Poštnina v SHS plačana * gotovini. Časopis za naše verno ljudstvo zlasti za ude tretjega reda. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja Mudi proriucua sv. Križa. XLII. tečaj. 5.-6. zvezek. 1925. A. Slatnarjeva tiskarna v Kamniku. Vsebina 5.-6. zvezka. Stran Bog Sveti Duh..........................65 Venček cvetlic P. Placidu na grob . 68 Asketlčna Sola ali vadnica popolnosti 70 Redovna molitev tretjerednikov . . 77 Dolžnosti tretjega reda................80 Tretji red v Ameriki, zlasti v Čikagu 84 Stran Marijina mašna zveza v Mariboru . 86 Spomini iz misijonskega življenja . 86 Razgled po serafinskem svetu ... 93 Priporočilo v molitev...................94 Zahvala za uslišano molitev ... 95 Darovi..................................96 „Cvetje" izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša za ceio leto 10 Din. — Naslov za naročila: »Cvetje«, frančiškanski samostan v Ljubljani. Molitvenik bo dotlskan sredi junija, petnajst dni na to ga bomo začeli razpošiljati. Prihodnji zvezek Cvetja l?l se vtegnil zakasniti za nekaj dni. Prosimo potrpljenja. Sveto'Pismo novega zakona prvi del: Evangeliji in Apostolska dela. Po naročilu dr. Antona Bonaventura Jegliča ljubljanskega škofa priredili dr. Fr. Jere, dr. Gr. Pečjak, dr. A. Snoj. Ljubljana 1925. Izdala Bogoslovna akademija. Knjiga 7. Žaložilo Katoliško tiskovno društvo. — Ocene o tem prevodu sv. pisma so polne pohvale. Tudi mi se veselimo te izdaje in želimo vsem gospodom, ki se pri tem delu trudijo, obilno božjega blagoslova in vneme, da bi mogli kmalu dati v tisek tudi nadaljne knjige sv. pisma. Prav posebno nas je razveselil prevod besed angeljevega pozdravljenja: „Zdrava, milosti polna, Gospod*s teboj, blagoslovljena ti med ženami" (Luk: 1. 28). — Knjigo priporočamo vsem. Tretjeredne vaje za maj in junij. Ljubljana: M. shod: 17. maja ob 3. pop. in 21. junija ob polu 5. uri pop.; za zadržane: naslednji gan ob 5. zj. v dvorani. — Poduk za novince: 24. maja in 28. junija ob 4. pop. — Odborne seje: za moške po navadi, za ženske: 21. maja in 29. junija ob po litanijah. — Maribor: M. shod: 21: maja, 29. junija. — Novomesto: M shod: tretjo nedeljo v mesecu ob polu 4 pop.; po shodu poduk za novince. • P. ANGELIK. Pregled knjig in spisov (literature) o tretjem redu sv. Frančiška Asiškega. (Dalje.) IV. Nabožno slovstvo za ude tretjega reda. Franziskus-Stimmen. Religiose Monatsschrift. — Paderborn 1916 nsl. St. Franziskus-Bote. Organ des dritten Ordens, und gevvidmot der Verehrung des heiligsten Herzens Mariens. — Cincinnati, Ohio 1893 nsl. Glasnik sv. Ante. — Sarajevo 1905 nsl. Glasnik sv. Franje. Mjesečno glasilo poko,rničkoga ili Tredeg Reda sv. Franje. — Zagreb 1896 nsl. St. Franeisei Glileklein. — Innsbruck 1878 nsl. Guida al Terziario Franccscano nel seeolo. Periodico mensile. — Novara 1887 nsl. The Franciscan llerald, a monthly remembrancer for Englisb speaking Tertiaries. — Uleombe, Clevedon (Somerset) 1886 nsl. Važno vabilo. mm rejeli smo vabilo na V. katoliški shod v Ljubljani, ki ga bo na željo prevzvišenega gospoda knezoškofa ljubljanskega priredil pripravljavni odbor za V. kat. shod, katerega predsednik je vse-učiliški profesor dr. Matija Slavič in tajnik dr. J. Fabijan, mej drugimi načelniki raznih odsekov tudi tretjerednik dr. Josip A. Ujčič. Čas za ta shod je določen na štiri dni: od 25. do 28. avgusta. Nastopali bodo v tem času razni govorniki, gotovo izbrani go-vorniki, ki bodo razpravljali in priporočali »primerna sredstva za nravni Prerod našega ljudstva, za obnovitev krščanskega družinskega življenja, za °krepitev socijalnega blagostanja." Pregledati in urediti hočejo »vzgojne in kulturne organizacije", pojasniti vprašanja, nazore in potrebe »na polju znanosti in umetnosti", povzdigniti »mogočno svoj glas v šolskem vprašanju, ter »izdelati načrt za naše šolstvo" in, kaker govori oklic, tudi določiti »razmerje med Cerkvijo in državo" t. j. zahtevati »slobodo in enakopravnost" mej mznirni verami, priznanimi v državi SHS. Po pojasnilih in pismih izdanih od Leona XIII., Pija X. in Benedikta XV. 0 tretjem redu in po določbah nekaterih prejšnjih papežev je tretji red dobro Preskušeno in od papežev priznano sredstvo za nravni prerod ljudstva, za °bnovitev krščanskega družinskega življenja, za okrepitev »socijalnega blagostanja." Tudi »na polju znanosti in umetnosti" ima tretji red lepo število mož, ki so se dvignili na najvišja mesta (Dante, Kalderon, Galvani, Torkvato ^aso, Petrarka, Džoto, Murilo, Rafael, Mihelandželo, Palestrina, Kr. Kolumb m drugi). Tretji red človeka znotraj prenovi, znotraj prenovljen vpliva blagodejno na zunaj. Take reforme potrebujemo. — Zato bi mi želeli, da bi na V. kat. shodu vsi govorniki dobro poznali tretji red in ga priporočali ko najboljše sredstvo »za prerod našega ljudstva, za obnovitev družinskega živ-'ienja, za okrepitev socijalnega blagostanja." »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo ^vrženo." (Mat. 6. 33.) Bolj natančen spored bomo priobčili v prih. zv. Upamo, da se bote shoda obilno vdeležili. Trpljenje. lovek od žene rojen malo časa živi in je z mnogimi nadlogami obdan. Kaker cvetlica vzklije in se potepta in beži kaker senca in ne ostane nikedar v istem stanju." Tako popisuje Job (14.1, 2' naše življenje. Kedo je človeku odmeril tako klaverno življenje? Ali naš Stvarnik? Ne! Gospod Bog je človeka vstvaril boljšega, popolnoma srečnega, obdaril ga je z mnogimi prednostmi in mu je dal obilne milosti in dobrot brez števila. Postavil ga je v raj veselja in radosti, odkoder bi se bil brez ločitve duše od telesa preselil k Bogu v sveta nebesa. — „Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt" (Rim. 6. 23). „Bog smrti ni naredil in se ne veseli pogina živih" (Modr. 1. 13). Greh — izvirni in naši osebni — greh je kriv vsega našega trpljenja. Ko prijatelj in otrok božji je hodil prvi človek po zemeljskem raju, dokler ni grešil. Po storjenem grehu je pa zaslišal besede: „V potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet." Naše trpljenje je torej kazen za greh, naloženo nam je ko pokora za grehe. Vsaka kazen je pa neprijetna, najmanjša je težavna. Toda hvaležni moTamo biti Bogu, da nas hoče v tem življenju pokoriti, da moremo s pokoro še tudi po grehu priti do večne sreče in se osloboditi trpljenja v večnosti. Nosimo torej trpljenje tega življenja v duhu pokore. Angelje je Bog za prvi greh zavrgel, človeka se je usmilil. Trpljenje je pa za nas tudi zdravilo. Človeški rod boleha na trojo' bolezni, ki jo sv. evang. Janez zaznamuje z imeni: poželjenje oči, pože-ljenje mesa in napuh življenja. Tudi te bolezni so nasledek greha. Zdraviti jih moramo in moremo s trpljenjem. — Poželjenje oči t. j. pohlepnost po zemeljskih dobrotah, po premoženju in vživanju zdravimo z radovoljniO1 uboštvom v duhu, da ali nosimo uboštvo, če je to naš delež na zemlji' udano v božjo voljo, ali da ne navezujemo srca na zemeljske stvari, ampal1 da jih rabimo le v toliko in tako, da nam pomagajo do večnega zveličanja' ne pa tako, da bi nas od Boga odvračale in nas na zemeljsko priklenila — Poželjenje mesa zdravimo sč zatajevanjem, postom, čuječnostjo, s prenašanjem bolezni, vročine, mraza, žeje, lakote in druzih enakih nadlog. Jezu5 je naročil: Kedor hoče za menoj priti, naj zataji samega sebe, naj nosi svo) križ in hodi za menoj. — Za napuh življenja je pa najboljše zdravilo p°' niževanje, skromnost v noši in opravi, spoštovanje bližnjega, prenašanj* zoprnosti. Vsa tu našteta zdravila so grenka, pa so tako dobra in izdatna, & nas ozdravijo, če smo padli v bolezen greha, ali nas pa pred njo obvaf' jejo, če smo nedolžni. Mnogo duš se reši po trpljenju, kaker se jih po sre^1 tudi mnogo pogubi. Prav govori sv. Pavel: „Koger Bog ljubi, tega tepe pokori vsakega, katerega sprejme." Trpljenje je tudi naš p o k 1 i c. Sv. Pavel navaja vzrok, zakaj smo k trpljenju poklicani, piše namreč: »Katere je naprej spoznal, te je tudi naprej odločil, da bodo slični podobi njegovega Sina" (Rim. 8. 