inozemskih univerzah.^
Državo opredeljuje Del Vecchio kot skupno središče raznih pravnih dejavnosti, ki tvorijo neki si« s t e m. >ieki pravni red je država, kadar je v nekem smislu sub-jektiviran, kadar izvirajo norme, ki ga tvorijo, iz neke enotne volje, od katere je odvisna in ki je resnični subjekt vsega pravnega reda. Ta enotna volja ne more biti odvisna od druge in odtod svojstvo suverenosti države. Vendar zaradi tega nista pravo in država istovetna. Pravo se v zgodovinski realnosti menja in razvija, tako da moremo govoriti vedno le o več pravnih si' stcmih, ki so v eni in isti državi včasih tudi v antitezi. Tako bi
220     Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio
mogli definirati državo tudi kot prevladujoči pravni sistem, kot oni sistem, ki ima največjo stopnjo pozitivnosti in se uspešno uveljavlja napram vsem drugim. Država je torej središče težnosti nekega sistema, žarišče, v katerem se zbirajo in iz katerega iz= žarevajo vsi žarki, ki tvorijo neko resnično enoto. Uveljavljanje državne avtoritete ne more biti zaradi tega nikoli mehanično uporabljanje sile, nasprotno gre vedno za neko atrakcijo in asi= milacijo sredobežnih sil, katerim mora država vtisniti svoj du= hovni pečat. Spontana izvendržavna pravna produktivnost (torej Jpravna produktivnost drugih pravnih sistemov v nasprotju s prevladujočim pravnim sistemom) postane za državo lahko usodna. Tako je v takozvani fevdalni dobi država zgubila mnogo svojih funkcij, ne da bi bili prejšnji zakoni, ki so ji te funkcije pode« Ijevali, formalno ukinjeni: drugi pravni sistemi z lastnimi, izven= državnimi središči so se razširili na škodo države in vedno bolj utesnjevali njeno območje. Tudi v novi dobi smo po Del Vecchiu doživeli tako disgregacijo države, proti kateri so vstale mogočne zasebne organizacije (sindikati delavcev, delodajalcev, banke, trusti itd.). Vse te organizacije so bile v boju med sabo, država pa je stala brez moči ob strani in si ni upala poseči aktivno v ta boj vseh proti vsem. Najnovejša faza razvoja je po Del Vecchiu zopetna okrepitev državne avtoritete in njeno suvereno uveljavljanje napram vsem drugim sredobežnim pravnim sistemom.
Nemogoče nam je podati v tem kolikortoliko omejenem okviru vsestransko podobo teoretskega in praktičnega udejstvo' vanja prof. Del Vechia. Njegova dela, tako bogata po vsebin', odlična po klasično jasni dikciji in ostri formulaciji vseh nai:= važnejših problemov pravne filozofije, so postala klasična in mu pridobila v zvezi z njegovimi pedagoškimi vrlinami navdušene učence, ki nadaljujejo mojstrovo delo. Mislimo, da bi ne mogli bolje zaključiti tega skromnega prikaza, kakor z njegovimi last« nimi besedami, ki jih je zapisal na koncu svojega članka »Kriza pravne nauke«^: »Po svojem poklicu so pravniki pozvani, da vzpo' stavijo ravnovesje in mir; zaradi tega se pravniki vseh dežel čutijo na neki način brate. In v resnici služijo vsi socijalnemu miru, ne samo med posameznikom in posameznikom, med dru= žino in družino, marveč tudi med različnimi kolektivnimi orga= nizacijami istega naroda in, končno, med raznimi narodi«. Tudi naša iskrena želja je, da bi se ta beseda velikega Italijana čimprej uresničila in privedla do uspešnega duhovnega sodelovanja naših narodov. Dr. Boris Furlan.
^ Pcsefeni odtis iz Arhiva za pravne i društvene nauke, knjiga XXVII <XLIV), št. 3 od 25. septembra 1933. Prevod prof. Tasiča.