ANALIZA 
Let. 27, št. 2, str. 197–204, December 2023 

Sprejeto 
14. 8. 2023 
Pregledano 
1. 10. 2023 

Izdano 
22. 12. 2023 


Kljucne besede 
traktat, povsem splošni stavki, splošna struktura sveta, elementarni stavki, dejstva 



»SPLOŠNA ZGRADBA SVETA« V TRAKTATU: NEKAJ MISLI OB IZIDU NOVEGA PREVODA WITTGENSTEINOVEGA TRAKTATA 
ANDREJ ULE 
Unvierza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana, Slovenija andrej.ule@uni-lj.si 
DOPISNI AVTOR andrej.ule@uni-lj.si 
Izvlecek Razpravljam o pomenu t. i. splošne strukture sveta in povsem splošnih (povsem posplošenih) stavkov Wittgensteinovem Logicno -filozofskem traktatu. Ugotavljam, da sleherna primerjava povsem splošnih stavkov in elementarnih stavkov ustreza necemu nemogocemu, namrec želeti povedati nekaj smiselnega o svetu kot omejeni strukturirani celoti. Ali to pomeni, da je treba prenehati z vsemi izjavami o dejstvih in svetu, zlasti o vseh dejstvih in vsem svetu? Mislim, da ne, kajti prenehati govoriti o necem ne pomeni nujno, da smo presegli ta govor, potrebno je še, da presežemo vsako potrebo ali težnjo po takšnem govoru. To po Wittgensteinu terja precej vec kot odpoved nesmiselnim stavkom, terja namrec tudi nanašanje na smisel sveta (6.41) skozi »transcendentalno« enost sveta in življenja (5.621). 
https://doi.org/10.18690/analiza.27.2.197-204.2023 
CC-BY, besedilo © Ule, 2023 
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 


Vol. 27, no. 2, pp. 197–204, December 2023 
“THE GENERAL STRUCTURE OF THE WORLD” IN TRACTATUS: SOME THOUGHTS ON THE RELEASE OF THE NEW TRANSLATION OF WITTGENSTEIN’S TRACTATUS 
ANDREJ ULE 
University of Ljubljana, Faculty of Theology, Ljubljana, Slovenia andrej.ule@uni-lj.si 
CORRESPONDING AUTHOR andrej.ule@uni-lj.si 
Abstract I am debating the meaning of the so-called general structure of the world and the completely general (completely generalized) sentences in Wittgenstein’s Tractatus Logico -Philosophicus. I find that any comparison of completely general sentences and elementary sentences corresponds to something impossible, namely wanting to say something meaningful about the world as a limited (and structured) whole. Does this mean that all statements about facts and the world, especially about all facts and the whole world, must be stopped? I don’t think so, because to stop talking about something doesn’t necessarily mean that we’ve transcended that speech, it’s also necessary to transcend any need or desire for such speech. According to Wittgenstein, this requires much more than the rejection of meaningless sentences, namely, it also requires reference to the meaning of the world (6.41) through the “transcendental” unity of the world and life (5.621). 
Accepted 
14. 8. 2023 
Revised 
1. 10. 2023 
Published 
22. 12. 2023 
Keywords 
tractatus, completely general sentences, the general structure of the world, elementary sentences, facts 

https://doi.org/10.18690/analiza.27.2.197-204.2023 
CC-BY, text ©Ule, 2023 
This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 
A. Ule: »Splošna zgradba sveta« v Traktatu: Nekaj misli ob izidu novega prevoda Wittgensteinovega Traktata 
Novi prevod in nova izdaja Traktata je torej tu in skrajni cas je že, da je tu. Hvaležen sem Borutu Cerkovniku, Tomažu Grušovniku in Primožu Cucniku za njihovo delo pri prenovljenem prevodu in njegovem izidu. Kaj pa sedaj? Kaj novega se da sploh še reci o Traktatu, potem, ko je bilo o njem že toliko povedanega, celo zapetega in zaigranega na instrumente? Po eni strani se zdi, da ni vec kaj novega za povedati, a po drugi strani nam lahko vsak stavek Traktata pove nekaj novega, celo povsem novega, vsaj glede na dosedanje dominantne interpretacije. 
