Modrijan |i |H _ ,a . r <5? w,_ L- 1 i • ■'O • '7 ~ »»S| 1 '' IT*- •’•J • , • 4* v ’ , i ?£■ zločest<.«87 So bili Ljutomerčani vajeni kričanja Julije Ganusove v času njenih histeričnih izpadov ali pa je velika vojna ljudi naučila, da je treba poskr- beti le zase in svojo najožjo družino? Kot lahko slutimo iz izpovedi nočnega čuvaja Horvata, so bili sicer zakonski prepiri s tepežem stalnica ljutomerskih noči. Neodzivnost očividcev na Julijine krike si je mogoče razlagati tudi z odporom domačinov do ruskih beguncev. Maja 1924 je mariborski Tabor pisal o bestialnem umoru dveh Rusov v Ljutomeru, ko je skupina moških in žensk do smrti kamenjala ruska begunca, ki sta domačinom odžirala delo na železnici. Nič ni pomagalo, da sta moška zavoljo svojih otrok in žene prosila krvnike za milost. Ena od napadalk naj bi moškega, ki je do smrti pretepen ležal na tleh, brcnila v glavo, rekoč: » To imaš zdaj, prokleti Rus!«88 Novinar je zločin pripisal sovražnemu govoru politikov Slovenske ljudske stranke do (pravoslavnih) Rusov, in fenomen ruskih beguncev je bil tedaj v slovenskem prostoru resnično že politični problem, v katerem so se prepletali kulturni predsodki, strankarski interesi in materialno 86 PAM, Vr VII 89523, Zandarmerijska stanica Ljutomer Okrajnemu sodišču Ljutomer, 12. 7. 1923; Zaslišba priče - Anton Požlep, nedatirano. 87 PAM, Vr VII 89523, Zaslišba priče - Mara Kocuvan, 12. 7. 1923; Ljutomer, Murska Straža, 2. 11. 1922, 3. 88 Uboj dveh Rusov v Ljutomeru, Tabor, 5. 5. 1924, 2. 54 Trk svetov v družini Ganusov pomanjkanje.89 Ni znano, ali so pravoslavni Rusi ljutomerskim poudar- jeno katoliško usmerjenim domačinom dajali povod za sovražnost z javnim izkazovanjem svoje vere niti ali je zaposlovalec kakorkoli poskrbel za verske potrebe na železnici zaposlenih Rusov. A majhna in velika nesoglasja med ljudmi povzročajo povsem vsakdanji, celo banalni in trivialni odtenki odnosov med njimi, zato je le malo verjetno, da je bil opisani ljutomerski konflikt v svojem bistvu politično dejanje. Naslednja priča, ki je bistveno razbremenila Ivana Ovčarova in dodat- no obremenila Vasilija Cernjenka, je bil ruski begunec, prej konjeniški kapetan, tedaj pa vodja menze ruskih častnikov, 26-letni Viktor Tulubijev (včasih zapisano kot Turbijev; slovenski pravosodni organi so imeli, ver- jetno ob odsotnosti njihovih osebnih dokumentov, na sploh težave z natančno določitvijo identitete v kazenski proces vpletenih Rusov), ki je bil sostanovalec in prijatelj Ivana Ovčarova. Pred okrajnim sodiščem je 13. julija 1923 povedal, da se je 6. julija 1923 vrnil v menzo nekaj minut po 22. uri. Kot običajno je pozaprl okna menze, nato pa se je odpravil v svojo sobo. Ivan Ovčarov je tedaj že brez suknje, v sami srajci, ob luči bral časopise. Okrog pol enajste sta se odpravila vsak v svojo posteljo in brala, dokler ni kmalu po 23. uri ugasnila električna razsvetljava.90 V temi si je Ovčarov prižgal cigareto, nato je zaspal. Poletna vročina Tulubijevu ni dala spati kar do druge ure zjutraj, zato je lahko pred so- diščem zatrdil, da »je bil Ivan Ovčarov do takrat, dokler nisem zaspal, tj. do druge ure ponoči, v sobi in se ni nikamor odstranil«. Na sobotno jutro 7. julija 1923 je Ovčarov prebudil Tulubijeva okrog pol sedme ure, saj je ob sedmi uri odhajal na delo. Tulubijev je dodal še, da nista z Ivanom nikoli zaklepala vrat svoje sobe, pač pa so bila zmeraj in tudi tisto noč zaklenjena vrata hodnika, ki je iz kuhinje in sob vodil naravnost na uli- co. Okno njune sobe se je odpiralo na dvorišče, vendar Ovčarov skozenj ni mogel splezati, saj je bilo zavarovano z železnim okovjem.91 Ivan Ovčarov je bil 19. julija 1923 izpuščen iz pripora. Sodišču je moral obljubiti, da v času preiskave ne bo zapuščal doma in bo na voljo za dodatna poizvedovanja. Odškodnina za zapor mu ni bila dodeljena.92 89 Problem ruskih beguncev, Tabor, 6. 10. 1922, 1—2. 90 PAM, Vr VII 89523, Zaslišba priče - Viktor Tulubijev, 13. 7. 1923. 91 Prav tam. 92 PAM, Vr VII 89523, Zaslišba obdolženca - Ivan Ovčarov, 19. 7. 1923; Obtožnica državnega tožilstva v Mariboru proti Vasiliju Cernjenku, 10. 9. 1923. 55 RUSKI DIPTIH Edini osumljenec za umor Julije Ganusove in Rostislava Ganusova je bil odtlej Vasilij Černjenko. Ovčarov je 21. julija 1923 pri ljutomerskem Okrajnem sodišču zaprosil, da mu dovoli preselitev v Ormož in zaposli- tev pri tamkajšnji sekciji za gradnjo železniške proge Ormož-Ljutomer- Murska Sobota. Prošnjo za premestitev je utemeljil z opažanjem, da ga Aleksander Ganusov še zmeraj razume kot sokrivega umora Julije in Rostislava, zato so razmere v Ljutomeru zanj nevzdržne. Zadevo je tedaj že prevzelo Okrožno sodišče Maribor, ki je Ovčarovu izdalo dovoljenje, da se s 27. julijem 1923 preseli v Ormož, pri čemer se je moral vsako- dnevno javljati svojemu nadrejenemu na železnici.93 Med presenetljivo mlade ljudi, vključene v sodni proces proti Vasili- ju Černjenku, ki kažejo obrise demografske slike v letih po prvi svetov- ni vojni, sta spadala tudi tridesetletni uradnik pri gradbeni sekciji Nikola Feretič, doma z otoka Krka, in osemnajstletni trgovski pomočnik Dušan Čeh, sicer sin Angele Čeh, ki je bila, kot kaže, lastnica hiše, v kateri so živeli tudi Ganusovovi. Pred Okrajnim sodiščem Ljutomer sta bila zasli- šana šele 4. avgusta 1923, predvsem zato da bi povedala kaj več o do- mnevnem prepiru in pretepu Vasilija Černjenka in Ivana Ovčarova v veži stavbe v noči, ko se je zgodil umor. Feretič in Čeh sta bila v neposredni bližini dogajanja, saj sta oba - podobno kot Ganusovovi - živela v prvem nadstropju hiše na številki 61; medtem ko sta Feretičevo sobo od stano- vanja družine Ganusov ločili le dve prazni sobi, je bila Čehova točno nasproti Ganusovovim na levi strani stopnic.94 Ker tudi Feretič in Čeh tisto noč nista slišala nikakršnih krikov in premetavanja pohištva pri družini Ganusov, sta pritrjevala trditvi, da je bilo umor mogoče prespati tudi v neposredni bližini. Vendar sta hkrati postavila na laž Vasilijevo trditev o prerivanju na stopnicah, saj sta se vra- čala v svoji sobi približno v času domnevnega soočenja - Feretič pol ure pred polnočjo, Čeh pa petnajst minut prej. Uradnik je takoj po prihodu domov trdno zaspal in ni slišal ničesar do sedme ure zjutraj, ko se je zbu- dil in odprl okno, trgovski pomočnik pa je po prihodu domov še pol ure bral ob sveči. Tudi on ni do pol sedme ure zjutraj, ko se je prebudil, slišal 93 PAM, Vr VII 89523, dopis Okrajnega sodišča Ljutomer Okrožnemu sodišču Maribor, 21. 7. 1923; dopis Okrajnega sodišča v Ljutomeru Sekciji za gradnje železnice Ormož—Murska Sobota, 25. 7. 1923; dopis Okrajnega sodišča Ljutomer Orožniški stanici Ormož, 25. 7. 1923. 94 PAM, Vr VII 89523, Zaslišba prič - Nikola Feretič, Dušan Čeh, 4. 8. 1923; dopis Žandarmerijske stanice Ljutomer Okrajnemu sodišču Ljutomer, 27. 7. 1923. 56 r Trk svetov v družini Ganusov nikakršnega šuma, kaj šele kričanja, nenavadno se mu je zdelo le, da ga ob prihodu v vežo ni oblajal psiček Ganusovovih. To je storil vsak večer, tisto noč pa je bil zelo miren, le njegov rep je močneje udarjal po tleh.95 Govorice Razume se, da so ljudje, ki so v Ljutomer prinesli običaje drugačnega kulturnega okolja in so zaradi nezadržnega polzenja teh v neotipljivo preteklost tudi sami izgubljali tla pod nogami, po dvojnem umoru buri- li domišljijo domačinov. Ljutomerski policiji tako kljub številnim poizve- dovanjem ni uspelo potrditi govoric, ki so se širile med ljutomerskim prebivalstvom, da je Vasilij Černjenko leta 1922 skušal v Požarevcu zada- viti neko žensko. V zvezi s tem je policija zaslišala kapetana Vasilija Jakov- ljeviča Hitrova (včasih napisano Heitrow), sicer skladiščnika pri železniški gradbeni sekciji. Hitrovu ni bilo o morebitni Vasilijevi kriminalni pretek- losti nič znanega, a je sodišču prinesel nov podatek o Černjenku, natanč- neje o njegovem nekdanjem delodajalcu, inženirju Aleksandru Kokarjevu, tedaj uslužbencu Ruskega odbora v Nišu. Nekdanji kapetan je povedal, da je bil Černjenko zaposlen pri Kokarjevu od januarja do maja 1922, nato pa je bil iz nepojasnjenih razlogov in na hitro odpuščen.96 Ljutomerski organi pregona tudi niso mogli ne potrditi ne ovreči govo- ric, da je bil Černjenko 7. julija 1923 v zgodnjih jutranjih urah opažen v gozdu pri zaselku Podgrad. Novico je na policijo sporočil Miha Žuravel, sluga pri menzi ruskih častnikov; izvedel jo je od kuharice Neže Budja, ta pa od svojega partnerja Franca Mesariča, ki je bil hlapec pri Vardovi gospo- dinji v Ljutomeru. Mesarič je povedal, da se je nekaj dni po umoru s konji sprehajal po gozdu pri Podgradu. Srečal je skupino neznanih mu koscev, ki so se pogovarjali o umoru in se spraševali, kakšna oseba bi mogla pokon- čati žensko in otroka. Kolega naj bi mu odgovoril: »Kdo drugi kakor stari Rus, ker sem jaz njega isti dan vjutro ob četrti uri videl hoditi po šumi na Podgradju; ga dobro poznam.« Okrajnemu sodišču v Ljutomeru ob koncu julija 1923 ni preostalo drugega kot sporočiti Okrožnemu sodišču v Ma- riboru, da policiji kljub skrbnemu delu ni uspelo izslediti opisanih koscev.97 95 Prav tam. 96 PAM, Vr VII 89523, dopis Žandarmerijske stanice Ljutomer Okrajnemu sodišču v Ljutomeru, 27. 7. 1923. 97 Prav tam. 57 RUSKI DIPTIH Otroci iz osnovne šole Križevci pri Ljutomeru, 1929 (vir: Makovec, Od Mure do Goric, 29) 58 Trk svetov v družini Ganusov Uporniki? Vasilij Černjenko je 24. julija 1923 iz mariborskega zapora napisal pismo Aleksandru Ganusovu, ob njem pa je v kazenskem spisu shranje- no še eno, nedatirano, ki ga je Černjenko po vsej verjetnosti napisal zakoncema Matešev. V pismih je krivdo za napad na Julijo in Rostislava zvalil na boljševiške »upornike«, kar je za nas več kot presenetljiv preobrat. Je bil njegov argument rezultat paranoje od boljševikov preganjane sku- pine ljudi, obsesije, ki jo je lahko razumela le ona sama, ali pa so v ka- zenski proces vključeni ruski begunci sodišču predstavljali samo delno plat zgodbe? Kajti ne le Vasilij Černjenko, temveč tudi Aleksander in zakonca Matešev v svojih izpovedih pred sodiščem niso povedali vsega, kar so vedeli, hkrati pa se njihove izpovedi v več primerih niso skladale. Je bil zanje kazenski proces le nujno zlo, skozi katero je bilo treba iti spričo dveh trupel, da bi bilo zadoščeno pravnemu redu? Se je njihovo intimno in zanje morda edino pravo iskanje krivca za smrt Julije in Rostislava dogajalo znotraj ruske begunske populacije in mimo sloven- skega oz. jugoslovanskega pravnega sistema? In še: takšna Cernjenkova dikcija daje slutiti, da je ekscentrična Julija Ganusova, ki je prezirala svoj begunski položaj, v ruskih delavcih na železniški progi vzbujala negativ- na občutenja. »Dragi Aleksandr Vasiljevič, pošiljam vam najprej globok poklon, in nato vam pošiljam vse najboljše želje, Aleksandr Vasiljevič, mar ste morda misli- li, da bi bil jaz lahko udeležen kot morilec vaše soproge in sina, ne mislite tako, tako reč so lahko storili le uporniki ali kakšni podobni njim, a jaz do danes, zahvaljujoč Bogu, sem preživel. Od takšnega zverinskega obnašanja naj me Gospod obvaruje. Vedeti morate, da skrbim za svojo vest in čisto dušo pred Bogom in pred vami. Le Bog ve, kdo je kriv, in pozna vse grehe. Moja krivda je le, da sem prestregel upornike pri umoru vašega sina in mi to svet zavida. «98 Podobno kot navedeno pismo je tudi naslednje, verjetno napisano zakoncema Matešev, le delno razumljivo, saj je bilo s svinčnikom pisan zbledel ruski rokopis le stežka (včasih pa nemogoče) razbrati. Je bilo Va- silijevo prizadevanje, da bi ga obiskali Aleksander, Gregorij in Jevgenija, 98 PAM, Vr VII 89523, pismo Vasilija Cernjenka Aleksandru Ganusovu, Maribor, 24. 7. 1923. 59 RUSKI DIPTIH le posledica hlastanja za zrakom, ker je videl, da mu grozi utopitev, ali pa je o smrti Julije in Rostislava resnično vedel nekaj, kar je bil pripravljen povedati samo Julijinemu soprogu ali pa družinskima prijateljema? Uža- loščeni Aleksander Cernjenkovim teorijam očitno ni verjel, saj ga ni želel obiskati. Sta ga obiskala vsaj zakonca Matešev? V tem primeru sta po odhodu iz Maribora morebiti vedela več od mariborskega Okrožne- ga sodišča. » V meni do danes niso zaceljene rane, ki so prizadele moje srce, odkar so delavci — uporniki — boljševiki pokončali mojega ljubega sina. (očitno je, da je Vasilij s tem mislil na Rostka, op. p.) Aleksandr Vasiljevič se ni odzval na mojo prošnjo, da bi pripotoval k meni. Izjemno si želim Vas vi- deti in Vam vse povedati, ne da bi pri tem prikril niti eno besedo. Zdaj sem jaz uspel v okolici ***, jaz, nesrečni človek, bolje od mene ***. Opravičujem se, naj mi oprosti Aleksandr Vasiljevič, da sem si drznil poslati vam pismo. Vedeti morate, da ne izvošček, temveč v prvi vrsti vaš zvesti sluga vam po- šiljam iskren in globok poklon. Grigorij *** in Jevgenija ***, *** želim Vam vsega najboljšega.«99 Obtožnica Državno tožilstvo v Mariboru je 10. septembra 1923 na Okrožnem sodišču Maribor vložilo obtožnico proti Vasiliju Cernjenku. Obtožen je bil, da je v noči s 6. na 7. julij 1923 z namenom usmrtitve zadavil Juli- jo Ganusovo in Rostislava Ganusova, s čimer je po 134. in 135./4. členu kazenskega zakonika zagrešil kaznivo dejanje umora, ki se je po 136. členu kazenskega zakonika kaznovalo s smrtjo na vešalih. Potek dogajanja na predvečer umora, ki ga je sestavilo tožilstvo na podlagi izpovedi prič, se je bistveno razlikoval od Cernjenkove zgodbe.99 100 Tožilstvo je začelo rekonstrukcijo dogajanja 6. julija 1923 ob 20. uri, ko je zgodba sledila izpovedim zakoncev Matešev. Julija in Rostko sta tedaj zapustila stanovanje prijateljev z Julijino obljubo, da se bo še vrnila, ko bo otrok zaspal. Vendar se to ni zgodilo. Naslednje jutro ob 5. uri in trideset 99 PAM, Vr VII 89523, nedatirano pismo Vasilija Černjenka (verjetno) zakoncema Matešev. 100 PAM, Vr VII 89523, Obtožnica državnega tožilstva proti Vasiliju Cernjenku, 10. 9. 1923. 