197
Dopisi.
Od Drave 13. junija. J* J* Dokler smo bili v se-kovski vladikovini, nam menda ni bilo prepovedano pisati v kerstne knjige in druge cerkvene zapisnike domačih imen po našem sedanjem pravopisu, posebno nam je pisava od vlade poterjena; vsaj se tudi dosti imen ne da inači dobro začerkati. V novi zbirki cerkvenih ukazov „Sammlung specieller Disciplinar- und Pastoralvorschriften fiir die La-vanter Diocese" pa se tako-le na 16. strani bere: „Beim Eintragen in die Pfarrbiicher, so wie bei der Ausfertigung amtlicher Urkunden sind die Eigen- und Vulgarnamen jeder-zeit nach der Schreibart der Geschaftssprache zu schreiben, man moge sich dabei der deutschen oder der lateinischen Schrift bedienen, indem die verschiedenen Schreibmethoden slovenischer Namen nur Vrerwirrung und Unleserlich-
198
keit amtlicher Urknnden erzeugen"; in na konca te na-redbe se veli: 5?Die Tauf-, Familien- und Vulgarnamen sind uach der Orthographie jener Geschaftssprache zu schreiben, in der die Pfarrbucher gefiihrt werden (_bei uns in der deutschen). Ist eine Irrung zu befiirchten, so schreibe man eingeschlossen den Namen in der Nationalschreibart dazu". — Ta ukaz je od leta 1847 in na novo pretiskan v zbirki cerkvenih uredb, tedaj se je po njem ravnati. Ako bi tak ukaz bili odkod inod dobili, se mu gotovo ne bi čudili, misle, da jim je naša beseda tem v peti, nerazumljiva, da ne znajo omike našega jezika; čudno pa nam se zdi, da to dohaja od domače gospode. Vsaj je vlada našo pisavo leta 1849 poterdila in v javnih učiliščih se je učenci vadijo, — tedaj pravico imamo v nji pisati. Kaj po takem den denašnji pomeni „die verschiedenen Schreibme-t ho den", ker le enojno pisavo imamo? Drugih pisav inači omikan Slovenec ne zna kakor v slovstveni zgodovini. Ako bi odtod izhajala zmotnjava in nebravljivost, čemu oni dodatek: „Ist eine Irrung zu befiirchten, so schreibe man eingeschlossen den Namen in der Nationalschreibart dazu?" Kako nek more reč, ki moti in se brati ne da, za-blodke prečiti? Jaz naročito resnim, da ravno tuja pisava domačih imen zmotnjave dela. — Kakor rogljači na verbi se mi zdijo imena: vWSchiischegg,v Tschutschegg, Tschu-schitsch" namest: 9)Zižek, Cucek, Cusič"; ali nam morebiti pisavceva nevednost mora pravilo biti? Skerbimo rajši, da bo vsak duhovnik imaje opravilo s cerkvenimi zapisniki lepo vedil našo blago besedo pisati, — in zmotnjave bojo zginile kakor tema pred lučjo. Čemu take zastarele neprilič-nosti? Po navadnem ukazu bi jasno sode sledilo, da Horvati, piše zapisnike in imenike latinski, pišejo imena horvatske po latinskem: Strižič, Rožič, Šuskovič itd., kar nikakor ni mogoče. Bodi mi dovoljeno, tu navesti iz imenika serijskega ime prevzvišenega vladika, ki se piše Ožegovič, ne pa Oxegovich ali še kak drugače, čeravno je imenik v latinščini napisan. Pred 30 leti se je gotovo drugače pisalo, ker sedanja horvatska pisava se je še le leta 1835 začela; zakaj bi pa mi ne ravnali ravno tako? — Bratje Kranjci tudi menda niso pisali dosle slovenskih cerkvenih zapisnikov in listin, pa vendar nahajamo jihove domače imena saj po kranjski (v bohoričici) zapisane. Vsakemu svoje! Bi li tako metljali z domačimi imeni kakor naš letošnji imenik z mestnimi in župnimi imeni, bi gotovo zmotnjave rastle kakor bezeg in koprive. Kaj si neki tuji ljudje mislijo pregledovaje pisavo slovenskih župnih in mestnih imen nekdanjega sekovskega dela (labodskega kraja imen še vseh natanko ne znam), ki so večidel krivo napisane, kakor ne bi žive duše bilo med duhovniki v celi vladiko-vini, ki bi to reč bila lepo uravnala. Taka pisava res res zmotnjave dela. — Primere navajati opustim. O pisavi naših imen nam pravilo silijo, naj se krojijo imena po nemškem, kadar nemški pišemo, in kadar po slovenskem, slovenski. Ako bi bili veternica, ki letance ravna po vetru, ali spremenljivi metulji, ki se tudi v gosence spremenjajo, bi gotovo prilično bilo, da bi se spreobraževali; ker pa smo sivi sokolovi in bistri orlovi, ki vselej junaško svoje gnjezdo branijo, je treba, da vsekdar enako po slovenskem domače ime pišemo. Vsaj ravno tako delajo drugi narodi; kaj le mi še nadalje