V svojem kratkem prikazu se bom naslonil na neko na videz malo podrobnost v Traktatu, namrec na Wittgensteinovo razpravljanje o ti. povsem splošnih stavkih in 
o splošni zgradi sveta, ki nam jo posredujejo. Povsem splošni stavki so stavki, ki ne vsebujejo nobenih imen predmetov ali predikatov. Oni so kvantificirani stavki, ki se nanašajo le na splošne individualne ali predikatne spremenljivke. O tem, kakšno vlogo imajo takšni stavki v razlagi logicne zgradbe jezika in sveta Wittgenstein razpravlja le v par tezah, ki sodijo pod glavno tezo 5 o stavkih kot resnicnostni funkciji elementarnih stavkov (Wittgenstein, 2022: 153-155, 1974: 51-52). Osrednja je tu teza 5.5262: 
»Resnicnost ali neresnicnost vsakega stavka spremeni vendar nekaj na splošni zgradbi sveta. In manevrski prostor, ki ga njegovi zgradbi pušca celotnost elementarnih stavkov, je prav tisti, ki ga omejujejo popolnoma splošni stavki. 
(Ce je kakšen elementarni stavek resnicen, potem je s tem pac v vsakem primeru resnicen en elementarni stavek vec.)« 
Splošna zgradba sveta je opis sveta s pomocjo povsem splošnih stavkov, tj. stavkov, v katerih ne nastopajo nobena imena, tj. nobena imena individuov, njihovih lastnosti ali relacij. Wittgenstein je tedaj verjel, da lahko vsaj v nacelu vedno dobimo kak povsem splošni stavek, ki povsem opiše svet (5.526). 
Teza 5.5262 je zelo zahteven sklop trditev, še zlasti zato, ker je Wittgenstein ni vec dalje pojasnjeval. Po drugi strani pa je bila zanj zelo pomembna, kajti o tem je razpravljal že na zacetku svojih Dnevnikov iz vojnih let 1914-16, npr. v zapisu iz 17.10. 14 (Wittgenstein, 1984: 14). 
Zanimivo, da v obstojeci strokovni literaturi o Wittgensteinovem Traktatu najdemo le malo, pa še to zgolj mimobežnih komentarjev teh in sorodnih Wittgensteinovih tezah v Traktatu in v Dnevnikih. Tako npr. Marie McGinn, ki je sicer dokaj natancno analizirala Wittgensteinove trditve o povsem splošnih stavkih v Traktatu in v Dnevnikih, sploh ne skuša razložiti, zakaj naj bi vsak elementarni stavek pomenil en stavek vec in zakaj naj bi se z njim spremenila tudi splošna struktura sveta (McGinn, 2005: 122-127). Max Black v svojem obsežnem, danes že klasicnem komentarju Traktata pa meni, da gre Wittgensteinu tu za katerikoli povsem splošne stavke trivialne vrste. Ce imamo npr. kak resnicen elementarni stavek Fa, potem mora biti 
resnicen tudi povsem splošni stavek (.x, .).x, torej svet mora vsebovati vsaj eno dejstvo s subjekt-predikatno logicno formo, ce pa je morda resnicen še en elementarni stavek Fb, potem bi moral biri resnicen povsem splošni stavek (.x, y, .).x..y, kar pomeni, da mora svet vsebovati vsaj dve dejstvi s subjekt-predikatno formo (Black, 1964: 290). Mislim, da to ne drži, kajti Wittgenstein govori o le takšnih povsem splošnih stavkih (ganz allgemeinen Sätzen), ki ustrezajo povsem splošni zgradbi sveta in ne o poljubnih povsem splošnih stavkih, ki jih lahko »izvlecemo« iz kakega elementarnega stavka ali iz poljubnega nabora elementarnih stavkov. Moramo torej poiskati neko veliko bolj drzno in daljnosežno interpretacijo navedenih Wittgensteinovih stavkov. 