60 Trk svetov v družini Ganusov minut se je pred vrati Mateševovih pojavil skrajno vznemirjen Cernjenko, ki je zakonca klical v stanovanje številka 61. Jevgenija je po prihodu h Ganusovovim nemudoma zbežala s prizorišča, Cernjenko pa je o umoru obvestil policijo in zdravnika Herica. Tožilstvo je v obtožnici močno poudarilo dejstvo, da je bilo stanovanje družine Ganusov po prihodu preiskovalcev urejeno, čisto in pospravljeno, brez sledov krvi v stanovanju, na stopnišču ali zunanji fasadi stavbe, ki bi pričali, da je storilec po umo- ru bežal.101 V nasprotju z ljutomerskim patologom mariborsko državno tožilstvo ni bilo prepričano v to, da Julija po umoru ni bila posiljena, temveč je v obtožnici zapisalo, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je do posilstva prišlo. S pomočjo prič in dejstev o trški električni razsvetljavi je bilo mogoče določiti skorajda točen čas umora, ki se je zgodil petnajst do trideset minut po polnoči. Potem ko je bil Ivan Ovčarov izključen kot možni storilec, je obtožnica v nadaljevanju jasna: »Če pa ni bil Ovčarov storilec, o Ljutomeržanih pa se še ni slišalo, da bi bili take hijene v človeški podobi-potem ne preostane drugi kakor obdolženec sam. In ta je tudi bil. Njegov hinavski značaj, njegove poškodbe, njegovo delovanje pred in po umoru govore zato, da je bil edinole on zmožen kaj tacega izvršiti. «102 Način, kako so bili prebivalci Ljutomera kot kolektiv odločno izvzeti kot možni storilci, kaže na eni strani, da je ljutomerski umor matere in otroka najbrž izstopal iz siceršnjega kriminalnega povprečja tamkajšnjega okolja, a po drugi strani priča predvsem o averziji do populacije ruskih beguncev, ki se ji ni moglo izogniti niti tožilstvo kot državni organ pregona. Omenjena dikcija obtožnice proti Cernjenku se stopnjuje, iz besede v besedo je bolj neusmiljena do Vasilija: »Hotelo se mu je po njenem tele- su. Ona se je branila, začela kričati, zbudilo se je dete. Obdolženec v svoji pohotnosti je postal živina. Začel se je boj na smrt. Ganusova je podlegla. Zbujeno dete — nedolžno bitje, ki je vzklikalo >Mama, mama<, je zadobilo dva udarca, da se je zgrudilo nezavestno. In potem ko je bila prva žrtev mrtva, je morala pasti še druga, kajti če bi otrok ostal živ, bi zamogel pri- čati, kedo je bil pri mami. Da se tudi to pričo odstrani, jo je materin mo- rilec obesil brez usmiljenja, kakor bi se šlo za kakšno cunjo. «103 101 Prav tam. 102 Prav tam. 103 Prav tam. 61 RUSKI DIPTIH Dejstvo, da je bil Vasilij Černjenko 7. julija 1923 opažen ob ljuto- merskem trškem vodnjaku že ob tretji uri in trideset minut, je bilo za tožilstvo dokaz, da je skušal kot storilec oprati sledove krvi za seboj. Prav tako je tožilstvo kot dokaz Černjenkove krivde razumelo njegov zgodnji prihod k družini Matešev, saj je, čeprav je poznal jutranji ritem svojih delodajalcev, v spalnico Julije Ganusove vstopil že precej pred uro, ko je običajno vstajala. Obtoženi je pisno potrdil prejem obtožnice in zaprosil za zagovornika revnih ter za prihod dveh po njegovem mnenju olajševal- nih prič na glavno obravnavo: Jevgenije Mateševe in kapetana Vasilija Hitrova. Slednji naj bi potrdil, da je Černjenko usodnega večera iskal Julijo Ganusovo na več mestih v Ljutomeru.104 Kakšen olajševalni mo- ment je na sodišču pričakoval od Julijine prijateljice Jevgenije Mateševe, si je težko zamišljati. Glavna obravnava in razglasitev sodbe Glavna obravnava v kazenskem postopku zoper Vasilija Cernjenka na mariborskem okrožnem kot porotnem sodišču se je odvijala 19. sep- tembra 1923. Predsednik sodišča je uvodoma seznanil obtoženca z vse- bino obtožnice, na kar je Černjenko izjavil, da ni kriv. Takoj zatem je bil pozvan, da se izreče o posameznih delih obtožnice. Povedal je, da je Aleksandra Ganusova spoznal pri vojakih, kjer je bil njegov podrejeni. V Požarevcu je pri Ganusovu sprejel službo sluge, kar je obsegalo oprav- ljanje vseh hišnih del in varovanje Rostislava, ki ga je imel, tako Čer- njenko, »jako rad«. V Ljutomeru je Černjenko spoznal Ivana Ovčarova in kmalu opazil, da se med njim in Julijo Ganusovo plete intimno raz- merje; večkrat ju je zalotil pri poljubljanju, nekoč pa celo pri skupnem ležanju na zofi, ko je nepričakovano vstopil v sobo.105 Na izrecno Julijino prošnjo ni Ganusovu povedal ničesar o skrivnem razmerju, a je dodal, da je Aleksander zanj vendarle izvedel, kako, tega Černjenko ni mogel povedati. Ovčarovu je odnesel natanko tri Juliji- na ljubezenska pisma. Da so bila intimne narave, je vedel, saj jih je pre- bral, ker niso imela ovojnice. Potem ko je Černjenko ponovil zgodbo 104 Prav tam. 105 PAM, Vr VII 89523, Glavna obravnava zoper Vasilija Cernjenka na Okrožnem kot porotnem sodišču Maribor, 19. 9. 1923. 62 Trk svetov v družini Ganusov o svojem prerivanju z Ovčarovom v veži stavbe, kjer je živela družina Ganusov, in svoje zgodnje vstajanje pripisal želji, da naznani Ovčarova pri zakoncih Matešev, je sodišču postregel z novim dogodkom. Ko je z Ganusovovimi še živel v Požarevcu, ga je nekega zgodnjega jutra klical v spalnico Aleksander Ganusov. Ko je Černjenko vstopil, je videl ma- lodane nago Julijo ležati na razmetani postelji v skorajda identičnem položaju, kot je bila najdena po umoru: »Govorila ni ničesar, le kričala je.«106 Je bilo torej res, da je skušal Vasilij Černjenko po umoru Julije posnemati njeno teatraličnost in jo je namerno namestil v položaj, v kakršnem jo je našla policija? Ne pozabimo, da je po umoru zgledno uredil tudi predmete in pohištvo v spalnici, ki so jih priče slišale med napadom padati po tleh.106 107 Tudi Aleksander Ganusov je moral biti po Julijinem histeričnem napadu močno vznemirjen, saj je rekel slugi, naj napravi s soprogo, kar hoče. Černjenko ji je prinesel obkladke in jo, ko se je nekoliko pomirila, vprašal, ali jo je soprog tepel. »Ni tepel, ampak z besedami se še hujše bije,« je odgovorila Julija. Vasilij je, kot kaže, še zmeraj upal v verjetnost zgodbe o samomoru Julije Ganusove, saj je na glavni obravnavi postre- gel z domnevno Julijino grožnjo, da bo v primeru samomora prej umo- rila še sina. Naj je bil ta njegov poskus nameren ali ne, se je hipoma izjalovil, saj je sodni izvedenec na vprašanje sodišča odločno zavrnil možnost samomora. Svoj trdni spanec na noč umora je Černjenko pojasnil s preutrujenostjo - nekaj noči pred tem naj bi mu spanec kra- tilo obiranje lipovih cvetov, ki jih je spravljal za čaj.108 Da je med slu- gova opravila spadalo tudi shranjevanje zelišč, je najbrž držalo — spom- nimo, da sta Julija in Aleksander jutra običajno začenjala s pitjem čaja v svoji spalnici. Na glavni obravnavi je ponovno pričal tudi Gregorij Matešev, ki je zanikal, da bi se bil kadarkoli domenil z Vasilijem o fizičnem obračuna- nju z Ovčarovom. Sosedje so Mateševu povedali, da je v noči umora okrog polnoči res nekdo trkal na njihova vrata. Na vprašanje, kdo je, je odgovoril: »Slovenec,« vendar so sosedje po naglasu slišali, da je Rus.109 106 Prav tam. 107 PAM, Vr VII 89523, dopis Žandarmerijske stanice Ljutomer Okrajnemu sodišču Ljutomer, 9. 7. 1923. 108 PAM, Vr VII 89523, Glavna obravnava zoper Vasilija Cernjenka na Okrožnem kot porotnem sodišču Maribor, 19. 9. 1923. 109 Prav tam. 63 RUSKI DIPTIH Če se je vprašanemu zdel odgovor, da je Slovenec, pomirjevalen, potem velja znova potrditi, da je obstajala med prebivalci Ljutomera visoka stopnja razdraženosti do ruskih beguncev. Matešev je na sodišču povedal, da je jutro po umoru sam spremljal žandarja v menzo ruskih častnikov, kjer je Ivanu Ovčarovu pojasnil, da je aretiran zaradi umora Julije Ga- nusove. Ovčarov je sprva mislil, da iz njega brijeta norce, nato pa se jima je le pridružil: »Ovčarov je bil popolnoma miren in sem uverjen, da ni on morilec.«110 Ko je pred sodiščem nastopila Jevgenija Mateševa, se je obtoženi takoj obrnil na njo z vprašanjem, ali se ne spomni, da jo je po Julijini vrnitvi iz Beograda prosil, naj se pomeni z njo glede njenega razmerja z Ovčarovom. Jevgenija je pritrdila in dodala, da Cernjenkove prošnje ni izpolnila, saj sama ni vedela ničesar o prijateljičinem ljubezenskem od- nosu. Ker se ni Julija v njeni družbi nikoli neprimerno vedla do Ovča- rova, Jevgenija ni videla razloga, da bi jo opozarjala. Res se je Julija ve- likokrat sprehajala z Ovčarovom, vendar zmeraj v večji družbi.111 Jevgenija ni mogla potrditi, da bi bil Aleksander Ganusov ljubosumen na Ovčarova, pač pa je njegova nesoglasja z ženo opisala kot »navadne domače prepire«. Ko se je Julija po enem takih prepirov odpeljala v Beo- grad, jo je tam res obiskala Jevgenija, ki ji je Ganusov naročil, naj pre- priča Julijo, da bi se vrnila. Julija je na to pristala, vendar šele ko bi ji Aleksander poslal denar za plačilo poti.112 Nobeden od vpletenih, ki so govorili o Julijinem odhodu v Beograd, ni izrecno povedal, ali je Julija s seboj vzela tudi sina ali ne. Glede na siceršnje pogosto Julijino afektira- no vedenje je danes o tem nemogoče sklepati. Ivan Nikolajevič Ovčarov je bil pred mariborsko poroto jasen: »Nisem imel nikakega ljubavnega razmerja z Ganusovo, pač pa sem bil v navadnih družabnih stikih z Ganusovo družino.« Zelo odločen je bil tudi glede domnevne korespondence z Julijo: ni je bilo. Tudi Ivanov prijatelj Viktor Tulubijev na mariborskem okrožnem sodišču ni bil pripravljen poveda- ti ničesar o morebitnem razmerju med Ovčarovom in Julijo Ganusovo. Zanikal je Černjenkovo trditev, da bi od sluge sprejel Julijino pismo za Ovčarova.113 110 Prav tam. 111 Prav tam. 112 Prav tam. 113 Prav tam. 64 Trk svetov v družini Ganusov V nasprotju s Tulubijevim, od katerega je veliko pričakovalo že ljuto- mersko sodišče, je bil nova priča, skladiščnik Vasilij Jakovljevič Hitrov, ki se je znašel na glavni obravnavi na prošnjo Vasilija Cernjenka kot tisti, ki bi utegnil vsaj deloma potrditi njegovo zgodbo. Zanimivo je, da razen policijskega zaslišanja Hitrov na ljutomerskem okrajnem sodišču ni bil deležen obravnave kot priča, čeprav je bil na predvečer umora tako v stanovanju družine Ganusov kot družine Matešev. Enainpetde- setletni kapetan je 6. julija 1923 okrog osme ure zvečer potrkal pri Ganusovovih, ker je želel Juliji izročiti pošto in časopise. Ker mu je Cernjenko povedal, da je Julija pri družini Matešev, se je tja podal tudi Hitrov. Juliji je predal pošiljko, nato pa se je pri Mateševovih zadržal do okrog 21. ure in petnajst minut. Julija je medtem odšla, sam pa je na poti domov srečal Cernjenka na ulici pred vežnimi vrati. Vprašal ga je, ali gospa že spi, na kar je Cernjenko razburjeno odgovoril: »Nekam je odšla - otrok spi.« Hitrov je dodal, da je po kratki izmenjavi besed na- daljeval svojo pot proti domu, a je obdolženec zaključek pripovedi pri- če, o kateri je upal, da mu bo pomagala otresti se krivde, glasno komen- tiral z vzklikom: »Vi ste bili potem še v menaži.« Tega pa Hitrov ni bil pripravljen priznati: »Ni res!«114 Sodišče je v nadaljevanju zavrnilo predlog Cernjenkovega zagovorni- ka Ferda Lašiča, da bi odredilo laboratorijsko preiskavo rdečkaste teko- čine, najdene ob truplu Julije Ganusove. Glede na to, da je bil vzrok njene smrti zadušitev, in ne zastrupitev, sodišče ni videlo razloga za de- finiranje tekočine. Niti Cernjenko niti njegov zagovornik nista dotlej predložila nobenih dokazov o duševnih boleznih obtoženega ali njegovih prednikov, zato je predsednik sodišča po tajnem posvetovanju zavrnil tudi predlog zagovornika, da bi njegovega klienta pregledal psihiater in ocenil, ali je Cernjenko dejanje umora izvršil v »stanju momentalne du- ševne defektnosti«. 115 Ta preobrat v taktiki obrambe je bil obenem edini trenutek prizna- nja, da je Vasilij Cernjenko zakrivil smrt Julije Ganusove in njenega sina, kajti obtoženi je svojo nedolžnost zagovarjal, še neposredno pre- den je bila k delu pozvana porota. Vprašanje, na katero je moral vsak od dvanajstih porotnikov odgovoriti z da ali ne, se je glasilo: »Je-li obtoženec Vasilij Cernjenko kriv, da je v noči od 6. na 7. julij 1923 v 114 Prav tam. 115 Prav tam. 65 RUSKI DIPTIH Ljutomeru v namenu usmrtiti davil 26-letno Julijo Ganuš in njenega triletnega sinčka Rostislava Ganuš, vsled česar je nastopila smrt obeh?« Kmalu je imelo sodišče na mizi dvanajst identičnih odgovorov. Porot- niki so se strinjali, da je Vasilij Černjenko kriv umora Julije Ganusove in njenega sina. V imenu Njegovega Veličanstva kralja je tako mariborsko okrožno kot porotno sodišče pod predsedstvom višjega deželnega sodniškega svet- nika Josipa Stergarja lahko Vasiliju Černjenku še isti dan, 19. septembra 1923, izreklo sodbo, ki se je glasila: »Obtoženec Vasilij Černjenko je kriv, da je v noči od 6. na 7. julij 1923, v namenu usmrtiti, davil 26-letno Julijo Ganus in njenega triletnega sinčka Rostislava Ganus, vsled česar je nastopila smrt obeh. S tem je zakrivil hudodelstvo umora po 134., 135J4. členu kazenskega zakonika in se obsoja po 136. členu kazenskega zakonika na smrt na vešalih.«116 Pričanje Aleksandra Ganusova Še v začetku avgusta 1923 je okrožni zdravnik v Ljutomeru Anton Heric mariborskemu okrožnemu sodišču pojasnjeval, da Aleksander Ganusov ni sposoben pričanja pred sodiščem, saj se neprenehoma trese po vsem telesu in je psihično zlomljen. Predvideval je, da bo zaslišanja zmožen v štirinajstih dneh.117 A tudi sredi avgusta 1923 Aleksander ni nastopil pred sodiščem. Vodstvo ormoške bolnišnice je mariborskemu okrožnemu sodišču sporočalo, da je bil Ganusov operiran in bo priča- nja na Okrožnem sodišču Maribor sposoben predvidoma 30. avgusta 1923.118 V dneh do konca avgusta 1923 je Aleksandra v bolnišnici dvakrat obiskal sodnik, da bi ga zaslišal, a je vdovec odklanjal zaslišanje, dokler ne bi popolnoma okreval, saj se je bal, da bi se mu ob prehitrem soočenju s tragedijo zdravstveno stanje ponovno poslabšalo.119 Šestega 116 PAM, Vr VII 89523, Sodba v imenu Njegovega Veličanstva Kralja!, 19. 9. 1923. 117 PAM, Vr VII 89523, dopis dr. Antona Herica Okrožnemu sodišču Maribor, 1. 8. 1923. 118 PAM, Vr VII 89523, dopis vodstva bolnišnice v Ormožu Okrožnemu sodišču Mari- bor, 14. 8. 1923. 119 PAM, Vr VII 89523, dopis sodnika Ivana Tratnika (?) Okrožnemu sodišču Maribor, 31. 8. 1923. 