Rftii henl>urž m mm Spomenica ob 50letnici njegove vlade. Spisal JOŽEF APIH c. kr. profesor. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. V Celovcu 1898 Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja NAS CESAR SPOMENICA OB PETDESETLETNICI NJEGOVE VLADE. SPISAL JOŽEF APIH C. KR. PROFESOR. IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SVETEGA MOHORJA V CELOVCU. V CELOVCU 1898 NATISNILA T1SKARNICA DRUŽBE SVETEGA MOHORJA. m Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. (D ^ *~G) t 0300OVtMS Habsburški rod. ■ ko se ozreš v se¬ verni del gorate Švice,vidiš blizu mesteca Brugg oro vviil pelsberg, raz ktero se ti od¬ pira lep razgled na planote in snežnike sever¬ ne in notranje Švice. Na tej gori je stal ne¬ kdaj priprost in majhen, a sloveč gradič »Habs¬ burg«. Danda¬ nes gledaš pred sabo samo stolp, sezidan iz reza¬ nega kamena, in hišo, v kteri stanuje star čuvaj; za hišo je grajski dvor in mali grič z lipo, pod ktero si lahko odpočiješ in ogleduješ lepo, rodovitno okolico. Ondi se čutiš nekako domačega, saj stojiš na zemlji, iz ktere je presadila roka božja pred šestimi stoletji gospodarja v daljno deželo, v našo drago Avstrijo. Tu je položil temelj vladi svojega rodu, kteremu je bilo črez tri sto let podložnega toliko svetd, da v njem ni zatonilo solnce. Pred več nego 850 leti si je grof Radbot zgradil grad Habsburg; ded njegov se je bil preselil tjakaj iz daljne Alzacije in našel ondi novo domovino sredi svobodnih kmetov in gospodov, kterim je postal varuh Grad Habsburg. (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« K. Prohaska.) in gospodar. Radbotu je bil brat sloveči škofVerner v Strassburgu, mož, ki je začel graditi krasno gotiško cerkev v svoji stolici, in ki je imel mnogo vpliva tudi pri samih cesarjih. Ta škof Verner je dal bratu svojemu Radbotu lepo svoto denarja, da bi si zgradil na Wiilpelsbergu močen grad, kteri bi naj bolje čuval rodu imetje, nego starejši gradovi po nižavi. Leta 1020. je prišel sam ogledovat si stavbo, a ta mu ni bila povšeči; grad se mu je videl premajhen, obzidje se mu je zdelo prenizko, češ, za toliko denarja bi se bil dal zidati večji in trdnejši grad. Tako je govoril škof, karajoč brata. »No,« odvrne mu grof Radbot, »če hočeš, pa postavim črez noč gradu toliko obzidje, da ga ne užuga noben nasprotnik.« In glej čuda: ko zasije jutro, odpre Radbot line in pokaže bratu — živ zid okrog gradu! Po noči je bil pozval svoje podložnike, in prišli so na vse zgodaj in prinesli s sabo orožje, kakor da bi jim bilo braniti grad gospodarjev. Ponosno pokaže Radbot strmečemu bratu ta zid, rekoč: »Hrabri možje so najboljše obzidje; njih ljubezen in zvestoba sta najtrdnejši grad«. 1* 3 Dve sto let pozneje je stal na stolpu tega gradu sedemindvajsetleten mladenič, viteške postave, plavili las, bistrega pogleda in po orlovo zakrivljenega nosa, ter je kazal svoji mladi zaročenki Ani Kiburški posestvo svoje; bil je grof Rudolf. Izza dobe Rad- botove se je pomnožilo imetje Habsburžanov in razširila se je tudi slava vrlemu rodu. Vse svoje prednike pa je prekosil grof Rudolf. V njem vidiš zjedinjene vse vrline one dobe: bil je vitez, vedno držeč roko ob meč, da brani imetje in čast svojemu rodu, navdahnjen pa tudi s tisto srčno po¬ božnostjo, ki znači srednji vek. Daši močen in sloveč vitez, gospodujoč nad mnogimi podložniki, ni nikdar pozabil ponižno uklo¬ niti se gospodu vseh gospodov, stvarniku nebes in zemlje. Ko sreča enkrat na lovu duhovnika, ki hoče prebresti potok, da pri¬ hiti še za časa k umirajočemu revežu, po¬ dari mu čilega konja, da more odslej lažje služiti Gospodu. In vrlega grofa je kmalu častil in slavil svet daleč na okrog kot hrabrega viteza, pobožnega moža in pravič¬ nega sodnika. Ko so se zbrali nemški knezi leta 1273. v Moguču, da si izvolijo novega kralja, izbrali so si grofa Rudolfa. Grof habsburški si je dejal na glavo najslavnejšo krono tedanjega krščanstva. Ostal pa je ponižen in pravičen, kakor je bil kot priprost grof. Ko so ga bili knezi izvolili za kralja, zasedel je prestol, da bi izvrševal prvo kraljevo opravilo, delil najeme in pravice knezom; toda ni bilo žezla, brez tega pa ni mogel kralj deliti najemov. Že so se hoteli knezi raziti, ali Rudolf prime sv. razpelo na oltarju ter reče: »Zna¬ menje našega odrešenja naj mi služi danes namesto žezla.« In ko se je nekoč vojskoval ob hudi suši, poslal je vojake po vode. Našli niso nobenega studenca, samo žanjice na njivi so imele vrč vode; zaman so se branile, morale so jo prepustiti vojakom; vojaki so hiteli z vodo h kralju ter so se bahali, kako so si jo izvojevali. Ali kralju se zmrači čelo, in takoj ukaže nesti vodo žanjicam nazaj, rekoč: »Nočem krivičnega blaga!« Takih dogodeb, ki so pričale o plemenitem značaju in srcu kraljevem, vedel je narod kmalu mnogo. Svojemu rodu pa je zagotovil slavno prihodnost tedaj, ko je izročil sinoma voj¬ vodino avstrijsko in štajersko leta 1282. Med prvimi Avstrijci, kteri so prišli pod žezlo Habsburžanov, bili so torej tudi naši slovenski predniki! In ko se je petdeset let pozneje razširila vlada habsburška proti jugu, črez Koroško in del Kranjske, bili so zopet večinoma Slovenci med novimi pod¬ ložniki; in predno je še zatonilo štiri¬ najsto stoletje, bili so Slovenci skoro vsi že združeni pod vlado vnukov Rudolfa I.; kajti srednji in vzhodni del Istre in kos Kranjske (1375) in Trst (1382) sta razširila dežele habsburške noter do obal Jadran¬ skega morja. Sredi petnajstega veka so nasledili Habsburžani grofe celjske ob bre¬ govih srednje Save; leta 1500. se jim je poklonila solnčna Gorica, in 26 let pozneje so jim postali podložni še Slovenci na Oger- skem. Opiralo se je torej gospodstvo Habs¬ buržanov skoz poltretje stoletje samo na nemške dežele planinske in na slovenstvo. Ni bilo tedaj brez vzroka, da je bil cesarju Maksu I. baš Slovenec Berlogar važen sveto¬ valec, in da se je zanimal ta viteški vladar tudi za jezik svojih slovenskih podložnikov. To posestvo je bilo jedro, kteremu je pri¬ klopil Ferdinand L, vnuk Maksa I., leta 1526. velika kraljestva: Češko, Ogersko, Hrvatsko. Tako si je ustvaril na vzhodu mogočno državo, dočim je brat mu Karol V. bil gospodar na Nemškem in v najslavnejši državi one dobe, na Španskem, z bogatimi pokrajinami nizozemskimi, laškimi in z naj¬ boljšimi deli stoprav odkrite Amerike. Združil pa ni bil Ferdinand I., ki jc nosil pozneje tudi nemško in rimsko krono, imenovanih kraljestev tako mirnim potem s prvotnimi deželami habsburškimi, kakor se je bilo to posrečilo glede naše domovine. Napočila je začetkom novega veka doba silovitih bojev, v kterih so Ferdinand I. in potomci njegovi morali z mečem utrditi zvezo onih kraljestev; oteti so morali z orožjem krvoločnemu Turku bogate dežele; stati so morali vedno na braniku in braniti podložnikom življenje in imetje pred Turki; braniti so morali vladarske svoje pravice proti stanovski gospodi, ki jim je hotela izviti iz rok državno krmilo; in vse te ne¬ varnosti so prišle nad nje zajedno in zdru¬ žene z najhujšo nevarnostjo, z versko pre- kucijo, ki je hotela izpodkopati tako pre¬ stol vladarjem, kakor vero narodom, in je našla močne podpornike na severu in za- padu Evrope. Tako so se borili z mnogo- brojnimi domačimi in tujimi sovražniki si¬ novi in vnuki Ferdinanda I. nad sto let, posebno sin mu Karol Katoliški, ki je vla¬ dal naše notranj e avstrijske, večinoma slo¬ venske dežele. Takrat je preplavila vera Lutrova vse dežele, nevarnost je prikipela do vrha za sina njegovega, Ferdinanda II., 4 tistega dne, ko mu je stanovska gospoda hotela do živega, da bi ga prisilila, odreči se vladarskim pravicam in izdati vero; toda on je ostal neizprosen, zaupajoč na pomoč božjo, in ta stanovitnost je rešila njega in Avstrijo. To je velevažni uspeh vlade nje¬ gove, bogate na veselih in žalostnih ter krvavih dogodkih v tridesetletni vojski (1618—1648). Združeni narodi pa so pod vnukom njegovim, Leopoldom I., oteli sebe in velik del Ogerske ter Hrvatske tudi turškemu nasilstvu; Donava, Sava in Drava so postale avstrijske reke in pota, po kterih se je odslej začela razvijati živahna trgovina. Isti cesar in sina mu, cesarja Jožef I. in Karol VI., podvrgla sta avstrij¬ skemu vplivu tudi Italijo, ko sta zavladala v plodni Lombardiji in ponosnem Milanu, na Neapoljskem in v Siciliji; in za Karola VI. je imela država največji obseg, ko je slavni princ Evgen Savojski vzel Turkom lepe dežele jugoslovanske doli ob spodnji Savi in Donavi. Toda baš, ko je stala država habsburška na vrhuncu slave in veljave, pretila ji je zopet huda nevarnost; Karol VI. ni imel si¬ nov, poleg njega in njegovih hčer ni bilo na Avstrijskem nobenega uda njegove ro¬ dovine; kaj bode, ako zatisne on oči? Hudo ga je skrbela usoda otrok, pa še bolj usoda drage mu države; saj je malo let poprej videl na lastne oči, kako grozni boji so se vneli za špansko državo, v kteri je tudi iz¬ umrla vladajoča rodovina. On pa je hotel, da ostanejo dežele združene, ktere je zdru¬ žila previdnost pod njegovim žezlom; isto so pa želeli tudi narodi sami. Prvi so bili Hrvatje, ki so ga prosili, da jih naj obva¬ ruje nevarnosti, da bi bili kdaj odtrgani od notranje-avstrijskih dežel. Cesar jim je ugodil in je s stanovi svojih dežel dogovoril važno postavo — ki velja še dandanes —- »pragmatično sankcijo«. Ta postava pravi, da so vse avstrijske dežele nerazdružljiva država, in da jih podeduje za Karolom VI. njegova hči, Marija Terezija, za njo pa iz¬ med njenih moških potomcev vselej tisti, ki je prvorojenec. Leta 1740. je zatisnil Karol VI. oči, in hči njegova, Marija Terezija, zasedla je pre¬ stol, upajoč, da bode vladala mirno svoje narode; saj so” bili skoro vsi vladarji z besedo in pismom obljubili očetu, da ji ne bodo kratili pravic. Toda motila se je. Ves roj sovražnikov je napadel Avstrijo z ve¬ likimi vojskami. Marija Terezija je imela malo vojakov, še manj pa denarja; sveto¬ valci njeni so bili postarni, plašljivi gospodje — ali ona se ni splašila tolikih sovražnikov; prepričana je bila, da je njena pravica čista kakor solnce, in da je Bog ne bode zapustil. Tega zaupanja ni izgubila tudi po hudih nesrečah ne; in Bog je ni zapustil niti na¬ rodi njeni. Izgubila je sicer nektere lepe pokrajine, ali sramotno so morali zbežati baš tisti sovražniki, ki so najbolj mar¬ ljivo kopali grob Avstriji. Glavni uspeh pa je bil ta, da ni odslej nikdo več od¬ rekal Mariji Tereziji vladarskih pravic. Kri narodov avstrijskih je vnovič in trd¬ neje nego kdaj združila narode in dežele med sabo in z vladajočo rodovino. In kako je Bog blagoslovil blago cesa¬ rico! Kar je izgubila na jedni strani, pri¬ dobila je na drugi, ko je pripadel Avstriji velik del poljskega kraljestva, namreč Gališka, kmalu za njo pa še Bukovina. Se lepši pa je bil domači blagoslov; rod habs¬ burški, za kterega se je bilo bati, da usahne s Karolom VI., pomladil se je čudovito, spojen z rodom lotarinškim. Marija Terezija in soprog njen, cesar Franc Stefan, bila sta roditelja šestnajsterim otrokom, in med temi jih je mnogo zasedlo prestole, na pr. v Toskani in Modeni. Komaj pa sta zatisnila oči malo let po materi svoji Jožef II. in Leopold II., pridrvila je že zopet grozna nevihta, ki je celih 22 let stresala Avstrijo in jo včasi omajala takti, da so se že veselili sovražniki njenega konca. Silni Napoleon I. je napadal in napadal cesarja Franca I., ki je moral v prvi vrsti braniti Evropo franco¬ skega silovitneža. Navzlic hrabrim svojim vojskam in vojskovodjam, med kterimi je prvi bil cesarjev brat, nadvojvoda Karol, oče slavnemu vojskovodji Albrehtu, zadel je Avstrijo marsikteri udarec, in izgubila je lepe dežele. Tudi naša slovenska Kranjska, Primorsko, zapadna Hrvatska in Dalmacija, komaj pridobljena Beneška z Lombardijo, gornji Korotan, velik kos Gališke, bogata Belgija, mnogobrojna posestva na južnem Nemškem — vse to je drugo za drugim odkrušil Napoleon od Avstrije. Leta 1806. je odložil Franc staro krono nemško, ki jo je že nosil samo po imenu; imenoval se je odslej samo »cesar avstrijski«, ker je bil že leta 1804. državo svojo oklical za cesarstvo. Nemogoče je našteti vseh žrtev, ki so jih prinesli narodi in vladar: neštete milijone v denarju, nebroj hrabrih sinov, ki so padli na bojiščih; nazadnje je cesar sam prinesel, če tudi s krvavečim srcem, blaginji svojih držav največjo žrtev, iz- 5 ročivši hči svojo, Marijo Lujizo, nenasitnemu cesarju francoskemu za ženo. Z njo je upal, da bode odkupil svoje narode; vendar je moral še pomagati, če tudi nerad, zetu, ko je dvignil težko roko svojo nad še ne¬ ukročeno Rusijo. Toda tukaj si je osmodil francoski nasilnik peroti svoje ob požaru, ki je upepeljil »majko« Moskvo; grozni ruski mraz pa je ukrotil bojevite vojake Napoleonove, pokrivši jih z mrtvaškim belim prtom daleč od izmučene domovine. Zdaj so se povrnile izgubljene avstrijske dežele, med njimi tudi odkrhani Slovenci, zopet pod krilo ljudomilega vladarja. Toda še zdaj ni upognil vratu Napoleon; še zdaj ni hotel verjeti, da je odbila ura njegovemu nasilstvu; a ker je ostal gluh tudi nasvetom cesarja Franca, moral je cesar še enkrat potegniti meč in bil je priča slavni bitki pri Tipskem, kjer so pobili Napoleona tako, da ni bil več nevaren svobodi Evrope. Kalil je sicer še mir trudni Evropi, vrnivši se za 100 dnij z Elbe v Pariz, toda drznega moža je zadela pri Belle-Allianci za vselej zaslužena kazen; kot begun je padel v roke Angležem in sklenil življenje na samotnem otoku Sv. Heleni. Mirno je vladal odslej (od leta 1814.) cesar Franc mirti potrebne narode, skrbeč po očetovsko za nje, in ljubezen svojo je volil narodom svojim. Ko je leta 1835. umrl, ostala je ta ljubezen živa na svetu: bil je to cesar Ferdinand I., ki ga je bila zgolj ljubezen, samo da ga Bog ni obdaril s krepkim, zdravim telesom. Bil je torej potreben pomoči in sveta; to je pa našel pri izkušenih državnikih, kterim je zaupal že oče njegov; našel pa je pomoč tudi pri vrlih sorodnikih, pri bratih in stricih svojih, kajti takrat je bila vnovič procvetla rodovina habsburška, deleč se v tri panoge tako-le: Izmed sinov Marije Terezije je zasedel za Jožefom II. avstrijski prestol cesar Leo¬ pold II., tretji sin Ferdinand pa je priženil vojvodino modensko na Laškem; ondi so vladali njegovi potomci, kterih zadnji je bil vojvoda Franc V.; podedoval je njegov pri¬ imek »d’ Este« in njegovo imetje najstarejši sin nadvojvode Karola Ludovika, nadvoj¬ voda Franc Ferdinand, ki je zdaj prav za prav — kot najstarejši nečak cesarja Franca Jožefa — cesarjevič. Izmed sinov cesarja Leopolda II. je postal prvorojenec Franc cesar avstrijski (1792—1835). Naslednik mu je bil prvi sin Ferdinand Dobrotljivi; a drugi sin njegov je bil nadvojvoda Franc Karol, oče našemu cesarju. Drugorojenemu sinu Ferdinandu pa je cesar Leopold II. izročil vlado velevojvodine toskanske na Laškem; njemu je sledil tam sin Leopold II. (f 1870), in temu najstarejši sin Ferdinand, ki živi, odkar je Toskana postala krono vina laškega kraljestva, v Solnem gradu. 6 Mladostna doba našega cesarja. 1830 1859 . Vzgojitelji cesarja Franca Jožefa. (Risal Josip Germ.) Stariši presvetlega cesarja. esarja Franca drugi sin, nadvojvoda Franc Karol, rodil se je leta 1802. Ker mu je dal Bog zdravo, čvrsto telo, bil je jako živahen in vesel, zraven pa tudi dobrega srca, toda tako, da je vedel dobro, kdaj je treba pokazati trdno voljo in odločnost. Zgodaj so ga izvežbali v vojaških stvareh, ali on ni imel pravega veselja za vojaške stvari, ker je bil izkusil že v nežni mladosti grozovitosti vojske. Njegovi mehki nravi je ugajalo bolj, pečati se s tem, kar blaži srce in vedri glavo, in kar koristi bližnjemu. Rad je slikal, ljubil godbo in petje, najčistejše veselje pa mu je bilo, če je mogel deliti dobrote in podpirati zavode in naprave, namenjene občni blaginji ali posameznim stanovom. Štiriindvajset let star je stopil v zakon z vojvodinjo Zofijo, bavarskega kralja Maksa hčerjo (rojeno 1805); bolj duhovite, bolj ljubeznive in lepše neveste bi si ne bil mogel izbrati, nego je bila Zofija. Kmalu si je pri¬ dobila vsa srca z uljudnim obnašanjem in dobro¬ delnostjo. Brigala se je za vse, kar je moglo koristiti državi; zbirala je okrog sebe imenitne može in bila vsakemu hvaležna za najmanjšo uslugo, bodi si, da jo je izkazal kdo njej ali njenemu sinu. Za državne stvari se je brigala, kakor njen soprog. Ker je že zgodaj veljal Franc Karol za cesarjeviča, bilo se jima je tudi pečati z državnimi zadevami. Dne 18. velikega srpana leta 1830. se jima je rodil prvi otrok; sto in jeden strel iz topov je naznanil Dunajčanom, da se je nadvojvodi Francu Karolu rodil sin, ki bode za svojim očetom prvi zraven prestola. Očetu svojemu, cesarju Francu I., pa je srečni oče sam 7 hitel naznanjat veselo novico. Leta 1832. se mu je rodil drugi sin, nadvojvoda Ferdinand Maks, leta 1833. Karol Ludovik in leta 1842. najmlajši sin, Ludovik Viktor. Mirno, brezskrbno življenje je nehalo, ko je moral nadvojvoda Franc Karol po očetovi smrti vstopiti v »stalno konferenco«, ki je pomagala cesarju Ferdinandu nositi breme vladarskih skrbij. Kako tanek čut je imel za dolžnosti vladarjeve, kaže to, da ni zavrnil nikogar, ampak da je vsakoga rad poslušal, ki mu je prišel kaj tožit ali ga česa prosit; kajti rekel je, da ima vsakdo pravico, da ga posluša vladar, češ, če tudi ni njegova zadeva nič važna za državo, pa je vendar važna za prosilca! Kdor je imel kaj prositi pri dvoru ali se tam predstaviti, šel je kar k nadvojvodi Francu Karolu; ta ga pa ni odpravil s kratko besedo, temveč ga je natanko izpraševal o tej in oni zadevi. Kar je zvedel, zapomnil si je dobro, kajti imel je čudovito dober spomin. Tako je poznal neverjetno mnogo ljudij in vedel za razmere v vseh krajih širne Avstrije. Mnogo¬ krat je spravil uradnike v zadrego, ker mu niso mogli poročati o zadevah; kterih se je on sam še živo spominjal. Včasi se je še črez leta spomnil zadeve, sktero so gosposke imele opravka, in res so iztaknili dotično pismo tam, kjer ga je nadvojvoda velel iskati. V takih slučajih je grajal uradnika, pa graja ni bila trpka, ampak dobrohotna in s šaljo zasoljena. Veselilo ga je, če je mogel izboljšati zaslužek revnim nižjim uradnikom; ali če je pomagal, storil je to tako, da nisi- čutil, da ti dd kaj vbogajme, zatč je podpiral na pr. ljudske kuhinje, češ, »da se tukaj ne daje revežem nič zastonj«. Vselej pa je dostavil, če je uslišal prošnjo, da stori to »iz srca rad«; to je bil njegov navadni izrek, ki mu je prihajal zares od srca. »Z Bogom, prijatelj, da se zopet vidiva,« dostavil je velikokrat. Bil je tako dober, da je sprejemal prošnje kar med potom in ni pripuščal, da bi redarji odganjali ljudi. Le težko so ga pregovorili, daje pozneje spre¬ jemal prosilce doma, ali pa v nekem delu cesarskega vrta v Schonbrunnu. Nekoč je videl znano mu ko¬ vačnico zaprto in je zvedel, da pride kovač na boben. Takoj mu je dal 400 gld. in se veselil drugi dan, videč kovačnico zopet odprto. Nekdaj je srečal kmeta, ki se je ves potrt vračal s semnja, ker je moral gnati domu kravo, ktero bi bil rad prodal, da bi poplačal dolg; usmilil se gaje in kupil kravo. Takoj pa pride drug kmet, in tudi od tega kupi kravo. Grdo je gledal služabnik, ki je moral zdaj gnati obe kravi; toda nad¬ vojvoda se usmili služabnika in kmetov ter podari kmetoma kupljeni kravi. Ta sta pa po¬ gnala vesela svoji ljubi kravici domu! Za Išl, kjer je navadno bival po letu, bila sta on in nad- voj vodinjaZofija pravaangelja; pomagala sta, kjer sta mogla; hodila sta tudi sleherni dan v cerkev k maši šolarčkov, ker jima je posebno ugajalo petje otročičev. Obema je delo dobro, če sta mogla govoriti z ljudmi, ki so jima povedali naravnost, kar so imeli na srcu. »Saj itak,« rekla je nekoč Zofija, »redkokdaj slišimo besede, ki prihajajo naravnost iz srca.« Nadvojvodinja Zofija z dveletnim Frančkom. (Iz knjige barona Teuffenbacha »Vaterlandisches Ehrenbuch, II.« K. Prohaska.) Franc Jožef kot otrok in učenec. Šestletni nadvojvoda Franc Jožef. ljudomili in darežljivi so bili tedaj starišiFrancaJ ožefa, ki je postal kmalu ljublje¬ nec vse cesarske rodo¬ vine, in sicer najprej zat6, ker je bil zares ljubezniv otrok, in pa zat6, ker so vedeli, da postane nekdaj cesar. (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser CesarjaFrancastareiŠi Franz Josef I.« . , r _ Daberkow, Dunaj.) Sili -* H 6rd.ina.nd J C bil namreč bolehen in ni imel otrok; brat njegov, Franc Karol, pa je imel za Ferdinandom prvo pravico do krone. Bil je torej »Franci« — tako so klicali prvoro- jenčka Franc- Karolovega — prvi vnuk cesarja Franca in kot tak tudi njegov po¬ sebni ljubček. Cim bolj sc je staral cesar, tem rajši je videl okrog sebe svo¬ jega živahnega vnuka, lepega, prežal ega otroka modrih očij in plavih las, ki so mu v gostih' kodrih viseli dol na ramo. Temu otroku je bil cesar sam prvi je igral po sobi in po vrtu, potčm ga zopet prijel za drobno ročico, pa ga učil, kako se drži vojak po koncu, in kako stopa. Nekoč se je igral mladi Franček po vrtu grada Laksenburga pri Dunaju, na straži pa je stal vojak, ki se mu je smilil; kajti gledal je nekako žalostno, kakor bi se mu tožilo po materi in domu tam doli v daljni Ogerski. Franček prosi cesarja, naj kaj podari vojaku, ki je tako reven, da mora stati na straži. Cesar mu da bankovec, in Franček steče k vojaku in mu pomoli bankovec, rekoč: »Vzemi, vzemi!« Toda vojak le stoji, »kot bil bi mrtva stvar«, prezentuje puško in gleda molčč na otročiča. Temu se stori milo, in zatč potoži dedu: »Noče vzeti«. »Saj ne sme vzeti ničesar, kedar stoji na straži,« pouči ga cesar. »Pojdi in vtakni mu bankovec v torbo za patrone!« Franček steče zopet k vojaku, a bil je majhen, vojak pa tako velik, da mu ni do¬ segel torbe za patrone, če tudi se je stegoval in stal na prstih; še le ko ga cesar vzdigne, posreči se mu, da vtakne dar vojaku v torbo, ves vesel pa de cesarju: »Kaj ne, da zdaj vojak ni več revež?« In res ni bil več revež, kajti cesar ga je sam odkupil, zve- devši, da je izvrsten vojak in še boljši sin, ki je s svojo skromno mezdo podpiral še svojo staro mamico. Enkrat je bil mali nadvojvoda zopet v cesarskem dvorcu na Dunaju in je priskakal iz sobe na hodnik; tu sta stala dva vojaka cesarske straže ali garde in čuvala z golo sabljo vhod v cesarske sobe. učitelj; z njim se Grad Laksenburg. Pred malim Frančkom se takoj zravnata, kakor je bila njuna dolžnost; njemu je bilo to posebno všeč, zato stopi k njima in prosi, da mu pokažeta, kako se rabi in suče sablja; nazadnje pa hoče kar sabljo samo imeti ter prosi in prosi tako dolgo in tako lepo, da vojak ne more odreči prošnje ljub¬ kemu dečku. Franc Jožef prime za sabljo, rekoč: »Zdaj pa imam konja« (čop pri sablji Iportepej] mu je bil za uzdo) — in hajdi, za¬ jaha jo v sobo! Zdaj pa je obšel strah vojaka: kaj bo, če pride kdo in ga najde tukaj na straži brez sablje? Huda kazen ga čaka. — Revež čaka in čaka v strahu in trepetu, nazadnje se vendar odpro vrata, in prikaže se plavolasi neposajenček, pa ne na »konju«, temveč sabljo je vlekel za sabo, držeč jo za portepej, ki je bil pa že ves raztrgan. Princ je bil malo v zadregi; dasi tako mlad, vendar je čutil, da je naredil škodo, toda vojaku se je takoj razvedrilo lice, in vesel reče nadvojvodi: »Zdaj moram pa očeta prositi, da mi kupi nov portepej«. No, deček ga pa moško pogleda ter se mu odreže: »Ga bom vam že jaz kupil, kedar bom cesar«. Nato v se obrne, in steče vesel dalje. Žal, da- te igre niso trajale dolgo, kajti umrl je blagi Franc I., ko je bil ljubček njegov še le v petem letu; tem bolj pa se je bavil zdaj z njim stari stric, Francev brat, nadvojvoda Ludovik, čegar rame so odslej imele nositi velik del vladarskih skrbij, ker je pomagal vladati bolehnemu nečaku, cesarju Ferdinandu. Najbolj pa sta se z njegovo vzgojo pečala roditelja, oče Franc Karol in mati nadvojvodinja Zofija, ki je bila tako duhovita in vrla gospa, da bi bila gotovo postala druga Marija Terezija, če bi jo bila le količkaj mikala blesteča cesarska krona. Podobna je bila veliki cesarici tudi v tem, da je smatrala vzgojo otrok za prvo skrb matere, naj si bode še tako visokega rodu. »Zdrava duša v zdravem telesu!« To zlatop ravilo je bilo tudi njej prvo vodilo; zato je vzredila sinove, ki ne poznajo mehkužnosti, ktera čim dalje tem bolj go¬ spoduje po gosposkih in tudi že po kmetskih hišah, in ktera je tista grozna žena, ki pomori toliko mladeničev in deklet, ali pa izpod¬ kopava odrastlim zdravje, da zgodaj izgube veselje do živ¬ ljenja. Držala seje blaga gospa besed cesarja Jožefa II.: »Sleherni držav¬ ljan sme reči, da bo njegov sin kaj koristil, če ga bo dobro vzgojil, da pa ne bo škodoval državi, če ne bo nič iz njega, kajti potčm ne dobi nobene službe; z nadvojvodo pa, zlasti s cesarjevi¬ čem ni tako: on bo dobil enkrat naj¬ imenitnejšo služ¬ bo, vladal bo dr¬ žavo; zatč pa ne sme biti dvomljivo, bo li naj dobro vzgojen ali ne; on mora biti dober. Sicer bo škodoval občni blaginji, če ne zna dobro vseh državnih poslov, če ni dobil o njih pravih pojmov, in če si ni utrdil duše in telesa, da se drži dobrih načel in jih izvršuje.« Treba je torej vsestran¬ ske telesne in duševne vzgoje, a obeh je treba bodočemu vladarju še dosti bolj, kakor na¬ vadnemu otroku. Kdor hoče kdaj vladati, mora se začeti zgodaj učiti, bolj zgodaj, kakor tvoj otrok, dragi rojak. On mora poznati svoje narode, mora poznati njih razmere in potrebe, a kdor hoče biti kdaj celo cesar avstrijski, mora vedeti, da se govori v nje¬ govi državi deset različnih jezikov, in da je torej v njej ravno toliko različnih narodov, kteri vsi zaupljivo gledajo k svojemu vla- Nadvojvoda Franc Jožef obdaruje vojaka. (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« K. Prohaska.) 10 % darju, potožijo mu radi svoje nadloge in ga prosijo pomoči. Cesarjevič se mora tedaj zgodaj začeti učiti vsaj glavnih jezikov avstrijskih; poleg teh domačih jezikov pa mu je treba znati i nektere tuje jezike, posebno francoski in angleški. Da se to doseže, služijo cesarjeviču osebe, kterih sleherna govori z njim v svojem materinem jeziku, tako da se deček tujih jezikov ravno tako nauči, kakor svojega materinega, in to tem lažje, ker se mu uho in jezik zgodaj privadita glasovom pojedinih jezikov. Tem potem se je naučil naš Franc Jožef zgodaj mnogih jezikov. Nektere govori prav gladko, druge pa vsaj toliko, da more na pr. sloven¬ skega kmeta umeti, če govori z njim, in marsikomu se je že odprlo srce, ko je sam cesar mu odgovoril v milem slovenskem jeziku, ali slovenske vojake pohvalil po slovensko. Na pijemonteški meji so korakali naši vojaki pred cesarjem (1862) tako dobro, da je cesar večkrat zaklical: »Dobro, Slo¬ venci! Prav dobro, Slovenci!« Zastopni¬ koma tržaških Slovencev je nekoč (1865) odgovoril sicer laški na slovenski nagovor, a preuljudno pripomnil, da je vse razumel, kar sta mu rekla, toda slovenski govoriti mu je pretežko. Tako milostljivo je sprejel cesar moža, ki sta — morebiti — prvikrat •v cesarjevem dvorcu samem prosila cesarja v jeziku svojega naroda. — Na Češkem je videl cesar nekoč častnika, ki je razlagal nekaj vojaku. Cesar vpraša, ali vojak zna nemški; ko zve, da vojak ni vešč nemščini, ukaže častniku, da mu razloži stvar v češčini. Da so se cesarjeviči učili tujih jezikov, to je bilo že od nekdaj običajno v cesarski rodbini, a bavili so se bolj z jeziki tujih držav, na pr. s francoskim, italijanskim in dr. Marija Terezija je na pr. govorila francoščino bolje od nemškega jezika. Prvi cesarjevič pa, ki se je že kot deček toliko pečal z jeziki svojih bodočih nenemških podlož¬ nikov, bil je Franc Jožef. Poleg jezikov so zgodaj seznanili dečka Franca Jožefa z verskimi nauki, saj sta bila roditelja sama navdahnjena s prisrčno pobožnostjo. Vzgojo v prvih letih je vodila grofica Sturmfederjeva, potem pa, ko je prestopil nadvojvoda šesto leto, grof Henrik Bombelles 1 . Njemu so bili izročeni trije starejši nadvojvode; takemu gospodu pravijo na dvoru »ajo«. Ni treba praviti, kako silno važno, pa tudi kako težko je dobiti za to mesto pravega moža, in kako težko je zanj, poiskati za svojega gojenca pravih učiteljev. 1 Izgovarjaj: Bombel. Treba je vzgojiti iz malega princa moža; treba je obogatiti njegov um z neizmerno mno¬ gimi nauki iz vseh ved človeških; treba je pa tudi — in to je najvažnejše — vsaditi mu v srce dobra načela, da se mu ustanovi čvrst, neomahljiv značaj, jekleno stanoviten v vseh bodočih državnih poslih, kakor tudi v zasebnem življenju. Moža vzrediti pa more samo mož! Blaga Zofija je imela v tem oziru zarčs srečo, kajti bil je grof Bombelles med najbolj vrlimi plemenitaši avstrijskimi, ki je bil v mnogih vojskah in je dobil leta 1809. pri Aspernu težko rano. Njemu niti najzlobnejši jeziki niso mogli odrekati, da je bil mož, ki je mnogo vedel in znal, ki je imel bister um in neprecen¬ ljive izkušnje in je bil iskreno pobožen. Od njega se je naučil Franček, da pravič¬ nost več velja kakor koristnost. Poleg Bombellesa in pod njim je imel od leta 1836.—1848. vsak princ svojega učitelja. Francu Jožefu je bil učitelj grof Ivan Coronini, častnik in mož poštenega zna¬ čaja, viteškega mišljenja, ki je posebno pazil na to, da se njegov gojenec navadi tistemu resnemu vedenju, ktero mu bode kdaj kot vladarju potrebno. On je vzgajal mladega princa, kteremu so bili tovariši posebno sinova Bombellesova, mladi Franc Coronini, sedanji deželni glavar goriški, in grofič Taafte, poznejši ministerski pred¬ sednik. Težavno in odgovorno nalogo mu je lajšal princ s svojo nadarjenostjo, do¬ vzetnostjo in marljivostjo. Učil se je rad, pazljivo poslušal, imel dober spomin ter si bil vedno svest svojih dolžnostij. Rano je kazal, da sta mu zoperna površnost in laž; bil je bolj resen, kakor so navadno dečki njegove dobe; spoštoval je svoje učitelje tudi tedaj, ko bi bil imel priliko nagajati jim z drugimi učenci vred. Učiti pa se je bilo mnogo, premnogo za tako nežna leta. Le krepki duh njegov je zmogel toliko nalogo, tudi če ta ali oni učitelj v tej ali oni vedi ni bil popolnoma kos svoji nalogi; saj je naravno, da ni umel vsak učitelj dovolj navdušiti svojega učenca za svoj predmet. Najbolje je to umel izvrstni polkovnik Hauslab, ki ga je imel pouče¬ vati in izvežbati v vojaških stvareh. Bil je mož jako temeljito in vsestransko izobražen, imel je pa tudi pravo žilo za učitelja in vzgo- jevalca. To vam priča načrt, ki ga je leta 1843. napravil za izvežbanje v vojnih vedah in spretnostih. Tu piše na pr.: »Kar veš samo zmedeno in nejasno, to ti ne koristi v življenju, če je tudi veliko, ampak koristilo li ti bo samo to, kar veš določno in jasno. Pouk pa vpliva ne samo na razum, ampak tudi na značaj, a to se navadno žalibog prezira. Kdor veliko ve, vede se med svetom spretno in pogumno; bojazljivost izgubiš, če so ti reči znane. Če ti je to, kar si se določno in jasno naučil, prešlo v tvoje prepričanje, boš trden in vztrajen ter se boš obvaroval prevare; in ker se ne boš bal, da te kdo prevari, ne boš nezaupljiv.« Zato je Hauslab prepričan, da mora biti tudi poučevanje nad¬ vojvode Franca Jožefa obsežno in temeljito. To pa se doseže ne samo z besedo, temveč s tem, da se stvari, s kterimi se naj seznani učenec, temu predstavijo same pred oči, ali pa vsaj njih podoba. Dalje: »Samo tisti je kos svoji stroki, ki jo popolnoma pozna; to pa se doseže samo tedaj, ako navadiš učenca, da kolikor mogoče samostalno reši dane mu naloge. A treba je začeti s tem, kar je lahko, kajti sicer se vzbudi v učencu nevolja in mržnja do dela, nasprotno pa navdaja učenca z veseljem in ponosom zavest, da more sam delati. To pa je važno za značaj in za bodoče življenje. — Kdor pozna delo iz lastne izkušnje, ne bode nikdar od drugih zahteval, kar je nemogoče. On vč, ako je treba, podložniku povedati, kako se izvrši delo, o kterem ta morebiti pravi, da je nemogoče; in tedaj sme biti pre¬ pričan, da se bode izvršilo sleherno povelje! Življenje je šola, in vsako opravilo je naloga, ktero imaš rešiti pod gotovimi pogoji. Čim bolj se torej trudiš, da je šola podoba živ¬ ljenja, dijaku pa učenje in naloga opravilo, tem bolj mu boš vzbudil lastnosti, ki so po¬ trebne v življenju, in tem lažje mu bo pre¬ stopiti iz šole v življenje.« Tako je pisal Hauslab. Stariši cesar- jevičevi so mu pritrdili, in ni jim bilo žal, da so mu izročili sina. Ko ga je Hauslab jel poučevati, bil je učenec nekako zamišljen in tih, malobeseden in kujav ter ni imel nič zaupanja v samega sebe. Konja se je bal, marsikdaj se je jokal, ako je moral konja zasesti. Hauslab pa je začel s tem, kar je šlo lažje od rok, in mu je tako budil in vežbal moči za vedno težje naloge. Izbral si je dobre pomagalce, ki so v njegovi navzočnosti poučevali in vadili cesarjeviča najprej v službi peščevi, potem v službi konjikovi in topničarjevi. Cesarjevič je moral obleči obleko pešca prostaka, prijeti za puško in se učiti, kakor navadni novinec; potem so mu dali dva moža, pozneje celo četo, stotnijo, bataljon in nazadnje polk, da se je vadil velevati. Tako se je moral učiti tudi kot konjik. Posadili so ga na navadnega voja¬ škega konja, in moral se je učiti jahati. Po dvorišču jožefovske vojašnice je jahal, sedaj kot ulanec, sedaj kot huzar, enkrat se je vadil rabiti sulico, drugič sabljo. In šlo je čudovito hitro in lahko; kmalu se ni več bal konja; sukal in drvil ga je po dvo¬ rišču, kakor najboljši huzar. Kot topničarski vajenec je moral stopiti k topu in se učiti, kako se nabija in strelja. Učiti se je moral vseh opravil, tudi tistih, ki so nevarna. Nazadnje so ga poslali v trdnjavo olomuško; tam se je moral učiti opravil tehniških voja¬ kov; dobil je lopato in kramp, pa je kopal in lezel v podzemske rove. Za navadnimi opravili vojaškimi so prišle na vrsto bolj učene in zamotane vede, ktere so potrebne bodočemu višjemu in najvišjemu poveljniku. Vse je prebil z najboljšim uspehom, zraven pa je marljivo vežbanje dobro vplivalo na njegovo telč, ki se je razvijalo lepo in čvrsto, da je iz dečka postal brhek, pogumen in spreten mladenič. Da je postal zarčs pogumen, hladno¬ krven in spreten mladenič, in da je te lastnosti ohranil tudi v poznejših letih, to svedočita izmed premnogih drugih ta-le dogodka: Ko je bil že cesar, bilo je 1851. leta, prišla sta ga obiskat car ruski, Nikolaj I., in soproga njegova. Neko nedeljo se peljeta carinja in nadvojvodinja Zofija v Prater; to je velik gaj, kamor se hodijo in vozijo Dunajčanje izprehajat in vedrit. Ko dospe kočija, pred ktero je bilo vpreženih šestero konj, ravno do vhoda v vožnjo cesto, pri¬ jaha ruski pribočnik (adjutant) po drevoredu. Na enkrat se splaši njegov konj, postavi se po koncu, vrže jezdeca na tla in zdirja naprej po poti, na kteri je bilo vse polno iz- prehajalcev, moških, žensk in otrok. Strašno je bilo vikanje, ko je drvil konj mimo njih. Na enkrat pa zadene s tako silo ob jezdeca, ki je prijahal iz mesta, da bi bil moral po¬ dreti najčvrstejšega kirasirja ob tla. A jahač ni bil kirasir, nego samo lahek huzar, ki pa je sedel trdno v sedlu. Bliskoma prime plaš¬ nega konja za uzdo in ga potegne tako krepko na stran, da je kar obstal, tresoč se, kakor šiba na vodi. To je bil čuden prizor! Nekaj minut je bilo vse tiho, ljudje in vozovi so hipoma obstali in zrli tja na pogumnega jezdeca, ki ni bil nihče drug, kakor sam — cesar Franc Jožef. Zdaj za¬ grmi iz tisoč grl slava junaku, ta pa je ostal sam čisto miren in hladen. Vzgoja mu torej ni pokvarila živcev! — Drug prizor! 12 Leta 1853. se je cesar hotel vrniti iz Benetek, a morje je bilo nemirno. Burja je razsajala, in kapitan je odsvetoval, naj se nikar še ne odpelje. »Mornar se ne sme bati viharja,« odvrne cesar, odpelje se in ostane navzlic burji ves dan na mostičku poveljnika tiste ladije. — Nekaj let potem je bil v Kišberu in je ogledoval konje; na enkrat se splaši konj in popade hlapca ter ga trešči ob tla. Cesar pa bliskoma skoči črez ograjo, prime besno žival in reši hlapca. Vojaškim opravilom je bil posvečen samo del dneva; drugi čas se je bilo treba učiti marsikaj znanstvenega. Prišel je opat Otmar Rau- scher (poznejši kardinal dunajski), ali pa profesor Jaeger, profesor Lichten- fels in drugi. Jeden ga je učil zgodovino občno in avstrijsko, drugi cerkveno pravo, tretji pravoslovne vede; četrti ga je vodil v zavode, kjer se je seznanil s kemijo, s stroji in njih uporabo. Izdeloval je pis¬ mene naloge, na pr. o izdelo¬ vanju stekla. Povsod je bil tako marljiv, da je trdil jeden njegovih učiteljev: »Nikoli več nisem imel no¬ benega učenca, ki bi bil tako vestno izpolnjeval svojo dolžnost«. Po letu je bival s stariši v Schonbrunnu; tu se je začel pouk ob šestih zjutraj. Franc Jožef se je točno držal določene ure, niti minute ni izgrešil — niti je ne izgreši še dandanes ne. Točnost v vseh opravilih se mu je tako ukoreninila, da ne zamudi nikdar niti minute ne, če je določil čas svojega prihoda, in bodi si še tako neugodno vreme. O njem velja izrek: »Točnost je uljudnost vladarjev«. Ko je imel sedemnajst let, začel se je učiti pravoslovja; koncem leta je prebil sodnijski izpit. Potem je zahajal sleherno nedeljo k staremu knezu Metternichu, ki je še vedno veljal za prvega državnika evrop¬ skega; saj je stal na krmilu vlade že od leta 1809. sem. Metternich je imel seznaniti mladega princa s skrivnostjo, kako je treba vladati. Tako so vzgajali vsestranski duševno in telesno mladega cesarjeviča. Seveda Franc Jožef prav za prav ni bil cesarjevič, nego oče njegov, nadvojvoda Franc Karol; ali občinstvu se je mladi, brhki Franc Jožef, izvrsten jahač, strelec in lovec, kmalu tako prikupil da so le njega smatrali in zvali za cesarjeviča. Na dvoru samem so bili istega mnenja in so zato že zgodaj poverili mlademu Francu Jožefu čast in dolžnost, da je nadomestoval cesarja pri odličnih prigod- kih. Leta 1847. na pr. je postal nadvojvoda Stefan veliki župan peštanski. Dne 16. vino¬ toka so ga vmeščali z veliko slavnostjo. Tu je cesarja zastopal Franc Jožef, sedemnajst¬ leten mladenič, v bliščeči huzarski opravi. Nadvojvoda Franc Jožef (1847). (Iz knjige Emmcrjeve »Kaiser Franz Josef I.« Daberkcnv, Dunaj.) 13 Ogri so ga sprejeli z velikim veseljem, ki je vzkipelo do vrhunca, ko je zali cesar¬ jevič pozdravil zbrano gospodo v najčistejši madjarščini. To je bilo nekaj čisto novega, kajti dotlej so kralji pozdravljali zbore ogerske v latinščini. In kako je znal jahati! Kar strmeli so cel6 huzarji! Naposled pa vzame iz žepa smodko in jo prižge — zopet nekaj dotlej nezaslišanega, kar pa mu je zopet prikupilo ogerske plemenitaše, velike častilce duhana. Tostran in onstran Litve je bil kmalu Franc Jožef med najbolj pri¬ ljubljenimi nadvojvodi, in ko so meseca sušca leta 1848. zdivjane druhali večkrat pozabile na spoštovanje, dolžno napram članom najvišje vladarske hiše, ni nikdar nobeden žalil nadvojvode Franca Jožefa. Franc Jožef ni bil dolgo priča nemirov dunajskih. Nekaj časa so ga mislili poslati na Češko kot namestnika cesarskega, a pre¬ mislili so si to zopet. Bržčas so to odločili tisti, ki so rekli, da ne gre cesarjeviča po¬ stavljati na tako mesto, kjer bi bil uprav v središču bojev med obema nasprotujočima si narodoma na Češkem; le prelahko bi se izpostavil sam temu boju in bi izgubil pri¬ ljubljenost, ki si jo mora pridobiti bodoči vladar. Primernejše se je zdelo dvoru, da pošljejo Franca Jožefa z nekterimi drugimi nadvojvodami na Laško, kjer je grof Radecki zbiral vojsko, da bi zavrnil ohole Pijemonteze in ukrotil nezveste domače, očite in skrite upornike. Nadvojvodinja Zofija je dobro vedela, da pošlje najljubšega sina v nevarne kraje; a vedela je tudi, da je pri Radeckem v dobrih rokah. Dne 22. mal. travna je pisala maršalu to-le pismo: »Častiti gospod maršal! Kar mi je najdražje, srčno kri svojo, izročam Vašim zvestim rokam. Vodite mojega otroka po svojih potih; bodite mu dober oče, saj je tega vreden, kajti on je dober, pošten deček in že od mladih nog strastno udan vojaškemu stanu. Vendar pa Vam ne sme njegova navzočnost delati nobenih sitnostij. Njegov oče želi, da ga porabite, kakor se Vam prav zdi, in ga podredite grofu Vrati- slavu. Moj sin Vam bo povedal, kako iskreno in globoko občutim in občudujem Vašo in Vaših vojakov slavo in zvesto hrabrost; kako se radujem v teh dnevih, ko je tako malo vrlih mož, Vaše odlične osebnosti, in da sem ponosna na to, da ste naši. To niso prazne besede; bodite uverjeni, da izražam z njimi najiskrenejše čutilo svojega hvalež¬ nega srca. Kar pa ne čutim, ne morem izraziti. Bodi Bog z Vami in blagoslovi pogum in vztrajnost Vaše hrabre vojske. To je moja iskrena želja, moja vroča molitev. Upam pa še doživeti, po čemur hrepenim že davno, da se seznanim z Vami in Vam ustmeno povčm, kako Vas častim.