hočemo gožice ostati? Kako pa, piše latinski kako pismo ali spis, bi ime pisali „Zličar?" Vidite, kamo se s tem zablodi. — Izdelovanja bogoslovskih vprašanj, ki se vsako leto davajo mlajšim duhovnikom iz različnih bogoslovskih reči, je treba po ukazu v naši vladi-kovini nekaj v latinskem, nekaj v nemškem jeziku spisovati; vendar se sme iz pastirke tudi, ako bi se komu račilo, v slovenščini odgovor zložiti. — Tu se derznem pitati: ktera vladikovina ima take veleumove, ki morejo v treh jezikih pravilno poveče sostavke zlagati? Pri nas bi je hipoma na perste preštel; pa se tudi po pravici ne more terjati. Pustimo v latinščini  pisariti  Ciceronom  in Virgilijem.    Drugo
je kak jezik razumeti in knjige v njem napisane prebirati ter misli iz njih serkati, — drugo pa gladko govoriti in sostavke skladati. Bodimo radi, če imamo duhovnike, ki vejo v dveh jezikih dobro pisati, tretjega (latinskega) pa razumejo. Koliko nas je, žalibog, ki še v edinem jeziku ne moremo lahko s pisekom hretati, kamo li v treh! Preglejmo si spisove ali poslušajmo propovedi kderkoli, in gotovo se tega do živega prepričamo. — Ne metajmo svojega blaga v zadverek! Bodimo si svoji in obdelujmo domače svetinje, da sami sebe ne čertimo; saj vem, da nam je vsem za poštenje in srečo pred Bogom in svetom.
Iz Zagreba 15. junija. K. Ž. — Čudni zares so dandanašnji časi; zakaj reči se godijo pred našimi očmi, od kterih smo mislili morebiti še malo pred, da so nemogoče. Človeško življenje je zdaj res tako posebno zamotan klopčič, da se le malo kdaj dajo izduhtati sledki (konse-kvencije) iz teh in unih predkov (antecedencij). Tako imajo, na priliko, dandanašje nenavadne razmere cimico sledkov v sebi, kterih previditi je človeški duh nezmožen, in toliko reči sedaj zvonec nosi ali so „Tagesfragen", kakor jim Nemec pravi, da človeku res po glavi buči, ako prevdarja razne mnenja, ki se pri takih debatah čujejo. Eni terdijo, na pr., da za gotovo vejo, da se bo v kratkem vpeljal hor-vatski jezik v urade in šole in da so vikše deželne oblasti že nalogo dobile, v ta namen naznaniti one uradnike, kteri so sposobni v horvatskem jeziku službo opravljati, kteri pa ne; — drugi spet pravijo, da je to zgolj domišlija. Komaj je utihnila ta govorica, se je jelo z enaka zanimivostjo govoriti o dovoljenji samostalnega, neodvisnega političnega časnika, ki bi bil zares posebno v dandanašnjih motnih časih zelo potreben in tudi vladi v veliko-korist, da bi po njem zvedila, kaj narod želi, kaj in kje ga najbolj tišči. Kakor od nekterih živalic pravijo, da samo en dan živijo, tako zgine tudi ta govorica, al samo, da drugi prostor napravi. Govori se namreč o tem, kako je prejšni večer pri muziki narod z gromovitim živio-kiicom slavil vsaki narodni napev; saj kri ni voda, — al da zavolj tega so vse večerne muzike (zapfenstreich) prepovedane. — V sabotah je stereotipna govorica o judovskih razmerah. Vsakemu svoje! je sicer tudi naše geslo; al kar je res, je res — skoro nas bodo vse v svoji mavhi imeli. Kaj hočete: judje so dnarni ^otroci sveta", zato se pred zgotovljajo njih pravice kakor pravice drugih narodov. — Veliko se tudi govori o železnici, ktera je, kakor se kaže, sopet pod dolgo klop djana. Večina tukajšnega občinstva si je kaj živo želi, ker ve, kolika dobrota bo to za celo deželo. Ima pa tudi, kakor povsod, dosti nasprotnih starokopitnežev, ki se je boje, da bi se po železnici preveč puranov iz Horvatske ne izpeljalo. — Sopet drugi duhtajo po uzrokih, zakaj se je strelarnica na višji ukaz zaperla. — Verh vsega tega se napravi še kakošno kavsanje zavoljo te ali une slovniške obličice, te ali une slovke med „zagrebačko in rečko školo" kot dobrovoljno fntermezzo. Imeni „zagrebačka škola", ?5rečka škola" ste še čisto nove, zato se tudi skerbi, da bi se po vzajemnem pričkanju skoro udomačile, s kostmi in mesom obdale. Saj moramo tudi mi svoje „ško!e" imeti! Nobena stvar ni tako majhna, da ne bi se še bar enkrat razdvojiti dala. — Iz slovstvenega polja registriram tukaj dve nove knjigi: ^Prevodi latinskih klasikah" od Tkalčeviča v Zagrebu in „Škola i život" od R a j k o v i ca v Novem Sadu.   Z Bogom!