66 Trk svetov v družini Ganusov septembra 1923 je Aleksander zapustil ormoško bolnišnico in se odpe- ljal v Ljutomer. Tam se ni javil sodišču, kakor mu je bilo naročeno in kakor je obljubil.120 Na glavni obravnavi pred mariborskim okrožnim sodiščem 19. sep- tembra 1923 je Aleksander Ganusov končno nastopil kot priča. Nje- govo pričanje je eno najdragocenejših, saj neposredno osvetli Juliji- no osebnost in odnose v družini. Ganusov je tako podal presenetljivo informacijo, da je bila Julija rojena grofica Tarnovska, aristokratsko vzgojena in izobražena ženska, vajena udobja. Priznal je, da sta se z Julijo pogosto prepirala, saj se ni zmogla prilagoditi begunskemu po- ložaju družine in je od njega zahtevala luksuz, ki ji ga ni mogel nudi- ti, kar je pri Juliji izzvalo histerične napade. Aleksander je potrdil Va- silijevo pripoved o jutranjem dogodku v Požarevcu, ko je Julija po Faksimile dela pričanja Aleksandra Ganusova na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem Maribor (vir: PAM, Vr VII 89523) 120 Prav tam. 67 RUSKI DIPTIH enem od zakonskih prepirov skoraj gola obležala na postelji v močnem krču joka. Aleksander je poklical zdravnika, ki je Juliji predpisal kaplji- ce, medtem ko ji je Cernjenko pripravil čaj in obkladke, kar je Julijo pomirilo.121 Prav tako je Aleksander pred sodiščem potrdil epizodo z Julijinim odhodom v Beograd, vendar je kot razlog tega dejanja navedel ženi- no jezo po izletu v Maribor, ko tam ni mogla kupiti vsega, kar si je želela. »Trmasta kot je bila«, ga je kar zapustila. Povedal je še, da je bila za Julijino vrnitev zaslužna Jevgenija Mateševa. V tistem času naj bi se odpeljala v Kikindo po svoji dve hčeri, spotoma pa je v Beogradu obiskala Julijo. Ko se je Jevgenija vrnila v Ljutomer, je Ganusovu pre- nesla Julijino prošnjo za denar, da bi si lahko plačala pot za vrnitev k soprogu.122 Ker je Aleksander omenjal nakupovalni izlet zakoncev v Maribor, je smiselno poudariti, da potovanje v Maribor za prebivalce Ljutomera v tistem času ni bilo samoumevno, še manj pa preprosto. Pomurje je bilo po prvi svetovni vojni prometno osamljeno, železniške proge niso bile povezane med seboj in so vodile do nekdanjih gospodarskih in političnih centrov — Budimpešte in Gradca. Ena od možnih poti v Maribor je bila tako pot z vlakom na relaciji Ljutomer-Radgona, kjer je bila pot preki- njena, saj je železniška proga Radgona—Spilje—Šentilj po saintgermain- skem sporazumu pripadala Republiki Avstriji; jugoslovanski državljani so lahko progo sicer na podlagi istega sporazuma uporabljali, a so bili na potovanju množično deležni provokacij. Iz Šentilja v Maribor je bilo nato spet mogoče potovati z vlakom jugoslovanskih železnic. Druga možnost za potovanje iz Ljutomera v Maribor pa je bila pot v lastni organizaciji do Ormoža, od tam pa z vlakom preko Pragerskega v Mari- bor. Julija in Aleksander sta lahko v Maribor potovala tudi z avtom. V tem primeru sta morala biti kot redka avtomobilista na vsej makadamski poti močno opažena.123 Aleksander je na sodišču zanikal, da bi Vasiliju pred odhodom od doma naročil, naj varuje Julijo pred Ovčarovom, zanikal je tudi, da bi bil ljubosumen nanj ali da bi karkoli vedel o skrivnem razmerju svoje žene. Povedal je, da je bil Ivan Nikolajevič v Harkivu (Harkovu) njegov sošolec, 121 PAM, Vr VII 89523, pričanje Aleksandra Ganusova, 19. 9. 1923. 122 Prav tam. 123 Rustja, Železniška proga skozi Ljutomer, 28. 68 Trk svetov v družini Ganusov Maribor — Glavni trg, začetek dvajsetih let 20. stoletja (vir: PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. št. 8954) v Ljutomeru pa podrejeni, zato bi ga lahko v vsakem trenutku odpustil, če bi sumil, da se med njim in Julijo plete kaj več od običajnega družin- skega prijateljskega razmerja.124 Ker je Gregorij Matešev na sodišču potr- dil, da je Ivan Ovčarov povzročal nesoglasja med Ganusovovima, lahko sklepamo, da se je Aleksander zavestno odločil prikriti omenjeni vidik zgodbe, ki bi utegnil otežiti delo sodišča.125 Aleksander Ganusov je slugo opisal kot potuhnjenega, mrkega in žalostnega človeka, kar je z vdovcem soočeni Vasilij brž pojasnil kot posledico slabih vesti o lakoti v Rusiji, ki so jo prinašali časopisi, in stiske, o kateri mu je pisala žena, ki je doma preživljala petero otrok. Aleksan- der sicer Cernjenka ni razumel kot človeka hitre jeze, prav nasprotno, in družina z njim ni bila v nesoglasju. Nato je dodal nekaj, česar sodišče gotovo ni pričakovalo od njega in kar je kazalo na to, da mu je s psihia- tričnim zdravljenjem preteklih mesecev uspelo skrpati razumsko razlago za to, kar se je zgodilo njegovi družini: »Čutim, da je obtoženec umoril mojo ženo in otroka ravno radi svoje mirne in mrke narave. «126 124 PAM, Vr VII 89523, pričanje Aleksandra Ganusova, 19. 9. 1923. 125 PAM, Vr VII 89523, AŠ 103, Zaslišba priče - Jevgenija in Gregorij Matjašev, Ljuto- mer, 8. 8. 1923. 126 PAM, Vr VII 89523, AŠ 103, pričanje Aleksandra Ganusova, 19. 9. 1923. 69 RUSKI DIPTIH Tudi Aleksander Ganusov je ocenil kot laž Vasilijevo zgodbo, s ka- tero je ta skušal pojasniti krvave madeže na svojih hlačah. Julija je »kot dobro vzgojena žena vedno skrivala« svoje mesečno perilo.127 Vasilij je konec julija 1923 pred ljutomerskim okrajnim sodiščem zatrjeval, da so bile okrvavljene hlače, ki so jih preiskovalci našli pod slamnico njego- ve postelje, v resnici posebne hlače, ki jih je oblekel le tedaj, ko je mo- ral kot družinski sluga s parketa stanovanja čistiti krvave madeže, ki jih je za seboj puščala Julija v času menstruacij; te so bile zelo močne, je povedal; voda, ki jo je odnašal iz Julijine spalnice, je bila po ves teden krvava.128 Kot smo videli, sta bila o čistilnih navadah v stanovanju številka 61 pred ljutomerskim sodiščem zaslišana že Jevgenija Mateševa in Gregorij Matešev, ki sta le deloma potrdila Černjenkove trditve. Še pred zasliša- njem Ganusova je državno tožilstvo v obtožnici, ki jo je 10. septembra 1923 vložilo proti Cernjenku pri Okrožnem sodišču Maribor, to njegovo zgodbo zavrglo kot »skoz in skoz izmišljeno«, saj »že pri navadnih ljudeh ostane kaj takega moškim prikrito«.129 Kolikšno nelagodje je moralo v času družbeno zatajevane spolnosti sprožati javno govorjenje o Julijini intimni negi pri vpletenih v sodni proces, lahko samo ugibamo. Če je Julija Ganusova celo po svoji smrti vzbujala spoštovanje in avtoriteto kot omikana oseba, potem si je prav tako težko zamišljati, kako močan vpliv je morala imeti njena navzočnost na slugo Cernjenka, ko sta bila vsakodnevno drug ob drugem. Vasilij očitno ni bil sposoben krotiti sile zatajevanega vznemirjenja, s katero se je spopadal v stiku z intimnostmi oboževane osebe, še zlasti ker se je Julija svojega položaja zavedala in ga morebiti tudi izkoriščala. Černjen- ko je bil kot poročen posestnik in oče številne družine zdoma vajen patriarhalnega družinskega ustroja, v Ljutomeru pa se je naenkrat znašel v povsem drugačni vlogi: kot kuhar, pomivalec posode, čistilec, varuh otroka ipd. Nemara je začel sčasoma na vse skupaj gledati kot na nena- vadno in vznemirljivo erotično igro. Gradbena dela na železniški progi Ormož-Ljutomer—Murska Sobo- ta so jeseni 1923 bliskovito napredovala, k čemur je pripomoglo toplo 127 Prav tam. 128 PAM, Vr VII 89523, Zaslišanje obtoženca, Ljutomer, 24. 7. 1923. 129 PAM, Vr VII 89523, Obtožnica državnega tožilstva proti Vasiliju Cernjenku, Maribor, 10. 9. 1923. 70 r Trk svetov v družini Ganusov jesensko vreme. Rasle so čuvajnice in kolodvori, betonske konstrukcije in mostovi. Načrtovali so, da bodo do konca leta 1923 zemeljska dela na trasi končana.130 Ničnostna pritožba Vasilija Cernjenka 22. septembra 1923, samo tri dni po razglasitvi sodbe na maribor- skem okrožnem kot porotnem sodišču, ki je Vasilija Cernjenka pošiljala na vešala, je Cernjenkov zagovornik po uradni dolžnosti, mariborski odvetnik Ferdo Lašič, napovedal ničnostno pritožbo zoper sodbo sodišča z 19. septembra 1923 zaradi izreka o krivdi in kazni.131 Cilj vložitve ničnostne pritožbe je bil izpodbijanje sodbe zaradi kršitve določb kazen- skega formalnega in materialnega prava.132 Vložena je bila 12. aprila 1924 s prošnjo, da se celoten kazenski spis predloži Stolu sedmorice v Zagre- bu kot višjemu sodišču. Vasilij Černjenko je na razplet čakal v zaporu v Mariboru.133 Prva jugoslovanska država se je spopadala z velikim problemom izenačevanja zakonodaje. Nobena od evropskih držav, oblikovanih po prvi svetovni vojni, ni imela tako raznovrstne zakonodaje kot Kraljevi- na SHS. Številna pravna vprašanja so se reševala na šest različnih nači- nov, kolikor je bilo v državi pravnih področij: posebni pravni predpisi so tako veljali v Srbiji, Črni gori, na Hrvaškem, v Bosni in Hercego- vini ter v Vojvodini, kjer so veljali madžarski, v Dalmaciji in Sloveniji pa avstrijski zakoni. Likvidacija pravnega provizorija in priprava zakon- skih predlogov o poenotenju zakonodaje je bila v dvajsetih letih 20. stoletja temeljna naloga Zakonodajnega odbora Narodne skupščine. Spričo pogostih menjav vlade in drugih posebnosti notranjepolitične dinamike prve jugoslovanske države se je njegovo delo izkazalo za iz- redno težavno.134 Po zedinjenju leta 1918 se je različnost pravnih področij posebno odražala prav na področju kazenskega prava, zato je jugoslovanska 130 Železnica Ormož—Murska Sobota, Murska straža, 2. 11. 1923, 3. 131 PAM, Vr VII 89523, Napoved ničnostne pritožbe, Maribor, 22. 9. 1923. 132 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem 1919—1929, 65. 133 PAM, Vr VII 89523, Ničnostna pritožba Vasilija Cernjenka, 12. 4. 1924. 134 Culinovič, Državnopravna bistorija II, 308. 71 RUSKI DIPTIH vlada februarja 1919 razširila dele srbskega kazenskega zakonika na vse državno ozemlje. Prednačrti novega zakonika so bili izdelani v letih 1921—1922, nato pa je delo zastalo do leta 1926. Ker Narodna skup- ščina dela ni dokončala, je bil novi kazenski zakonik objavljen šele kmalu po nastopu šestojanuarskega režima januarja 1929.135 Vse to so bile okoliščine, ki so šle na roko obsojenemu Vasiliju Cernjenku. Pritožba je podrobneje orisovala Cernjenkovo življenjsko pot, hkrati je Vasilij v njej dopustil možnost, da je umor zagrešil v stanju zmanjšane prištevnosti. Cilj Ferda Lašiča ob vložitvi pritožbe je bil, da se umor, za katerega je bil obsojen Vasilij Cernjenko, prekvalificira v nename- ren uboj. Kot kaže, je obsojenec mnogo pričakoval od dejstva, da je v Kralje- vino SHS prišel kot vojak generala Vrangla, saj je svojo pripoved v pri- tožbi, ki jo navajam v celoti, začel ravno s tem poudarkom. Pozornost velja nameniti njegovemu opisu odnosa z Ganusovovima, ki ga je sam razumel kot družinskega. Imel je občutek, da je delodajalcema enako- vreden, to občutje pa je pri sebi upravičeval s prepričanjem, da je kruta begunska usoda za vse pomenila osvoboditev od siceršnjih socialnih ločnic. Zdelo se mu je, da ima polna pooblastila za vmešavanje v odno- se Julije Ganusove in Aleksandra Ganusova. Vsaj občasno sta mu povod za takšno razumevanje dajala zakonca sama, čeprav je Aleksander na zaslišanju povedal, da z obtoženim Vasilijem ni nikoli razpravljal o svojih družinskih rečeh. Ker je Cernjenko Julijo poleg tega nazival »moja gospa«, sebe pa »sluga«, lahko ponovno spomnimo na izhodiščno tezo o silovitih trkih, ki jih je v medsebojnih odnosih povzročal razpad predvojnih siste- mov vrednot in nazorov ter porajanje novih. Žrtev kaotičnih človeških razmerij je bila tudi družina Ganusov. Po prenehanju svetovne vojske sem se z drugimi narodnimi elementi v Rusiji boril pod Vranglovim poveljstvom proti boljševiškim grozodejstvom v južni Rusiji. Po sklenjenem miru med boljševiki in poljsko republiko se je obrnila boljševiška premoč proti nam in prisiljeni smo bili, da si otmemo golo življenje, bežati iz Rusije in iskati gostoljubja drugod. Z drugimi Rusi, ki so zaposleni pri napravi železnice med Ormožem in Mursko Soboto, sem prišel tudi jaz tja obenem z osebami, ki nastopajo v tej zadevi, in posebej z obiteljo Ganusov. Prideljen sem bil h gradbenemu oddelku v Ljutomeru in si je inženir Aleksander Ganusov izbral izmed tamkajšnjih Rusov mene za 135 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 512. 