29). Ker je Kristus nosil svoj križ in je bil s trpljenjem nasičen, mora tudi vsak njegovih učencev svojega nositi. Ko govori sv. Peter (I. 2, 19—23) o trpljenju, pravi naravnost: »k temu ste bili poklicani, ker je tudi Kristus trpel za vas, zapustivši vam zgled, da hodite po njegovih stopinjah." Slednjič pa moremo z voljnim prenašanjem trpljenja pridobiti mnogo zasluženja. Trpljenje je pogosto od Boga poslana poskušnja naše potrpežljivosti in udanosti v voljo božjo. Poleg tega je pa tudi najboljša pre-skušnja in kazalo naše ljubezni do Boga. Vse to je pa zaslužljivo. * * * Trpljenje je za človeka težavno, zato mnogi — večina — pred njim beže in se ga skušajo znebiti ali mu vbežati. To zoprnost in težo, ki spremlja trpljenje, čuti vsak, tudi najbolj popoln kristijan. Jezus sam je zdihoval: »Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja mimo," toda pokazal je pri tem popolno udanost v Očetovo voljo: »pa ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi." Ravno ta udanost Jezusova je za nas najlepši zgled, kako nosimo trpljenje. Pojdi večkrat k detetu Jezusu v betlehemski hlev, glej sv. Družino na begu v Egipet, opazuj njihovo življenje v ubožni nazarski hišici, sledi Jezusu na križevem potu, stopi na Kalvarijo . .. premišljuj Jezusa v taber-nakeljnu ... to so visoke šole, kako naj nosimo mi svoje malo trpljenje. Zgled Jezusov in celo njegovo življenje je zares prava šola trpljenja; toda Jezus se nam zdi večkrat previsoko nad nami, četudi je nam v vsem enak — mej nami najnižji — postal razen greha. Zato nam pa sv. Cerkev kaže tudi na zglede svetnikov, ki so bili ljudje, kaker smo mi, ubogi Adamovi otroci. Pri svetnikih božjih najdemo mnoge, ki so bili pravi junaki v trpljenju, taki, da jih moremo le občudovati, ne pa posnemati. Ne posnemati? Kaj nam potem njihovi zgledi koristijo? Dvojno vrsto trpljenja moremo pri svetnikih razločevati. Eno jim je Bog pošiljal ali dopuščal, da jih je zadelo, drugo vrsto so si sami prostovoljno nalagali in v tem se nam zdijo izredno veliki junaki in ker so veliki, nas nekaj nagiba, da bi jih v tem radi posnemali, v navadnih opravilih pa ne bi radi bili na njihovi strani, ker se kažejo v tem navadni ljudje. Več vzrokov je, zavoljo katerih je treba glede trpljenja in spokornih del svetnike in svetnice bolj posnemati v trpljenju, ki ga Bog pošilja ali dopušča, kaker pa v izrednih delih, ki so si jih sami prostovoljno nalagali. Zakaj? 1. Naša poglavitna naloga na zemlji je izpolnjevati voljo božjo; lastna volja more imeti še le drugo mesto. Zato smo dolžni naprej tisto delati, kar Bog hoče — torej svoje krščanske in stanovske dolžnosti izpolnjevati; keder smo to storili, pride na vrsto še le ono, kar smo sami prostovoljno 'zbrali. Napačno bi bilo Bogu odrekati, kar on zahteva, pa mu ponujati ono, česer ne terja. Če torej Bog komu trpljenje katerekoli vrste pošlje, mora najprej to nositi, potem naj še le sam kako prostovoljno izbere. 2. Če nosiš trpljenje, ki ti ga Bog nalaga, je gotovo, da to Bogu do-pade, če si ga pa sam izbiraš, pa nimaš te gotovosti; lehko, da si se zmotil, da te k temu nagibajo svetni oziri, ne pa volja božja, ali ljubezen do Boga. 3. Trpljenje, ki ga Bog nalaga ali dopušča, ni nikedar našim močem neprimerno ali preveliko. Modri Bog vedno prav izbere, ker pozna naše dušne in telesne moči in se ozira na razmere našega stanu in poklica. 4. Trpljenje poslano od Boga ni nikedar škodljivo, vedno je pa za-služljivo in Bogu dopadljivo, če je tebi še tako zoprno. Po lastni volji izbrano trpljenje pa lehko škoduje telesu in duši. Prvo te ponižuje, goji krot-kost in udanost v voljo božjo, množi zaupanje na Boga, vnema ljubezen do Boga ter prinaša velik dušni mir in sladkost, drugo pa redi lastno ljubezen, ničemrnost in pogosto tudi napuh, nepokorščino, trmoglavost. Iz tega ne smete sklepati, da je prostovoljno izbrano trpljenje in spokorno delo brez vrednosti. Omenili smo ono le zato, da ne bote svoje lastne volje višje stavili, ko božje, da ne bote od Boga poslanega trpljenja podcenjevali, po lastni volji izbrano pa precenjevali, saj se je že dogodilo, da so tudi „pobožne“ osebe rade nosile težko trpljenje, ki so si je same izbrale, nad lahkim, ki ga je Bog poslal, so se pa pritoževale. In to ni bilo prav. P. KAJETAN KOGEJ: Asketična šola ali vadnica popolnosti. DRUGI DEL. O ovirah popolnosti. (Dalje.) e) Pomočki zoper skušnjave. oj se skušnjavami je večkrat zelo vroč, ali zmaga je vselej mogoča. Silni so napadi sovražnikov, a močnejša je milost božja’ Slabotno je meso, toda veliko premore trdna volja z milostjo božjo. V tem boju pa ne smemo vnemar puščati pripomočkov, ki jih priporoča sv. Cerkev in so vedno izdatno podpirali pravo kristjane. Ti pripomočki so: 1) Beg. Ogibaj se hiš, oseb, druščin, obleke, shodov, časnikov, knjig, gledališč, ki bi te mogli speljati do padca. Na svetu so tolike in tako mnoge nevarnosti, da bi svetnika premagale, če ne bi bežal pred njimi. »Nihče naj se predrzno ne izpostavlja," opominja sv. Krizostom. — Eva je radovedn0 K2S ogledovala prepovedani sad, občudovala je njegovo lepoto in je bila premagana. David si je postavil za načelo svojega vladanja tudi besede: »Vedno sem hodil v nedolžnosti svojega srca . . . nikoli nisem kaj krivičnega mislil" (Ps. 100). Pa en sam nečist pogled ga je vrgel v razne grehe! Zlasti se moramo ogibati in bežati pred priložnostjo, ki vabi v nečistost. Pri skušnjavi, ki vzbuja jezo, neti lakomnost, vnema prevzetnost itd. smemo stvar pre-vdarjati, nečiste skušnjave pa zmaga le tisti, ki takoj zbeži. Ali pa ravnamo tako? Ali nismo kedaj skušnjavo celo iskali, ji hiteli v naročje in prostovoljno vživali strup, ki prinaša smrt? 2) Ponižnost. Ta čednost je podlaga vsem drugim: zato je ponižnost izvrstno sredstvo zoper skušnjave. Tisti, ki ni iz srca ponižen, ne more obvladati skušnjav. Zmago nad skušnjavami si zagotovimo le, če se ponižujemo. »Bog se prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost" (I. Pet. 5, 5). Sv. Avguštin je v skušnjavah zdihoval: »Gospod, prah sem in slabotna stvar." V skušnjavah, ki so posebno nadležne, skorej neznosne, svetujejo učeni in pobožni možje, naj jih odkrijemo spovedniku in se poleg tega tudi obtožimo katerega greha, ki nas posebno osramoti, četudi smo se ga že spovedali in smo že dobili zanj sv. odvezo. Ti možje trdijo, da moremo s ponižnostjo zmagati tudi najbolj strupene skušnjave. Sv. Filip Nerij trdi: »Če razodenem spovedniku svoje hude misli, je skušnjava že na pol premagana." Isto uči tudi sv. Alfonz Ligvorij in drugi učeniki duhovnega življenja. 3) Spomin na Boga. Kedor misli na Boga, se ga boji žaliti. Popotnik, ki ima svoj potni list v redu, ne pride tako hitro v zadrego, postopač pa, ki je brez njega, ali ga nima v redu, naleti kmalu na sitnosti sč žen-darmarijo. »Nam se godi v tem zemeljskem življenju, kaker Mojzesu, — dokler držimo roke kvišku proti Bogu, zmagujemo; če jih pa pustimo pasti, dobi sovražnik oblast" (Sv. Efrem). »Večina pogreškov, ki jih store pobožne duše, prihaja odtod, ker se zadostno ne spominjajo božje pričujočnosti." (Filoteja). 4) Čuječnost. Že modri pagan je zapisal: »V začetku se vstavljaj!" Ne pusti, da bi se skušnjava razpasla. Bodi torej na straži! Dokler je rastlina majhna, je ni težko izpuliti, ko zraste v drevo, ne gre več, ali le težko. Sv. Jeronim primerja skušnjavo iskri, ki ne napravi škode, ko pade na obleko, Če se takoj zatre; ako pa pustiš, da tli na suknji dalje, se vname in naredi veliko škodo in je ni več lehko pogasiti. 5) Zaupanje v Boga. — V skušnjavi ne zaupaj nšse in na svojo moč, ampak stavi vse svoje upanje na Gospoda. Sv. Frančišek Sal. je pisal pobožni osebi: »Take skušnjave imam, da me včasih napadajo misli, da se jih ne morem ubraniti. Pa čim slabejšega se čutim, toliko bolje raste moje zaupanje v Boga. Prepričan sem, da mi bo Bog dal vedno toliko moči, da bom skušnjavo zmagal, četudi bi me zelo mamila (Pismo na sv. Frančiško Šantl.) — Posnemaj tega svetnika v zaupanju na Boga, in skušnjava bo minula, ne da bi kako škodo trpel. 