KNJIŽEVNOST GDK: 228.81 (234.42 Karpati)(049.3) š. Korpel,: Pragozdovi zahodnih Karpatov Korpel, š.: Die Urwalder der Westkarpater 16 barvnih fotografij, 39 preglednic. Gusta New York, 1995 Dolgo pričakovana nemška izdaja knjige o pragozdovih avtorja prof. dr. Štefana Kor- pla, profesorja za gojenje gozdov na gozdar- skem oddelku Tehnične fakultete v Zvolnu na Slovaškem, je temeljno delo o pragoz- dovih celotnih zahodnih Karpatov. V tem delu Evrope, med Slovaško, Češko, Poljsko in Madžarsko se je namreč ohranila naj- večja in najgostejša mreža pragozdnih se- slojev na stari celini. Knjiga je nastala na podlagi štirih desetletij intenzivnih razisko- vanj ter je prenovljena in obogatena izdaja na Slovenskem sicer dobro poznanega slo- vaškega izvirnika >>Pralesy Slovenska<( iz leta 1989. Za svoje življenjsko delo na pod- ročju raziskovanja pragozdov je avtor prejel častni doktorat ETH v Zurichu. Nemška izdaja priča o oživljanju zanimanja za pra- gozdne raziskave v Evropi in se odlično dopolnjuje z Leibundgutovo knjigo o evrop- skih gorskih pragozdovih. V prvem delu nas avtor seznani z naj- novejšimi spoznanji o zgradbi in razvoju pragozda. Dotakne se obstojnosti vrstne sestave, ras, starosti, mrtve biomase, hu- musa, tal, regeneracije, razvojnih ciklov, tekstu re, vpliva divjadi, splošnega onesna- ženja ... Ob tem razmišlja tudi o spremenje- nosti pragozdov in predlaga temu ustrezno vrednotenje in poimenovanje. V nadalje- vanju izpostavi tudi pomen zookomponente pragozda, ki je glede na izsledke raziskav, dovzetnejša za motnje od rastlinskega dela pragozdnega ekosistema. Ves čas avtor svoje ugotovitve in razmišljanja povezuje s spoznanji drugih raziskovalcev pragozdov. V tem delu je predvsem zanimiva nekoliko drugačna opredelitev razlikovanja pragozd- nih razvojnih zgradb, kot smo je vajeni pri drugih evropskih raziskovalcih. Avtor nam- reč loči le tri razvojne stadije (stadij doraš- čanja, optimalni stadij in stadij razgradnje), v okviru njih pa več razvojnih stopenj. V naslednjem poglavju je na kratko osvetljena 282 GozdV 53, 1995 metodologija, uporabljena pri raziskavi slo- vaških pragozdov. Osrednji del knjige zavzema predstavitev posameznih pragozdnih objektov, ki si sle- dijo po sedmih vegetacijskih stopnjah; začen­ ši z najnižjo hrastovo stopnjo, prek hra- stovo-bukove, bukovo-hrastove, bukove, je- lovo-bukove, smrekovo-bukovo-jelove do najvišje smrekove vegetacijske stopnje. Za vsak pragozdni objekt so temeljito obrav- navani: splošne ekološke karakteristike ra- stišč, zgradba in razvoj sestojev, rast in rastnost ter procesi pomlajevanja. Analizi konkretnih pragozdnih objektov sledijo povzetki po vegetacijskih stopnjah. Iz sklepnega razmišljanja na koncu knjige je vredno poudariti naslednje izvirne ugo- tovitve: -površinski deleži posameznih razvojnih stadijev niso izpostavljeni večjim nihanjem v času, močno pa se spreminja tekstura razvojnih stadijev, -tudi izrazite svetloljubne vrste, kot sta npr. bor in macesen, nakazujejo veliko prila- godljivost ter sposobnost normalnega ra- zvoja tudi po 1 OO letih zastrtosti, medtem ko sencozdržne vrste ohranijo to sposob- nost pretežno več kot 200 let, -delež mrtve biosubstance večinoma ne presega 2D-30% lesne zaloge živih dreves, -tekstu ra gozda je pestrejša in bolj malo- površinska pri pragozdnih sestojih nižjih vegetacijskih stopenj z izjemo prve ter na skrajnostnih rastiščih, na drugi strani pa nakazujejo pragozdni sestoji s prevladu- jočimi iglavci (z izjemo najvišje vegetacijske stopnje) večjepovršinsko in enomernejšo teksturo. Za slovenskega strokovnjaka so še po- sebej zanimivi pragozdni objekti v prvi vege- tacijski stopnji, ki so tudi pri nas zelo redki. Pri interpretaciji je potrebno upoštevati ne- koliko drugačne ekološke razmere (količina J 1 in porazdelitev padavin, prevladujoča sili- kalna geološka podlaga ... ). Knjiga je na zavidljivem strokovnem nivoju ter hkrati dovolj členjena, da lahko tudi laik v bolj pregledno in poljudno pisanih po- glavjih najde kakšno resnico zase. Pisano besedo, poleg številnih preglednic in foto- GDK: 166/17(497.12)(049.3) Darinka Trpin in Branko Vreš: Register flore Slovenije grafij, dopolnjujejo nazorno izrisani profili sestojev. Brez dvoma spada omenjena knji- ga v osnovni knjižni fond vsake gozdarske strokovne knjižnice. mag. Jurij Diaci Praprotnice in cvetnice. Zbirka ZRC 7, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana, 1995 V zbirki Znanstvenoraziskovalnega cen- tra SAZU je kot sedmi zvezek letos maja izšel Register flore Slovenije. Izid tega dela ni pornemben dogodek le za slovensko botaniko, ternveč tudi za stroke, ki botaniko tako ali drugače uporabljajo pri svojem delu. Njegova avtorja, raziskovalca Biološkega inštituta ZRC SAZU dr. Darinka Trpin in rnag. Branko Vreš sta se nehvaležnega dela lotila že pred leti. Da sta mu bila kos, ni zadostovalo le njuno bogato botanično znanje, pregled nad literaturo, natančnost in sisternatičnost, potrebno je bilo tudi veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Povod je bila zarnisel, da bi pri delu z računalniki s karticami poenostavili pisanje latinskih imen rastlin. Iz te zarnisli je začel postopno nastajati Register, to je slovarsko urejen seznam doslej znanih praprotnic in cvetnic, ki rastejo na ozemlju Slovenije. Vanj sta avtorja uvrstila tako samonikle kot adventivne (priseljene in že bolj ali rnanj udomačene) vrste ter nekatere kultivirane in kulturne rastline. Osnova za pripravo seznama je bila druga izdaja Male flore Slovenije (A. Martinčič in F. Sušnik 1984). Upoštevala sta še v novejšem času najdene samonikle in adventivne taksone in iz raz- ličnih vzrokov v Mali flori izpuščene ali pre- zrle taksone, ki pa so jih starejši floristični pregledi (Angela Piskernik 1951, E. Mayer 1952) vsebovali. Skupno je novih oziroma prezrtih vrst 216. V latinsko-slovenskem seznamu je po abecednem redu naštetih 3216 taksonov (vrst, podvrst in form ter nekateri križanci). Pri vsakem je za zaporedno številko na- pisana kratica (praviloma iz sedrnih črk - tri začetne črke rodovnega in štiri začetne črke vrstnega imena), latinsko ime z avtor- jem ali avtorji, pri nekaterih taksonih tudi najpogostejši sinonimi in slovensko ime. Sinonimi so potrebni, ker se znanstvena imena rastlin pogosto spreminjajo. Avtorja sta pri njihovern izboru upoštevala številna novejša mednarodno priznana dela. Sledi slovensko-latinski seznam, kjer so vrste urejene po abecednem redu sloven- skih irnen. Register praprotnic in cvetnic Slovenije je shranjen tudi na računalniški disketi, ki je priložena knjigi. To njegovo uporabnost zelo poveča, saj omogoča različne obdelave in tudi dopolnila in popravke. V slikovni prilogi na koncu knjige je 96 barvnih po- snetkov rastlin, ki so v Sloveniji znamenite ali redke. Posebno vrednost dajejo prilogi posnetki v zadnjem času novo odkritih vrst slovenske flore. Prepričan sem, da bodo to knjigo in ra- čunalniško disketo s pridorn uporabljali tudi gozdarji. Dobrodošli bosta dijakorn in štu- dentom gozdarstva (predvsem pri pred- metih botanika, dendrologija in fitoceno- logija) kot tudi že izšolan im gozdarjern, tako na Zavodu za gozdove in v gozdarskih izvajalskih podjetjih kot na univerzi in v inštitutih. Upajrno, da bo Register flore Slo- venije botanikom v pomoč in spodbudo pri pripravi še dveh temeljnih del, nove izdaje Male flore (to študentje gozdarstva že nekaj časa zelo pogrešajo) in Atlasa slovenske flore. Oboje borno tako kot Register, goz- darji z veseljem pozdravili. dr. Igor Dakskobler GozdV 53, 1995 283