72 Trk svetov v družini Ganusov slugo. Pri tej priliki sem opazoval, da zakonca Ganusov ne živita v popolnem zakonskem soglasju, in sem bil trdno prepričan, da je na tem nesoglasju v veliki meri kriv Ivan Ovčarov. Julija Ganusova je bila histerična in je vča- sih zapustila svojega moža, vendar pa se je zopet vrnila. Pri neki priliki se je celo hotela na postelji obesiti, kar sem videl na lastne oči in kar je Alek- sander Ganusov opravičeval s histerijo. Ko se je Ganusov odstranil, sem vprašal gospo, zakaj je kričala in zakaj si je hotela življenje vzeti, če jo mož pretepava. Ona pa mi je odgovorila, da je sicer ne pretepava, toda besede so hujše kakor udarci. Občevanje med Ganusovimi in menoj je bilo zelo domače, k čemur je pripomogla usoda, kije bila proti vsem na enak način kruta. Opravljal sem vsa domača opravila, šel z gospodo na sprehod, pri čemer sem imel skrb paziti na Rostislava Ganusova. Otroka sem imel zelo rad in je otrok mene bolj obrajtal kakor svoje stariše. Ta otrokova naklonjenost napram meni je vzbujala občo pozornost v Ljutomeru. Ganusova sta občevala z menoj ne kakor gospodarja s slugo, ampak kot prijatelja s prijateljem. Ob velikih praznikih smo se v znak prijateljstva celo poljubili. Čim ožje je bilo obče- vanje v našem rodbinskem krogu, tem težje sem prenašal, če je kedo skušal se nam približati: iz tega razloga sem bil silno ljubosumen na Ivana Ovča- rova posebno takrat, če se je sprehajal z Ganusovo ali če je zahajal k nam takrat, ko gospodarja Aleksandra Ganusova ni bilo doma. Tudi 6. julija 1923 sem bil silno razjarjen in nisem našel miru in pomirjenja, ker se je Ovčarov sprehajal z Julijo Ganusovo. Kako seje zgodila v noči od 6. na 7. julij 1923 v naši družbi neverjetna nesreča, v kateri sta na najžalostnejši način končala Julija Ganusova in triletni Rostislav Ganusov, še mi do danes ni znano. Ne morem trditi, kedo bi povzročil to neizmerno gorje. Ne morem obdolžiti kake tretje osebe, pa tudi sebe ne. Kot tretjo osebo sem sumničil Ivana Ovčarova. Ge pa ta zločina ni izvršil in pridem edini jaz kot storilec v poštev, potem sem moral izvrš- iti zločin oziroma dve življenji uničiti v taki duševni zmedenosti, da se tega nisem takrat zavedal in se dejanja tudi danes ne zavedam. Povoda ubiti svojo gospodarico, ki ni ravnala z menoj kot s slugo, ampak kot prijateljem, nisem imel nobenega. Se manj pa sem imel povod ubiti ma- lega Rostislava, s katerim sem ravnal kot s svojim sinom in kateri me je bolj čislal in se rajši z menoj igral kakor z lastnimi stariši. Tako kakor sem ti dve osebi čislal, visoko cenil in jima bil hvaležen, da sta mi v svoji 73 RUSKI DIPTIH bližini dali ugodno bivanje, tako nesrečen sem, če bi jaz povzročil njiju pogin, in če bi si bil svest le najmanjše krivde, bi skušal razbremeniti svojo vest in omiliti svojo vest s tem, da bi priznal pred vsem svetom, da sem grešil. Vobče se je domnevalo, da sem ubil Ganusovo, ker se mi ni udala, sinč- ka pa radi tega, da bi ne bilo priče. To domnevanje ne more držati, ker se na Julijani Ganusovi, posebno na njenih spolovilih, ni našlo niti najmanj- ših znakov, da bi kedo skušal izvršiti posilstvo. Vobče je izvršeno kaznivo dejanje na način, ki ne kaže namena storilca žrtev ubiti. Ge bi se jo hotelo namenoma ubiti, bi se jo davilo tako, da bi se znaki krog in krog vratu poznali, ali pa s kakim drugim orodjem napadlo, ki bi dalo sklepati na namen. Tudi Rostislav je bil kot mrlič najden v položaju, ki ne da sklepati na umor. Udarjen je bil po glavi, nato pa z obrisačo obešen na svojo poste- ljo. Ge bi že imel namen tako nedolžnega in brezmočnega črvička ubiti, bi ga lahko z enim udarcem in bi ga ne bilo treba še nato obesiti. Ni treba misliti, da bi se takšnega otročička vesilo z namenom, da bi se vrgel sum samomora na njega. Oboje, tako smrt Ganusove Julije kakor Rostislava, kaže, da je moral ta čin izvršiti ali blaznež ali pa človeški nestvor, ki je imel naslado na dolgotrajnem mučenju in umiranju svojih žrtev. Kot častilec svojih službodajalcev in kot oboževatelj malega Rostislava zadnjega čina nisem bil zmožen. Skrunil bi svoj spomin na Julijano Ganusovo in žalil bi njeno dušo, ako bi trdil, da je v svojem nezadovoljstvu in v svoji nesreči sama položi- la roko na sebe in svojega otroka, toda situacija, kakršna je bila tukaj, bi bolje odgovarjala samomoru kakor pa umoru, kakor rečeno, pa tega niti ne trdim. Ce bi hotel v resnici nesrečnico posiliti, je možno, da bi njej nehote pritiskal srajco na vrat, kakor se to pozna, vendar ne v namenu jo spraviti ob življenje, ampak njo prisiliti k spolnemu činu. Ni tudi izključeno, da bi pri tem se ne udarilo otroka, ki kriči, po glavi, in bi se ga pri tem omami- lo in v mnenju, da je otrok mrtev, obesilo. V tem slučaju bi se ne moglo govoriti o umoru, ampak kvečjem le o uboju. Iz tega razloga je stavil moj zagovornik vprašanje na uboj. Sodišče pa je ta predlog zavrnilo. Za slučaj, da sem v blaznosti Juliji Ganusovi in mlademu Rostislavu prerezal nit živ- ljenja, je predlagal moj zagovornik, da se me duševno preišče in po zveden- cih skuša ugotoviti, ali se ni zgodilo dejanje v trenutku duševne zmedenosti oziroma blaznosti. Sodišče je tudi ta predlog ne glede na to, da je umor 74 Trk svetov v družini Ganusov zagoneten in brez logične razumne in duševne podlage, zavrnilo. Z zavrnit- vijo obeh predlogov je bila onemogočena izčrpna obrana in s tem kršen 344. člen št. 5 k. p. r. Po svojem že izkazanem zagovorniku, ki mi je bil uradno postavljen, predlagam, da se predložijo vsi spisi s to ničnostno pritožbo Stolu sedmorice kot kasacijskemu dvoru, kateri se naproša, da izpodbijano razsodbo razve- ljavi in vrne zadevo v ponovno razsojo in posebno poizvedbo dokaza po zvedencih ter razsojo I. instanci.™ Razsodba Stola sedmorice v Zagrebu Če drugega ne, je bila vehementna zavrnitev izvedenskega mnenja o duševnem stanju Vasilija Cernjenka s strani mariborskega okrožnega sodišča resnično nekoliko nenavadna. Glede na okoliščine, v katerih je Cernjenko živel zadnjih nekaj let, je bilo pri njem pričakovati vsaj obli- ko depresije. O tem, da je bil sluga žalosten, potuhnjen in čemeren, je v svojem pričanju pred sodiščem govoril tudi Aleksander Ganusov. Tako se je zdelo, vendar je Stol sedmorice v Zagrebu kot kasacijsko oz. višje sodišče pod predsedstvom slovenskega sodnika (in pisatelja) Frana Mil- činskega skoraj leto dni po umoru v Ljutomeru 25. junija 1924 zavrnil ničnostno pritožbo Vasilija Cernjenka.136 137 Glede na pravni status Stola sedmorice ni bilo dvoma o tem, da bo formulacija razsodbe, ki jo je izdal, nadvse jasna in natančna: »O kaki duševni zmedenosti obtoženca ni v spisih ni najmanjšega znaka. Obtoženec sam je povedal, da ni bil nikdar bolan in da so njegovi stariši umrli od starosti. S svojim vedenjem pred sodiščem ni vzbudil obtoženec nikakega suma zoper svojo prištevnost.« Ker je Cernjenko v času sodnega procesa proti sebi kategorično zavračal, da bi Juliji Ganusovi in Ros- tislavu Ganusovu stregel po življenju, da bi ju torej ali ubil ali umoril, Stol sedmorice tudi ni videl pravne podlage za prekvalifikacijo umora v uboj.138 136 PAM, Vr VII 89523, Ničnostna pritožba Vasilija Cernjenka, 12. 4. 1924. 137 PAM, Vr VII 89523, Razsodba Stola sedmorice v Zagrebu, 25. 6. 1924. 138 Prav tam. 75 RUSKI DIPTIH Faksimile dela razsodbe Stola sedmorice v Zagrebu v zadevi Vasilij Černjenko (vir: PAM, Vr VII 89523) 76 Trk svetov v družini Ganusov Kraljevi dotik in pot v Lepoglavo Potem ko je Vasilij Černjenko morda že odšteval dneve do svoje smrti, se je konec novembra 1924 zgodilo nekaj presenetljivega. Kot vsako leto pred praznikom zedinjenja 1. decembra je kralj Aleksander Karadordević tudi leta 1924 razglasil pomilostitev ali omilitev kazni določenemu številu zapornikov. Tokrat se je na seznamu odrešenih zna- šel tudi Vasilij Černjenko. Z ukazom kralja mu je bila 30. novembra 1924 smrtna kazen spremenjena v dosmrtno ječo, dopolnjeno s postom in temnico vsako leto 6. julija — na dan, ko sta umrla Julija Ganusova in njen sin Rostislav.139 Černjenkovi dnevi v mariborskih zaporih so se iztekli in 29. januarja 1925 je bil poslan na prestajanje dosmrtne zapor- ne kazni v kaznilnico v Lepoglavi.140 Samo nekaj dni prej, 22. novembra 1924, je bila po težavnih za- ključnih delih, opravljenih v veliki naglici, slovesno odprta železniška proga Ormož-Ljutomer-Murska Sobota. Njena vzpostavitev je bila v demokratskem strankarsko političnem jeziku (ob odsotnosti katoliške strankarske politike) razumljena kot velik korak h gospodarski, kultur- ni, politični, predvsem pa simbolni povezanosti tega obmejnega območja z državno matico.141 Vlak, ki je prvič zapeljal proti Murski Soboti, so med številnimi zbranimi pozdravljali tudi ruski begunci, ki so gradili progo ter so zdaj zbranim delili kruh in sol ter jih pozdravljali z »otož- nimi ruskimi, na stepe spominjajočimi vzkliki«-. Hura, hura! Številnim govorcem se je v velikem metu pridružil minister za gozdove in rude Gregor Žerjav, čigar govor se je šibil pod težo državotvornega patosa: »Če danes grmi mimo Ljutomera železni stroj, je to samo odmev železnega koraka, s katerim marsira mogočna Jugoslavija k svoji prelepi bodočnosti. «142 Inženirja Aleksandra Ganusova na slovesnosti ni omenjal nihče od govorcev, pa tudi na banketu v Ljutomeru ne, čeprav se je prometni 139 PAM, Vr VII 89523, dopis Stola sedmorice Okrožnemu sodišču Maribor o spremem- bi smrtne kazni v dosmrtno ječo za Vasilija Cernjenka, 9. 12. 1924. 140 PAM, Vr VII 89523, dopis rubežnika Kokala Okrajnemu sodišču Maribor, 6. 10. 1926. 141 Slovesna otvoritev proge Ljutomer—Ormož—Murska Sobota, Jutro, 22. 11. 1924, 3; Pro- metni minister Stanič izročil progo Ormož—Murska Sobota prometu, Jutro, 23. 11. 1924, 9; Prometno-gospodarski pomen nove železnice, Jutro, 23. 11. 1924, 10. 142 Zaključek slavnostne otvoritve prekmurske železnice, Jutro, 25. 11. 1924, 3. 77 RUSKI DIPTIH minister Andra Stanič tam zahvalil ruskim beguncem za njihov doprinos k izgradnji proge.143 Faksimile dela pisma Vasilija Cernjenka Aleksandru Ganusovu (vir: PAM, Vr VII 89523) 143 K otvoritvi proge Ormož—Murska Sobota, Slovenski narod, 25. 11. 1924, 3. 78 Trk svetov v družini Ganusov Corpora delicti Mariborsko okrožno sodišče je imelo po končanem procesu proti Vasiliju Cernjenku precej težav z izsleditvijo Aleksandra Ganusova, ki bi moral prevzeti zasežene predmete s prizorišča umora, med njimi raztr- gano žensko srajco, ženske hlače, spodnje krilo in belo rjuho. Vsi pred- meti so pripadali pokojni Juliji Ganusovi. Sodišče je želelo Aleksandru izročiti tudi prevleko za vzglavnik in brisačo, s katero je bil zadavljen njegov sin. Na seznamu corpora delicti, s katerimi je po procesu prav tako razpolagala jetnišnica Okrožnega sodišča v Mariboru, so bili tudi pred- meti, ki jih je sodišče vendarle spoznalo kot neprimerne za izročitev in jih je dalo uničiti: kos krvave vate, ki je služil kot tampon in so ga pre- iskovalci našli v Julijini nožnici, dva zavitka njenih las in prazna stekle- nička s sledovi rdečkaste tekočine.144 Med predmeti, ki jih je sodišče želelo izročiti Ganusovu, pa ni bilo Julijine zlatnine, ki jo je komandir Zandarmerijske stanice Ljutomer 10. julija 1923 priložil Okrajnemu sodišču v Ljutomeru kot corpus delicti-, zlate žepne ure z verižico, najdene na Julijini toaletni mizici, medenina- ste verižice, zlatega poročnega prstana in dveh zlatih prstanov, posutih z dragim kamenjem.145 146 Po poizvedovanju v Ormožu in ruskem begunskem taborišču v Strnišču je sodišče v začetku januarja 1926 Aleksandra Ga- nusova odkrilo v kraju Mokra gora v bližini Užic, kjer je bil še zmeraj zaposlen pri Direkciji za izgradnjo železnic. Danes se zdi več kot jasno, a tedaj, kot kaže, le ni bilo, da Aleksander zastrašujočih predmetov ni želel prevzeti, kljub temu da jih je sodišče že dostavilo v Užice. A prese- netljiv, ker pripada nekemu izginulemu svetu, je bil tudi Aleksandrov odgovor, ki ga je konec januarja 1926 poslal sodišču po brzojavni pošti: »Stvari primiti neču, izvolite pokloniti ih nekome siromašnem Rusu po va- šem nalaženju.«146 144 PAM, Vr VII 89523, Seznam corpora delicti v shrambi jetnišnice Okrožnega sodišča v Mariboru. 145 PAM, Vr VII 89523, Zandarmerijska stanica Ljutomer Okrajnemu sodišču Ljutomer, 10. 7. 1923. 146 PAM, Vr VII 89523, brzojavka, 31. 1. 1926. 79 II. KRVAVA LJUBEZENSKA DRAMA V RUSKEM BEGUNSKEM TABORIŠČU V STRNIŠČU NA SILVESTROVO 1921 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Rusko begunsko taborišče v Strnišču Ne več kot dobri dve leti pred ljutomerskimi dogodki se je ob koncu leta 1920 po pogajanjih med ruskim carističnim generalom Petrom Niko- lajevičem Vranglom in jugoslovansko vlado v Strnišču (današnjem Kidriče- vem), ki ga od Ljutomera loči le nekaj deset kilometrov, naselilo od 1000 do 1200 ruskih beguncev. To so bili predvsem gojenci donskega in krim- skega kadetskega korpusa, ki so zapustili domovino zaradi državljanske vojne.1 Kadetski korpusi so bili v carski Rusiji vojaške izobraževalne usta- nove, v katerih so se izobraževali mladostniki od enajstega leta dalje s ciljem priprave na vojaško akademijo. Ker je prišlo v Strnišče skupaj z gojenci tudi okrog trideset vzgojiteljev, so v skrajno siromašnih razmerah z vzgojnim in izobraževalnim delom nadaljevali tudi v begunskem taborišču.2 Od svojih korenin odrezani Rusi so si v Strnišču zapolnjevali dneve z različnimi dejavnostmi: s pridelovanjem zelenjave, delom v čevljarski, ključavničarski in fotografski delavnici, v taborišču so oblikovali čitalnico, pevski zbor, gledališče in pihalni orkester. Udejstvovali so se v športnih aktivnostih, za duhovno življenje je bilo poskrbljeno v taboriščni pravo- slavni cerkvi.3 Takoj po prihodu v Strnišče so begunci za okoliške prebival- ce priredili pevski večer, za katerega jim je bilo številno občinstvo, tako časnik, »nadvse hvaležno«. V začetku januarja 1921 so nastopili na Ptuju,4 5 februarja 1921 pa je skupina ruskih gledališčnikov iz begunskega taboriš- ča v mariborskem teatru uprizorila Gogoljevo Ženitev/’ Ob prizadevanju 1 WrangLovi begunci v Strnišču, Tabor, 18. 11. 1920, 3; Wranglova armada, v Strnišču, Ta- bor, 25. 11. 1920, 3. 2 Rusi v Ptuju, Ptujski list, 9. 1. 1921, 1. 3 Pulko, Ruski kadeti v Strnišču, 16; isti, Nogometno igrišče v Kidričevem, 16. 4 Strnišče, Ptujski list, 9. 1. 1921, 3; Ruski koncert v Ptuju, Ptujski list, 16. 1. 1921, 2. 5 Gostovanje ruske drame v Mariboru, Tabor, 23. 2. 1921, 3. 83 RUSKI DIPTIH za prikaz kultiviranosti begunskega centra, ki je v javnosti vzbujal po- misleke kot leglo sovražne vojske, so bile tudi nevzdržne gmotne razmere razlog, da se je zbor osemindvajsetih ruskih beguncev in begunk, večino- ma častnikov in njihovih hčera, maja 1921 odpravil v Maribor. Nastopili so pod vodstvom polkovnika Pograničnega z upanjem na radodaren obisk Mariborčanov in Mariborčank, uspešen nastop pa so ponovili tudi v Slo- venski Bistrici.6 V mestnih sredinah, ki so se po političnem prevratu trudile izviti iz objema nemškega kulturnega miljeja, je bil ta bežni piš iz slovanskega kulturnega sveta bržkone nenadejana osvežitev. Ne glede na to bi bilo zmotno misliti, da so občinska vodstva štajerskih mest dala kakorkoli vedeti, da so seznanjena s položajem ruskih beguncev v Strnišču, čeprav se je na pravoslavni božič januarja 1921 z borno nabirko denarja ptujskih someščanov v Strnišču pojavil okrajni glavar Otmar Pirkmajer skupaj z vladnim komisarjem mesta Ptuj Matejem Senčarjem. S politikom lastno dobrodelno gesto sta skromno obdarovala begunske otroke, za kar so se ti »ginljivo zahvaljevali«.7 Ptuj, dvajseta leta 20. stoletja (vir: PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. št. 8550) 6 Ruski begunci iz Strnišča, Tabor, 1. 5. 1921, 3; Prireditev ruskih beguncev v Slovenski Bistrici, Tabor, 31. 5. 1921, 3. 7 Obdarovanje otrok beguncev, Ptujski list, 30. 1. 1921, 2. 