« Navzlic temu prisrčnemu pismu vendar Radecki nič ni bil kaj vesel, ko se mu je predstavil cesarjevič, in on mu je tudi po¬ vedal, zakaj: »Cesarska visokost, kaj hočete Vi tukaj? Vaša navzočnost mi dela sitnosti. Če Vas zadene nesreča, kolika odgovornost zadene mene! Ako Vas ujamejo, utegnemo izgubiti vse uspehe, ktere pribori moja vojska.« A nadvojvoda Franc Jožef mu odgovori čisto mirno: »Morebiti je bilo neprevidno, da so me poslali semkaj; zdaj pa, ko sem tukaj, ne dopušča mi čast, da bi se vračal brez uspeha.« Grof Radecki je čutil, da mu silijo solze v oči; nemo je stisnil desnico mlademu tovarišu in ga ni več gonil domu. Le sem in tja je dobrim prijateljem ali svoji hčeri pismeno potožil, da mu navzočnost nadvojvod pomnožuje ,skrbi in muke 1 . »Da bi mi le ne pošiljali z Dunaja nobenih nadvojvod; ne morem jih krotiti, in tako drzno gredo v ogenj, da bo treba cele vojske, ki jih brani.« Bili so tačas za Radeckega najhujši dnevi: z majhno vojsko se je imel boriti proti močnemu sovražniku in sredi dežele, v kteri so ga obdajali krog in krog sami najljutejši in najzavratnejši izdajice, in vrh tega je imel še čuvati nad predrago glavo cesarjeviča, ki ni hotel poznati nevarnosti in se ji je često izpostavljal z mladeniško drznostjo, kakor na pr. v bitki pri Sv. Luciji. Tam »se je delal, kakor da ne vidi nevarnosti, da se ne briga za njo«, pisal je general d’ Aspre, in grof Radecki sam je bil priča, »kako je krogla iz topa prav blizu nad¬ vojvode telebila na tla, ne da bi se bil količkaj zganil«. Ravno tako mirno je gledal, ko je krogla konju polkovnika Schmerlinga odtrgala glavo. D’ Aspre ga je moral od¬ praviti; dal mu je oddelek konjiče in mu ukazal, umakniti se z njo v ozadje, da mu pomaga pri novem navalu na sovražnika. Z vojsko Radeckega je šel Franc Jožef, ko se je umikala na Beneško. Radecki je imel vso svojo prtljago v vreči na konju; ravno tako malo prtljage je imel s sabo tudi cesarjevič. Franc Jožef je Radeckega zapustil vsled cesarjevega ukaza še le dne 6. rožnika in se vrnil v Inomost. Nadvojvodinja Zofija ni pozabila, kako pazno ji je Radecki čuval sina. Prihodnje leto je prišel Radecki na —. 14 Dunaj in se nastanil v cesarskem gradu. Na vse zgodaj mu napove sluga, da pride k njemu nadvojvodinja Zofija. Radecki je imel komaj časa, da se je dostojno oblekel, pa je že stala pred njim Zofija, prijela ga za roko in mu jo poljubila; iz očij pa so ji pritekle obilne solze; bila je tako ginjena, da ni mogla govoriti. Drugič pa ga je ponosna kneginja pozdravila, stopivšega v cesarski grad, na stopnicah z objemom in poljubom. Za god mu je poslala krasno izdelanega cesarskega orla iz srebra, stoje¬ čega na podstavku iz mramora in brona; v krempljih je držal podobo Franca Jožefa, poleg te pa je bil list, na kterega je bila napisala Zofija te - le vrstice v stihih: »Pomoči božje junaški ščit, ki branil si orla cesarskega! Tu Ti poklanja v zahvalo mati podobo svojega sina in gospoda. Zre naj jo Tvoje očetovsko oko; kedar pa Ti ugasne, bode zaplakala vsa država, Bog pa Ti naj za Tvojo zvestobo ovenča meč z večno lavoriko«. Vrnivši se z Laškega, našel je Franc Jožef cesarski dvor v Inomostu, kamor se je bil cesar Ferdinand z vlado umaknil zdivjanim tolpam dunajskih upornikov. Grof Bombelles in Coronini sta bila med tem do¬ bila druge službe, in grofa Karl Griinne in MensdorfF-Pouilly sta stopila na njuno mesto. V Inomostu je cesarjevič nadaljeval svoj uk, zlasti cerkveno pravo, zgodovino avstrij¬ sko in tirolsko, poleg tega pa tudi vojaške vede, čitajoč spise o teh strokah. Opazovali so, da je bil zdaj še precej resnejši nego prej, ko je šel na bojišče. Rad je bil sicer vesel, a vedno je kazal, dasi čisto nepri¬ siljeno, da si je svest svojega dostojanstva. Se bolj kakor poprej je kazal v govorjenju in dejanju, kako se zanima za praktično stran vsake stvari; čestokrat se je čudil učitelj zgodovine, kako je učenec znal za¬ slediti podobnost med zgodovinskimi do¬ godki minulih in novih dob. Zanimal se je živo za politične vesti. Poleg tega pa so ga mikali snežniki v okolici inomostski. Kakor praded njegov, cesar Maks L, lazil je po strmih bregovih in zasledoval divjega kozla in srnjaka, a pohajal je tudi na stre¬ lišče na gori Isel in ondi z marsikterim strelom pokazal,' da ima mirno roko in bistro oko. Meseca vel. srpana se je vrnil z vsem dvorom cesarskim v Schonbrunn; peljal se je s svojimi brati. Neki opazovalec pravi, da je gledal resno, skoro temno, »z nekakim svetim srdom, ki mi je bil žarek veselih nad«. Ni mu bilo popolnoma všeč glasno pozdravljanje istih ljudij, ki so se nekaj tednov poprej hudo pregrešili zoper cesa- rost. V Schonbrunnu se je dva meseca mirno in pridno učil. Začetkom vinotoka pa so se začeli grozni dnevi dunajske revolucije, kjer so zanetili revolucijonarji vse Evrope tako velikansko grmado, da je moral predobri Ferdinand zopet zapustiti prestolnico, ako ni hotel, da bi silovitneži igrali z njim ne¬ dostojno igro. Cesar in cesarica, nadvoj¬ voda Franc Karol in soproga Zofija so se odpeljali dne 7. vinotoka v trdnjavo Olomuc na Moravskem; poleg kočije je jahal nad¬ vojvoda Franc Jožef s svojimi brati. Poto¬ vanje cesarjeve obitelji ni bil beg, a vendar so je vodje dunajske revolucije proglasili begom — s poštenimi ljudmi vred pa je po¬ sebno cesarjevič čutil, da je cesarska čast nekako ponižana, ker se umika dvor raz¬ burjenemu Dunaju. Daleč nad svoja leta resen, jahal je po moravskih planjavah tja proti trdnemu Olomucu; razgovarjal se je z gospodi resno in modro o položaju; žalo¬ sten ni bil, pač pa nevoljen in navdahnjen z upanjem, da bode kmalu boljše. V Olomucu se mu je polagoma povrnilo nekaj mlade¬ niške veselosti, ko so prihajale vesele vesti z bojišča. V Olomucu se je nadaljevalo učenje, a le bolj po imenu. Pravega zanimanja za knjige ni bilo niti pri učencu, niti pri uči¬ teljih; kajti zvedeli so učenec in nekteri učitelji za veliko skrivnost, da preide kmalu vlada na cesarjeviča Franca Jožefa. Dne 1. grudna se je še trudil cesarjevič s cerkvenim pravom, a najbrž je bila ta ura, zadnja učna ura, brez sadu, kajti druge misli so že rojile po mladi glavi. Mir pred viharjem. V starodavni Avstriji so se pripravljale imenitne reči, čim bolj se je bližala sredina našega stoletja. Pa ozrimo se malo v ono dobo! Ko so bili premagali Napoleona I., od¬ dahnili so si dotlej zatirani narodi in so želeli odslej v miru uživati srečo in za¬ celiti krvave rane. Najmogočnejši vladarji, cesar Franc, ruski car Aleksander in pruski kralj Friderik Viljem, sklenili so med sabo »sveto zvezo« in si obljubili drug drugemu pomoč, da ohranijo svojim naro¬ dom blaženi mir; vladati hočejo svoje na¬ rode po očetovsko in v strahu božjem ter odvračati od njih strupeni vpliv tistih mislij 15 in želj, ki so bile rodile francosko revo¬ lucijo in vso nepopisno nesrečo, ki je za¬ dela Evropo. Upali so vladarji, da bodo mogli v svojih državah in v ostali Evropi ohraniti vse tako, kakor je bilo po vojski; mislili so, da se bodo narodi čutili zado¬ voljne in srečne, če jim bodo ohranili ljubi mir, da bodo mogli uživati brez skrbi za¬ služek svoje pridnosti. Zato so jih marljivo branili vseh tistih »muh«, ki so jim rekali »novotarije«; izkušali so dolga leta zatirati duh novotarski v zapadnih deželah; celč krščanskim narodom na Turškem niso pri¬ voščili olajšave in svobode, kajti to je na¬ sprotovalo načelu »svete zveze«, ki je ho¬ tela braniti povsod postavne uredbe. Kmalu pa je imela »sveta zveza« v tem oziru ve¬ liko preveč posla, toliko, da ga ni zmogla, tem bolj, ker se je začela zveza rušiti in je pogorela zdaj tu, zdaj tam. Taki neuspehi so morali omajati polagoma stališče vladi tudi v domači deželi. Ne samo, da ni mogla avstrijska vlada v zvezi s sosedoma zatreti novotarskega duha, prikradel se je marveč še ta tudi v Avstrijo. Nič ni pomagalo, da so prepovedovali domačim pesnikom in dru¬ gim pisateljem, da ne smejo dajati knjig in časopisov na svetlo, ki so se dotičnim urad¬ nikom zdeli sumljivi; nič ni pomagalo, da so pregledovali iz tujine došle knjige in časo¬ pise, da bi ne prišlo kaj napačnega k nam: pisatelji, seveda nemški, dajali so svoje spise tiskati na Nemškem, in knjigotržci so jih ve¬ deli utihotapiti črez mejo v Avstrijo. Tu pa so se spečali najbolje taki spisi in knjige, ki so bili prepovedani! .Sicer pa so uradniki (cenzorji so jim rekali) večkrat pametno, a odkritosrčno besedo hoteli zadušiti, niso pa zasledili strupa, če je bil prav navihano skrit v kakšnem spisu. Le spomnimo se, kako dolgo je moral moledovati Blaznik v Ljub¬ ljani, da so mu dovolili izdajati koristni list »Novice«, in kako so odbili Slomšeku proš¬ njo, da bi smel ustanoviti društvo za izda¬ janje dobrih knjig! Ravno tako malo pravega uspeha je imela državna policija. Daši je služilo pri njej ogromno ljudij, ki so stražili meje in si natanko ogledali vsakega potnika in nje¬ gov potni list, in dasi so hoteli videti in slišati vse, kar se godi in govori v državi javno in v domačem ali prijateljskem krogu — vendar niso zasledili, da nekje tli nekaj na tihem, in da bode zdaj in zdaj začelo goreti z velikim plamenom. Izgubila se je policija v malenkostih ter izgrešila sled važ¬ nih stvarij. In uradniki? Bilo jih je mnogo, celo premnogo, in nadzorovali so ter popravljali drug drugega tako dolgo, da ni nižji urad¬ nik več vedel, kako mu je soditi o tej ali oni zadevi; bavil se je površno z njo, rešil jo po navadnem kopitu, prepuščajoč višjim uradom, da se brigajo za stvar samo. Tako je izgubil uradnik zmožnost samostojnega ravnanja, in ko je prišel usodepolni trenutek, ko je bilo treba braniti cesarja, državo in mirnega državljana prekucuhov, tedaj je ma¬ homa obstal ves uradni stroj, kakor hitro je izgubila vrhovna vlada glavo — Metternicha, starega prvega ministra. Ne smemo sicer tajiti, da se je tudi v tej dobi, ko so boječe čuvali obstoječe na¬ prave, izvršilo marsikaj dobrega in korist¬ nega. V tej dobi so začeli graditi pri nas prve železnice in popravili so stare ali zgra¬ dili nektere nove ceste; nastalo je mnogo novih šol, in skrbelo se je tudi za šole za obrtnijo itd.; poskušali so z ustanovitvijo družbe »Lloyd« odpreti prek Trsta naši tr¬ govini nova pota; a vendar so čutili ljudje, da je vse to le premalo; kajti čitali so in slišali, da se v tem oziru vse veliko več stori v inozemstvu, in da mora torej zaosta¬ jati Avstrija za sosednimi deželami, ki jo morajo kmalu tudi prekositi v obrtniji in kupčiji ter tako zastaviti našim izdelkom pot v tujino, kar se je le prehitro uresničilo. Nezadovoljna je bila tudi cerkev, ker so vladala še vedno načela Jožefove dobe in je morala cerkev služiti državi. Neza¬ dovoljni so bili dalje tisti »demokratiški« življi, kterim so bile zoperne starodavne predpravice plemenitih gospodov. Nezado¬ voljen je bil kmet, ki je bil še podložnik, in za kterega se ni bilo izza časa cesarja Jožefa II. skoro nič storilo, da bi ga rešili tlake in desetine in nadoblasti grajščinskih gosposk. Nezadovoljen je bil obrtnik, ki je kupil za drag denar staro »pravico«, pa je imel čim dalje manjši zaslužek, ker so do¬ bivali drugi rokodelci »patent« za izvrše¬ vanje »prostega rokodelstva«, ali so dobili pravico, da smejo izdelovati to in ono stvar, ker so izumili kaj novega. Mnogi so pa želeli kar neomejeno obrtno svobodo, t. j. da se sme vsakdo pečati, s kterim ro¬ kodelstvom se hoče. Skratka, vsak stan je imel kaj tožiti in je želel izboljšanja. Tem vzrokom nezado¬ voljnosti so se pridružili še drugi: vedne denarne stiske vladne, saj niso mogli po¬ krivati državnih stroškov z rednimi dohodki; dasi je bil mir, bilo je vendar precej vojne 16 v službi, in zaman so terjali nekteri, da se naj zniža število vojakov in tako znižajo tudi državni stroški. A zgodilo se to ni, in ker tudi davki niso mogli donašati dosti dohodka, dokler je bila prva pravica oger- slcega velikaša, da mu ni treba plačevati davka, morali so jemati denar na posodo. Vsled tega je rastel in rastel državni dolg in njegove obresti; tiskali in tiskali so sicer bankovce, a bilo je vse zaman, ker niso imeli ljudje pravega zaupanja do tega papirja. Nadalje se je tožilo tistim ljudem, ki so se zanimali za javne in državne zadeve, in to so bili posebno učenjaki, pisatelji itd., vedno bolj po »politični svobodi«; upali so, da bode vse dobro, ko bodo državljani do¬ bili pravico, povedati v javnih zastopih, bodi si občinskih, deželnih ali državnih, kako se naj izpremene postave, da bodo ugajale po¬ trebam prebivalstva; ko bodo dalje smeli snovati društva, politična in druga, naprav¬ ljati shode in rešetati vse zadeve in povedati brez strahu v časopisih svoje misli; nadejali so se boljših časov, ko bode narod nad¬ zoroval državno upravo in denarno gospo¬ darstvo; odpravijo se naj vse predpravice višjih stanov, jednaki naj postanejo vsi dr¬ žavljani brez ozira na rojstvo in vero; prosto naj živi vsakdo po svoji veri, prosto se naj učijo vede itd. To so tiste »politične svo¬ bode«, ktere so imeli za zdravilo za vse gospodarske in politične bolečine. S temi težnjami sta se spojili dve drugi: prva državnopravna, druga narodnostna. Dočim je v vseh drugih deželah veljal popolnoma absolutistični in centralistični zistem, t. j. da je imela vlada vso pravico, dajati postave, in da so v zadevah vseh de¬ žel odločevali na Dunaju, malokdaj se ozi¬ rajoč na želje in terjatve deželnih stanov, bila si je ohranila ogerska polovica svojo starodavno ustavo. Imeli so tam deželni zbor, ki je imel dokaj pravic; imeli so pa tudi županijske zbore v vsaki županiji, in tudi ti so smeli govoriti na glas o državnih stvareh. Ta glas pa je bil tem krepkejši, ker je odmeval iz vseh županijskih zborov. Dočim je v drugih deželah imenovala vlada skoro vse uradnike, volili so si Ogri na onih shodih sami svoje županijske uradnike; imeli so torej upravo skoro popolnoma v rokah in so večkrat šiloma preprečili vladne namere. Posebno natanko so pazili, da se ne žali niti najmanjša starodavnih državnih pravic. Grozen hrup so zagnali takoj, če je vlada ukrenila, kar je res ali na videz nasprotovalo onim pravicam ali predpra¬ vicam, in naj si je šlo tudi samo za ktero »opalto« ali trafiko. Daši je bila torej moč dunajske vlade tam doli zel6 omejena, bilo je še to Ogrom preveč; želeli so postati čisto neodvisni od Dunaja in živeti kot samosvoja država pod habsburško vladarsko rodovino. Imeti so hoteli svoje ministerstvo; v gospo¬ darskem oziru so hoteli zapreti vsem tujim izdelkom kupčijo; osnovali so »obrtno društvo«, ki je štelo kmalu 60.000 udov, in vsi ti so se zavezali, da ne bodo kupovali takega blaga od tujcev, ki se izdeluje tudi na Ogerskem. Ta država pa naj bi obsegala tudi Erdelj in Hrvatsko ter Reko — in v njej naj vlada jezik madjarski v vseh uradih, tudi v krajih slovaških, rusinskih, srbskih, hrvatskih in rumunskih. Cel6 v cerkvah so hoteli, da propoveduj duhovnik vsaj vsako tretjo nedeljo madjarski tudi tam, kjer ga ni razumel nikdo. Zaman je svaril grof Stefan Szčchenyi (reci: Sččenji) rojake, videč, kako bodo razjarili nemadjarske narode. Ogri so poslušali rajši jezičnega pomad- jarjenega Slovana Košuta, ki je tiral ro¬ jake v najljutejši boj zoper Avstrijo ter Slo¬ vane in Rumune na Ogerskem. Tako se je spojil državnopravni program z narodnost¬ nim, in zaradi tega je zadel ob krepek upor nemadjarskih narodov, posebno jugoslovan¬ skih; kajti ti so se bali za svojo samoupravo, bodi si politično, bodi si cerkveno. Morali so začeti boj za obrambo starodavnih svojih pravic in svojega jezika. Posebno odločen je bil upor na Hrvatskem, kajti ta kraljevina ni hotela kar meni nič, tebi nič izgubiti svojih starih pravic in postati madjarska krono- vina, to pa tem manj, odkar je bilo »ilirsko« gibanje probudilo speči narod. Onstran karpatskih gora pa Poljaki niso bili pozabili, da so imeli pred kratkim še svojo veliko državo; sila jo je razbila, ko jo je bil izpodjedel grdi črv domače nesloge. Da bi pridobili svojemu narodu vsaj nekaj samostalnosti, to je bila vroča želja poljskih plemičev, s kterimi pa se ni ujemal kmet, najmanj rusinski, ki je hrepenel najprej po osvoboditvi od domačih gospodov. Nekaj čudnega se je pojavilo na Če¬ škem; skoro za 150 let je bil narod češki zapadel narodnemu spanju, tako trdnemu, da so mislili, da bode zaspal za vselej. Stoprav pred sto leti, za cesarja Jožefa II., začel se je ta narod zopet malo gibati; zavedati se je začel staroslavne zgodovine svoje in ma¬ terinega jezika svojega. Vstali so navdušeni pisatelji in jezikoslovci, in vedno bolj so čutili, da je sramotno, sramovati se besede Apih, »Naš cesar«. 17 nimi rovarji in prekucnili, da bi iztirali Avstrijce iz dežele in osnovali samosvojo ljudovlado ali republiko, kakor je bila Be¬ neška do leta 1797., ali pa da bi se združili z ostalimi italijanskimi državami in državi¬ cami, med kterimi sta bili Modena in To¬ skana pod habsburškimi vladarji, v jednotno kraljestvo italijansko. Tožiti naše vlade, da jim krati narodne pravice in zatira na¬ rodni razvoj, sicer niso mogli, saj je veljal tam italijanski jezik za uradni jezik; skoro vse uradništvo je bilo italijansko, in za šole, za ceste, železnice itd. je vlada storila pre¬ mnogo. Navzlic temu je bila splošna in soglasna želja: proč od Avstrije. Le z ve¬ liko vojaško silo je vzdrževala vlada nekaj let navidezni red, a bati se je bilo, da tudi ta sila ne bode mogla dolgo časa krotiti sil- materine. Ta čut se je vzbudil celo v pa¬ lačah mogočnih in bogatih plemenitašev, kterim je narodov jezik bil dotlej zaniče¬ vana govorica — hlapčevska. A zdaj so jeli baš ti mogočni gospodje sami govoriti češki doma in javno, v gledišču in pri be¬ sedah; ustanavljali so društva, da bi širili med priprostim narodom poljudne knjige, a ustanovili so tudi društva, ki bi naj pripo¬ mogla češčini do veljave v učenih knjigah. Mogočnim tem gospodom se je pridružil učenjak, mož iz priproste kmetske rodovine, Franc Palacki; on je izrazil v jasni besedi, kar je čutil narod dotlej samo nejasno: da gre češčini čast in veljava povsod, kjer prebiva Ceh. Na Češkem so se pa spomnili posebno tudi ple¬ menitaši, da je bila Češka ne¬ kdaj samostalna država ter v zvezi z Moravsko in Slezijo naj¬ bogatejše kralje¬ stvo, pa da ji je po viharjih v sedem¬ najstem stoletju ostala samo senca nekdanje samo- stalnosti. Zdaj je začel plemenitaš češki terjati, da se vrni kralj estvu stara samostal- nost. V tem oziru se je vršilo torej na Češkem to, kar smo videli na Ogerskem; samo da sta se na Dr - Franc Palacki - Češkem SCprCCCj barona Tcuffenbacha »Vaterlandisches Ehrenbuch, II.« K. Prochaska.) časa potegovala za samostalnost kraljestva Čeh in Nemec skupaj, ker Čeh ni terjal gospodstva nad nemškim sodeželjanom, nego samo ravnopravnost. Med avstrijskimi Nemci so se bile tudi vzbudile narodne težnje. Ustroj tedanje Nem¬ čije, zvane »nemška zveza«, ni jim ugajal, marveč radi bi bili imeli tesnejšo združitev Avstrije z Nemčijo; vendar pa je bila ta težnja omejena samo na jako ozke kroge, kajti nemškega naroda množica je bila napojena z avstrijskim domoljubjem. V avstrijskih kraljestvih italijanskih, v Lombardiji in na Beneškem, pa so se očito in skrito trudili vsi omikani stanovi v tesni zvezi z italijanskimi in mednarod¬ nega rovarskega napora uporni¬ kov. Tak je bil po¬ ložaj v Avstriji; le preveč se je nagrmadilo sča¬ soma nevolje, in le premalo je imela vlada raz¬ sodnosti, kako spraviti državni voz v drugačen tir. Knez Metter- nich je baje (vsaj sam tako piše) uvidel, da bo treba ustave in politične svo¬ bode tudi v Av¬ striji; toda zdela sc mu je Avstrija »stara hiša, v kteri ni mogoče brez nevarnosti delati novih oken in vrat ter izpreminjati no¬ tranjosti, in vendar se mora nekaj zgoditi«. Nadvojvoda Karol je vzgojitelju svojih otrok naročil, naj jih vzgoji za bodočnost, ki bo drugačna od njegove dobe, kajti zastarel je absolutizem in se bo moral umakniti ustav¬ nemu življenju. Toda vlada se je ravnala po naročilu cesarja Franca, da ostani vse pri starem. In ostalo je rčs vse pri starem, dokler ni revolucija šiloma podrla izpod¬ kopanih jezov stare državne uprave; in ker je policija čula samo žuboreče potoke, bila pa gluha in slepa za vihar, ki se je bližal Avstriji, in ker je odpadlo pri prvem navalu 18 krmilo iz rok krmarjem — morala je priti namesto mirne, stvarne preosnove splošna politična povodenj nad našo drago Avstrijo. In to se je zgodilo leta 1848. Leto 1848. Francozi, stari, posebno izkušeni revo- lucijonarji, izpodili so v svečanu leta 1848. svojega kralja Ludovika Filipa. Po stari navadi je plamen revolucije hitro švignil proti vzhodu, in začelo je goreti povsod, kjer so bile stranke in narodi nezadovoljni s svojimi vladami; najprej na Nemškem, potem pa tudi v Avstriji. Na Dunaju je bilo vse že tako urejeno, da so dne 13. sušca začeli dijaki in velika množica ljudij raz¬ grajati pred zbornico deželnega zbora; deželni zbor bi bil rad vzel vodstvo tega gibanja v svojo roko, a prehiteli so ga poulični razgrajači. Tako se je godilo de¬ želnim stanovom povsod; hoteli so priti n a krmilo, pa niso bili več za nobeno rabo in so si le sami poma¬ gali kopati grob. Hitro je zbežal Metternich, in na njegovo mesto so stopili drugi mi¬ nistri, ki pa niso znali vladati,tem¬ več so se nagibali danes na to, jutri na ono stran, kamor jih je ravno pripogibal silni pritisk pouličnih upornikov. Prvi dan je bilo ustreljenih nekaj razgrajajočih in pa tudi nekaj zve¬ davih oseb. Da bi pomirili razburjeno pre¬ bivalstvo, dovolila je vlada takoj, da so meščani dobili orožje in osnovali »narodno stražo«; ravno tako tudi dijaki. Narodna straža pa ni mogla vzdrževati reda in miru; nemiri so se ponavljali dan na dan. Nič ni pomagal razglas, da je cesar dovolil ustavo, in da se zbere v nekolikih tednih neki dr¬ žavni zbor na Dunaju. Svoboda tiska je pa dobro došla najbolj takim ljudem, ki so s svojimi strupenimi in brezsramnimi spisi hujskali in ščuvali narod na vlado in za¬ sramovali častito črno-rumeno zastavo av¬ strijsko ter bi bili najrajši kar po svetilkah poobesili vse »črno-rumene«, t. j. prave Av¬ strijce. Razgrajanje je tako narastlo, da se je dne 17. majnika odpeljal cesar Ferdinand s cesarico v Inomost; njemu sta sledila nad¬ vojvoda Franc Karol in soproga z otroki. Poparjeni in žalostni so bili pametni ljudje na Dunaju, toda zdaj so začeli še bolj divjati prekucuhi, kterih slabi ministri niso mogli ukrotiti. Od zunaj pa so pihali v to dunajsko grmado revolucijonarji cele Evrope, po¬ sebno Ogri. Nič ni pomagalo, da se je zbral državni zbor na Dunaju; govorili in pričkali so se sicer poslanci mnogo, a ukrenili niso kaj prida izvzemši odpravo kmetske tlake in desetine. Jedini krepki minister je bil ge¬ neral grof Latour; videč stisko, v kteri je bil grof Radecki na Laškem, hotel je isti poslati tja vojakov. Ker pa uporniki niso hoteli, da bi dr¬ žava kje zmagala in se ojačila, na¬ ščuvali so dunaj¬ ske razgrajače tako, da je prišlo začetkom meseca vinotoka na Du¬ naju do krvave ustaje. Prva nje žrtev je bil grof Latour. Z živin¬ sko krutostjo so ga ubili in obesili mrtvo truplo na svetilko in je skrunili prav kakor divjaki. Takoj drugi dan je cesar, ki se je bil med tem vrnil iz Inomosta v Schonbrunn, zapustil zopet Dunaj in se odpeljal z vsem dvorom v trdno mesto Olomuc na Moravskem. Na tisoče Dunaj¬ čanov je zapustilo za njim mesto, v kterern so zavladali najhujši revolucijonarji. A ta žalostna buna ni trajala dalje, nego tri tedne. Prišel je pred Dunaj knez Windisch- graetz z veliko vojsko; njemu se je pridružil baron Jelačič s svojimi Hrvati, kterega so sami Dunajčanje veselo sprejeli v pred¬ mestju. Oblegala sta Dunaj, zapodila Ogre, ki so prihiteli Dunaju na pomoč; ob vseh svetih se je polastila cesarska vojska upor¬ nega Dunaja, in huda kazen je zadela nekaj ljudij, ki so bili prelomili cesarju dano prisego, ali pa ki so morili in ropali po mestu. Kratka je bila takim ljudem sodba Bana Jelačiča pozdravljajo na Dunaju (29. vinotoka 1848). (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef L« Daberkow, Dunaj.) 19 pred vojaškim sodiščem; v jarkih dunaj¬ skega mesta so pokale puške smrtno pesen zaslepljencem in njih zapeljivcem. S političnim gibanjem se je pa povsod spojilo narodno. Dočim so se nemški ne- mirneži navduševali za prenovljeno veliko Nemčijo in poslali svoje poslance v Franko- brod, da pomagajo tam kovati tisto zaže¬ leno Nemčijo, hiteli so v Prago zastopniki slovanskih narodov, da bi se posvetovali, kako braniti svojo narodnost in Avstrijo preteče nevarnosti. Toda ta shod je bil brez uspeha, ker so tudi v Pragi baš o binkoštih nespametni ljudje povzročili ustajo in boj z vojsko kneza Windischgraetza. Zmaga cesarske vojske je hitro napravila konec nemirom. Windischgraetz je veljal odslej za nepremagljivega branitelja države in cesarske hiše, dokler mu niso dali tako težke naloge, da je ni mogel rešiti. Razmerno malenkostni so bili izgredi po drugih kronovinah in glavnih mestih, na pr. v Lvovu, v Gradcu, v Ljubljani. Kmetsko prebivalstvo ni maralo pomagati razgrajačem po mestih; k večjemu so tu in tam napadli ktero grajščino; toda tudi to je ponehalo, ko je cesar potrdil dne 7. ki- movca sklep državnega zbora, da nehata tlaka in desetina. Boj na Laškem in Ogerskem. Največja nevarnost je pretila obstanku avstrijske države na Laškem in Ogerskem; imela je pa v teh bojih Avstrija najkrep¬ kejšo zaslombo v slovanskih narodih. Omenili smo že, da se je bilo bati na Laškem zdaj pa zdaj ustaje; kajti omikani stanovi so bili popolnoma sovražniki Av¬ strije, uradništvo pa večjidel ali mlačno, ali tudi na tihem jednega srca in jedne misli z očitnimi in skritimi nasprotniki našimi. Tu se je zvezalo zoper Avstrijo vse, kar je bilo napojeno z narodnim in svobodnim du¬ hom, in našlo je pomoč od onstran meje. Nezadovoljneži so si bili namreč prijatelji s svobodnimi nasprotniki Avstrije na Fran¬ coskem in Angleškem, ob meji pa je prežal kralj sardinski, da bi napadel cesarske dežele in kar najhitreje pregnal druge vladarje na Laškem in zjedinil vso Italijo pod svojim žezlom. In učakal je zaželeni trenutek. Dne 18. sušca so zvedeli v Milanu, da je dovolil cesar Ferdinand ustavo, in takoj so se dvignili zoper avstrijsko vlado. Po¬ veljnik, 82 let stari Radecki, boril se je zdaj pet dnij v mestu, kjer je imel skoro toliko sovražnikov, kolikor je bilo stanovalcev. Vojakov je imel.precej, ali kaj mu je to pomagalo, ker mu je okrog 20.000 laških vojakov uteklo k sovražniku; samo 15.000 mu jih je ostalo zvestih. Zato ni mogel ostati v Milanu in se je umaknil proti Ve¬ roni. »Pa se bomo vrnili,« rekel je, in rčs, J tam je pomnožil svojo vojsko in potem je zopet udaril proti Milanu. Že so se radovali ustaši, meneč, da so zmagali, in navduševali so drug drugega z lažnivimi novicami, kako so avstrijski vojaki sami ubili Radeckega. Dne 26. sušca so prišli Pijemontezi v Milan. Vzgled Milančanov je ojačil druge Italijane. V Benetkah ni bilo krepkega poveljnika; polastili so se ustaši mesta in proglasili Benečijo za ljudovlado (republiko). Tudi v Vidmu, Trevizi in Vičenci so se spuntali; samo trdnjave Verona, Peschiera, Legnano in Mantova so ostale naši vojski, pri kteri so bili tudi slovenski polki. Marsikterise je izkazal junaka, na pr. France Gornik iz Slovenskih Goric. Ko se je naša vojska umaknila iz Benetek, ostal je Gornik (od 47. polka spodnještajerskega) z 19 moži na malem otoku v trdnjavici S. Spirito za stražo. Drugi dan priplavata dve mali so¬ vražni vojni ladiji pred trdnjavico, zahte¬ vajoč, da jim naj Gornik izroči trdnjavico; a Gornik odvrne: »Samo poveljnik, ki me je poslal semkaj, sme mi ukazati, da grem z mesta. Dokler ne dobim povelja od svo¬ jega poveljnika, ostanem tu in ne pustim nikogar v trdnjavico. Rajši zažgem smod- nišnico in zletim z njo v zrak, kakor da bi se podal izdajalcem.« Da pokaže, da se ne šali, skoči z gorečo zažigalnico k sodu, j kakor bi hotel zažgati smodnik. Zdaj sojo : popihali izkušnjavci na ladijo! Se le, ko so prinesli Gorniku pismo avstrijskega čast¬ nika, da naj gre iz trdnjave, umaknil se je, toda pustiti so mu morali orožje in strelivo. Moško so korakali potem Gornik in njegovi vojaki skoz uporno mesto, za njimi pa so se grozno jezili ustaši, ki so prebrskali vso trdnjavico S. Spirito, a niso našli niti trohice smodnika v njej, ker so ga bili Avstrijci že poprej spravili proč. Gornik je torej le strašil sovražnike s praz¬ nimi sodi! Seveda mu je dal cesar lepo od¬ likovanje, in tudi njegovi tovariši so dobili razna darila. Ravno tak junak je bil korporal Ma¬ tija Črne od 17. (kranjskega) polka; on je imel s 17 moži braniti trdnjavico Rocco d’ Anfo pri Milanu. Za puško so imeli dosti streliva, za želodec pa samo 20 Dočim je zbiral Radecki okrog Verone svojo vojsko, širila se je ustaja tudi po srednji in južni Italiji; knezi so morali zbežati ali se ukloniti ustašem, in iz onih krajev so hiteli bojaželjni možje in mladeniči Lombardom in Pijemontezom na pomoč; zvali so jih »križarje« (crociati), ker so imeli na obleko prišit križ. Cel6 iz papeževih dežel so prišli taki, ne baš junaški križarji, ne meneč se za prepoved papeževo, ki ni hotel podpirati revolucije. Na ta način se je zbralo v severni Italiji okrog 100.000 sovražnikov, in ti so upali, da se jim pridruži še kakih 40.000 mož. Sardinski kralj Karol Albert je, sledil z veliko vojsko Radeckemu, prekoračil reko Mincio in prišel blizu Verone. Karol Albert je menil, da je avstrijska vojska popolnoma raz¬ pršena, pa jo je skupil pri Sv. Luciji blizu Verone, ko je z 41.000 moži in 66 topovi dne 6. majnika prijel Radeckega, ki mu je mogel stopiti naproti samo z 20.000 moži; kajti 24.000 jih je bilo v trdnjavah, 12.000 pa na južnem Tirolskem. V tem boju so bili prisotni mladi nadvojvode Franc Jožef, Viljem, Albreht in Leopold. Dopoldne so se morali Avstrijci umakniti iz vasi Sv. Lucije, kjer je malo posadko napadlo ogromno sovražnikov; toda popoldne so naskočili vas vnovič in jo vzeli. Sovražnik je bil potolčen in se je hitro umaknil v popolnem neredu, izgubivši blizu 2000 mož, dočim so jih izgubili naši samo 347. Vo¬ jaki so videli, kaj premorejo s hrabrostjo in pod takimi poveljniki, sovražnik pa je bil precej poparjen. Koncem majnika se je pridružilo Ra¬ deckemu še 19.000 mož, ki so prišli od Soče vsak svoj kos kruha. Po dnevu so nagovar¬ jali ustaši Crneta, naj se umakne iz trdnja¬ vice; Matija pa kar molče veli s prstom govorniku, naj se iz¬ gubi. Po noči začnč Lahi lezti gor na ob¬ zidje trdnjavice, me¬ neč, da naši spe; a ti niso spali. Crnč udari prvega kuštravca s puškinim kopitom, da telebi na tla; potem prižge slamo, da vidi streljati; in ko so jih nekaj postrelili, zbeže ostali ustaši v črno noč. Drugo jutro so imeli mir; sovražnik jih ni nadlegoval, pač pa se je vedno bolj jezno oglašal želodec; toda opoldne prihite tovariši na pomoč, in rešeni so bili. Zlata svetinja za hrabrost je bila zasluženo plačilo junaku Crnetu. 21 sem. Tam je bil knez Schwarzenberg pri Višku potolkel ustaše. Zdaj je Radecki z nova prijel sovražnika pri Curtatoni in Montanari (29. majnika) in ga tudi tu potisnil nazaj, ko je posebno koroški polk s čudovito hrabrostjo naskočil vas Montanaro. Nad- ognjar Andrej Čehovin si je ta dan prislužil veliko srebrno svetinjo za hrabrost, ker je z dvema topoma užugal in uplenil štiri topove pijemonteške. Drugi dan so se pri Goitu odlikovali »Janezi« 17. polka; toda vreči so¬ vražnika niso mogli, ker je bilo 13.000 naših proti 19.000 Sardincem. Zadnjega dne majnika : seje morala udati posadka trdnjave Peschiere sovražniku, ko so bili zaklali in pojedli zadnjega konja; zaman pa so ponujali Pije- montezi generalu Gorčkovskemu pol mili¬ jona, če jim izda trdnjavo Mantovo. Zdaj se vrne Radecki mimo Verone proti Vičenci, kjer mu je stalo za hrbtom okrog 20.000 mož vseh vrst: vojaki iz papeževih dežel, Švicarji, križarji in celč četa »amazonk«, t. j. oboroženih žensk. Na gričih okrog mesta so se utaborili Lahi. Dne 10. rožnika jih naskočijo Avstrijci; koroški polk vzame dvorec Rotondo (glej podobo na strani 37.), drugi vojaki samostan in cerkev »Matere božje na hribu«, kjer so se celo v cerkvi, v stolpu bojevali; na stopnicah pred oltar¬ jem so ležali mrtvi in ranjeni vojaki. Ko so si osvojili naši vse hribe, metali so krogle v mesto, ki je začelo kmalu goreti na več krajih; takoj so prosili Lahi za premirje, in drugi dan so smeli vsi tisti junaki oditi iz mesta; bil je čuden izprevod —tista mešanica moških in ženskih »junakov«. Radecki je mislil zdaj z vso svojo silo prijeti glavno vojno sovražnikovo, pa je cul, da prigovarja angleška vlada avstrij¬ skim ministrom, da naj Avstrija kar od¬ stopi Lombardijo Sardincem. In res so se jeli pogajati s kraljem in Milančani; Ra- deckemu pa so ukazali, da naj prosi Sar¬ dince premirja. »Tega pa ne,« pravi stari ju¬ nak, »to bi bila sramota.« Takoj pošlje hra¬ brega generala kneza Feliksa Schwarzen- bcrga v Inomost k cesarju in vladi in je preprečil, kar so tam namerjavali storiti. Radecki se je oddahnil, ko je to zvedel; zbral je še nekaj čet in potem v najhujši vročini prijel sovražnike pri Sommacam- pagni dne 23. malega srpana. Deveti lov¬ ski bataljon (štajerski) in 47. peški polk (slovenski Štajerci) sta vzela s pogumnim naskokom Montebello in ujela precej so¬ vražnikov. Najhujši dan pa je bil 25. mali srpan, ko je bila odločilna bitka pri Kustoci (glej podobo na strani 31.) navzlic taki vročini, da je mnogo vojakov popadalo od slabosti. Boj je trajal ves dan in še pozno v noč; okrog polnoči se je jela umikati vsa sardinska vojska, pri kteri je bil sam kralj; stoprav proti jutru so se nekteri avstrijski oddelki toliko odpočili, da so mogli udariti za so¬ vražnikom. Da so se ta dan tudi naši ro¬ jaki bili hrabro, to je priznal strogi general d’Aspre, ki se je odkril pred 47. polkom, rekoč: »Odslej bodem vselej jahal samo odkrit mimo tega polka.« Drugi dan so se ustavili Pijemontezi našim pri Volti. Čehovin se je boril pet ur s 6 topovi proti 16 pijemonteškim; drugi dan jih je zapodil 12. Radecki ga je imenoval za častnika. Karolu Albertu so splavali vsi lepi upi po vodi. Še tistega dne je prosil pre¬ mirja, toda Radecki mu ga ni dovolil, in kralj se je moral hitro umikati. Sleherni dan so se sprijele njegove čete z našimi, a morale so se vedno umikati. Dne 4. ve¬ likega srpana je napadel 3. bataljon 17. peš¬ polka Gamboloito pri Milanu. Osem topov je bilo obrnjenih na nje, pred topovi pa je bil globok, z vodo napolnjen jarek. 11. in 12. stotnija 17. polka in tri stotnije 10. lov¬ skega bataljona se priplazijo do jarka, po¬ skačejo v vodo, prebredejo jo in naskočijo sovražnika. Kakor toča so letele pijemon¬ teške krogle in karteče na nje, pa se ne ustrašijo, le der6 naprej. Med prvimi so bili korporali Matija Črnč, Matija Doles in Anton Vrtačič; kmalu so pri topovih in pobijejo topničarje; za njimi pridero to¬ variši. A neki Pijemontez, ki je že bežal, ustavi se nekoliko, pomeri in ustreli Črneta v prsi, da pade pod zaplenjeni top. »Le nanje, tovariši! Spominjajte se me!« vzklikne še — in izdihne hrabro dušo. Doles je dobil zlato svetinjo za hrabrost; tako tudi Vrtačič, ki je prijel konja za uzdo in ga črez cesto potegnil, da ni mogel sovražni top dalje. Narednik Denkel je postal častnik, ker je s tremi vojaki vlomil v hišo, iz ktere so streljali sovražniki, in te deloma pregnal, deloma ujel. Isti dan so se izkazali pred Mila¬ nom tudi Korošci (glej podobo na strani 41.). Ko je dospel kralj v Milan, psujejo ga tam za izdajalca in streljajo za njim. Hitro se pogodi zdaj z Radeckim, da se sme umakniti na svojo zemljo. V Milanu pa začne divja druhal razsajati po mestu, tako da prosi župan Avstrijce, naj nemudoma zasedejo mesto. Dne 6. velikega srpana je jezdil maršal na zve¬ stem svojem belcu zopet v Milan, kjer so se ga razveselili vsi, kterim so se bile vslcd (Iz knjige El dogodkov zadnjih dnij odprle oči. Radecki in kralj Karol Albert sta sklenila premirje, toda ne mirovne pogodbe. Miru torej le še ni bilo, dasi so zasedli Avstrijci tudi Modeno, Parmo, kos Toskane in severne dele papeževih dežel; že jeseni pa je moral bežati papež v neapoljsko trdnjavo Gaeto, dočim so v Rimu izklicali »rimsko re¬ publiko«. Tudi veliki vojvoda toskanski je moral bežati iz svoje dežele. Neukročene so bile še Benetke — in premalo je bil še izkupil kralj Karol Albert; zopet je prežal za mejo, nadejajoč se, da pride zanj ugodna ura. Najhujše boje pa je imela prestati Av¬ strija za svoj obstanek na Ogerskem. Takoj v mesecu sušcu je dovolil cesar Ferdinand na prigovarjanje ogerskega pa- latina (podkralja) nadvojvode Stefana Ogrom vse, kar je zahteval Košut: dobili so svoje ministre in postali popolnoma neodvisni od Avstrije. Grof Ludovik Battyanyi je bil ministerski predsednik, duša vladi pa je bil Košut, kteri je hitel z vso brezobzirnostjo utrjati novo ogersko državo. Čim bolj je prišla Avstrija v zadrego, tem bolj se je radoval, kajti Avstrija mu ni bila nič mari. Z dunajsko vlado je prišla ogerska kmalu v razpor, kajti imela je vsaka država svoje ministre za zunanje zadeve in za vojno. Kdo naj torej vodi te zadeve, ki so morale ostati skupne? Z vojsko je hotel razpola¬ gati ogerski vojni minister, kakor bi se njemu zljubilo in Košutu; dunajski vojni minister Latour pa je trdil, da ne gre cepiti vojne; hotel je poslati Radeckemu potrebnih vojakov, temu pa se je upiral ogerski vojni minister; cesarjeva beseda tega prepira ni mogla rešiti. Poveljniki sami tudi večkrat niso vedeli, kdo ima pravico jim ukazovati, ali dunajski, ali ogerski vojni minister. Mnogo ogerskih polkov je v teh razmerah odreklo pokorščino dunajskemu vojnemu ministru in slušalo samo Košuta. Dočim je Košut hotel prerezati vse staro¬ davne vezi med obema državama, trudil se je tudi, da bi kar najhitreje pomadjaril vse narode na Ogerskem, posebno Slovane in Rumune; toda teptani narodi ogerski so se A- T I -- ». Ujeti Pijemontezi leta 1848. minerjeve »Kaiser Franz Josef I.« I)aberkow, Dunaj.) dvignili proti svojim tlačiteljem, posebno Hrvatje in Srbi. Hrvatom na čelo je stopil ban Jelačič (glej podobo na strani 44.), od¬ ločen, da brani jednoto države do zadnje srage krvi. »V tem duhovitem, pogumnem možu je živela že zdavna velika misel: Jedna Avstrija in vse za Avstrijo! Jelačič, zvesti, udani, hrabri junak, rekel je odkrito in prostodušno, da se gre za rešitev cesarske rodovine in vse države; kajti zato, da hoče Ogerska izlomiti najlepši demant iz avstrijske cesarske krone, ne bode se on nikdar pokoril madjarskemu ministerstvu. Ban, mož z jasno glavo in plemenitim srcem, vedel je, da je prišla njegova ura, vedel je, da v tem trenutku mora delati po srcu, ne pa po besedah vladarjevih. Videl je, kako so zlorabili celo bolezen dobrotnega cesarja Ferdinanda, zlorabili za nepoštene namene; zato se je pripravil na boj na lastno roko, da reši državo, ki bi jo sicer raztrgali na kosce.