šrijubljaTisKir, t—i—t—i—i—?—i—i—i—i—i—r Leposloven in znanstvei\ list? Stev. n. V Ljubljani, dne i. listopada 1893. Leto XIIL Ivan Kacijanar. % ncijanar, slavni vojskovodja, Ves zamišljen hodi po šatdru. Ljuta skrb mu polni glavo trudno, Riše mu na čelo temne črte In obrvi mu ježi košate. Polumesec na šatorih belih Ob ostrogu bliska se krščanskem — Oj, gorje ti, četa mož junaških, Ce viharji zažeud se nate" . . . Kje je močni duh tvoj, Kacijanar ? Sokol silni, ali naj se plašiš, Ce kriče ob tebi vrani črni ? Le peruti dvigni — vsi zbežijo . . . Ni mogoče! — Vrani le kričijo, A kričijo, ker diši jim mrtvec . . . Še globočja bol v junaških prsih, Se bridkejša skrb na čelu resnem! »Kaj pomeni ta nemir skrivnostni ? Saj prišlo še ni krvavo jutro?« — In .služabnik stari, zvesti Miloš, Odgovarja: »»Gospodar, ne skrbi ! Res prišlo še ni krvavo jutro ; Ali srca jim kipe" junaška, Z žvenketanjem mečev čas podijo.«« Drugič vpraša slavni Kacijanar: »Kaj pomeni ta ropot skrivnostni, Kot hodile tolpe bi po planem? Saj še vstalo solnce ni krvavo « Odgovarja zopet stari Miloš, Odgovarja mu s tresočim glasom: »»Oj, ne skrbi, gospodar mogočni! Res še vstalo solnce ni krvavo ; Vso ravnino krije noč ledena, A v telesi mrzlem — mrzla duša. In junaki hodijo po planem, Da si mrzle ude oživijo.«« — Tretjič vpraša slavni Kacijanar: »Kaj pomeni ta topot skrivnostni, Kot bi v dalji dirjali konjiki? A resnico mi govori, Miloš! Priča mi je tvoj pogled brezupni, Da besedam svojim ne verjameš.« ¦— Zdaj zastoče grenko stari Miloš, Odgovarja solzen gospodarju : »»Kaj mi ne bi se oko solzilo, Kaj mi ne bi srce trepetalo ! Gledal tvojo sem visoko slavo; Gledal tvoja sem junaška dela —• Oj, število krasno . . . Vse za tabo ; Izgubljen si, Kacijanar silni ! Kaj pomeni, vprašaš, šum skrivnostni? Grob se koplje zunaj slavi tvoji — Vojska naša je v sramotnem begu.«« — Ne vztrepeče Kacijanar slavni, Ne pordsi mu oko se bistro: Meč opaše, pa zasede konja In odjaše v diru skozi meglo; Poleg njega jase stari Miloš Hladna'megla krije vso ravnino; In ne gane se pero na drevji, In ne gane bilka se na polji; Vse je tiho kakor pod gomilo. 41 č>42 Trošan : Ivan Kacijanar. »Miloš stari, zvest ko prej mi nisi: Kaj odkril mi nisi prej izdajstva ?« — »»Da, grešil sem hudo, gospodare! Daj roko, da zadnjič jo poljubim, Potlej mojo kri naj pije zemlja!«« Kacijanar zdirja še hitreje, Poleg njega dirja stari Miloš. »Ali vidiš tam blesket orožja ? Daj, poglej in odgovori, Miloš!« »»Kacijanar, ozri se v daljino: Solnčni žarki se blišče" po hribih.«« — »Ali čnješ žvenketanje mečev?« — »»Ne pred nama, ali pač za nama.«« »Ali čuješ daljno petje, Miloš?« »»Bojno petje se glasi na planem; Zmagoslavni besni ,Allah, Allah' Vmes pa jok in stok in petje mečev.«« — »Miloš, Miloš — so li vsi zbežali ?« — »»Polovica, Kacijanar slavni.«« Pa vztrepeče Ivan Kacijanar, Zasolzi se mu oko junaško: »PItel privesti sem nazaj vojake, Izdajalce — žalostna jim majka; In tedaj naj sam sem izdajalec?« — »»Oj, ne toži, slavni Kacijanar! Kje pač tvoja je železna duša, Kje ponos je tvoj, o Kacijanar?«« Prah se dvigne tam na cesti beli, V njem pridirja jezdec kakor ptica: »Izgubljena bitev, vojskovodja, Izdajalec — žalostna ti majka!« Dvigne se na konji Kacijanar, Dvigne se mu v prsih silna duša, Meč zablisne se mu v roki silni In preseče jezdeca do sedla. Spet se dvigne prah na beli cesti, V njem pridirja tolpa konjenikov, Vsi pokriti so s krvjo in prahom. »Izdajalec — zbežal je sramotno In v pogubi pustil je junake; Naj pogine izdajalec kleti!« — Zdajci vstane v sedlu mladi Hojzič: »Močil zemljo si s krvjo junaško, Meč tvoj silni mi ubil je brata: Vreden nisi, da bi padel v boji; Meč krvnikov ti končaj življenje Kadar zve" ves svet sramoto tvojo!