84 VI Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Čeprav je taborišče v Strnišču v nekaj mesecih po prihodu ruskih beguncev skoraj povsem izginilo iz sfere javnega, je mariborski Tabor junija 1921 še pisal o tamkajšnji nepopisni revščini, ki se je zrcalila v prizorih napol nagih in lačnih otrok, in s tem spodbujal bralce k udelež- bi na dobrodelni vrtni veselici, ki jo je v Mariboru pripravljal mestni odbor v sodelovanju z gojenci krimskega kadetskega korpusa.8 Kljub deževnemu vremenu so bili člani organizacijskega odbora zadovoljni z obiskom meščanov na prireditvi, ki se je odvijala ob sodelovanju lokal- nega Sokola in Glasbene matice. Ljudje so prinašali življenjske potrebšči- ne za begunce in sodelovali v srečelovu, katerega dobiček je bil prav tako namenjen beguncem.9 Med ruskimi begunci v Strnišču so torej prevladovali mladi ljudje na pragu odraslosti, v Zavodu za zapuščeno rusko mladino, ki je bil orga- niziran v Strnišču, pa so bile tudi ženske, ki so dobivale mesečno begun- sko podporo za vzdrževanje sebe in družinskih članov. »Kaj so ti ljudje, ki so prišli v naše zapuščene barake (med prvo svetovno vojno je bila v Strnišču avstrijska rezervna vojaška bolnišnica, op. p.), krivi na političnih avanturah Wrangla in drugih generalov,« je bilo retorično vprašanje pisca časopisnega prispevka, ki je dajalo slutiti, da ruski prišleki niso dobro- došli gostje v obubožani slovenski skupnosti, ki se je pobirala po opusto- šenju prve svetovne vojne. Razmere so klicale k odločnemu razmisleku na najvišji državni ravni o načinih vključevanja beguncev v jugoslovansko družbo.10 Kajti če so ruski begunci v lokalnem javnem prostoru na eni strani vzbujali simpatije in pomilovanje ter so vznikale pobude za pomoč v denarju in življenjskih potrebščinah, so na drugi strani vztrajno silili na piano občutki odpora, zavračanja in celo sovražnosti do priseljene popu- lacije, ki je s seboj prinesla drugačen kulturni imaginarij.11 Kdo ve, ali ni zato prinesla olajšanja novica ob koncu leta 1921, da so se ruski be- gunci, zlasti pripadniki donskega kadetskega korpusa, v večjem številu 8 Za ruske begunce, Tabor, 14. 6. 1921, 3; Program vrtne veselice, Tabor, 17. 6. 1921, 3. 9 Odbor za prireditev, Tabor, 23. 6. 1921, 3. 10 Ne zapustimo Rusov v bedi!, Tabor, 17. 6. 1921, 2; Organizacija dela v pomoč ruskim beguncem, Tabor, 19. 6. 1921, 2. 11 Sokolstvo — vsem bratom in sestram, Tabor, 21. 10. 1921, 3; Inteligentna Rusinja, Tabor, 24. 10. 1921, 4; Wranglovci tudi naglavnem kolodvoru, Tabor, 30. 10. 1921, 4; Za bedno rusko deco, Tabor, 28. 2. 1922, 3; Wranglovci, Tabor, 25. 3. 1922, 4; Proti Wranglovcem, Tabor, 25. 5. 1922, 1. 85 RUSKI DIPTIH izselili v Banat (po nekaterih podatkih v Bilečo), medtem ko je v Strni- šču začasno ostal le krimski kadetski korpus, ki je prav tako pospešeno iskal trajnejšo namestitev. Nekdanje taborišče se je postopoma preobli- kovalo v industrijski obrat.12 Podporočnik donskega kadetskega korpusa Venjamin Mihajlovič Svečnikov ni potoval na jug s svojimi gojenci, saj ga je čakal sodni pro- ces, po katerem je bil septembra 1922 pred Okrožnim sodiščem v Ma- riboru obsojen na štiri leta zapora za nenaklepni uboj.13 Njegov kazen- ski spis, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, je zakladnica odnosov v ruski begunski populaciji in med njo ter okoliškim slovenskim prebi- valstvom, ki priča o izjemno težavnem konstruiranju novega miselnega sveta po koncu prve svetovne vojne, v katerem izkušnje starega niso bile v večjo pomoč. Poročilo narednika Alojza Pešla Vodja Zandarmerijske stanice v Strnišču, petinštiridesetletni Alojz Pešl, je bil bržkone nejevoljen, ko je na silvestrovo leta 1921 nenadoma zazvonil domači telefon in ga je podrejeni obvestil, da ima »nekaj nuj- nega« ,14 Pešl je moral hipoma pozabiti na mirno dopoldne v družbi so- proge, sesti za pisalno mizo in za Okrajno sodišče na Ptuju popisati natančen potek dogajanja, ki se je tisto dopoldne v begunskem taborišču v Strnišču končalo s smrtjo ptujskega zdravnika dr. Ludviga Scheichen- bauerja. Za nameček so bili vsi v smrt vpleteni ruski državljani, iskanje prevajalca pa je komandirju najbrž še dodatno kratilo praznično vzdušje. A ne glede na okoliščine pravilna pisava obsežnega poročila ne govori o tem, da bi policijski uslužbenec pri svojem delu hitel. Skrbno nanizane informacije si sledijo v logičnem sosledju in oblikujejo verjeten potek dogajanja v begunskem taborišču v Strnišču na silvestrsko jutro, kakor ga je videlo policijsko oko.15 12 Ruski begunci v Strnišču, Tabor, 28. 12. 1921, 2. 13 Uboj iz ljubosumnosti, Tabor, 21.9. 1922, 3. 14 PAM, fond: Okrožno sodišče Maribor 1898—1941, spis Vr VII 37/22, AŠ 84 (v nada- ljevanju Vr VII 37/22), Zaslišba priče - Alojz Pešl, 3. 1. 1922. 15 PAM, Vr VII 37/22, dopis Žandarmerijske stanice Strnišče Okrajnemu sodišču v Ptuju, 31. 12. 1921. 86 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Okrog pol desete ure zjutraj je skozi vrata taborišča zapeljal enovprež- ni voz ptujskega zdravnika, ki je bil hkrati taboriščni zdravnik. Stanova- lec barake številka 37, ruski begunec, sicer pa podporočnik donskih kozakov, 23-letni Venjamin Mihajlovič Svečnikov, zdravnikovega prihoda ni bil vesel. Ptujski Nemec se je že dalj časa spogledoval z njegovo zaro- čenko Lidijo Veršinino, hčerko baronice Elizabete Grigorjevne von Knor- ring, s katero sta se seznanila in zaročila v grškem begunskem centru na poti iz Rusije. Lidija je postajala z vsakim obiskom dr. Scheichenbauerja v taborišču bolj hladna do Venjamina.16 Ko se je Ludvig Scheichenbauer ustavil pred taboriščno barako šte- vilka 4, da bi obiskal baronico von Knorring, se mu je izza hrbta pribli- žal Svečnikov in ga trikrat močno udaril po glavi s približno meter dol- go vodovodno cevjo. Zdravnik je brez zavesti obležal na vozu. Omizje baronice von Knorring, ki je klepetalo ob čaju, je vključevalo tudi kape- tana Vasilija Bolotina; potem ko mu je uspelo odtrgati kričečo in joka- jočo Lidijo od ranjenega zdravnikovega telesa, je sedel na voz in odpeljal poškodovanca v taboriščno bolnišnico. Tako tamkajšnji ruski zdravnik kot ptujski okrajni zdravnik dr. Vrečko, ki je prihitel na kraj dogodka, sta ugotovila, da je »črepinja popolnoma razbita« in jim preostane le še počakati na napadenčevo smrt.17 Tudi če ne bi obstajale priče dogodka - poleg Bolotina še drugi čla- ni omizja pri baronici in stanovalci barake številka 4: Lidijin stric oz. baroničin brat, podpolkovnik Aleksander Sumilin, dvajsetletni kapetan Vasilij Teluhin in baroničin mladoletni sin Georgij von Knorring - bi organi pregona ne imeli težav z izsleditvijo storilca, saj je Venjamin kar sam prikorakal k policijskemu nadzorniku v Strnišču z vodovodno cevjo v rokah. Zaradi razburjenosti mu je le s težavo uspelo povedati, da je zdravnika pokončal zaradi ljubosumja, nato pa se je ob podrobnejših policistovih vprašanjih zlomil v jok. Presenečenima orožnikoma, nared- niku Alojzu Pešlu in podnaredniku Josipu Furlanu, ki ju je policijski nadzornik nemudoma obvestil o dogodku, je Venjamin zatrdil, da je ptujskega zdravnika pred dejanjem dvakrat svaril. Dejal je, da je v ljube- zenskem razmerju z baroničino hčerjo, kar je Lidija potrdila in dodala celo, da sta z Venjaminom zaročena. Od septembra 1921 dekle ni več 16 PAM, Vr VII 37/22, dopis Zandarmerijske stanice Strnišče Okrajnemu sodišču v Ptuju, 31. 12. 1921. 17 Prav tam. 87 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 čutilo zavezanosti do zaročenca, hkrati pa ni želelo priznati, da bi do dr. Scheichenbauerja čutilo kaj več kot veliko simpatijo, ki jo je zdravnik upravičil kot dober in pošten človek: » Vedenje in obnašanje dr. Scheichen- bauerja napram moji osebi ili obratno ni moglo dati nobenega povoda k ljubosumnosti,« je Lidija zatrdila naredniku Pešlu.18 V svojem poročilu Okrajnemu sodišču v Ptuju se je Alojz Pešl čutil dolžnega pripomniti, da o morebitnem ljubezenskem razmerju med ptuj- skim zdravnikom in Lidijo tudi drugim ni bilo nič znanega. Venjamina, ki je prišel v Strnišče pred skoraj natanko letom dni, 15. decembra 1920, je opisal kot človeka lepega in primernega vedenja, ki pa je postajal v zadnjem času »duševnopotrt«. S tem ko je nesrečnega zaljubljenca ob 10. uri aretiral in ga poslal v zapor ptujskega Okrajnega sodišča, je bila za- deva zanj bolj ali manj zaključena.19 Zaslišanja Venjamina Mihajloviča Svečnikova Venjamin Svečnikov, sin Mihajla Svečnikova in Marije, roj. Glas- kova, je izhajal iz Novočerkaska, enega od centrov upora proti bolj- ševiški oblasti v ruski državljanski vojni. Bil je srednje visok (174 cm) mladenič pokončne drže in hoje, črnih las in obrvi ter rjavih oči, zdra- vih zob, podolgovate brade in pravilnega nosu; pod njim je nosil ozke črne brčice. V času, ko je bival v Strnišču, se je deloma naučil sloven- skega jezika, ki ga je pred zasliševalci nerodno lomil. V ptujski okrajni zapor je bil pripeljan v vojaški uniformi in nastanjen v celico števil- ka 8.20 Se isti dan je ob 16. uri in dvajset minut stopil pred okrajne- ga sodnika dr. Zupina in mu povedal, da je kot prostovoljec generala Vrangla 8. marca 1919 zapustil domovino. Pomlad 1919 je preživel v Solunu, kjer se je zdravil zaradi tifusa, nato pa je bil sredi leta 1920 prepeljan na Limnos, kjer se je seznanil z družino von Knorring.21 Z Lidijo sta se zaročila, o čemer je bila obveščena vsa njuna okolica. Venjamin je septembra 1920 odpotoval v Carigrad, medtem ko se je 18 Prav tam. 19 Prav tam. 20 PAM, Vr VII 37/22, Prevzemno poročilo, 31. 12. 1921; 7. 3. 1922. 21 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba obdolženca - Venjamin Svečnikov, 29. 1. 1922; Zasliša- nje Venjamin Svečnikov, 16. 9. 1922. 89 RUSKI DIPTIH Lidija vrnila na Krim. Čez kakšen mesec sta se ponovno srečala v Ca- rigradu. Krajši čas sta živela še v Solunu, pa spet na Limnosu, od koder sta 15. decembra 1920 skupaj z drugimi ruskimi begunci pripotovala v Strnišče.22 23 23 Zdravnika Scheichenbauerja je Venjamin spoznal kmalu po tem, saj je bila baronica von Knorring njegova pacientka. Ko je spomladi 1921 zbolela tudi Lidija, so bili zdravnikovi obiski pri njej prepogosti, da bi Venjamina pustili hladnega. Začel je sumiti, da imata Lidija in zdravnik ljubezensko razmerje. Njegove sume o slabih Scheichenbauerjevih na- menih je še povečevalo dejstvo, da je zdravnik Lidijo vabil v svojo ptuj- sko zdravniško ordinacijo. Venjaminu je pripovedovala, da jo je zdravnik ob obisku na Ptuju nadlegoval, zato je ob prihodnjem pregledu s seboj vzela tudi Venjamina. Ljubosumje v mladem podporočniku pa je raslo in začelo mejiti na blaznost, ko mu je Lidija »dala razumeti«, da je z zdravnikom spolno občevala. Vseeno sta se mlada zaročenca pomirila drug z drugim, ko sta novembra 1921 skupaj obiskala Maribor in je Lidija Venjaminu zagotovila, da ga ljubi, ter mu obljubila, da bo pustila zdravnika »pri miru«.13 Maribor — Gosposka ulica, konec dvajsetih let 20. stoletja (vir: PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. št. 2667) 22 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba obdolženca - Venjamin Svečnikov, 31. 12. 1921. 23 Prav tam. 90 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Da je ljubosumen, je Venjamin nazorno pokazal tudi zdravniku. Je- seni 1921 sta se v poznih večernih urah srečala na kolodvoru v Lovrencu na Dravskem polju. Mladi Rus je pristopil k zdravniku in mu ironično dejal: »Lepa hvala, ker ste zdravili mojo nevesto.« Ko mu je Scheichenbauer obrnil hrbet, je dodal, da bo zanj »jako hudo«, če se bo spet približal Li- diji. Svojo grožnjo je Venjamin ponovil osem do deset dni pred napadom na zdravnika, ko ga je ponovno zasačil na obisku pri Lidiji; skupaj z za- koncema Bolotin sta se domnevna ljubimca pomenkovala v baraki, v kateri so stanovali Bolotinova in Lidija. Ko jih je Venjamin zagledal, se je jezen obrnil in odšel, zdravnika pa počakal pred vrati. Dejal mu je, da ga še zadnjič opozarja, naj se ne približuje Lidiji, sicer bo »hudo«.24 Je Lidija donskega podporočnika le dražila, ko mu je povedala, da je zdravnik hotel nasilno spolno občevati z njo kar na mizi svoje ordinaci- je, ko je razgaljena čakala na pregled? O domnevnem spolnem nadlego- vanju namreč na zaslišanju ni bila pripravljena spregovoriti. Očitno je Venjaminove grožnje jemala resneje kot njen oboževalec, saj je večer pred napadom zaročencu ponovno zagotovila, da se bo zdravnika izogibala. Najbrž jo je prestrašila Venjaminova jeza, ki je bila posledica jutranjega dogodka, ko je skozi okno svoje barake opazil Lidijo, kako odhaja iz begunskega taborišča v kočiji skupaj z zdravnikom, za voznika pa je bil njen stric, Aleksander Sumilin. Ko sta se triintridesetletni Sumilin in Lidija zvečer vračala z vlakom, ju je Venjamin pričakal na postaji v Lov- rencu in zahteval pojasnila.24 25 Na usodno jutro se je Venjamin odpravil k mojstru, polkovniku Laškovu, v sosednjo barako. Nesel mu je vodovodno cev, ki jo je želel predelati v telovadni pripomoček. Na poti je zagledal zdravnikovo kočijo, ki se je pravkar ustavila pred Lidijino barako. Preiskovalnemu sodniku je povedal, da se je razjezil kot še nikoli. Spomnil se je svojega pobesne- lega skoka proti zdravniku, udarcev pa ne več. Ko se je nekoliko pomiril, je zagledal ljudi, ki so se drenjali okrog njega, in zdravnika, ki je močno krvavel po glavi. Po skoraj dveh urah zasliševanja pred ptujskim okrajnim sodiščem je bil Venjamin Svečnikov odveden v zapor.26 Minilo je skoraj mesec dni, ko je Venjamin ponovno nastopil pred sodiščem kot obdolženec; 29. januarja 1922 je povedal nekoliko več o 24 Prav tam. 25 Prav tam. 26 Prav tam. 91 RUSKI DIPTIH svojem življenju pred prihodom v Kraljevino SHS. Rojen v vasi Ramen- ska v Donski oblasti je Venjamin kot sedemletni deček začel obiskovati otroški vrtec, ko je bil star devet let, pa se je njegova družina preselila v Novočerkask, kjer je Venjamin vstopil v gimnazijo, saj je oče kot premo- žen veletrgovec želel za svoje otroke (Venjamin je imel še starejšega in mlajšega brata, kot zadnja pa se je rodila sestra) dobro izobrazbo.27 Leta 1916 se je Svečnikov tri mesece boril proti Nemcem, nato se je vrnil v šolske klopi in je leta 1918 po desetih letih šolanja dokončal osmi razred gimnazije. Zaključnega izpita ni opravil, ker ga je vojna, tokrat državljanska, spet pregnala od knjig. Kot prostovoljec se je pridružil garniziji v Novočerkasku: »Ker pa so bili boljševiki jako dobro organizira- ni in veliko močnejši kot mi, smo se morali vedno umikati proti jugu.