RAZSTAVA ZDENKA HUZJANA etablirani razstaviščni praksi in v določeni meri težnjam, ki so v umetniški Razstavišče Equrna je že nekaj časa izraznosti že prehojene, potrjene in Likovna privlačno zbirališče umetnikov in obis- utrjene. Vsaj v merilu slovenskih raz-umetnost kovalcev, ki se želijo izogniti utečeni, mer, vsaj delno. S tem pa Equrna ne 107 108 Igor Gedrih želi podreti mostov s preteklostjo, polpreteklostjo ali sedanjostjo, ki zgovorno umetniško odražajo težnje in smeri, ker se zavedajo, da obstajajo vezi umetniškega izročila do sedanjosti, najsi vsak od umetnikov ohranja avtonomnost umetniškega rokopisa. V Equrni doslej ni bilo mogoče zaslediti enosmernosti, priseganja na programsko zožene manifestacije, zato zveni simpatično, da ostaja ustvarjalna širina široko odprta, naklonjena novim težnjam, šele vstopajočim mladim upodab-ljalcem, četudi včasih za ceno tveganja. Ne da bi bila iščoča komponenta drugod odsotna, pa se je že z dosedanjo prakso Equrna izkazala kot odprto razstavišče, ki je znala neprisiljeno pridobiti svojo publiko. Razstava slik, grafik, risb Zdenka Huz-jana v ljubljanski Equrni ponuja širši pregled njegovega dosedanjega dela, zlasti iz zadnjih let. Čeprav je Z. Huz-jan razstavljal samostojno od 1970. leta, skupinsko pa že poprej, čeprav je imel lani v Ljubljani tri manjše razstave, pa šele sedanja nudi globlji vpogled v lok njegovih teženj in bolj kot kdaj poprej razpira specifiko njegove ikonografije. Kar najbolj splošna oznaka za njegova dela se navezuje na široko pojmovan neoekspresionističen izraz, vendar velja ta misel za dela, ki ohranjajo figuralno prisotnost ob vsej redukciji prostora. V zadnjem času pa se Huzjan navezuje na abstrakcijo. V obojem pa zaznamo arhetipske vzgibe, zdaj bolj eksplicitne, zdaj pritajene. Taka dokaj posplošena oznaka ne pove kaj dosti o naravi in izraznosti njegovih del. Iz obsežnejšega opusa, kot ga je odbral za Equrno, je premišljeno predstavil tiste slike, grafike in risbe, ki ga kar se da izrazito predstavljajo v osebni specifiki ikonografije. Že pred leti omenjeni vplivni impulz Francisa Bacona je na Huzjana deloval zlasti s tragičnim občutjem človeške reve in z izrazom, vendar pa Huzjan ni sledil freudisticnemu pojmovanju angleškega slikarja niti ne izraznim ponovitvam; osamosvojeno v formi in vsebini je zaobjel arhetipsko spoznanje, kar najbolje vidimo v motivnem krogu Gnezdilcev. Bitja v fetusni drži, otroško nebogljena bitja, ki iščejo zavetje, tipaje iščejo pot do drugega bitja, vmes je krhkost, ranljivost teh bitij, ki so nezavarovano vržena v svet — kot bi dejal J. P. Sartre. Arhetipsko doživetje življenjske negotovosti je v Huzjanovih slikah, grafikah, risbah hkrati njegova speci-fika, pa hkrati spoznanje o individualnem bitju zunaj zgodovinskih postula-tov. Tragična intonacija, ali vsaj tiha, navzven ne tako opazna drama življenja se prične zanj, še preden to bitje zavedno vstopi v življenjski krožni tok. Tudi tedaj, ko gre za dvoje bitij, ki iščeta možnost stika, je vsako bitje svet zase in med obema obstaja sprašujoč, negotov odnos. Arhetipska bojazen, če že ne strah, a hkrati negotovo tipanje od sebe k drugemu. Za tako tiho dramo slikar ni potreboval določljivega zunanjega sveta, okolja, Huzjan je osebno barvito spoznanje strnil na najnujnejše, na jedro upodobitve, ko se osredotoča na človeka pred vstopom v zgodovinski čas in prostor. Ta svet je Huzjan naslikal v možnih, dominantnih barvah, uporabil široke zariše; naj je barva temačna ali svetla, hoče delovati zamolklo, intenziteta barv je sugestivna tudi po razporeditvi. Pri tem Huzjan rad uporablja prevladujočo barvo in se izogiba spektralni raznolikosti. Napetost doživetja in doživljanja izvira iz notranje vsebine in izraza. Navidez preproste likovne rešitve ne težijo k racionalnemu spoznanju, prej so blizu spontanemu izražanju. V zadnjem obdobju je Z. Huzjan prešel k abstrakciji, kar ponazarjajo velika platna z Gnezdi. Verjetno ne bi bil odveč ekskurz po abstrakciji v današnjem času, vendar se kaže omejiti na posebnost Huzjanove abstraktne ma-nire. Povezava med Gnezdilci in Gnezdi je prisotna po naslovih obeh opusov, tudi po miselni naravnanosti, slogovno pa gre pri Gnezdih za popolno od- 109 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah sotnost figuralike; abstrakcijo pa je njujejo Huzjanovo slikarstvo. Razstavni Huzjan upodobil neploskovito — kol katalog ima lep izbor reprodukcij, žal smo pretežno vajeni ¦— ampak z ilu- pa je pri tiskanju uvodnika prišlo do zijo treh razsežnosti. Prostorsko delu- nekaj grobih, nedopustnih napak, ki že joče abstrakcije so naslikane v spletu pomensko maličijo besedilo. Huzjan temačnih barv, kjer se sicer prepletata nas postavlja pred svet, kakršnega sicer svetloba in temina barv, vendar slednja nismo vajeni in nas navaja k premišlje- daje pezanten nadih in občutje pesi- vanju, mizma. Risbe in grafike vidno dopol- Igor Gedrih