6) Molitev in prejemanje sv. zakramentov. Jezus ni rekel samo »čujte," marveč tudi »molite!" Hudobni duh je nam grešnim ljudem vedno za petami. Kje naj iščemo pomoči, če ne pri Bogu, katerega se on najbolj boji? Srce, ki je polno božjega strahu, je zavarovano pred skušnjavami. Hude skušnjave moremo zmagati le z božjo pomočjo. „Naša zmožnost je iz Boga“ (II. Kor. 3, 5). — Tu ne gre zato, kaj molimo, ampak je poglavitno, da resno povzdigujemo svoje srce k Bogu. Če ni mogoče moliti veliko, zadostuje, da se pobožno pokrižamo, ali se pokropimo z blagoslovljeno vodo, ali izrečemo kak zdihljaj. Včasih je v zoprnih skušnjavah pomagano, če le imeni Jezus, Marija zaupljivo izgovarjamo, ali kak prisrčen zdihljej rabimo. »Pod Marijinim imenom hudobni duhovi ravno tako popadajo na tla, kaker človek, če ga strela zadene" (Tomaž Kempčan). Spomin na bridko trpljenje Jezusovo, in ravno tako prav živ spomin na smrt pogosto v trenutku pomiri jako razburljive skušnjave. V dolgotrajnih skušnjavah je preskušeno sredstvo, pobožno prejeti sv. zakramente in biti prav odkritosrčen proti spovedniku. 7) Srčnost, odločna volja. Jezus je odločno in brez odlašanja zavrnil hudobnega duha: „Pisano je . . .“. Nazadnje, ko vidi, da ga skušnjavec še noče pustiti, mu pravi: ..Poberi se satan!" „Kedor se ne vojskuje v skušnjavi takoj v začetku, je že na pol, če ne popolnoma premagan." (Sv. Jeronim). Srčnost velja! Nasproti skušnjavi ne bodimo nikoli strahopetni, zakaj takrat je satan erjoveč lev; če smo pa mi levi, postane satan bojazljiv zajec. — Mlad redovnik pride k starejšemu redovniku, svojemu duhovnemu očetu, in ga prosi, naj mu da kako sredstvo zoper strašno nadležne skušnjave. Modri mož mu da ta-le svet: Ko boš skušan, reci z odločno voljo: »Nočem in nočem." Mladenič se je kmalu prepričal o izvrstnosti tega pomočka. (Drexelius). 8) Delo. Tekoča voda se ne usmradi, stoječa in mirna pa kmalu postane mlaka. Kedor marljivo dela in se vedno s čim peča, skorej nima časa misliti na greh in skušnjavec mu ne pride preblizu. Lenuhu pa hodi vse po glavi in skozi njegovo srce se pretakajo potoki nagnusnih skušnjav. Zato nas tudi svetniki vedno priganjajo k delu. »Nikoli ne bodi brez dela, da te hudič praznovati ne najde. On ima le do tistih oblast, kateri brez dela postopajo" (Sv. Jeronim). »Muhe se ne vsedajo rade na vroč lonec, tudi tatovi ne vdirajo v hišo, če slišijo, da se v nji dela; ravno tako beži hudi duh pred onimi, ki so vedno pri delu" (Spirago). 9) Post, zatajevanje. Naši predniki so se posta trdno držali in se vadili v zatajevanju, zato so se pa tudi vspešno vojskovali; od tod toliko svetnikov in blaženih iz prejšnjih stoletji. Jezus se ni postil brez vzroka 40 dni, predno je dovolil, da se mu je približal skušnjavec; s tem je dovolj spričal, da nam je le sč zatajevanjem mogoče priti do neomahljive volje, ki kljubuje vsem viharjem skušnjav. Kedor je preveč navezan na posvetno: na jed, pijačo, dolgo spanje, udobno življenje, kedor daje vso prostost svojim čutom, in hoče vse videti in vedeti, vse slišati, povsod zraven biti, ta bo k večjemu le po imenu poznal krščansko popolnost. Sv. Bernard ga primerja človeku, ki je obložen s težkim bremenom in zato ne more vbežati razbojnikom. Našteli smo poglavitne pomočke proti skušnjavam. Sv. Cerkev te potočke visoko ceni in zelo priporoča; cenite jih tudi vi, upoštevajte jih v svojem življenju in se jih s pridom poslužujte! Če so že drugi kristjani vezani na nje, koliko bolj vi tretjeredniki, ki ste cvet sv. Cerkve. Po skušnjavi. Učeniki duhovnega življenja odsvetujejo takoj po skušnjavi pretresovati, ali smo v skušnjavo privolili ali ne. S tem se le domišljija razburja, ki lehko dovede do novih skušnjav. Pravijo namreč, če je bilo privoljenje popolno, ne more ostati skrito in dvojljivo. Če nam po skušnjavi vest ne more očitati greha, vsaj smrtnega ne, se tolažimo sč sv. Frančiškom Sal., ki je zdihoval: „0 Bog! V veliki bridkosti je duša, ki ljubi Boga, pa še tega ne ve, ali je Bog v nji ali ne, ali je njena ljubezen do Boga, za katero se vojskuje, v nji popolnoma ugasnila ali ne. Pa ravno to je najlepši cvet popolnosti nebeške ljubezni, ki priganja kristjana trpeti in se vojskovati, če ravno ne ve, ali ima ljubezen, za katero *n s katero se vojskuje" (Filot. IV. str. 349). Zmaga na naši strani. Če smo prišli kot zmagovalci iz hudega boja, zahvalimo Boga. Govorimo s psaljmistom: „Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj slavo" (Ps. 113, 1). Opustimo vse prazne skrbi, češ ali sem se zadostno vojskoval ali ne, ker vemo, da nimamo greha, če smo se vstavljali do konca. Sodimo pa ponižni in oprezni. Hudobni duh nikoli ne miruje; česer ni prvikrat dosegel, to se mu utegne posrečiti drugikrat ali tretjikrat. Brez opreznosti in stanovitnosti moremo zgubiti vse pridobljene vence in zasluge. Zato °pominja sv. Pavel k vztrajnosti: „Niste se namreč do krvi ustavljali, bojujoči se zoper greh" (Hebr. 12, 4). Zmaga na strani naših sovražnikov. Če nam pa po skušnjavi vest naravnost pravi, da smo smrtno grešili, ne obupajmo in ne ostanimo v grehu. Mislimo takoj na tolažljivo spravo z Sogom in bojmo se ostati in zaspati v svojem grehu. Brez obotavljanja Povzdigni svoj pogled proti nebu in govori: „Gospod, ti vse veš, ti tudi veš, da te ljubim." Nato pojdi v samoto in v samoti obžaluj svoj padec s Popolnim kesanjem. Pomisli, kedaj ti je mogoče spoved opraviti, čez nedeljo le ne odlašaj. Pri spovedi bodi odkritosrčen in pristopi k mizi Gospodovi z večjo vnemo kaker po navadi. Če po padcu takoj hitro vstaneš, še nisi zapustil pota krščanske popolnosti, marveč ti je samo spodletelo, bodi pa drugič v skušnjavi še bolj Previden, kaker si bil preje. Spoznali smo, da je človeško življenje vroč boj, ki ga povzročajo hude skušnjave. Če radi skušnjav veliko trpimo, se zavedajmo, da so po istem trnjevem potu hodili tudi svetniki. Vsaka skušnjava, ki jo premagamo, nas pelje na potu popolnosti višje proti nebu. — Kedo bi tedaj obupoval v skušnjavah, ki nam pri vsi nevarnosti le gladijo pot k ljubemu Bogu? Obupavati ne smemo v nobenem slučaju, da ne zgubimo srčnosti; pa tudi brezskrbni ne smemo biti, da nas ne prevzame napuh, ki je vselej blizu padca. Tako smo z božjo pomočjo končali drugi del asketične šole, kjer smo obravnavali ovire krščanske popolnosti. V tretjem delu, ki obeta biti naj-obširniši, pa pridejo na vrsto pomočki ali sredstva krščanske popolnosti. TRETJI DEL. O sredstvih popolnosti. 1) Hrepenenje po popolnosti. V prvem delu smo govorili o popolnosti sploh; v drugem delu smo navedli 11 najpoglavitniših ovir popolnosti; v tretjem delu bomo razpravljali o sredstvih ali pripomočkih popolnosti. Hrepenenja po popolnosti ni najti samo pri svetnikih in duhovnih osebah, ampak je opazujemo tudi pri posvetnih ljudeh. Ali ne vidimo, kako se Adamovi otroci pehajo za dobrinami tega sveta? Drug druzega izpodrivajo in se ne strašijo nobenega truda, kedar gre za kak napredek v časnih zadevah. Kako redki so kristjani, ki bi toliko storili za svoj dušni blager, koliker delajo otroci sveta za svojo zemeljsko korist. Resnične so besede Jezusove: »Otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu, kaker otroci luči" (Luk. 16,8). In vender, kaj je več, ali napredek v časnih ali večnih dobrotah? Kaj je več vredno, čas ali večnost, nebo ali zemlja? Svet nas tedaj sam uči hrepeneti po popolnosti ali prav za prav po izpopolnjevanju. Ali svet sploh kaj opusti, kar bi mu moglo služiti v njegovo izpopolnjenje? Zavrže li en sam pripomoček, če ve, da bo ž njim lažje dosegel svoj namen? Storimo isto tudi mi v dušnem oziru, in bodimo gotovi,, da nismo storili premalo za svojo duhovno rast. Sv. Frančišek Sal. piše: »Srednja čednost se da v kratkem času pridobiti, popolnost pa, po kateri hrepenimo, potrebuje navadno leta in leta." — Ih zopet piše: »Ne pozabimo načela svetnikov, ki pravijo, da je treba vsaki dan misliti, da še le začenjamo postajati popolni. Ako na to mislimo, se ne bomo čudili, da še vedno na sebi opazimo pomanjkljivosti in mnogo tega, kar treba zboljšati. S tem nikedar ne pridemo do konca, vedno je treba z nova začenjati, vedno z dobro voljo začenjati. Kar smo do zdaj storili, je dobro, kar pa zdaj začeti hočemo, bo še boljše. In ko to končamo, bomo zopet drugo začeli, ki bo še boljše." (Sv. Franč. Sal.: Nauki o popolnosti). Če se ozremo po svetu, vidimo, da vse teži po spopolnenju. »Ničesar ni, kar ne bi stremilo za višjo popolnostjo. Poglej v naravo! Opazuj, kar se godi okoli tebe: na vrtu, njivi, travniku, v gozdu itd. V naravi se pa vse razvija polagoma, zakaj narava ne pozna skokov. Dete se ne razvije naen- krat v krepkega moža; najprej postane dečak, iz dečaka mladenič in še le za tem čvrst in odločen mož. Isto pravilo velja v nadnaravnem redu, torej tudi o popolnosti. Vsi pisatelji notranjega življenja se vjemajo v tem, da je pot do popolnosti težavna in počasna. Spomina vredne so besede sv. Terezije, ki pravi: ,Do popolnosti se nikoli ne pride v kratkem času, razen po posebni milosti božji.