« Povedal je, da je prišel v Strnišče skupaj z očetom in mlajšim bratom (starejšega so leta 1919 na Krimu ubili boljševiki), medtem ko sta mati in sestra zgodnjih najstniških let ostali v Rusiji;28 presenetljivo Svečnikov oče v kazenskem procesu ni nastopal. Ker je do septembra 1921 kot Lidijin zaročenec živel z družino von Knoringg, je Venjamin lahko trdil, da je ptujski zdravnik v barako šte- vilka 4 v Strnišču zahajal na zasebne obiske, medtem ko je želel Lidijo zdraviti le v svoji ptujski ordinaciji. Zelo ga je razžalilo baroničino na- vodilo avgusta 1921, naj na dan, ko pride na kosilo dr. Scheichenbauer, sam obeduje v gostilni. Ponižanje, ki ga je občutil, je skušal prikriti s cinizmom, ko je baronici odgovoril, da ravna pravilno, saj z zdravnikom resnično ne moreta sedeti za isto mizo. Do dokončnega razdora pa je prišlo mesec dni kasneje, ko je baronica praznovala rojstni dan. Ob tej priložnosti je Ludvig Scheichenbauer poklonil Lidiji neko nemško knji- go, kar je spet močno vznejevoljilo Svečnikova in je Lidiji očital, da se vdaja prostituciji. Tedaj je prekipelo tudi baronici, ki je Venjaminu pre- povedala stike s hčerko.29 »Jaz pa sem Lidijo preveč ljubil, da bi mi bilo mogoče živeti brez nje,« se ni dal odgnati Venjamin. Kljub prepovedi je še naprej zahajal v bara- ko številka 4, kar ga je ob neki priložnosti stalo klofut, ki jih je prejel od Lidijinega strica Sumilina. Kljub vsemu je Venjamin na zaslišanju konec januarja 1922 obžaloval smrt dr. Scheichenbauerja. V svojo obrambo je 27 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba obdolženca - Venjamin Svečnikov, 29. 1. 1922. 28 Prav tam; Zaslišanje Venjamin Svečnikov, 16. 9. 1922. 29 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba obdolženca - Venjamin Svečnikov, 29. 1. 1922. 92 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na silvestrovo 1921 povedal, da se ob ironično zmagovalnem pogledu, ki mu ga je zdravnik namenil ob prihodu v taborišče, po večmesečnih ljubezenskih mukah ni zmogel več brzdati in je povsem izgubil razsodnost.30 Skica begunskega taborišča v Strnišču (vir: PAM, Vr VII 37/22) 30 Prav tam. 93 RUSKI DIPTIH Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Vendarle je Venjamin zanikal, da bi načrtoval umor, zato je kot ne- resnične označil izpovedi nekaterih prič, ki so medtem trdile, da je Ve- njamin hodil naokrog z vodovodno cevjo že štirinajst dni pred napadom na Scheichenbauerja. Pa je v svoji interpretaciji nato vendarle potrdil navedbe prič, ko je dejal, da je cev našel okrog 20. decembra 1922 v baraki številka 37, kjer so nekdaj redili kokoši, tedaj pa je služila kot ropotarnica. Priznal je tudi, da je imel cev s seboj, ko je na lovrenškem kolodvoru pričakal Lidijo in Sumilina, a le zaradi kratkočasenja in zato, da bi si z njo pomagal pri hoji.31 glavi. Zlahka je bilo opaziti številne zmečkanine glave, koža lobanje je bila vsa v podplutbah, na nekaterih mestih je bila obložena z večcenti- metrsko plastjo strjene krvi, zdrobljene lobanjske kosti pa so tu in tam omogočale polzenje možganov na plan. Okrevanje po tako močnih udar- cih ni bilo mogoče, saj so bili vsi smrtni. Ko je zdravnik še poslednjič ustavil svojo kočijo pred Lidijino barako, se je nemara veselil zajtrka pri baronici Knorring, saj je imel v želodcu le nekaj črne kave. Če bi mu uspelo izpeljati obisk, bi ga najbrž že v prvi polovici prekinil z odhodom na stranišče, saj je bil njegov mehur ob obdukciji poln urina.34 Zaslišanja prič Da je tudi ptujsko okrajno sodišče podobno kot narednik Pešl umor v begunskem taborišču obravnavalo nadvse resno in si ni jemalo pravice do novoletnih praznikov, dokazujejo zaslišanja prič 2. januarja 1922. Stanovalec barake številka 44, štiriinštiridesetletni Franc Lukan, primor- ski begunec doma iz Kobarida, tedaj pa taboriščni inštalater, je usodno jutro popravljal vodovod v baraki številka 34, ob prihodu zdravnika v taborišče pa se je odpravljal h krojaču Antonu Kosti, ki je prebival v baraki številka 2. Ker se je bal, da mu ga ukradejo, je hitel pospravljati svoje orodje in ga odlagati na vagon, ki je stal na železniškem tiru za barako, zato ni mogel razbrati, kaj je razburilo ženske, ki so kričale pred barako številka 4. Potem je tudi sam ugledal okrvavljeno kočijo in na njej nezavestnega Scheichenbauerja.32 V naslednjih dneh se je večkrat oglasil pri komandirju Pešlu, kjer je moledoval za preklic svoje izpovedi, s čimer bi si prihranil pot na ptujsko okrajno sodišče kot priča.33 Obdukcijsko poročilo Zdravnika, ki sta 2. januarja 1922 v mrtvašnici v Strnišču razteleševa- la srednje veliko in krepko truplo dr. Scheichenbauerja, sta se lahko na lastne oči prepričala, kako silni so bili Venjaminovi udarci po zdravnikovi 31 Prav tam. 32 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Franc Lukan, 2. 1. 1922. 33 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Alojz Pešl, 3. 1. 1922. 94 Nova zaslišanja prič Tudi petdesetletni Ivan Mušič iz Šmartna v Goriških brdih je bil podobno kot inštalater Lukan primorski begunec - ti so po sklenitvi Rapalske pogodbe prav tako prihajali v strniško taborišče. Venjamina je poznal zadnjega pol leta, ko sta bila sostanovalca v baraki številka 37. Na zaslišanju pred ptujskim okrajnim sodiščem 3. januarja 1922 je sodniku Zupinu povedal, da je Venjamin zadnjih štirinajst dni pred napadom na zdravnika nosil pod suknjo dolgo železno cev.35 Mišičeva izpoved je postavila na laž Venjaminovo trditev, da je imel v času napada na zdrav- nika vodovodno cev v rokah zgolj slučajno, zato ni nenavadno, da je obtoženec Mušiča kasneje obtožil krivega pričanja. Pojasnil je, da sta bila z Ivanom v sporu zaradi lastništva nad drvmi v taboriščnem skladišču; ob neki priložnosti je pijani Mušič Venjamina zmerjal z boljševikom, nakar ga je Venjamin pograbil in vrgel iz barake.36 Medtem ko se je 31. decembra 1921 zjutraj peljal s kolesom skozi taborišče v smeri proti Ptuju, je tudi štiriinštiridesetletni Radgončan Alojz Rabar, ki je bil kot pekovski mojster zaposlen v strniški pekarni, opazil Venjamina Svečnikova, ki se je naslanjal na železno »štango«. Tik preden je Rabar zapeljal na glavno cesto, je iz nasprotne smeri pripeljal dr. Schei- chenbauer.37 Rabar je bil eden zadnjih, ki je zdravnika pozdravil, preden je ta umrl pod težo udarcev. Devetindvajsetletni Viktor Lipušček, sicer iz 34 PAM, Vr VII 37/22, Obdukcijsko poročilo, 2. 1. 1922. 35 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Ivan Mušič, 3. 1. 1922. 36 PAM, Vr VII 37/22, Ugovor na obtožnico, 2. 3. 1922. 37 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Alojz Rabar, 3. 1. 1922. 95 T- RUSKI DIPTIH Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Vendarle je Venjamin zanikal, da bi načrtoval umor, zato je kot ne- resnične označil izpovedi nekaterih prič, ki so medtem trdile, da je Ve- njamin hodil naokrog z vodovodno cevjo že štirinajst dni pred napadom na Scheichenbauerja. Pa je v svoji interpretaciji nato vendarle potrdil navedbe prič, ko je dejal, da je cev našel okrog 20. decembra 1922 v baraki številka 37, kjer so nekdaj redili kokoši, tedaj pa je služila kot ropotarnica. Priznal je tudi, da je imel cev s seboj, ko je na lovrenškem kolodvoru pričakal Lidijo in Sumilina, a le zaradi kratkočasenja in zato, da bi si z njo pomagal pri hoji.31 glavi. Zlahka je bilo opaziti številne zmečkanine glave, koža lobanje je bila vsa v podplutbah, na nekaterih mestih je bila obložena z večcenti- metrsko plastjo strjene krvi, zdrobljene lobanjske kosti pa so tu in tam omogočale polzenje možganov na plan. Okrevanje po tako močnih udar- cih ni bilo mogoče, saj so bili vsi smrtni. Ko je zdravnik še poslednjič ustavil svojo kočijo pred Lidijino barako, se je nemara veselil zajtrka pri baronici Knorring, saj je imel v želodcu le nekaj črne kave. Če bi mu uspelo izpeljati obisk, bi ga najbrž že v prvi polovici prekinil z odhodom na stranišče, saj je bil njegov mehur ob obdukciji poln urina.34 Zaslišanja prič Da je tudi ptujsko okrajno sodišče podobno kot narednik Pešl umor v begunskem taborišču obravnavalo nadvse resno in si ni jemalo pravice do novoletnih praznikov, dokazujejo zaslišanja prič 2. januarja 1922. Stanovalec barake številka 44, štiriinštiridesetletni Franc Lukan, primor- ski begunec doma iz Kobarida, tedaj pa taboriščni inštalater, je usodno jutro popravljal vodovod v baraki številka 34, ob prihodu zdravnika v taborišče pa se je odpravljal h krojaču Antonu Kosti, ki je prebival v baraki številka 2. Ker se je bal, da mu ga ukradejo, je hitel pospravljati svoje orodje in ga odlagati na vagon, ki je stal na železniškem tiru za barako, zato ni mogel razbrati, kaj je razburilo ženske, ki so kričale pred barako številka 4. Potem je tudi sam ugledal okrvavljeno kočijo in na njej nezavestnega Scheichenbauerja.32 V naslednjih dneh se je večkrat oglasil pri komandirju Pešlu, kjer je moledoval za preklic svoje izpovedi, s čimer bi si prihranil pot na ptujsko okrajno sodišče kot priča.33 Obdukcijsko poročilo Zdravnika, ki sta 2. januarja 1922 v mrtvašnici v Strnišču razteleševa- la srednje veliko in krepko truplo dr. Scheichenbauerja, sta se lahko na lastne oči prepričala, kako silni so bili Venjaminovi udarci po zdravnikovi 31 Prav tam. 32 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Franc Lukan, 2. 1. 1922. 33 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Alojz Pešl, 3. 1. 1922. 94 Nova zaslišanja prič Tudi petdesetletni Ivan Mušič iz Šmartna v Goriških brdih je bil podobno kot inštalater Lukan primorski begunec - ti so po sklenitvi Rapalske pogodbe prav tako prihajali v strniško taborišče. Venjamina je poznal zadnjega pol leta, ko sta bila sostanovalca v baraki številka 37. Na zaslišanju pred ptujskim okrajnim sodiščem 3. januarja 1922 je sodniku Zupinu povedal, da je Venjamin zadnjih štirinajst dni pred napadom na zdravnika nosil pod suknjo dolgo železno cev.35 Mišičeva izpoved je postavila na laž Venjaminovo trditev, da je imel v času napada na zdrav- nika vodovodno cev v rokah zgolj slučajno, zato ni nenavadno, da je obtoženec Mušiča kasneje obtožil krivega pričanja. Pojasnil je, da sta bila z Ivanom v sporu zaradi lastništva nad drvmi v taboriščnem skladišču; ob neki priložnosti je pijani Mušič Venjamina zmerjal z boljševikom, nakar ga je Venjamin pograbil in vrgel iz barake.36 Medtem ko se je 31. decembra 1921 zjutraj peljal s kolesom skozi taborišče v smeri proti Ptuju, je tudi štiriinštiridesetletni Radgončan Alojz Rabar, ki je bil kot pekovski mojster zaposlen v strniški pekarni, opazil Venjamina Svečnikova, ki se je naslanjal na železno »štango«. Tik preden je Rabar zapeljal na glavno cesto, je iz nasprotne smeri pripeljal dr. Schei- chenbauer.37 Rabar je bil eden zadnjih, ki je zdravnika pozdravil, preden je ta umrl pod težo udarcev. Devetindvajsetletni Viktor Lipušček, sicer iz 34 PAM, Vr VII 37/22, Obdukcijsko poročilo, 2. 1. 1922. 35 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Ivan Mušič, 3. 1. 1922. 36 PAM, Vr VII 37/22, Ugovor na obtožnico, 2. 3. 1922. 37 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Alojz Rabar, 3. 1. 1922. 95 T- RUSKI DIPTIH Loke pri Žusmu, je kot kurjač v strniškem taborišču stanoval v baraki številka 35. Tisto jutro je slonel ob baraki in gledal za ptujskim zdravni- kom, dokler njegova kočija ni izginila za barako številka 48. Zdel se mu nekoliko vznemirjen, a zdrav.38 Petintridesetletni električar Miha Kojc iz Spodnjega Grušovja pri Slovenskih Konjicah je bil eden prvih, ki so zdravniku po napadu pri- skočili na pomoč. Po končanem pregledu električne napeljave v baraki številka 48 so ga zmotili od zunaj prihajajoči glasovi, kriki, pomešani z ječanjem. Stopil je na plan in takoj zatem zagledal dr. Scheichenbauerja, ki je visel na vozu. Kojc ni videl njegove zmečkane glave, zato je menil, da je zdravniku postalo slabo. Stekel je v barako UV2, v kateri je stano- val, in po telefonu poklical ruskega zdravnika v taboriščno bolnišnico. Ko je spet prišel ven, poškodovanca ni bilo več tam, srečal je le Franca Lukana, s katerim sta se zapletla v pogovor o krvavem dogodku, ki se je pravkar odvil v njuni neposredni bližini.39 Brat Lidije Veršinine, šestnajstletni dijak Georgij von Knorring, je usodno jutro sedel ob čaju v baraki številka 4 skupaj s svojo materjo, Lidijo, stricem Sumilinom in zakoncema Teluhin. Opazili so dr. Schei- chenbauerja, ki je ustavil kočijo pred njihovo barako. Venjamin je bil najbrž že v napadalni preži, ko je zdravnik zavrtel zavoro, spustil vajeti in jih privezal k sprednjemu delu voza, saj ga je takoj zatem potolkel. Cajno omizje je planilo h kočiji, a zdravniku ni moglo več pomagati. Georgij ni želel povedati ničesar določenega o odnosu med Lidijo in Venjaminom, dejal je le, da njegova mati ni bila zadovoljna z Venjami- nom in mu je prepovedala obiskovati Lidijo.40 Triintridesetletni vdovec Aleksander (Aleks) Sumilin iz Novočerkaska je bil podobno kot druge priče zaslišan 3. januarja 1922. Podpolkovnik je tisto jutro sedel na postelji, zato ni videl, kaj se je dogajalo pred barako. Ker je bil ptujski zdravnik stalni gost njegove družine, se tudi ni zmenil za izja- vo »malega« Georgija, da se je njegova kočija ustavila pred barako. Sumilin je bil prvi, ki se je odločil povedati kaj več o odnosih baroničine družine z Venjaminom. Potrdil je, da je Svečnikov živel z Lidijo približno prvega pol leta po prihodu v Strnišče, saj je veljal za njenega zaročenca. Ker je bil Li- dijin soprog Peter Veršinin od leta 1919 pogrešan in je bržkone padel v 38 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Viktor Lipušček, 3. 1. 1922. 39 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče — Miha Kojc, 3. 1. 1922. 