Arnošt Adamič ' " ' ' Deček iz sirotišnice (povest) " Dnevi so minevali, za njimi ted- Skrbi me tudi tvoja bodočnost, sin- ni, meseci. Z Janezom sta se več- ko, kaj bo iz tebe, kdo ti bo rezal krat vračala k Anžetovim na od- kruha, ali boš vedno hlapec, Kaj, dih, z njima je odšlo moštvo, ki je sinko, ali ne?« streglo možnarjema. Ob takih pri- Tonek je pomislil in težke misli likah je posijalo Luciji sonce sreče; so ga obšle. Kaj more on, če je ta- betežna ženica je zopet zaživela in ka kri v njem; ta nemirna kri ga lepo ji je bilo v duši. Nekoč, bilo žene, mu zapoveduje, ga tira, da se je že minilo dve leti, odkar sta mo- ne more umiriti. rala bežati, ga je ob slovesu močno »Mati! Na tem svetu nikogar ni- pritisnila nase. mam razen vas. Vojne, kakor vse »Kakor bi se poslavljala za ve- kaže, ne bo konca. Če bi vas ne bilo, čno. Nekaj me tišči v prsih, naj- bi že zdavnaj ušel prav v bojno čr- brže je blizu konec mojega življe- to med tisoče onih, ki branijo pred nja.« sovražnikom zemljo naših očetov. »Pojdite no, upehali ste se pri Moje življenje ni dosti vredno, za- ' drvih, nič ne bo hudega, kaj ne, to, mati, mi je težko, ko vidim dan Janez.« na dan, da odhajajo v smrt ljudje, Ta je vrgel poleno v ogenj in hi- ki jih pogrešajo doma otroci, mate- tel pritrjevati vijake na kotlih. Po- re, posestva. Mati, zato mi ne zame- mežiknil je in pomirljivo odmahnil rite, če grem včasih vsaj v bližino, z roko. saj se vedno vračam.« »O Tonek, le verjemi mi. A nič Z občudovanjem je zrla Lucija v ne de, zadosti si velik in mah ti doraslega dečka, ki mu je notranji porašča ustnico,« ljubeče mu je po- ogenj žarel na licih. gladila lica. »E sinko, vidim, da dobro misliš, Janez je udaril Tonka po rami. sram me je, da ti branim. O kopito, »To ti je dečko. Kmalu bo pravi stara sem, stara, Bog s teboj. Od- vojak. Koliko si pa prav za prav pusti mi betežne besede.« Hitela je star, e?« reva brisat solze, ki so se ji po sili Tonek je pomislil in skomignil. potrkljavale iz oči, lezle v ostre gu- »Kaj vem, lahko sem jih že šest- be ter polzele na koščeno brado... najst, morda jih imam celo sedem- Niso je varale slutnje. Nekaj dni najst; kaj vem?« po Tonkovem odhodu jo je zaslabi- Lucija se je ozrla v Tonka z lju- lo v želodcu in komaj se je privle- beznijo v srcu in ta Ijubezen je kla do postelje. Hitro so poslali v bila neskončno boječa in tiha. Vipavo po duhovnika, spovedal in »Ostani pri meni, a ne radi me- del jo je v sv. olje. Iz nezavesti se ne, zato ostani, ker ni prav, da še ni več predramila in le Martin je vedno misliš na maščevanje, ki si potočil drobno solzo na njenem ga je prihranila božja previdnost. grobu. Neopaženo je utihnila stara 13O reva, od nikogar pogrešana, kakor ofenziva Italijanov. Po cesti, ki je medla, dogorevajoča svečka. Ko se vodila mimo pokopališča, so se po- je vrnil Tonek, mu je Martin pri- mikale nove čete v bojno črto. Vse nesel v umazan robec zavito hranil- okoli je plala v ozračju smrtna mo- no knjižico. ra. Poslednjič se je sklonil na grob, »Tole ti je ostavila, preden je izmolil očenaš in se zavihtel na po- umrla.« kopališki zid. Razpel je roke proti Tonek je presedel tisto popoldne zapadu. na njenem grobu in se z občutkom »Odpusti, moja zemlja, da sem grenke žalosti spominjal tihe star- še tu, da ti še nisem dal svoje krvi, kine ljubezni. Ko je odprl hranilno ker ni bil še čas za to. Sedaj, ko knjižico, mu je solza ganotja stopi- sem sam, sprejmi mojo mlado moč, la v oči. Po vinarjih in kronicah je sprejmi jo, ker si edina ti, ki te nalagala denar za slabe čase. To, imam rad, posebno sedaj, ko gra- kar se je nabralo vso dolgo dobo bijo tujčeve roke po tvojem mesu.