Maria R . Alf oidi, D ie K on stan tin isch e G o ld p räg u n g — U ntersu ch un gen zu Ih rer B edeutu n g fü r K a ise rp o litik und H ofk u n st. Mainz 1963; 236 str. -f 41 tabel, 4°. Spomeniki najbolj zgodnje bizantinske umetnosti so zvečine zgubljeni. V tisoč­ letni zgodovini mesta so jih rušili tako osvajalci kot elementarne nezgode in ka­ tastrofam sledeče obnove so v večni težnji po modernizaciji mesta tudi same uniče­ vale tradicijo. V velikem številu so nam ohranjeni le novci in nanje je usmerjena pozornost avtorice v težnji, razbrati iz njih bistvene prvine zgodnje bizantinske dvorne umetnosti. Kovanje srebra je v tem času že po obsegu malo pomembno. Ba- krenci so kovani v velikih količinah in prav zaradi tega redko presegajo nivo se­ rijskega kovanja. Drugače je pri zlatu, ki je že zaradi omejenih naklad skrbneje izdelano. Dalje je zlato često kovano v sami cesarjevi rezidenci ali njeni bližini in delitev je redno vezana na posebne, za cesarja važne dogodke. Dvor zato sam pazi na kvaliteto izvedbe zlatnikov ter na njih propagandno in umetniško vsebino. To velja v posebni meri za emisije multiplih solidusov, zato pozornost avtorice poslej velja le zlatu in v množini zlatnikov, kovanih v prvi tretjini 4. stoletja, ji uspe razmejiti skupino, ki je po višini umetniške izvedbe daleč nad drugimi. Stilno je enotna, ni pa vezana na eno samo kovnico. Kjerkoli se javlja, prekinja lokalno vezano stilno tradicijo. Skupina je razločna nosilka renesanse novene umetnosti in se javlja v nepretrganem zaporedju let 506—328. Take kove sre­ čujemo najprej v Rimu in Ostiji, kasneje jih imata kovnici Ticinum in Akvileja, za njima Sirmium ter končno Konstantinopel in Nikomedija. Celotno serijo povezuje v organsko enoto tako niz značilnosti v izvedbi detajlov kot kontinuirni organski razvoj stila. Umetniško pojmovanje portretov in tipov, ki postopoma na­ predujejo v izraznosti in preprostosti kompozicije kaže na enega mojstra, ki ga avto­ rica označuje kot prvega graverja. Zakon iz leta 384 omenja aurifices solidorum. Pod Konstantinom je po tolmačenju avtorice njih šef, po plači ducenarius, istoveten s prvim graverjem, ki je hkrati tudi prvi mojster na tem položaju. Kot njegove izdelke prepoznava avtorica že nadpovprečno kvalitetne aureuse iz rimske kovnice pod Maksencijem. Y letu 309 ustanovljeni kovnici Ostia očitujejo roko prvega gra­ verja Maksencijevi portreti en face ter kvalitetni zlati multiplum Romula. Po zmagi Konstantina nad Maksencijem Ostia obdrži vodstvo v kovanju zlata in prvi graver tam dalje ustvarja svoje markantne portrete. Kovnica pa se že sredi leta 513 preseli v Arelate, ki le še nespretno kopira ostijske pečate. Navzočnost prvega graverja v kovnici Ticinum že na začetku leta 515 izpri­ čujeta v prvi vrsti dva medaljona, tako sloviti miinchenski srebrni multiplum s sceno adlokucije ter zlati multiplum z dvojnim doprsjem (Konstantin in Sol) in legendo Felix Adventus Avgg NN, ki z zaključkom v dvojini kaže na milanski kongres v začetku leta 313. Prvemu graverju je mogoče pripisati še številne druge pečate za soliduse, med njimi mojstrske portrete en face. Kvaliteta stila jih dviga daleč nad drugo produkcijo, ki vzporedno še vedno očituje stari, grobejši tetrarhov- ski stil. Tudi stil prvega graverja je spočetka še vezan na značilnosti časa, predvsem na rutinsko izvajane detajle. Že od početkov njegovega delovanja v letih 306/307 pa je čutiti tendenco po premagovanju dosedanje tetrarhovske stilne prakse. Rezultat so