« Gesar je bil v Inomostu jako milosten Jelačiču; komaj pa je odšel ban, prosil je Battyanyi, da podpiše neki list, češ, da se gre za malenkost; bilo pa je pismo, v kterem je cesar odstavljal bana! Toda ban je slutil zvijačo ter se ni pokoril povelju, ker je čutil, da je to njegova dolžnost Zbral je 40.000 mož, vodil jih z Bogom in »srečo junačko« v kimovcu prek Drave na Ogersko, ne da bi krčil Ogrom pravice, nego da kaznuje tiste, ki hočejo razdreti sveto zvezo med kraljem in kraljestvi. Bojeval se je precej srečno. V Budi so že trepetali pred njim, dasi je imel premnogo neizkušenih vojakov, ki so bili tudi slabo opravljeni in oboroženi. Kar bukne meseca vinotoka ustaja dunajska, in Jelačič jo krene takoj tja, da bi pomagal hitro za¬ dušiti upor. S knezom Alfredom Windisch- graetzom je ukrotil Dunaj, ko je pregnal 23 ogersko vojsko, ki je prihitela Dunaju na pomoč. Potem se je zopet vrnil na Ogersko, da bi tam branil Avstrijo in svoj narod. Na ogerskih planotah, posebno na jugu, v pokrajinah srbskih in rumunskih, pa se je bil med tem že začel ljut boj, ki je bil zato posebno krvav, ker se je dvignil tlačeni narod proti madjarskemu trinogu, pa ne več v imenu cesarja Ferdinanda, nego v imenu novega cesarja in kralja, Franca Jožefa I. Dne 2. grudna 1848. Ko so bili ukrotili ustajo na Dunaju, odložil je cesar Ferdinand cesarsko krono; ali ta stvar se ni bila sklenila še le tačas. Že leta 1847. so se bili dogovorili cesar, cesarica in knez Metternich, da izročijo krono nadvojvodi Francu Jožefu 1848. leta, ko postane polnoleten. Ko se je začel ustanek na Dunaju, hotela je cesarica takoj, da odstopi Ferdinand, a ne samo zaradi njegove bolehnosti, nego tudi zato, ker se je bala, da ne bi uporniki prisilili cesarja do ktere krivičnosti. Toda Metternich jo je pregovoril, da naj počaka do polnoletnosti nadvojvode Franca Jožefa. Ko je odstopil in zbežal knez Metternich, bil je naj¬ vplivnejši mož knez Alfred Windisch- graetz; njemu so največ in vse zaupali na cesarskem dvoru, kjer niso storili nič važnega, dokler niso vedeli, kaj misli o tem Windischgraetz. Ta pa je kmalu uvidel, da je izprememba potrebna, kajti Avstrija je bila tako razburkana, da je bilo treba čile moči, ki bi jo še mogla rešiti razpada. Cesarju Ferdinandu (glej podobo na strani 48.) pa, ki je bil slabotnega telesa, bil je upor preblago srce tako ranil, da je trpel grozne telesne in duševne muke. Saj se je moral dvakrat umak¬ niti z Dunaja, če tudi si je bil v svesti, da ni nikdar podpisal nobene smrtne sodbe, niti ni dopustil, da bi bila sodnija kaznovala njemu dobro znanega častnika, ki ga je bil znatno ranil na vrtu v Schonbrunnu, in po očetov¬ sko je skrbel za sina tistega moža, ki ga je kanil umoriti. Že v prvih dneh revolucije je sam rekel, da odstopi; potem pa je stvar zaspala. Cesarje sicer hrepenel čim dalje bolj po pokoju, ali knez Windischgraetz je rekel, da se ta izprememba ne sme izvršiti v trenutku zadrege in stiske; sicer bi se žalil svit krone, in potem mora tisti, na kterega preide pravica do prestola, imeti popolnoma proste roke, da prime za krmilo. Biti mora čisto nepristranski in ne sme biti zapleten v minule zmede. To pa je moglo veljati samo o Francu Jožefu. Windischgraetz je torej za¬ hteval, da ne sme slediti cesarju Ferdinandu brat mu nadvojvoda Franc Karol (glej podobo na strani 54.), kije imel prvo pravico do pre¬ stola, nego prvorojeni sin nadvojvode, Franc Jožef. In glej, blagi Franc Karol se je prosto¬ voljno odrekel kroni, z njim pa tudi plemenita soproga njegova, kraljevska Zofija (glej po¬ dobo na strani 55.). Kdo bi ne častil obeh, ki sta žrtvovala sijaj cesarske krone, ko sta po modrem posvetovanju uvidela, da zahteva to žrtev blagor države in njenih narodov! Odslej so čestokrat govorili o izpremembi na pre¬ stolu. Cesarica Marija Ana (glej podobo na strani 49.) in cesar Ferdinand sta prav ne¬ strpno hrepenela po pokoju. Da bi šlo pomislih cesarjevih, bil bi že dne 18. avgusta zasedel Franc Jožef prestol, ko je izpolnil 18. leto; toda Windischgraetz je še ugovarjal, in od¬ ložili so to stvar; pač pa so bili vsi jedne misli, da je treba vse pripraviti za važni dogodek. Windischgraetz je vso stvar jako oprezno urejal. Cesarjevega novega vrhov¬ nega adjutanta kneza Lobkovica je na drobno poučil, kaj ima storiti v slučajih, ki utegnejo nastopiti. Če bi cesar prišel na Dunaju v nevarnost, naj ga takoj z vojaki spremi v Olomuc in naj skrbi za to, da cesar ne do¬ voli nič več upornikom. »Potem bom Dunaj vzel, cesar bo odstopil prestol svojemu nečaku, in jaz izvojujcm Budo.« Osnoval je že načrte oklicev odstopivšega in novega cesarja in načrt o politiki mladega cesarja: Ta naj pridrži ustavo svojega prednika, če tudi ima popolnoma prosto roko in ga ne veže nobena obljuba iz minule dobe; novi cesar naj pa tudi izjavi, da ne bode od¬ stopil niti najmanjše svoje pravice več. To je svetoval Windischgraetz začetkom meseca kimovca, cesarica in Zofija sta mu popol¬ noma pritrdili in se točno ravnali po do¬ govoru. Pripravljali pa so se tudi za odhod z Dunaja, ako bi bilo treba, kar se je zgodilo dne 6. vinotoka 1848. leta. Ko je cesarjeva vojska vzela Dunaj, dobila je Avstrija novo, krepko ministerstvo, kteremu je stopil na čelo svak Windisch- graetzov, knez Feliks Schwarzenberg — mož, ki se je že kot vojak izkazal jako hrabrega in odločnega. Oba sta se dogovarjala z dvorom o odstopu Ferdinanda; Windisch- graetz bi bil še rad dotlej odlagal, da bodo premagani Ogri; a Schwarzenberg je rekel, da ne more izvršiti prevažne svoje naloge, ako nima nad sabo cesarja, čilega po duhu in telesu. Vedno bolj je silil tudi cesar na odstop; Windischgraetz se je udal in dovolil, da so se še nekteri važni državniki obvestili 24 o namerjavanem koraku cesarjevem. Le ta pomislek je še imel nadvojvoda Franc Karol, ali mu dopušča vest ali ne, da pre¬ pusti tako težko breme mladeniškemu sinu svojemu. V tej stiski moli iskreno, in zdi se mu, da vidi pokojnega očeta svojega, ki polaga blagoslavljajoč roke svoje vnuku na glavo. Odslej ni omahoval več, nego se je živahno udeleževal posvetovanj o podrob¬ nostih odstopa. Windischgraetz in ministri so bili tudi jednih mislij, istotako ministri in generali, izmed kterih sta vedela za tajnost razun Windischgraetza le še Jelačič in Radecki. Tudi glede prihodnje ustave so se bili sporazumeli. Če se je cesar¬ jevič odločil, da deli vladarsko oblast z narodi, naj stori to, »ali sebi, vladarski rodbini in svojim narodom je dolžan to storiti samo pod takimi pogoji, da zajamči oblast svojim naslednikom in blagor naro¬ dom, njegovemu žezlu podložnim,« pisal je Windischgraetz cesarici; bil je torej mnenja, da se povodom izpremembe na prestolu določijo tudi stalni temelji bodoči državni osnovi, kajti »sicer bi ne imel ta važni dogodek nobenega uspeha«. Najprej so določili, da se izvrši cesarjev odstop dne 24. listopada, a potem so ga preložili na soboto, dne 2. grudna, in določili, da se ne bode novi cesar zval Franc II., temveč Franc Jožef, kakor je sam želel. Dne 2. grudna zjutraj je naročila nad- vojvodinja Zofija sv. mašo za srečen izid sklenjenega dogodka. Ko je hotela iti v cerkev, pa ji pride že nadvojvoda Franc Jožef naproti, rekoč: »Mati, jaz se vračam ravno iz cerkve.« Tako je začel mladi princ najvažnejši dan svo¬ jega življenja. ,, 5 Dne 2. grudna zjutraj ob dveh so dobili vojaki olomuški povelje, da bode ob 9. uri dopoldne' parada. Vzroka ni vedel temu nihče, mislili so pa, da velja to ravno došlima vojskovodjama Windischgraetzu in Jelačiču. Dolgo so se še po noči posvetovali najvažnejši možje, Schwarzenberg,Windisch- graetz in Jelačič, sedeč v skromni sobici na starem, žimnatem divanu. Zjutraj na vse zgodaj je bilo živahno gibanje po ozkih ulicah staroslavne prestolnice mogočnih nadškofov olomuških. Iz mesta so hiteli vojaški oddelki; proti škofijski palači pa je drdrala kočija za kočijo z gospodo v najlepši praznični opravi. Kmalu si videl v veliki dvorani zbrane nadvojvode in nad- vojvodinje, ministre, namestnika, generale, duhovne dostojanstvenike in drugo gospodo; na vseh obrazih pa si bral vprašanje: »Kaj pomeni to? Čemu so nas pozvali sem?« — Odgovor na to vprašanje bi bili mogli dati pač le nekteri gospodje, pa ga niso dali, ampak so se delali še nevedne; saj so proti drugim osebam morali molčati kakor grob. Tako sta v tej dvorani pred prestolno dvo¬ rano ugibala dva gospoda, kaj se bo neki zgodilo notri v dvorani, dasi sta oba dobro vedela za prevažno tajnost. Neki nadvojvoda je vprašal vojnega ministra: »Povejte mi vendar, kaj bo danes, da so nas že ob 8. uri pozvali semkaj?« — »Izvolite, cesarska viso¬ kost, potrpeti le trenutek; takoj se bo zve¬ delo,« odgovoril je minister, ki je vedel za tajnost, a nadvojvodi je bila skrita. Mladi nadvojvoda Maks je dobil od barona Hiibnerja na isto vprašanje tudi samo odgovor, da naj malo potrpi; Hiibner je vedel za tajnost, pa je moral molčati. Dočim se je vse gnetlo ljudij v pred¬ sobah, pustili so v prestolno dvorano samo člane cesarske hiše, ministre, knezaWindisch- graetza, bana Jelačiča, grofa Griinneja in poslaniškega tajnika Hiibnerja, ki se je vsedel za mizo in tam pripravil pisalno orodje. Kmalu po 8. uri se odpro vrata iz dvo¬ rane v cesarske sobane, in prikaže se gene¬ ralni pribočnik knez Jožef Lobkovic, za njim cesar s cesarico, vrhovni dvorni maršal deželni grof Fiirstenberg, vrhovni nadvor- nik, potem nadvojvoda Franc Karol z nad- vojvodinjo Zofijo in z nadvojvodo Francem Jožefom. Cesar in cesarica se vsedeta, ravno tako tudi navzočni nadvojvode in nad- vojvodinje. Cesar potegne iz žepa list in prečita t6-le kratko, ali neizmerno važno izjavo: »Tehtni razlogi so Nas dovedli do nepreklicnega sklepa, odložiti cesarsko krono, in sicer v prid Našemu dragemu nečaku, presvetlemu gospodu nadvojvodi Francu Jožefu, kterega smo proglasili za polnoletnega, ko je Naš ljubljeni gospod brat, presvetli gospod nadvojvoda Franc Karol, Njegov oče, izjavil, da se nepreklicno odreče pravici do nasledstva, pristoječi mu po veljavnih hišnih in državnih postavah, v prid Svojemu sinu«. Minister knez Schwarzenberg je pre- čital potčm pismo, v kterem nadvojvoda Franc Karol izjavlja, da se »za slučaj od¬ stopa Njegovega Veličanstva, vladajočega cesarja in kralja Ferdinanda I.,« odreka pravici do nasledstva v prid svojemu prvo¬ rojenemu sinu in njegovim do nasledstva opravičenim naslednikom. Nat6 je prečital minister odstopno pismo cesarja Ferdinanda, 25 v kterem izroča krono vseh kraljestev in dežel svojemu nečaku Francu Jožefu. Cesar, nadvojvoda Franc Karol in Schwarzenberg so podpisali odstopno pismo — in imenitna izprememba v vladi je bila izvršena. Sedaj pride vrsta na novega cesarja, Franca Jožefa. Daši še mlad, bil je že do¬ zorel do one možatosti, da je čutil v dno duše, kako neizmerno imeniten je ta dan zanj in za vesoljno veliko in takrat tako nesrečno Avstrijo. Ta zavest ga je tako prevzela, da ni vedel storiti drugega, nego da je stopil k prestolu in pokleknil pred preblagega strica Ferdinanda; govoriti ni mogel — samo ihtel je. Stari cesar pa se pripogne k njemu, blagoslovi ga in objame ter mu reče samo te-le iz srca kipeče besede: »Bog te blagoslovi! Le priden bodi, Bog te bo varoval! Rad sem ti storil to!« Zgodo¬ vinar pa, ki nam to poroča, kar je videl na svoje oči, dostavlja: »To so bile jedine besede, ki niso bile v programu, in v pro¬ gramu niso bile zapisane tudi solze, ki so se prikradle iz očij celo možem v tem zboru, pa tudi ne krčevito ihtenje, ki se ga niso mogle ubraniti navzočne nadvojvodinje. Vsi, ki so se udeležili tega dogodka, trdili so, da se jim v celem življenju ni pripetil bolj ginljiv prizor, in da jim bo spomin nanj ostal živ v duši do konca dnij.« Novi cesar poklekne nato pred cesarico, ona pa se pripogne k njemu, potegne ga k sebi, objame in poljubi tako iskreno in gorko, kakor more objeti in poljubiti samo ljubeča mamica. Isto se ponavlja tudi pri njegovih stariših in pri navzočnih sorodnikih, ki so vstali in se klanjali svojemu novemu gospodu; on pa jih je objel in poljubil. Ko je še Hiibner spisal in prečita] za¬ pisnik o vsem dogodku in so ga podpisali vsi navzočniki, izvzemši oba cesarja, odide dvor v cesarjevo stanovanje. Pero pa, s kterim so podpisali zapisnik, prisvojil si je cesarjev brat Ferdinand Maks; zapazil je bil, da si ga hoče prilastiti Hiibner, a on mu ga vzame, rekoč: »Jaz imam pač več pravice do tega peresa kakor Vi. In hranil je to pero še v Miramaru kot dragoceno svetinjo. Ko je odšel dvor, odprli so vrata v predsobo, in vrela je vsa ondi zbrana in nestrpno čakajoča množica v prestolno dvo¬ rano, kjer ji je knez Schwarzenberg s krat¬ kimi besedami naznanil, kaj se je zgodilo ravnokar. Isto so izklicali v obeh jezikih na treh trgih v mestu. V nadškofijskem dvorcu so se poklonili potem ministri in generali novemu vladarju, ki je posebno iskreno objel kneza Windischgraetza, rekoč: »Vas zahvaljujemo za vse, kar je še in obstoji« — dokaz tistega globokega čuta hvaležnosti, ki krasi našega cesarja, kteri ne pozabi nobene odlične zasluge za dom in državo. Zunaj mesta pa je čakalo vse vojaštvo olomuško v sijajni opravi. Po 9. uri prijaha nadvojvoda Ferdinand d’ Este in okliče iz- premembo na prestolu. Kmalu prijaše za njim novi cesar sam na čelu sijajnega spremstva, v kterem sta se posebno odliko¬ vala maršal knez Windischgraetz in vzorni junak hrvatski, ban Jelačič. Godba je začela svirati cesarsko pesen; a godala niso bila tako krepka in glasna, kakor grla vojakov, iz kterih je grmela tisočera »slava« v pozdrav viteškemu mladeniču, ki je znal, opravljen kot polkovnik dragonski, tako mojsterski sukati in brzdati iskrega vranca. Proti poldnevu je spremil cesar Franc Jožef s svojimi roditelji cesarja Ferdinanda in njegovo soprogo na kolodvor; tako naglo je odpotoval odstopivši cesar, da je le malo ljudij vedelo o tem. Nemo je po¬ zdravljalo občinstvo odhajajočo cesarost; neka globoka tuga se je izražala v tem nemem slovesu, in marsikomu je morda očitala vest, da je tudi med tistimi, ki so tako globoko ranili srce najblažjemu vla¬ darju, ki je pokazal še z zadnjim činom, da je ljubil svoje narode tako, da ga je bilo zgolj odpuščanje. Ko so namreč delali načrt za oglas, s kterim bi se Ferdinand poslovil od svojih narodov, zahteval je knezWindisch- graetz, da naj v tem manifestu izpraša cesar vest nemirnežem in revolucijonarjem ter jim naj očita vso nehvaležnost, s ktero so ga prisilili k odstopu. »S tem bode,« rekel je knez, »napravil cesar globok vtisk in opravičil svoj odstop.« Na dvoru pa so bili drugega mnenja. »V trenutku,« rekli so, »ko odstopi cesar, »vrzimo vse hudobije v globoko gomilo in zavalimo nanje težak kamen z napisom: Odpuščeno je!« In res je Ferdinand pohvalil v odstopnem oklicu zve¬ stobo ogromne večine avstrijskih narodov, poudarjajoč, da odstopa, ker je treba čilejših rok, da izvedejo potrebno preosnovo velike države. »Bog pa naj narodom da zopet notranji mir; privede naj zopet k spoznanju dolžnosti tiste, ki so zašli na kriva pota; odpre naj oči zaslepljencem, otvori naj zopet usahle vire blagostanja in naj razlije v polni meri svoj blagoslov na Naše zemlje; Našega naslednika Franca Jožefa pa naj razsvetli in okrepča, da izvršuje svoj visoki in težki 26 poklic v lastno čast, v slavo Naše hiše, v blagor izročenih mu narodov.« Tako je blagoslavljal narode in naslednika! To slovo je našlo iskren odmev v srcih avstrijskih, Bog pa je uslišal tudi prošnje zvestih podanikov in ohranil slabotnega zasebnikom, naročil je svojemu zastopniku, da naj rajši izgubi pravdo, če je stvar le količkaj dvomljiva. »Saj veste, mi to škodo lažje pretrpimo.« V njegovo vladanje spadajo pa tudi prvi početki ustavnega življenja v 1 Avstriji, če tudi ti začetki niso bili trajni. J clačič Windischgraetz Hiibner Schv/arzenberg 3 M £ d w O T3 T3 C d £ 'B moža do visoke starosti. Nikdar mu niso pozabili, da je njegovo vladanje bilo ne¬ pretrgana vrsta najblažjih del: rešil je pri svojem nastopu verige političnim hudodelcem italijanskim in gališkim, olajšal in okrajšal vojakom službovanje, nikdar ni podpisal smrtne sodbe, in ko je imel pravdo z nekim In zakaj omenjam vse to? Zato, da vidiš, dragi čitatelj, kakšna blaga duša je bil cesar, ki se je dne 2. grudna 1848. leta sam umaknil s sijajnega prestola v tihe dvorane kraljevskih Hradčan v Pragi, svo¬ jemu nasledniku pa zapustil razgled brez¬ mejno dobrotnega srca. 27 Ferdinand se je poslovil od narodov, Franc Jožef pa jih je pozdravil s poseb¬ nim oglasom, v kterem obeta »svobodne in času primerne uredbe, pravo svobodo, ravnopravnost vseh narodov v državi in jednakost vseh državljanov pred postavo«; zakonodajno pravico hoče deliti z zastopniki narodov in trudil se bo, »da se domovina zopet dvigne v stari velikosti, a s pomlajeno močjo, da bo nerazrušna zgradba, kljubujoča viharjem časov, prostoren dom narodom raznih jezikov, združenim v bratski zvezi pod žezlom Naših dedov že od stoletij. Z vso odločnostjo hočemo ohraniti neskaljeni svit krone in neskrčeni obseg države, a pripravljeni smo, deliti Svoje pravice z zastopniki narodov. Tako se nadejamo, da bomo s pomočjo božjo in v soglasju z narodi združili vse dežele in narode v državi v jedno veliko državno telo«. Cesar hoče napraviti najprej mir, zanašajoč se, da ga v tem podpira zdravi razum vsekdar zvestih kmetov, »ktere so najnovejše po¬ stave rešile podložništva, razbremenile jim zemljo in podelile vse državljanske pravice«. Cesar se zanaša na uradnike in vojsko, ki bode steber prestolu, domu in svobodi pa neomajna trdnjava. »Božja roka nas bode spremljala.« Grofu Radeckemu pa je pisal: »Moje moči še niso izkušene, zato potrebujem sveta in pomoči mož, ki imajo zasluge za državo. Vas štejem med prve. Dragi grof! Vi ste mož poštenjak, zato Vas prosim, da me podpirate s trdno voljo in odkrito besedo. Jaz sem potreben Vašega sveta in Vaše pomoči.« Oklic je naredil povsod najboljši vtis — razun na Ogerskem in v italijanskih kronovinah. V državnem zboru v Kromerižu je naznanil važni dogodek sam minister knez Schwarzenberg in objavil cesarjev manifest in željo cesarjevo, da kmalu dovrši načrt ustave. / Tistega dne so napravili v Olomucu razsvetljavo, kjer so se lesketali češki in nemški transparenti s pozdravi cesarju. Drugi dan so sc prišle cesarju klanjat oblast- nije, generalstvo, duhovništvo, učiteljski zbori. Vsakemu je mladi cesar vedel od¬ govoriti prijazno, kratko, a primerno. Vsi so zapustili nadškofijski dvorec zadovoljni; samo deputacija državnega zbora ni bila zadovoljna, ker je cesar izrekel nado, da mu bode skoro prilika potrditi novo ustavo za vso Avstrijo; državni zbor si je pa domišljal, da bodo imeli njegovi sklepi postavno veljavo tudi brez cesarjevega podpisa. Ta nada je bila tedaj uničena. Novi vladar se ni hotel odreči vrhovni oblasti na prid državnega zbora; on ni mogel pritrditi nauku kromeriških parla¬ mentarcev, da »izvira vsa oblast v državi iz naroda«. Dan na dan so prihajale nove deputacije; posebno Hanaki so izkoriščali lepo priliko, da se poklonijo vladarju, ki je sedaj bival sredi njih v preplodoviti zemlji, in prihajali so peš in na konjih, z godbo in petjem ter polagali pred cesarja najboljše plodove svoje zemlje in najokusnejše proizvode sloveče svoje domače kuhinjske umetnosti: veli¬ kanske kolače in druge stvari. Kako se jim je radovalo zvesto srce, ko jih je mladi cesar zahvalil v milem jeziku materinem. Tudi deputacijo deželnih stanov moravskih je zahvalil v češčini in dostavil: »Obljubil sem narodom prosto razvijanje in ravno¬ pravnost in vedel bom izpolniti obljubo. Naj govorijo narodi te velike države kteri- koli jezik, nadejam se, da bodo vsi po¬ kazali, da se čutijo zveste sinove skupne domovine.« Med brezštevilnimi deputacijami naj omenimo samo še tiste, ki so prišle iz naših slovenskih krajev. Poklonili so se cesarju Francu Jožefu po zastopnikih deželni stanovi vseh dežel, koder prebivajo Slovenci; za njimi so prišli zastopniki deželnih stolnih mest. Iz Trsta so poslali tri gospode, med kterimi je škof Legat zastopal Slovence; njemu so pred odhodom na Dunaj tržaški Slovenci še posebej naročali, da. naj sporoči cesarju njih neomajno udanost, ki je še tista, kakor je bila leta 1809. »Slovani hočejo obstoj Avstrije ter braniti njene meje do zadnje kaplje krvi. V tem duhu so nas od- gojili očetje, isto ljubezen do Avstrije pa bomo vcepili v srca tudi sinovom in vnukom svojim.« Vse deputacije je cesar tako ljubeznivo sprejel, da niso mogli o tem dovolj pri¬ povedovati. Po avdijenci so bili vsi poslanci povabljeni k cesarskemu obedu, pri kterem ni vladala stara španska šega, nego cesar se je prav priljudno razgovarjal s svojimi gosti, kterim je po obedu tudi ponudil — smodke. Vsi so potem iz Olomuca potovali dalje v kraljevsko Prago in so tam izrekli svojo zahvalo cesarju Ferdinandu. Prikupljivo vedenje cesarjevo, njegovo resno, mirno in veličanstveno zadržanje je krepko podnetilo tisto udanostno navdu¬ šenje, s kterim so ga narodi avstrijski, oso- 28 bito naš narod, pozdravili, ko je nastopil vlado. V cerkvenih slavnostih, v razsvet¬ ljavah, v pesnih in časniških člankih se je izražalo veselje nad tem dogodkom in pa upanje, »da nam bodo Oni (Franc Jožef) mil cesar, kakor so nam Ferdinand bili. .. Dobili smo mladega cesarja v polni moči mladih let, ki ima vse lastnosti, ustreči željam novega časa, in ki je že v laški vojski pokazal, da mu moško srce bije v prsih ... Oni poznajo potrebe novih časov in so v prvem patentu očitno zagotovili, da hočejo krepko varovati vse pravice, ktere so nam dali mili Ferdinand .. . Tako bomo z božjo pomočjo doživeli pravo svobodo. Kmet bo, rešen poprejšnje zemljiške pod- ložnosti, le sebi oral, sebi sejal. . . Bodimo pravi Slovenci vseskozi; svet ne sme nikdar pozabiti, da posebno nam Slovanom gre čast in slava, da smo leta 1848. obvarovali moč avstrijskega cesarstva . . . Kakor letos, ho¬ čemo tudi v prihodnje Avstriji najmočnejša podpora biti. Torej veselo zapojmo Vodni¬ kovo pesen, da se bo razlegala noter do Frankobroda: Avstrija črez vse!« Cesar je pa tudi vedel, kje je najti naj¬ trdnejše zaslombe v boju, brez kterega mu ni bilo usojeno zavladati cele Avstrije. Po¬ veril je banu Jelačiču Reko in okolico, ktero je otelo njegovo junaštvo cesarju in Avstriji; imenoval ga je namestnikom v Dalmaciji, uverjen, da bo tam doli pospeševal blago- stan. Jugoslovanski junaki Stratimirovič, Jovan Subotič, Janko Suplikac, Stojačkovič so se poklonili cesarju, želeč, naj bi bili vsi narodi hiši avstrijski tako udani, kakor narod srbski. Cesar pa je odgovoril: »Upam, da bom s pomočjo božjo kmalu mogel iz¬ polniti pravične želje raznih narodov cele države tako, kakor sem se namenil.« Srbom je obnovil patrijarhat lcarloviški, potrdil Suplikaca za srbskega vojevodo in obljubil, da bo uredil upravo v narodnem smislu in po načelu ravnopravnosti, čim bode končana vojska. Hrvata barona Kulmerja pa je imenoval ministrom. Težko breme. »Z Bogom, mladost!« vzkliknil je Franc Jožef, ko je vzel na mlado svojo ramo breme neštevilnih vladarskih, dolžnostij. Saj pa so zares zdaj minili zanj brezskrbni dnevi mla¬ dosti; čeravno je še le prestopil prag mla¬ deniške dobe, pripadla mu je tako težka naloga, da bi se je ustrašil celč zreli mož. Le ozrimo se malo po tedanji Avstriji, pa bomo videli, da ni imel nikdo vzroka, za¬ vidati Francu Jožefu dedščino stričevo. Najbolj pa je vrla mati cesarjeva, nadvoj- vodinja Zofija, mnogokrat trepetala strahu, sledeč sinu svojemu po potih, ki so bili zanj pravi križevi potje. Revolucija je bila sicer v srce zadeta, ko se je moral udati Dunaj, kjer je zdaj dalje časa vladal obležni stan. Poraz Du¬ naja je spametoval tudi drugod vročekrvne »radikalce«, in hitro se je razpršilo mnogo njihovih društev in zaspalo dokaj najbolj po »svobodi« hrepenečih listov. Tako na pr. na Koroškem in v Gradcu. Mirna je bila tudi Češka s sosednimi kronovinami. Niso bile pa še podvržene Benetke, ki jih je morala oblegati avstrijska vojska na morju in na kopnem. Revolucijonarska stranka tam na Beneškem in v Lombardiji je težko čakala trenutka, da se zopet vzdigne in prežene prek meje nepremagljivega starega junaka, maršala grofa Radeckega. Seveda se niso zanašali ti ljudje na svojo moč, nego so upali, da jim pride pomoč zopet od onstran reke Padove in Tičina; saj se tam v Turinu še vedno niso hoteli odreči naklepom in nadam, potisniti »Nemce«, tako so zvali Avstrijce brez razločka, iz blažene Italije in potem združiti vse Italijane pod žezlom hiše savojske, ali pa osnovati re¬ publike. Pričakovali so pa pomoči tudi iz Avstrije same, kajti bili so vedno v tesni zvezi s Košutovci na Ogerskem. Tu se je širil grozovit boj po stranki Košutovi, ki je hotela ustanoviti madjarsko demo¬ kratično državo na stroške celokupnosti avstrijske monarhije in nemadjarskih na¬ rodov. Da dosežejo ta smoter, zvezali so se Madjari z revolucijonarji cele Evrope. Netili so ogenj upora na Dunaju in na Ita¬ lijanskem, podali so roko političnim so¬ mišljenikom na Nemškem, za vojskovodje pa so si izbrali poljske generale, ki so ta¬ vali takrat kot beguni po celi Evropi, ko jim je izpodletel poskus, priboriti svoji dragi domovini nekdanjo svobodo. Franca Jožefa revolucijonarji na Ogerskem niso hoteli pri- poznati za pravega kralja ogerskega; trdili so, da je pravi kralj še vedno Ferdinand, in da se bojujejo za pravice njegove, češ, da so ga šiloma odstranili sovražniki narodne svobode; potegovali so se torej sedaj, seveda samo navidezno, za pravice tistega vladarja, zoper kterega so se bili jeseni leta 1848. ljuto vzdignili! In kako je bilo pri nas? V avstrijskih, takozvanih nemško-slo¬ vanskih kronovinah je bila uničena stara 29 »predmarčeva« osnova in z njo vred ne¬ kdanji deželni stanovi, za ktere ni bilo mesta v novi dobi. Sicer so malo pomladili stanove, ko so, prisiljeni po viharju po¬ mladnem leta 1848., poklicali ali dopustili v deželne zbore tudi nekoliko zastopnikov kmetskega stanu, pa tudi to jih ni rešilo; kajti še isto poletje je vlada pozvala dr¬ žavljane k volitvam za prvi avstrijski dr¬ žavni zbor. Upognila se je vlada, razpisujoč volitve, zahtevam najbolj radikalnih strank in je dovolila, da bode imel državni zbor jedno samo »komoro«, to je zbornico s samimi izvoljenci naroda. Pravica voliti in izvoljenemu biti je bila skoro neomejena za državljane od 24. leta dalje, izvzemši dninarje, posle in berače. Vsaka srenja je volila volilne može, in ti so izbrali poslanca. Uradnikom je bilo strogo prepovedano, pri¬ tiskati na volilce; zato je bila volitev prosta vpliva vlade, tem bolj pa so pritisnile mno¬ žice volilcev kmetskih in rokodelskih. Med 383 poslanci je bilo 16 slovenskih. Izvolili pa so mnogo poslancev, navdahnjenih s pre¬ pričanjem, da ima državni zbor pravico, da sme, ne oziraje se na cesarja, skovati novo ustavo za Avstrijo po vzorcih drugih držav, ne meneč se za to, da se mora ujemati ustava z dejanskimi razmerami in potre¬ bami domačih dežel in narodov, in da mora biti vendar nekaj zveze med starim in no¬ vim redom. Za časa dunajske revolucije si je državni zbor, iz kterega je izstopilo mnogo poslancev, prisvajal celo izvršilno oblast, dokler ga ni cesar premestil tja v nad¬ škofovo palačo v tihem hanaškem mestecu Kromerižu. Pa tudi ondi se državni zbor še ni spametoval, dasi je nekterim poslan¬ cem, zapletenim v dunajske homatije, slaba vest zapirala usta. Koval je dalje načrte za ustavo, dokler mu ni sape zaprla mo¬ gočna roka, ki je prijela za državno krmilo, da zapre zatvornice, skoz ktere so hudo¬ urniki revolucijskih idej preplavljali Av¬ strijo. Predno se je pa to izvršilo, izpre- menila se je ustava in uprava Avstrije v same razvaline: gospoda je izgubila svoje predpravice; kmeta so rešili zadnjih ostan¬ kov stare odvisnosti od grajščinskih (patri- monijalnih) gosposk, kajti potrdil je bil dne 7. kimoVca leta 1848. cesar Ferdinand sklep državnega zbora, s kterim je nehalo podložništvo in nehal bili kmet tlačan in desetinar; nehala je pa tudi sodnijska oblast gosposk nad kmeti in je prešla popolnoma na državo. S tem sklepom je bilo pa iz¬ rečeno samo splošno načelo in pa načelo, da dobi gosposka nekako odškodnino za nektere izgubljene pravice. Naš kmet je upal, da mu ne bo treba ničesar plačevati, da dobi torej svobodo čisto zastonj; saj ni premislil, da so gosposke izgubile mnogo dohodkov in koristij, ktere so bile popol¬ noma njih poštena last. Kjer pa ni pravega čuta za pravičnost, ki mora veljati za vse, tam se rode nemiri, upori in hudodelstva; in ti tudi pri nas niso izostali. Trajalo je še nekaj let, da je bilo mogoče za te zadeve osnovati podrobne postave in ukaze ter do¬ gnati na pravični podlagi kmetsko odvezo tako, da se ni godila krivica ne kmetu, ne gosposki. Kakor glede uredbe kmetijskih razmer, bilo je silnega truda in modrega dela treba tudi skoro na vseh straneh državnega živ¬ ljenja. Bilo je treba ustvariti nove odnošaje med cerkvijo in državo, kajti minili so bili časi, ko je državna oblast, kakor v vseh drugih ozirih, tudi cerkvene zadeve smatrala za stvar, ktero sme samo ona urejevati, in naj se gre tudi za najmanjše zadeve. Cerkev je tedaj tudi zahtevala svobodno gibanje, da more razvijati svoje moči v dosego večne in časne sreče svojih vernikov. Po svobodi je dalje hrepenelo mnogo obrtnikov in tr¬ govcev, za vse to pa je bilo treba novih postav. Promet je stopil v dobo temelji¬ tega preobrata, saj je jel tudi po ravninah in dolinah naše domovine mogočni hlap tirati blago po železnih cestah. .Spomniti se je bilo šole, narodne prosvete, ki je bila | še skoro povsod daleč zaostala za nelcte- rimi sosednimi deželami. Cim živahnejše pa se je razvijal promet s temi, tem bolj so čutili pri nas potrebo, izboljšati naprave za duševno izobrazbo, brez ktere mora ostati toliko duševnih darov in zakladov zako¬ panih v zemlji. V drugih državah so se ravnali, kedar so urejevali take zadeve, kar po vzorcih sosednih dežel; posnemali so to, kar so drugod že imeli. Na tako lahek način pa se ni dala urediti naša Avstrija, ker je dr¬ žava z jako različnimi deželami in narodi, na kterih posebne potrebe se mora ozirati, kdor hoče zares kaj dobrega ukreniti. Ukvarjali so se s temi zadevami tačas vsi, ki so si prisojali kaj politične razsod¬ nosti. Najbolj pa so pisali in govorili o tem, kako bi se naj razdelila v prihodnje Avstrija; kajti mnogi so mislili, da ne ugajajo stare kronovine nič več novim razmeram; treba je Avstrijo drugače razdeliti. In tu so se našli možje, ki bi bili radi državo 31 Bitka pri Kustoci leta 1848. (Iz knjigi Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« Daberko\v, Dunaj.) razrezali v mala okrožja, podobna krono- vinam na Francoskem; v teh okrožjih naj uživajo prebivalci toliko samostojnosti, ko¬ likor je zahtevajo njih najbližje potrebe; v drugih ozirih naj se pa vsa okrožja jednako vladajo iz središča, z Dunaja — to se pravi: uvedimo strog »centralizem«. Drugi so želeli jednak centralizem, a ostanejo naj stare kronovine, češ, da so prebivalci vsake kronovine, živeč že stoletja v ozki zvezi, že tako tesno spojeni med seboj, da bi jih bolelo, če bi jih hotel kdo fazdružiti. Ravno to razdružitev pa so smatrali mnogi politiki j za prvo stvar. Posebno slovanski politiki so rekli, da je treba prebivalce razdružiti, če govore različne jezike, potem pa zdru¬ žiti vsak narod v novo kronovino, da bo toliko kronovin, kolikor je narodov, kajti narodno gibanje začenja ločiti prebivalce; živeč združen v svoji skupini, bode sleherni narod nosil njemu pripadajoči del državnih dolžnostij, pa bo gojil narodno omiko, bo napredoval duševno, in Avstrija bode močna skupina zadovoljnih narodov; osrednji vladi pa bode ostalo, kar zadeva skupne politične in gmotne koristi. Ti politiki so torej za¬ htevali uredbo države na podlagi naravnih razmer, naravnega prava, in v smislu narodnega federalizma. Federalizem, to je državno osnovo z omejeno pravico osrednje vlade in s širjim delokrogom pojedinih delov, terjali so nekteri še na drugi podlagi. Cehi so želeli z Moravsko in Slezijo vred imeti veliko skupino, ali recimo malo državo, le nekoliko odvisno od dunajske vlade, kakor je to bilo pred stoletji; druge kronovine naj se pa tudi združijo v take državice, ki se potčm s češkimi poslanci dogovarjajo o zadevah, vsem skupnih; to je stališče zgo¬ dovinskega prava, nasprotujočega i cen¬ tralizmu i »naravnemu« pravu narodov. To so bila vprašanja, kterih nismo re¬ šili še danes ne; okrog njih se suče vse politično življenje v Avstriji. Da se pa ta vprašanja niso še rešila v j teku pol stoletja, to potrjuje, kako težavna so, in kako silno nalogo je oprtala previdnost božja cesarju Francu Jožefu. In te naloge se ne more odkrižati noben vladar, noben držav¬ nik, temveč trdno mora skleniti, da se resno loti njene rešitve — in to je bil tudi namen življenju in vladanju našega mladega cesarja. Kako je bil Franc Jožef pripravljen za svojo nalogo? Ali bo Franc Jožef kos svoji nalogi? Predočimo si ga v zlati mladostni dobi in kot dozorelega moža! Živo nam tukaj stopa pred oči podoba njegove prababice, velike cesarice Marije Terezije. Tudi ona je nasto¬ pila vlado blizu v taki mladosti, kakor Franc Jožef; tudi ona je našla dežele izsesane po mnogih vojskah, in tudi ona je morala Av¬ strijo rešiti najprej nevarnosti, da ne po¬ stane plen samogoltnih sosedov. Primerjaj dalje: Marija Terezija je bila državnih opravil ravno tako nevešča, kakor pravnuk njen; prinesla je s sabo na omahujoči pre¬ stol samo neupogljivo zaupanje v pomoč božjo, ki ne bode pustila, da bi pravično njeno Avstrijo premagala in poteptala kri¬ vična pohlepnost sovražnikov; prinesla je pa s sabo v čvrstem telesu tudi bogate du¬ ševne darove: bistri um, jekleno voljo, ne¬ utrudno delavnost in vztrajnost, tankočutno zavest o vladarskih dolžnostih, čut za pra¬ vico in resnico ter srce, polno ljubezni do najzadnjega podložnika. S takimi lastnostmi je postala Marija Terezija vzor vladarice, in vlada njena je preslavna za vse čase. Živo nas te slavne cesarice spominja Franc Jožef že začetkom svojega vladanja. Prelepe duševne darove in zmožnosti je razvila skrbna vzgoja, njegov bistri um in čudoviti spomin, ki mu omogoči, da se še črez leta spominja velikih in malih državnih in drugih zadev, da spozna še po pre¬ teku mnogih let osebe, s kterimi je govoril kdaj morebiti samo pet minut. Dobro pod¬ kovan mora biti minister, kedar ga pokliče cesar in se posvetuje z njim; drugače se mu pripeti, da mu dokaže cesar, da se moti in ne pozna zadeve, o kteri je treba kaj ukreniti. Kakor njegova velika pra¬ babica, tako je bil tudi Franc Jožef od pr¬ vega dneva svoje vlade neutruden delavec; na njegovi pisalni mizi ne obleži nobeno pismo nerešeno črez 24 ur; po pravici ga imenujejo najpridnejšega moža v vsej državi. Nobene zadeve ne reši, dokler se ni se¬ znanil z vsemi njenimi podrobnostmi. Cesto podpiše samo svoje ime; ako pa mu to ali ono ni po godu, pristavi opombe, ki kažejo, kako temeljito se je bavil s to zadevo. Hranijo se predloge, obširne kakor debela knjiga, broječe na stotine stranij in od¬ stavkov, pa skoro na vsaki strani nahajaš kratko jedrnato opombo; ta opazka opo¬ zarja dotičnega ministra na to ali ono ve¬ ljavno postavo, s ktero novi predlog morda ni prav v soglasju, v drugi opazki pa cesar sam stavi boljši nasvet. Da pa opravi toliko rečij, za to je treba mnogo časa in še več vztrajnosti. Kako modro so ga vzgojili roditelji in učitelji, da je njemu od nekdaj, kakor pravemu vo¬ jaku, prva skrb njegova dolžnost, da žrtvuje počitku in razvedrenju samo toliko časa, kolikor mu ga preostaje od dela. Ako treba, vstane že pred četrto uro zjutraj in dela že ob štirih, po zimi ob petih; če so pa mančvri ali velike vojaške vaje, vstane tudi ob jedni ali dveh po noči. Od šeste do devete ali desete ure rešuje z generalnimi pri¬ bočniki vojne zadeve, z načelnikom državne dvorne pisarne pa druge stvari; za temi pridejo najvišji dostojanstveniki na dvoru: vrhovni nadvornik, vrhovni komornik itd.; potem ministri in gospodje, kteri so si iz¬ prosili pri cesarju zasebno ali privatno av- dijenco. Pripeti se pa tudi za časa velikih manevrov, da opravi z onimi gospodi dr¬ žavne posle že ob dveh ali treh pt> polnoči. Med 11. in 12. uro dopoldne zajutrkuje vdru- gič, potčm se loti važnejših predlogov mi- nisterskih in jih tudi često popravlja. Po 3.uri popoldne mu prinest) načrte najvišjih od¬ lokov, ktere so izdelali v raznih uradih; cesar jih podpiše, ali pa še popravi. Med 5. in 6. uro zvečer kosi, ob 9. ali 10. uri gre počivat, ako ne gre v gledališče ali nima gostov. Kosilo je kratko, in cesar po- užije jako malo. Od nekdaj mu je zmernost prišla v navado; njej pa se ima zahvaliti tudi, da je od nekdaj zdrav in čil, in da zmaguje toliko breme državnih opravil. Slabo vreme ga ne zadržuje; na železnici se vozi v odprtem vozu. Bolezen se ga ne loti rada, in on tudi nima časa za njo. »Le zdaj me Bog varuj bolezni, ko je toliko dela,« prosil je, ko ga je zadela nekoč nezgoda. Tako dela mnogo ur dopoldne in po¬ poldne; med tem pa odloči nekaj časa av- dijencam, in tudi to ni malo opravilo, tem¬ več včasi kaj mučno; saj pusti priti pred se 100 do 150 oseb, posluša slehernega, slehernemu da prijazen, osrčujoč, tolažilen odgovor; prazne govorice ne mara, pač pa hoče zvedeti natanko, kako je s to ali ono zadevo; prošnje, ki se mu zde posebno važne in nujne, odkaže dotičnim uradom z ukazom, da jih naj posebno hitro rešijo. Tudi kedar potuje, nima miru; sleherni dan mu prinese sel ali kurir kopo uradnih pisem in se vime s torba polno že rešenih pisem ali aktov. Vse to pa opravi cesar zgodaj v jutro za dnevom trudapolnega po¬ tovanja, in predno zajaše zopet konja ali se vsede v kočijo, da nadaljuje svojo pot. Ravno tako dela v tihem letovišču v Išlu, da celč, ako gre na lov v štajerske gore; I Apih, »Naš cesar«. , — 33 prežeč na divjega kozla, sedi, ko se začne daniti, na trhlem štoru ali parobku, potegne iz žepa zavitek, odgrne ga in čita list za listom; to listino podpiše, oni nekaj pristavi, druge pa raztrga na drobne kosce, dene jih na tla, položi kamen na nje, višji lovec pa ima dolžnost, sežgati te kosce. Ako je domd in je opravil vsakdanje posle ter se ravno vseda v kočijo, ne obotavlja se nič, če prihiti še minister in ga poprosi za podpis nujnega pisma; takoj gre zopet po stopnicah gor, odpre lastnoročno svojo pisarno in reši stvar. Da ne zamudi časa, hodi malo na izprehode, potuje največ po noči; na lov se odpelje zvečer in se zopet vrne zjutraj. Strog napram sebi, pa dovoli cesar rad to ali ono ugodnost služabniku svojemu. Minister Beust ga je prosil, naj ga nikoli ne dd poklicati pred deveto uro, češ, da hodi pozno spat in pozno vstaja — in cesar se je vedno skrbno oziral na to navado ministrovo. To je kratka slika o delavnosti cesar¬ jevi, ktero je cesar pokazal že v prvi mi- nisterski seji, kteri je predsedoval dne 5. grudna 1848. leta. Pozorno je sledil po¬ svetovanju in tudi marsiktero besedo je izpregovoril, ki je svedočila, da mu je stvar pri srcu, in da jo prav razume. Kakor je začel, tako je tudi nadaljeval, in knez Feliks Schwarzenberg, ki je z njim največ občeval, ni mogel prehvaliti cesarjeve marljivosti in vestnosti. Solze so mu stopile v oči, kedar je pravil, da ima cesar vedno časa in ve¬ selja za državne opravke, v kterikoli uri, pri vsaki priliki. Cim dalje bolj je občudo¬ val neumorno vztrajnost njegovo, da bi se vsestranski izvežbal za težki svoj poklic. A minister sam je smatral za svojo dolžnost, da vzgoji mladega vladarja tako, da bo po¬ polnoma samostalen, da vidi vse z lastnimi očmi, in da se ravna po lastnem razumu in nagibu. To pa je bilo tem lažje, ker cesar nikdar ni maral za hlimbo, za sleparijo,temveč je vedno zahteval od svetovalcev svojih, da mu povedo resnico; vedno je najbolje opravil pri njem tisti, ki je govoril z njim možato besedo. Nekoč je rekel nekemu deželnemu predsedniku, da bi rad obiskal neko šolo; gospod pa odvrne, da to ni na programu. »Kaj me briga program? Jaz to želim!« za¬ vrne ga cesar, ker je hotel šolo videti. Že v mladosti Franc Jožef ni bil mož prenagle nravi; trezno, temeljito je premislil, kar je ukazal in odločil; potčm pa je po¬ trpežljivo in mirno čakal, da dozori setva. »Učite se potrpežljivosti od mene,« rekel 3 je nekoč v poznejših letih odličnemu po¬ litiku, ko mu je ta tožil, da se le nočejo uresničiti njegovega naroda želje. V naročju domače družine so mu vce¬ pili v srce globok, pristen verski čut; ka¬ zati ta čut, to versko prepričanje tudi v delih, pa se nikdar ni sramoval, in izpod- budno je bilo, ko je, vozeč se po šumni cesti dunajski, stopil iz kočije in pokleknil, zapazivši duhovnika, gredočega s sv. po¬ potnico k bolniku. Znano je, s kako po¬ božnostjo izpolnjuje vse cerkvene dolžnosti; niti na potovanju ne zamudi službe božje; pred odhodom na Veliki Klek (Grofiglockner) je naprosil župnika pri Sv. Krvi, da je ob 4. uri zjutraj daroval sv. mašo. Ni nobene velike, važne priložnosti, ktere bi se ude¬ ležil, ne da bi na vzporedu bila slovesna služba božja, ktere se udeleži tudi cesar. Znano je, da ne zamudi nobeno leto pro¬ cesije vstajenja Kristusovega, niti sv. reš- njega telesa. Med najginljivejše prizore pa gotovo spada umivanje nog dvanajsterim starčkom v cesarski svečanostni dvorani, ktero izvršuje na veliki četrtek cesar sam v sijajnem spremstvu najvišjih gospodov. To dejanje je priča verskega čuta in po¬ nižnosti. Ako čitaš liste, najdeš skoro vsak dan zabeleženo večjo ali manjšo svoto, ktero daruje cesar za zgradbo ali popravo te ali one cerkve; tudi cerkve po sloven¬ skih gričih, dolinah, vaseh in mestih pri¬ povedujejo, kako je cesar vnet za čast božjo. Služabnikom cerkve ne odreče nikdar tistega spoštovanja, ki izvira iz spoštovanja do vsega, kar je v zvezi z vero in cerkvijo. Nekoč je rekel: »Če nisem mogel storiti za cerkev, kar bi bil rad storil, in če si torej nisem mogel steči zaslug za cerkev, svest sem si vendar, da sem preprečil mnogo, kar bi bilo lahko cerkvi škodovalo.