« njenega življenja, je bilo pa komaj Skočil je z zida, stekel na cesto za eno toplo obleko in par cenenih in se pomešal med potna telesa vo- čevljev. Pobožno je poljubil bele jakov; živa reka ga je zgrabila in liste. Šele sedaj je doumel, koga je nesla s seboj med ostre čekane izgubil. Izgubil je edino resnično smrti. ljubezen, ki jo je spoznal v življe- ' m a nju. Očital si je, da je bil preveč hladen, da ji ni vračal dobre besede, Prva četa nekega ljubljanskega da je le sprejemal, kar mu je nudila. polka se je tiščala v strelskem jar- Začutil je veliko osamelost in ne- ku, ki se je vijugal po strmem no skončno žalost nad svojim življe- su griča, dvigajočega se iz zaseke njem. Prisluhnil je v goriško stran: Vipavske doline. Čakal je na napad tam je zamolklo grmela enajsta italijanskih čet, ki so se ugnezdile 131 na že italijanskem, še vedno zele- ponoči ali v mraku. Danes mu vsa nem Volkovnjaku. Straže opazoval- previdnost ni pomagala, straže so ke so oprezovale med naloženimi ga opazile in ... tatatata---- je za- kamni in motrile sovražnikovo hi- pela poročnikova puška, švignila je tro gibanje. Daleč doli v dolini so raketa, pripeljale so se po zraku . švigale iz skritih rovov drobne ze- granate, mine, zletele po hribu nav- lene postave — Italijani, iskali kri- zdol ročne granate in vsa kriva črta tja in se nevzdržema plazili po po- je začela bruhati iz pušk svinčeno bočju vse do žičnih ovir, kjer so se smrt. Zelezni kosi razletelih granat ¦ potuhnili vzemljo, od min preorano. so zafrfotali skozi ozračje nalik \ V betoniranem opazovališču mrtvaškim pticam. Tulili so in za- Ljubljančanov je stal poročnik Pe- vijali kakor trop lačnih levov v pu- ters pri strojni puški in usmerjal ščavi, zateglo in grozeče. Kamor jih cev na rov, ki ga je bil opazil s po- je vrgla divja sila, povsod so raz- močjo daljnogleda: od tam se je kopali zemljo, trgali živo meso, ga neprestano vsipala nalik mravljam rezali in mleli. V jarkih so se sti- četa za četo ter se razgubljala med skali vojaki ob prednjo steno, gla- podrtinami vasice Spazzapani. De- ve navzdol, a puške so nad glavami setnik Soban je razburjen tipal je- položili na gornji rob in slepo pro- ziček na signalni pištoli, v kateri je žili strele v dolino, zakaj svinčeni tičala rdeča raketa — znamenje curek je sikal iz doline navzgor. lastnemu topništvu, ki bo na ta Pri vsakem vojaku tu gori je stal znak začelo bruhati železno in žve- zaboj z ročnimi granatami, ki so pleno točo. Vse je bilo pripravlje- jih s krepkim zamahom metale no: noži na puškah, ročne granate, osmojene roke v dolino med počasi strojne puške, plinske maske, sto prodirajoče Italijane. V tej strahoti metrov zadaj pa v podzemskih, več nisi razločil človeškega glasu, pre- metrov globokih luknjah, nove če- vpilo ga je peklensko brundanje te — rezerva; tik pod hribom mi- granat, strojnic in pušk. nometci, zadaj na Krasu, Trnovem Italijani SQ se nevzdržema z ve. in Bog ve kodl vse. ahko in tezko Ukimi izgubami grizli navzgor. Po. topmstvo. Treba bo le znaka m od- samezni odddki sq naglo strigU g prlo se bo peklo... škarjami žične ovire in delali pre- Prostaku Janežu so šklepetali hode za čete> ki so jim siedile, skri- zobje, da si je zatlačil umazan ro- vajoč se v granatnih lijakih. Pa se bec mednje. nj jZpiačalo skrivati, zakaj smrt je »Se bojiš?« mu je šepetnil sosed, prežala povsod in mesarila po mili ki se ga je tiščal. volji. V velik lijak se je zateklo ka- »Ne, ampak začno naj, za vraga! kih deset alpincev — šk — udarila To čakanje ...« je v sredo težka granata in nikogar »To čakanje — udarijo naj, po- ni bilo treba pokopavati. Razcefra- tem bo bolje.« na noga nekega alpinca je priletela Italijan jih je hotel presenetiti pred Janeža na zaboj, baš ko je se- pri belem dnevu, sicer je napadal gel po novo granato. Zagrabil je 132 osmojeno peto, se zdrznil, na to pa njega so švigale svinčenke, on pa divje zarežal in zagnal nazaj. je drl navzdol, se zapletel v žične »Ho — ruk — takih-le vojakov ovire... ne potrebujemo! Le po dveh pridi- »Huraaa — po njih — huraa!« — te, ho-ruk, po dveh, po dveh, po Več ni utegnil: pol dvanajstice kro- dveh pridite in ne po eni!« Skočil gel mu je predrlo telo. Med žicami je iz jarka, dvignil puško in zatulil: je obstal pokonci s skremženim re- »Po njih! Huraaaaa-aaa-hura!« in žanjem v obrazu — bil je zblaznel. se samcat zagnal v dolino. Mimo (Dalje prihodnjič.) : r '