Iz Wittgensteinovih zapisov v Traktatu in v Dnevnikih izhaja, da se je Wittgenstein v njih ukvarjal predvsem z vprašanjem, ce in kako lahko opišemo svet brez elementarnih stavkov, namrec zgolj iz povsem splošnih univerzalnih in eksistencnih stavkov. V dnevniškem zapisu iz prejšnjega dne 17.10.14, je Wittgenstein predstavil celo elementarni primer povsem splošnega opisa sveta. 
Vzemimo, da svet sestoji le iz dveh stvari a in b in imamo le eno lastnost F, takšno, da jo a ima, b pa ne. To pomeni, da imamo dva elementarna stavka Fa in Fb, od katerih je prvi resnicen, drugi pa neresnicen. To »situacijo« bi lahko najprej opisal s tremi povsem splošnimi stavki, tj. stavki, ki vsebujejo le imenske in predikatne spremenljivke in kvantifikatorje: 
(.x, y)(..)(x . y . .x. ~.y . (.u, z)( .u. .z . u = z)) (..)(..)(. = .) (.x, y) (.z)(z = x. z = y). 
A. Ule: »Splošna zgradba sveta« v Traktatu: Nekaj misli ob izidu novega prevoda Wittgensteinovega Traktata 
Celoten povsem splošni opis tega sveta bi bil enak konjunkciji teh treh stavkov. Prvi od njih je najpomembnejši, saj opisuje osnovne znacilnost tega sveta, namrec obstoj dveh individuov in ene lastnosti, takšne, da pripada enemu individuu, drugemu pa ne. Drugi stavek »govori« o tem, da obstaja v tem svetu le ena lastnost, tretji stavek pa govori o tem, da sta le dva individua. Wittgenstein je menil, da bi zadnjih dveh stavkov lahko znebili, ce bi vzeli le prvi stavek, zapisan enostavneje: (.x, y)(..)(x . 
y. .x. ~.y), vendar ostaja odprt problem identitete in razlicnosti, ki je Wittgensteinu pomenil nepotrebno mešanje logike z ontologijo, Menil je, da bi se temu problemu lahko izognili, ce bi izjavo »obstaja le ena stvar« razumeli kot ». je monadicna 
funkcija in (.x).x«, s cemer bi se na videz znebili stavka o identiteti, (.x)(.y)(x = y), tj. izjave »je en sam x«. 
Vendar bi lahko drugi in tretji stavek v Wittgensteinovem primeru popolnoma splošnega opisa sveta lahko pogrešili tudi tako, ce bi sprejeli nadaljnji Wittgensteinov predlog, ki ga je na kratko podal kak mesec dni kasneje, 29.11.14 in ga je bolj obširno razložil v Traktatu (5.53, 5.531-5.532), namrec da sprejmemo dogovor, da enakim izrazom ustrezajo enaki predmeti, razlicnim pa razlicni. Ce to upoštevamo na Wittgensteinovem primeru sveta, ki ga tvorita le dva individua a in b in le ena lastnost F, bi dobili naslednji splošni opis sveta: 
(.x, y)(..)(.x. ~.y . ~(.., u)(.u)). 
Konjunktivni clen ~(.., u)(.u) pomeni namrec, da v danem svetu ni ni nobenega predikata ., ki bi bil razlicen od . in bi morda veljal za kak u, razlicen od x in y. Vprašanje je, ali bi se s tem dejansko znebili govora o identiteti in ga ne bi le premaknili v na videz nesporni dogovor o rabi predikatnih in imenskih znakov v logiki. Mislim, da to ni dovolj, kajti kljub vsemu potrebujemo nekaj takšnega kot predikate x = a, y = b, pa tudi . = F. To potrebujemo tedaj, ce skušamo iz povsem 
splošne slike sveta preiti na obicajne elementarne stavke. Wittgenstein je v svojem dnevniškem zapisu iz 17.10.14 in nato v Traktatu 5.526 na kratko naznacil, kako lahko pridemo od povsem splošnih stavkov do navadnih elementarnih stavkov, ki vsebujejo konkretna imena. 