mojstrsko podani, živi in realistični portreti v najboljši Trajanovi tradiciji. Prvi graver tako zavestno teži po sprostitvi značilne stilne vezanosti kasnorimskega re­ liefa. katerega šibke strani so ploskovnost in linearnost, risarsko modeliranje, po­ manjkanje perspektive ter simetrija. Postopno jih zamenjuje z živim, naravnim podajanjem in mesto prvotne, za kasnorimski relief značilne pripovedne širine zavzamejo preprostejše, zato pa vsebinsko in umetniško učinkovitejše kompozicije. Z imenovanjem Cezarjev v letu 317 produkcija zlata v kovnici Ticinum usahne. Dvojni solidusi Konstantina II. in Licinija II. še izdajajo superiorno roko prvega graverja, ki ga kmalu za tem srečamo v novo ustanovljeni kovnici Sirmium. Od­ lični hrbtni portret Cezarja Krispa je med začetnimi deli prvega graverja v novi kovnici, katere ustanovitev postavlja avtorica v leto 317. Značilno za tukajšnje iz­ delke prvega graverja je, da dosedanje trdo realistično podajanje portreta postaja mehkejše in bolj izenačeno. Prvo skupino zlata zaključuje Konstantinov solidus z navedbo 6. konzulata v letu 319, drugo otvarjajo kovi. ki proslavljajo kvinkvena- lije Cezarjev v letu 321. Zelo uspelo delo prvega graverja v tem razdobju je Kri- spov binio z izrednim visokim Cezarjevim doprsjem in legendo Felix Adventus Caess NN. Med najfinejše izdelke časa pa sodi multiplum Konstantina II. z rev. Vir- tus, na katerem je znal prvi graver ohraniti pristne Cezarjeve otroške poteze kljub razkošni opravi, ki je v njej prikazan. Kot najboljše izdelke v malem formatu na­ vaja avtorica oba Krispova solidusa z levimi portreti, ki sta datirana s 3. konzula­ tom in kovana konec leta 323, Sirmium kuje v prvi polovici leta 325 še s polno kapaciteto, med pripravami za proslavo vicenalij pa se v drugi polovici leta štab kovnice preseli delno v Nikomedijo. deloma pa v Konstantinopel. Po prvi državljanski vojni sta bili obe polovici države ločeni in vzhodne kov­ nice so nadaljevale tradicijo togega lokalnega stila, ki je brez vpliva kvalitetnejših kovnic postajal vse bolj grob in neokreten. Po Konstantinovi zmagi nad Licinijem so konec leta 324 že tudi vzhodne kovnice preusmerjene na Konstantinovo vladavino in na zahodni sistem kovanja. Vse kovnice so vprežene v delo za proslavo vicenalij in do sredine leta 325 zvečine nespretno posnemajo predloge iz kovnice Sirmium. Sem spadajo predvsem solidusi z značilnimi profili, katerih pogled je usmerjen navzgor in ki posnemajo uspele izdelke prvega graverja iz sirmijske kovnice. Sredi leta 325 že kuje Konstantinopel, spočetka sicer z majhno kapaciteto, a na zelo visoki umet­ niški ravni, ki jo avtorica pripisuje delu in vplivu prvega graverja. Med njegovimi začetnimi deli v novo ustanovljeni kovnici je zlati multiplum Konstantina z legendo Salus et Spes Reipublicae in podobo cesarja, ki sedi na spolijah. Tyhe mesta Kon­ stantinopla mu prinaša Viktoriolo, za njim stoji Viktorija z vencem. Tip vsebuje očitno aluzijo na Konstantinovo zmago in druge kovnice ga nespretno posnemajo. Kot vrhunski dosežek prvega graverja označuje avtorica sijajni Konstantinov mul­ tiplum s starostnim portretom in legendo Gaudium Augusti Nostri ter podobo gir- lande držečih genijev. Multiplum Konstantina IL s svojimi mehko tekočimi linijami portreta tudi očituje izdelek prvega graverja. Dinastični rever z dvema ob prestolu stoječima Cezarjema kaže na nastanek po marcu 326, ko je bil izločen Krispus. Isti tip je kovan še dalje, toda v različnih kratkotrajnih stilnih