« — Pa razjaše stari zvesti Miloš, Nasadi na meč si prsi jadne, Duša zvesta splove proti nebu. In zastoče silni Kacijanar, Meč mu pade iz roke" junaške, In jetnik je sredi konjenikov. * Vino pije grof Nikola Zrinjski Na visokem, sivem gradu svojem; Z njkn sedi ob mizi družba krasna, Družba krasna samih slave sinov, A med njimi silili Kacijanar. Bledo mu je lice, medel pogled, Zgubano mu je visoko čelo. S stola vstane grof Nikola Zrinjski, Cašo dvigne polno in napije: »Vse zahvaljam vas, junake slavne, Da s posdtom svojim ste prijaznim Počastili dom moj starodavni! Pač bi zdelo se veliko čudo, Kaj vas gnalo je iz gradov močnih Od nevarnih mej mohamedanskih; Ali znano mi je, bratje moji, Da sočutje prišli ste izkazat Med junaki prvemu junaku. Res okrutno ga pesti usoda, Res preganja ga vladar krivično: Saj nečastno je sedel v temnici Kacijanar, prvi med junaki. In recite, ni li to pravično, Da slobodo sam si je priboril Z roko silno ter ubegnil ječi? Ali naj bi čakal, da zablisne Meč krvnikov njemu se nad vratom? Čakal naj bi, da mu za plačilo, Ker je zmogel tolikrat Mahomce, Vzame glavo naš vladar dobrotni ? . . . Zopet bodi jasno lice tvoje, Zopet meč se bliskaj ti kot nekdaj, Zopet pijmo viuce kakor nekdaj, Kacijanar, prvi med junaki! . . Pijmo, bratje, pijmo njega zdravje!« Bliskajo se v sobici čase jasne, Po dvorani pa zvenijo klici: Radinski: Jutro. 643 »Slava tebi, prvi med junaki !« In odmeva tam od druge mize, Tam med hlapci, kmeti in vojniki: »Slava tebi, prvi med junaki!« Jeden le ne dvigne čase polne, Jeden le ne kliče: »Slava tebi!« To vojuik je drzni mladi Hojzič. In ozre se grof Nikola Zrinjski: »Je li spanec te premagal, Hojzič, Da uho ni culo ti zdravijce ? Ali zdi se vino ti preslabo, Da porosil ž njim bi ustna svoja? Ali pa ti v srci je sovraštvo, Da ne piješ — odgovori, Hojzič!« — »»Kaj li pil bi zdravje izdajalcu, Kaj li slavo klical bi morilcu ? Vso izdal je vojsko nam krščansko In sramotno zbežal iz ostroga — A na begu mi ubil je biata . . . Cul sinoči sem na izprehodu, Ko je vzdihal s hrepenečim glasom: »Pač na Turškem slabše ni od tukaj — Izdajalec bi pobegnil davno.« J irno vse po dolu. Mrak jutranji Nad vasjo. Ziblje se škrjanček v sanji, Dremlje še nebo. Somrak gine, A iz njega vstajajo planine . . . Glej, izza gore" Prihiti mi zlatokrili prvi žar, Lahno se smeje". Prvi žar, neba mogočni čar, Vir življenja, Vsega hrepenenja ! Oj, kakd hiti veselo V selo belo; Res bi kaznjen bil, kak6r je vreden, Če vladar bi vzel mu glavo kleto — A ušel je, kot beže" tatovi.«« Vstane jamo silni Kacijanar : »Pes nesramni, daj, dokazi z mečem, Kar govoril ti je jezik zlobni!« — »»Znan mi je tvoj meč, o Kacijauar, Znana mi je silna roka tvoja — Ali evo moje ti osvete . . . Cesar plača te, Nikola Zrinjski, Da je mrtev pes na tvojem gradu!«« -- Samokres mu dvigne roka kleta, Strel odmeva glasno po dvorani, In na tla se zgrudi Kacijanar; A zaprd se vrata za morilcem . . . Obledijo gostom vsem obrazi, In zastane jim beseda v grlu. Ali vzdrami se napdsled Zrinjski, Skloni se nad prsi krvaveče: »Tja odšel je duh tvoj, Kacijanar, Kjer pravico je dobil in srečo!« In vsi gostje molijo pobožno — A po beli cesti dirja Hojzič . . . Trošan. t r o. V gnezdo grd drobno, Ptičici odpre oko ; Njemu bratov pa sledi krdelo, Blesek nad vasjo , . . Zdaj škrjanček se iz gnezda dvigne, Kvišku švigne ; Grlo pesem mu zveni, Glasov sto in sto rodi. Glasov sto in sto veselje pojs . . . Ti, ki bivaš nad višino, Ti, ki čuvaš mi dolino, Ti, ki zreš v srca globino, Nd molitvb duše moje! Radinski. r*> 41*