40 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče — Georgij von Knorring, 3. 1. 1922. 96 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 bojih z boljševiki, pa se Lidija ni mogla ponovno poročiti. Septembra 1921 je bil Aleksander Sumilin v Celju, ko je prejel sestrino pismo, v katerem mu je sporočila, da se je Venjamin vedel neprimerno, zato je rodbinski svet sklenil, da mora zapustiti skupno stanovanje. Obenem je prosila brata, naj se vrne v Strnišče, saj je Venjamin grozil njej oz. celotni družini.41 Ptuj, okrog leta 1930 (vir: PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. št. 8554) 41 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Aleksander Šumilin, 3. 1. 1922. 97 RUSKI DIPTIH Dan pred napadom, 30. decembra 1921, je Ludvig Scheichenbauer povabil Aleksandra in Lidijo na Ptuj. Na zdravnikovi kočiji so zapustili taborišče po kosilu, približno pol ure po poldnevu. Ko sta se Lidija in Aleks proti večeru vračala z vlakom, ju je Svečnikov pričakal v Lovrencu. Sumilin je hodil pred mladima v družbi s častnikom Semenčnikovim, a je vendarle slišal, kako je Venjamin med jokom nekaj vneto prigovarjal Lidiji. Ko se je častnik poslovil, je tudi Sumilin stopil k Venjaminu in mu prepovedal stike z Lidijo, česar pa zaljubljeni mladenič ni bil priprav- ljen sprejeti. Sumilin je na sodišču povedal, da je bil Svečnikov v zadnjem času še posebno vsiljiv, zato ga je moral podpolkovnik v tednu pred napadom večkrat lastnoročno vreči iz barake. Zaradi stopnjevane agre- sivnosti je tudi sam nekajkrat opozoril dr. Scheichenbauerja, naj se va- ruje nevarnega in nasilnega Venjamina,42 a je bil, kot kaže, tudi zdravnik preveč vnet snubec, da bi se zmenil za opozorila. Sedemintridesetletna Elizabeta baronica von Knorring je bila vdova inženirja in vojaškega kapetana, doma iz ukrajinskega Proskurova (danes Hmelnicki), v katerem je prišlo leta 1919 do množičnih pogromov nad civilnim prebivalstvom. Potrdila je, da sta z Lidijo spoznali Venjamina v begunskem centru na otoku Limnos. Poslovili so se, ko sta odpotovali v Rusijo, a ne za več kot dober teden dni, saj so ju boljševiki ponovno pregnali, tokrat v Carigrad, kjer se je nenadoma pojavil Venjamin, ki se je bil pripravljen pridružiti družini na poti v »Jugoslavijo«. Ko je baronici aprila 1921 v Strnišču umrla mlajša hči Zoja (stara okrog osemnajst let), ji je taboriščna uprava dodelila veliko stanovanje, kamor se je skupaj z družino vselil tudi Svečnikov, od februarja 1921 uradni Lidijin zaročenec. Baronica ga zaradi prostaškega obnašanja nikoli ni marala. Ob prazno- vanju svojega rojstnega dne, 9. septembra 1921, ga je zaradi obtožbe, da se Lidija ukvarja s prostitucijo, nagnala iz stanovanja. Dan pred božičem 1921 sta se mlada skrivaj odpeljala v Maribor, a je Elizabeta od svojega sina Georgija ogorčena izvedela tudi za to.43 Lidija Veršinina je bila stara enaindvajset let in je bila torej le šestnajst let mlajša od svoje matere. Ker je bila Lidija rojena v poljskem Plocku, ki je prav tako kot Proskurov (Hmelnicki) mesto s številnim judovskim prebivalstvom, je možen judovski izvor družine. Na ptujskem sodišču ji ni bilo treba odgovarjati na vprašanja, ki bi jo utegnila spraviti v sramoto. 42 Prav tam. 43 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Elizabeta von Knorring, 3. 1. 1922. 98 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Tako ni odgovorila na vprašanje, kakšno je bilo njeno razmerje s ptuj- skim zdravnikom, ki je bilo bržkone ljubezensko. Za razliko od drugih prič, ki zaradi razburjenosti niso bile sposobne obnoviti Venjaminove- ga ponavljajočega blebetanja neposredno po napadu, je Lidija povedala, da se je Venjamin obrnil k njej, rekoč: »To pride zaradi tvoje ljubezni!« Popravila je materino izpoved - Venjamin se je preselil k njej že februar- ja 1921.44 Na materin rojstni dan se je v taborišču oglasil tudi Ludvig Schei- chenbauer, ki je slavljenki prinesel fazana, Lidiji pa knjigo. Ni se dolgo zadržal, rekoč, da mora nujno domov, a vendarle je ostal dovolj dolgo, da je njegov obisk opazil Venjamin. V silni jezi je stresal očitke na dekle, ki se je v joku steklo potožit materi. Sledil je izgon iz stanovanja, o ka- terem je bilo sodišče že seznanjeno. A sta se Lidija in Venjamin tudi v naslednjih mesecih občasno srečevala, pri čemer je Venjamin večinoma moledoval, da ne more živeti brez nje. Ker je jokal, je privolila, da ga bo 24. decembra 1921 spremljala v Maribor. Preživela sta prijeten dan brez Venjaminovega prosjačenja. A je bil njegov obraz spet trd kot kamen, ko je njo in Sumilina pričakal na lovrenškem kolodvoru po izletu na Ptuj. Spet ga je tolažila, mu obljubljala, da bi ga za silo pomirila. Zanimalo jo je, ali držijo govorice, da je dobil v Ljubljani službo, pa je odgovoril, da bo odšel, ko bo dokončal neko stvar v Strnišču. Ni res, je zatrdila Lidija, da bi Venjaminu kadarkoli obljubila, da bo prekinila stike z Ludvigom Scheichenbauerjem.45 Zapornikov navadni rinitis Sredi januarja 1922 je Venjamin Svečnikov zaradi slabega počutja zahteval zdravnika.46 Dr. Vladimir Vrečko je ob pregledu ugotovil po- sledice zastaranega obolenja na obeh pljučnih krilih in rahlo razširjeno srce, kar pa zaporniku ne bi smelo povzročati trenutnih težav. Njegovo slabo počutje v zaporu sta povzročala prehlad in vneto žrelo. Venjamin je tožil, da ga boli glava zaradi poškodbe, ki jo je dobil med vojno, bo- lečine mu je povzročala tudi deformacija nosu kot posledica iste poškodbe. 44 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče — Lidija Veršinina, 3. 1. 1922. 45 Prav tam. 46 PAM, Vr VII 37/22, Uradni zaznamek, 15. 1. 1922. 99 RUSKI DIPTIH Zdravnik Vrečko je potrdil, da je zapornik nervozen, a ne izrazito, hkra- ti po kratkem opazovanju ni mogel dati strokovne informacije o Venja- minovem duševnem zdravju.47 Obtožnica in ugovor Preden je državno tožilstvo na mariborskem okrožnem sodišču vlo- žilo obtožnico proti Venjaminu Mihajloviču Svečnikovu, sta bili sredi februarja 1922 zaslišani še dve priči. Šestinštiridesetletni železničar Anton Hertiš iz Lovrenca na Dravskem polju je bil za sestavljanje predzgodbe napada pomemben, ker je 30. decembra 1921 na lovrenškem kolodvoru opazil »nekega Rusa«, torej Svečnikova, ki ga je na videz poznal.48 Med- tem je triinštiridesetletni polkovnik, tedaj begunec iz barake številka 36, Evgenij Laškov razkril pomembno podrobnost Venjaminovega značaja. Na sodišču je povedal, da sta se spoznala v Strnišču in se tam večkrat srečevala. Evgenij je pri mladem prijatelju opazil, da ima »popolnoma kozaško divjo naravo«. Z vodovodno cevjo ga je večkrat videl že nekaj dni pred napadom in tudi njemu je Venjamin zagotavljal, da jo bo uporabil kot telovadni pripomoček.49 Državno tožilstvo je 19. februarja 1922 vložilo obtožnico proti Svečnikovu, ki zanj ni obetala nič dobrega, saj ga je bremenila napada na Ludviga Scheichenbauerja z namenom usmrtitve. Kljub temu da je bilo besedilo obtožnice do storilca prizanesljivo in je razumevajoče nizalo informacije, ki so pojasnjevale duševno stisko Svečnikova, glav- no povzročiteljico napada na zdravnika, je bilo v dikciji vendarle jasno, da je bilo dejanje premišljeno in načrtovano.50 Pravna kvalifikacija dejanja je bila za Venjamina Svečnikova neugodna. 2. marca 1922 je preko svojega odvetnika Toneta Gosaka vložil ugovor na obtožnico, v katerem je vztrajal, da je kot »legitimen ženin svoje neveste v skrajnem afektu parkrat udaril svojega tekmeca« oz. »ga je v skrajni razburjenosti« kot neprišteven »zadel slučajno na glavo«-. »Če je v meni, kakor to pravi polkovnik Laškov, popolna kozaška divja narava, je ta divja narava v PAM, Vr VII 37/22, Ogled in zaslišba izvedencev, 16. 1. 1922. 48 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Anton Hertiš, 16. 2. 1922. 49 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče - Evgenij Laškov, 16. 2. 1922 in 22. 3. 1922. 50 PAM, Vr VII 37/22, Obtožnica zoper Venjamina Mihajloviča Svečnikova, 19. 2. 1922. 100 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 strašnem afektu zatemnila meni duh. Vse gorje in vse muke moje ranjene duše so, kakor sodim sedaj nazaj gledajoč, izbruhnile s tako vehemenco, da so mi odvzele zavest. Želel je dodatna zaslišanja prič, med njimi je računal zlasti na izpoved svojega brata Leonida Mihajloviča Svečnikova, ki bi lahko potrdil, da so skupaj z očetom v taborišču osnovali družinsko podjetje, kjer so izdelo- vali kokarde za krimski in donski kadetski korpus. Prav podjetje oz. naročilo večjega števila kokard naj bi bilo razlog, da je tistega večera, ko ga je Lidija vprašala, ali pojde na delo v Ljubljano, odvrnil, da ne pred zaključkom dela v Strnišču.51 52 Lidija je vedela za njegovo podjetje in je njegov odgovor gotovo pravilno razumela, je bil prepričan Svečnikov, ki si je njeno pričanje pred sodiščem razlagal kot sovražno. Ocenil je, da je morala tik pred napadom na zdravnika do njega gojiti nadvse negativna čustva, saj je, potem ko je skočila na voz k ranjencu, zakričala: »Ta hudič je ubil dr. Scheichenbauer- ja!« Obtoženec je v ugovoru med drugim razkril, da tudi sam ni imel dobrega mnenja o Elizabeti von Knorring, ki se kot »glava rodbine« menda »ni prav ponašala«.53 Bržkone sta se Elizabetin status in avtoriteta v družini, ki sta verjetno izhajala iz njenega naziva in dejstva, da je bila starejša od svojega brata, ob zaostrenem begunskem položaju družine še trdneje zasidrala. Zase je Svečnikov zahteval podrobnejšo psihiatrično obravnavo, ki bi ocenila njegovo duševno stanje v času napada, v ugovoru pa je dodal še, da bi glede na velike količine orožja in streliva, ki so ga ruski begunci (nedovoljeno) hranili v taborišču, zdravnika zlahka pokončal na enostav- nejši način, če bi bil umor resnično njegov namen.54 Vodja Žandarme- rijske Stanice v Strnišču Alojz Pešl ni mogel potrditi Svečnikovih navedb, prav nasprotno: po naredbi Dravske divizijske oblasti v Ljubljani so bili ruski begunci takoj po prihodu v Strnišče razoroženi, oddati so morali strelno in hladno orožje ter strelivo. Policija je po naselitvi beguncev večkrat izvajala nenapovedane hišne preiskave v taborišču, zato je Pešl ocenil, da Svečnikov do strelnega orožja ne bi mogel priti po lahki poti.55 51 PAM, Vr VII 37/22, Ugovor proti obtožnici, 2. 3. 1922. 52 Prav tam. 53 Prav tam. 54 Prav tam. 55 PAM, Vr VII 37/22, Dopis Zandarmerijske stanice Ptuj Okrajnemu sodišču Ptuj, 23. 3. 1922. 101 RUSKI DIPTIH Kljub prizadevanjem Venjamina in odvetnika Gosaka pa Višje dežel- no sodišče v Ljubljani 4. marca 1922 ni videlo razloga za spremembo obtožnice, temveč je svetovalo, da se priče, ki jih je predlagal Svečnikov, zaslišijo na glavni obravnavi proti njemu.56 Tri dni kasneje je bil iz ptuj- skega zapora premeščen v mariborsko kaznilnico.57 58 59 Zdravniška mnenja Pred koncem marca 1922 sta bila po predlogu Venjamina Svečni- kova na ptujskem okrajnem sodišču zaslišana njegov osemnajstletni brat Leonid Svečnikov in šestnajstletni Georgij Galijevski iz Odese. Potrdi- la sta Venjaminov posel z izdelovanjem kokard in razkrila ozadje spora med njim in Ivanom Mušičem; potem ko se sredi decembra 1921 nista mogla dogovoriti o lastništvu nad drvmi, ki so jih skupno nabi- rali v bližnjem gozdu, je kričal proti mladeničem: »Vi ste prokleti Rusi, boljševiki!«58 V drugi polovici maja 1922 je bil Venjamin vendarle deležen tudi podrobnejše zdravniške obravnave. Morda je zdravniku stanovska soli- darnost do preminulega ptujskega kolega nalagala, da je bil oster v obrav- navi storilca in mu je za razliko od državnega tožilstva pripisal hladno- krvnost pri izvedbi napada. Iz obširnega zdravstvenega izvida, ki je bil hkrati ponovno zaslišanje Svečnikova o celotni zadevi, med drugim iz- vemo, da je Venjaminov ded, po činu polkovnik, padel v rusko-turški vojni. Venjamin ga je omenil kot edinega znanega sorodnika nemirne in živčne narave. Dodal je, da mu je »jako žal« za smrt zdravnika, četudi je zaradi njega prestajal »silne muke«. Tudi zaradi predsodkov do ruske begunske populacije se ni zdelo verjetno, da bo zdravnik potrdil izvršitev napada v stanju zmanjšane prištevnosti. V oceni zdravstvenega stanja je zapisal, da je Svečnikov skladno s svojim položajem rahlo depresiven, a »popolnoma orientiran, daje primerne odgovore, se obnaša situaciji primer- no, kaže živ interes za svojo zadevo«59 56 PAM, Vr VII 37/22, Sklep Višjega deželnega sodišča v Ljubljani, 4. 3. 1922. 57 PAM, Vr VII 37/22, Prejemno poročilo, 7. 3. 1922. 58 PAM, Vr VII 37/22, Zaslišba priče — Georgij Galijevski in Leonid Svečnikov, 22. 3. 1922. 59 PAM, Vr VII 37/22, Zdravniški izvid in mnenje, 19. 5. 1922. 102 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 Ko je že kazalo, da bo rezultat zdravniškega izvida neugoden za Sveč- nikov sodni proces, pa je zdravnik presenetil z oceno, ki je zadevo močno obrnila v zapornikov prid. Zapisal je, da je napadalec, ki so ga zaradi po- škodb glave na bojišču pestila stanja »nezavesti«, napad izvedel v afektu in se ne spominja dogajanja tistega dne niti šest ur po napadu. Čeprav je v normalnih okoliščinah odgovoren za svoja dejanja, pa ne more biti odgo- voren za napad na Ludviga Scheichenbauerja.60 Zdravnikova ocena je bila razlog, da je bil Venjamin Svečnikov 12. junija 1922 premeščen v zapore Deželnega sodišča v Ljubljani in poslan na dodatne zdravniške preiskave.61 Podporočnik donskih kozakov, tedaj pa zapornik iz celice številka 44, Venjamin Mihajlovič Svečnikov, je 22. junija 1922 že razpolagal z novim zdravniškim mnenjem, tokrat precej manj enoznačnim, a bolj utemelje- nim. Simbolni kapital, ki si ga je Svečnikov nabral pri mariborskem zdravniku, je pri ljubljanskem vidno izpuhteval. Tamkajšnji izvedenec dr. Serko je na nekaterih mestih celo direktno nasprotoval mnenju ma- riborskega izvedenca. Sam tako ni opazil nikakršnih znakov poškodb možganov, ki bi bile posledica poškodb z bojišča, hkrati pa je priznal, da bi mu tovrstne poškodbe utegnile povzročati duševne stiske. V isti sapi pri Venj aminu ni opazil znakov duševne bolezni, temveč izrazito dušev- no nezrelost, ki je bila po njegovem mnenju glavni razlog, da zaljubljenec ni zmogel sprejeti Lidijine zavrnitve.62 Tudi v Ljubljani je Svečnikov takoj zajokal, ko mu je zdravnik ome- nil dekle, in povsem logično se zdi, da je zdravnik zapisal: »V vseh nje- govih reakcijah leži nekaj otroškega, neustaljenega, nemožatega. Se sedaj, pol leta po usodnem dnevu, se obtoženec ni preril do kolikor toliko objektivnega motrenja svojega dejanja, še sedaj mu je misel na Lidijo Veršinino in na svojo nesrečno ljubezen vseobvladajoča vsebina njegove duševnosti. Nasilna smrt njegovega tekmeca mu je nekako postranska stvar. /.../ Nedostopen vsem objektivnim razlogom se ne zaveda teže svojega zločina, ki ga motri z eks- tremno subjektivnega stališča. «63 Vendar mariborsko okrožno sodišče po drugem zdravniškem pregle- du Svečnikova ni imelo nič lažjega dela, saj je ljubljanski izvedenec oce- no patološkosti Venjaminovega ljubosumja, ki mu je v danem trenutku 00 Prav tam. 61 PAM, Vr VII 37/22, Zaporno poročilo, 12. 