Iz Kopra 16. junija. B. — Sejm s kokoni se je tukaj 10. dan t. m. začel; al do danes še ni bilo veliko kupčije. Najboljši kokoni so bili dozdaj prodani po 2 gold. in 60 soldov funt, največ pa okoli 2 gold., in to je tudi srednja cena za pretečeni teden. Kupcov je dozdaj malo prišlo, in še tisti, kteri so, si ne upajo kupovati, ker, žalibog, se je začelo zlo od bolezni červičev govoriti. Mladi červiči so se sicer obnašali vsem po volji, da je veselje bilo jih  viditi;   al zadnje dni, preden   so šli prest,   in tudi
199
že pri predenji so začeli mnogim omedljevati, hirati in krepati. Pravijo, da murbino perje je dobilo nek čuden smerdljiv duh, in da bolezen od tega izvira. Bolj srečni so pa tisti, kteri so dali červiče zgodaj zvaliti, da so se zgodaj zapredli, ker tistikrat murba še ni bila bolna. Kitajsko seme se tudi okoli Kopra (Capo dMstria) slabo obnaša. Kam bojo tedaj Lahi zanaprej po seme hodili ? Kranjci in Štajarci! vi še nič ne veste ne od tertne ne od zidne bolezni, — k vam bojo Lahi priromali in drago plačevali. Priložnost se vam sedaj ponuja, svoje žepe napolniti s svetlim laškim dnarjem; samo pridno se poprimite sviloreje, in ki se že ž njo pešate, ne zametujte zdrave in drage robe. Lahko rečem, da se bi bili lepi kokoni letos v Kopru po 7 do 8 gold. funt in še dražje prodali, ako bi se lansko istersko   seme   na Laškem ne   bilo  spridilo in ko
v                                         *
bi bili červiči zdravi ostali. — Ce se bo drugi teden na sv. Lazarja dan (tako imenujejo slovenski kmetje okoli Kopra sv. Na z ar i j a, in morebiti imajo prav; saj je bil njih rojak) cena kaj premenila, bom pa Vam drugič naznanil. *)
Iz Gorice 14. jun.....ski.   Z velikim veseljem smo
brali v predzadnjem listu „Novicu poziv našega mladega domorodca Franceta Zakrajšek-a, ki misli s prihodom novega leta stopiti v kolo slovenskih pisateljev z 7,Vilo slovensko". Kolikor ga poznamo, je zmožen in na-depoln slavoljub, ki se vedno bolj jaderno in temeljito uri v slovenščini in narečjih slovanskih. In da mu pevske žile ne manjka, je že mnogokrat po slovenskih časopisih djansko pokazal. Slovenskih starišev sin, v našem mestu rojen in po slovensko izrejen, se živo zaveda svojega milega naroda, iu se krepko poganjati hoče za slovensko reč, ker se v sredi laškonov ne sramuje na čelu nositi ime Slovenca, v tem ko večina njegovih slovenskih rojakov le prerada zatajuje lastno kri. Iz serca mu tedaj privošimo podporo na vse strani, ker smo gotovi, da delo, ki ga bo spravil na beli dan, bo našemu rodu v čast iu slavo.
Iz Gorice pri Kerškeiu na Dol. 10. junija. J. B. Ce pogledam preprosti kmet po naši soseski, vidim veliko otrok matere kruha prositi, pa ga jim nimajo dati zavoljo pomanjkanja pridelkov lanskega leta; pri nekterih hišah pa tudi nič ne znajo varovati. Zdaj če nam Bog da kaj no-vine, bojo pa spet tiste babe, ktere z žganim vinom ter-žijo, nosile iz vasi vsak dan žakelj za žakljem, ravno tako kakor zdaj mi nosimo od tergovcov koruzo. Tudi za krompir, komaj da bo za kaj, se bo že krompirjev kramar pripravljal, vsega v Zagreb izpeljati. Učimo se zdaj gospodariti vsi vkup, da saj po naši krivici ne bo za naprej taka sila za kruh!
Iz Ljubljane. Žalostna novica je predvčeranjim osupnila naše mesto, ker je sedaj gotovo, da kakor druge manjše dežele za prihranjenje deržavnih stroškov zgubimo tudi mi deželno poglavarstvo z vsemi uradni-jami, ki so ž njim sklenjene. Krajnska dežela, dosihmal s samostojnim deželnim poglavarstvom, se bo združila s teržaškim in goriškim, in glavno deželno poglavarstvo za vse te tri bode v Terstu, — in tako se bo ravno narobe zgodilo kakor smo mislili, da namreč deželno poglavarstvo za Teržaško, Goriško in Krajnsko pride v Ljubljano. Koroško se bo zedinilo s štajarskim tako, da za te dve deželi bo deželno poglavarstvo v Gradcu.
*) Prosimo!                                                                 Vred.