Mlinar in smrt. »Hej, beli prijatelj ti moj, Tako se popotnica javi, ustavi kolesa nocoj! na pragu se mlina ustavi. S teboj bi se kaj pomenita in tukaj to noč prenočila, Zasmeje se mlinar glasno, če takale bi ropotanja neznanki zatrobi v uho: ne kratila mirnega spanja.« »Le pojdite dalje mi, mati, 205 če v mlinu ne morete spati! Oglašala časih sem se, Ne bom ustavljal koles v bolezni spomnila te, zaradi vaših ušes ...« ker merice dvojne jemal si in kruhek sirotam s tem kral si... Neznanka pa vanj zareži, A ti si zakrknjert ostal, da mlinarja strah spreleti, sirotam naprej si jemal, oblastno na vrečo brž sede iz meric so gore nastale in take drobi mu besede: in dušo ti v greh zakopale. Naposled še s čudno fožbč »Ne boš me odganjal naprej, pridobil si tujo zemljo, kot delal si vedno doslej, ki strašno tiščala te bo... če kdo te je kdaj za pomoč Kaj gledaš tako me, Tomaž? in posteljo prosil pod noč. Saj morda me malo. poznaš? Ne maram jaz boja na pest, Ti časih sem zbujala vest, izprašati hočem le vest a fi si se režal mi v pest, za vse ti, kar kdaj si zagrešil.« s cekini veselo rožljal in dalje Ijudi goljufal. ln ndinarja mrzel pot Nocoj se režala bom jaz, obliva, ko gieda v kot, le dobro poglej me v obraz!« odkoder van) starka srepo upira stekleno oko. In starka se dvigne molče, naravnost nad mlinarja gre, »Kaj gledaš, neverni Tomaž, zamahne z mrtvaško koso me morda že malo poznaš? in vzame Tomažu glavo. Borisov