« Srce mu je polno usmiljenja. Dokaz temu je to, da je odpustil že stotisočerim zasluženo kazen, in smrtne sodbe je pod¬ pisal le tedaj, če je moral svoje zveste podložnike rešiti kterega nečloveškega hudo- delnika. Nekoč je sedel pri svoji mizi; pred sabo je imel smrtno sodbo, pod ktero naj zapiše svoje ime. Dolgo je pre¬ mišljal, prijel za pero in ga zopet odložil. Končno zastavi pero in zapiše prve črke svojega imena; a tu mu pade solza baš na zapisane črke, cesar odloži pero ter vrne uradniku smrtno sodbo, rekoč: »Ta sodba ne velja; solze izbrišejo vsako krivdo.« Hudo so ga žalili že celi narodi Franc Jožef pa je mož viteškega mišljenja in odpustil jim je — odpustil iz celega srca. Koncem prvega leta svoje vlade je pomi¬ lostil mnogo obsojencev. Leta 1850. je za¬ hteval zapisnike oseb, ki jih je obsodilo dunajsko vojno sodišče, in lastnoročno jih je določil mnogo, kterim je odpustil kazen. Za dobrodelne namene, za zavode za bolnike, za hirajoče ljudi, za sirote, za za¬ nemarjeno mladež itd. ima Franc Jožef vse- kdar odprto roko; pa tudi pojedincem je dobrotljivost njegova otrla že potoke solza javno, še več pa na tihem, da svet tega ne zvč. Kamor pride, ne zamudi nikdar, po- setiti tudi bolnike v javnih bolnišnicah in razgovarjati se z njimi; cel6 v bolnišnico za kolero je prišel, ne meneč sc za gospode, ki so mu odsvetovali to, boječ se za nje¬ govo zdravje in življenje. »Povejte mi, ali bi vi šli med bolnike, ko bi ležal vaš sin na koleri bolan med njimi?. . . No, glejte, v tej dvorani leži mnogo mojih sinov. Ali mi branite še pot do njih?« Javne nesreče ne vzbudijo v nobenem srcu toliko sočutja, kakor v blagem srcu cesarjevem; če zadene kteri kraj ali cele pokrajine beda vsled suše, deževja, povodnji, potresa ali drugih vzro¬ kov, tedaj je roka cesarjeva prva, ki se odpre, da se pomore za prvi trenutek re¬ vežem. Ljudij, ki pridejo pri nesrečah samo zijala prodajat, ne trpi. Pri neki povodnji na Dunaju je glasno karal gospodo, ki je prišla trumoma v lepih kočijah samo gledat. »Ali misli gospoda, da je danes vožnja v Prater, ka-li?« (Dne 1. velikega travna se peljejo namreč vsi bogatini dunajski v Prater.) Najbližja sestra usmiljenosti pa je hva¬ ležnost, ki ne pozabi nobene zasluge. To lepo lastnost je pokazal mladi cesar že osebno svojim starišem; ni se mogel ločiti od njih; častil jih je z iskrenim in pravim spoštovanjem; skrbel je vedno, da niso zvedeli ničesar, kar bi jim utegnilo vzbuditi strah in skrb. Ko ga je bil ranil Libeny, naročil je pribočniku: »Da mi nič ne poveste materi o tem!« Videli bomo še, kako je odlikoval časti¬ tega starčka Radeckega, živega in mrtvega. Odlikoval je takoj začetkom tudi druge za¬ služne može, pa tudi tistega ni pozabil, ki mu je bil prvi učitelj, starega grofa Ivana Coroninija. Prišedši pozneje enkrat v Gorico, ni pozabil obiskati njegovega groba. Lastne matere ne časti marsikteri sin tako, kakor je častil in ljubil Franc Jožef svojo prvo vzgojiteljico, grofico Sturmfederjevo. Hčeram uradnikov in častnikov, kterim je nemila 34 smrt vzela očeta, ustanovil je šole, da se morejo izšolati in naučiti kaj koristnega za življenje; on je oče sirotam zvestih svojih služabnikov. Da krasijo mestne trge kipi slavnih mož, je tudi večinoma zasluga cesar¬ jeva. Koncem prvega leta svojega vladanja je ustanovil Franc Jožef nov red, ki se imenuje po njem, in ki ga podeljuje takim možem, ki so v dejanju dokazali udanost cesarju in domo¬ vini, storili kaj odličnega za blagor kmetijstva, obrta, trgovine, vede, bolnikov itd. in si stekli pravico do zahvale domovine in jav¬ nega priznanja. Ustanovil je tudi poseben »zaslužni križec za nevojake«. Kedar je mogel, izročeval je sam lastnoročno voja¬ kom podeljena odlikovanja. Z ljudmi, tudi s priprostimi občuje ce¬ sar prijazno, z neprisiljeno dobrosrčnostjo. Zato imajo povsod neomejeno zaupanje vanj; komur se le zdi, da se mu je zgodila kri¬ vica, gre iskat pravice naravnost k cesarju. Priprosti ljudje prav nič ne žalijo cesarja, če ga pozdravljajo mimogredočega s pri¬ jazno besedo: »Dobro jutro, gospod cesar!« On ne vidi rad, če ga hočejo oblastnije na potovanju ali lovu čuvati po redarjih ali orožnikih; samo člani društev in zlasti gasilnih društev smejo vzdrževati red, kedar ga sprejme ali spremlja množica ljudij. Nekoč, bilo je leta 1867. na pariški razstavi, opazil je častno stražo, ki mu je delala pot skoz množico; takoj je odredil, da tega noče, rekoč: »Rajši me naj malo pehajo, nego stražijo.« Drugič je videl cesar na Tirolskem, da nočejo pustiti ljudij na kolo¬ dvor. »Jaz sem prišel, da vidim svoj narod, in zatč hočem, da tudi narod mene vidi.« Napisali bi lahko polno knjigo samih povestij o njega ljudomilem občevanju z narodom. Evo jih samo nekaj: Cesar Franc Jožef je šel s saksonskim kraljem iz Išla na lov na divje peteline. Med potem prisedeta k nekemu kmetu na voz. Cesar vpraša kmeta: »Ali veste, kdo je td-le gospod?« — »Ne vem,« odvrne kmetič; »pa kaj je drugega kakor vi, namreč lovec ? — »Ne, to je kralj saksonski!« Kmet ne ver¬ jame. Zdaj ga vpraša kralj: »Kaj mislite, kdo pa je ta-le gospod?« — »I no, tudi lovec,« pravi kmet. — »Pa ni, ampak to je vaš vladar, vaš cesar,« razlaga mu kralj. To je pa kmeta podkulilo, ker je menil, da ga imata gospoda za norca. »No, ali pa vesta vidva, kdo sem jaz?« vpraša zdaj kmet ogorčen. »Kdo pa?« vprašata ga oba vladarja. »Jaz sem kralj perzijski!« odvrne kmet in misli, da je dobro izplačal gospoda. A kako se ustraši, ko pridejo do družbe, ki je čakala cesarja in kralja! Videč, da se je hudo zmotil, pognal je kar hitro in izginil. Cesar in kralj sta pa se še dolgo smejala nad tem šaljivim kmetičem. V mladih letih je zašel nekoč cesar s svojim spremljevalcem na lovu na zemljišče nekega grajščaka in je ondi prežal na div¬ jega petelina; kar pride slučajno grajščak sam ravno mimo in zagodrnja nad neznanim častnikom: »Ali res ni nobene postave več, ker sme že vsakdo brez kazni streljati na tujem zemljišču? Kdo ste vi?« — »Častnik sem.« — »To sam vidim, pa hočem vedeti tudi vaše ime.« — »Jaz se pišem Franc.« — »Kaj, samo Franc? Prosim za celo ime.« — »No, pa pristavite zastran mene še Jožef.« — »Torej Jožef Franc! Dobro, gospod, jaz vas zatožim pri cesarju.« — »Dajte tožbo meni,« odvrne neznani častnik mirno; »jaz grem še danes na Dunaj in vam obljubim, da pride vaša pritožba cesarju prav gotovo v roko.« Grajščaku se zdi, da se častnik šali z njim, pa mu hoče vzeti puško; toda cesar je noče dati drugače kakor prostovoljno in spremi grajščaka na dom. Vstopivšega s častnikoma, povpraša ga so¬ proga, zakaj gleda tako hudo. »Kaj bi se človek ne jezil!« odvrne srdit. »Glej ta gospoda! Celo noč mi lovita na moji zemlji, in divji petelin, ki sem ga hotel danes ustreliti za krst našega novorojenčka, je izginil.« Cesarja tudi to ne spravi v slabo voljo, marveč stopi k zibeli in ogleduje ljubo dete, rekoč: »To je pa otročiček, tako ljubek, kakor angeljček.« Zdaj je pa že imel gospo na svoji strani, in tudi grajščaku se je jeza precej ohladila. Med kosilom, ktero je pripravila gospa, polegel se mu je pa srd popolnoma, tako da ni hotel več poslati cesarju tožbe, čeravno ga je častnik spomnil na to. Nazadnje se ponudi častnik še za kuma, in gospod in gospa sta vesela sprejela ponudbo. Prihodnjo nedeljo bode krst, tako so se dogovorili pred razstankom. Nedelja pride, in tudi tisti mladi lovec pride, pa — joj! v generalski obleki in z dvema pri¬ bočnikoma. Zdaj so se odprle grajščaku oči. »Cesarost,« jame ves zmešan jecljati, »cesa- rost, ali mi morete odpustiti?« Seveda mu je odpustil cesar že davno, ker mu sploh nikdar zameril ni bil. Drugikrat stopi cesar v lovski obleki zvečer v neko kočo in prosi, da mu naj kdo pokaže pot. »Pa pojdem jaz s tabo,« odvrne fant, sedeč za mizo. »Poprej pa se moram najesti; le vsedi se tačas sem k peči, takoj 3 - 35 bom gotov.« Cesar sede na klop, gospodinja mu ponuja večerjo, a on se zahvali in odide s fantom. Deček spremi cesarja do gradiča, kamor je bil namenjen, in kjer je prenočeval, kedar je lovil tam okrog. »Kaj, v oni gradič?« zavzame se fant. »No, saj pa menda vendar nisi — hotel sem reči, niste cesar sam?« Malo prestrašen je bil, videč, kako se je zmotil, toda pomirili so ga tam v gradiču s tečno večerjo in z dobrim vinom. V tistem gradiču na zgornjem Štajer¬ skem ima cesar priprosto spalnico, v kteri ne vidiš drugega nego postelj, nekaj naj¬ potrebnejšega pohištva in razpelo, ktero mu je daroval papež Pij IX. Enkrat je blizu tam zopet šel na lov na divjega petelina. Bila je še trda noč, in cesar je čakal ter se razgovarjal s spremlje¬ valci. Na enkrat gresta dva drvarja mimo, ki nista poznala cesarja. Jeden izmed njiju stopi k cesarju, rekoč: »Lovec, ali imaš kaj ognja?« Cesar prižge gobo ter jo da drvarju; ta pa vpraša dalje: »Lovec, ali greš nad petelina?« — »Da,« odvrne cesar. »Zakaj pa vprašaš?« — »No, zato, ker vam bo petelin pokazal osle, če boste govorili tako glasno.« Neki’gospod dregne drvarja v rebra, češ, naj ne govori tako s cesarjem; a drvar se hitro odreže: »Brez zamere, gospod cesar, nisem mislil nič žalega« — potegne krepko iz svoje pipice, odkrije se in odide. Cesar pa se je radoval gostobesednega možaka. Posebno dobre volje je na lovu in skrbi prav natanko za svoje ljudi. Gorje nerodnemu lovcu, ki zadene gonjača namesto divjačine; tak strelec ne pride več s cesarjem na lov. Nekdaj se je hotel z vrta v Schonbrunnu vrniti v grad; toda straža ga ni poznala in mu ni pustila stopiti črez prag, češ, da tu noter sme hoditi samo cesar. »Saj sem jaz cesar,« reče mu vladar; vojak pa odvrne: »To bi utegnil vsakdo reči, pa cesar ima drugo obleko, in jaz se držim ukaza, da smem tu pustiti vhod samo cesarju, pa nikomur drugemu.« Rekši to, sname puško in se vstopi pred vhod. Cesar se umakne, gre v stražnico in pošlje častnika z dvema vojakoma, in oni stražeči vojak mora priti v stražnico. Tu ga pa niso kaznovali, temveč njegovi predstojniki so ga pohvalili, cesar pa mu je podaril pest dvajsetič, ker je tako natanko izpolnjeval svojo službo. Takih prigodkov pripovedujejo mnogo ljudje, ki občujejo s cesarjem na lovu. Vsi pravijo, kako dobro de cesarju, če naleti na nepokvarjene ljudi, ki ne iščejo besede, ampak govore prav po domače z njim, kakor jim je vzrastel jezik. Kdor hoče priti do cesarja, treba se mu je samo oglasiti nekaj dnij poprej v cesar¬ jevi zasebni pisarni in povedati, kaj hoče; v pondeljek in četrtek pa sprejema cesar vsakoga. V predsobi čakajo, da jih pokličejo k cesarju. Tu je zbrana kaj slikovita družba: Ljudi iz vseh stanov, od kardinala do kaplana, od tajnega svetnika do malega uradnika, od bogatega kneza do ponižnega kmetiča vidiš tu zbrane; tu vidiš bogato opremljene gospe poleg meščanke in kmetice, ponosnega plemiča poljskega in velikaša ogerskega v bliščeči narodni noši poleg preprostega Slovaka ali Rusina, Tirolca ali Hrvata v okornih domačih čižmah ali škornjih; vse jezike naše Avstrije slišiš tu. Marsikomu bije srce skoro glasno, ker mu je stopiti prvikrat pred gospodarja toliko milijonov ljudij; marsikdo bi še morebiti rad odšel, ker se boji; a v tem hipu ga pokliče gospod, stoječ pri vratih, v cesarjevo pisarno, in predno se dobro zave, stoji že pred njim; njegovo oko je resno in prijazno vprto vanj, in s prijazno besedo ga vpraša, kaj hoče — in na enkrat se ti zdi, da stojiš pred dobrim, starim znancem, in poveš mu za¬ upljivo in pogumno, kar želi tvoje srce. Bazno teposluša,odgovori ti,a ne dela praznih obljub, ampak ti naravnost pove, zakaj ne more uslišati prošnje, ali pa obljubi, da bo ukazal, da se tvoja zadeva pravično preiskuje in reši. Če pride hrom star mož, ki se opoteka po gladkih tleh, prime ga cesar sam za roko in ga posadi na stol; slepega vojaka sam pelje k stolu, da se vsede. Nekoč je stopala stara ženica težko sopeč po stopnicah, ki peljejo do dvorane za avdijence. Na enkrat pride za njo lep častnik — bil je cesar sam — prime jo za roko, pelje v dvorano in vpraša, kaj želi; naj mu le povč, on bo skrbel, da se ji kmalu izpolni želja. Zena ga ni poznala, pa mu povč, da hoče prositi cesarja, naj ji pošlje sina domu, ki služi pri vojakih. Cesar ji veli, naj le malo posedi in počaka. Črez uro pa stopi v dvorano — njen sin, objame mater in pravi: »No, mamica, zdaj sem tu; zdaj pa se peljiva le takoj domu, če vam je prav; cesar me je oprostil in mi ukazal, da naj pridem semkaj in vam kar sam povem veselo novico.« Za prošnje, ki so zoper postavo, je pa cesar gluh. Ko ga je sluga prosil, da ga naj oprosti vojaških vaj, odvrnil mu je cesar: »Moj dragi, le pojdite k vojaškim vajam; jaz sem tudi vojak, in vojak mora storiti svojo 36 dolžnost.« Dekletu, ki ga je prišla prosit, naj ji dovoli poročiti se s častnikom, čeravno nista imela oba nič premoženja, odbil je cesar prošnjo, rekoč: »Tega ne dopušča postava, in postava je več kakor cesar.« hrup. Kot vojaka ga je predstavil Radccki svoji vojski, prijavljajoč jim nastop njegove vlade: »Vojaki, vi ga poznate, našega mla¬ dega cesarja; v naših vrstah je začel ne¬ davno svoj pot življenja kot vojak; vi ste Vse te kreposti, ki smo jih našteli doslej, dičile so tudi prednike cesarja Franca Jožefa. V jednem oziru pa nadkriljuje on svoje prednike: on je tudi pogumen in vrl vojak, ki je šel s svojimi »otroki« tudi v bojni ga videli, kako je mirno in neustrašeno izpostavljal prsi sovražnim kroglam; z vami je prebil veselega srca marsiktero težavo, marsiktero trdo uro. On bo ljubil svojo vojsko, in vojska mu bo vračala to ljubezen 37 z neomahljivo zvestobo, ki že od stoletja veže avstrijske vojake na prestol kralja in cesarja. V vašem imenu obetam to pred očmi vsemogočega Boga!« Pokazal je torej, da ima pogumno srce, in tudi to je navdalo z nadami vse državljane, ki so upali, da bode imel viteški cesar tisto srčnost, ki je bila tedaj dvakrat potrebna vladarju, če je hotel zajedno braniti z mečem državo proti doma¬ čim in tujim sovražnikom in določiti s krepko voljo in jasnim umom načrte za preosnovo staroslavne Avstrije. Od tako vrlega vladarja so se nadejali povsod najboljše vlade, saj ni pozabil niti ubogih delavcev. Leta 1869. je zvedel od nadvojvode Albrehta, da so nastali na ulicah delavski nemiri. Takoj je ukazal poklicati ministra in policijskega načelnika ter jima velel, da mu poročata natanko in pošteno o vzrokih nemirov. »Jaz hočem,« dostavil je, »da gre tudi delavec sit spat.« Vsi pravi domoljubi so gledali zaupljivo v boljšo bodočnost, uverjeni, da imajo cesarja, ki bo kos ogromni svoji nalogi, in to tem bolj, ker so smeli upati, da bode cesar, čegar mišljenje in čutjenje ni okamenelo v starokopitnih nazorih in uredbah dobe pred letom 1848., lahko takorekoč vrastel v nove razmere in se prilagodil novi dobi; saj je mladi duh tako dovzeten za nove misli. Franc Jožef pa je imel od previdnosti veličastno nalogo, da ustvari novo Avstrijo, da izvede premišljeno in oprezno to, kar je namerja- vala revolucija šiloma in hipoma dobrega. Seveda sile pojedinega človeka — in naj je tudi največji veleum —• ne zmogle bi te naloge: tu je bilo treba združenja. In to potrebo je izrazil novi cesar kmalu v svojem geslu (devizi), ktero je izumil po starodavnem vzgledu vladarjev. »Z združe¬ nimi močmi!« (»Viribus unitis!«) glasi se to geslo, v kterem izraža cesar sklep in nado, da se mu bode posrečilo, kar je smoter življenja njegovega, ako mu pomagajo narodi. V tem geslu pa tiči še več; geslo je kratek program nove vlade. Dokler so vladali po načelih minulega stoletja, vladali so sicer za narod, za njegovo blagostanje, a niso vprašali narodov, kaj jim prija; vladali so torej brez narodov. Zdaj pa je bilo združiti moči vlade z močmi, ki jih je dal Bog narodom; cesar se hoče posvetovati z za¬ stopniki naroda, da tem varnejše najdeta oba združena pravo pot do vzvišenega smotra vsega državnega življenja. Predno pa se je mogla nova vlada lotiti vsestranskega preosnovanja Avstrije, morala je avstrijska vojska pokoriti upornike in zunanje sovražnike na dveh bojiščih, na Laškem in na Ogerskem. Zmaga na Laškem leta 1849. Nesrečna vojska 1848. leta ni spameto¬ vala pijemonteškega kralja Karola Alberta; kar mu je izpodletelo takrat, upal je do¬ vršiti z boljšim uspehom spomladi leta 1849. Zanašal se je pri tem na uporni duh na Lombardskem in Beneškem, na pomoč vesoljnih revolucijonarjev italijanskih, na boje, v ktere je bila zapletena avstrijska vojska na Ogerskem, in pričakoval je tudi pomoči iz Francije in Anglije. Pripravljal se je vso zimo na boj. A tudi grof Radecki ni spal, nego je zbiral toliko vojakov, kolikor mu jih je mogel poslati cesar; in ko mu je dne 16. sušca leta 1849. sporočil sardinski častnik, da preklicuje kralj premirje, sprejel ga je Radecki prav hladnokrvno in ga po¬ vabil celč na kosilo. Med tem so pa že zvedeli vojaki, da bode vojska, in mahoma so si nataknili zelene vejice na klobuk, pre¬ pevali krepke pesni in pozdravljali »očeta« Radeckega z navdušenimi klici. Ta pa je izdal vojni ukaz, kratek in jedrnat: »Vojaki! Boj bo kratek! Bojevali se bomo z istim sovražnikom, ki ste ga pre¬ magali pri Sv. Luciji, pri Somma Campagni, pri Volti in pred milanskimi vrati. Bog je z nami, kajti naša reč je pravična reč! Torej naprej, vojaki! Se enkrat sledite svojemu sivemu voditelju v boj in do zmage. Jaz bom priča vašega junaštva in sklenil bom svoje dolgo vojaško življenje, ko bom v pre¬ stolnici brezvestnega sovražnika kinčal prsi svojim vrlim tovarišem s krvavo in slavno izvojevanimi znamenji njih hrabrosti. Naprej torej, vojaki! Proti Turinu! je naše geslo. Tam najdemo * mir. Živio cesar! Živela domovina!« Zgodilo se je skoro ravno tako, kakor je napovedal Radecki v tem ukazu. Komaj je odbila dne 20. sušca ura opoldne in je preteklo premirje, stala je že vsa vojska ob meji, ktero je takoj pre¬ koračila daleč južno od tistega kraja, kjer je isti dan tudi sardinski kralj prestopil mejo, reko Tičin. Dočim je ta mislil, da se umika Radecki s svojimi 75.000 vojaki Sardincem, broječim 100.000 mož, hotel ga je prijeti Radecki tako, da bi mu zastavil pot proti Turinu. Pa tudi Radecki ni vedel dobro, kje je sovražna vojska; bil pa je tako dobre volje, kakor malokdaj, in ko so mu drugi dan častniki pri zajutrku pri- 38 govarjali, da si naj tudi pusti rasti brke, ktere ima že vsak vojak, odvrne: »Cujte, zdaj vam nekaj obljubim: če Pijemonteze v veliki bitki dobro naklestimo, pa si pustim rasti brke!« Ko je to obljubil, bili so njegovi vojaki že prvikrat premagali sovražnika pri mestecu Mortari (dne 21. sušca). S 16.000 vojaki in 42 topovi se je lotil nadvojvoda Albreht Sardincev, dasi jih je bilo 26.000 z 48 topovi. Hudo so se borili; toda ko je že legla noč na ta kraj, vdrl je polkovnik Benedek v mesto, in sovražnik je bil premagan. Drugi dan so se pomikali Avstrijci dalje severno proti mestu Novari, in pred tem mestom je teklo dne 23. sušca mnogo krvi. Pijemontezi so se postavili pred mestom v bran na griču, sredi kterega je majhna vas Bicocca (Bikoka) s cerkvijo. Na desno in levo so se razprostirale sovražne vrste, 60.000 mož, kterim je bil sam kralj Karol Albert vrhovni poveljnik. Avstrijci niso vedeli, da je tukaj zbrana vsa sovražna vojska, marveč so menili, da je samo zadnja straža umikajočega se sovražnika. Pogumno prime tudi tukaj mladi nadvojvoda Albreht sovražnika, toda kmalu se prepriča, da se mu je boriti z vso pijemonteško vojsko, zoper ktero je mogel postaviti general d’ Aspre samo 15.000 mož. Trudili so se, da bi vzeli Bicocco, in oddelki naše vojske so prodrli večkrat nasprotne vrste in pri¬ drli celč blizu kraja, kjer je stal sam kralj; vzeli so zdaj to, zdaj ono vas, dasi je so¬ vražnik streljal na nje iz 32 topov. Med junaškimi borilci so bili tudi slovenski fantje polka ,Kinsky‘ (spodnji Štajerci); mnogo junakov je ležalo na bojišču, a vendar niso mogli naši podreti sovražnika; morali so se celč zdaj tu, zdaj tam umakniti, ko so naskočili utrujene Avstrijce laški polki, ki so s čilimi močmi posegli v boj. Celih pet ur se je bojevalo 15.000 naših proti 60.000 sovražnikom; že so jeli naši omagovati in pobiti bi bili, če bi jih ne bil navduševal sam nadvojvoda, jahajoč po bojišču sem in tja, kjer je bila največja nevarnost. In pre¬ bili so odločilne trenutke! Radecki in drugi poveljniki so čuli grom topov, pribočniki so jim donašali vesti o boju, in hiteli so vsi oddelki naravnost proti Novari (glej podobo na strani 57.). Ob 4. uri popoldne je prihitel 3. vojni oddelek z razvitimi za¬ stavami in daleč se razlegajočo godbo; z njim je prišel Radecki. Štiriindvajset topov je začelo vnovič grmeti proti Pijemontezom; kmalu je grmelo na obeh straneh 120 topov. Na desnem krilu so najhujše prijeli sovraž¬ nika in ga potisnili nazaj, baš tačas, ko je bil Poljak Chrzanowsky, poveljnik sardinski, zbral najboljše svoje polke, da bi z vso silo iz Bicocce napadel Avstrijce; pa komaj se je pripravil na to, primejo ga že Avstrijci na levi strani; še nekaj pogumnih napadov — in Bicocca je bila naša. Zajedno je prijel 4. vojni oddelek Pijemonteze na desni strani. Radecki je imel še 5000 mož grenadirjev pripravljenih, da bi naskočili sovražnika; toda tega ni bilo več treba. Pijemontezi so se umikali na vseh straneh, in ko se je zmračilo, bila je bitka za nas dobljena. Raz mestnega nasipa pa je gledal kralj Karol Albert dol na bojišče in okolico, a videč, da je poražen, prosil je Radeckega, naj mu takoj dovoli premirje; toda Radecki ga ni dovolil, ker ni nič več verjel kralju. Bilo je ob 11. uri po noči; v kmetski hiši blizu Novare je sedel general grof Thurn s svojimi častniki pri ognjišču. Na enkrat se ustavi na dvorišču kočija; iz nje stopi gospod in se približa grofu Thurnu, rekoč: »Jaz sem grof Bargč; bil sem pije- monteški častnik, pa sem po današnji bitki izstopil iz službe in potujem na svoje posestvo pri Nizzi. Karol Albert je odložil krono, in njegov naslednik se že pogaja z grofom Radeckim.« Thurn mu ponudi čaj in se razgovarja z njim; potem mu podpiše potni list, in tujec se poslovi. Bil pa je to — sam kralj Karol Albert, ki je takoj po bitki odložil krono in pobegnil v daljno Portugalsko. Drugi dan se snideta Radecki in mladi kralj Viktor Emanuel na dvorišču neke kmetske hiše in dogovorita premirje; dne 6. velikega srpana sta sklenili Avstrija in Sardinija mirovno pogodbo, ki je bila zelč ugodna za premagane Sardince; samo pet¬ insedemdeset milijonov frankov so imeli Avstriji plačati vojnih stroškov. Tako hitro je bila maloktera vojska končana. Na Italijanskem se je kmalu potem vse vrnilo k staremu redu: Avstrijci in Francozi so zapodili Garibaldija iz Rima, in dne 12. malega travna 1850. leta je došel papež zopet tja; rimska republika je bila torej pokopana. Že 22. velikega srpana leta 1849. so se bile udale Benetke; vrnili so se z avstrij¬ sko pomočjo tudi vladarji Toskane, Parme in Modene. Zmagovitega »očeta« Radeckega pa je odlikoval cesar, kar je mogel. Nadvojvoda Viljem mu je prinesel najvišji red, red zlatega runa, generalni pribočnik grof Griinne pa mu je prinesel zlato, srebrno 39 in bronasto svetinjo, ktero je dal cesar kovati s podobo grofa Radeckega. Ruski car ga je imenoval generalnim maršalom in mu poslal zlato maršalsko palico, okra¬ šeno na obeh koncih z demanti. Neštevilna odlikovanja so poslali tudi drugi vladarji. Ko je bila dovršena vojska na Italijan¬ skem, mogel je nastopiti cesar z večjo silo na Ogerskem. Boj na Ogerskem. Na Ogerskem so bili še vedno hudi krvavi boji na vseh mejah, kjer so bili Madjari mejaši Srbom, Hrvatom, Rumunom. in Slovakom. Posebno grozoviti so bili boji v Banatu, kjer so se Stratimirovič, Suplikac inpatrijarh Rajačič bojevali za svojega kralja, za svojo narodnost in vero pravoslavno. Ravno tako so se dvignili Rumuni na vzhodnem Oger¬ skem in Erdeljskem zoper vlado Košutovo. Po zimi pa je zbiral knez Windischgraetz vojsko na avstrijski, Nugent na štajerski, Simonič na moravski, Schlick na gališki meji. Zaman je že cesar Ferdinand opomi¬ njal Madjare, naj se mu pokorč, zaman je opetovano izjavil slovesno, da se nikdar ne bode več kmetu nalagala niti desetina, niti tlaka; uporniki so ostali gluhi tako očetovskemu glasu cesarjevemu, kakor za stroge pozive Windischgraetzove. Ogerski državni zbor ni priznal Franca Jožefa za pra¬ vega kralja ogerskega, češ, da »z ogerskim prestolom ne sme nikdo razpolagati brez do¬ voljenja državnega zbora .. . Kdor pa se klanja nepravnemu vladarju, je veleizdajnik«. Izumili so sleparijo, da se gre za pravico cesarja Ferdinanda, češ, da je on še vedno postavni kralj. S tem slepilom so si pri¬ dobili mnogo izkušenih častnikov, kteri bi bili sicer ostali zvesti postavnemu kralju, Francu Jožefu; mnogo madjarskih vojnih čet se je pridružilo ustašem. Vendar se je Madjarom godila slaba. Košut je bil najvišji vodja »narodne obrambe«, a njegova podvodja, Gorgei in Perczel, morala sta se umakniti Jelačiču do Bude. Na novega leta dan leta 1849. se je jela umikati vlada z državnim zborom skoz pustinje med Donavo in Tiso v Debrecin onstran Tise; dne 5. pro¬ sinca so cesarski vojaki zasedli Budo in Pešt. »Revolucija na Ogerskem je uničena,« mislil je knez Windischgraetz, tem bolj, ker med ogerskimi generali samimi ni bilo sloge. Toda najhujši boj se je še le zdaj unel. Na Slovaškem se je kmalu srečno boril Gorgei s cesarskimi generali Simoničem in Schlickom, a sprl se je kmalu z Dembin- skim, kterega so Ogri naredili za vrhovnega poveljnika. Daši izkušen general, moral se je ta vojskovodja vendar umakniti Avstrij¬ cem po bitki pri Kapolni (26. svečana) on¬ stran Tise; zato so ga odstavili, in Košut je imenoval generala Vetterja vrhovnim poveljnikom. Na Erdeljskem so bili Madjari srečnejši, kajti njihov ondotni poveljnik, nadarjeni poljski general Bern, bil je v bojih s stari¬ kavim generalom Puchnerjem večjidel srečen. Pač ga je Puchner nekolikokrat premagal, a naposled so se morali pred njim umakniti i Avstrijci i Rusi, kteri so jim prišli iz Vlaške na pomoč; skoro vsa dežela je bila v oblasti Bemovi. Tudi na spodnjem Ogerskem so imeli Madjari spomladi leta 1849. srečo. Iz¬ gubili so sicer Osek, ki je bil zdaj poleg Arada in Temešvara glavna zaslomba cesarskim v tem delu Ogerske; a otel je žilavi Perczel Petrovaradin in vzel Srbom prevažne utrdbe pri Sv. Tomažu, kjer je že leto in dan teklo mnogo človeške krvi. Do konca velikega travna si je Perczel osvojil ves Banat; Srbi in Avstrijci so se s patrijarhom vred morali umakniti v Slavonijo. Med tem se je Windischgraetz zaman trudil, da bi dobil premočno utrjeni Komorn v oblast; novi vrhovni poveljnik ogerski, Gorgei, potisnil ga je pri Isaszegu (6. malega travna) nazaj proti Budi. Ker ni bil maršal kos svoji nalogi, poklicali so ga v Olomuc in na njegovo mesto imenovali generala Weldena. Welden je v budimski trdnjavi pustil generala Hentzija z močno posadko ter se je umaknil do Litve; bilo je do¬ kazano, da je bil dosedanji boj na Oger¬ skem za Avstrijo brezuspešen, in da ga je začeti popolnoma z nova. Avstrija tačas ni mogla porabiti vse sile zoper Ogre, kajti morala je poslati grofu Radeckcmu dovolj vojakov za boj zoper Pijemonteze. Uspehi zadnjih mesecev so spravili zmagovite Košutovce ob zadnjo trohico treznega presojevanja. V veliki kalvinski cerkvi debrecinski je stopil dne 14. malega travna Košut na lečo in je z ognjevito svojo besedo proglasil, da je izgubila hiša habs¬ burška ogerski prestol, in da je pregnana na veke iz Ogerske. »Tako bodi, amen!« In »amen« se je razlegalo po širni cerkvi — pa premnogim ne iz srca, ki je bilo polno hudih slutenj. Zdaj si je Gorgei Budo osvojil po hudem boju, v kterem je poveljnikHentzi storil juna¬ ško smrt. Dne 6. velikega travna je prišel 40 41 Koroški polk pred Milanom (4. velikega srpana 1848). (Slika Adamova.) Košut v Budo — bil je to zanj zadnji dan sreče in slave! Na Italijanskem je med tem premagal Radecki dne 23. sušca predrzne Pijemonteze pri Novari. Med njegovimi generali je bil jeden najodličnejših baron Haynau, dober vojak, a mož grozovite trdosti. Njemu so izročili zdaj vrhovno oblast na Ogerskem. Stari maršal Radecki je bil nevoljen, da so mu vzeli nekaj najboljših generalov: »Z mano ravnajo tako, kakor s starim peteli¬ nom, kteremu vzamejo najprej najboljše perje in ga puste potem, da umrje.« Tudi nekaj polkov zmagovite italijanske vojske je vzel Haynau s sabo na Ogersko, da more nastopiti s potrebno silo. Zajedno se je pobotal cesar s carjem ruskim, da bodeta skupno zadušila ogenj revolucije, kteri središče je bila takrat Ogerska. Že spomladi je naš cesar ogledoval ruske čete pri Alten- burgu; Rusi pa so ga pozdravljali z gromo¬ vitim »hurd«. Strah je prešinil Košutovce, ko so zvedeli, kaj pride; iskali so sicer neutegoma pomoči zunaj Ogerske, a zvezala se je z njimi samo »republika beneška«. Nobena prava država ni marala priznati »ogerske republike«. Poskusil je zdaj Košut s črno vojsko proti »barbarom«, a narodova množica je bila zmedena in brez »upa zmage«; vrh tega je tlačila narod ogromna teža papirnatega denarja Košutovega, ki je bil brez vrednosti. Med Košutom in Gorgejem, torej med vrhov¬ nim vojskovodjo in med glavarjem ogerskim, bila je nesloga, med ogerskimi in poljskimi generali pa prepir in sovraštvo. Začetkom meseca rožnika so začeli Rusi, ki so prekoračili Karpate pod generalom Paskievičem, in Avstrijci vojsko z Madjari po načrtu, ki sta ga dogovorila cesarja sama osebno v Varšavi, Baron Haynau je prijel mesto Rabo; boj je bil sicer kratek, a zna¬ menit, ker se ga je cesar Franc Jožef osebno udeležil. Generali so mislili, da je mesto premočno utrjeno, a general Schlick jim je odgovoril: »Mi moramo vzeti Rabo!« Vpričo cesarja so se približali avstrijski topničarji sovražnim utrdbam, in začelo se je streljati sem in tja. Cesar sam je stal ves čas v ognju. Schlick je ukazal naskočiti mesto, in cesar reče, da hoče na čelu prvega bataljona korakati vanje, ali .Schlick mu odvrne: »Prvikrat in gotovo zadnjikrat Vam moram, cesarost, to prepovedati; ako že hočete iti v mesto, drznem se prositi, da greste še le z mano na čelu tretjega bata¬ ljona.« Cesar se na videz uda; Schlick za- povč, da se popravi most, črez kterega bode šel cesar v mesto, in odide. A cesar razjaha konja in prekorači mestni jarek na brunu, ki je bilo ostalo od starega mosta; sprem¬ ljali so ga samo generalni pribočnik grof Griinne, vojni minister grof Gyulay, knez Feliks Schwarzenberg in nekaj častnikov. Jahali so po ulicah sredi sovražne množice na veliki trg, kjer so pozdravili cesarja bataljoni, ki so baš dospeli tja z nasprotne strani. Zdaj stop ra v so pogodili meščanje, kdo je mladi general. Vedel se je pa cesar tukaj ravno tako hladnokrvno in mirno, kakor nekaj dnij potem v bitki pri Acsu (Aču) blizu Komorna, ko je komaj 30 korakov od njega krogla iz sovražnega topa ubila častniku konja. Ruski car mu je poslal v priznanje hrabrosti red sv. Jurija; pravim domoljubom pa se je olajšalo srce, ko se je cesar vrnil z bojišča domu. V tistem času so vdrli Rusi na Ogersko, ko jih je bil car sam še ogledal pri Dukli. Paskieviču so se morali nasprotniki ravno tako umikati, kakor tistim Rusom, ki so od več stranij jeli zasedati Erdeljsko. Zajedno pa so kovali in delali Košut in njegovi pri¬ jatelji nove načrte in se ravsali med sabo; celo Gorgeju je vzel Košut vrhovno po¬ veljstvo in je izročil Meszarosu na veliko nevoljo premnogih častnikov. Se o pravem času je odšel Gorgei z delom vojske proti Tisi, Košut pa in državni zbor je utekel v Szegedin; tu se je Košut še bahal, da bode osvobodil vso Evropo. Dne 12. malega srpana so zasedli Avstrijci vnovič Pešto, ne da bi jim bil kdo izkušal to zabraniti. V Szege- dinu je umirajoči državni zbor delal pokoro in hotel popraviti, kar je pregrešil poprej. Sklenili so, da so vsi narodi na Ogerskem ravnopravni; njih jezikom so dovolili nekaj veljave v šoli in uradu, pravoslavni cerkvi pa obširno samoupravo. Toda vse to je bilo prepozno! Se isti dan je državni zbor odšel v Arad, ker ni bil v Szegedinu več varen pred Rusi; pa v Aradu ni več zboroval. Crez nekaj tednov so morali Ogri zapustiti Szegedin in se umakniti na levi breg Tise; Haynau jim je bil trdo za petami. Berna so uničili Rusi na Erdeljskem, in pribežal je kot begun v Banat; tu ga pa je v krvavi bitki pri Temešvaru Haynau popolnoma po¬ razil (9. velikega srpana). Nikdo ni mogel zadrževati Rusov in Avstrijcev, ko so se od vseh stranij bližali Aradu, kjer je bila ogerska vlada. Dne 11. veli¬ kega srpana se je Košut odpovedal vrhovni oblasti in jo izročil Gorgeju, pobral ogersko 42 krono in druga znamenja ogerske vladarske oblasti in — izginil. Gorgei pa se je moral dne 13. velikega srpana pri Vilagošu udati Rusom; imel je še 23.000 mož. Rusi so mu izprosili pomiloščenje, Paskievič mu je dal denarja, in šel je v Celovec, kjer je preživel nekaj let na pol jetnik; pozneje je kmetoval v Vetrinju in se bavil tudi s svojo najljubšo vedo, s kemijo. Ko je bil popolnoma oproščen, vrnil se je na Ogersko. Hitro so se udala ostala manjša krdela in trdnjave; najdalje se je držal Klapka v Komornu, dokler ni dne 27. kimovca tudi on izročil trdnjave Haynavu, ki ga je po¬ milostil. Seveda je marsikteri pristaš Košutov moral trpeti hudo kazen. Mnogo jih je dal usmrtiti Haynau v Aradu in Pesti; mnogi so zbežali s Košutom na Turško in se klatili po tujini mnogo let; njih imena so pribili na vislice, imetje pa zaplenili. Že meseca vinotoka pa je cesar ustavil sodno delovanje Haynavovo, zlasti izvršitev smrtnih sodeb. Vojsko je zahvalil cesar s tem pismom: »Moja hrabra vojska si je stekla novih in nevenljivih zaslug za Mojo hišo in za domo¬ vino. Premagane so nevarnosti, s kterimi sta grozila izdajstvo in upor obstoju države, ki ima zahvaliti Vaše pogumne čine, Vašo junaško vztrajnost, da se je vrnil notranji mir ter sloga in moč na zunaj. Sinovi vseh narodov v državi so bratsko zvezo, ki jih druži, v vrstah Moje slavne vojske vnovič potrdili s svojo krvjo in v plemenitem tekmo¬ vanju sijajno pokazali Avstrije staro bojno slavo zoper notranje in zunanje sovražnike. Vojaki! Vaš cesar Vas zahvaljuje v imenu očetnjave; Vi bodete ostali vedno, kar ste: ponos in dika Avstrije, neomahljiva podpora prestolu in družbinemu redu.« Prva ustava avstrijska. Kar je bil porušil politični vihar spo¬ mladi in po letu 1848. leta v Avstriji, za¬ čeli so popravljati in vnovič graditi takrat, ko si je bil cesar Ferdinand I. izbral kneza Feliksa S.chwarzenberga za prvega mi¬ nistra. Svet je poprej tega moža malo po¬ znal, dasi se je odlikoval v bojih na Laškem s svojo drznostjo in je dobil tudi hudo rano. Prikupil se je cesarju posebno še le takrat, ko ga je poslal Radecki v Inomost svarit, da naj nikar ne prepustijo lepe Lombardije Sardincem. Izkazal se je pri tej priliki knez tako spretnega in odločnega moža, da je dne 22. listopada postal ministerski pred- ! sednik. Bil je mož izredne delavnosti, ki si je po cele mesece privoščil le prav malo počitka in je prebdel večji del nočij v državnih opravkih. Z vojaško srčnostjo se je lotil zamotanih zadev državnih; odpravil je staro šego, da so se ministri mnogo po¬ svetovali in govorili, a malo izvrševali. Nje¬ govo načelo je bilo: odločno in na vse strani delati. Nova vlada je poznala svojo nalogo, in v izvrševanju te naloge je bila vsaj na zunaj popolna sloga med glavo in člani ministerstva, in odločni nastop je mini- sterstvu pridobil mnogo prijateljev; navdal je pa tudi oblastva in poslanstva na tujem z novim pogumom in z zaupanjem v bo¬ dočnost Avstrije; poslaniki so morali ino¬ zemskim vladam vedno in vedno dokazo¬ vati, da Avstrija ne razpada, temveč da živi in bode živela. Dne 27. listopada 1848. leta je povedal Schwarzenberg državnemu zboru v Kro- merižu, da hoče ministerstvo osnovati pošteno ustavno monarhijo, ktera bode slonela na ravnopravnosti vseh narodov in vseh državljanov, na samostojni občini in deželni samoupravi, pa pod vodstvom krepke osrednje vlade; državni zbor naj kmalu predloži cesarju novo ustavo v potrjenje; nova ustava bode varovala svobodo naro¬ dom avstrijskim, in modri zakoni bodo podlaga tej svobodi; kar je leto 1848. ustva¬ rilo dobrega, ostane: kmetska odveza, na¬ rodna straža; najprej pa bo treba zatreti upor na Ogerskem, kije posledica rušitvi narodne ravnopravnosti. Ko meč spokori upornike, združiti bode ogerske dežele z ostalimi in vse narode cele države v jedno samo krepko telč. Tako se bo pomladila Avstrija, in ko se pomladi tudi Nemčija, bodeta obe državi sklenili novo zvezo med seboj, ne da bi si Avstrija dala pri tem krčiti neomejeno sa- mostalnost. S to izjavo novega ministra se niso seveda ujemali oni politiki, kterim je bilo košutovanje na Ogerskem izraz hrepenenja po svobodi, niti oni, kterim je bilo najprej do tako trdne zveze z Nemčijo, da bi Nem¬ čija, objemajoč Avstrijo, zadušila jo. Pač pa je pritrdila ministrom večina državnega zbora, in pritrdili so mu tudi Slovenci, na- dejajoč se, da se bodo dale na široki pod¬ lagi ministerskega programa uresničiti tudi naroda slovenskega skromne, če tudi takrat včasi nejasne želje. Ministri so imeli po¬ šteno voljo, da z državnim zborom, če treba, pa tudi brez njega oživijo Avstrijo na novi ustavni podlagi. Grof Stadion, Slovencem 43 najbližji izmed ministrov, rekel je, da je to, kar je cesar dovolil narodu, postala prava last narodova, in da bi bila krivica, če bi jo hotel kdo narodu zopet vzeti. »Jaz ne smem in ne morem pripuščati, da bi cesar prelomil besedo svojim narodom, in ne bom nikdar dovolil, da se kdo dotakne kteregakoli cesarskega darila.« Z njim se je strinjal knez Schwarzenberg navzlic nasprotnim nazorom kneza Windischgraetza; slovesno je knez Schwarzenberg v držav¬ nem zboru izjavil, da priznava nova vlada vse pravice, ktere je dala stara vlada narodom. Nova vlada se je utrjevala čim dalje bolj, ker se je odlikovala po izredno marljivem delovanju v prid ljud¬ stva. Pošteni grof Sta¬ dion je na pr. objavil načrt, kako osnovati v prihodnje občine, in na čelu tej osnovi je stala slovesna izjava: »Podlaga svobodne države je svobodna srenja,« t. j. pravica, izvoliti si župana in srenjske može,oskrbo¬ vati srenjsko imetje, skrbeti za red v ob¬ čini itd. V notranji politiki je izkušala vlada dr¬ žavni red spraviti v soglasje s »svobodo«, kolikor je je rodilo leto 1848.; ostala je narodna straža, kjer ni veljala vojna po¬ stava, in je skrbela za javni mir in red; omejili so pa razuzdano svobodo tiska s tem, da so prepovedali, da ne sme nikdo prilepljati lepakov, niti prodajati brez po¬ sebne pravice tiskovin po javnih krajih. Uradniki niso smeli biti člani političnih društev; preveč v politiko zapletene ali ne¬ zanesljive uradnike je odstavil Schwarzen- berg in zahteval, da se uradnik popolnoma posveti samo svojemu uradu — prav tako, kakor je v tem oziru bil on sam sijajen vzgled. Med tem so kovali tudi v Kromerižu v državnem zboru in njega ustavnem odseku načrte za Avstrijo, a samo za neogerske dežele; hoteli so torej razdeliti Avstrijo v dve državi, dočim je vlada stala na stališču celokupnosti Avstrije. Državni zbor je pa tudi hotel krono popolnoma spraviti ob veljavo, češ, da vse oblasti izvirajo iz naroda; vlada ni mogla seveda odobravati tako revolucijonarskega načela. Ker ni mogla tedaj uspešno delovati s takim zborom, na- črtala je na tihem sama osnovne postave za vso Avstrijo — in ko so bile te gotove, pa je razpustila državni zbor, ki po njenem mnenju ni bil zmožen, da bi ustvaril iz¬ vršljivo, dejanskim in zgodovinskim raz¬ meram v avstrijski monarhiji primerno ustavo. Novi osnovni zakoni obsegajo to, kar je cesar smatral za potrebno, da prestane revo¬ lucija in vendar ugodi zahtevi po ustavni svobodi. Ta ustava se zove marčeva (ker so jo razglasili v mesecu marcu ali sušcu) ali oktrovana (to je iz vladarjeve oblasti dana) in je namenjena za vso državo, v kteri so vsi državljani in vsi narodi ravnopravni; vladar je cesar z od¬ govornimi ministri. V vsej državi jc odprav¬ ljeno podložništvo; razširi se samouprava srenjska in deželna; določujejo se meje zakonodajne oblasti državnega zbora in deželnih zborov; graj- ščine nimajo nobene sodnijske pravice več; sodnije sodijo odslej v imenu cesarjevem, tako daje vsakemu državljanu zajamčena svoboda osebe, t. j. zapreti smejo samo tistega, ki ga zasačijo pri hudodelstvu, ali pa če je pristojni urad izdal ukaz, da ga je ujeti; toda ta ukaz mora povedati vzroke zasačenja in se mora dotičniku vročiti pri zasačenju ali vsaj v 24 urah. Kogar policija zasači, mora ga iz¬ pustiti v 48 urah iz zapora, ali pa izročiti pristojni sodniji. V hišo priti in jo pre¬ iskovati, sme se samo v slučajih, ktere po¬ stava natanko določuje; s to določbo se jc ustanovila nedotakljivost »domače pravice«. Odslej si smel tudi brez skrbi izročevati pošti pisma, kajti pod ostro kaznijo je bilo prepovedano, odpreti pismo in odkriti tajnost njegovo, ako ne zahtevajo tega Ban Jelačič. (Iz knjige Emmcrjeve »Kaiser Franz Joscf I.