* Tri stopnje popolnosti. Ker je popolnost le polagoma mogoče doseči, razločujejo razni učeniki duhovnega življenja v popolnosti tri stopnje: Na prvi stopnji popolnosti so začetniki. Ti že imajo v sebi podlago, na katero morejo zidati stavbo popolnosti, ti so že v milosti in začetni ljubezni božji, niso pa še izvojevali boja z raznimi strastmi, tudi v čednosti še niso utrjeni; vsaki čas so še v nevarnosti, da utegnejo zgrešiti pot milosti božje in pasti v smrtni greh. Na drugi stopnji popolnosti so napredujoči. Ti so že deloma podjarmili, deloma ukrotili svoje strasti, boj ni več tako vroč in nevarnost, pasti v smrtni greh, je manjša ali skorej že odstranjena, ali vsaj ne tako velika, ker so se že precej utrdili v čednosti. Vender pa njihovo notranje stanje še ni toliko urejeno, da bi se mogla ljubezen popolnoma razviti in bi se tudi malim grehom brez težave vstavljali. Prišli so pa že do trdnega sklepa, da nočejo storiti nobenega prostovoljnega malega greha in so se odpovedali Uagnenju do njega. Na tretji stopnji popolnosti so pa tisti, ki so že popolniši v duhovnem Življenju. Strasti so na splošno urejene, čednosti so vsled nepretrgane vaje utrjene, tako da se ljubezen lehko in z veseljem vedno višje vspenja. Duša je zedinjena z Bogom; njeno glavno delovanje je v ljubezni. Volja božja in služba božja je taki duši nad vse. Te tri stopnje popolnosti imenujemo tudi: pot očiščevanja, pot razsvetljevanja, pot združenja z Bogom. Hrepenenje po popolnosti je temelj, na katerega se mora postaviti ysakedo, ki hoče biti popoln. Sv. Avguštin piše: »Življenje dobrega kristjana je neprestano hrepenenje po popolnosti* (Tract. in Ep. Joan.). Kedor takega hrepenenja ne goji v sebi, more sicer biti kristjan, ne more pa biti popoln. Kar so uteži pri uri, to mora biti kristjanu hrepenenje po popolnosti. Če snameš uri uteže, obstoji; z duhovnim napredkom bomo tudi kmalu pri kraju, ^ nimamo več hrepenenja po popolnosti. V sv. pismu nas Modri zelo spodbuja k velikemu hrepenenju po svetosti; sicer govori o modrosti, a vse se Prav lepo strinja s popolnostjo; pravi namreč: »Bodite tedaj željni mojih besed, ljubite jih, in bote prav živeli. Modrost (popolnost) je svetla in Uevenljiva, kateri jo ljubijo, jo radi vidijo, in kateri jo iščejo, jo najdejo* (Modr. 6, 12, 13). V knjigi pregovorov pa pravi Sv. Duh: »Pot pravičnih je kaker svetla luč, izhaja in raste do polnega dne.* (Preg. 4, 18). Tisti kristjani, ki ne gojijo v sebi hrepenenja po popolnosti, ne bodo Samo obtičali na potu čednosti, ampak bodo celo nazadovali in se slednjič lehko pogubijo. Sv. Bernard takega lenega kristjana takole nagovarja: „Ti torej nočeš rasti v duhovnem življenju? Hočeš torej popuščati? Sicer praviš, da nočeš. Kaj tedaj hočeš storiti? Ti mu odgovarjaš: Ostati hočem to, kar sem, nočem biti ne boljši, ne slabši. Hočeš torej to, kar je nemogoče," pristavlja svetnik (Ep. 254). Ali nam ne potrjuje te resnice lastna skušnja? Kedarkoli se je ohladilo koprnenje po popolnosti, se je ohladila tudi čednost, in čim večja je bila naša zaspanost, tembolj smo se oddaljevali od prave popolnosti. Hrepenenje po popolnosti mora biti goreče. Krščanska popolnost se da le s težavo doseči, zakaj pot do popolnosti je vselej raskava in strma. Na tem potu morejo vstrajati le goreče duše, mlačne kmalu omahnejo. Sv. Terezija zatrjuje: „Bog navadno le tistim mnogo in veliko milosti daje, ki zelo hrepenijo po njegovi ljubezni/ Sv. Andrej Avel.se je z obljubo zavezal, da bo vedno rastel v popolnosti. Sv. Alojzij je dosegel v kratki dobi svojega življenja toliko stopnjo popolnosti, da se je sv. Magdaleni Paciški zdelo v zamaknenju, da ni svetnika v nebesih z večjo slavo kot sv. Alojzij! svetnica je pa tudi spoznala, da je pripeljalo sv. Alojzija do tolikega rajskega veselja njegovo hrepenenje po božji ljubezni. Prav je, da občudujemo svetnike v njih gorečnosti do popolnosti, pa bolj moramo občudovati one sv. može in žene iz stare dobe, ki še niso imeli v Jezusu vzor svetosti, kaker svetniki nove zaveze, in vender so gojili neprestano želje po svetosti. Preroku Danijelu se je prikazal nadangelj Gabrijel zato, ker je bil „mož gorečih želja" (Dan. 9. 22). Starčka Simeon in Ana sta imela veliko let goreče želje videti Zveličarja sveta. Oba sta bila isto uro od Sv. Duha peljana v tempelj, kjer se je dopolnilo njihovo hrepenenje. Ali je tudi naše hrepenenje po popolnosti podobno hrepenenju svetnikov? Se li zavedamo, da je čas, ki ga obračamo v dušni prid, najboljše obrnjen? — Kako težko nam mora biti, kedar beremo ali slišimo, kako so svetniki težili po svetosti, mi pa tako radi ostajamo v vednih raztresenostih srca in duha, brez vsake prave gorečnosti za popolnost! Hrepenenje po popolnosti mora biti resnobno. Pri hrepenenju po popolnosti se mora tudi volja odločiti vse storiti ih ne odnehati, dokler je ne dosežemo. V tem ne smemo biti prav nič omahljiv* ali popustljivi. Koliko je oseb, ki imajo dobro voljo posnemati svetnike in v ti ali ofl* čednosti napredovati, te ali one slabosti se znebiti, a ko je treba v dejanj** pokazati, tedaj obnemorejo, manjka jim resnobne volje. Jezus pa zatrjuje* „Ne vsak, ki mi pravi Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, ampak kedor stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." Te besede Gospodove zadevajo prav take plašljivce, ki imajo sicer voljo posvetiti se, pa so premalo odločni. Sv. Duh že v stari zavezi graja take neodločne v duhovnem napredku: »Lenuh hoče in noče.“ (Preg. 13, 4). Po nauku sv. Bernarda, je malo pogubljenih v peklu, ki ne bi bili imeli včasih nekaj dobre volje poboljšati svoje življenje in v čednostih rasti; toda njih volja ni bila resna, ne stanovitna, ne odločna in odtod njih strašna nesreča. Naš Gospod blagruje tiste, ki so lačni in žejni pravice (Mat. 5, 6). To so tisti, ki imajo po popolnosti tako goreče in odločno hrepenenje, kaker lačni in žejni po jedi in pijači. Tako hrepenenje se marsikomu zdi pretežavno in neizpeljivo, toda z božjo pomočjo zmoremo vse, kaker pravi sv. tridentinski zbor: »Bog ne zapoveduje kaj nemogočega, ampak ko zapoveduje, nas opominja, da storimo, kar moremo z navadno milostjo, ako je pa večja milost potrebna, nas opominja, naj prosimo za to, česer ne moremo sami storiti" (Sess. 6. cap. 11). Sv. Terezija trdi, da ni nikoli videla plašljivih duš, ki bi v mnogih letih tako napredovale, kaker pogumne duše v malo dneh. Njeno geslo je bilo: »Božje Veličanstvo ljubi velikodušne ljudi, samo če ne zaupajo vase." Mladenič se priporoči duhovniku v molitev. Vročekrven mladenič obišče jako vnetega duhovnika in se mu priporoči v molitev iz tega namena, da bi mogel krščansko živeti. Duhovnik obljubi to in tudi moli zanj vsaki dan. Po par tjednih se mladenič zopet snide z duhovnikom in reče: »Kako to, da se v neki reči ne morem poboljšati, četudi sem se priporočil vaši molitvi. Duhovnik mu da nekaj opominov in naukov, katerih naj se zvesto drži, on sam pa da hoče zanj še več moliti. Za mesec dni mladenič sreča duhovnika na potu in že oddaleč vpije: »Duhovni oče, ali še kaj molite za me? Jaz se nisem še prav nič poboljšal." Dušni pastir pelje na to mladeniča k morju; na obrežju je ležalo več vreč žita in zraven je bil privezan velik čoln. — Duhovnik prime za vrečo na eni strani in reče mladeniču: »Pomagaj mi vrečo spraviti v čolni" Mladenič vzdigne vrečo na svoji strani, toda v istem času pa duhovnik spusti vrečo iz rok, da pade se vso