poizkusih, ki sicer oči- tujejo željo po nadaljevanju odličnega stila, a roke prvega graverja, ki je medtem verjetno umrl, poslej ni več čutiti. Med novimi poskusi srečamo uveljavljanje vzhodne monumentalnosti v podajanju portreta ter naslonitve na helenistične vzore. Istočasno se nadaljuje lahno idealizirani realistični stil prvega graverja ter naslanjanje na njegove tipe. Ta smer prevlada v kovanju za Konstantinove trice- nalije. Poslej vpliv prvega graverja popušča in zopet se razraščajo stare lokalne stilne manire. V kovanju obravnavanega razdobja odkriva avtorica vseskozi izreden vpliv snovanja prvega graverja, ki se mudi vedno v najvažnejših kovnicah in v bližini vsakokratne rezidence. Druge kovnice zvečine posnemajo njegove tipe. Stvaritve prvega graverja je treba imeti za obvezne priče pojmovanja dvora tako glede vse­ bine prikazov kot vrste portreta. Y kovnici Ticinum (313—317) so pečati prvega graverja rezani v duhu mestnorimskega realizma ob naslonitvi na Trajanov vzor. Kasnoantične posebnosti kaže le izvedba detajlov, kot so simetrija las in poudarek oči v ekspresivni tendenci. V razdobju kovnice Sirmium (317—324) je opazna lahna idealizacija portreta. Starost predstavljenega je vselej le nakazana, nikoli pa ob­ vezna. Obrazi so prikazani živo in verno, a ne čez mero realistično. V času ustano­ vitve novega glavnega mesta imperija je oficialni dvorni stil Konstantinov klasi­ cizem, ki sicer sloni na osnovah mestnorimskega realizma, a kaže v ublažitvi nepolepšano realističnih potez težnjo po lahni idealizaciji portreta. Čeprav so ce­ sarjeve podobe v tej dobi nesporno idealizirane, nikakor ne moremo v njih najti značilnosti bizantinizma, ki obstoje v ikonski, ekspresivni togosti in majestetični vzvišenosti portreta. Bistveno drugače je z vsebino novčnih podob, ki v Konstantinovih reprezenta­ tivnih multiplah razkrivajo za kasnejši razvoj odločilno spremembo v pojmovanju cesarskega dostojanstva. Cesar je bil doslej na podobah historičnih reverov prika­ zovan vedno v taki ali drugačni akciji. Odločilen preokret se javlja že v posled­ njih delih prvega graverja. Na vrsti reprezentativnih multipel srečujemo upodobitev cesarja, ki negibno sedi na prestolu, ob njem pa stojita oba Cezarja, ki jima je v govorici reverov prisojena razločno podrejena vloga. Na velikem medaljonu Konstancija II. z legendo Gaudium Romanorum stoji Konstantin frontalno v sre­ dini, vzvišeno negiben in občutno večji od obeh sinov, ki stojita ob straneh in ju venčata Viktorija in Virtus. Božja roka iz oblakov polagja cesarju na glavo diadem. Cesarska oblast je tako vzvišena nad vsem in jo podeljuje bog sam. Pogoje za to odločilno spremembo je nedvomno ustvarila Konstantinova samovlada po dokončni zmagi nad Lieinijem. Pod Konstantinom je tako storjen odločilen korak v smeri bizantinizma, toda ne na področju portreta, marveč v pojmovanju cesarske službe. Odločilen korak k bizantinskemu pojmovanju cesarske oblasti po božji milosti je storjen v letu 326/327 in takrat formulirano majestetično zvišanje cesarskega do­ stojanstva ostane poslej obvezno za stoletja. Glavne teze študije, ki smo jih v skopih obrisih skušali prikazati, kažejo na široko historično in umetnostno perspektivo, v katere luči je uspelo avtorici izluščiti pomembne in za nadaljnji razvoj odločilne momente kasnoantične umetnosti. Sno­ vanje prvega graverja, katerega osebni opus zna avtorica v tenkočutnih stilnih analizah razbirati iz množice vzporednih manj kvalitetnih in kopirnih