« Dabcrkorv, Dunaj.) VSe Zgolj 44 utemeljeni oziri v vojski, ali pa ukaz sodnije. S temi in drugimi točkami nove ustave so dobili Avstrijci tiste pravice, ktere ime¬ nujejo »temeljne« ali »prvotne pravice«. K njim spada na pr. pravica, da sme državljan spoznavati kterokoli vero in doma izvrševati vse bogoslužne obrede svoje cerkve; vsi državljani imajo jednake pravice brez ozira na veroizpovedanje; vse postavno priznane cerkve imajo pravico, skupno in javno iz¬ vrševati božjo službo in upravljati in po¬ rabljati zavode, ustanove in zaloge svoje, odločene za bogoslužne, naučne ali dobro¬ delne namene •— vse te pravice imenujemo »temeljno pravico verske svobode«. Druga točka je »temeljna pravica vede in uka«, t. j. doma učiti se in poučevati je svobodno slehernemu, pa tudi javne zavode za uk in vzgojo sme ustanoviti in tam učiti vsakdo, če dokaže, da ima za to potrebno sposobnost; javne šole bodo v krajih, kjer se govori več jezikov, tako osnovane, da se bo tudi manjšina učila v materinem jeziku. Verski pouk v narodni šoli se je prepustil vsaki cerkvi zdse, vendar pa si je tudi tu pridržala država vrhovno nadzorstvo. Nova ustava je obetala kronovinam deželne zbore, in res je zlasti minister baron Bach pridno koval načrte za deželne rede; hotel je nekako pomladiti in novim raz¬ meram primerno prikrojiti nekdanje de¬ želne stanove. Vse to pa je ostalo le v načrtih; še le leta 1860. so se jih zopet spomnili. Hudo je zadela marčeva ustava staro¬ davno ustavo ogerskega kraljestva; obetalo se je sicer, da se bode prejšnja ustava ohranila, pa pristavilo se je zajedno: »v kolikor ne nasprotuje ustavi cele države in načelu ravnopravnosti narodov«. Ne- madjarske narode je bila nemilo zadela roka Madjarov; a baš na te narode se je morala ozirati vlada, saj so prelivali svojo kri za Avstrijo. Na Dunaju so torej zdaj rekli, da so Ogri zaigrali vse stare pravice in starodavno svobodo, ker so se dvignili proti cesarju, in da Ogerski ne gre nič več pravic, nego jih ima kterakoli druga kronovina. Odtrgali so vrh tega od Oger- ske Hrvatsko, Sedmograško (Erdelj) in srb¬ sko vojvodino, ostalo dčželo pa razdelili v več upravnih okrožij; nič več niso smeli županijski zbori voliti svojih uradnikov, nič več ne sme madjarščina izpodrivati drugih jezikov v cerkvi in uradu; notranji uradni jezik bodi nemščina, s strankami pa je občevati v jeziku stranke. Ker ni bilo domačih uradnikov, prišli so na Ogersko mnogi uradniki češki, nemški in tudi slo¬ venski; uradovali so tam, kakor so vedeli in znali; a dasi so uradovali nepristranski, gledali so jih vendar pisano. Vrhovno vlado na Ogerskem pa je cesar poveril nadvoj¬ vodi Albrehtu kot generalnemu guvernerju; tako odličen član cesarske rodovine se mu je videl najsposobnejši mož, da pomiri de¬ želo in jo spravi v redne odnošaje. Cesar sam je prepotoval z njim Ogersko, pomi¬ lostil mnogo ustašev, izkazal premnogo mi¬ losti; uspeha je pa imelo vse to le kaj malo. Tako so mislili v Avstriji temeljito iz- premeniti razmere: na Ogerskem odpraviti ustavo, ki je bila vzrastla v teku celega tisočletja, a za vso državo uveljaviti novo ustavo, izumljeno v zatišju pisaren, pri »zelenih mizah«. Pa že takrat so trdili možje, da ne bode obveljalo ne to, ne ono; češ, da ne gre uničiti ustave, ki je vzrastla iz dejanskih razmer, niti se dajo vsiliti ustave, nego roditi se morajo iz narodnega življenja in morajo biti skupno delo vlade in naroda; če ne, je ustava podobna rast¬ lini, ki usahne v zemlji, ktera ji ne prija. Ne smemo dvomiti, da je z marčevo ustavo naredila vlada resen poskus, kako bi narodom dala politično svobodo, ne da bi omajala temelje Avstriji, niti zmanjšala ugled krone; saj se je baš na podlagi te ustave ustvarilo mnogo prav dobrega. Toda prva skrb vladi je bila ta, da centralizuje Avstrijo; ko je pa uvidela, da to z ustavnimi napravami in s sodelovanjem narodov ne gre, odločila se je, preklicati ustavo in zopet uvesti absolutizem. Zato je začel Feliks Schwarzenberg podirati, kar je bil ravnokar zgradil. Dne 20. velikega srpana 1851. leta je odredil cesar, da so odslej ministri od¬ govorni samo vladarju; na sv. Silvestra dan 1851. leta pa je preklical cesar marčevo ustavo, ki itak ni bila prikladna razmeram avstrijskim; izginile so zopet porotne sodnije in nektere »temeljne pravice«; obetali so pa, da bodo olajšali plemenitašem fidejkomise in majorate. Tako je duh, ki je zavladal po burni dobi revolucije po vsej Evropi, uničil ne¬ godni sad revolucije, toda ostala so nektera važna načela iz one prve ustave avstrijske: ostali so ravnopravni vsi državljani pred postavo, kmet ni zapadel več nekdanji služ¬ nosti, in obveljala je — vsaj načeloma — narodna ravnopravnost, ktero je spoštoval sam cesar, ko je pisal 1857. leta nadvojvodi 45 Albrehtu, da mu je pri srcu ohranitev po¬ sebnosti narodov in spoštovanje njih jezikov, vendar pa je centralizem že sam po sebi povsod krčil pot nemščini v šolo in urade. Najmarljivejši med ministri, knez Feliks Schwarzenberg, trudil se je, dokler ni omagal in ga ni smrt prehitela sredi dela hipoma dne 3. malega travna 1852. leta. Ko je zvedel cesar o nenadni smrti prvega svojega svetovalca, hitel je v palačo njegovo, po¬ kleknil pred smrtno postelj in molil za večni mir njegov. Že poprej je potlačila pretežka butara tudi grofa Stadiona, moža, ki je dobro poznal vso državo; saj je služil v Trstu in Galiciji in povsod ostal v dobrem spominu, pri nas posebno zaradi zaslug za narodno šolstvo; bil je mož trdne volje in jasnih namer, bil je najboljši sotrudnik Schwarzenbergu; a opešal je duševno tako, da je moral že spomladi 1849. leta odstopiti; kmalu nato je umrl. Naslednik Stadionu je postal Aleksander Bach, ki je bil odslej duša vladi tako, da se vsa doba do 1860. leta rada zove »Bachova doba«. Bil je na polju zakonodajstva in pri preosnovi uprave in sodnijstva tako marljiv, kakor Bruck na polju prometa in financ. Nauk in bogočastje pa je poveril cesar grofu Leonu Thunu, ki se je v tem oziru lotil marsikterih dobrih preosnov. Zunanjo politiko je vodil za Schwarzenbergom grof Buol-Schauen- stein, prvega mesta v ministerstvu pa ni izročil cesar po Schwarzenbergovi smrti nikomur, ampak je bil sam predsednik mini¬ sterstvu, torej sam svoj prvi minister. Kaj pa je storila vlada v tej dobi od 1848. do 1860. leta, naj nam pokažejo sle¬ deči oddelki. Kaj so prenaredili pri vojaštvu, upravi, sodnij stvu? Med najprve izpremembe, ktere je uka¬ zal cesar Franc Jožef, spadajo ukazi glede vojne službe. Nekdaj je želel nadvojvoda Karol, da bi tudi Avstrija imela občno vojno dolžnost; leta 1827. pa so dovolili nekterim stanovom izjeme in olajšave, na pr. pleme¬ nitašem, uradnikom, samostojnim posestni¬ kom itd. Med deželami so bile mnoge raz¬ like. V deželah, kterim so pripadale tudi slovenske pokrajine, moral je služiti vojak 14 let; a dosluženec je moral še do 38. leta biti pripravljen, da ga pokličejo med bram¬ bovce; kogar pa niso bili potrdili, smeli so ga od 30. do 45. leta poklicati med bram¬ bovce; odpravili so pa reservo, iz ktere je vojska zajemala dobro izvežbanih vojakov. K naboru je moral mladenič priti, ko je dovršil 19. leto. — Na Tirolskem so služili samo 8 let; na Ogerskem in Laškem je določeval deželni zbor število vojakov in službeno dobo; v obče je služil Oger (iz- vzemši graničarje) samo 8, Italijan samo 10 let. Jako različno je bilo število voja¬ kov, ktere so jemali v posameznih krono- vinah. Od 1000 Tirolcev je imelo služiti samo 5, od 1000 Ogrov 9 mož — v naših deželah pa je prišlo na 1000 stanovalcev 26 novincev, v Galiciji celč 27. Po pravici so torej tožile naše dežele, da manjka doma delavcev, ker mora toliko čvrstih mladeničev tako dolgo služiti v najboljših letih vojake, in ker so se potem taki dosluženci vračali domu večinoma nerabni za domače delo. Leta 1845. so sicer znižali službeno dobo v mirnih časih od 14 na 8 let; toda ostalo je še mnogo, kar je odpravil še le cesar Franc Jožef, videč, da se nektere dosedanjih naredeb ne strinjajo z novimi časi. Že dne 5. grudna 1848. leta je objavil novo postavo o naboru, »ker dosedanji na¬ borni predpisi nasprotujejo načelu ravno- pravnosti vseh državljanov pred postavo«. Ta novi zakon je odpravil najprej opro¬ stitev plemenitašev od vojaške službe; uka¬ zal je, da mora določevati žrebanje vrsto, po kteri pridejo mladeniči k naboru, ko so izpolnili 20. leto; služiti pa mora potrjeni novinec samo 8 let v redni vojni in 2 leti v reservi, če je treba; torej so reservo v zopet osnovali, odpravili pa brambovce. Število novincev je bilo odslej jednako za vse dežele, oprostiti so smeli samo kmetskega sina, če je bil potreben za dom; kdor se je hotel od¬ kupiti, plačal je, če so mu dovolili odkup, 1500 gl d., da so napravili zalogo za na¬ mestnike. Olajšalo se je breme zlasti posestnikom tudi s tem, da so morali odslej dajati pri- prego in stanovanje vojakom tudi dotlej oproščeni posestniki stanovskih ali gos¬ poskih hiš. Za ranjene častnike in vojake, za vdove in sirote vojakov, ki so storili smrt v vojski, skrbel je cesar lepo. Glo- vekoljubje je rodilo dalje tudi novi vojaški kaznilnik od leta 1854.; tačas je cesar od¬ pravil grozno kazen, da so letali med šibami, in da so vklepali vojake tako, da so bili čisto skrivljeni. Pravijo, da je bila cesarica Elizabeta, kije izprosila vojakom te olajšave. Če še pristavimo, da se je nova razdelitev nabornih okrožij ozirala na jezikovne meje, razvidi se, da je tudi v tem oziru nova vlada uvaževala potrebo nove dobe. 46 Le žal, da niso v dobi absolutizma iz¬ boljšali vojne tako, kakor bi bilo primerno napredku nove dobe, in da bi avstrijska vojna bila popolnoma kos svoji nalogi v viharnih časih. Za vojsko je pa treba treh rečij: denarja, denarja in zopet denarja; toda vlada je navadno imela v državnih blagajnicah — kačo. Preveliko zaprek je delalo vladi slabo denarno stanje v Avstriji, t. j. neugodno raz¬ merje med državnimi dohodld in stroški, kar skratka zovemo finance. Žalostne ho- matije od 1848. leta dalje so jako povišale stroške za vojsko, zajedno pa tudi znižale državne dohodke. Potem je bilo treba to¬ liko preosnov, ktere so zopet povzročile nove in občutne stroške; jedva pa se je stanje jelo malo boljšati, podrle so zopet vnanje razmere tudi najboljše uspehe in načrte. Takozvani »deficit« ali primanjkljaj je vedno rasteh Leta 1849. je znašal 154 milijonov, leta 1852. 79 milijonov, leta 1854. 157 milijonov, leta 1855. 158 milijonov, leta 1856.81 milijonov, leta 1859. pa 280 milijonov. Leta 1848. je banka izdala vse suho zlato, in odslej so si morali pomagati s papirnim denarjem, ki pa ni imel prave vrednosti. Tedaj so morali iskati nOvih virov državnim do¬ hodkom: poviševali so stare davke, naložili davek od hišne najemnine tudi na kmetske hiše, napravljali nove (dohodarino, sladkorni davek) in jemali na posodo. Pri davkih so posebno doklade rastle in rastle. Veliko ni izdalo, da so odpravili nektere stare razlike med našimi in ogerskimi deželami; Ogri so plačevali poprej razmerno prav malo davka, zdaj pa so uvedli stalni kataster tudi v ogerske dežele, t. j. tudi tam so cenili pojedina posestva in njih dohodek, izračunih čisti užitek zemlje in od tega jemali 16% davka, vrh tega seveda tudi doklade; i na Ogerskem so uvedli tobačni monopol, t. j. tudi tu si je država pridržala izključno pravico, do¬ voljevati, da se sadi tobak in izdeluje na račun in korist državne blagajne. Uvedli so dalje i na Ogerskem užitninski in osebni dohodninski davek, mitnice, davek od žganja, piva in mesa. Na posodo je jemala država denar de¬ loma v inozemstvu, deloma v domačih de¬ želah; zlasti je omeniti veliko narodno po¬ sojilo iz leta 1854., ktero je znašalo 500 milijonov, a je bilo že v petih tednih vladi na ponudbo; tudi iz slovenskih dežel so podpisali nekaj milijonov. Poleg tega so zastavili nekoliko državnih posestev narodni banki, prodali železnice neki francoski družbi na 99 let in tudi nektera državna posestva. A to so bila samo sredstva za silo; z njimi ni dosegel finančni minister drugega, nego da je prelagal breme z rame na ramo; zaupanja v državno gospodarstvo le ni bilo niti pri bankah, niti pri narodih, dokler jim je bilo vse gospodarstvo prikrito. Moral je prej ali slej priti dan, ko z navadnimi pri¬ pomočki ni bilo več mogoče gospodariti. Omenili smo že zgoraj srenj s ko po¬ stavo, ktero je izdelal grof Stadion, in ki je stopila v začasno veljavo leta 1849. Namen ji je bil, vzgojiti v malem krogu narode k zdravemu političnemu življenju, vzbuditi v njih zavest, da je srenja tista državica, na kteri sloni velika država, in da se mora zavedati človek najprej svojih pravic in dolžnostij kot občan pri oprav¬ ljanju občinskih zadev, pri oskrbovanju občinskega imetja, predno mu postanejo jasne pravice in dolžnosti deželjanove in državljanove. Zdaj je jelo šumeti po srenjah, tu bolj, tam manj, kakor so se bili baš stanovalci navzeli novega duha. Večinoma so se izvršile volitve županov in srenjskih mož mirno, večjidel pri slabi udeležbi srenjčanov; po nekod so izvolili za župane najodličnejše osebe, kakor nadvojvodo Ivana (v Stainzu), ali celo cesarja. Tu in tam pa so se tudi ustavljali volitvi, češ, da bode župan z »možmi« vred imel samo nalogo, izpod¬ kopati srenjsko samoupravo in zopet izro¬ čiti srenje bivšim »gosposkam«. Kedar so izvršili volitev, šli so izvoljenci v cerkev, in tam so prisegli župan in »možje« pred oltarjem, ali pa so imeli pred volitvijo slo¬ vesno sv. mašo. Navzlic mnogim oviram je napredovalo urejevanje občin vendar po- voljno, posebno tam, kjer so vrli uradniki v poljudni domači besedi razlagali kmetom pomen nove srenjske uprave. Precej so se zanimali ljubljanski me- ščanje za občinske volitve; pojavilo se je takoj več strank z različnimi političnimi in narodnimi programi. Dne 12. listopada leta 1850. je izvolil mestni zbor bivšega držav¬ nega poslanca Mihaela Ambroža županom ljubljanskim, a ta se je zahvalil na tej časti že spomladi naslednjega leta, ker mu je na¬ sprotovala močna stranka, sprejel pa je pod¬ županovo čast poleg župana Baumgartnerja. Ureditev srenjske uprave je bila jedino delo, ki se je posrečilo na polju politične 47 samouprave; pa že 1851. leta so odpravili občinsko postavo in omejili delokrog srenj- skim zastopom, ki so dalje vodili srenje, ne da bi jih vnovič volili. Zaman pa so izkušali združiti srenje v višje upravne jednote, v okrajne in okrožne srenje. Pač pa je vlada dognala drugo veliko in težavno delo: osnovala je na novih podlagah in načelih splošno politično in sodnijsko upravo; lepo se še čita dandanes, kako je takrat vlada utemeljevala svoje nasvete cesarju in zabičevala uradnikom, da jim bodi sveta dolžnost, držati se pri vsem po¬ slovanju postave; poudarjala je tudi, kako j e potrebno, da umejo urad¬ niki jezik na¬ roda, s kterirn jim je obče¬ vati. Bilo je veliko veselje med našim na¬ rodom, ko je cesar imeno¬ val grofa Cho- rinskega za svojega na¬ mestnika na Kranjskem in bar. Schloiss- nigganaKoro- škem (pozneje je bil ta cesar¬ ski namestnik in deželni po¬ slanec sloven¬ ski na Kranj¬ skem), dva go¬ spoda, kterih sešesedaj spo¬ minjamo kot vzornih urad¬ nikov; obema je bila velika skrb, uradovati v smislu naj višjega gospodarja, češ, da je treba zlasti v takem prehodnem stanju najprej ne¬ skaljenega zaupanja med narodom in vlado, poštene volje na obeh straneh, vestnega izpol¬ njevanja dolžnostij in pametnega uporabljanja pravic,ki izvirajo iz »ustave«,potčm še le stopi na mesto nekdanjega strahu pred »gospo- skami« in uradniki ljubezen med uradniki in narodom. In našli so deželni predsedniki marsikterega uradnika, ki je znal v duhu novega časa občevati z narodom in je srečno premagoval težkoče nove uprave. Prevažna je bila izprememba v sodnij- stvu. Namesto nekdanjih grajščinskih sodnij I so zdaj sodile cesarske sodnije ustmeno in javno, in vlada je odredila, da se rabi tudi slovenski jezik pri spisovanju zapisnika, v kterega pridejo izjave oseb, neveščih nem¬ ščine, ali pa da se, ako sodnik sam ne zna slovenski in tudi nima slovenščine zmožnega pisarja, sicer spiše zapisnik nemški, a pre¬ čita zaslišancu slovenski; sodnijski jezik pa da ostane tudi slovenščina poleg nemščine. Cel6 na Koroškem, v Kapli, v Pliberku in Dobrli vasi so pisali slovenske zapisnike (1850. in 1851. leta). Najznamenitejša uredba na polju sod- nijstva pa so bile porote, ki so stopile v veljavo proti koncu 1. 1850. Povsod so se začele s po¬ sebno sloves¬ nostjo. Pred¬ sedniki so v nagovoru na¬ vadno opomi¬ njali porot¬ nike na važ¬ nost izroče¬ nega jim posla in dolžnosti, da sodijo pra¬ vično in nepri¬ stransko. To so bili možje iz naroda, kte- rim je bila iz¬ ročena usoda zatoženčeva; kajti kakor so se izrekli po¬ rotniki , da je zatoženec »kriv« ali »ne¬ kriv«, tako so potem razsodili učeni sodniki. Porotne sodbe bodo — tako so upali -— kakor vse pre- osnovano sodnijstvo prava narodna šola, v kteri se bode priprosti človek učil razločevati, kaj je pravo in nepravo, kaj je pravica ali krivica; javna porota bode pa tudi naj¬ uspešnejša šola za izobrazbo narodovega jezika, ki se bode tu povzdignil do popolne rabljivosti za sodnijske namere; toda porote so z ustavo vred zamrle. Sodnijam in narodu v podporo so ustanovili notarstvo (1851); bilo je pa iz početka malo notarjev (beležnikov). Ljub¬ ljanskega beležnika opravilni okraj je segal gor do Kranjske gore; a ta nedostatke (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« Daberkow, Dunaj.) 48 so kmalu odpravili in pomnožili beležnike tako, da so bili lažje na razpolaganje strankam. Glede na politično upravo je povedati, da se ni izpolnila želja Kranjcem, ki jo je vzbudila oktrovana ali marčeva ustava, da bode namreč Kranjska tvorila s Koroško jedno samo kronovino; pregloboko je bila ukoreninjena samostojnost naših kronovin, da bi se ji bila ktera brez posebne sile odrekla in se združila s sosedno deželo. Ker je bil cesar že poprej obljubil, da se bode nova osnova Avstrije opirala na zgodovin¬ ske razmere, na stare kronovine, ugodil je Korošcem in Pri¬ morcem, in Koro¬ ška, Gorica z Gra¬ diško, Trst in Istra so ostale samo¬ stojne kronovine. Ustavno življenje zahteva, da ima dr¬ žavljan pravico, po¬ vedati svoje misli javno in brez strahu pred kaznijo, se¬ veda, ako brzda pri tem jezik svoj, kakor mu veleva zdrava pamet, pravi razsodek in ve¬ ljavna postava. Po¬ stavi, ki določuje meje svobodnemu nova »svobodna« doba leta 1848. je jezike popolnoma raz¬ brzdala; pisali so časopisi včasi zares krvave članke in hujskali zoper državo, zoper postave in razne stanove. To je nehalo pod Schwarzenbergom. Cesar je dovolil s tiskovno postavo iz leta 1852. izdajateljem novin mnogo olajšav, vendar pa je ostala tiskana beseda odslej pod stro¬ gim nadzorstvom oblastnij; morali so vla¬ gati izdajatelji kavcijo, niso smeli kroš- njariti s tiskanimi spisi itd. Nekaka spopolnitev svobode tiska je svoboda zborovanja in snovanja dru¬ štev. Ker je tudi ta pravica ravno tako dobrodelna, kakor postane lahko nevarno orožje v rokah nemirnežev, načrtal je tudi njej meje cesar v društveni postavi leta 1852. Smeli so snovati samo nepolitična društva, dočim so bila politična društva prepovedana. Da bi državljan varnejše živel pod okri¬ ljem postav, osnoval je cesar leta 1849. novo, po vojaško oboroženo krdelo za javno var¬ nost. Temu krdelu so nadeli ime »žandarji« (iz francoščine vzeta beseda »žandar« po- menja oboroženega moža, torej orožnika). O dobrem vplivu te osnove so se pohvalno izražali kmalu vsi; redarjem po mestih in ob mejah pa je kmalu nedostajalo opravil, ko je vlada olajšala tujcem potovanje po Avstriji. Leta 1851. je pre- nehala narodna straža, ki je še životarila iz leta 1848., a ni imela pravega pomena več; zajedno so oživele zopet bivše straže mestne, me¬ ščanske in strelske. Kaj se je storilo za kmeta? Že cesarica Ma¬ rij a Terezij a in cesar Jožef II. sta dala mnogo postav, s kterimi sta olajšala breme, ki je žulilo kmeta. Določili so tačas natanko, ko¬ liko mora kmet pod¬ ložnik svoji gospo¬ ski (bodi si grajščini, cerkvi, šoli ali za¬ sebnikom) desetine dajati in delati tlake; oprostili so ga nevoljstva ali sužnosti, ki jebilatudi pri nas dovolj huda; kar jegosposkam še ostalo sodnijskih in dru¬ gih pravic nad kmeti, morale so jih izvrševati pod nadzorstvom vlade. Od onega časa seje pa le malokaj važnega ukrenilo za podložnike; zlasti na Kranjskem je še do leta 1848. ostalo mnogo kmetij, ktere so posestniki imeli samo s takozvano »najemno pravico«, ki pa so po toliko in toliko rodovih zopet zapadle gosposkam; tlako in desetino so sicer od¬ kupili tu in tam, toda večinoma še ne. Leta 1846. je hotela vlada prisiliti podložnike in gosposke, da se naj vsi pogodijo zaradi izražanju mislij v natisnjeni besedi, pravimo tiskovna postava. Nekdaj je bila ta svoboda Cesarica Marija Ana. jako omejena, a (iz knjige Ennnerjeve »Kaiser Franz Josef I.« Daberkow, Dunaj.) Apih, »Naš cesar«. 49 4 odkupa, pa prišel je ta ukaz prepozno, kajti kmetje so upali, da bode vlada kar brez odškodnine preklicala tlako in desetino; čemu bi se torej še le pogajali o odškodnini? O tem so bili podložniki tako trdno prepričani, da je prišlo tu in tam celo do nemirov in prepirov z gosposkami. Še le leta 1848. je sklenil državni zbor postavo, ktero je potrdil cesar Ferdinand 7. kimovca, in ki je kratko določevala, da nehata podložnost kmetov in varstvena oblast gosposk, in da nehajo nektere služnosti podložnikov brez odškodnine, za druge pa da je plačati primerno odškodovanje. Ko je stopila ta postava v veljavo, niso podložniki večinoma že več dajali niti dese¬ tine, niti delali tlake. Že takoj sušca meseca so se uprli, češ, da je cesar odpravil vse služnosti. Vsled tega so prišle gosposke v hude zadrege, ker marsiktera gosposka ni imela nič ali samo malo drugih dohodkov izven desetine in tlake; druge gosposke so pa zastavile dohodke za najeta posojila. Tudi šole in učitelji so prišli v zadrego, ker so tudi njim odrekli kmetje in srenje pičle dohodke; marsikteri je moral stradati, ker ni imel zdaj skoro nič dohodkov. Ne¬ ktere gosposke so izkušale prisiliti pod¬ ložnike, da izpolnjujejo dolžnosti, dokler ni določena odškodnina; v takih slučajih so sc pa zgodili izgredi. Silno so trpeli takrat gozdje, kajti podložnik je mislil, da je gozd že njegov, ter je pridno sekal. To videč, sekale so pa tudi gosposke, da bi vsaj nekaj otele. Bilo je torej treba narediti konec neredu; zato je določil cesar v postavi z dne 4. sušca leta 1849.: 1) ktere služnosti nehajo brez¬ plačno, in 2) za ktere je plačati zmerno odškodnino. Brez odškodnine so vzeli gosposkam vse dohodke za taka opravila, ktera je vzela država nase; kajti zdaj niso gosposke več imele opravka s sodnimi pravicami nad podložniki, niso več skrbele za javno var¬ nost, niti nabirale vojakov ali pobirale davkov za državo. Vsa ta in druga opravila so stala mnogo novcev; ti stroški so od¬ padli in po pravici tudi dohodki, iz kterih so jih plačevale gosposke. Brez odškodnine so izgubile tudi dohodke iz propinacije, t. j. iz predpravice, da sme v tem ali onem kraju samo gosposka kuhati pivo, žgati žganje, točiti vino, mleti žito itd. Brez od¬ škodnine so oprostili podložnika sitne lovske tlake, t. j. dolžnosti, da mora gosposki prepustiti lov na svoji zemlji in celč po¬ magati kot gonjač, pitati pse itd. Kočarji so se iznebili brez odškodnine služnosti za hišico, ki so jo zgradili na srenjskem svetu (ne pa, če je bil svet lastnina koga drugega), dolžni pa so ostali delati tlako pri cestah, cerkvah, šolah itd.; nehala je mostarina, če je prišel most v posest srenje, in brodarina (kajti brodariti je smel odslej vsakdo). Brez odškodnine so oprostili kmeta dolžnosti, delati pri grajščinskem mlinu kašte, jezove (to je prevzela srenja); nehala je ribiška tlaka (veslati čoln, nositi mreže, odpirati jez, goniti ribe v mreže itd.). Večkrat je bila dovolila gosposka kmetu, da sme razkosati zemljo ali prodati lastine, ■ odtrgane od prvotne zemlje, in pri tem si je izgovorila višje služnosti. To zvišanje je nehalo. Go¬ sposka tudi ni imela več pravice, pred- kupovati podložne zemlje. Nehala je sodna tlaka (sodni oves, jezdni denar, lov na fante za vojaštvo, na tatove, na rokovnjače, njih gonja v mesto itd.), vsi »drobni davki« od rečij, ki jih ne prideluje kmet sam (kakor sol, poper) itd. . . . Pri vsaki taki služnosti pa je bilo najprej rešiti vprašanje: Kako je nastala? Zakaj bile so mnoge služnosti druga drugi na videz popolnoma jednake, a vendar je nehala ta brez odškodnine, druga pa ne, ker sta bili različni po izviru. Za druge pravice pa so dobile gosposke »zmerno« odškodnino. To so bile pravice, ktere so izvirale iz pojma »lastnina«; kajti bil je podložnik sicer lastnik podložne zemlje, najvišja lastnica pa je bila gosposka. Te služnosti so imeli zapisane v »urbarjih«, ker takrat še ni bilo zemljiških knjig. Tam je bilo zapisanih neznano veliko vrst davščin v denarjih, desetin in tlake. Med nje je spadal dedni davek in dedna najemščina od posestev,ktera so imeli podložniki nekdaj samo v najemu in so jih še le pozneje dobili v last po kupni pogodbi. Kako so določili odškodnino? Tlaka je bila malo vredna; zato so rekli, daje delo prostega ali najetega delavca ceniti samo na tretjino. Na Štajerskem so na pr. cenili tlačanovo delo na 3 1 /-, do 14 kr. na dan, hojno tlako na 3 1 / 3 do 4% kr., tlako z jednim konjem na 7 % do 8 2 / 3 kr., z dvema konjema na 10 2 / 3 do 13 7 S kr., s tremi konji na 15 do 18 2 / 3 kr., s štirimi pa na 18 do 22 kr. Dese¬ tino so cenili tako, kakor je bila cena žitu, vinu itd. Kar je imel podložnik dajati v neizpremenljivih svotah, zapisali so v celi svoti. Od skupne svote za tlako, desetino in davščino so odbili tretjino; zakaj blizu toliko je imela gosposka stroškov (pobiranje 50 desetine, hrana tlačanom itd.); od ostale cenilne svote pa plačaj polovico podložnik, drugo polovico pa dežela iz vseh svojih davkov, torej tudi iz davkov obrtnikov, uradnikov itd.; podložnik poplačaj svoj delež v 20, dežela pa v 40 letih, če more pa tudi poprej. Odškodnino za nektere dohodke gosposk je vzela država popolnoma ndse, ker je odslej prejemala tudi dotične dohodke;na pr. poklon, prepisnino itd., t. j. zlasti plačila posestnikov, kedar kupijo ali podedujejo zemljo in se jim prepiše na lastno ime; zdaj jim pravimo pristojbine. Gosposke so dobile toliko od¬ škodnine, kar so jim te pristojbine vrgle poprek v tridesetih letih. Slednjič so pa bile še služnosti, ktere so izvirale iz posebnih zavez med podložniki, ali med temi in gosposkami, največ pa s cerkvami, šolami itd., na podlagi posebnih pogodeb. Bile so zasebne služnosti, kterih se je smel zdaj iznebiti podložnik, če je to hotel, ali če je zahtevala stranka, ktera je uživala dotične dohodke. Izračunih so od¬ škodnino, plačati pa jo je imel zgolj dotični podložnik sam. Kdo je imel izvršiti vse to delo? Ker so bile velike razlike med krono- vinami, sestavili so za vsako deželo posebno komisijo za kmetsko odvezo in v vsaki deželi še posebno za vsak okraj. V tako komisijo so polovico članov izvolile gosposke ali opravičenci, drugo polovico pa podložniki. Pred okrajno komisijo so imeli priti opra¬ vičenci in podložniki in ondi so dokazali s pismi, pogodbami, urbarskimi knjižicami itd., koliko so imeli dotlej pravic, oziroma služnosti. Komisija je nagovarjala obe stranki, da se z lepa pobotata; če se to ni posrečilo, odločevala je deželna komisija. Delovale so pa te komisije z ogromnimi težkočami in zavirami, ktere moremo le kratko omeniti. Vsaka stranka je izkušala ujeti kar največ dobička: gosposka, da bi dobila prav veliko odškodnino, podložnik pa, da bi prav malo plačal; če ni šlo z lepa, poskusil je marsikdo z zvijačo, ali cehi s silo. Zakotni pisači — in ti so pri nas pri vseh stvareh podpihovali kmete — in huj¬ skači so podložnikom vbili misel v glavo, da je cesar odpravil vse služnosti brez odškodnine, da pa tistega cesarskega ukaza gosposke nočejo pokazati. Nekteri podlož¬ niki so potovali cel6 na Dunaj, da bi dobili tisti ukaz; sevčda je bil trud zaman. Več¬ krat si čul klic: »Vse proč, vse dol!« Tu in tam so se branili podložniki priti pred komi¬ sijo, ali pa so prišli razgrajat. Po nekod niso mogli niti orožniki ukrotiti zapeljanih ljudij; morali so priti vojaki in narediti mir. Včasi niso hoteli vzeti odškodninskega predpisa, češ, da je to sama goljufija, ali pa so ta predpis kar pred komisijo raztrgali, ali ga obešali za strašilo po zelnikih in na polju. Če pa podložniki ali opravičenci niso hoteli priti, določila je komisija sama brez njih odškodnino. In kako težavno delo so imele komisije! V nekterih krajih, posebno na Primor¬ skem in Kranjskem, bila so posestva pod¬ ložnih kmetov zelo na drobno razkosana, osobito v vinorodnih krajih, kjer so imeli desetino gorščino. Čestokrat je pa podložnik od jednoistega vinograda imel dajati gor¬ ščino dvema, trem ali še več opravičencem. Poleg gorščine je pa imel marsikdo še več drugih davščin, včasi do 20 in 30. Vsaka je bila res jako pičla, toda za vsako posebej je morala komisija dognati, komu gre, in zakaj mu gre. Vsled tega so spisali na Kranjskem okrog 3000 seznamov za opra¬ vičence, a razsodeb o pojedinih služnostih pak je bilo blizu 300.000! A na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem so imeli vsaj urbarske knjige, v kterih je bila služnost zapisana; v nekterih krajih na Primorskem pa ni bilo niti takih knjig; zato ni bilo velikokrat mogoče dognati, ali gre opravičencu za njegovo pravico odškodnina ali ne. Včasi se nista strinjala kataster iz časa Marije Terezije in stalni kataster iz našega veka ne med seboj, ne z dejansko posestjo, ker se je bila posest dostikrat menjala. In kako razkosan je bil tudi tam svet! Na pr. bivša pazinska gosposka je imela nad poldrugi sto tisoč, kastavska nad sto tisoč parcel, ktere so ji bile podložne. Te parcele pa so bile raztresene na daleč okrog, in skoro na vsaki parcelici so rastli različni sadeži (žito, vino, oljke), in od vsakega sadeža je bila natanko določiti desetina. Gosposka je v takih slu¬ čajih bila hvaležna, da so jo rešili pre- sitnega pobiranja desetine, a komisije so imele jako mučno delo. Poleg razkosanosti zemljišč je ovirala delo tudi mnogovrstnost služnostij podlož- niških; saj so našteli na pr. na Kranjskem 59 različnih davščin v gotovini, 93 vrst davščin v pridelkih, 17 vrst tlake in 12 vrst raznih drugih odkupljivih služnostij, za ktere že davno več ne poznamo domačih imen. Delo komisij je bilo pa tem bolj mučno, ker so se morale strogo nepristranski ozirati na podložnike, kakor na opravičence; kajti 4 * 51 one niso smele pozabiti, da so bile gosposke večjidel zadolžene, in da so bile najele posebno veliko denarja iz sirotinskih zalog in iz ustanov. Da torej nimajo škode sirote in ubožci, morale so komisije izračunih od¬ škodnino s posebno natančnostjo. Oglejmo si zdaj, kakšno je bilo breme, kterega so oprostili podložnika; ozirajmo se posebno na naše dežele in preračunimo, koliko dnij tlake bi bili imeli tisti podlož¬ niki, če bi bili namesto z dvema, tremi ali štirimi konji ali voli hodili na tlako z jedno samo vprežno živino. Našteli so na leto na Kranjskem osebne tlake 906.449 dnij, tlake s konji in voli 538.075 » na Koroškem osebne tlake 158.493 » tlake s konji in voli 36.011 » na Štajerskem osebne tlake 1,013.008 » tlake s konji in voli 672.406 » na Primorskem osebne tlake 6.923 » tlake s konji in voli 1.949 » v vseh neogerskih deželah osebne tlake 38,500.000 dnij, tlake s konji in voli 60,000.000 dnij. Pri tem pa je pomniti, da moramo pri tlaki z vprežno živino prišteti še tiste ljudi, ki so vodili ali gonili vprežno živino. Zdaj pa preudari, dragi gospodar, koliko bi te stala tlaka v denarju dandanes, ko so tvoji posli tako dragi; šlo bi za milijone goldinarjev na leto. Pa še nekaj! Najbolj obložen je bil kranjski kmet, pa tudi na Štajerskem in Koroškem je imel največ tlake slovenski podložnik. Kolika dobrota je bilo torej oproščenje od tlake posebno za slovenskega kmeta! On je postal še le zdaj gospodar na svoji zemlji ter je mogel zares kmetovati zase; ni mu bilo več treba postopati najboljši čas kot tlačanu po zemlji svoje gosposke, kjer je delal prav z nevoljo in je le prečesto izgubil veselje do pridnega dela sploh. Tlačan je bil slab delavec na zemlji gosposke, pa nemaren gospodar zase. Ne vemo sicer natanko, koliko dnij tlake je prišlo na slovenske kmete, pa ne bomo rekli preveč, če trdimo, da so izgubili vsi slovenski podložniki na leto več kot jeden in četrt milijona dnij pri osebni tlaki in blizu 800.000 dnij pri tlaki z živino (ako izračunimo, koliko dnij bi bili morali delati z jedno samo vprežno živino) na tujih zemljiščih. Vrednost desetine v pridelkih za jedno leto so preračunih na Kranjskem na 286.978 goldinarjev, na Štajerskem na 475.826 gld., na Koroškem na 90.000 gld., na Primorskem na 93.000 gld. starega denarja (Conventions- miinze), v vsej neogerski Avstriji pa okoli na štiri milijone goldinarjev. Desetina slo¬ venskih kmetov je bila vredna približno pol milijona goldinarjev. V gotovih denarjih so plačevali Kranjci letnih 190.510 gld., Korošci 149.045 gld., Štajerci 186.077 gld., Primorci 64.998 gld.; od teh davščin v gotovini je slovenskega kmeta zadela gotovo tretjinka milijona goldinarjev. Pristojbin za premembe v posesti so izračunih na Kranjskem 60.173 gld., na Štajerskem 500.000 gld., na Koroškem 76.000 gld., na Primorskem 6.100 gld., od kterih je šla iz žepa slovenskih podložnikov gotovo dobra tretjinka milijona goldinarjev. Vseh davščin v pridelkih in gotovih denarjih je torej zadelo našega kmeta okrog 1.170.000 gld. na leto. Ko so komisije dognale vse služnosti, izračunile so, da bo znašala odškodnina za vso neogersko Avstrijo 289,789.986 gld. glavnice, oziroma 14,489.000 gld. letnih obrestij. Od te svote je pripadlo Kranjski 500.000 gld., Štajerski 1,180.000 gld., Koroški 355.117 gld., Primorju 150.000 gld. letnih obrestij, ah glavnice Kranjski blizu 10,000.000 goldinarjev, Štajerski 23,615.691 gld., Koroški 7,102.340 gld. in Primorju 3,040.287 gld. Narod slovenski je od te svote moral pre¬ vzeti približno 20 milijonov goldinarjev glavnice, ah jeden milijon goldinarjev letnih obrestij. Tega zemljiško-odveznega dolga pa ni nosil in ne nosi samo bivši podložnik, nego vsi slojevi naroda. Navedene številke ti kažejo breme, kterega se je kmet iznebil, in pa isto, ktero je prevzel namesto njega. Kdo je dobil odškodnino? Ta je šla jako različnim opravičencem; prejele so na pr. nekdanje grajščinske go¬ sposke štajerske in koroške po ceh dve tretjinki, primorske dobro četrtinko pred¬ pisane odškodninske glavnice svoje dežele; na Kranjskem pa je šlo grajščinam od onih 10,000.000 gld. celih 8,139.793 gld., to je več, ; nego štiri petinke. Ostala svota pa je pri¬ padla župnijam, cerkvam, šolam, pojedinim opravičencem, društvom itd. Vse to ogromno delo so dovršili pri¬ bližno tekom sedmih let; cesar sam ni nehal priganjati komisij, da hitro izvršijo delo, kajti on je hotel, da postane kmet prav kmalu prost Polagoma so se pomirili duhovi. Med »gosposko« in kmetom je bila zdaj razdrta starodavna vez; grajščak ni bil kmetu več sodnik in gospod; kmet mu ni bil več podložen, nego oba sta bila odslej ravno- pravna državljana, jcdnako podložna jedncmu gospodu, cesarju. Ni pa bilo tudi več gospo¬ darstvo kmetovo odvisno od gosposke, niti ni imela grajščina več delavcev, ki so bili takorekoč rojeni za njeno delo. Kmet je odslej sicer še hodil delat grajščini, pa kot prost delavec; če pa ni hotel priti, moral je grajščak začeti drugače gospodariti, in sicer tako, kakor zahteva novi čas, in v kolikor mu je v ta namen pomagal denar, kterega je dobil za odškodnino; komur je pa manj¬ kalo teh pogojev, prodal je posestvo ali ga dal v najem ter odšel. Kmet se je iznebil dese¬ tine in tlake,prevzeti pa je moral poleg starega državnega davka novo davščino, namreč del odškodninske glavnice; vse pa je moral odštevati v gotovih denarjih, ne več z delom svojih rok in s pridelki. Začeti je torej moral tudi on drugače gospodariti, če je hotel zmagovati davščine, ki so rastle od leta do leta, čim bolj so rastle državne potrebščine. Država je morala marsikaj iz¬ vršiti, česar niso izvršile bivše gosposke; j morala je pomnožiti šole, graditi in izboljšati ceste, pomnožiti vojsko itd. Z žrtvami za te namene sta morala poplačati svobodo kmet in obrtnik. Podložnik je pa tudi nekaj ugodnostij izgubil, ko je postal prost; v stiskah se je mogel namreč prej zatekati h gosposki, ki mu je pomagala z lesom, ako je pogorel, z žitom za seme, z zdravniško pomočjo itd. -— vse to je zdaj minilo. Pa, tudi posojila ni več dobival kmet iz sirotin- skega denarja, ki ga je prej oskrbovala gosposka, kajti zdaj so nehale te zaloge za kmeta. In zgodilo se je celč, da je marsi- kteri kmet imel še vzroka dovolj, da je vzdihoval po »temni zarji« v dobi pod- ložništva, posebno tam, kjer je vezala kmeta in gosposko tudi vez medsebojne ljubezni. Lepo, ginljivo je bilo videti, kako so nekdanji podložniki polhovgraški prišli leta 1858. prosit grofico Blagajevo, naj jim dovoli, da smejo po starodavni šegi nositi pri pogrebu umrlega ji soproga, in neslo je osem kmetov v belih kožuhih krsto, okra¬ šeno z grofovimi grbi, tja k sv. Krištofu v ! Ljubljani, mnogo drugih bivših tlačanov pa je spremljalo mrtvega gospoda z gorečimi svečami k tihi jami. Postava z dne 7. kimovca 1849. leta je določevala tudi, da se morajo po posebni postavi odkupiti pravice kmetov, v graj- ščinskih gozdih sekati drva in pasti živino, ter sploh vse služnosti (servituti) med gosposkami in podložniki. Tudi ta zadeva je bila silno važna in težavna. Takih pravic je bilo nebroj. Nekterc so bile tako imenitne, da bi brez njih ne mogli obstajati kmetje celih pokrajin. Izza starih časov so imeli kmetje v mnogih krajih pravico, pasti živino po grajščinskem gozdu; tu je bilo število živine določeno, tam ne; tu so smeli pasti samo po lazih ali fratah, tam samo po zarastlih gozdih; drugod so smeli podložniki grabiti listje, sekati brinje in drevesa za drva in stavbeni les za domačo potrebo, kuhati oglje itd. Graj- ščine so jim delale ovire; prepovedovale so jim sekati drugo drevje, nego tisto, ktero jim odkaže logar, in ne več, nego ga potrebujejo za domačo rabo, pa ne v bližnjih, temveč v bolj oddaljenih gozdih, v hribih in na težkem spravilu. Gonili so grajščaki živino z lazov, streljali krave in koze, če so jih našli v gozdu. Posebno hudi so bili tam, kjer so les lahko spečali pri fužinah, ktere so požrle premnogo drv in oglja. Včasi je bil kmet močnejši; za les mu ni bilo sicer veliko, ker je bil tačas jako po ceni, ali potrebovali so pašnikov. Zato so se upirali, če je grajščina hotela pogozditi laze; upirali so se pa tudi, če je grajščina hotela posekati veliko lesa, kajti bali so se, da ne bi zanje zmanjkalo drv. Zgodilo se je potem celč tč-le: Kmetje so tožili gosposko, in okrožni urad je ukazal gosposki, da naj dokaže, da ne bodo trpeli podložniki škode na svojih pravicah, ako gosposka veliko poseka; gosposka se je zbala ogromnih stroškov za komisije, za merjevce in tožbo ter je rajši nehala sekati. Boj je bil na kvar gozdarstvu, pa tudi grajščinam in kmetom; vlada je imela dolžnost, napraviti red. Dne 5. malega srpana 1853 je izdala vlada postavo, ki je določevala, da naj grajščine vse one pravice kmetom odkupijo z denarjem, ali pa da odstopijo kmetom pri¬ merne dele gozda. Samo tam, kjer bi ne bilo mogoče odkupiti pravic, naj ostanejo, toda urediti jih je tako, da ne bo več trpelo redno gozdarstvo. Odkupiti je pravice samo v toliko, v kolikor bi to ne motilo navad¬ nega gospodarstva grajščin in kmetov, in bi niti ne trpelo škode splošno gospodarstvo v deželi. Bilo je pa tudi to delo mučno, ker je gledala i tu vsaka stranka na svojo korist, in ker so v nekterih krajih, kjer niso odkupili pravic, jih tako uredili, da so gledali bolj na korist gozdoreje, nego na to, ali bode kmet mogel izhajati tudi v bodoče. Bili so sem in tja celo hudi prepiri in poboji, zlasti kjer niso mogli dognati, 53 koliko pravic ima kdo. Cesto sta se pa kmet in logar prepirala zato, ker se nista razumela in je trdil sleherni svojo v svojem jeziku. Vsled tega je na pr. (1863) koroška vlada obljubila, da bode namestila tako gozdno osobje, ki ume slovenski. Mnogo gozdnega sveta so odstopili kmetom za odškodnino za stare pravice, le da so tu in tam prepustili kmetom ravno najslabše gozdne dele. Na Goriškem je prepustila na primer država kmetom več, kakor dve tretjinki svojih gozdov; le žal, da so v mnogih krajih hiteli sekati take gozde novi lastniki, ali da so z njimi slabo gospodarile občine ali soseske, ktere so jih dobile v last. Saj pa kmet tudi ni imel nobene prilike, da bi se naučil bolj umno gozdariti. Dan¬ danes je boj za gozdne služnosti večinoma končan; le v živino- rejnih krajih se še bojuje logar s kmetom. Postava z dne 5. malega srpana leta 1853. je imela namen, razbremeniti gozdni svet; gozdna postava z dne 3.grudna leta 1852. pa je hotela izboljšati gospodarstvo z gozdi. Da je bilo to potrebno, to so uvideli žepredleti; kajti videli so, kako narašča važ¬ nost gozda za blago- stan dežele, in kako raste cena lesu in drvom, čim bolj se olajšuje izvoz lesnih izdelkov v Trst in Be¬ netke. Začeli so gozdje tudi državi donašati višji dohodek, in zato jih tudi ni prodajala več za slepo ceno, kakor tedaj, ko so ji nesli samo 3—4% obrestij, doeim je država plačevala za državne dolgove po 8—10% na leto. Minili so bili tisti časi, ko so v gozdih kuhali samo oglje za fužine in se niso nič zmenili za to, če so pokuhali za 100 gld. drv, daje mogla fužina napraviti z njimi za 10 gld. železa. Opazovali so pa tudi, da ima gozd neizmeren vpliv na podnebje, na vreme in gospodarstvo po gorah, kakor po dolinah; kajti v gorah izvirajo potoki in reke, in te so tem rednejše, čim več je gozdov; začele so pa prinašati v doline tem več peska, čim bolj so sekali gozde, in poprej obrastli robovi so začeli kazati skalnata svoja rebra. Posebno leto 1851. je pokazalo našim krajem, kam nas mora pri¬ vesti nespametno uničevanje gozdov. Bilo je meseca listopada; zemlja je bila že zmrznila, na enkrat pa pridejo grozni nalivi, in z gor pridrvijo hudourniki, pobirajoč rodovitno zemljo ali jo zasipavajoč s prodcem, raz¬ dirajoč hiše, ceste in mostove. Drava na primer je pobrala od Beljaka dol do Ptuja skoro vse mostove; mnogo ljudij so težko oteli grozne smrti v valovih. Še dandanes pomnijo starejši ljudje tiste grozne dni, in še dandanes ti pričajo o tej povodnji raz¬ valine hiš. Cesar je takoj poslal svojega generalnega pribočnika v naše kraje, da je razdelil denar med nesrečneže in poročal Adadarju o bedi in škodi. Rekli so zdaj: občni blagor zahteva, da omejimo posestnikom gozdov pravico, gospodariti z njimi, kakor se jim ljubi; posestnik ne sme po¬ sekati gozda brez do- voljenja; zasaditi mora goličave, a kjer treba, dene se naj gozd popol¬ noma v prepoved, t j. da sme tam posestnik samo tista drevesa po¬ sekati,kteramu pokaže gozdar, in pustiti tako velik štor, kakor se mu ukaže. Noben gozd se ne sme tako uničiti, da bi se ne mogel tisti svet več pogozditi; ni- kdo ne sme tako rav¬ nati s svojim gozdom, da bi sosedovemu gozdu mogli škodovati viharji, ampak pustiti mora najmanj dvajset sežnjev širok pas tako dolgo, da sme sosed posekati svoj gozd; v strmih in visokih legah in na rahlem svetu se sme sekati gozd samo v ozki h pasih; v naj višjih gozdih se pa sme sploh le trebiti. Kjer bi se svet začel posedati, ne sme nikdo kopati korenin; kjer imajo drugi ljudje gozdne pravice, mora se gozd tako varovati, da imajo opravičenci res kaj koristi. Za živino¬ rejo jako važna je bila prepoved, da ne smejo pasti živine v novih nasadih, ker bi živina oškodila mlada drevesa, in pa da tudi v zarastle gozde ni goniti več živine, nego je tam najde dovolj paše. Določili so zajedno, da bodi praviloma v visokih gozdih najmanj petinka, v nizkih pa najmanj šestinka vsega gozdnega sveta zasajenega Nadvojvoda Franc Karol. 