težo na pesek. Tako poskusita še drugič in tretjič. Ko mladenič opazi, da duhovnik to namenoma dela, nevoljen reče: »Prosim vas, častiti gospod, da tudi vi pomagate; jaz sem sicer močan, toda sam nič ne opravim." Duhovnik se nasmeji, rekoč: »Le pusti vrečo tam, kjer je in poslušaj moj nauk! Ti si me prosil pomoči, jaz sem tudi za te molil; toda ti nisi storil, kar si bil dolžan storiti. Preveč si popustljiv, tvoja volja ni v resnici trdna in resna. Same želje po čednosti, še nikogar ne storijo krepostnega. Če hočeva vrečo spraviti v čoln, morava oba delati, če se hočeš poboljšati, ni dosti, da jaz za te molim, ampak moraš tudi ti svoje storiti." Mladenič se je oprijel duhovnikovega nauka in se je poboljšal. (Tabors H. S. 319). Kristjan! Tudi tebe je Bog ko tretjerednika poklical k večji popolnosti, kaker druge kristjane živeče mej svetom. Ti moreš postati popoln — celo svetnik — ako resno hočeš. Nikar se strašiti. Bog ne zahteva od tebe, da bi se to moralo zgoditi v teku enega meseca ali leta; hoče pa, da resnobno stremiš za popolnostjo. Kaj resna volja premore, imaš dovolj zgledov na svetnikih; predoči si n. pr. sv. Frančiška samega ali pa veliko spokornico tretjega reda — sv. Marjeto Kortonsko. — Dobro veš, da je ta svetnica devet let živela v velikih grehih, ali tudi v tem žalostnem stanju ni nehala gojiti želje po popolnosti. Po svojem spreobrnenju je pa Marjeta kaker na perutih letela nasproti svetosti, tako veliko je bilo njeno hrepenenje po Bogu. Gospod sam ji je dal spoznati, da vsled svoje zvestobe in gorečnosti ni le odločena za nebesa, ampak da je zanjo pripravljen prostor mej serafini. Hrepenimo po najvišji popolnosti, če hočemo spoh kaj doseči! Ne domišljuj si nikoli, da si že popoln, ampak bodi uverjen, da ti še veliko manjka. Celo sv. apostol Pavel se je držal tega pravila; piše namreč: »Bratje! ne mislim, da sem že dosegel (svetost); na ono, kar je za menoj, sem pozabil in se stegujem po tem, kar je pred menoj.* (Filip. 3, 13). Apostolovih stopinj se držimo tudi mi; pozabimo, če smo storili kaj dobrega; mislimo si, da še nismo nič storili; že sam spomin na dobro nas bi utegnil prevzeti in ovirati v popolnosti. Veliko bolj si pa stavimo pred oči ono dolgo pot, ki nas še čaka, preden kakšno popolnost res dosežemo. Zgledujmo se nad popotnikom, ki iz tujine hiti v svojo domovino, katere že pol stoletja ni videl. Tak popotnik se ne ustavlja dosti na potu, ker ga srce žene k domu; čim bližje domačije je, tem bolj pospeši svoje korake. Sv. Pavlina prosijo za njegovo sliko. Sv. Pavlina, ki je bil škof v Noli, prosi dober prijatelj za njegovo sliko. Škof je prijatelju odgovoril: »Kakšno sliko naj ti pošljem, ali sliko starega ali sliko novega človeka. Stari človek je pregrd in ne zasluži, da se ga upodobi; novi človek se pa še ni razvil do popolnosti.* (Spirago B. S. 408). Te besede jasno kažejo, da se svetniki niso zadovoljili s pridobljeno popolnostjo, njihovo hrepenenje je šlo za najvišjo popolnostjo, ki je na zemlji mogoča. — Svetniki so dobro vedeli, da je popolnost neizčrpna, in kaker ljubezen do Boga nima mej, tako tudi popolnost ne. Služabnikom božjim je neprenehoma plaval pred očmi Jezusov opomin: »Kedor je pravičen, bodi še pravičniši, kedor je svet, bodi še svetejši.* (Razod. 22, 11). Tretjeredniki! Spomin na hrepenenje svetnikov po popolnosti nas sicer sramoti, a za dušo je nad vse koristen, ker nas bodri k stanovitnemu prizadevanju za popolnost. Če imate to svetniško hrepenenje pred očmi, se ne bote zadovoljili z navadno pravičnostjo sveta, tudi se ne bote primerjali z grešniki, češ, koliko sem boljši od tega ali onega, ampak primerjali se bote sč svetniki in prevdarjali velikanski prepad, ki vas še loči od svetnikov. Čislani tretjeredniki! Razprava „o hrepenenju po popolnosti” nas je lehko prepričala, da je to sredstvo res podlaga vseh druzih sredstev kršč. Popolnosti. Vsa druga sredstva ne bodo dosti pomagala, če se ne bomo v *o prvo sredstvo poglobili in utrdili v njem. Zato le večkrat premišljujmo, kako je po besedah največjega modrijana vse na svetu konečno le sama ničemrnost. Kaj nam pomaga ob smrtni uri, če smo bili bogati, učeni, imenitni; kaj nam takrat koristi, če smo sč svojim slavnim imenom napolnili ves vset. ^se to nima vrednosti za večnost in doslednjo ne zasluži da bi se kot otroci tako popolnega serafinskega očeta preveč pehali za takimi dobrinami sveta. Popolno življenje pa je, po katerem se splača hrepeneti ne le danes jutri, ampak vse dni vašega življenja. To hrepenenje pa bodi goreče, resnobno in stanovitno in naj meri proti najvišji popolnosti, potem je upanje, ^a bote saj nekaj svetosti dosegli. »Neutrudno stremenje za popolnostjo in °dkritosrčno hrepenenje po nji, privede do popolnosti," pravi sv. Bernard. P. Marijofil Holeček, vrhovnI predstojnik frančiškanske slov. okrajine sv. Križa. Mnogi naših prijateljev in dobrotnikov so pričakovali, da bomo že v prejšnjem zvezku naznanili smrt in popis ali življenje patra Ma-rijofila. Mi smo odložili vse to na sedanji zvezek, ker smo za prejšnjega že vse vredili do časa smrti blagega pokojnika, posebno pa, ker nas je smrt predragega nam sobrata in tovariša p. Marijofila tako pretresla, da bi bili morebiti v tistem času preveč prostora dali osebnim čutilom; ker je minulo komaj osem mesecev od smrti prejšnjega provincijala p. Avguština, ki ga še nismo pozabili in ga pozabiti ne moremo ter se ločil od nas nepričakovano hitro Pen najljubšihj sobratov p. Marijofil, naslednik predragega p. Avguština in Stranje še sami nismo bili urejeni, kaker tudi sedaj še nismo vsled hudih Jarcev, zato smo mislili, da je bolje počakati do sedanjega zvezka. P. Marijofil Holeček je bil rojen 8. sušca 1872. leta v Sp. Šiški ko sin prevodnika južne železnice. Oče in mati še živita in sta lani obhajala zlato poroko. Jožef Holeček, naš p. Marijofil, je dovršil gimnazijo z maturo' Ljubljani. Takrat se je odločil za uradniško službo pri južni železnici. V teU1 času je zadostil tudi vojaški dolžnosti ko enoletni prostovoljec. Ko uraduj se je oženil 1897. 1. z Marijo Dolžan, ki mu je umrla v dobrih pet in P° letih 28. febr. 1903. brez otrok. Čez dobrih pet tjednov po smrti žene je Jo^e Holeček, pristav južne železnice, oblekel frančiškanski habit v Brežicah, *£j je dobil redovno ime fr. Marijofil. Po dovršenem novicijatu se je pripravlj3 za skušnjo čez prvi letnik bogoslovja, ki ga je napravil v Ljubljani, drug£ tri letnike pa v Mariboru, kjer je bil 25. julija 1906 v mašnika posvečen^ je po dovršenem bogoslovju nastopil 1908 službo kapelana in kateheta rav^ tam v domači župniji. L. 1912. je bil prestavljen v Ljubljano za kapelj na domači župniji, kar je ostal do 1. 1916, ko je odšel na Brezje ko pred stojnik samostana in Marijinega svetišča. Čez tri leta na to je bil izvoljel1 za definitorja provincije. Ker so mu isto 1. 1919. izročili tudi službo učite')* novincev, se je preselil v novicijat v nazarski samostan na Štajerskem, je opravljal to službo do lanskega leta, ko je bil izvoljen za provincij^ Ko vrhovni predstojnik provincije se je preselil v ljubljanski samostan. p črtal si je lepe načrte za vodstvo podložnih mu sobratov. Da bi jih laf^£ izpeljal, je takoj začel obiskovati posamezne samostanske družine. Na P° v Maribor je vsled nedostojnega govorjenja in zbadanja nekaterih stopil11 prostor pri vhodu v železniški voz, ker se ni hotel prerekati z olikand &0, derne dobe, ki zajemajo vso učenost iz posurovelih časnikov in je tam °s ,j mej vožnjo štirih postaj. Na mrzlem zraku se je prehladil. Domov priŠaV se je čutil utrujenega, vender je še ostal po koncu, četudi s težavo opravljal svoje posle. Bolezen je hujšala, vnela se je reberna mrena in m or*1 je v posteljo; nasledek te bolezni, iz katere se je izkopal, je bila ta sušica, ki ga je v treh mesecih spravila v grob. Večkrat se je preje, ko ^ bil še zdrav, izrazil, da bi rad umrl, v bolezni je pa pokazal, da bi še !l živel, da bi izpeljal svoje načrte. Zato je šel na dan smrti po nasvetu z drav'. nika v ljubljansko deželno bolnišnico, da bi ga preiskali z rentgenovl žarki. Ob 8. uri zjutraj se je odpeljal v spremstvu dveh bratov iz samost«11 ^ prosil je p. gvardijana za blagoslov, na kar ga je ta pokrižal z blagoslovi^ ( vodo, potem so ga bratje odnesli v kočijo; mislili smo, da se bo čez P dni zopet vrnil; celi dan je bil vesel, sč zdravnikom se je šalil in pdjaZ. razgovarjal, kaker je bil vajen, ko je bil še zdrav, nihče ni mislil, & mu štete ure. Pozno popoldne pride sporočilo, da gre bolezen na slaD ^ p. Dominik gre k njemu, da bi mu podelil sv. poslednje olje, pa ga & « že mrtvega. Pogojno mu podeli sv. poslednje olje. Blaga, pobožna d p. Marijofila je odšla v večnost 12. febr. okoli 6. ure zvečer. — Ali neP pravljen? Ne. Vsaki dan mej boleznijo je prejel sv. obhajilo. Smrtne nevat' titiO' nosti ni čutil ne on, niti smo jo slutili mi. Brez boja je odšel mirno in - ^ tako da pri prvem naznanilu smrti niti verjeti nismo mogli, da je 1 umrl. In vender je umrl in ga ni več mej nami. ,.jjt Pogreba so se vdeležile velikanske množice ljudi raznih stanov vl J.