»Da bi potem prišli na obicajen nacin izražanja, je treba po izrazu »obstaja en in samo en x, ki …« enostavno povedati: In ta x je a.« 
Na mestu »…« v zgornjem formalnem izrazu stoji po mojem mnenju tisti del povsem splošnega opisa sveta, ki odlikuje ekstenzijo predikata F v opisanem svetu. Vendar izraz »ta x je a« neizogibno vsebuje identiteto, namrec »obstaja en in samo en x, ki … in x = a«. To pa pomeni, da smo dobili nov elementarni stavek Pa, kjer je predikat Py enak izrazu »obstaja en in samo en x, ki … in x = y«. Posplošeni stavek, ki mu dodamo še »obstaja en in samo en x, ki …« pomeni dodatek k povsem splošnemu stavku, ki opisuje svet, kot ga podajajo ostali elementarni stavki, razen Fa. V tem smislu sprejemanje elementarnega stavka Fa kot resnicnega nekaj spremeni na povsem splošnem opisu sveta. 
Stavek Pa, ki sem ga navedel prej, je po svoji ekstenzionalni vrednosti ekvivalenten elementarnemu stavku Fa, vendar formalno pokaže še to, kaj mu ustreza v zdaj razširjenem splošnem opisu sveta. Stavek Fa je neke vrste »razširitev« prvotnega stavka Pa, namrec razširitev s »pogledom« na splošni opis sveta. Podobno bi lahko pokazali za vsak drug elementarni stavek. Pri vsakem bi lahko našli ustrezno razširitev s pogledom na splošni opis sveta. Obenem pa se ustrezno dopolni tudi splošni opis sveta, dopolni se namrec z opisom predikata F*, ki ustreza predikacijskim potezam danega elementarnemu stavka. V tem smislu po mojem mnenju lahko razumemo Wittgensteinovi trditvi, da vsak elementarni stavek pomeni en elementarni stavek vec, ter da tak stavek obenem nekaj spremeni na povsem splošni sliki sveta. 
Jasno je tudi, da skupnost vseh elementarnih stavkov po eni strani odpira »igralni prostor« splošni zgradbi sveta, kot piše Wittgenstein v tezi 5.5262, saj mora ta zgradba zajeti logicne poteze vseh elementarnih stavkov, po drugi strani pa povsem splošni stavek omejuje oz. doloca vse elementarne stavke, pri cemer vsak elementarni stavek pomeni en elementarni stavek vec, ce upoštevamo njegovo »vlogo« v povsem splošnem opisu sveta. 
Vendar je še precej nejasnosti glede tega, o cem pravzaprav Wittgenstein govori, ko govori o povsem splošnem opisu sveta. V dnevniškem opisu iz 28.10. 14 je namrec Wittgenstein govoril, da tak opis govori o »splošni strukturi sveta«, v Traktatu 5.5262 pa pravi, da govori o »splošni zgradbi sveta«. Wittgenstein je morda menil, da je izraz »struktura sveta« prevec nejasen, ker se ga lahko zamenjuje z logicno strukturo sveta, namrec s celoto logicnih zakonov (6.124), zato je tedaj raje govoril o splošni zgradbi sveta. 
A. Ule: »Splošna zgradba sveta« v Traktatu: Nekaj misli ob izidu novega prevoda Wittgensteinovega Traktata 
Splošna zgradba sveta je opisana v nekem povsem splošnem stavku, ki je logicno gledano še vedno kontingenten in zajema kontingentne logicne poteze predikatov in individuov, ki se nahajajo v dani celoti elementarnih stavkov. Cim izpostavimo nek resnicni elementarni stavek (iz te celote) in nanj vezano dejstvo, smo privzeli še en elementarni stavek, vendar ta tudi terja, da se v zgradbi povsem splošnega opisa sveta pokaže, katere poteze v splošni zgradbi sveta ustrezajo temu stavku. 