54 z mladim drevjem. Omejila je postava na- pravljanje nastila v gozdu; opravičenci smejo samo to posekati, kar jim lastnik gozda odkaže; srenjski gozdje se smejo deliti samo z uradnim privoljenjem. Mnogo je ukazovala ta postava, ali iz¬ vrševalo se je malo, dokler ni imela država potrebnega osobja za nadzorovanje gozdar¬ stva. Ko je bilo nameščenih več logarjev in gozdarjev, pa se je začel tudi boj med njimi in tistimi kmetovalci, kterim so oni kratili pravico, pasti živino po lazih in novih nasadih, ali dejali več gozdnega sveta v prepoved, nego se je moglo zgoditi brez škode za živinorejo. Očitali so kmetovalci novi postavi, da hoče preveč pospeševati gozdarstvo, in da mora pri tem trpeti živinoreja. V zvezi s kmetij¬ sko odvezo je bila tudi lovska postava od 7. sušca 1849. leta. S to postavo so nehale vse lovske pravice na tujem zemljišču, in sicer brez odškodnine, če ni mogel grajščak dokazati, da je bil na¬ pravil s kmetom po¬ sebno pogodbo, ali da plačuje kmetu najem¬ nino za lov. Lovska pravica je prešla zdaj na srenjo, in srenja je dajala to pravico v najem tistemu, ki je največ ponudil za njo. Če pa ima kdo najmanj 200 oralov lastne zlo¬ žene (t. j. neraztrgane) zemlje, pa sme loviti sam, ali pa dati lov v najem. Lovska postava je bila važen del osvo- bojcnja kmetijstva; pa tudi ona je povzročila kmalu mnogo tožeb. Posestniki so trdili,dajim dela divjačina premnogo škode, posebno zajec in srna, pri drevesih, na njivi in na travniku, in da jih lovska postava premalo varuje. Zato zahtevajo kmetovalci in vinogradniki že leta in leta, da se popravi postava. Huda rana za kmetijstvo je bila obilica srenjskih pašnikov ip zemljišč, ktere je užival vsako leto drug gospodar (men- jalke). Sleherni gospodar je izkušal zem¬ ljišče do cela izsesati; gnojil ga ni, pač pa je dal senožet prav do korenine popasti; sosedu, ki mu je sledil, ni pustil ničesar. Se leta 1860. je bila blizu šestinka kranjske dežele ne¬ ploden pašnik, dasi je bila že Marija Terezija leta 1768. zaukazala, da se morajo razdeliti in obdelati vsi srenjski pašniki tekom jednega leta. A ta ukaz je ravno tako ostal brez uspeha, kakor oni iz leta 1808., ko se je dala razdelitev pašnikov kmetom na voljo. Iz stare navade ni hotel kmet uvideti, kako bore malo mu prinaša pusti pašnik, na kterega goni črednik jutro za jutrom suho- rebre kravice, da mulijo vele in kratke bilčice, a se vračajo zvečer lačne zopet domu, popustivši na pašniku gnoja, ki bi lahko kmetu na njivi mnogo koristil. In pa še koliko prilike, da razdivja tam na pašnikih mladež! Seveda ne velja to o vseh pašnikih; planine, kjer se svet ne more po¬ rabiti drugače, srenjski svet v vasi, bikovniki ali junčevci in pašniki za koze so potrebni. Že v prvih letih vlade Franca Jožefa in v zvezi s kmetsko od¬ vezo je vlada pospeše¬ vala razdelitev takih srenjskih pašnikov. Marsiktera srenja je uvidela korist raz¬ delitve, ki omogočuje izboljšanje malovred¬ nega pašnika. Kjer so to storili, tam vidiš danes lepo zarastle gozde, ali pa rodovitne »laze«. Razun tega je še neko drugo staro zlo trlo našega kmeta, zlasti naše kranjske in primorske rojake. Do- čim je veljala v drugih deželah večjidel še po¬ stava, da ne smejo posestniki prodajati brez posebnega dovoljenja njiv, travnikov itd., spa¬ dajočih k domači hiši (pač pa »lastine« =t)ber- landgriinde), odpravila je francoska vlada (1809—1813) v nekterih krajih to postavo. Tam je smel kmet deliti svoje posestvo med svoje otroke, ali prodati, kar se mu je zdelo potrebno ali koristno, da izboljša gospodarstvo, ali poplača dolg, ali pa tudi zato, ker je bil zanikaren gospodar. Kupcev se ni manjkalo, ker se je narod vedno množil, in tako so se množili tudi kočarji (kajžarji); pa tudi mnogi kmetje so si opo¬ mogli in nakupili zdaj tu, zdaj tam kos zemlje, toda vse posestvo je bilo raztrgano. Ne- ktere njive so bile daleč proč od doma, in tedaj so potratili veliko časa z obdelovanjem Nadvojvodinja Zofija. 55 takih zemljišč, in bilo je mnogo prepirov zaradi potov itd. To so bile hude ovire pri gospodarstvu; zato se je že kmetijski shod leta 1849. na Dunaju posvetoval o tej stvari in sklenil, da se tudi v prihodnje smejo lastine prodajati prosto; kdor pa hoče kaj prodati od posestva s seliščem (Hausgriinde), mora imeti dovoljenje od srenje in, če treba, še od višjih oblastnij; toda dati mu je smejo le tedaj, ako bo mogel izhajati tudi potem, če nekaj zemlje proda. Druga pametna misel je bila ta, da vlada pomagaj kmetu zlagati posestvo, da se bodo vsi deli njegove zemlje držali skupaj. Te misli se je poprijel posebno minister baron Bach; on bi bil rad dognal, da bi bili vsi kmetje tako menjali svoja posestva, da bi imel vsakdo zloženo zemljo; toda predno se je lotil tega imenitnega dela, prišli so časi, ko je obveljalo načelo, da sme storiti tudi kmet s svojim posestvom, kar mu drago, in da nima nikdo pravice, ukazovati mu, kaj naj stori z njim. Izboljšanje gospodarstva so zahtevali umni poljedelci, njih prijatelji, kmetijske družbe in tudi vlada. Kmetijske družbe so bodrile kmetovalce, da izboljšajo svoje travnike in polja z dre¬ nažo, t. j. z odpeljavanjem vode. Nadvojvoda Ivan je začel z njo na Štajerskem, in ko je od njega najeti veščak tam dovršil delo, izprosili so si ga za Kranjsko, videč, koliko več se pridela, če se zemlja izboljša po drenaži; le žal, da so na Kranjskem premalo izkoristili ponujeno jim priliko. Dočim je tisti veščak od leta 1851. do 1859. osušil na Štajerskem 2237 in na Koroškem 521 oralov, dali so mu na Kranjskem na raz¬ polaganje samo 23 oralov. Pač pa je vlada že leta 1850. velela nadaljevati osuševanje ljubljanskega barja. Bilo je samo moč¬ virje, ko ga je leta 1821. cesar Franc ogle¬ doval in vzdihujoč stal tam, kjer so postavili pozneje spomenik, pri mostu črez cesarski rov, rekoč: »Kako lepo bi bilo, če bi se moglo voziti naravnost tja v Studenec.« Zelja se je izpolnila, in v nekolikih letih je isti cesar, potujoč skoz Ljubljano, res se večkrat vozil po novi cesti (1830 in 1832). Daroval je tudi sam neko svoto, da se na¬ pravijo vodovodi za barjane. Nepozabni župan ljubljanski, Hradecki, lotil se je težavnega dela, ki je imelo viden uspeh; kajti ko so iztrebili stare odtoke po barju in izkopali nove jarke, mogli so zidati ceste prek barja; izpremenili so mnogo ondotnega sveta v trav¬ nike in njive, ki so rodile čim dalje več žita, [ in kjer so bivale poprej povodne ptice, naselil se je sedaj kmet. Kmetijska družba je kupila velik kos barja, obdelala ga, zgradila tam pristave in pokazala, kako je treba obde¬ lovati močvirnati svet. Prišle so pa po¬ vodnji; ubogi naselniki so prišli v hudo zadrego in so hoteli zapustiti nove domove. Hradecki jih je obiskal in tolažil ter jim preskrbel žita, semena in živeža. Prvo letino so imeli leta 1829.; a leta 1853. pa so smeli že reči, da je vreden oral barja 100 gld., dočim se je cenilo malo deset- : letij poprej na 20 kr. Nekaj let ni bilo dovoljeno požiganje mahu; pod gotovimi pogoji pa je vlada to požiganje pozneje | dovolila. Dobro se je obneslo, da so raz¬ delili nektere dele barja med kmete, zlasti v najbližji okolici ljubljanski. Crez deset let so že trdili, da je le še prav malo sveta, ki je pravo barje. Leta 1859. so naredili načrte za še obširnejšo osušitev barja; delo je bilo preračunjeno na 206.000 gld., ktere bi plačali deloma dežela, deloma država, mesto Ljubljana in posestniki na barju. Na barju je preveč vode, nekaj ur j dalje pa pride Kras, kjer pogrešaš vode in gledaš gole puščave več milj na okrog. Nekdaj (tega je pa že stotine in stotine let) je pokrival te kraje lep gozd; prišli so pa Benečani, sekali in sekali lepe hraste, tesali iz njih ladije ali jih zabijali v peščene otoke, na kterih so zgradili svoje palače. Cesar ni po¬ končal Benečan, to je pokončal slabo gospo¬ dujoči domačin s kozami, sekiro in ognjem. Marsikteri gozd je izginil celč še v našem stoletju, ko je posestnik posekal drevesa in ni nič zasadil; potem pa je pohodila ali iz¬ ruvala živina boro travico, kar je ni posušila in požgala s korenino vred solnčna vročina. Ko je posestnik uničil zadnje drevesce, ostalo mu je samo nekaj revnih repov v hlevu, ki so se potem izprehajali po kamenitih robovih; ostala mu je suhorebra vprežna živina, in z njo je tovoril in vozaril leto in dan v Trst in Ljub¬ ljano za majhen zaslužek; a pri tem opravilu si ni niti opomogel, niti postal marljivejši. Da se mora ustaviti opustošenje Krasa, bila je že davno želja prijateljev revnega naroda; da pa je mogoče tudi pogozditi go¬ ličave, to je bilo prepričanje vsakega, kdor je vedel, da je bil Kras že nekdaj zarastel, in kdor je opazoval, kako krepko poganja iz korenin novo življenje, če jih nalašč ne uničiš ali izdereš. Že leta 1827. so poskušali zasaditi Kras pri Nabrežini in Komnu; ali ta poskus se je izjalovil, ker so se lotili dela z ne- 56 57 Bitka pri Novari dne 23. sušca 1849. leta. (Slika Adamova.) zadostnimi močmi. Leta 1850. pa so osnovali na Primorskem društvo za pogozdovanje Krasa; isto je predložilo vladi ves načrt, kako bi se naj to izvršilo: Vlada prepovej Kraševcem sekati gozde, razdeli naj pašnike in prisili srenje, da pogozdijo svoja zemljišča. Te nasvete je izročila vladakranjski kmetijski družbi, da naj tudi ona kaj ukrene. Leta 1853. so osnovali v Postojini društvo za izboljšanje gozdarstva na Krasu. Toda stvar ni prišla v pravi tir, že zato ne, ker nimajo posamezniki in srenje novcev, potrebnih za tako delo. Tu je bilo treba, da se loti dela država sama z iz¬ datnimi pripomočki; a predno je vlada po¬ segla vmes, prišel je »železni konj«, ki je poučil ljudi, da bodo zdaj morali izpreči konjičke in si iskati drugega kruhka. Kmalu je vlada olajšala kupčijo s tujimi izdelki in pridelki tako, da ni kazalo domačemu tiho¬ tapcu več, da bi stavil življenje v vedno smrtno nevarnost in se po Krpanovo klatil s prepovedanim blagom po gorah in gozdih za prazen nič. Vse nove razmere so kmetu trobile na uho: Ostani doma, loti se domačega dela! Zdaj so se začeli bolj brigati za dotlej zanemarjeno poljedelstvo in živinorejo ter misliti na to, da si ustvarijo po golih rebrih kraških nove zaklade za bodočnost, in da izpremenijo neizmerne pašnike, na pol pu¬ ščave, v goste šume. Prvi večji nasadi so se posrečili v okolici tržaški v Bazovici leta 1857. Po¬ lagoma pa se je jelo tudi tu in tam bolj¬ šati gozdarstvo po kmetskih in srenjskih gozdih; saj je bil že to velik napredek, da se je kozam omejila paša. Rastoče pomanj¬ kanje drv in stavbenega lesa, ki ga morajo na pr. Primorci večinoma kupovati od Kranj¬ cev in Hrvatov, sililo je dotlej nespametne gospodarje, da so začeli umnejše gospo¬ dariti. Jako se je zanimal za to stvar župnik Golmajer; kar je pametni mož že leta 1818. trdil, da mora tukaj vzeti vso stvar država v roke, potrdili so tudi veščaki; in res, nova doba pogozdovanja se je začela še le tedaj, ko se je država lotila dela. Lepe nade so gojili pri nas na Slo¬ venskem, da celo na mrzlem Kranjskem in Koroškem nekaj let glede sviloreje. Udo¬ mačila sc je bila že za cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa II., pa je zopet zaspala. Se le župan ljubljanski Hradecki je ljudi z nova bodril (od 1830. leta), da so pridno zasajali murbc ob cestah in po pašnikih, in pridelali so na samem Kranjskem po preteku nekterih let že na tisoče kokonov na leto. Ustanovili so društvo za pospeševanje sviloreje; uči¬ telji so smeli v šoli poučevati deco o svilo- reji in ji tudi kazati, kako se ravna z njo. Častno so omenjali listi umne in srečne svilorejce. Iz blažene Italije, kjer je svilo- dova bolezen uničila svilorejo, hodili so trgovci v v Slovence kupovat naše domače blago. Zal, da je bilo kmalu konec sijajnim nadam; tudi k nam se je pritepla bolezen, in sviloreja se je jela boriti s slabimi uspehi; ponehal je izvoz na tuje, padla je pa tudi cena; ohranila se je sviloreja nazadnje samo po krajih z milejšim podnebjem. Navzlic vladni podpori in poučevanju ni mogla postati važen vir novim dohodkom za našega polje¬ delca, niti pod milejšim podnebjem goriškim ne; še le leta 1868. se je obrnilo nekaj na boljše, ko je vlada ustanovila v Gorici po- skuševališče in preiskovališče za sviloprejke. Zgodaj so sprožili zahtevo, da se uvede j obvezno zavarovanje zoper ogenj in točo. Pogostoma je požar uničil vse imetje kmetu, ki navadno ni bil zavarovan; leta 1852. na pr. je bilo na Kranjskem izmed blizu 70.000 hiš samo 15.000 zavarovanih, navzlic temu, da je že dolgo delovala no- tranje-avstrijska zavarovalna družba, ktero je osnoval in do smrti vodil nadvojvoda Ivan. Pospeševala jo je tudi vlada, a ni se po¬ stavila na stališče kranjske kmetijske družbe, ko je ta zahtevala, da se naj uvede obvezno za¬ varovanje; marveč vlada je leta 1853. odločila, da ne gre siliti posestnikov k zavarovanju. Tudi neko sredstvo, kako pomoči kmetu v denarni potrebi, sprožili so že tedaj, a izvedli še le dolgo časa potem. Ako hoče kmet izboljšati gospodarstvo, mora se mu ponuditi prilika, da dobi lahko in po ceni denar. Denarnih zavodov pa takrat še ni bilo, izvzemši nekoliko hranilnic, ktere pa bi ne bile mogle zadostovati vsem zahtevam in potrebam kmetijstva, tudi če bi ne bile imele vezanih rok po svojih pravilih. Nekdaj so podložnikom v stiskah pomagali s siro- tinskim denarjem, kterega so upravljale gosposke. S temi vred pa so one sirotinske zaloge nehale, dokler ni cesar oživil »skupnih sirotinskih zalog«, v ktere se steka sirotinski denar, da ga sodnija posojuje na kmetije. Na kmetskem posestvu pa je bil denar odslej varnejše naložen nego poprej, posebno od¬ kar so zemljiško knjigo bolje uredili. Kjer je šolstvo tako malo razvito, kakor je bilo pri nas, tam pogreša narod tudi pouka v kmetijstvu in ne more slediti napredujočim srečnejšim sosedom. Z darili za lepšo živino 58 pa niso kmetijske družbe opravile nič prida, kajti delili so jih samo v nekterih krajih, kamor pa niso mogli y živinorejci cele dežele goniti svoje živine. Se le 1849. leta je osno¬ vala kmetijska družba v Ljubljani slovensko podkovsko šolo in združila z njo živinsko bolnišnico, kjer so se učenci mogli učiti tudi živinozdravstva. Učitelja sta bila dr. Janez Bleiweis in dr. Strupi ter sta izdala tudi obširno učno knjigo o tej stroki. Istega leta sta začela dr. Orel in Karol Dežman poučevati dijake in bogoslovce v poljedelstvu. Na kme¬ tijskem shodu na Dunaju (1849) so paveščaki terjali takih šol, v kterih bi se učenci ne učili poljedelstva samo iz knjig, nego bolj dejanski. Kranjska kmetijska družba se je takoj dogovorila s posestniki štirih grajščin; ti so vzeli po dva fanta, da se tam naučč umnega gospodarstva, pa tudi dopolnijo znanje iz knjig; knjige jim je preskrbela družba, ki je porabila za te šole državno podporo za premovanje konj, češ, da so te premije ostale itak brez uspeha. Nadvojvoda Ivan si je ogledal tako šolo na Vevčah poleg Ljubljane in jo priporočal drugim deželam v posnemanje. Vendar so te šole kmalu za¬ spale; dolgo časa ni imel potem slovenski fant druge prilike, poučevati se v kmetijstvu, kakor da je šel na akademijo altenburško, ali pa da je zajemal iz »Novic«, iz knjig Ver- tovčevih in Zalokarjevih ter se zanimal za kmetijske razstave, ali pa da se je pobrinil kteri učitelj za kmetijski pouk. Obrt in promet. Glede obrta so bile razmere v prvih letih jako zmedene. Nekdaj so bili vsi obrt¬ niki združeni v »cehe«, in nikdo ni mogel začeti samostojnega rokodelstva, če ga ni sprejela dotična ceha med svoje mojstre, ko je bil srečno prebil mojsterski izpit. Že izza časa Marije Terezije pa je vlada sama dovoljevala rokodelstvo kot »prost obrt«, posebno čc je kdo dokazal, da je kaj novega izumil. Ti rokodelci niso bili člani »ceh«; že to je jezilo stare obrtnike, kterim so oni snedli čim dalje več kruha. Cim bolj so se množili taki rokodelci, ki so dobili od vlade »patent«, tem bolj so prišli v zadrego in škodo oni mojstri, ki so svojo pravico po¬ dedovali ali kupili s hišo vred, na kteri jc bila tista pravica »radicirana« (vknjižena). Na take pravice so bili mnogi najeli po¬ sojilo; zdaj se je pa temu znižala varnost Od leta 1809. do 1813. so Francozi go¬ spodarili v zgornjem Korotanu, na Kranj¬ skem in Primorskem; ti so odpravili vse cehe in preklicali tiste »vknjižene pravice«. Avstrijska vlada je pustila stvar tako, kakor so jo uredili Francozi. Vsled tega je bila v naših deželah velika zmešnjava; v ne¬ kterih krajih so imeli vknjižene obrte in cehe, v drugih same proste rokodelce s »patenti«, ali pa so imeli v istem kraju ne- kteri rokodelci »stare pravice«, drugi pa »patente«. Vlada ni preganjala ceh, kjer so še bile, kajti dobre so bile, ker so držali mojstri svoje pomagače in vajence lažje v strahu. Mnogo ceh je bilo že prav revnih; včasi so bili trije mojstri cela ceha, ali pa so bile cehe samo zato, da je predstojnik pobiral do¬ neske za bolne ude in za potujoče poma¬ gače. V tem kraju je spadal mojster k domači cehi, v drugem pa k cehi zunaj okraja ali celo izven dežele. Za izobrazbo vajencev se je storilo premalo, kajti mnogi obrtniki se sami niso nikdar učili svojega obrta; včasi so dali svojim vajencem samo izpričevalo, da so pohajali nedeljsko šolo. Zato je nedostajalo dobro izvežbanih domačih delavcev; morali so jih za drag denar klicati iz tujih krajev, ali pa izdelovati slabo blago, kterega niso marali kmalu kupovati nikjer. Bilo je torej mnogo nedostatkov pri obrtu. Leta 1848. so terjali nekteri, da se naj odpravijo s tem, da se uvede splošna obrtna svoboda, t. j. da začni obrt, kdor ima veselje, če tudi nima sposobnosti in de¬ narja; drugi pa so terjali, da je osnovati obširne zadruge za rokodelce, da se mora vsakdo naučiti rokodelstva, ki ga hoče iz¬ vrševati, da mora potem potovati po tujini, in da mora država osnovati posojilnice za obrtnike. Učinek je bil ta, da se je zelo pomnožilo število rokodelcev s »patentom«, toda brez denarja in strokovnega znanja. Dokler je bila naša meja zaprta tujim iz¬ delkom, ki so morali plačevati visoko carino, bil je posebno za naše tovarnarje položaj ugoden, ker se niso imeli boriti s tujimi tovarnarji; zato so pa tudi le preradi spali in se držali starega kopita, med tem ko je zunaj Avstrije napredovala obrtnija. Ko so pa zunaj zgradili mnogo železnic, pomikalo se je čim dalje tem več boljšega in lepšega ter cenejšega tujega blaga proti mejam avstrij¬ skim; in te meje so tujemu blagu odprli z znižanjem carine, kajti minister Bruck je hotel poljedelsko Avstrijo hitro izpremeniti v industrijsko državo. Zdaj se je pa bilo boriti domačemu obrtniku z inozemskim; bil pa je ta boj zanj težak, ker ni bil kos tujcu niti glede spretnosti in podjetnosti, niti glede na strokovno znanje in kapital. 59 Da bi olajšali domači obrtniji boj s tujo konkurenco, ustanovili so leta 1850. pri nas kupčijske in obrtne zbornice, in vlada je dobila kmalu od njih poročila o obrtnih razmerah in nasvete, kako izboljšati položaj obrtu in prometu po novi obrtni postavi. Minister Toggenburg je leta 1856. izdelal načrt postave, s ktero bi se položil temelj obrtni svobodi, t. j. vlada daj »patent« vsa¬ kemu in ne vprašaj niti po sposobnostnem izpričevalu, niti po kapitalu; pomagačev naj si najme, kolikor mu drago, in patentov dobi tudi lahko več; zadruge se smejo ustanavljati, toda k pristopu se ne sme siliti nikdo. Zbor¬ nice so ji precej pritrdile; na pr. ljubljanska zbornica je bila popolnoma za obrtno svo¬ bodo, češ, da bode pridni delavec dobro uspeval, posebno če bode imel kaj glavnice; za zanikarneže, ki posedajo po krčmah in prepuščajo delo pomagačem in vajencem, pa nima skrbeti postava. Ta postava je stopila v veljavo še le leta 1859.; ljudje so o njej sodili različno. Vendar se mi zdi, da je bila večina na strani tistih, ki so hvalili zmerno svobodo obrta, češ, da bo na nič prišel samo slabi rokodelec, ne pa marljivi, pošteni in tisti obrtnik, kteri se bode znal ravnati po za¬ htevah nove dobe; za onemogle obrtnike bodo pa itak skrbele zadruge. Učinek nove postave se je pokazal takoj. Hitro so se množili obrtniki; že v nekterih mesecih so osnovali na pr. v Ljub¬ ljani 12 zadrug, in oglasilo se je okrog 90 novih obrtnikov (1860). Seveda so se kmalu culi glasovi, da je obrtna svoboda nevarna, da bode uničila obrtnike, in da se je treba povrniti k nekdanjim ceham in omejiti število obrtnikov itd. Na drugi strani je pa naglo rastoči kapitalizem, ki je z neizmernimi denarnimi sredstvi ustvar¬ jal velike tovarne, rodil socijalni demokra¬ tizem. Pri nas ta ni našel tal; pač pa so pri nas odobravali načelo, da se združijo mali rokodelci v zadruge, ki bi si osnovale to¬ varniška podjetja, češ, da si tem potem rešijo mali obrtniki vse ugodnosti velike obrti in preprečijo popolni razpad človeške družbe, ki jo je poprej vezala obrtna or¬ ganizacija. Najbolj so pa grajali, da nova obrtna postava niti ne zahteva dokaza sposob¬ nosti, nego da dobi sleherni obrtno dovoljenje, če se tudi ni učil dotičnega obrta; na ta način mora odločetati denar, ne pa sposobnost. Iz tal, oplojenih po obrtni svobodi, rastle so najbujnejše- -gostilne; množile so se tako, da so na pr. kmalu v deželnem zboru koro¬ škem celo najodločnejši pristaši nove svo¬ bode klicali vlado na pomoč, češ, daje nastalo v dveh letih, odkar je stopila obrtna postava v veljavo, na Koroškem 330 novih krčem! V celem okrožju graške kupčijske in tr¬ govinske zbornice so našteli leta 1865. za 1060 obrtnikov več, nego leta 1859., toda med temi novimi obrtniki je bilo 1043 no¬ vih krčmarjev, večjidel kmetov, in samo 17 drugih obrtnikov. Na Štajerskem so opazovali, da so se pomnoževali obrti na Slovenskem bolj, nego na Nemškem, seveda zato, ker je bila ondi obrtnija bolj zaostala. Mnogo ljudij je pa vzelo »patent« samo zato, da so dobili lažje ženitovanjsko dovoljenje; kmalu so pa zo¬ pet odložili to pravico. Od leta 1859. do 1865. se je znižalo na spodnjem Štajerskem šte¬ vilo nekterih prav navadnih rokodelcev; na pr. krojačev je bilo 53 manj, dočim so se črevljarji pomnožili za 21 mojstrov. V oni dobi so se pojavili prvi znaki propadanja železne obrtnije koroške. Stara osnova puškarstva v Borovljah ni bila več primerna času in stopinji, do ktere se je ta obrtnija vzpela po drugod. Dokler so delali za vojno, bilo je še 300 mojstrov; ko so pa izostala tudi ta naročila, padalo je takoj število mojstrov. Trajalo je precej dolgo, ’ da so izumili Borovci novo obliko zadružno. Sicer pa je koroško in kranjsko železar¬ stvo imelo najboljšo dobo takrat, ko so bila za Avstrijo leta najhujših stisk, od leta 1848. do 1851. Takrat je imela naša država obilico papirnatega denarja, ki je imel malo vrednosti in zaupanja, in zato visoka ažija. Za 100 gld. srebra si moral dati 140 do 160 gld. papir¬ natega denarja. V tej dobi so posebno italijanski trgovci nakupili mnogo koroške, kranjske in štajerske železnine, saj so imeli vsled ažije obilen dobiček. Za to dobo je prišel mir, izboljšale so se domače razmere, z njimi se je izboljšala tudi ažija, in tuji kupci so prihajali bolj poredkoma; saj so jim zdaj jeli pošiljati železo in jeklo celo iz daljne Švedske, po ceni in včasi celo boljše. Tako se je zmanjšal izvoz na Laško. Na Štajerskem je bila najboljša doba za železno obrt okrog leta 1850., a nedostajalo je suro¬ vega železa. Drago je bilo oglje, slabe so bile ceste, draga voznina, v neugodnih krajih so bili rudniki, malo je bilo kapitala, v vseh planinskih deželah so se držali preveč trdo zastarelih načinov izdelovanja, dočim so na Nemškem, Švedskem itd. napredovali; ko so bili časi ugodni, nastale so nove tovarne, a kmalu jim je zmanjkalo sape, 60 posebno odkar so bile dodelane železnice, j ki so smele dobivati železo iz inozemstva brez visoke carine. Zdaj je jelo preplavljati inozemsko železo naše dežele, in tovarna za tovarno je ustavila delo, osobito ondi, kjer je bila železnica daleč. Slabe posledice so čutili posebno živo v krajih, kjer so skoro samo od železne obrti živeli, na pr. v Kropi, Kamni gorici, Železnikih itd. Kakor kmetu, bil pa je potreben tudi obrtniku bolj kakor kdaj strokovni pouk, in vlada je ustregla tej zahtevi vsaj deloma s tem, da je prikrojila učni načrt realk z ozirom na potrebe obrtnega stanu, in da je združila z njimi tečaje za trgovske in roko¬ delske vajence. Ljubljansko obrtno društvo je osnovalo leta 1849. risarsko šolo. Seveda se obrtni pouk ni mogel uspešno razvijati, dokler je manjkalo narodnih šol in so pri¬ hajali k rokodelcem skoro sami popolnoma nevešči fantje. Vendar pa so zahtevali in se nadejali preveč uspeha od obrtnih šol, ki so pozneje sicer izboljšale nektere obrtne stroke, toda niso mogle ovirati propadanja domače male obrtnije, ki je vedno bolj pešala, čim bolj se je razvijala velika obrt. Za malo obrtnijo pa so se že od srede našega stoletja sploh premalo brigali, kakor da ji ni več pomagati v boju s kapitalizmom. Drug hud nedostatek je bil ta, da ni dobil obrtnik lahko posojila za zmerne obresti. Banke so dajale posojila samo večjim trgovcem in obrtnikom, hranilnice samo posestnikom. Mali obrtnik pa je mo¬ ral plačevati visoke, prav oderuške obresti, ki so ga uničile. Denar je bil takrat, ko so nesla državna dolžna pisma 7 do 8 °/ 0 , jako ! drag. Nič niso pomagale postave zoper oderuštvo; zato so terjali, da se naj odpra¬ vijo, češ, da bode potčm denarja več na ponudbo in bo tudi cenejši. Ta želja se ni izpolnila še dolgo ne, pač pa so jeli obrt¬ niki uvaževati, ali bi ne našli največ po¬ moči v združenju, in ustanovili so pomožna in posojilna društva v Ljubljani (1856), v Celovcu (1851) in v drugih mestih. Na razvoj obrtnije je vplivala pa tudi železnica, posebno na kovaško obrt. Tako so imeli leta 1859. na spodnjem Štajerskem 470 kovačev, leta 1865. pa samo še 341, kajti zmanjkalo je na glavnih cestah voznikov. Z drugimi obrti vred je postala tudi pekarska obrt prosta. Zmotili so se pa tisti, ki so se nadejali, da bode zdaj cena kruhu padla; ravno taka je bila s ceno mesa. Ko so odpravili nekdanjo »tarifo«,podražilo seje meso, in v mnogih krajih so imeli celo slabše i meso nego poprej. Na razvoj cene so tudi tukaj vplivale izpremenjene prometne razmere. Minulemu in sedanjemu stoletju gre največ hvale gledč na zgradbo novih cest, oziroma na popravo starih; saj so bila pa ta dela tudi nujno potrebna, kajti bile so celč državne ceste slabe, izpeljane črez strme hribe in klance; okrajne ceste pa so bile le prav zanemarjene kolesnine, in vendar se je po teh cestah skoz slovenske dežele pomikal od davnih časov živahen promet med Jadranskim morjem in med deželami ob srednji Donavi. Le pomislimo, da so zvozili samo na cesti Ljubljana-Trst na leto 2 milijona stotov blaga, iz Siska na Zidani most 100.000 stotov, iz Celovca v Ljubljano prek Ljubelja 30.000 stotov. Raz¬ vijajoče se tehniške vede so omogočile zgra¬ diti lepe nove ceste in izboljšati starejše; a gradeč take ceste, ugodil je tehnik zahtevi nove dobe, ki hoče pospeševati promet, štediti čas, stroške in moči ljudij in živalij. V prvi dobi vlade Franca Jožefa so iz¬ boljšali cesto iz Gorice prek Kobarida in Bolca na Koroško. Propadla je bila, odkar so bili zgradili novo cesto skoz divje po¬ gorje v soteski ob Beli niže od Pontablja. Nadaljujoč to cesto, zgradili so kmalu lepo cesto, ki te pelje danes po ravnem iz Trbiža v Beljak, dočim so poprej mučili vozniki sebe in živino po strmih klancih. Popravili so cesto od Železne Kaple v Kokro, od Zidanega mosta mimo Krškega na PIrvatsko, ki je bila posebno važna, predno je stekla železnica z Zidanega mosta v Sisek; pre¬ mostili so Savo pri Litiji. Nadaljevali so v oni dobi izvršitev ne- kterih starih načrtov, kako bi bile urediti reke, tekoče po Slovenskem, da bi služile za promet, posebno za dovažanje žita z Ogerskega in za druge prirodnine. Od nekdaj je že v tem oziru mikala Drava naše prometne politike in tehnike; leta 1855. je ukazala vlada preiskati Dravo od Beljaka do Maribora in napraviti načrt, kako bi se uredila za plovbo. Za Koroško je bila ureditev struge Dravine in Savine posebno važna stvar, osobito glede na do¬ važanje ogerskega žita, potrebnega za de¬ želo; saj je takrat moralo žito potovati po cele mesece iz Siska v Celovec; od Siska do Zidanega mosta samega je potrebovalo 8 do 10 dnij, če je bila voda ugodna, če pa je voda padla ali hudo narastla, hodilo je žito tudi 4 do 12 tednov. Iz Ljubljane je poslal špediter žito, ko se je nabralo dosti blaga, z vozniki v Tržič; tu so si ga razdelili 61 Gorenjci na svoje vozičke in zvozili na vrh Ljubelja; če so tu naleteli na voznike iz Košcntavra, menjali so z njimi, in ti so peljali žito v Celovec. A ker je koroška dežela že od nekdaj manj blaga pošiljala na Kranjsko, nego ta na Koroško, niso večkrat našli kranjski vozniki koroških na Ljubelju in so morali zložiti žito v leseno kolibo; tu je ležalo na deskah ali na golih tleh in začelo včasi kliti. imela olajšati do¬ važanje soli na Češko. Bila j e za¬ četkom konjska železnica — ali - prav za prav le- senica — saj je imela lesen tir. Graditi so jo jeli leta 1824. Leta 1838. je začel gra¬ diti Rotschild že¬ leznico z Dunaja v Bohnijo v Ga¬ liciji; sledile so potčm železnice v Lombardiji (1841). Leta 1842. je pri¬ sopihal vlak z Du¬ naja v Glognico na podnožju Se- meringa. S to progo se je lotila vlada zveze med Dunajem in ino¬ zemskimi trgov¬ skimi mesti, med njimi tudi že¬ leznice z Dunaja proti jugu, da bi zvezala Dunaj s takrat najvaž¬ nejšo luko av¬ strijsko , z Be¬ netkami, in trd- ko so zgradili ob Dravi in Savi zelezmce, ki so potegnile promet nase. Vendar pa so še leta 1870. zvozili po Savi nad pol milijona stotov blaga, posebno žita, vina, železnine itd. Celo nova doba za promet pa je napočila, ko so jeli graditi železne ceste. Prva železnica avstrijska in sploh prva v Evropi (zunaj Anglije) je bila ona med Zsornio Avstriio in Budjejevicami, ki je Tudi med potem je trpelo škodo, ker vozniki navadno niso imeli plaht. Kaznovati niso mogli voznikov, nego bili so veseli, če so košentaverski vozniki prišli s konji na Ljubelj. Žito pa ni prišlo večkrat le po¬ škodovano v Celovec, nego za časa vožnje se mu je tudi čestokrat cena jako izpreme- nila, in to je zelč motilo redni promet in račune trgovcev in tovarnarjev. Ureditev rek za plovbo je postala odveč, neje spojila laške pokrajine avstrij¬ ske z ostalo dr¬ žavo ter podprla prevlado našo v Italiji. Pri nastopu vlade Franca Jožefa so bile vse že¬ leznice avstrijske še le 1214 kilometrov dolge. Maloktera železnica je povzročila toliko truda, kakor južna železnica; dolgo so se trudili, da bi našli najboljšo črto. Največ zasluge ima pa pri tej železnici nadvojvoda Ivan; z dušo in telesom prijatelj planinskih dežel, za kterih gospodarsko povzdigo in duševno prosveto je on mnogo storil, imel Ljubeljska cesta s kranjske strani. (Iz knjige »Osterreichisch-ungarische Monarchie inWort und Bild«.) 62 je na razpolaganje izvrstne tehnike vojaške, kterim je bil on sam vrhovni poveljnik. Ti so premerili mnogo črt črez Kras in prek planin. Najprej so se izognili Semeringa in zgradili železnico iz Miirzzuschlaga do Gradca (leta 1844). Leta 1848. so še le začeli graditi progo črez Semering; leta 1854. pa je zgotovil ženijalni Ghega to velikansko delo; Engerth je izumil posebno lokomotivo za to goro. Navzlic vi¬ harjem leta 1848. in 1849. je napredovalo delo nepretrgoma proti jugu, ko je bilo določeno, da pojde železnica ob Muri, Savinji in Savi proti Ljubljani, ne pa prek Koroškega in tudi ne prek Sore in Idrije. To je bilo življenje v Ljubljani, ko je pri¬ sopihala dne 18. ve¬ likega srpana 1.1849., torej na dan cesarje¬ vega rojstva, ki so ga slavili takrat z iz¬ redno svečanostjo, ob treh popoldne prva lokomotiva iz Celja v Ljubljano. Stroj je bil ves okrašen, in sredi mnogobrojne množice je pozdra¬ vila godba ljubljan¬ ske narodne straže doslej neznanega gosta. Ker se je ta vožnja za poskušnjo dobro obnesla, otvo- rili so promet z veliko slovesnostjo mesec pozneje, dne 16. ki- rnovca. Cesar sam je hotel priti, a zadržan je bil, in zastopal ga je nadvojvoda Albreht. Petdeset Ljubljančanov se je peljalo z gubernijalnim svetnikom grofom Hohen- \vartom v Celje. Tu so vpregli »Ljubljano« in »Triglava« pred vlak, kterega so pozdravljali topiči do Ljubljane, kjer je pozdravil nadvoj¬ vodo župan Gutmann z vsem mestnim zbo¬ rom. Nadvojvoda je zahvalil gospode, po¬ udarjajoč zvestobo Kranjcev, »kterih dežela je z Ljubljano vred izmed biserov avstrijske krone«. Knez in škof Anton Alojzij Wolf je blagoslovil kolodvor, in potem se je peljal nadvojvoda v mesto med grmenjem topov in zvonjenjem zvonov po vseh cerkvah skoz slavolok na Dunajski cesti, ki je bila okra¬ šena, kakor tudi druge ceste in ulice v beli Ljubljani. Slavili so velepomembni dan zvečer s pojedino v kazini. Drugi dan se je vrnil nadvojvoda z ministri vred na Dunaj. Ista železnica je vozila nekaj dnij potem naj¬ Železnica pri Savi na Dolenjskem. (Iz knjige »Osterrcichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«.) slavnejšega vojskovodjo avstrijskega, grofa Radeckega, na Dunaj. Pri tej priliki se je dogodilo nekaj nenavadno prisrčnega, kar se ne ponavlja rado v pustem življenju železniškem. Na Zidanem mostu so se po¬ stavili delavci v vrsto in pozdravili maršala, ki je bil tudi njim vodja v slavnih bojih in zmagah. Radecki jih ogovori po slovensko: »No, kako je kaj, moji otroci?« in podaril, jim je 6 zlatov, češ, da se malo pokrepčajo. 63 Že spomladi prihodnjega leta se je pri¬ peljal po tej železnici cesar sam, ko je prvi¬ krat počastil slovensko zemljo s svojim posetom. Istega leta je dospel nadvojvoda Ivan na Zidani most, da je ogledal, kako so merili železnico na Hrvatsko. V Ljub¬ ljani je bil zdaj nekaj let zelo živahen pro¬ met; zidali so skladišča, ker so dovažali blago iz Trsta na železnico in drugo blago, ; ki je došlo po železnici, pošiljali po voznikih v Trst. To življenje pa je kmalu nehalo. Leta 1850. so začeli graditi železnico iz Ljubljane v Trst. Bilo je prejeziti ljubljansko barje; zmagali so to delo, nasuvši 10 do 15 metrov globoko kamenja; napravili so dolg nasip prek barja in premostili dolino pri Borovnici. Most je 40 metrov visok, po¬ trebovali so zanj 1 milijon kubičnih črevljev rezanega in ravno toliko lomljenega- ka¬ menja in 5 milijonov opeke. Od ondod pa se vije železnica kakor kača po skalnatem Krasu proti Nabrežini in odtod do Trsta. Med potem so morali napraviti vodovode za napeljavanje vode in postaviti stroje, da dvigujejo vodo iz vodnjakov v reservoare na postajah. In ko je bilo delo dovršeno in Dunaj zvezan z luko tržaško, prišel je cesar sam s štirimi nadvojvodi in nekterimi ministri in je prisostvoval 27. malega srpana 1.1857. blagoslovijenju kolodvora tržaškega. Železnico pa so polagoma podaljšali mimo Gorice in Vidma v Benetke in prek Verone na Tirolsko. Od glavne žile so izvedli kmalu druge proge: od Zidanega mosta v Sisek, s Prager¬ skega v Kanižo. Nadejali so se, da bodo te železnice močno podprle staro kupčijo z žitom, ki je bila posebno razvita v Ljubljani; toda zmotili so se; vlaki so začeli voziti žito mimo Ljubljane naravnost v Trst. Železnica ob Savi na Hrvatsko je pa po¬ končala dotedanji promet na dolenjskih cestah v Karlovec. Leta 1854. je vlada napravila neki načrt, po kterem se naj dopolni železnična mreža; med temi progami je bila tudi ona iz Sv. Petra v Reko, iz Maribora v Celovec in Beljak, odtod pa na Videm in v Briksen, iz Maribora v Legrad. Toda iz finančnih ozirov je vlada leta 1856. izročila železnice neki družbi in ji naročila izvršitev nekterih železnic; ali razmere so bile tako neugodne, da je gra- ' ditev železnic za nekaj časa zaostala na ve¬ liko žalost zlasti koroške dežele, ki je bila še precej dolgo brez železnic. To pa je zadalo obrtniji te dežele hude rane, kajti železnice so potegnile promet nase, zapustili so vozniki ceste od juga na sever, od vzhoda na zahod; pusto je postalo na Ljubelju, Predelju in na Pleckni. Ziljan v rudeči suknji je odložil bič, saj ni imel več tovoriti železnine na Italijansko in italijanskega, goriškega in vipavskega vina in žganja na Koroško. Tuje železnične družbe niso na¬ ročevale železnih šinj pri koroških fužinah, in te so tedaj čim bolj začele pešati, na pr. velike fužine prevaljske. Zato pa niso mi¬ rovali Korotanci, nego so vedno trkali: »Dajte nam železnico iz Brucka na Laško, iz Maribora v Tirole.