6. 1922. 62 PAM, Vr VII 37/22, Izvid in mnenje o duševnem stanju, 22. 6. 1922. 63 Prav tam. 103 RUSKI DIPTIH domnevno odvzelo razsodnost, prepustil mariborskim porotnikom.64 Sledilo je še tretje mnenje prav tako ljubljanskega izvedenca, ki je Venja- mina pregledal v začetku julija 1922. Dolgo poročilo razen ocene o te- atraličnosti nastopa Venjamina Svečnikova ni postreglo z bistveno novi- mi ugotovitvami, a so nekatere med njimi zabavne. Tako je presenečen ugotovil, da je Venjamin kljub nekaj dokončanim razredom gimnazije nadvse neizobražen mladenič, ki »ima. Puškina za romanopisca, Turgenje- va za pesnika, razen imen kot Gogolj in Tolstoj pa nobenega njihovih del ne pozna, kaj še, da bi katere bil čital«.65 Drugi ljubljanski izvedenec je zapisal, da Venjamin ob pregledu ni kazal zanimanja za svojo prihodnost; domneval je, da bo za svoje dejanje obsojen na dvajset let ječe, o tem pa, da po uboju/umoru svojega tek- meca ne bo mogel užiti ljubezni z zaročenko, ni razmišljal ne pred na- padom ne po njem. Ni bil »toliko moža«, da bi prekinil nesrečni odnos, temveč je »mesece in mesece omahoval, prežet od strastne svoje ljubezni, med upom in strahom, moledoval, prosil, tarnal, jokal, rotil, pretil in grozil, besnel in se valjal v prahu in brezpogojno trpel hude duševne muke«-, če bi sodišče pridobilo izvedenska mnenja o duševnem stanju Vasilija Cernjen- ka, bi nemara ta prišla do podobnih zaključkov. Slok, malce anemičen, a vendar ne slabo prehranjeni mladenič z nekoliko izbuljenimi očesnimi zrkli se zdravniku v nobenem pogledu ni zdel duševno moten. Danes ni mogoče zaobiti njegovega sklepa - kot se je izkazalo, pa tudi sodišče ni moglo mimo njega - da so bili preživete vojne grozote, leta zapuščenosti, domotožje, osamljenost, žalost nad razmerami v domovini ter končno nesrečna ljubezen skrajno vnetljiva čustvena zmes, ki je morala slej ko prej izbruhniti v katastrofo.66 »Sodba v imenu Njegovega Veličanstva Kralja!« Ce večina vpletenih v ljubezensko dramo medtem ne bi odpotovala iz Strnišča, bi geometrijo odnosov sredi junija 1922 gotovo preobliko- vala pojavitev nove figure — Franci Scheichenbauer je bila soproga pre- minulega zdravnika, ki je mariborskemu sodišču sporočala, da namerava 64 Prav tam. 65 PAM, Vr VII 37/22, Zdravniško mnenje, Ljubljana, 1. 7. 1922. 66 Prav tam. 104 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 t Faksimile pisma Elizabete von Knorring Okrožnemu sodišču Maribor septembra 1922 (vir: PAM, Vr VII 37/22) RUSKI DIPTIH v zadevi uveljavljati odškodninske zahtevke; tako ona kot njen otrok sta bila po izrečeni sodbi upravičena do mesečne rente, vdova do svoje smrti, hči do dobe, ko bi se bila sposobna preživljati sama.67 Ker prič dogodka ni bilo več na področju slovenskih oblasti, je bila tudi glavna obravnava proti Svečnikovu pred mariborskim okrožnim kot porotnim sodiščem 20. septembra 1922 kratka in nezapletena. Dan pred obravnavo se je iz Zagreba v pismu oglasila baronica Elizabeta von Knorring, ki je sodišče obvestila, da njenega mladoletnega sina Georgija, očividca zločina, ne bo na obravnavo, saj nima finančnih sredstev za potne stroške.68 Porotniki so dobili na voljo tri vprašanja, na katera niso odgovarjali enotno. Z desetimi glasovi da in dvema ne so slednjič skovali Venjami- novo prihodnost. Spoznan je bil za krivega napada na Ludviga Schei- chenbauerja na silvestrovo 1921, vendar »ne z nakano ga usmrtiti«. Taka odločitev porotnikov, ki je bila rezultat olajševalnih okoliščin za Svečni- kova (priznanje, življenjske razmere, ljubosumnost), je bistveno skrajša- la leta, ki jih je moral obsojenec prebiti za rešetkami. Za uboj je dobil štiri leta zapora, dopolnjenega s trdim ležiščem vsakih štirinajst dni in temnico enkrat mesečno. Prav tako je bil dolžan kriti stroške rente za vdovo Scheichenbauer in njeno hčer Rozemarijo, česar pa bržkone fi- nančno ni bil zmožen. Se istega dne ob 13. uri je začel v mariborski jetnišnici prestajati svojo kazen.69 67 PAM, Vr VII 37/22, dopis Franci Scheicenbauer Okrožnemu sodišču v Mariboru, 16. 6. 1922. 68 PAM, Vr VII 37/22, pismo Elizabete von Knorring Okrožnemu sodišču v Mariboru, 19. 9. 1922. 69 PAM, Vr VII 37/22, Sodba v imenu Njegovega Veličanstva Kralja!, 20. 9. 1922. 106 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 ČUDOVITI PREKINITVI V ČASU Dunajski psihoanalitik Sigmund Freud se je v letih, ko sta se zgodila strniški uboj in ljutomerski umor, najbrž ne mimo vtisov prve svetovne vojne intenzivno ukvarjal z agresivnim oz. destruktivnim nagonom. Leta 1921 je napisal spis Množična psihologija in analiza jaza, v katerem je med drugim navedel, da je nasprotje med individualno in socialno (oz. množično) psihologijo na prvi pogled sicer ostro, pri natančnem razisko- vanju pa to nasprotje zbledi: »Individualna psihologija je sicer naravnana na posameznika in preiskuje poti, po katerih skuša posameznik doseči zado- voljitev svojih gonskih vzgibov, vendar more pri tem le redkokdaj /.../ za- nemariti odnose tega posameznika z drugimi individumi. /.../ Individual- na psihologija je zato že skraja hkrati tudi socialna psihologija v tem širšem, pa povsem upravičenem smislu.« Povedano drugače: patologija ni nikoli le preprosta individualna deviacija, ampak strukturna družbena patolo- gija.70 Osebni odkloni vpletenih v kazenski zadevi Vasilija Cernjenka in Venjamina Svečnikova so bili v svojem bistvu posledica silovitih antago- nizmov v medčloveških odnosih, ki so se v letih po prvi svetovni vojni na novo sestavljali. Kakšno je bilo življenje Aleksandra Ganusova, potem ko ga je po begunski usodi zadela še grozovita družinska tragedija? Mu je uspelo znova zaživeti v drugem kulturnem okolju? Si je morda celo ustvaril novo družino? In Julija Ganusova, v tej pripovedi tako živa, pa vendar od začetka do konca mrtvo telo na fotografiji? Zgolj njena nasilna smrt je omogočila, da lahko danes izvemo podrobnosti iz njenega življenja in življenja ljudi, s katerimi je vstopala v odnose. Kdo je bila v resnici? Kako je živela pred prihodom v Kraljevino SHS? Tudi ona je bržkone v svoji stari domovini pustila sorodnike, s katerimi je ohranjala stike, kar je mogoče sklepati po pismih, ki jih je Juliji na večer pred smrtjo izročil ----------------- 70 Freud, Nelagodje v kulturi, 5, 7-9 in 97 - iz spremne študije Mladena Dolarja 107 RUSKI DIPTIH kapetan Hitrov. Je bila res grofica Tarnovska, kakor je na zaslišanju v Mariboru navrgel njen soprog Aleksander Ganusov? Se pred prvo svetovno vojno sta tudi slovenske časopisne članke polnila kontroverzna podoba grofice Marije Tarnovske in beneški sodni proces iz leta 1910, ki je Tarnovsko zaradi vpletenosti v škandale s šte- vilnimi ljubimci in nazadnje v umor obsojal na zaporno kazen.71 V času, ko se je pripetila družinska tragedija v Ljutomeru, je bila grofica Tar- novska že predmet literarnih podlistkov v slovenskih časopisih po knjigi italijanske pisateljice Annie Vivanti z naslovom Kirke in s podnaslovom Roman Marije Tarnovske-, delo je izšlo leta 1912, v srbohrvaščino pa je bilo prevedeno leta 1918.72 Aleksander je na sodišču govoril pod prisego, a vendar: si je izposodil razvpito ime, da bi ilustriral dekadentno gos- postvo svoje žene? Kje in kako sta končala Jevgenija in Gregorij Matešev, ki sta po umoru ostala v Ljutomeru, kjer ju je vsak sprehod spominjal na umor- jeno prijateljico in njenega sina? Gregorij se je sodišču dosledno predsta- vljal kot geometer, vendar je Vasilij Černjenko svoji soprogi o njem pisal kot o polkovniku Mateševu.73 Pa Ivan Ovčarov? Čeprav ni bil neposredno kriv Julijine in Rostislavove smrti, mu je vpletenost v odnose vendarle nalagala breme, ki ga ni bilo mogoče sneti. Z Julijo sta si bila naklonje- na, a se je njun položaj razlikoval - medtem ko je Julijin vrat krasila na verižico pripeta zlata ura, je moral sam za uro spraševati kuharico. Ko je bila železniška proga Ormož-Ljutomer-Murska Sobota dograjena, niso imeli ne on ne zakonca Matešev razloga in sredstev ostari na tem sloven- skem obrobju. Morda so skupaj z drugimi ruskimi begunci odšli v Fran- cijo, kjer so podobno kot v Ljutomeru sodelovali pri izgradnji železni- škega omrežja.74 Po odhodu v Lepoglavo se v kazenskem spisu Okrožnega sodišča Maribor izgubi sled tudi za obsojencem Vasilijem Cernjenkom. Po kakšnem ključu so bili izbrani zaporniki, ki jih je kralj Aleksander vsako leto pred praznikom zedinjenja pomilostil oz. jim omilil kazni? Kralj je študiral v Rusiji in je bil na predboljševiški ruski svet intim- no navezan - za Vasilija bi to utegnila biti olajševalna okoliščina. Zakaj 71 Razgled po svetu, Soča, 10. 9. 1907, 4; Grofica Tarnovska, Narodni dnevnik, 4. 11. 1910, 4. 72 Annie Vivanti, Kirke. Roman Marije Tarnovske, Ljubljanski zvon 38, št. 6/1918. 73 PAM, Vr VII 89523, nedatirano pismo Vasilija Cernjenka soprogi Olgi Stepanovni. 74 Novozgrajena železniška proga Ormož—Ljutomer—Murska Sobota, Straža, 14. 11. 1924, 2. 108 Krvava ljubezenska drama v ruskem begunskem taborišču v Strnišču na Silvestrovo 1921 je bil poslan na prestajanje kazni v Lepoglavo? Kaj se je z njim zgodi- lo med drugo svetovno vojno, ko je bil lepoglavski zapor preoblikovan v koncentracijsko taborišče? Se je pridružil ustašem v boju proti ko- munistom, kakor se je nekoč pridružil generalu Vranglu proti boljše- vikom? Morda pa je v zaporu umrl že pred začetkom druge svetovne vojne. Dokumentacija, ki bi mogla pojasniti vsaj nekatera od zastavlje- nih vprašanj, ne obstaja, saj ni preživela uničenja v času druge svetov- ne vojne. Osebnost Venjamina Mihajloviča Svečnikova se v kazenskem spisu ne zrcali v tolikšni kompleksnosti kot Cernjenkova, četudi mu je, pa- radoksalno, Okrožno sodišče Maribor za razliko od Černjenka omo- gočilo izvedensko mnenje strokovnjakov psihiatrične stroke. Kakšni so bili njegovi dnevi v mariborski kaznilnici? Kazenski spis ne vsebuje podatka, kdaj je zapustil zapor. So bila štiri leta prisilne osame dovolj, da je prebolel svojo zaročenko, ali pa jo je po prestani kazni poiskal v Zagrebu, kjer je morda bivala s svojo materjo? Družini baronice von Knorring oz. ostankom le-te je svobodnejše mestno ozračje, kakršnega je bila najbrž vajena, po težki strniški preizkušnji in begunski kalvariji najbrž učinkovito celilo rane. Pred nami sta čudoviti prekinitvi v času, kajti kot zmeraj je tudi v tem primeru od preteklosti prevzetno pričakovati več, kot smo ji po naključju in stranskih poteh že uspeli iztrgati. 109 RUSKI DIPTIH Makovec, Juš: Od Mure do Goric; o sebi in drugih Cvrleki, Zatučenci, Štuci, Bi- zeki, Kajeri in ostali, Murska Sobota: samozaložba, 1995. Mikuž, Metod: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Melik, Jelka: Kazensko sodstvo na Slovenskem 1919—1929; s posebnim ozirom na arhivsko gradivo Deželnega sodišča v Ljubljani, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1994. Oxfordova enciklopedija zgodovine-, od 19. stoletja do danes, Ljubljana: DZS, 1993. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica, 1996. ČLANKI Levi, Giovanni: O zgodovinski resnici. Časopis za kritiko znanosti, št. 207—208/ 2002. Pulko, Radovan: Iz zgodovine občine Kidričevo — ruski kadeti v Strnišču. Ravno polje, št. 4/2008. Pulko, Radovan: Nogometno igrišče v Kidričevem že pred več kot devetdesetimi leti? Ravno polje, št. 4/20012. Rustja, Andreja: Železniška proga skozi Ljutomer, Zgodovinski listi, 2002. 112 Foto: Sašo Bizjak Dr. Matej sodelavka dovino Z tra SAZU. ZRC Marii ni nekdanj ca ožjega u urednica pri Novem Slovenskem biograf- skem leksikonu. Kot zgodovinarka čuti po- sebno skrb in odgovornost do časa, ki ga okvirno zamejujeta svetovni vojni - med drugim zato, ker meni, da (še)le okoliščine skrajne eksistencialne ogroženosti izrišejo pravi obraz človeka. Četudi povsem ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsež- nih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor. V prvem delu besedila je sledila kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Cernjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem so- dišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajal- ke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega 3-letnega sina Rostislava julija 1923 v Ljutomeru. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo od- nosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begun- ci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri izgradnji železniške proge Ormož-Ljutomer- -Murska Sobota. V drugem delu knjige se avtorica ukvarja s procesom proti ruskemu beguncu Venjaminu Mihajloviču Svečnikovu, ki je 31. decembra 1921 v begunskem taborišču v Strnišču zaradi ljubosumja z vodovodno cev- jo napadel ptujskega zdravnika dr. Ludviga Scheichenbauerja. Zdrav- nik je zaradi poškodbe glave na kraju dogodka umrl, proti Svečnikovu pa se je pred mariborskim okrožnim sodiščem odvijal sodni proces, ki prav tako odkriva odnose med Rusi v begunskem taborišču in nepo- srednim okoljem. Avtoričin pristop je izviren tako po načinu obrav- nave kot izbrani tematiki, ki niti v slovenskem niti v mednarodnem okviru ni še celovito obdelana.