Wittgensteinove trditve se zdijo kljub vsemu paradoksne, namrec v toliko, ker iz njih izhaja, da v kolikor upoštevamo kako splošno zgradbo sveta, lahko v danem logicnem prostoru in na podlagi dane celote elementarnih stavkov pridobivamo nove elementarne stavke in prav tako nove povsem splošne stavke o svetu. To pomeni, da je svet logicno gledano, v nacelu neizcrpen in tudi neopisljiv. Do vtisa o v sebi zakljucenem svetu lahko pridemo le tedaj, ce se omejimo bodisi le na vse (obicajne) elementarne stavke bodisi le na povsem splošni opis sveta, ki ustreza tem elementarnim stavkom. Cim pa poskušamo primerjati ali povezovati to dvoje skupaj, nujno pridemo do neopisljivosti in neizcrpnosti sveta. To pomeni tudi, da je »celotnost dejstev«, o cemer govori Wittgenstein v Traktatu (1.1, 1.11) v nekem smislu relativen pojem, namrec relativen glede na implicitno privzet splošni opis sveta, ki posplošeno govori o tem, kaj je lastno »vsemu, kar se primeri« (1.). 
Kot sem dejal prej, iz teh ugotovitev izhaja tudi, da se ne moremo znebiti identitet in razlik, kot bi sicer želel Wittgenstein. Lahko jih le zamaskiramo, dokler opazujemo zgolj obicajne elementarne stavke ali zgolj povsem splošni stavek, ki skuša opisati tiste splošne poteze sveta, ki ustrezajo vsem elementarnim stavkom, in ce sprejmemo Wittgensteinov predlog, da enakim izrazom ustreza enak pomen, razlicnim pa razlicni pomen. Vendar to ni rešitev problema, prava rešitev bi bila tista, ki bi sledila preseganju potrebe po elementarnih stavkih, dejstvih in svetu in se zadovoljiti le s tem, kar se da povedati v stavkih obicajnega jezika, to pa so bili za Wittgensteina v casu Traktata le stavki naravoslovja (6.53). 
Wittgenstein bi k temu morda dodal še to, da sleherna primerjava povsem splošnih stavkov in elementarnih stavkov ustreza necemu nemogocemu, namrec želeti povedati nekaj smiselnega o svetu kot omejeni celoti. Toda to ni mogoce, kajti na svet kot omejeno celoto se lahko nanašamo le skozi zrenje sveta sub specie aeterni, kot govori v tezi 6.45. To pa ni zadeva deskriptivnega znanja, temvec misticnega obcutka, da svet je (6.44, 6.45). Ce želimo priti do takšnega obcutka, je treba, kot nam Wittgenstein svetuje v predzadnji tezi Traktata, preseci vse stavke Traktata (6.54). 
Ali to pomeni, da je dovolj, ce le prenehamo z vsemi izjavami o dejstvih in svetu, zlasti o vseh dejstvih in vsem svetu? Mislim, da ne, kajti prenehati govoriti o necem ne pomeni nujno, da smo presegli ta govor, potrebno je še, da presežemo vsako potrebo ali težnjo po takšnem govoru. To namrec po Wittgensteinu terja precej vec kot odpoved nesmiselnim stavkom, terja namrec tudi nanašanje na smisel sveta (6.41) skozi »transcendentalno« enost sveta in življenja (5.621). 
Literatura 
Black, Max (1964): A Companion to Wittgenstein's 'Tractatus'. Cambridge, Cambridge University Press. 
McGinn, Marie (2005): »Wittgenstein's early Philosophy of Language and the Idea of 'the single great Problem'«, V A. Pichler, S. Säätela (ur.), Wittgenstein: The Philosopher and his Work. Bergen, University of Bergen: 99-132. 
Wittgenstein, Ludwig (1984): Notebook 1914-1916. Chicago, The University of Chicago Press. Wittgenstein, Ludwig (2022): Logicno-filozofski traktat. Ljubljana, LUD Šerpa. Wittgenstein, Ludwig (1974): Tractatus Logico-Philosophicus. London, Routledge & Kegan Paul.