« Najprej se jim je iz¬ polnila druga želja, kajti leta 1856. so do¬ ločili in leta 1864. izgotovili železnično progo iz Maribora do Celovca in potčm dalje v Tirole, kjer so jo zvezali z železnico prek Brenner-ja na Italijansko. Že leta 1856. so obljubili napraviti zvezo tudi iz Beljaka do proge iz Trsta v Verono; izgotovili je pa še dolgo potem niso. Železnice so izpremenile prejšnje pro¬ metne razmere. Izpreči je moral zdaj voz¬ nik svoje konjiče, železnice so zvezale kraje, bogate na izdelkih, naravnost s trgovinskimi mesti. Jeli so hirati semnji in velika trgo¬ vina, širila se je trgovina na drobno, a padel je zaslužek, ker so se naselili trgovci tudi v oddaljenih krajih. Pešalo je naše mlinarstvo, ker je železnica dovažala oger- sko žito primorskim mlinom ceneje nego kranjskim. Dražiti se je pa jel les, in sekati so ga začeli tudi v bolj oddaljenih hribih. Mnogim domačim obrtom so za¬ čeli jemati kruh tuji obrtniki, ker so do¬ važali boljše in cenejše izdelke v vedno večji množini. Med domačini pa so se na¬ seljevali tuji posestniki in obrtniki; posebno na spodnjem Štajerskem so prešli mnogi vinogradi v tuje roke. Sila parna si je osvojevala čim dalje tem več veljave tudi na parobrodih; zlasti, ko so jeli uporabljati za parobrode vijak, iznajdbo Josipa Resela, kteremu je seveda njegova iznajdba prinesla samo prevare, pa nič zlata. Dne 10. vinotoka leta 1857. je za¬ tisnil nesrečni mož trudne oči v Ljubljani in našel pokoj med najblažjimi sinovi našimi. Parno moč sta izkoriščala posebno av¬ strijski »Lloyd« (1836. 1.) in »Podonavska parobrodna družba«. Dne 28. kimovca leta 1853. je začel strašiti majhen parobrod ribice Vrbskega jezera; za sabo je vlekel drug brod, in oba sta mogla vkrcati 100 oseb. Za Trst se dolgo časa ni ukrenilo nič izdatnega, dokler so bile Benetke najvaž- 64 nejša luka. Še le, ko se je jelo avstrijsko gospodstvo v onih laških deželah majati, pospeševali so pomorska mesta na Primor¬ skem, Hrvatskem in v Dalmaciji, zlasti Trst, in so ustanavljali tudi šole za pomorščake. Prvo brzojavno progo v Avstriji, od Dunaja do Florisdorfa, napravili so leta 1846. za poskušnjo; še istega leta pa so jo jeli nadaljevati v Brno, leta 1847. v Prago in do Celja; leta 1849. iz Celja v Trst, leta 1852. iz Ljubljane v Celovec. Kmalu so jeli tudi po drugod pri nas postavljati ob cestah visoke droge in napenjati od jednega do drugega močne žice, po njih pa je šinila električna sila, noseč bliskoma novice iz prestolnice v najdaljše kraje. A drago je bilo to dopisovanje; iz Ljubljane si plačal na Dunaj 7 gld., v Trst 5 gld., v Gradec 6 gld., v Prago celč 10 gld. Leta 1857. so malo znižali to pristojbino. Do vlade cesarja Franca Jožefa so bile naše dežele med sabo ločene gledč trgo¬ vine, ker so morali plačevati od blaga, gre¬ dočega iz dežele v deželo, naklade na meji; posebno je bilo to med avstrijskimi in oger- skimi deželami. Že leta 1850. so odpravili večino teh naklad, leta 1851. pa popol¬ noma vse, ko so tudi na Ogerskem uvedli tobačni monopol (t. j. da sme samo država saditi in pridelovati duhan) in užitninslci davek. To izpremembo so neprijetno čutili posebno štajerski vinorejci, ker so odslej ceneje in več vina uvažali z Ogerskega in PIrvatskega v naše dežele. Vsled te kon¬ kurence je moral vinorejec zasajati boljše trte in izboljševati tudi kletarstvo. Z različnimi sredstvi je vlada izkušala pospeševati domačo obrt. Najnavadnejše sredstvo je bilo to, da so prepovedali uvoz takih izdelkov iz tujine, ktere so izdelovali tudi že doma, ali pa da so nalagali na nje previsoko carino, tako da jim je bil vhod pri nas zaprt. Ta carinski zistem so zvali prohibitivni ali zabranjujoči zistem. Na drugi strani so podpirali domače tovar¬ narje s premijami, z oproščenjem od davka, z monopoli, t. j. s pravico, da v gotovih okrožjih ne sme nikdo drug izdelovati istih rečij. Fužinarjem so na pr. prišli na pomoč z gozdnimi postavami; določili so, da se ne sme les v širnem okrožju rabiti za drugo, nego za oglje, lctcro so potrebovale fužine. To je bil glavni namen gozdnih postav in gozdnega nadzorstva noter do nove gozdne postave. Tako varstvo je bilo potrebno, dokler je domača obrt bila premalo razvita; zakaj bali so se, da jo sicer zaduši inozemska obrt- nija s svojimi cenejšimi in številnimi izdelki. Prišel je pa čas, ko so domači politiki trdili, da domača obrt ne potrebuje več ta¬ kega varstva, da je pa to varstvo samo na sebi tudi škodljivo drugim slojem države, ki morajo dražje plačevati izdelke domače obrtnije. Trdili so dalje, da je zabranjujoči zistem odveč, kajti domača obrtnija se ni razvila navzlic vsemu negovanju; domače dežele so revne na denarju, ker je pro¬ hibicija na kvar drugim proizvodom. Torej proč z njo! Vlada se je udala in zapustila pota pro¬ hibicije. Začetkom leta 1852. je bil prost vhod vsakemu blagu iz inozemstva, ako se je pla¬ čala na meji tista zmerna carina, ktero je do¬ ločeval novi carinski cenik. Tej carini je bil namen, varovati domačo obrt proti tujini, čije izdelke je carina za toliko podražila, da jih tuji tovarnar, računajoč s carino, s stroški za dovažanje itd., ni mogel ceneje dajati nego domačin. S Prusijo in s celim nemškim carinskim društvom je Avstrija sklenila leta 1853. carinsko pogodbo, vsled ktere so bile odslej surovine tu in tam pri uvozu carine proste. Novi carinski zistem, »zaščitno carin- stvo«, seveda ni bilo po godu producen¬ tom, t. j. izdelovateljem, kajti začel se je zanje konkurenčni boj z inozemsko obrtnijo, delujočo z boljšimi stroji, z bolj izurjenimi delavci in z večjimi denarnimi zalogami. V senci stare prohibicije je domača obrtnija živela in dremala nekako brezskrbno in tavala po starodavnih potih; zdaj pa se je morala podvizati, da dojde inozemsko obrt¬ nijo, če ne, mora se umakniti. Seznaniti in prilagoditi se je morala zdaj naša obrtnija novejšim načinom izdelovanja — in to ni lahko in hitro. Poleg tega učinka je imela nova ca¬ rinska politika to dobro posledico, da se je takoj izdatno zmanjšalo tihotapstvo, ker ni donašalo več mnogo dobička. Naj bode tukaj še omenjeno, da se je olajšal tudi osebni promet. Dotlej so imeli popotniki na mejah in v deželah samih prestati mnogo sitnih revizij; 1.1857. pa so se odpravile te sitnosti; zahtevali so samo legitimacijski list od popotnikov; le na meji so preiskovali prtljago popotnikov in zahtevali potni list. Jako važna je bila za promet jed- notna, t. j. za vse dežele veljavna »avstrijska Apih, »Naš cesar«. 65 denarna veljava«, uvedena leta 1858. namesto takozvane »konvencijske« veljave. Poprej so delili goldinar v 60 kr., odslej pa v 100 kr. V proslavo otvoritve železnice iz Ljubljane v Trst so skovali »dvojnati tolar« (3 gld.). Tudi zmešnjavam vsled brezbrojnih, v vsakem kraju drugačnih mer in utežij so naredili konec, ko so povsod uvedli dunajsko mero in utež. v Sola. »Moč in veljava narodova se opira na dobro urejeno izobraževanje njegovo; šole so podlaga takemu izobraževanju, pa samo tedaj, ako so take, kakoršne potrebuje na¬ rod.« Tako so pisali leta 1848. kranjski stanovi, zahtevajoč, da se na Kranjskem narodne šole izboljšajo in pomnože. Isto je bilo želeti tudi po drugih deželah. Cesarica Marija Terezija se je začela bolj brigati za narodne šole; v njene stopinje je stopil cesar Jožef II.; oba sta hotela po¬ vzdigniti naše šole na isto stopinjo , v na kteri so bile tačas šole na Nemškem. Sole naj bi širile med narodom omiko in nemški jezik; in ta naloga je ostala šolam tudi v poznejših letih, ko jih je vodil naš rojak Jožef Spendov. Bil je sin kmetskih sta- rišev iz Mošenj na Gorenjskem; bil je kanonik na Dunaju in nadzornik narodnih šol do leta 1816., ko je postal prošt. On je bil v komisiji, ki je leta 1805. dovršila »politično ustavo nemških narodnih šol«. Ta postava je ostala za narodne šole v bistvenih delih nad 60 let. Po njenih do¬ ločbah so bile urejene »trivijalke«, t. j. šole po vaseh, glavne šole po mestih in »nor- malka«, t. j. glavna šola v glavnem mestu vsake kronovine. Ona postava je določe¬ vala, da ne sme vaška šola učiti 'otrok rečij, ktere bi jih motile v prihodnjem vsakdanjem delu in jim vzbujale nezadovoljnost s svojim stanom; poučevati morajo otroke posebno temeljito v krščanskem nauku, da živč krščansko in tako, kakor je primerno njih stanu. »Pisanje, čitanje in računanje so poleg veronauka jedini predmeti, k večjemu še navodilo, kako je delati spise.« Nekaj več so smeli učiti v glavni šoli. Poučevati so morali tako, da so ojačevali najbolj spomin, »potem pa so imeli še razvijati um in blažiti srce, kolikor zahtevajo to razmere«. Imeti so morali učence v strogem strahu. Otroci so začeli šolo pohajati s šestim letom in so jo zapustili, dopolnivši dvanajsto leto; v sili so pa smeli otroci, dopolnivši osmo leto, iti že v tovarne delat; toda tovarnar jim naj skrbi za šolski pouk v večernih ali nedelj¬ skih šolah; vsi otroci od dvanajstega do pet¬ najstega leta so morali pohajati nedeljsko ponavljalno šolo, rokodelčiči pa do dneva, ko se izuče. Kdor je hotel biti učitelj, moral je biti izprašan, t. j. moral je pohajati normalko tri mesece, če je hotel biti vaški učitelj, in šest mesecev, če je hotel postati učitelj v mestni ali glavni šoli; učiteljice so se morale zasebno pripravljati za učiteljski poklic; niti zaseben učitelj,niti domača učite¬ ljica in vzgojiteljica ni mogel postati, kdor ni imel izpričevala sposobnosti; zahtevali so pa, da morajo vse take osebe biti tudi poštenega vedenja in krščanske nravi. Uči¬ telji so bili povsod, kjer je bilo mogoče, tudi orglarji in cerkovniki; plačo so do¬ bivali od srenje, iz šolnine, iz ustanov, na¬ dalje biro, desetino itd.; prepovedano jim je bilo, gosti pri svatovščinah ali krčmariti. Pokojnina je šla samo učiteljem glavnih šol; vaškim učiteljem so pridelili k večjemu pomagača, če je bil star ali bolehen; če je umrl, smela se je njegove vdove in sirot usmiliti srenja, ali pa so jim dajali miloščino iz ubožnega denarja. Te ukaze so do leta 1849. le malo iz- premenili; plačo vaških učiteljev so zvišali od 100 na 150 gld., uvrstili jih med »go¬ spodo«, oprostili vojaščine, razširili pouk vseh učiteljev na šest mesecev itd. Ostale pa so nektere druge ovire; nove šole so smeli le tam ustanavljati, kjer je prevzela občina večji del stroškov. V veljavi je ostala naredba, da se naj v narodni šoli goji tudi nemščina; izražalo je že ime »nem¬ ška šola« namen šoli, in učitelji so se pri¬ kupili predstojnikom tem bolj, čim spret¬ nejše so znali vbijati učencem vsaj nekaj drobtinic tujega jezika. Posledica pa je bila ta, da so se branile pri nas občine z gospo- skami vred šol,kajti bale so se stroškov; pre¬ pričali so se pa tudi, da se je otrok v šoli naučil tujega jezika le toliko, da gaje mogel hitro pozabiti, ko je zapustil šolo, dočim je ostal v drugih stvareh skoro popolnoma neveden. Ta slabi uspeh se je pokazal v po¬ navljalni šoli, in sicer tako jasno, da so duhovniki, poučujoč po nedeljskih in po¬ navljalnih šolah, začeli prvi odločno terjati: poučujte v narodni šoli deco v materinem jeziku; sicer ostane narodna šola zaprta narodu, kakor je bilo na pr. še leta 1847., ko je bilo za ves slovenski narod samo 64 na pol slovenskih šol. To je napotilo tudi stanove kranjske, da so leta 1848. zahtevali, da ne določuj država učnega jezika, nego da dobijo to pravico občine, 60 in da je ustanoviti slovensko učiteljišče, kjer bi izobraževali učitelje za slovenske šole. Videlo se je, da bode to leto pokopalo tudi staro šolstvo, kajti podtajnik novo usta¬ novljenega ministerstva za pouk, Feuchters- leben, bil je že izdelal načrt novega šol¬ skega zakona, v kterem je terjal, da se razširi naloga narodne šole. »Sole naj učijo vse, kar mora znati in vedeti v prihodnje sleherni državljan. Kjer sodeluje ves narod pri sklepanju postav, ondi je treba vse storiti in vse žrtvovati, da se v šoli vsega na- uče, kar jim je po¬ trebno, če se hočejo res posluževati one pra¬ vice. Zato je zlasti potrebno, da pomno¬ žimo šole in doslej pre- borno učno gradivo, da preskrbimo učite¬ ljem višjo izobrazbo in ugodnejše razmere.« Želel je, da se pomnoži število učiteljev vaških šol, in da poučujejo duhovniki tudi druge* predmete razun vero- nauka; učitelji se naj vadijo dve ali tri leta, naj se shajajo na »kon¬ ference« in pogovar¬ jajo o šolskih zadevah, naj osnujejo šolske liste in knjižnice itd.; imajo naj take stalne dohodke, da se bodo mogli popolnoma po¬ svetiti samo svojim poslom kot učitelji in orglarji; materin jezik učencev pa bodi učni jezik v narodni šoli — kar se razume po zdravi pameti samo ob sebi. Že v jeseni leta 1848. je pa stopil na Feuchterslebnovo mesto Jožef Helfert; ta je deloval v duhu svojega prednika, za¬ varovati pa je hotel šolam tudi obstoj z ukazom, da kmetska odveza ni občin opro¬ stila služnostij za šole, kakor tudi bivših gosposk ne. Izpremenili so mnogo vaških šol v župnijske glavne šole in so bodrili učitelje, da kar najmarljivejše poučujejo v nadaljevalnih šolah; za izobraženje učiteljev so določili dveletne tečaje. Glede naše slovenske narodne šole je bilo najvažnejše to, da bodi materin jezik učni jezik. Za to načelo se je boril poleg učenega profesorja Franca Miklošiča in poleg nekterih odličnih šolnikov posebno naš škof Anton Martin Slomšek, toda s tem razločkom, da se je ujemal Slomšek bolj z vladnim mnenjem, da ni zanemarjati nemščine popolnoma, najmanj v šolah po mestih, nego da se uči mladina poleg materi¬ nega jezika tudi nemščine v krajih, kjer živijo Profesor dr. Franc Miklošič. Slovenci pomešani z Nemci. Vendar pa »bodi nemščina samo nameček omiki, kajti iz take šole, kjer učenci ne razumejo učnega jezika, prihajajo mladi bahači, pa stari berači, prteni kmetski gospodje, pa slabi orači in gospodje, da bi se jokal človek.« V tem smislu je ukrenila vlada leta 1850., 1851. in 1853., da je učiti v narodni šoli poleg materinščine, ki ostane učni jezik, tudi drugi deželni jezik, kjer je to neobhodno potrebno, toda ne pred tretjim letom. Novi minister za uk in bogo- 5 » častje, grof Leon Thun, odličen češki rodo¬ ljub, ukazal je tudi, da se spišejo nove šolske knjige; že od leta 1808. so imeli vedno iste knjige v rabi. Nove knjige je dal škofom v presojo. Tako je dobil posebno naš Slomšek priliko, vplivati na ministra. »Nič ne bom ukrenil, ne da bi se posvetoval s škofom,« pisal je Thun, in Slomšek je odvrnil: »Sveta dolžnost mi je, po svojih močeh pomagati, da se narod zares omika.« Učiteljski stan visoko časteč, rekel je Slomšek, da »koristi moder in marljiv učitelj človeškemu rodu več, kakor najslavnejši vojskovodja, ki je ustavil in premagal sovražnika in mu vzel mesta.« Zato jih je bodril, naj spisujejo šolske knjige, in tudi sam se je udeleževal tega dela; zato jim je podajal v »Drobtinicah« zdravih in modrih naukov, spisal jim lepo knjigo »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«, ki ob¬ sega vse, kar je mislil, da sodi v to šolo. Tako so duhovniki in učitelji dovršili po njegovem načrtu^ osnovano »Ponovilo«, on sam pa je izdal »Solo veselega petja«, dobro vedoč, kako vpliva petje na srce človeško. Nadzorovanje narodnih šol je oskrbo¬ valo nekaj let državno šolsko svetovalstvo na Dunaju. Opomniti pa je, da je ljubljanski župan, Mihael Ambrož, zahteval tačas šolsko svetovalstvo za vse slovenske dežele, torej zjedinjeno Slovenijo vsaj na šolskem polju. Po deželah in okrajih so nadzorovali šolo duhovniki; šole so bile verske; strogo je bilo prepovedano, izročevati katoliške otroke nekatoliškim šolam in učiteljem. Strogo je določeval to tudi konkordat; ves šolski pouk katoliške mladeži mora biti v soglasju s krščanskim naukom, škofje pa naj vodijo po svojem pastirskem poklicu vso versko vzgojo mladeži in naj pazijo, da se v noben predmet ne vrine ničesar, kar bi naspro¬ tovalo katoliški veri in čisti nravnosti; uči¬ telji se naj takoj odstranijo, ako nimajo čiste vere in poštenega vedenja. Ozrimo se zdaj malo na naše slovenske dežele in poglejmo, kako in s kterim uspe¬ hom so se tukaj trudili, da bi izboljšali šolo. Med najimenitnejše šolnike one dobe spadata naša rojaka, Simon Rudmaš, ki je vodil od leta 1850. do 1858. šole koroške, in dr. Franc Močnik, ki je vodil odleta 1851. do 1860. kranjske narodne šole, pozneje pa realke in narodne šole na Štajerskem. Oba sta se popolnoma posvetila svojemu poklicu in sta sama tudi sodelovala pri spisovanju šoli in učiteljem potrebnih knjig. Osobito Močnik je postal imeniten, ker je popolnoma preosnoval pouk v računstvu; i knjige njegove so uvedli po vseh šolah cele Avstrije in jih preložili na vse avstrijske jezike. Oba sta žrtvovala mnogo iz svojega žepa, da sta preskrbela tej in oni šoli po¬ trebnih učil, kajti oba sta se trudila izboljšati šolski pouk z učili, ktera bi naj učencem po¬ jasnjevala to, kar jim učitelj razlaga v besedi. »Nazorni nauk« imenujejo to, in oba sta sama kazala učitelj em, kako je poučevati»nazorno«. Brigala sta se pa tudi za izboljšanje gmot¬ nega položaja učiteljev; Močnik je na pr. sprožil misel, da se osnuje društvo v pod¬ poro vdov in sirot kranjskih učiteljev; isto je storil Rudmaš na Koroškem. Glede naučnega jezika sta bila oba te misli: narodna šola je šola narodova, torej bode izvrševala svojo nalogo samo tedaj, ako je učni jezik materin jezik. Zato sta spisovala sama ali s pomočjo dobrih uči¬ teljev šolske knjige slovenske in z njimi nadomestila nemške; izdelovala sta učne na¬ črte in jih tudi uvedla v šolo navzlic upi¬ ranju nekterih učiteljev, kterim se je nova šola zdela preveč slovenska. Nove šolske knjige so bile Rudmašu »zdravilo za pe¬ rečo rano, kajti s šolami, v kterih se nič ne ozirajo na Slovence in jih imajo za Pol- nemce, ni nič začeti. Izkušnja jih je že davno obsodila, samo da nekteri te obsodbe nočejo slišati. Materin jezik mora biti pod¬ laga drugemu jeziku, ako se hočeš tega učiti z uspehom in ne da bi trpela omika; ako pa ostanejo na kmetih, kakor doslej, čisto nemške knjige, bodo šole rodile tudi samo dosedanji sad.« Rastlo je zdaj število narodnih šol tudi v slovenskih krajih, čeprav so imele zgolj občine skrbeti za šolo. Ker pa je ta dolžnost marsiktero občino oplašila, začela je vlada podpirati revne občine. Toda bilo je težko dobiti učiteljev; le malo dijakov se je posvetilo temu poklicu. Leta 1853. je bilo na pr. v Idriji samo trinajst, v Ljubljani pa celih šest pripravnikov; tam so napravili izpit trije, v Ljubljani samo dva. Plača je bila pičla, včasi samo desetina in bira, a še te je zmanjkalo, ko so podložniki vpili »vse dol, vse proč« in so tudi ubogemu učitelju od¬ rekli tisto borno desetino in biro. Dolgo so morali čakati, da se jim je uredila plača. Slovenski učni jezik je bil tudi ovira. Mnogi slovenski stariši so mislili, da je narodna šola odveč ali vsaj predraga, če se otroci tam ne naučč nemščine. Bolje so poznali celč na Koroškem učitelji sami namen narodne šole in so na svojih zbo¬ rovanjih zahtevali, da se poučuj v šoli 68 mladež v materinščini, ne da bi nemščino zanemarjali. Simon Rudmaš je pospeševal take zares narodne šole na Koroškem z darili dijakom, ki so se posebno marljivo učili slovenščine. On in Močnik sta, če ni bilo drugače, pregovorila tu in tam duhovnike, da so poučevali vsaj trde slovenske otroke, kterim je bila domača trda nemška šola zaprta. Priskočil jima je na pomoč Andrej Einspieler^ ki je ustanovil v Celovcu šolski list (»Šolski prijatelj«) in zbral okrog njega učitelje Andreja Praprotnika, Jožefa Levičnika, Mussija, Sommerja, Hofbauerja in druge nadarjene ter za šolo in pravo narodno omiko navdušene može. V smislu teh mož je vlada leta 1851. sicer vnovič ukazala, da je na Koroškem učiti otroke drugega deželnega jezika, če so se tega že malo naučili domd, ali če to želijo stariši, a materin jezik mora ostati prava podlaga; njega se morajo najprej otroci tako naučiti, da znajo gladko čitati, posebno pri krščanskem nauku, ki »ima samo namen, da ublaži srce in voljo«; potem še le se začni tudi pouk v nemščini. To je bilo i Slomšekovo načelo: »Slovenski otrok se uči krščanskega nauka zgolj slovenski tudi v mešanih šolah; veronauk se ne sme zlo¬ rabiti, da se uči otrok nemščine.« Jednostavno pravilo za določitev uč¬ nega jezika na Koroškem je bilo: kjer se v cerkvi prepoveduje slovenski, tam bodi tudi pouk v šoli slovenski; v mešanih krajih se naj učijo otroci obeh jezikov; v sloven¬ skih krajih pa je nemščina samo tam zgolj učni predmet, kjer to zahtevajo srenje. Uradna poročila kažejo, da je imel trud naših šolnikov lep uspeh, kajti bila je leta 1849. na Koroškem jedna sama slovenska šola, leta 1851. jih je bilo pa že 17, leta 1856. celo 30 in še leta 1859. 16. Na Šta¬ jerskem ni bilo leta 1849. nobene slovenske šole, leta 1854. jih je bilo 42, leta 1859. pa zopet — nobene, temveč samo »mešane«. Na Kranjskem je bilo leta 1849. izmed 104 šol samo 49 slovenskih, leta 1859. pa izmed 241 le 108 slovenskih poleg 19 nemških in 114 mešanih. Na Primorskem so imeli leta 1849. Slovenci in Hrvatje med 248 šolami jih samo 89 z narodnim učnim "jezikom, leta 1859. pa 109 med 319 šolami. V novih predpisih za narodne šole se je vlada bolj ozirala na razmere in potrebe kmetskega stanu. V šolo hoditi so morali otroci samo šest let (od šestega do dvanajstega leta, če treba, tudi še le od sedmega leta dalje) ; potem pa so imeli še tri leta pohajati ponav¬ ljalno nedeljsko šolo. Stariše je smela go¬ sposka prisiliti, da so pošiljali otroke v šolo; iz oddaljenih vasij pa so bili otroci dolžni, hoditi v šolo samo dva dni na teden. Uvedli so dalje pouk v poljedelskih strokah, usta¬ navljati so jeli šolske vrte in poučevali so mladež tudi v bučelarstvu, sviloreji, v iz¬ delovanju različnega orodja (v Šoštanju so na pr. izdelovali kmetsko orodje iz lesa in slame), in deklice v ženskih ročnih delih. Koliko je napredovalo naše šolstvo od leta 1849. do 1859.? Leta 1849. so imeli vseh narodnih šol: na Štajerskem 777, na Koroškem 303, na Kranjskem 104, na Primorskem 248, v celi Av¬ striji 13.017 (brez Oger- ske in la¬ ških dežel). Šolo jih je pohajalo od vsakih sto zašologod- Jjgg, mh otrok na Štajer-jhilJ* skem 77,jffi na Koro¬ škem 67, na Primor- skem 29, ^J Z k n jjg e Frischeve »Hervorragende Schul- R2L Kranj- manner«. Pichlers WiUve, Dunaj.) skem celč samo 18, v celi Avstriji pa 65. Kranjska je bila torej strašno zaostala za sosednimi deže¬ lami; posebno pa so zaostale deklice, ker izmed 100 za šolo godnih deklic jih je hodilo v šolo na Kranjskem samo 15, na Primorskem samo 20, na Koroškem pa 63, na Štajerskem celč 74. Nekaj boljše razmerje se nam pokaže, če prištejemo tem narodnim šolam še po¬ navljalne šole; teh je bilo: na Štajerskem 601, na Koroškem 283, na Kranjskem 110, na Primorskem 153. Bilo je torej pri nas malo šol in malo učencev; med šolami pa je bilo tudi malo takih, v kterih so se učili otroci v slo¬ venskem ali hrvatskem jeziku; leta 1849. jih je bilo samo 139, torej še vsaka deseta šola ne; bilo je približno tako, kakor da bi imelo vsakih 9000 stanovalcev, ali vsak sodni okraj po jedno samo narodno šolo z materinim jezikom; vse druge šole so bile ali nemške, oziroma laške, ali pa mešane. Leta 1859., torej koncem naše dobe, pa so imeli na Štajerskem 699 narodnih šol, Dr. Franc Močnik. 69 na Koroškem 333, na Kranjskem 241, na Primorskem 319, v celi Avstriji brez Ogerske in Italije 13.935. Pohajalo pa je narodno šolo od sto za šolo godnih otrok na Štajer¬ skem 87, na Koroškem 81, na Primorskem 46, na Kranjskem že 55, v celi Avstriji brez ogerskih in laških dežel 71; kaže se nam torej jako velik napredek. To velja tudi o deklicah, kajti pohajalo je zdaj izmed 100 za šolo godnih deklet narodno šolo na Štajer¬ skem 84, na Koroškem 78, na Kranjskem 52 in na Primorskem 37. Jako so se bile pomnožile tudi ponav¬ ljalne šole, tako da so jih našteli na Štajer¬ skem 605, na Koroškem 303, na Kranjskem 217, na Primorskem 239. Število učencev in šol se je na Kranjskem v desetih letih podvojilo; manjši je bil napredek tam, kjer je bilo šolstvo že poprej bolj razvito; v obče pa vidimo tu vesel napredek, posebno v slovenskih pokrajinah. Slovenskih in hrvat- skih narodnih šol je bilo leta 1859. v onih deželah 233, blizu 15 od vsakih sto šol; mešanih je bilo 517, blizu tretjinka vseh šol; na Štajerskem in Primorskem je bila mešana tretjinka, na Kranjskem skoro polovica, na Koroškem blizu petinka. Že davno so bili uvideli, kako potrebne so šole tudi za uboge slepce in gluho¬ neme. V Gorici si je stekel mnogo zaslug v tem oziru naš pesnik Valentin Stanič. Tam so ustanovili že leta 1842. tak zavod za gluhoneme; kmalu (1849) je sledil ce¬ lovški zavod. Za slepce sicer niso ustano¬ vili posebnih šol v domovini, pošiljali pa so take nesrečnike v Line in na Dunaj v šole s podporo dobrosrčnih ljudij, ki so se v oporokah spominjali teh revežev. Prav nič manj potrebni so bili tudi zavodi za otroke, ki so tako izprijeni, da jih je treba odstraniti od drugih otrok, zbrati jih in po pametni vzgoji poboljšati; temu namenu so posvetili otoško trdnjavico pri Celovcu. Najbolj so v dobi ministra Thuna iz- premenili osnovo srednjih šol, osobito gimnazij. Izginili so nekdanji liceji, ki so bili nekako na sredi med srednjo in visoko šolo; zato pa so razširili gimnazije na osem »latinskih šol«. Učni načrt se je bolj, kakor pred letom 1848., oziral na prirodoslovne vede in na materin jezik. Ta se naj goji v srednjih šolah, vendar se morajo učiti tudi nenemški dijaki nemščine, tako da je ta v višjih razredih učni jezik tudi v ne- nemških krajih. Za visoke šole je obveljala nemščina kot izključni učni jezik; vsled tega je na pr. izginila leta 1853. poljščina iz galiških gimnazij in vseučilišč in se umak¬ nila nemščini. Za našo slovenščino so prišli vendar malo boljši časi, kajti vlada ter nadzorniki in ravnatelji srednjih šol na Slovenskem so uvedli vanje slovenščino, a ne kot učni jezik, pač pa kot učni predmet. Na nekterih gimnazijah so se lotili slovenščine s posebnim veseljem; na pr. v Celju, Mariboru,Trstu j e bilo zanimanje veliko. V šolskem letu 1850/51. so se skoro vsi dijaki mariborske gimnazije učili slovenščine; le žal, da so poučevali prva leta slovenščino večjidel nestalni uči¬ telji, ki so kmalu prostovoljno ali nepro¬ stovoljno odšli; z njimi vred je pa izginila često tudi slovenščina iz šole. Naredbo iz leta 1854., da je tudi v ne- nemških krajih v višjih razredih srednjih šol nemščina večjidel učni jezik, kterega mora znati govoriti in pisati vsakdo, ki je izvršil gimnazijo, preklical je cesar leta 1859. za nenemške kraje, med ktere pa niso šteli uradi, izvršujoči ta ukaz, naših slovenskih dežel! V to dobo spada ustanovitev nekterih realk, ki so imele namen, pospeševati iz- obraženje obrtnikov in trgovcev. Obetali so si mnogo koristi od njih, a niso se izpol¬ nile nade. Obrtu in kupčiji so prinesle ko¬ risti še le prave obrtne šole, v kterih so se naučili rokodelčiči mnogo koristnega za svoje stroke, na pr. risarska šola v Ljubljani. Da pa tudi nadaljevalni tečaji nedeljski in večerni niso mogli delati čudežev, je na¬ ravno; saj ni večina učencev nikdar pohajala niti narodne šole. Prvi realki na Slovenskem sta bili ljubljanska in celovška. Na graškem vseučilišču so dr. Kopač, dr. Skedl in dr. Kranjec predavali nektere znanstvene predmete v slovenskem jeziku bodočim slovenskim pravnikom. Niso imeli baš malo slušateljev, saj je dr. Kranjec dal 26 dijakom izpričevala koncem šolskega leta 1849/50. Žal. da so ta predavanja pre¬ klicali že meseca malega srpana leta 1854. Tako so pokopali »misel visoko letečo«, da dobimo slovensko vseučilišče. Že leta 1849. so izgubili na Kranjskem neko važno šolo: šolo za ranocelnike, ktero je odpravila vlada. Da bi pa vendar dala našim mladeničem priliko, posvetiti se zdravništvu, ustanovila je osem ustanov po 120 gld. za slušatelje na medicinskih od¬ delkih vseučilišč na Dunaju, v Gradcu in dr. Tako je vlada želela ustreči deželi, kteri je nedostajalo zdravniške pomoči bolj, nego drugim deželam. 70 Cerkev in država. V 18. stoletju je zavladalo načelo, da je država vsemogočna, in da se ji morajo brezpogojno pokorjavati vse naprave, bodi si svetne, bodi si cerkvene, da doseže to, kar se je tačas smatralo za namen in smoter državnega života. Odpravili so mnogo samostanov in redovnikov, vzeli ostalim pravico, občevati s svojim generalom, ako je ta bival zunaj Avstrije; škofje niso smeli več neposredno občevati s papežem, nego vsi dopisi od škofa do papeža in od tega do škofov so morali potovati skoz urade; ti pa so imeli pravico, pridržati jih, ako sc jim je to iz državnih ozirov videlo potrebno. Škofje so morali pastirske liste predlagati vladi, da jim je dala dovoljenje za ob- javljenje — ali pa tudi ne. To jako obširno pravico vlade so zvali »placetum regium«, t. j. »dovoljenje kraljevo«. Glede na vzgojo duhovnikov svetnih in redovnih, glede na nameščanje župnikov, veroučiteljev itd. je bila cerkvena uprava ravno tako podvržena na¬ drobnemu nadzorovanju vlade, kakor zastran uprave cerkvenega imetja; celč v cerkvene obrede in v cerkveni nauk se je vtikala država; le v nekterih, posebno nujnih zadevah so malo odjenjali za cesarja Franca I. Tako je bilo pomanjkanje duhovnikov povod, da so zopet odprli meje liguorijancem in jezuitom, da so izboljšali nauke bogoslovne, usta¬ novili nove bogoslovnice, podpirali verske zaklade iz državnih dohodkov, ker je tudi cerkveno imetje trpelo mnogo škode v voj¬ skah z Napoleonom in po finančnih ne¬ zgodah itd. Svobodo je cerkvi prineslo še le leto 1849., če tudi najprej samo v načelu. Po¬ gumno je mladi cesar po nasvetu kneza Feliksa Schwarzenberga v temeljnih pra¬ vicah dne 4. sušca leta 1849. vsem postavno priznanim veroizpovedanjem in cerkvam ■ torej tudi katoliški cerkvi — priznal svo¬ bodo, da smejo opravljati skupno javno službo božjo, samostalno upravljati notranje cerkvene zadeve ter gospodariti z ustano¬ vami in zalogami za obrede, nauk in dobro¬ delnost. Malo dnij potem je vlada povabila škofe, naj pridejo tretjo nedeljo po veliki noči na Dunaj, da se posvetujejo z vlado o cerkvenih zadevah. Sad teh pogajanj je bil važen. V nekterih zadevah se sicer vlada in škofje niso še pogodili, pač pa je dovolil cesar, da smejo škofje s papežem neposredno ob¬ čevati v cerkvenih stvareh in tudi svojim vernikom razglašati opomine in navodila, samo da priobčijo vladi prepise takih raz¬ glasov v gotovih slučajih. Cerkev sme cerkveno kaznovati, ako nimajo kazni vpliva na državljanske pravice; škof sme začasno ali stalno odstaviti duhovnike, ako ne opravljajo zvesto cerkvenega posla; ako treba, sme v takem slučaju celo zahtevati državno pomoč, samo da predloži poprej preiskovalni zapisnik vladi; škof sme ime¬ novati veroučitelje za srednje in visoke šole, dati jim potrebno »pooblastilo«, ktero pa sme zopet preklicati. Škof določuje učne načrte za bogoslovce, ima pravico, stra¬ hovati duhovnike, kterih posvetna oblast ne sme odstavljati brez njegove vednosti. Strogo je posvečevati nedelje in praznike v popolnoma ali večinoma katoliških krajih. Ostale so pa še druge zadeve, o kterih se je vlada morala pogajati neposredno s papežem. Dotično nalogo je dobil naučni minister grof Thun že od Feliksa Schwar- zenberga, ki je kmalu potem umrl. To pa je storil knez Feliks, kakor zatrjuje zgo¬ dovinar, ki ga je dobro poznal, zato, »ker je bil prepričan, da bodeta država in cesar tem trdnejše stala, čim bolj bodeta podpi¬ rala katoliško cerkev; složno bodeta sode¬ lovali vlada in cerkev, ako se vlada po¬ godi s papežem«. Pogumni mož je »globoko zaničeval proticerkveno zabavljanje onih dnij in je krenil na pot, po kteri je upal, da pride Avstrija do miru, pokoja in moči.« Avstrijski poslanik grof Moric Esterhazy in dunajski nadškof Rauscher sta sklenila s papežem pogodbo, ktero imenujemo »kon¬ kordat«; cesar jo je potrdil dne 18. veli¬ kega srpana leta 1855. Konkordat je potrdil in še razširil, kar so se bili dogovorili škofje z vlado. Vrnil je cerkvi pravico, da sme vzgajati mlade¬ niče za duhovski stan, nadzorovati in stra¬ hovati duhovnike, urejevati službo božjo; vrnil ji je pravico, da sme nadzorovati vso vzgojo in pouk katoliške mladeži; cerkev sme, kakor vsakdo, sprejemati posestva in drugo imetje; država bode pomagala cerkvi izvrševati cerkvene obsodbe duhovnikov, samo da sme poprej preiskati stvar. Cesar je obljubil, da »ne bode dopustil, da bi kdo sramotil katoliško cerkev, vero, obrede in njene naprave, bodi si z besedo, bodi si s pismom, niti da bi kdo stavil zavire cerkvenim glavarjem in služabnikom, kedar izvršujejo svoje opravilo, posebno kedar se gre za versko čednost in cerkveni red«. Državne oblastnije bodo »skazovale škofom in du- 71 hovnikom spoštovanje in čast, ki gre njih stanu«. Na drugi strani je pa papež do¬ volil, da smejo državne sodnije soditi du¬ hovnike. Prenaredili so zdaj postavo o zakonu. Zakonske stvari so prišle pred škofovo sodnijo, in tam so jih rešili po cerkvenem pravu, na pr. če je šlo za veljavnost ali ločitev zakona itd.; o drugih stvareh pa so sodile državne sodnije, na pr. glede premo¬ ženja zakonskih itd. Maloktera pogodba je vzbudila toliko in tako silnih bojev, dokler niso zmagali nasprotniki konkordatovi. Premnogo so trpeli napadov tisti, ki so dognali konkor¬ dat, v prvi vrsti grof Leon Thun in kardinal Rauscher; a priznati so morali tudi nasprot¬ niki, da je bilo treba novih postav za uredbo odnošajev med državo in cerkvijo, potreba tudi zato, da se utrdi država in ublažijo državljani v nravnem oziru. Kardinal Rau¬ scher je bil prepričan, da ne more biti zvest državljan, kdor ni trden v veri; bal se je, da ne bi državna družba morala razpasti v drobne kosce, ako se ne dd veri, kar ji gre. Cesar sam je bil gledč konkordata popol¬ noma v soglasju s svojimi svetovalci, ker ga je smatral potrebnim za blaginjo države, in ker se mu je zdel prava pot, da se po¬ boljšajo ljudje; saj je začelo baš takrat prav bujno cveteti malikovanje zlatega teleta, ko je vsakdo hotel le hitro obogateti in na¬ kopičiti milijone. Borza je postala svetišče, kjer so nad rakvijo, v ktero so položili jasne vzore, postavili oltarje golemu ma- terijalizmu. Na borzi so igrali brezvestno igro z blagom narodov; tej igri pa niso mogli priti do živega z navadnimi posta¬ vami, in vendar je bilo to nujno potrebno, ker je prodirala borzijanska nravnost pre¬ hitro v kroge našega trgovstva in mu iz¬ podkopavala temelje z brezvestno speku¬ lacijo. Poleg te temne proge se je bil pa po toliko grenkih izkušnjah jel vzbujati v srcih tudi verski čut, in v cerkvah se je vse gnetlo poslušalcev, zlasti ako je imel besedo kteri izmed slovečih propovednikov one dobe, na pr. na Dunaju Veith, dr. Brunner, ali Klinkowstrom. Z njimi se je strinjal cesar sam, ko je izustil besede: »Jaz želim in de¬ lujem na to, da uživajo meni izročeni na¬ rodi dobrote časnega življenja, a ne izgubijo večnih.« Osvobodivši katoliško cerkev, pa dr¬ žava ni skovala spon in verig za nekato- ličane; marveč tudi protestantom je dovolila, da smejo svobodno izvrševati svojo božjo službo, in jim podala vse pravice neodvisne verske družbe. Pravoslavni ali staroverci so zopet dobili svojega patrijarha kot vrhov¬ nega vladarja in cerkveno imetje. Zidom so dovolili več krajev, kjer smejo bivati tudi v večjem številu; pridržali pa so si pravico, da bodo določili pogoje, pod kte- rimi si smejo z nova osvojevati nepremično imetje. Zahtevali so sicer nekteri, naj se zabrani nekatolikom v nekterih kronovinah služba božja in državljanska ravnopravnost; a v Rimu so se udali nasvetom tistih, ki so rekli, da se bode Avstrija najuspešneje bojevala proti protestantom, ako nikakor ne ovira svobodnega cerkvenega gibanja, J pač pa skrbi, da pride pastirska palica v najsposobnejše roke, da imajo verniki vrle dušne pastirje, in da se vzgaja bodoči za¬ rod res katoliško, v sedanjem rodu pa budi katoliško mišljenje in delovanje. Mnogo nad, pa tudi mnogo strahu je vzbudil konkordat; motili so se ti in oni. Zgodovinsko imeniten je pa vendar, ker je napravil konec staremu jožefinizmu. Jo- žefinizem in konkordat sta oba s pomočjo cerkve želela doseči, kar je bil namen dr¬ žavi; in vendar je med njima velikanski razloček: jožefinizem je vzel cerkev v službo kot ponižno deklo, a konkordat jo je prosil | pomoči kot častito gospo. Cesar v smrtni nevarnosti. Med najmarljivejšim delovanjem za bla¬ gor narodov je ušel cesar le z božjo po¬ močjo smrtni nevarnosti. Cesar je imel navado, da je hodil po žimi po šesturnem delu od dvanajste ure do jedne popoldne v spremstvu krilnega pribočnika na izprehod po tistih visokih nasipih, ki so tačas še oklepali notranje mesto dunajsko. Dne 18. svečana leta 1853. ga je spremljal polkovnik grof O’ Doneli, in prišla sta že do »Koroških vrat«. Tu pa je bila na poti luža, in O’ Doneli stopi malo od cesarja proč — a v istem hipu zagleda nekega človeka, ki je z dolgim nožem napadel ce¬ sarja. O’ Doneli prime hitro morilca z obema rokama za rame, a morilec je bil vendar že zadel cesarja na tilniku; od ondod je zdrsnil nož proti vratu navzdol in ranil cesarja, a zadel na zapoge ovratnikove. Zdaj morilec ni mogel nič več storiti, ker mu je bila zapoga na poti, in ker ga je bil prijel O’ Doneli in vrgel ob tla. Morilcu je padel nož iz roke, in on se je jel boriti z grofom; oba sta padla na tla in se trdo držala. O’ Donellu pa priskoči zdaj k sreči 72 meščan Ettenreich na pomoč, prime morilca z obema rokama za dolge lase in udari nekolikokrat z glavo krepko ob tla. Mo¬ rilec izpusti grofa; ta skoči po koncu in potegne sabljo; morilec jo prime, pa se rani. Cesar je videl ves prizor, a stal je hladen in miren ter velel večkrat grofu: »O’Doneli, vtaknite sabljo!« Grof uboga, stopi k cesarju in zapazi stoprav zdaj, da je cesar ranjen. Navzlic svoji rani -hoče iti cesar Sam domu. O’ Doneli je bil pa med tem poklical patroljo in ji izročil morilca, krojača Libenyja; potčm je podal cesarju roko in ga spremil v bližnjo palačo nad¬ vojvode Albrehta. Med potem je rekel cesar O’Donellu: »Zdaj šemi godi, kakor mojim vrlim vojakom v Milanu.« (Ondi so namreč zarotniki, privrženci Mazzinija, bili malo poprej na cesti napadli, ranili in umorili nekaj vojakov.) Blizu vrat palače se stemni cesarju pred očmi, O’ Doneli ga pelje hitro v predsobo in mu omije z mrzlo vodo obraz, roke in vrat; cesar se je takoj zopet za¬ vedel. Ker pa se je bilo bati, da je ranil morilec cesarja z otrovanim nožem, dovolil je cesar O’ Donellu, ki ga je prosil za to, da mu je izsesal rano. K sreči ni bila cesarjeva rana nevarna, a vendar je moral nekaj tednov ostati doma; kmalu je nehala tudi nevarnost, da bi cesar oslepel. Slavili so povsod reši¬ telje cesarjeve; Ettenreichu je poslala nad- vojvodinja Zofija prstan, v kterem so bili vdelani krvavi lasje cesarjevi, okrog njih pa napis: »Bog Ti povrni.« Na Dunaj pa so hiteli odposlanci iz vseh dežel, da so iz¬ razili nadvojvodi Francu Karolu čutila ogor¬ čenja nad grdim zločinom in veselje, da je božja roka obvarovala drago življenje cesarjevo. Dne 28. svečana so prišli na pr zastopniki kranjskih stanov. Nadvojvoda jih je sprejel preprijazno in jim pravil: „Danes zjutraj sem govoril s cesarjem, ki me je vprašal, ktera deputacija danes pride, in začuvši, da pridejo Kranjci, rekel je: »Močno mi je žal, da vrlih Kranjcev ne morem osebno sprejeti.« Za cesarja ni zdaj nobene nevarnosti več.“ Dne 6. sušca je cesar zapustil prvikrat svoje sobane; ko se je pa prvič zopet peljal iz dvorca, bila je prva pot njegova v krasni hram sv. Stefana, da bi ondi zahvalil Boga za rešitev. Ob straneh ulic, skoz ktere se je vozil cesar, stalo je ogromno dunajskih meščanov v črni obleki, ki so pozdravljali navdušeno vladarja; ko je zapel veliki zvon pri sv. Stefanu, začelo je zvoniti po vseh cerkvah dunajskih. Sto- pivši v veliki hram božji, ki je bil natlačeno poln občinstva, in v kterem je gorelo deset tisoč sveč, pokleknil je cesar k oltarju in opravil tam iskreno molitev, dočim je am- brozijanska zahvalna pesen kipela in donela v veličastnih akordih proti nebu. Krasna razsvetljava je sklenila dan, ki je bil praznik za vso Avstrijo. »Postavimo temu dogodku trajen spo¬ menik!« razlegalo se je takoj po širni dr¬ žavi. »V hiši božji smo slavili rešitev ce¬ sarjevo — hiša božja bodi prelepi spomenik, ki bo svetu oznanjal Avstrije hvalo in veselje!« čital si v pozivu, s kterim so jeli nabirati darove za obljubno ali votivno cerkev. Od vseh stranij so darovali ljudje doneske, velike in majhne; jeden sam dan so nabrali na Dunaju 400.000 gld., in predno je minilo leto in dan, bil je nabran že prvi milijon goldinarjev. Poleg prekrasne cerkve na dunajskem »glasiju« pa so sezidali še osem drugih votivnih cerkev, in 482 dobro¬ delnih ustanov je trajni spomenik o zve¬ stobi vernih podložnikov. Med najlepše spo¬ menike pa štejemo tega-le: materi Libeny- jevi je nakazal cesar podporo, da je mogla živeti po usmrčen ju njenega sina. Istega leta so našli znamenja ogerske kraljevske oblasti (krono, žezlo itd.), ktera je bil dal Košut zakopati, ko je bežal leta 1849. na Turško. Vedeli so, da se je to moralo zgoditi blizu Oršove. Kopali so tam okrog, in dne 8. kimovca dopoldne ob 9. uri so izkopali zaboj, v kterem so bile one ogerske svetinje hranjene. Z veliko častjo so jih prepeljali zopet v Budo, a na mestu, kjer so bile zakopane, dal je zgraditi cesar lepo kronsko kapelico. Cesarjeva ženitev. Najpomenljivejši dogodek onega leta je bila zaroka mladega cesarja, ki se je izvršila dne 18. velikega srpana leta 1853., torej ko je dovršil cesar 23. leto, v cesarskem poletnem dvorcu v Išlu (glej podobo na strani 77.). Iz¬ voljenka cesarjeva je bila hči vojvode bavar¬ skega, Maksa, čegar soproga Ludovika je bila sestra matere Franca Jožefa, nadvojvodinje Zofije. Rojena o božiču leta 1837., bila je izpolnila vojvodinja Elizabeta polsedem- najsto leto, ko jo je zasnubil mladi vladar avstrijski, njo, ki je bila po umu in blagem | srcu in po telesni krasoti prva med mla¬ dimi knežjimi hčerami onega časa. Cel6 starčku Radeckemu je zaiskrilo oko, zro- čemu podobo cesarjeve neveste, ktero mu je bil poslal oče njen. »Iz tega obraza govorita 73 premislek in um; ona je jako podobna cesarju, je jako zala in mlada.