( in nižjih. Pokojni je bil priljubljen pri vseh, ki so ga poznali. Prešinja1 pa vse ena misel, da je namreč njegova duša že pri Bogu, saj je bil pobožen in svet mož celo svoje življenje. Vračaje se s pogreba je pisavec teh vrstic srečal na Sv. Petra cesti postarnega moža, ki je vprašal, na kaki bolezni je umrl pokojni g. Holeček. Ko sem mu pojasnil vse kar je želel, je pristavil: „Škoda ga je. Pod seboj nisem imel uradnika bolj vestnega, pri vseh tako priljubljenega, kaker je bil pokojni. Bil je zares blaga duša, izvrsten uradnik, pobožen mož.“ Pokojni p. Marijofil je bil zares mož molitve in premišljevanja. Prav pogosto se je dolgo mudil pred Najsvetejšim' posebno v zgodnjih jutranjih urah. Ko mož in uradnik južne železnice je stopil sč svojo ženo 19. nov. 1900 v tretji red, leto dni na to sta napravila 2. dec. 1901. tretjeredne obljube in vsaki dan, če mu je le služba dopuščala, si ga mogel videti v jutranji uri stopati proti frančiškanski cerkvi k sv. maši in pogosto k sv. obhajilu. Bil je značajen mož, ki ni gledal na mnenje druzih, ampak je vedno vranaval svoje delo in življenje po načelih sv. vere. Ko ga je Bog po smrti žene klical v redovni stan, se kljub prigovarjanja domačih ni dal motiti. Čez dober mesec po smrti žene je zapustil ko pristav južne železnice svojo pisarno in uradniško mesto, kjer bi se bil še visoko dvignil, ter si ga v začetku aprila že videl v novicijatu frančiškanskega samostana v Brežicah v meniški halji in sandalah s tonzuro na glavi. Tu se je v zatajevanju in pobožnosti še izpopolnil. Ker je gimnazijo že dovršil, je takoj iz novicijata prišel v bogoslovje. P. Marijofil pa ni bil le pobožen, ampak tudi zelo delaven, saj je vedel, da pobožnost brez dela nič ne velja; brezdelna pobožnost je lenoba, ne pobožnost. Zato p. Marijofil ni bil mej tistimi, ki se drže pri jedi naprej, pri pijači nazaj, pri delu pa stoje ob strani in premišljujejo, koliko trpe in kedaj bodo drugi delo dovršili. Sv. Frančišek je takemu rekel „brat muha.“ — P. Marijofil je rad in mnogo delal, bodisi ko uradnik na postaji, bodisi ko frančiškan v samostanu in zunaj njega. Delal je v spovednici, na pridižnici, v pisarni, v celici, na misijonih; kar mu je časa ostajalo, ga je porabil za pisanje, učenje in molitev. Brez dela ga nisi našel nikoli. Pisal je rad in dobro za naše Cvetje, za razne časnike in pobožne liste; izdal je tudi lepa premišljevanja o presv. S. J. V občevanju je bil zelo prijazen in postrežljiv, zelo obziren do vsakega in poln spoštovanja do višjih in nižjih. Žalitve je sicer čutil, saj je bil zelo rahločutnega in mehkega srca, a tožil ni nikedar čez nikoger, pač pa je žalitev rad zasukal in oblekel v nedolžno šalo, ali jo pa molče in tiho prezerl. To je zmogel, ker je bil zares ponižen in v potrpežljivosti globoko utrjen. V vsakidanjem življenju je bil navaden človek, kaker smo vsi drugi; prav nič izrednega ni imel na sebi. Kedor je pa p. Marijofilu segel malo globo-keje v dušo, je mogel opaziti, da je le z neprestanim bojevanjem, z molitvijo in premišljevanjem dosegel visoko stopnjo popolnosti. Ob njegovi smrti so rekli, ko je ležal na mrtvaškem odru, da je umrl svetnik. Mi to sodbo prepuščamo Bogu, vemo pa, da je sveto živel ko dijak, ko je živel bolj za se, ko uradnik, ki je pogosto na kolodvoru, keder je odpravil vlake, izvlekel iz žepa rožni venec in ga molil, ker drugače ni našel prostega časa; ko frančiškan, ki je pospeševal vse dobro, posebno pa tretji red. In ravno v tem se prav pogosto najde znak, ali je kedo pravi ali nepravi sin sv. o. Frančiška. Očetova povelja in naredbe spoštuje vsak dober sin in hči. Ko ga je pisavec teh vrstic pred leti prosil, naj bi prevzel duhovne vaje za moške tretjega reda, mej katerimi je tudi nekaj železničarjev, je rekel: „Oh, iz srca rad, za tretji red sem vam vedno na razpolago." Komaj je bil nastopil službo provincijala, je že sestavil pismo na tretjerednike, katero smo priobčili v lanskem letniku Cvetja. Preberite še enkrat to pismo, pa bote spoznali, kako je bil p. Marijofilu tretji red pri srcu in koliko pobožnost razodeva. P. Marijofil je bil vreden sin sv. o. Frančiška. Da! Vreden sin sv. o. Frančiška! Ponižen, pobožen, delaven, potrpežljiv, vnet za tretji red! Pa to še niso vsi znaki Frančiškovih otrok. Ljubezen do Boga in dosledno: ljubezen do bližnjega — do sobratov je poglavitni znak frančiškanov. P. Marijofil se ni le varoval vsake sovražnosti, ampak se je vestno ogibal tudi vsakega opravljanja. Resnico je povedal, če je velevala dolžnost, za vsakega je pa imel opravičevavne vzroke in razloge; druzih ni sodil, pristavil je pa rad, če je moral izreči pravično sodbo: smo pač ljudje, Bog varuj nas, da ne bi padli v take ali še hujše napake. Naš pokojni se pa ni samo varoval napak proti ljubezni do bližnjega ali proti sobratom {negativna stran), on je ljubezen naravnost pospeševal. Za vsakega je imel poprej ko sobrat, prijazno in tolaživno besedo, sedaj ko vrhovni predstojnik pa očetovsko ljubezen in ponižen opomin — sad njegovega zatajevanja —. Naj navedemo zgled iz njegovega redovnega življenja, preden je bil provincijal. Za časa vojske smo bili v zadnjih dveh letih vojske precej potrti. Največkrat lačni, vedno v pomanjkanju, kaker drugi ljudje razen verižnikov, smo se večkrat držali — ne vem, kako bi se prav izrazil — kislo, reservirano, otožno, prisiljeno veselo itd. Naše omizje, s p. Marijofilom na čelu ali na repu, kjer si že začel, ali zgoraj ali spodaj, je ustanovilo »generalni štab". Na čelu temu štabu je bil eden sobratov, ki ni imel pojma o organizirani vojski, nosil je pa ime »Feldmaršal". Drugi so dobili druge nižje, pa vender visoke šarže, kaker se spodobijo za »generalštab". Pokojni p. Marijofil je dobil naslov »provijantni oficir", ki je imel oskrbovati prehrano za celo vojsko. Sicer je on vodil celi »štab", ker je bil v svojem času, kaker smo že omenili, enoletni prostovoljec in rezrveni častnik, pa je seveda v svoji redovni ponižnosti potrebno predlagal in vse določbe prepustil prazni glavi, v vojaških zadevah napolnjeni z ajdovo slamo, slavnemu g. ekselenci feldmar-šalu. Smeha, zabave in razvedrila je imelo naše omizje dovolj za tiste resne čase. Pa tudi za hrano je našega štaba »provijantni oficir" p. Marijofil pridno skrbel. Karkoli je dobil v dar, ali jedila, ali kruh, ali žemljice, ali kaj dru-zega, vse je povžil celi »generalštab" našega omizja, pa naj se je to moralo deliti v najmanjše kose, grižljeje ali drobtine. — Zakaj sem to zapisal? Za šalo in smeh? Ne. Časi so bili v vojski in so sedaj po vojski za nas Slovence preresni, da bi se šalili. In spis je tudi preresen in za nas preotožen, da'Jbi se mogli šaliti. Ker pa osvetljujejo take malenkosti značaj predragega pokojnega, kažejo njegovo ljubezen in malenkostne žrtve, zato smo to omenili. Kedor je velik v malenkostih, je velik v velikem. In p. Marijofil je bil velik v malem, velik v velikem. Kaker spoznajo otroci še le na dan pogreba očeta ali matere, kaj so ž njima izgubili, tako čutimo mi vedno bolj, da smo izgubili ž njim velikega, plemenitega moža, najboljšega srca, zvestega tovariša, ljubeznivega sobrata, skrbnega