Krošnjari. Barantači s krošnjo na rami se kaj radi pomikajo in sladikajo po kmečkih hišah. Blaga imajo vsake vrste. dobrega pa je v njili krošnjah redko kaj. Kar kje gospodinja ali dekla potrebuje, to se nabaja v krošnjab teh ljudi, pa tudi gospodar in hlapec dobita od njili reoi vsake vrste. Jezik jim gre, kakor kolo na brusu, govore^ vam o vsem. da-si marsikaj na videz ni v nobeni zvezi z njihovim poslovanjem. Njim je dobro znano, kedaj bode kje kaka gostija, koliko bo nevesta imela dote, kak je njen ženin in Bog si ga vedi, baj vse. Izlasti z zvedavimi ženicami kramljajo neumorno o tem, kar se pri sosedih godi in ko se govorica vrti o Petru in Pavlu, pozvejo marsikaj, o čemer poprej niso nič znali. Vse, kar se le da porabiti za njihovo kupčijo, si taki krošnjari dobro zapomnijo, kajti vse njihovo mišljenje gre le za dobičkom, povsod si priza devajo kaj zaslužiti. 8e ve, da so z dobrimi mamicami, dokler jitn niso nic dolžne. zelo prijazni in ljubeznjivi; prijateljstvo in ljubeznjivost se pa koj ohladi, če jim je mamica kaj dolžna. V zadnjem slučaju znajo pač biti še robati in bezobzirni. Nedavno javil se je take baže krošnjar pri neki vdovi, ponujajoč jej svoje izvrstno (?) blago. Vdova bila je uže precej časa v denarnih zadregah, ni imela v rokah ni groša ne, pa tudi ni znala, kedaj bo sploh kaj denarja dobila. Rekla je torej ljubeznjivemu krošnjaru, da zdaj ne more niu kupiti. ,,Kdo pa Vas praša za plačilo", odvrne krošnjar, ,,jaz bom Vas uže čakal, plačali mi bote, ko dobite kak denar". Žena pala je v zanjke, katere jej je krošnjar nastavil, ter je vzela nekoiiko robe na np. — Ko se je krošnjar potem čez nekaj časa prepričal, da žena ne more nič več od njega kupovati, zahteval je od nje, da mu plača, a žena se sklicuje na njegovo obljubo, da jo bo čakal. Koaec pravde je bil, da se je prikral necega dne, ko žene ni bilo doma, ta poštenjak v njeno dvorišče, odgnal jej je iz hleva prešiča, ter ga za 30 gld. prodal. Krošnjar si je uže smehljaje gladil brado, ter veselil se dobre kupčije, ven dar mu pa veselje ni dolgo trajalo. Ko je namreč vdova prišla domu ter izvedela, kaj da se zgodilo, šla je koj prašat župana, je-li bi mogla prešiča nazaj dobiti. Župan jo je poslal k sodni.ji, kjer so jej rekli, da mož ni imel pravice odgnati prešiča in da ga mora takoj nazaj prignati, če se pa to ne izgodi. potem pa se bo moral pred sodnijo opravičevati radi tatvine. O tem pa5 ni naš poštenjakovit: še sanjal, da bo vdova tako odločno proti njemu postopala. S kiselim obrazom napoti se revež k mesarju, kateremu je prešiča prodal, in ga prosi, naj mu ga vrne, slednji pa, zvit možicelj, izjavi, da to uže stori, samo da mu more dati 15 fl. prida. Ko je krošnjar slednjič videl. da mu mesar, ne glede na gorke njegove prošnje. neče niti belioa popustiti, potegne žalostno iz žepa listnico. ter mu izplati 45 gld. V tem slučaji je torej krošnjar slabo zadel in moral je svojo predrznost drago plačati. V mnogih krajih krošnjari ljudi hudo nadIegujejo in ko se enkrat pokažejo v hiši, ne moreš se jih popred iznebiti, dokler jim vsaj nekaj ne odkupiš. Cujmo, kaj se je zgodilo tacemu krošnjaru v vasici B. na Koroškem. Prihajal je zaporedoma k nekemu še precej premožnemu kmetu, posedal dolgo časa v sobi in tožil o slabih (asih. Ko se je kmetu to vedno moledovanje uže čudno zdelo, prašal je svojo ženo, zakaj mož toliko jadikuje. Zena zdaj kmetu razodene, da je dolžna krošnjaru 25 fl. za platno, — pravi, da se je sicer branila kupiti vsiljevano jej robo, ko jej pa človek vendar ni dal miru, povdarjaje, kako bo hčerki ob času njene možitve platno potrebno, vzela je robo v svesti si, da bo od prodavanja rnasla toliko prihranila, da jej bo mogooe, ta dolg izplačati. rHudemar !" odvrne kmet suhoparno, — ,,ne znaš li, J-\ je na?a ličerka še le 13 let let stara ?" — Ko je nekoliko dni pozneje krošnjar zopet prišel in začel tožiti po stari svoji navadi. razodel je sam kmetu, da mu je žena dolžna 25 gld. Kmet na to prinese denar, ob enem pa tudi debelo batino, katero je postavil v kot za vrata. — ,,Vidiš slepar!" dejal mu je kmet, — ^tukaj vzami denar, ki ga imaš dobiti, ta batina bode ti pa po hrbtu plesala, ako se predrzneš še kedaj, prestopiti prag moje hiše!" Mi sicer nečemo priporočati tacih nasilnih sredstev za krošnjare, o kakoršnih smo ravnokar govorili, da-si ne zaslužijo nic boljšega. Ti ljudje so, kjer se koli prikažejo, prava kuga, ne samo, da narod sleparijo z ničvredno robo, ter mu dajejo priložnost, zadolževati se brez potrebe, ampak oni so tudi pogostoma uzrok domačim prepirom, ki tirajo mnoge in mnoge rodovine v propast. Svarimo torej naše rojake, naj nikar teh prilizovalcev ne poslušajo, naj njihovim sladkim obljubam ue verjamejo in naj kupujejo potrebno blago pri poštenih trgovcih, o katerih znajo, da jih ne bodo prevarili.