VENCELJ PERKO, DELEGAT JESENIŠKIH KOMUNISTOV NA USTANOVNEM KONGRESU KPS NA ČEBINAH
Nakazal nam je pot
Tovariša Kardelja sem prvič srečal v začetku leta 1937, ko je zaradi priprav na ustanovni kongres KPS priše) k nam na Jesenice. Sam se je hotel nepo-sredno prepričati o razmerah delav-cev, o njihovih težavah, o delu jeseni-ške partijske organizacije, skratka o vsem je želel biti na tekočem.
V najJepšem spominu pa mi ostaja usta-novni kongres KPS na Cebinah leta 1937. Tam je tovariš Kardelj analiziral tedanje politično stanje v Sloveniji in Jugoslaviji, ocenil pa je tudi mednarodni položaj in obe-nem opozoril na nevarnost, ki nampreti š strani fašizma.
S svojimi pogledi in stališči je vizionarsko nakazal pot našega boja, pokazal je, kje so tiste sile, ki bodo odločile ta boj; delavski razred, je dejal, mora vedno stopati na čelu, tako.socialne revoJucije, kot tudi boja za narodno osvoboditev. Ta njegova stališča so postala osnova za znani manifest, ki ga je sprejel ustanovni kongres, in ki je kasneje odigral odločilno vlogo pri mobilizaciji ljud-skih množic v Sloveniji.
Te noči na Čebinah ne bom nikoli pozabil. Tovariš Kardelj je o vsem govoril tako globo-ko, a obenem tako zelo preprosto, da je bilo tudi nam delavcem takoj razumljivo. Zdelo se nam je, kot bi govoril iz nas samih, kot da je vse to že davno tičalo v nas, a ni bilo nikogar, ki bi nam to pokazal. In zato smo manifest sprejeli s takim navdušenjem! V času vsedržavnega partijskega posvetova-nja, bilo je leta 1939, je bil položaj zelo resen, kajti Hitlerjeva Nemčija je že posegla po Avstriji in Češki. Tovariš Kardelj je oce-nil trenutno stanje in predlagal priprave na
mobilizacijo partijskih kadrov za organizira-nje poznejšega boja.
Leta 1940 sem bil skupaj s tovarišico Pep-co Kardeljevo in mnogimi drugimi interniran v Bileči. Tovariš Kardelj je tudi v teh trenut-kih izkazal vso pozornost in skrb do sočlove-ka. Sproti nas je, včasih sam, včasih pa njegovi sodelavci, obveščal o mednarodnem političnem položaju ter o položaju doma. Gradivo je bilo navadno skrito kar v ploče-vinkah za hrano. Pa tudi njegovo »zasebno dopisovanje« s tovarišico Pepco ni nepokli-canim očem pomenilo nič, nam pa povedalo marsikaj, kar nas je še bolj bodrilo in oboro-ževalo.
Tovariš Kardelj je vedno našel čas, da je prišel med delavce. Spominjam se nek-e ne-delje leta 1938, ko smo, kot običajno ob nedeljah, sedeli v gostilni Pri konjičku na Slovenskem Javorniku. Balinali smo, se po-govarjali, pa tudi zapeli smo katero. Nena-doma je k nam prisedel tovariš Kardelj. Bil je tako neposreden, z vsemi se je pogovarjal in  takoj  našel stik z nami.  Bil je veder
človek, vedno z nasmehom na obrazu in vse je hotel vedeti. Človeka si je zvedavo ogle-doval, zelo žive oči je imel. In naravo je imel rad, s tovarišieo Pepco sta šla nekajkrat s kolesom iz Ljubljane v Bohinj.
Po vojni se nisva veliko videla, bil je pač v Beogradu, kjer je opravljal vrsto najvišjih funkcij. A kadarkoli sem ga po naključju srečal v Ljubljani ali kje drugje, je vedno našel čas za pogovor. Kljub politični angaži-ranosti in obremenjenosti z znanstvenim in raziskovalnim delom je še vedno ostal, kakr-šen je bil: človek humanist.
Ko sem prvič slišal, da je njegovo zdravje že močno načeto, sem bil v skrbeh, prizadet. Toda upal sem, da bo njegova volja zmaga-la. Njegova jeklena volja, ki nam je v težkih dneh toliko pomenila. Ko se nam je včasih vse zazdelo nemogoče, je tovariš Kardelj našel pot. Pot naprej.
S tovarišem Kardeljem smo Slovenci in Jugoslovani izgubili enega svojih največjih mož. Odšel je tovariš, soborec, učitelj ljud-skih množic. Ne zavedam se še prav prazni-ne, ki je nastala in ne vem, če jo bomo lahko zapolnili. Ostajajo njegova dela, izkušnje. Sam lahko najbolje ocenim njegov prispe-vek k uveljavitvi delavca, saj izhajam iz delavskega razreda. Občutil sem socialno bedo preteklega časa in tisto željo, da to bedo premagamo.