očeta — pridobili smo pa svetega priprošnjika v nebesih.. To je naše tolažilo ob britki izgubi. Blagi p. Marijofil! Počivaj v svetem božjem miru! P. B. A. Glas iz kitajskih misijonov. prejšnjih, lepših časih je »Cvetje" pogosto prinašalo glasove iz misijonov. Kajpada, najrajši je kaj povedalo iz delovanja naših domačih misijonarjev, ki vabijo duše Kitajcev k Bogu in v nebesa. Zadnja leta so pretrgala marsikatero nit, razpadla je tudi vez, ki je družila »Cvetje" sč slovenskimi misijonarji na Kitajskem. Pisma so navadno zgrešila določeni cilj, ali so se vračala nazaj v roke pošiljateljeve ali se pa izgubila. Zdi se nam, da se v tem razmere polagoma boljšajo. Tu in tam se oglasi kje v naši bližini pismo izpod drage misijonarjeve roke. Iz enega takega pisma naj navedemo našim bravcem nekaj zajemljivih potez. Pisal je to pismo znani Ljubljančan p. Engelhard s Kitajskega svojemu bratu p. Antonu v Maribor. Oddano je bilo sredi decembra preteklega leta. Po kratkih uvodnih besedah omenja naš misijonar, da je postal iz navadnega misijonskega pridigarja in krščevavca — misijonski profesor — Pravzaprav celo ravnatelj visoke bogoslovne šole, torej gospod, ki se mu z latinsko besedo reče »rektor". Ker se pa ta reč nekam imenitno sliši, skromni ■nož brž pristavlja, da se je do tega mesta povzpel iz gole »ljube pokorščine". — Precej nato začne razlagati v pismu, kako se je bilo zgodilo, da je zavel skozi široko kitajsko javnost nenavadno topel šolski veter. To poročilo je za nas prav zajemljivo. Kitajska država se je pred nedavnim časom pretvorila iz okostenelega cesarstva v slobodoljubno republiko s precej širokim srcem. V tako pre-hstrojeno držayo je seveda našla odprta vrata marsikatera novotarija. »Kitajski 2id“ se je zelo znižal, deloma do tal podrl. Želja po napredku je prešinila visoke in nizke plasti naroda. Država sama je začela strastno širiti misel, naj bi se povsod odprle šole, nižje in višje. Ni pa zmožna sama vsega stožiti, ker njenim blagajnam primanjkuje cvenka. Saj bi bilo treba ogromnih zneskov, če bi hotela vsemu ljudstvu odpreti dosti brezplačnih državnih šol. Zato je le po mestih nekoliko takih zavodov, ki so več ko prenapolnjeni. Želja po izobrazbi je splošna. Nič ne zmanjšuje števila učencev zahteva, da morajo učenci učiteljem njihov trud mastno plačevati, ker država le malo plačuje. Čeprav so davki že silno visoki, vender plačuje in vzdržuje narod večino šol sam. Našim misijonom se je s tem odprla nova prostost. Vsakedo ima pravico, da ustanavlja šole, koliker hoče in kakršne hoče. Država je tega vesela, kaj šele, da bi delala sitnosti. Katoliški misijonarji skušajo slobodo koliker mogoče izkoristiti. Povsod ustanavljajo šole, da jim le tega ne za-branjuje pomanjkanje denarnih sredstev in učnih moči. Tudi frančiškanski misijonarji imajo po ondotnih vikarijatih celo vrsto takih šol vseh vrst. V šole zahajajo poleg otrok tudi odrasli. Sprejemajo pa vse od kraja, kristijane in pagane. Mnogo paganov rajši hodi v krščanske šole, čeprav imajo tudi svoje na razpolaganje. Uredba in disciplina v krščanskih šolah jih bolj vleče. Naš misijonar navaja zgled iz mesta Wuchang. Ondi imajo katoliški kolegij (učni zavod), ki ga vsako poluletje obiskuje okoli 300 dijakov. Le tretji del teh je katoliški. Plačujejo sami, vender s primeroma majhinimi zneski, tako da morajo misijonarji za popravo poslopji in druge potrebe navadno dodajati iz svojega. Pa kolegij dobro napreduje. Zaenkrat so v njem še samo nižje šole, pa je upanje, da se bo preuredil v visoko šolo ali univerzo. Tako visoko šolo že imajo očetje jezuitje v mestu. San-hai. Katoliški misijoni so seveda že tudi popreje vstanavljali šole. Vsak misijonar je imel poleg moškega in ženskega katehumenata vsaj nižje šole. Pa so bile težave ž njimi, ker so jih morali navadno vse vzdrževati zgolj z misijonsko miloščino. Sedaj je toliko boljše, da vsled splošne želje po izobrazbi ljudje sami precej prispevajo. Po tej razlagi se vrača naš misijonar zopet k svojemu delokrogu in pripoveduje o svoji službi. Ko ga je bil presv. škof pozval v profesorsko službo, so mu baje vsi lasje pokoncu stopili, tako se je prestrašil. Pa ni nič pomagalo. Moral se je lotiti učenih knjig in iti na učeno delo; začel je podučevati bogoslovce svetih ved v latinskem in kitajskem jeziku. V začetku je imel le 10 učencev — to je bil ves „lemenat“ celega vikarijata. Pozneje so združili tri škofije in so ustanovili skupno centralno semenišče. Naš misijonar je ostal tudi po tej preosnovi profesor in rektor, čeprav je bil upal na drugačno službo. Imeli so pa sedaj 31 bogoslovcev, profesorje pa štiri. Kot rektorju mu seveda ne manjka dela. Pohvali se pa, da ima delo urejeno bolj ko kedaj poprej. Pred dobrim letom je bil tako preobložen z najrazličnišimi posli, da je obnemogel in je moral v posteljo. Tako je prišel do desetdnevnih počitnic — prvič v 12 letih! Pa se ne pritožuje. Vesel je bil svojih „vakanc“, saj so bile po volji božji. Po vsem tem pripovedovanju prešine dobrega p. Engelharda skrb: Kaj pa, če bodo moji preljubi dobrotniki tam v domovini dejali: Mož torej ni Več misijonar, izneveril se je svojemu visokemu poklicu in je šel za profe-Sorja — nič miloščine mu ne damo več —! Da bi tako napačno razumevanje že naprej korenito izpodbil, povdarja, je in ostane misijonar, pa da mu je sedaj poverjena naloga — vzgajati Misijonarje. To je zgolj višja misijonska služba, saj je prva skrb vsakega Misijonskega škofa, da si vzgoji dobrih domačih duhovnikov po Srcu Jezusovem. Zato ob koncu pisma s toplimi besedami bodri brata in blage dobrot-Mke, naj ga ne pozabijo, zlasti naj ne nehajo na njegovo delovanje klicati dagoslova božjega. Silno važnost njegovega semenišča so pripoznali sami Sv- Oče in so poslali rektorju in njegovim tovarišem poseben blagoslov. Dostavek uredništva: Provincijalni komisar frančiškanske misi-°nske družbe hrani za naša misijonarja na Kitajskem več denarja, ki bi ga i'Ma zelo rad oddal, pa ne ve, po katerem potu bi jima gotovo v roke Prišel. Naj nam to stvar pojasnita. — Želimo tudi, da bi nama večkrat kaj ^Poročila. Naši ljudje, posebno tretjeredniki, radi po svojih močeh za misi-i°ne darujejo in če bodo večkrat kaj zvedeli s Kitajskega, tem raje Vaju *Mdo podpirali. Darove sprejemajo voditelji tretjega reda v vsakem frančiškanskem samostanu, pa tudi nekateri po deželi. ANGELIK. Bodi svetloba. 13. ugovor; Katdličani učite: Le katoliška vera je edino ^eličavna; pravite pa tudi: V vsaki veri se more človek zveličati. Obojno ne more biti resnično. rav imate, obojno ne more biti res; obojno je pa tudi lehko resnično in tudi obojno je lehko laž. Na videz se skriva za prvim stavkom: Le katoliška vera je edino zveličavna, velika verska nestrpnost, ki človeka nehote odbija. Pri drugem stavku: V vsaki veri se more človek zveličati, pa se vriva misel: Čemu so pa potem misijonarji? Če pa imajo verniki naše vere več zasluženja, Potem se godi krivica onim, ki niso vzgojeni v naši veri. Na videz se zdijo P Ugovori nerazrešljivi, pa so nerazrešljivi le na videz. Če si jih ogledamo na-*aučneje, tedaj moramo priznati, da je nauk katoliške Cerkve tako pameten, ga mora priznati vsakedo, ki ga pozna. Le katoliška vera je edino zveličavna. Če razumemo te besede tako, kaker jih tolmačijo naši nasprotniki, da bo namreč vsakedo, ki ni ka-'otičan, vedno pogubljen, tedaj se mora zgražati nad njimi vsak pošten človek. Če pa te besede prav razumemo, so tako priproste in na prvi pogle razumljive, kaker n. pr. resnice: Kjer ni luči, je tema, ali kedor ni v resnic1' je v zmoti. Besede: „Le katoliška vera je edino zveličavna" pomenijo: Vsa človek je dolžan, in sicer dolžan pod kaznijo večnega pogubljenja, priznava, katoliško vero in po nji živeti, če to more storiti; ali recimo z drug^ besedami: Greh ima in zato pogubi na veke svojo dušo, če p ros to vol j0 zavrže resnico, ki jo je spoznal. Če je kedo brez lastne krivde v zrnO' to se pravi, če mu je iz tega ali onega vzroka v resnici nemogoče ^ toliško vero spoznati in priznavati, tedaj ga šteje katoliška Cerkev med svo) otroke. In če tak človek živi po postavi, ki jo smatra za pravo postavo boŽJ' tedaj ima ravno tako pravico do nebes, kaker vsak drugi katoličan. M jih je namreč mej drugoverci, celo med njihovimi duhovniki, ki žive brez lasi« krivde v zmoti. Tako je n. pr. bostenski škof Ševrf (Cheyerus) spreobrnil d taka duhovnika, ki sta bila zelo učena in tudi pobožna. Po svojem povra ^ v katoliško cerkev sta pa sama priznala svojemu nadpastirju, da do Č* . dokler nista njega spoznala, sploh nista imela najmanjše dvojbe o resnično svoje prejšne vere. Sicer se nam pa glede sodbe, s katero bo Bog ne , sodil drugoverce in celo malikovavce, ni treba prav nič vznemirjati. Na e strani vemo, da je Bog neskončno dober, ki hoče zveličanje vseh ljudi drugi strani pa vemo tudi, da je neskončno pravičen. , Toda zakaj si ravno naša Cerkev lasti pravico, da je ona edino zve Čavna cerkev? To je tako umeti. Resnica more biti le ena; nemogoče P da bi bila katoliška Cerkev istočasno prava in neprava, t. j. v zmoti. Nobe^ druga cerkev ali vera pa nima jasnih dokazov, da je resnična, kaker raV[c katoliška. Torej mora biti le ona resnična.