del. naj bi bilo verna podoba pojmovanja dvora v umetnostnih in historično vsebinskih vpra­ šanjih. Knjiga ni lahko berilo, vendar bo poglobljenega bralca obogatila s povsem novimi pogledi na kasnoantično dvorno umetnost in dvorno politiko. Pot do novih pogledov pa odpira le poglobljena analiza novčnega gradiva epohe, zlasti reprezen­ tativnih zlatih multipel. Če je tu in tam težko slediti analizi minucioznih detajlov na majhnih formatih solidusov. so stilna opažanja, komparacije in analogije pri velikih formatih vedno prepričljive. Morda bi tu in tam veljalo v večji meri pri­ tegniti v pretres vzporedno kovanje bakra. Zlati Romulov multiplum iz Ostije na primer postavlja avtorica v leto 311/312, vsekakor po Galerijevi smrti maja 311. Sklicuje se na vzporedno kovanje komemorativnih bakrenih novcev za Romula, Maksimijana, Konstancija Klora in Galerija. Res navedeni Divi nastopajo na folli- sih s podobo templja na reveru, toda tempelj ima v tej seriji šest stebrov in legendo Aeterna Memoria. Y strogo paralelo z zlatim medaljonom gredo le Romulovi follisi z dativno legendo Aeternae Memoriae ter okroglim zidanim templjem, kot ga srečujemo na medaljonu. Medaljon je zanesljivo kovan vzporedno s to bolj zgodnjo vrsto komemorativnih follisov. v kateri se javlja Romulus še sam in ga je prav zaradi tega postaviti v leto 510. Knjigo ilustrira 41 odličnih tabel, ki jih žal občutno kazi nekaj napačno mon­ tiranih posnetkov. Avtorica sama v študiji ponovno obravnava novene portrete z navzgor usmerjenim pogledom. Take portrete omenja že Eusebius (V . C. 4.15) in preluknjani primerki, posneti na tablah 12 in 13, kažejo, da so stari uporabniki novcev kot obeskov pravilneje usmerjali os portreta kot monter tabel, kjer so zadevne glave nesprejemljivo zvrnjene naprej. Študiji je dodan katalog glavnih tipov Konstantinovega zlata. Katalog ima 749 številk, ni pa popoln, ni corpus, kar znatno zmanjšuje njegovo samostojno vrednost. Pri posameznih številkah je sicer navedena kovnica in okvirna datacija, a katalog sam je žal zasnovan po abecednem redu reverov. Čeprav si katalog pri­ zadeva, da bi bil popoln, bi mu le kronološka razvrstitev emisij v okviru posa­ meznih kovnic zagotovila trajnejšo vrednost. Aleksander Jeločnik J. Garbsch, D ie n orisch -p an n on isch e F ra u e n tra c h t im 1. und 2. Ja h rh u n d e rt. Münchner Beiträge zur Vor-und Frühgeschichte, Band 1 1 (Veröffentlichungen der Kommission zur archäologischen Erforschung des spätrömischen Raetien. Band 5), München 1965, 236 strani, 61 slik v tekstu. 52 tabel in 16 zemljevidov v prilogi. Avtor je v tej knjigi skušal podati pregled noriško-panonske ženske noše. ko­ likor jo dokumentirajo najdbe, tako nagrobniki kot izkopanine posameznih členov te noše v širšem prostoru srednjega Podonavja. Čeprav je že leta 1899 W . Kubit- schek (JÖAI 3, 1900. Bbl. 11) opozoril, da bi bilo potrebno zbrati gradivo, ki bi osvetlilo nošo keltskih in panonskih žena, je šele po tej objavi J.Garbscha zajet ta specifični fenomen v vsem pojavu. Ta noša je značilna predvsem zaradi tega, ker predstavlja v prvih dveh stoletjih edino opredeljivo domorodno narodno oblačilo v takratnem rimskem imperiju. Uvodoma analizira avtor noriško-panonsko žensko nošo na spomenikih. Vseh je naštel preko 350, vendar pa tu ni želel doseči popolnosti: to se najbolje vidi pri naštevanju primerkov iz naših krajev, kjer ni upošteval nagrobnika iz Trebnjega, Laškega in druge v depojih naših muzejev, predvsem tistih v Celju in Ptuju. Ven-