^ Priznati pa moraš, da mol® resnica voditi k Bogu, nikedar ne laž. Če je torej katoliška Cerkev e 1 resnična, za kar je dovolj dokazov, in more resnica biti le ena, je j«* da more le ona voditi k Bogu, ali z drugimi besedami, da je le v nji ^ goče najti zveličanje. To velja za cel človeški rod. Preneha pa ta dolŽ^ tam in takrat, kedar jo je nemogoče izpolnjevati, ker Bog ne zahtev« človeka nič nemogočega. Nemogoče pa je izpolnjevati to dolžnost vstop ^ katoliško cerkev takrat, ko je fizično ali nravno nemogoče spoznati j‘ k nji pristopiti. V teh zadnjih besedah je pa tudi odgovor na vprašanje, zakaj na o V ICI1 Z4UI1J1I1 UC3CUOH Jfc pa IUU! v vy i uu * ---—J - strani katoliška cerkev uči, da se človek more tudi v druzih ve zveličati. Radi namreč priznamo, da se morejo zveličati tudi pravosjj* Z V C II ll. l\4Ui uaiui^-v, pi iz— Revue Mensuelle du Tiers Ordro publike par le Freres Mineurs de Belgique. — Malines 1905 nsl. St. Antlioity’ s Messenger, Organ of the third Order of St. Francis, and devoted to the interests of the Holy Family association, — Cincinnati, Ohio 1893 nsl. Mislonero Franciscano — Ohillan (Chili) ok. 1898 nsl. The Franci scan Monthly. — A Magazine for Tertiaries and those interested in tlie vvork of the Spiritual Childreu of St. Francis. — London 1897 nsl. L’ Orient« Serafico, Bollettino Ufficiale por il Vil. Centenario de Terz’ Ordine France-scano (30. nov. 1920 -30 maggio 1921). — Assisi. L’ Oriente Serafico, periodico del Terz’ Ordine Francescano, istruttivo, morale, asce-tico, letterario, ncreativo. — Assisi 1889 nsl. El Plata Serafico, Publicacion^mensual. — Buenos Aires i905 nsl. Revista Serafica de .Chile redactada por los P. P. Franeiscanos de la Provincia de la SS. Triuidad. — Santiago 1908 nsl. Revista Franciscana de Vich publicacion mensual, destinada a la propagacion de la Vener. Orden tercera de penitencia del Serafico Padre S. Francisco de Asis. — Barcelona 1873 nsl. Revista Franciscana de Colombia, Organo de la Orden Tercera de Penitencia. -,Bogota 1905 nsl. . La Revne du Tiers-Ordre ct de la Terre Sainte. Bulletin mensuel, illustrč, publič par les Peres Franciscains du Canada. — Montrdal 1884 nsl. Revue Franeiscaine, bulletin mensuel du Tiers Ordre de St. Franoois. — Bordeaux ok. 1878 nsl. X Rinascita Fraucescana. Giornale per gli ascritti al terz’ Ordine Francescano. Esce ogni Domenica, — Bologna 1909 nsl. Ružifeu.jak svetoga Franje Serafskoga. Nabožno poučni list za katolički puk, na-pose za trečorednike. — Trsat 1897 nsl. Alla Smola di S. Francesco. -r Periodico mensile per i Terziari, diretto dai Frati Minori del Trentino. — Villazzano 1914 nsl. Sendbote des hi. Frauziskus. — Mouatsschrift fiir die Terziaren, die Verehfer des hi. Antonius und die Freunde der Franziskanermissionen. — Metz 1890 nsl. La Sicilia Serafica. — Palermo 1903 nsl. I)e Tertiaris. Orgaan der Derde Orde van den H. Francisdus. — Weert 1913 nsl. Irisli Francisca!! Tertiary, a monthly Journal for the Third, Order of St. Francis. — Dublin 1890 nsl. Allgcineinc Deutsche Tertiaren-Zeitung. — Marienthal (Rheingau) 1911 nsl. Ai Terziari Francescani. Bollettino di Propaganda. Bergamo. 11 Ter/.iario Francescano. Organo ufficiale della Federazione Veneta dei Terziarii di-pendenti dai Frati Minori. — Vincenza 1901 nsl. II Terziario Francescano, — Periodico mensile, organo della federazione dei terziari fiaticescani del Lazio. — Roma 1910 nsl. L’ Union Serapkique. — Revue mensuelle du Tiers-Ordre Fianciscain. — Monte Carlo 190(1 nsl. La Verna. — Bollettino mensile del terz’ Ordine ed Antoniano. — Rocca S. Casciano 1912. Vida Fraucescana. — Organo oflcial de la Ven. Orden Tercera, revista mensual ilu-strada, dirigida por los Franeiscanos. — Madrid 1919 nsl. Vita Fraucescana. — Bollettino mensile pei Terziari. — Napoli 1921 nsl. . la Voce di 8. Antonio. — Quaracchi 1903 nsl. La Voce di S. Antonio, S. Maria degli Angeli, presso Assisi 1895 nsl. Voz de 8. Antonio. — Braga 1896 nsl. Voz de S. Antonio. — Revista mensual illustrada. — Porto 1895 nsl. II Zelatorc del T. O. Franccscann, Organo delle Congregazioni. — Bologna. B. Koledarji. Anonymus, Almanacli du Tiers-Ordre (pour l’annče bissestile 1884) a 1’usage des Tertiaires et Cordigšres de Saint Franpois sous la direction des Pčres Frahciscains. — Bordoaux 1876 nsl. Anonymus, S. Antoniu* lvaletuler. — Fulda 1895 nsl. ( Anonymus, 8t. Antoniu* Volk*ulnianak. — Mechelen 1896 nsl. Anonymus, (Jalendrier des Tertiaires. — Montrčal 1920. Anonymus, SendboteH-lialender filr das Katholische Volk, besonders fiir die'fertiaren des hi. Franziskus, liir die Freunde der Franziskanermissionen und die Verehrer des hi. Antonius. — Metz 1891 nsl. V' Anonymus, 8. Franciscu* Alinauak voor het jaar O. H. — Mechelen 1895 nsl. Anonymus, St. Franziskus - Kaleuder fiir die Mitglieder des dritten Ordens. — Lim-burg a. d. Lahn. Anonymus, Altottinger Franziskus-Kalendcr. — Altotting. Anonymus, Serafinski koledar. — Ljubljana 1918, 1919. Anonymus, GlOcklein-Kalender. — Wien 1883 nsl. Ferrando, P. Franciscu* O. F. M., Almanaque del Terciaritf Franciscano para 1902. — Santiago 1902. Rimsko-serafinski koledar za leto 1925. Maj. ll p 2|S Sv. Filip in Jakob ap. Sv. Atanazij c. uč. 3 N 3. po velik. Najdenje sv. križa 4 P Sv. Monika 5 T Sv. Pij V. pap. 'V 6 a Osmina sv. Jož. 7 c Sv. Stanislav šk. 8 p Prikaz, sv. Mih. 9 s Sv. Gregor Naz. 10 N 4. po velikinoči, Sv. Antoniu 11 P Cm. BI. Julij., Ladisl., Vivald l.in 8.r. 12 T Čm. Sv. Nerej in tov. 13 S Sv. Peter Regalat 1. r. 14 C Čm. BI. Petronila 2. r. Sv. Bonifac 15 P Sv. Janez dela Sal. 16 a Čm. Sv. Ubald 17 N Sv. Paškal 1. r. 18 P prošnji. Sv. Feliks 1. r. 19 T prošnji. Sv. Ivon 8. r. 20 21 a (', t v.o. prošnja. Sv. Bernardin l r. Vnebohod Gospodov 22 p BI. Janez F. in Janez ter Peter m 23 s t BI. Bartolomej in Gerard 1. 3. r. 24 N mej osmino vnebohoda 25; P Posveč. bazilike sv. o. Fr. 26 T BI. Marija Ana 3. r. 27 S Sv. Beda Častitljivi c. uč. 28 č osmina vnebohoda, 29 s Čm. BI. Štefan in Rajmund 1. r. 80 p t post, bink, vilija, Sv. Ferd. 3. r 31 N t v.o. Binkošti Op.: f pomeni popolni odpustek, ki VO = vesoljna odveza, Čm = sv. maša se Junij. 1 2 3 4 5 6 P T S Č p s 't jf brnkoštui binkoštni kvatrna. BI. Andrej 1. r. mej osmino kvatrni. Sv. Bonifacij kvatrna. Oficij mej letom 7 N + V.0. Presv. Trojica. 8 P Cm. BI. Pacifik 1. r. 9 T Sv. Primož in Felicijan m. 10 S Čm. Sv. Marjeta vd. 11 C t V.o. Presv. Rešuje Telo 12 p mej osmino «i£I 1 vi 13 s + mej osmino. Sv. Anton Pad. 14 N mej osmino in 2. po bink. 15 P mej osmino. Sv. Vid m. 16 T mej osmino. BI. Gvid 1. r. 17 18 S Č mej osmino osmina presv. R.T. Sv.Efremc.u. 19 p t v.o. Presv. Srce Jezusovo 20 s Molt. in sv. m. o sv. Ant. Pad. 21 N 3. po bink. Sv. Alojzij 22 P Sv. Pavlin šk. 23 'J' vilija sv. Janeza Krstn. 24 S t Rojstvo sv. Janeza Krstn. 25 Č Sv. Viljem opat 26 p Sv. Janez in Pavel m. 27 s BI. Benvenut 1. r. 28 N 4. po bink. (. 29 P t v.o. Sv. Peter in Pavel ap. 30 T Spomin sv. Pavla mora v svetem letu pokojnim v prid obrniti ,e ta dan opraviti v črni barvi.