« Prosil pa je cesar tudi pri tem prevažnem koraku Boga pomoči. Dne 19. velikega srpana je bil z vojvodinjo Ludoviko in njenimi hčerami pri sv. maši; po svetem opravilu Dne 20. malega travna leta 1854. je za¬ pustila vojvodinja Elizabeta Monakovo; jo¬ kaje je vzela slovo od drage domovine, in v spremstvu roditeljev se je peljala po Donavi v novo domovino. Na meji, v mestu Passavi, pozdravili so jo zastopniki gornje- pelje princezinjo Elizabeto pred oltar in prosi duhovnika: »Gospod župnik, blago¬ slovite naju; ona je moja nevesta.« Ko so pripravljali v Avstriji velike slavnosti za cesarjevo poroko, želel je cesar, da naj rajši podpirajo ljudi, ki so prišli brez krivde v revščino. avstrijski, rekoč: »Globoko čutimo v svojih srcih klic „dobrodošli“, ki nasproti doni vaši kraljevi visokosti, od ktere bo prišla sreča in blagoslov njemu in nam — saj pride iz roke angeljske samo dobrota. Presvetli gospej, ki bo delila moč našega cesarja in gospoda, njej posvečujemo 74 svojo ljubezen, svoje zaupanje, svoje blago in kri!« Zvečer dne 21. malega travna je po¬ zdravil cesar Franc Jožef nevesto v Linču, potem pa hitel zopet na Dunaj, kjer so de¬ lali velikanske priprave za sprejem cesarske neveste. Dne 22. malega travna popoldne je dospel parobrod »Franc Jožef« na Dunaj. Na pristajališču je hitel cesar s svojimi ro¬ ditelji na ladijo, objel in poljubil nevesto ter njo in njeno spremstvo odvedel v Schon- brunn. Drugi dan še le je vojvodinja Eli¬ zabeta prišla na Dunaj, in sicer po staro¬ davnem, za cesarjevo ali cesarjevičevo ne¬ vesto veljavnem običaju. Nevesta se je pe¬ ljala z materjo v prekrasni kočiji, ktero je vleklo osem jako dragih, kakor mleko belih konj, kteri so imeli v grivo vpletene ru- deče in zlate prevoze in bogato pozlačeno opravo, na glavi pa bele čope. Vajeti so bili zlati, in držal jih je bogato oblečen kočijaž, sedeč na kozlu, preoblečenem s črnim žametom, od kterega so viseli zlati prami in čopi. Poleg vsakega konja in poleg vrat kočijnih so stopali krasno oble¬ čeni c. kr. telesni strežaji. Kočija je bila črez in črez pozlačena, na strehi se je bliščala zlrtta cesarska krona, med zadnjimi kolesi pa zlat cesarski orel, držeč jabolko in žezlo; ob straneh je bil črn žamet, z zlatom pre¬ tkan; sedeži so bili žametaste blazine, z zlatom pretkane. Nevesta je imela rožasto obleko iz baržuna, glavico ji je dičila krona (diadem) iz demantov, okrog nje pa se je vil venec iz belih in rudečih rož. Ko se je kočija jela pomikati, zadoneli so vsi zvonovi in zagrmeli vsi topovi na mest¬ nem obzidju. 9000 meščanov je stalo ob stra¬ neh ceste, na novem mostu črez Dunajčico pa je pozdravil župan vojvodinjo, ktera je zdaj otvorila most in mu nadela svoje ime. Nepopisna je krasota, ki se je razprostirala po vsej poti ob cestah in na hišah; kar so imeli vrtovi cvetlic in meščani krasnih in dragocenih preprog, zastav itd., vse so upo¬ rabili ta dan in izpremenili cesto in most v prekrasen vrt. Po tej poti je dospela ne¬ vesta v staroslavni dvorec, v svoj bodoči dom, kjer jo je sprejel cesar sam. Poroka se je vršila dne 24. malega travna zvečer ob 7. uri v avguštinski cerkvi, v kteri se je bliščalo blizu 3000 sveč, in kjer je okoli 70 kardinalov, škofov in prelatov pričakovalo svatovščino. V cerkvi je bilo ogromno najodličnejšega občinstva poleg kronovinskih odposlancev, uradnih in drugih dostojanstvenikov. Poročil je mladi par nadškof Rauscher po lepem nagovoru, v kterem je rekel: »Poleg Franca Jožefa, viteza in junaka, ki je prenovil Avstrijo z modrimi postavami, ki se prvi bojuje povsod za čast božjo in blagor ljudij, naj se blišči cesarjeva soproga kot prva med ženami ne samo zaradi krone, ki ji diči čelo, nego še bolj po krepostih, ki se svetijo na pre¬ stolu in budijo posnemanje med narodi.« Ko se je po dovršenem obredu zapela za¬ hvalna pesen, vrnilo se je spremstvo ce¬ sarjevo z novoporočencema v cesarski dvo¬ rec, kjer je cesar predstavil cesarici dosto¬ janstvenike, med njimi maršala Radeckega, bana Jelačiča in dr. Sevčda je slavil ta dan tudi ves veliki Dunaj. Tisti večer so bile v glediščih slav¬ nostne predstave, drugi večer pa se je vo¬ zila cesarska dvojica po krasno razsvetlje¬ nih ulicah dunajskih med gnečo veselih ljudij. Cesar je daroval ta dan 200.000 'gld. za ubožce, cesarica pa 50.000 gld.; mnogim osebam, ki so bile razžalile veličanstvo, ali ki so kalile javni mir, izpregledal je milostno cesar kazen, oziroma ustavil sodnijsko pre¬ iskavo, če niso zakrivile še kterega dru¬ gega zločina. Vsi narodi so se radovali poroke ce¬ sarjeve. Tudi naš narod ni zaostal za svo¬ jimi brati; pošiljal je v božjih hramih vroče molitve k stvarniku za srečo in blagor nove zveze, in vila je navdahnila ognjevitega Lovra Tomana, da je zapel »Slovenije dar« mladima zaročencema, izročajoč jima dve cvetlici: »Prva, car, naj bode Tebi, Krasna »gorska zvezdica«, Drugo, carinja, vzemi sebi, Ko je znam Tvoj — »rožica«. Prve svit — pomen pravice, Druge zor ljubezni žar, Kake sreče porodnice! Znam’nje nju — Slovenje dar.« Srečno so tekla leta cesarju in dražestni njegovi soprogi, ki mu je povila dne 5. sušca leta 1855. hčerko Zofijo, dne 12. malega sr¬ pana leta 1856. Gizelo, dne 21. velikega sr¬ pana leta 1858. pa cesarjeviča Rudolfa. To so bili dnevi veselja za srečno družinico tam v dunajskem cesarskem dvorcu, pa tudi za vso veliko družino narodov avstrijskih. Žal, da je dne 29. velikega travna leta 1857. vzela smrt cesarju hčerko Zofijo; z njim je žalovala vsa Avstrija. Vsakega teh srečnih in tužnih dogodkov v svoji obitelji je pro¬ slavil cesar z obilnimi dokazi milosti svoje, darujoč ubožcem darila in oproščajoč kazni in preiskave one osebe, ki so zagrešile zločin razžalitve veličanstva ali so bile politični zločinci. Mnogim osebam na Ogerskem in Erdeljskem so vrnili imetje, ktero so bile izgubile vsled razsodbe vojnega sodišča. V spomin rojstva cesarjeviča Rudolfa je usta¬ novil cesar na Dunaju veliko bolnišnico za 1000 bolnikov; bolnišnica bo nosila vedno ime »Rudolfinum«. Tako je kazal sam, kaj je mislil, ko je ob rojstvu prve svoje hčerke rekel, da želi, naj kaže ljudstvo svoje ve¬ selje posebno z dobrimi deli, češ, da mu bodo dela milosrčnosti najlepši izraz ljubezni in udanosti. Ko je stopil cesarjevič v tista leta, ko se začne pouk, določil mu je cesar škofa Ronaya za vzgojitelja in dal temu kratko navodilo: »Učite resnico in držite se vedno svojega prepričanja!« In cesar je gledal strogo na to, da se cesarjevič res nauči kaj prida. Nekoč je prišel mladi Rudolf v Inomost in je govoril z rektorjem (predstojnikom) inomostskega vseučilišča. Rudolf ga vpraša: »Ali so pa vaši dijaki tudi pridni? Če pride papa in jih izprašuje, pa nič ne znajo, tedaj bo huda. Papa iz¬ prašuje strogo, zelo strogo!« Leta 1854. so določili besede cesarski pesni; preložili so jo iz nemščine na vse avstrijske jezike; samih slovenskih prevo¬ dov je prišlo 12 na Dunaj. Iz življenja mlade cesarice je omeniti ta-le dogodbica: Leta 1855. se je peljala cesarica v Schonbrunn; na enkrat se splašijo konji in dirjajo dalje; kočijaž jih izkuša zaman ustaviti ter telebi na tla, ko zadene kočija ob neko ograjo. Nevarnost cesaričino vidi neki voznik, zapelje hitro težki svoj voz črez cesto in ustavi tako cesaričino kočijo. K sreči se cesarici ni zgodilo nič hudega. Cesarjeva potovanja. Predebelo knjigo bi moral spisati, kdor bi hotel slediti našemu presvetlemu cesarju na vseh njegovih potovanjih po domačih deželah in po inozemstvu. Mi se omejimo samo na nektere posebno znamenite stvari, in osobito na potovanje po Slovenskem. Prvikrat je počastil cesar Franc Jožef domovino svojih udanih slovenskih poda¬ nikov leta 1850. in takrat jo je prepotoval skoro vso, živo se spominjajoč, kako so stali Slovenci v minulih viharjih sredi dveh bojišč trdni kakor skala. V spremstvu ministrov Schwarzenberga in Bacha se je cesar vozil skoz južni Staj er in je dospel dne 10. velikega travna na mejo kranjsko v Trbovlje, kjer so se mu poleg najslavnejših vojskovodij one dobe, poleg Radeckega in Hessa, poklonili dostojanstve¬ niki: škof, guverner, vojaški poveljnik in dr. Prijazno je odzdravil cesar, rekoč: »Srčno me veseli priti v tisto deželo, ktera v zve¬ stobi tudi v najsilnejših časih ni omahovala.« Ko ga je na ljubljanskem kolodvoru po¬ zdravil župan Salomon na čelu mestnega zbora, zatrjeval je cesar vnovič, da ga ve¬ seli »videti mesto in deželo, od ktere je prejel toliko dokazov zveste udanosti«. Mesto je bilo vse v zastavah, narodne straže ljubljanska, kranjska in kamniška so stra¬ žile ob cestah in potem defilovale pred vla¬ darjem. V gledišču so priredili zvečer slav¬ nostno predstavo, a za njo je zabliščalo mesto v svitu neštevilnih lučic in transparentov, in cesar si je sam ogledal to krasoto, vozeč se po mestu. Drugi dan je posetil na vse zgodaj maršala Radeckega, ki je bil nekaj bolehen; potem pa si je ogledal vse, kar je imela tedanja Ljubljana zanimivega: bolniš¬ nice in kolizej, muzej in grad ter barje do Lip. Popoldne so bile avdijence, zvečer slavnostni ples, ki ga je cesarju na čast priredila občina, in ki ga je posetil tudi cesar sam. Dne 12. velikega travna se je odpeljal v Trst. Tu je položil temeljni kamen kolodvoru, kterega je blagoslovil škof Legat. Posebno zanimal ga je lep pomorski manever; prekrasna je bila raz¬ svetljava, ktero je cesar gledal raz morje. Posetil je potem Lipico in Pulj ter potoval dalje prek Gorice na Koroško. Po divni Soški dolini je dospel vrh Predelja. Tu ga je prevzela mogočna priroda, nebotični snežniki in skalnate gore, ki obdajajo ta kraj. Mogočen vtis je napravil nanj tudi spomenik ob cesti, kjer žalujoči lev spo¬ minja slavnih junakov, ki so leta 1809. našli ondi smrt za dom in cesarja. Tu ga je po¬ zdravila mladina ubogih stanovalcev tod okrog, živečih večjidel ob skromnem za¬ služku v rudokopih rabeljskih. Cesar je nagovoril dečka Bogoviča tak6-le: »Ali hočeš biti tudi ti rudar?« — »Ne,« odvrne deček, »jaz bi bil najrajši vojak in bi se boril tudi tako pogumno, kakor junaki, ki imajo spomenik tam doli ob cesti.« Cesarju je dopadel brhki dečko — in na sveti večer mu je prinesla pošta velik zavoj najlepših igrač — darilo milega vladarja, ki ni bil pozabil malega Predeljca. V Celovcu je bila ganljiva slavnost v mestni župni cerkvi; odkrili so tam spo¬ menik koroškim vojakom, ki so padli v zadnjih bojih. Poznalo se je cesarju, kako je ganjen, ko je odkril ploščo z imeni onih 76 junakov. »Kakor ti hrabri vojaki, kterih imena bode hranil svetu kamen, ki sem ga danes odkril, tako se bodo skazali sinovi te dežele — o tem sem prepričan — vedno kot trdna podpora mojemu prestolu in državi, kedarkoli jih bo klical njih cesar,« rekel je Franc Jožef. V Celovcu je cesarju čestokrat se ponavljajoči klic »živio« dal je bil ta dan pogrnjen z rudečim suknom; na njem je ležala vojvodska krona, obešeni so bili po njem srednjeveški oklepi in drugo orožje, in čuvali so ga narodni stražniki. Potovanja po ženitvi so imela namen, pokazati mladi cesarici toliko obširne in O rt £ ° E o W •r? o rt .SP ?? 'S* povod, da je vprašal guvernerja barona Schloissnigga, ali je toliko Slovencev tu; guverner mu je povedal, da je tretjina pre¬ bivalcev slovenska. Zvedevši, da imajo Bo¬ rovljam malo dela, naročil je takoj 900 pušk. Ko si je ogledal znamenitosti celovške, od¬ peljal se je in si med pdtem na gosposvetskem polju ogledal staroslavni vojvodski stol, ki raznolike kronovine avstrijske, seznaniti jo z raznovrstnimi narodi in njihovimi šegami in običaji, pa tudi s prirodo.^ Prvo poto¬ vanje je bilo na Moravsko in Češko; v zlati Pragi je cesar položil temelj novi cerkvi karolinški; prišel je med nepopisnimi slav¬ nostmi do Dečina na severni meji češki, kjer sta se mu poklonila soseda, kralj pruski 77 in saksonski. Leta 1856. je prisostvoval bla¬ goslovitvi krasne nove prestolne cerkve v Ostrogonu na Ogerskem sredi množice, ktero so cenili na sto tisoč. Vrnivši se iz Ostrogona, šel je s cesarico na velezanimivo pot v najdivnejše pokrajine planinske, kraške in italijanske. Dne 2. kimovca sta zapustila Dunaj in se peljala do Brucka po železnici; odtod sta s kočijo 3.kimovca dospela v Celovec, kjer sta prebila dva dni, med mnogovrstnimi slav¬ nostmi ogledujoč si državne in vojaške urade in naprave, bolnišnice, šole, samostane, siro¬ tišnico, zavetišče, muzej in zgodovinskega društva zbirke. Otvorili so tačas mostič prek kanala, ki nosi še zdaj cesaričino ime. Pri¬ sostvovala sta ljudski veselici in streljanju na Križni gori, na kteri so bili v spomin na cesarjev poset leta 1850. napravili lepe nasade in šetališča, nazivljena po cesarju. Dne 5. kimovca sta se odpeljala proti Blatnemu gradu, med potem skoz mnogo slavolokov z lepimi napisi. V Vogličah pri Celovcu je napravil ondotni prvi slovenski župan Lešnik (Žlepe) slavolok iz samih poljskih pridelkov. Med pokanjem topičev in zvonjenjem z vseh zvonikov sta dospela prek Trga v Osoje, ogledala si grobni spo¬ menik nesrečnega poljskega kneza Boleslava in molila v cerkvi. V Beljaku je cesarosti pri velikem, iz železnih izdelkov, sestavlje¬ nem obelisku na trgu pozdravil poleg uradov tudi škof Slomšek z duhovščino. Se isti dan sta dospela v Spital ob Dravi, odkoder sta drugi dan (6. kimovca) krenila v Melsko dolino. Cesta skoz to dolino ima mnogo klancev; pri teh klancih so čakali kmetje in zavirali. Mimo Winklerna, skoz slikovito zgornjo Melsko dolino in ob šumeči Meli je cesarska dvojica prišla do klanca pod planoto pri Sv. Krvi. Raz to planoto pada Mela v globoki strugi navzdol v slapu, ki je še iz jezika prvotnih stanovalcev tega kraja ohranil svoje slovensko ime Slap (Zlapp). Cesar in cesarica sta po ozki strmi stezici hitela dol s ceste do slapa, potem pa se peljala dalje v pogonsko vas Sv. Kri, ld stoji v zatišju Melske doline. V ozadju se dviga strm rob, ob kterem se vije pot na planine in na pogorje visokih Tur, v kraj, kjer kroži kraljevi orel nad večnimi snežniki in ledeniki. Na desno in levo pri Sv. Krvi pa vidiš šumeče potoke, sinove visokih snežnikov, hiteče v grmečih skokih v penečo Melo. A nad vso to divno krasoto se dviga tam vzadi, prav daleč vzadi proti sinjemu nebu mogočen oster zob, podoben orjaškemu sladkornemu klo¬ buku, t. j. Veliki Klek (Grofiglockner). Tja gor prodreti, v srce molčeče prirode, ki jo tu in tam moti samo grom ledenih in sneženih plazov, tja gor je vleklo mladega, čilega cesarja in mlado mu družico. Župnišče v Sv. Krvi ni še nikoli imelo tako odličnih gostov, in zvonovi gotiške cerkve niso že dolgo vabili tako zgodaj drugo jutro — bila je nedelja — ovčic svetokrvske župnije k božji službi, ktero je opravil na cesarjevo željo župnik že ob štirih zjutraj, kajti cesar ni hotel zamuditi sv. maše. Po duhovnem opravilu je zasedla ce¬ sarica konja, cesar pa je z drugimi gospodi in nekterimi domačini stopal peš poleg soproge svoje, vedno pazeč, da se ji na nevarnih krajih ne pripeti kaj neprijetnega. Opazoval pa je tudi prirodo in njene, njemu dotlej neznane pojave; govoril je prav po domače z vodniki o plazovih in o škodi, ktero isti delajo, o nevarnem načinu, kako tam gori spravljajo po zimi na saneh seno z gora, na pr. s »Krnice« v dolino (Hazen-Heuziehen); trgal je planinke, ogledal si kapelo svetega Brikcija, ki je tu, potujoč s sv. krvjo, našel smrt pod plazom - a na enkrat mu zastane noga ... Pred sabo vidi konec Pastirice (Pasterze), krasnega ledenika, ki se konča z velikanskimi modrozelenimi kosovi, izpod kterih izvira peneča Mela. »Krasno, divno!« vzklikne cesar z družbo vred. Cesarica in nekteri iz spremstva ostanejo na tratici nad koncem Pastirice in poslušajo narodne pesni, ktere so prepevali fantje iz Melske doline; cesar pa še gre uro hodd dalje, do skale nad Pastirico, kjer leži pred tabo spodnji in zgornji del doline, ki jo dandanes po¬ kriva najlepši ledenik naše države. Bila pa je — vsaj tako nam pripoveduje narodna pravljica - nekdaj pokrita z bujnimi tra¬ tami. Pasli so tu veseli ljudje velike črede domače živali, a nekoč so oskrunili nedeljo s plesom in grehom. Zato jih je potopila grozna ploha, ki je poplavila vse doline tu okrog; ko pa je prigrmela do prepada, iz- premeni jo hipoma mrzel vihar v led, izpod kterega še baje včasi pride na dan ta ali ona reč, ki je služila nekdaj onim nesrečnim pastirjem. — Stoječ na skali, zapazi cesar na nasprotnem, od snega čisto' pobeljenem obronku Velikega Kleka ljudi, ki so bili šli tja naprej in so na »Ivanovem vrhu« ali »Orlovem poči valu« vihteli zastave in mu klicali »slava«. Nagledavši se te ledene in snežene krasote in strmih sneženih reber Velikega Kleka, vrne se cesar, zapustivši 78 temu kraju ime »Franc Jožefov vrh«, k ostali družbi nad Pastirico. Ko so se okrep¬ čali in nadivili prirodnim čudežem, zapu¬ stijo Pastirico, a spomin na ta pohod jedine cesarice, ki je kdaj zrla to veličastvo, hrani še zdaj ime »Elizabetino počivalo«, nakterem stoji znana »hiša ob Kleku«. Srečno je dospela vsa družba popoldne zopet v Sv. Kri. Prvi je bil cesar; žejen in spotčn sede v temno vežo v župnišču. »Stof, ali ti je kaj vroče?« vpraša ga dekla, meneč, da je domači fant. »Precej vroče je,« odvrne cesar. — Po kratkem odmoru se odpelje cesar s cesarico in spremstvom nazaj proti Winklernu, drugi dan pa po slabi cesti črez Iselsberg v Pustriško dolino, kjer toliko škode delajo nalivi in hudourniki. Iz marsi- ktere ozke doline žubori o lepem vremenu majhen potoček v glavno dolino, liki vesel deček — a počakaj: pride nevihta, in tisti potoček raste, začne bobneti in grmeti — v ne¬ kolikih urah ti postane iz veselega dečka silen divjak, ki vali umazane valove in grmeče skale dol v dolino, da jo poplavi z vodo in posuje s peskom in kamenjem. Prestrašeni bežč ubogi stanovalci iz lesenih svojih koč v hrib, s seboj goneč trepetajoče živinče, še veseli, da so oteli golo življenje besnečim valovom. S kakim zaupanjem so pričakovali ljudje tukaj svojega cesarja; saj so upali, da jim mili vladar prinese pomoči in rešitve. In niso se motili! Cesar si je ogledal hudo¬ urnike in posipe, govoril z ubogimi kmeti, dal med nje razdeliti lepo svoto denarja in ukazal, da naredijo močne jezove pri vodah ter obvarujejo kmetu dom in zemljo. Iz Pustriške doline je cesarska dvojica potovala črez gore na Ziljo in dospela dne 8. kimovca v Šmohor, ki je bil ta dan ves v zastavah in več kakor na pol slovenski, tako da je cesar vprašal okrajnega glavarja: »Ali je v teh krajih mnogo Slovencev?« — »Od tu proti vzhodu so samo Slovenci,« odvrne mu glavar. Tu je cesarost imela priliko, opazovati pristno narodno življenje Ziljanov. Pred hišo, kjer je prenočil dvor, napravili so ljudsko veselico na prostoru ograjenem in okrašenem. Prijahalo je najprej 20 slovenskih Ziljanov, v dolgih vihrajočih plaščih, pisanih telovnikih in hlačah, z dolgimi trakovi na klobukih; za njimi so korakali mladeniči, pojoč: »JDečva ’ma pa črevelče, Črevelče s srebrom okovane;« njim so sledili svatovski godci, potem 20 parov fantov in deklet z nevesto. Nevesta je cesarici izročila ziljski nevestin pas, okrašen s pavovimi peresi in z napisom: »Elizabeta avstrijska«. Za to svatovsko družbo je prijahala druga četa fantov, in ti so sedaj po žegnanjski navadi »bili sod«, čile svoje konjiče spretno sukajoč. Zmagalec je dobil venec iz roke deklice, ki je bila »kraljica« temu dnevu. Nazadnje so na¬ pravili še drugih domačih iger, in cesarju se je vse tako dopadlo, da je podaril vsakemu fantu po j eden tolar, nevesto pa poklical k sebi ter njej in družici podaril po 3 cekine v spomin, a cesarica je vzela ziljsko obleko s seboj. Ko se je stemnilo, začel se je nov prizor. Nastopilo je 500 rudokopov iz Rablja in Nemškega Pliberka; bili so v črni obleki in nosili v roki svetilke. Pred okni cesar¬ jevimi so predstavljali vhod rudarjev v pod¬ zemske jame — bil je nekako čaroben ples črnih mož z brlečimi lučicami v temni noči. Mladež je odpela naposled cesarsko pesen in odkorakala z rudarji vred po trgu, čegar ulice so bile lepo razsvetljene. Dne 9. ki¬ movca zjutraj je cesar ogledoval urade, dočim je bila cesarica pri sv. maši, ktero je daroval slovenski pesnik, dekan dr. Levičnik; potem sta se odpeljala, dovolivši Ziljanom, da ju smejo spremljati na konjih pod vodstvom župana smrškega, Izepa, po domače Merfarja; zbralo se je bilo 95 fantov na čvrstih konjih iz vseh sosednih vasij pri slavoloku v Smrčah, vsak z belo zastavo. Tam se je poklonilo cesarostima tudi 80 belo oblečenih deklet; jedna med njimi je bila nevesta, druge njene družice. Izep je bil ukazal konjikom ostati za vozom cesarskim, a cesar je velel: »Polovica jahačev naprej!« Tako so mu dopadli brhki fantje, in zdaj so jahali pred kočijo in za njo, da se je kar kadilo. Ves izprevod je hitel skoz Gorje, kjer je župnik Matija Majar stal s svojimi župljani pri slavoloku s slovenskim napisom, potem skoz Dravljane, Drašče, Strajovas na Vrata. Povsod so klicali ljudje »živio«, grmeli so topiči in doneli zvonovi vseh cerkvd, celč zvonovi Marijine cerkvice na Dobraču so milo peli vmes — a zvonili niso nikjer, nego po stari šegi, kakor ob velikih slavnostih, natrkavali so v mnogovrstnih melodijah. Na Zilji so tačas začeli graditi nov most črez Ziljico, zadnje delo pri novi cesti iz Trbiža v Beljak, in izkopani so bili že jarki za stranske zidove. Tu je bil postavljen oltar, poleg njega pa pod »nebesom« prestol za cesarosti, okrog in okrog obdan od se¬ dežev za mnogoštevilno občinstvo, ki se je ! zbralo k slavnosti polaganja temeljnega 79 kamena za most. Škof krški, Vojteh Lid- manski, opravil je cerkvene obrede ob na¬ vzočnosti mnogih duhovnikov; potem je prijel cesar za srebrno kladivo in udaril trikrat na kamen; to je storila tudi cesarica — sredi venca zalih Ziljank, ki so tu vzele slovo od cesarosti; vrnili so se tudi fantje Ziljani, po¬ zdravljajoč odhajajoči veličanstvi s krepkimi živioklici in vihteč zastave. Potujoč mimo Podkloštra proti Beljaku je podaril cesar ubogim pogorelcem iz Susalič bogat dar. Hitro je prispel skoz Beljak in mimo Wernberga že v mraku k Vrbskemu jezeru, ob kterem je bilo v Vrbi, Porečah in drugod lepih slavolokov, z ribiškim orodjem okrašenih. Po jezeru so plavale ladije, okrašene in razsvet¬ ljene z živobojnimi svetilkami; žarelo je tudi mnogo lučic na hišah ob jezeru, nad jezerom proti jugu pa si videl vrhove Karavank, in na vsakem vrhu — tam od mogočne piramide Jepine pa do širokoplečega Obirja — pla¬ polali so kresi. Cim bolj se je temnilo, tem živahnejše je postajalo na jezeru; iz čolnov so vršele zvezdnim utrinkom jednake žareče krogle proti nebu, gori se razpočile in vsule celo ploho majhnih lučic dol na jezersko plan; drugod je šumelo hitro vrteč se žareče kolo, lesketajoč se v krasnih bojah in iskre pršeč na vse strani. Na tisoče ljudij pa je stalo ob jezeru, diveč se tej krasoti in pozdravljajoč cesarosti, dočim je grmelo z bližnjih hribov iz sto in sto topičev. Ob pol osmih zvečer je dospel cesar zopet v krasno in okusno razsvetljeni Celovec. Dne 10. kimovca se je poslovil pri slavo¬ loku poleg Sv. Petra od župana celovškega in nadaljeval potovanje proti vzhodu skoz mnogoštevilne slavoloke, pozdravljan in priljudno odzdravljajoč. V Velikovcu so se mu poklonile občine Podjunske doline, pri Spodnjem Dravogradu pa škof Slomšek. Slavnostno je bilo daljno potovanje po dolini ob Dravi po Štajerskem. Od koroške meje do Maribora je bilo postavljenih 20 slavolokov; vsi brodovi na Dravi so bili ovenčani, pri slavolokih pa so stali delavci, brodniki, rudarji itd. z znaki svojega dela. V Mariboru je bil seveda sprejem slovesen. Zvečer so napravili bakljado in podoknico cesarostima; slovenska dekleta v narodni noši so pela slovensko cesarsko pesen, potem »Zvonilcarjevo« in nekaj dru¬ gih pesmic. Drugi dan so pozdravili ce¬ sarosti pred bolnišnico zopet s slovenskimi pesnimi, pred kadetskim zavodom pa je 140 fantov z murskega polja na čilih konjih klicalo »živio« cesarju in potem jahalo mimo njega. Fantje iz vsake vasi so imeli belo- modro-rudeče zastavice z grbom domače vasi. Prek Gradca sta se cesarosti vrnili na Dunaj, uverivši se o zvesti in srčni udanosti prebivalcev dežel, ktere sta prepotovala. A privoščila sta si samo kratek počitek, kajti že sredi listopada sta nastopila novo in daljšo pot v gorko Italijo, vzemši s seboj malo Zofijico. Dne 17. listopada sta cesarosti stopili na kranjsko zemljo pri Trbovljah, kjer ju je pozdravil guverner grof Chorinsky z zastop¬ niki stanov, duhovščine itd. Cesar je od¬ vrnil, da rad vidi in pokaže cesarici deželo, ki mu je tako zvesta. V Litiji je celo iz¬ stopil in šel med ljudi. Ob 9. uri zvečer je dospel med grmenjem topov z grada na ljubljanski kolodvor. Ko je bil cesarosti pozdravil župan, stopi zala deklica pred cesarico, pokloni se ji v imenu otrok kranj¬ skih, dostavljajoč: »O daj, daj, da mater Te imenujemo, saj ni sladkejšega glasu od tega;« potčm ji izroči šopek, ovit s trakom iz bele svile, na njem pa je bilo zapisano: »Presrčno ljubljeni materi — otroci Krajne.« Cesarica je očarala vse z milobo in prijaznostjo svo¬ jega vedenja. Potem sta se peljali cesarosti v mesto skoz slavoloke v arabskem slogu. V dvorcu so se poklonili razni dostojan¬ stveniki; dasi truden, dovolil je vendar cesar mnogo avdijencij še isti večer. Nato je prišlo 200 dijakov gimnazijcev z bakljami; razvrstili so se pred dvorcem, in iz 70 mladih grl je zadonela slavnostna pesen, nalašč za ta večer zložena in uglasbena. Nazadnje se razvrstijo dijaki tako, da so tvorili zvezdo, v njej pa so bile iz bakelj sestavljene za¬ četnice imen cesarja in cesarice. Odpevši cesarsko pesen, so odkorakali. Dne 18. listopada se je vršilo ogledovanje zavodov in vojakov, zvečer pa se je zasvetila Ljubljana v nebrojnih lučicah; na šentja¬ kobski cerkvi jih je žarelo menda 8000, na škofiji 3000; po Ljubljanici so se vozili Krakovčanje in Trnovčanje v okrašenih čolnih, prepevajoč narodne pesni. Ta kras je veljal posebno cesarici, ki je praznovala drugi dan — 19. listopada — svoj 19. god. Taka čast še ni bila doletela bele Ljub¬ ljane; zato je slavila ta dan tudi kot praznik. Zaprte so bile vse prodajalnice, in ljudje so hodili praznično oblečeni, da bi dali dušek čutilom, ktera je opeval Lovro Toman: »Kaka v godu Tvom nam čast dospela, Strune moje rade bi skazale; Pa radosti mi je duša vjeta, Moje strune revne so zastale; Le da Bog Te živi mnoga leta, Strune moje bodo v vek pevale.« SO Po slovesni sv. maši v uršulinski cerkvi, kjer je bil tudi cesar, defilovalo je vojaštvo, zbrano na Kongresnem trgu. Slavnostni ta dan je sklenil stanovski ples v kazini in druga razsvetljava mesta. Dne 20. listopada je odpeljal vlak cesarja in cesarico iz Ljubljane, kjer sta zapustila bogata darila dobrodelnim zavodom, v Trst. Tu sta se mudila nekaj dnij, potčm pa na¬ daljevala pot v Benetke, kjer je dvor ostal črez novo leto. Benečanje so cesarostima priredili prekrasne slavnosti; posebno zna¬ menita je bila »regatta« na »Canal grande«, t. j. dirka benečanskih čolnov popolnoma v slogu iz dobe nekdanjih dožev beneške republike. Dne 2. grudna je cesar skazal veliko milost Benečanom; vrniti je ukazal imetje Benečanom in Lombardom, ki so bili zbežali zaradi političnih zločinov in se tako umak¬ nili kazni. Kdor se je hotel vrniti, bilo mu je le vložiti prošnjo, in smel se je vrniti, ne da bi mu se bilo bati kazni; kdor je bil že obsojen, izpustili so ga. Viteški vladar je hotel s tem pokazati, da je pozabil in odpustil, kar se je bilo zgodilo proti njemu in Avstriji. V Benetkah je cesarosti pozdravil maršal Radecki kot vrhovni cesarski namestnik v laških kraljestvih cesarjevih; prišel je bil mnogo prezgodaj na Piazzeto, in bil je ganljiv trenutek, ko se je starček odkril in je mladi cesar na kopno skočil in iskreno stisnil roko onemu, ki mu je otel to zemljo v tako hudih bojih. Cesarica mu je tudi podala roko, ktero je poljubil maršal, a govoriti ni mogel niti besede, tako ga je prevzel ta trenutek. V cesarjevem dvorcu ga je moral cesar prav primorati, da se je vsedel, in obsedel je med »cerklom«, t. j. med pogovori cesarja z navzočno gospodo, mirno na svojem stolu in ni govoril nič, a cesarjev brat, nadvojvoda Ferdinand Maks, stal je za njim liki telesna straža maršalova. Beneški patrijarh je zahvalil cesarja za svobodo, ki jo je vrnil cerkvi, a cesar je odgovoril: »Kar sem storil za katoliško cerkev, storil sem, da izpolnim svojo dolž¬ nost, in rad bom storil vse, kar morem storiti za njo. Ponašam se s tem, da morem biti varuh cerkve.« Pozval - je pa duhovščino, da naj budi in krepča v srcih prebivalstva čut zvestobe do cesarja. Iz Benetek se je cesar peljal enkrat v Pulj, kjer je položil med imenitnimi sve¬ čanostmi temelj vojni orožnici; s tem se je začela nova doba za avstrijsko vojno bro- Apih, »Naš cesar«. — 81 dovje. Glavno pristanišče niso bile več Benetke nego Pulj, in mornarica je izgubljala vedno bolj poprejšnji zgolj italijanski značaj, kajti naslanjala se je čim dalje bolj na ve¬ činoma slovanski živelj ob vzhodnih bre¬ govih Jadranskega morja; na Italijane se ni bilo zanašati. Vodil pa je mornarico iz stare dobe v slavno novejšo dobo cesarjev brat Ferdinand Maks, ki se je popolnoma in z vso iskrenostjo svojega visoko letečega duha posvetil mornarstvu. Odpravil je ve- levanje v laškem jeziku in ukazal, da ve¬ levajo nemški. Kmalu so jeli tesati tudi oklopnice in ladije na par, dasi se je temu nekaj časa upiral admiral Dahlrup. Iz Pulja se je vrnil cesar v Benetke in je potoval dalje v srce Lombardije, v slavni Milan, kamor je vzel s sabo bogati zaklad milosti in pozabljenja. »Pozabil sem, kar je minilo,« rekel je županu milanskemu, in v dokaz temu je pomilostil brezpogojno vse politične zločince. Kdor je bil v ječi, dobil je svobodo; vse preiskave so morale nehati. Se več! Občinam je popustil dolgove, od- kazal je velike svote za stolno cerkev mi¬ lansko, za javne vrtove, za gledišče itd. Premenil je tudi vladanje tega kraljestva; da bi stanovalcem dokazal, da jim zaupa, imenoval je lastnega brata svojega, nad¬ vojvodo Ferdinanda Maksa, za guvernerja, dočim je vojaško oblast izročil grofu Gyu- layu; obema pa je naročil, da naj storita vse, kar more pospeševati blaginjo dežele. Stoprav zdaj je uslišal prošnjo maršala Radeckega, ki je bil že opetovano prosil za umirovljenje; novi prošnji devetdesetletnega trudnega starčka se ni mogel več ustavljati in ugodil ji je s tem-le pismom: »S tisto glo¬ boko vestnostjo in zvesto udanostjo, s ktero ste se odlikovali v dobi 72 službenih let kot nedosežen vzgled vojski, slikali ste mi pri mojem prihodu v lombardsko-beneško kraljestvo s plemenito odkritosrčnostjo breme svoje visoke starosti in me zajedno prosili, da Vas rešim službe vojnega povelj¬ nika in generalnega guvernerja. Jaz sem se tej prošnji s preglobokim obžalovanjem samo zato udal, ker upam, da vidim ohranjeno Vaše, meni tako drago, slavno življenje še za vrsto let v neskaljenem zdravju, ako Vas oprostim tolikega uradnega bremena.« Na izbiro mu ponuja cesar več svojih gradov, češ, »da mi bo mogoče, posluževati se Vašega modrega mnenja in izkušenega sveta. Ostanite še dolgo moji vojski živi vzor naše slave, in uživajte v svojih lastnih prekrasnih spominih plačilo za minulost, tako bogato 6 na slavnih delih, ljubljeni in češčeni od mene in vseh avstrijskih src.« Cesar je posetil grofa Radeckega v Veroni; dolgo sta govorila med sabo sama. Ko sta prišla iz sobe, poznalo se jima je, da sta se oba — jokala. Sploh je pokazal cesar vrlemu starčku, da ga časti in spoštuje kot vladar in ljubi,' kakor ljubi sin očeta. Stoprav začetkom sušca leta 1857. sta se napotila cesar in cesarica domu in sta dospela 8. sušca v Gorico, v kteri se je zbrala isti dan ogromna množica deputacij iz cele dežele v narodnih nošah. Počastili so tudi tu vladarsko dvojico z bakljado in razsvetljavo, s transparenti v več jezikih; med njimi si čital na Travniku blesteči napis: »Za Vaju, cesar, cesarica — plami ljubezni vsa Gorica.« Po tem potovanju po svetlem svetu sta stopila tudi v podzemski svet naše zemlje, potujoč mimo Postojine, kjer ju je priča¬ kovalo 2000 ljudij dne 11. sušca. »Glej, ta svet je mojega srca svetla podoba! Skrito, kamcnito se zdi, v njem pa je čutja procvet, V njem resnica, ljubezen, pogum, zaup in zvestoba; Moj je največji zaklad: Vama zato ga odprem, l)a ob slavnem povratku skažem veselje dostojno.« Tako je pel Lovro Toman, v »domu« pa se je blestel napis: »Dalje kot solnčni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto.« Postojinska jama je bila čarobno razsvetljena s 16.000 lučicami in ben¬ galičnim ognjem; v »plesni dvorani« je svirala idrijska godba slovenske pesni. Guverner je prosil cesarja, da se smezvati »Belvedere« po njem in cesarici, kar je cesar dovolil — in takoj je vzplamtel napis: »Franca Jožefa in Elizabete jama.« V daljavi razsvetljuje ben¬ galični ogenj jamb, dočim zapisujeta cesar in cesarica svoji imeni v spominsko knjigo. Na »Kalvariji« pa je zbral Gregor Rihar pevce bogoslovce, in zapeli so tam gori »Stabat mater« tako veličastno, da je pre¬ treslo petje vsako srce. Do Postojine sta se vozila s kočijo, ker dalje še ni bila dodelana železnica. Odtod proti Dunaju pa je hitel z njima železni konj. Samo tu in tam je bil kratek odmor, a še ta je bil včasi posvečen urad¬ nim poslom, na pr. v Ljubljani, kjer se je cesarju poklonil Miroslav Vilhar z deputacijo, proseč, da se naj nujno pregleda zemljiški kataster; cesar je odvrnil, da pozna zdaj deželo, in da ne bo pozabil te zadeve. Žal, da ni obrodilo potovanje cesarjevo zaželenega sadu na Italijanskem; milost njegova ni mogla premagati revolucijskega duha, ki ga je vzbudila in gojila tista stranka, ki je hrepenela za združenjem cele Italije v jedno kraljestvo, ali tudi v republiko. Rovali so in rovali domačini in rovarji vse Italije na Lombardskem in Beneškem, podpirala pa jih je krepko vlada sardinska. Oseba cesarjeva si je pridobila očitno spoštovanje Lahov, ostali so pa vendar le sovražniki Avstrije. Sijajno je bilo tudi potovanje cesarostij po Ogerskem takoj po vrnitvi iz Italije. Tudi tej deželi je zasijalo jasno solnce vla¬ darjeve milosti; saj je šel tudi tjakaj, da vidi ves narod, da je cesar pozabil in od¬ pustil ne samo ogerskim, nego političnim zločincem vseh dežel. Vrnil je zaplenjena posestva, dovolil, da se smejo vrniti beguni, popustil zaostale dolgove na davkih, od¬ pravil davek za popravo kraljevega gradu v Budi, in kar so bili že v ta namen nabrali denarja, odkazal ga je za druge namene v deželi. Velike svote je posvetil za dobrodelne zavode, na pr. za zgradbo blaznice, za kme¬ tijstvo itd.; ukazal je, da morajo biti odslej vsaj dve tretjinki vseh uradnikov na Oger¬ skem domačini. Smrt male Zofije je pre¬ kinila potovanje cesarostij; cesar je na jesen sam nadaljeval pot in se vrnil meseca ki- movca v Laksenburg. Kako je cesar častil Radeckega. Nobenega generala ni cesar Franc Jožef tako spoštoval, kakor »očeta« Radeckega, ki je služil že štiri cesarje, predno je nastopil vlado naš cesar, pod kterim se je stari maršal vzpel do vrhunca svoje slave. Citali smo že pismo, s kterim ga je cesar nagovoril s tistim spoštovanjem, ktero čuti sin za svojega očeta, in to spoštovanje mu je ohranil cesar do konca. Ni ga odlikoval samo z najvišjimi redi, ni mu poslal samo svoj lastni veliki križec reda Marije Terezije, nego skrbel je tudi gmotno, da se mu je bolje godilo, kajti maršal ni bil nikdar v brezskrbnih gmotnih razmerah. Cesar mu je kupil na pr. grad Podturn pri Ljubljani, in maršal je sprejel s hvaležnim srcem ta dar ter obetal kranj¬ skim stanovom, da se hoče »iz posebne ljubezni do vrle kranjske dežele in do Ljubljančanov, ki so bili vedno zvesto udani presvetli cesarski hiši«, naseliti Podturnom. Zato je grad zelo popravil in olepšal vrt; tistim, ki so svetovali, naj zagradi pot mimo grada, rekel je: »Kaj pa še! Cim rajši hodijo Ljubljančani semkaj, tem ljubše mi je.« Tudi grajščina tržiška je bila dolgo časa lastnina Radeckega. 82 Ko je leta 1852. prosil za umirovljenje, vrnil mu je cesar prošnjo in pisal, da se je baš pred kratkim uveril, »kako čil je na duhu in telesu, in kako vedno jednako izvrstno« izvršuje svoje posle. »Jaz razumem popol¬ noma, da si po 681etnem trudapolnem in slav¬ nem službovanju želite miru,kterega ste tako zelo vredni. Vendar Vas prosim, dragi grof, da mi posvetite i nadalje svoje zares ne- nadomestno poslovanje, saj Vam rad pri¬ voščim vsak odpočitek, ako ste ga pri sedanjem zdravju morebiti potrebni.« Do¬ volil mu je na pr., da se sme voziti v kočiji, ker je Radecki tožil, da mu ne de dobro, če mora jahati. Crez nekaj let je vendar ugodil prošnji 90letnega maršala, pustil mu je pa vse častnike, ki so služili doslej pri njem, da ne bi čutil starček nikake izpremembe, in ko je zatisnil oči »oče« Radecki, izpolnil mu je cesar tudi zadnjo voljo: poplačal in obdaroval je častnike, ki mu jih je priporočil umirajoči junak, in skrbel je za vzgojo vnuka njegovega. Cesar je spisal pokojniku sam najlepši smrtni list, vojni ukaz, v kterem se je s presrčnimi besedami spominjal nesmrtnih zaslug pokoj¬ nikovih. Dne 17. prosinca leta 1858. so pri¬ peljali mrliča na Dunaj v orožnico, odtod drugo jutro na »glasij«, na veliko trato, ki je bila tačas še med obzidjem notranjega mesta in predmestji; tu je bila zbrana vsa dunajska posadka, in poveljnik ji je bil — cesar sam. Bil je nepozaben prizor, ko je viteški cesar potegnil sabljo, obrnil se k vojakom, velevajoč jim, da prezentujejo puške, potčm pa sam obrnil sabljo k tlom in tako izkazal mrtvemu služabniku čast, ki jo izkazuje častnik svojemu poveljniku. Ko so se nagnile tudi vse zastave in je godba zaigrala Radeckega žalobno koračnico, tu ni ostalo nobeno oko suho. Odtod so peljali krsto v cerkev sv. Stefana in svečano blago¬ slovili truplo. Cesar je spremljal mrliča potem — vedno na čelu vojakov — do kolodvora severne železnice. Tam je bilo zbranih 20.000 vojakov s petimi baterijami; na cesar¬ jevo povelje so ustrelili pešci in topničarji, on pa je zopet nagnil sabljo, z mokrim očesom zroč za krsto Radeckega. Železnica je odvedla mrliča vWetzdorf; tam je bil maršalov prijatelj Parkfrieder pri¬ pravil čudno pokopališče Radeckemu. Pod visoko piramido je sezidal rakev zanj, okrog pa postavil nad 200 soh in kipov slovečih vojakov. Tu vidiš na pr. kipe narednika Denkela, korporala Kušlana (17. polk) in ldrasirja Geigerja iz spodnjega Stajerja; na bronasti plošči na posebnem stebru pa so zapisani vsi častniki, ki so si pod Radeckim zaslužili red Marije Terezije, in med njimi čitaš tudi ime našega Andreja Čehovina. Tu sem so pripeljali Radeckega, in tudi semkaj je prišel cesar Franc Jožef z nad¬ vojvodi ter spremil mrliča iz kapelice v rakev. Potem je vprašal Parkfriederja, ali mu ne bi prodal te ,gore junakov'. »To težavno, pa meni drago mesto ni na prodaj za nobeno ceno,« odvrnil je blagi mož, ki si je bil s trdim delom ustvaril to bogastvo. »Če pa blagovoli cesar ,goro junakov' z vsemi spomeniki sprejeti kot domoljuben dar, polagam srčno rad lastninsko pravico pred Njega Veličanstvo.« Cesar je sprejel darilo ter je ,gori junakov' z rakvijo Radeckega in tudi s kipi slovenskih junakov vred najmogočnejši varuh. Iz narodnega življenja Slovencev. Presvetli naš cesar slavi petdesetletnico svojega vladanja, Slovenci pa slavimo za- jedno petdesetletnico svojega narodnega probujenja in življenja. Ko je pred devetdesetimi leti pel Valentin Vodnik: „ , »En zarod poganja, Prerojen, ves nov«, tedaj se Slovenec še ni zavedal, da je njemu dal Bog materin jezik za kaj boljšega in imenitnejšega, kakor le za navadno domačo rabo. Slovenec je mislil, da že mora tako biti, da je njegov jezik dober samo za domače pogovore med priprostimi ljudmi, ali da mu v njem ukazujeta gospod in birič. Nič se ni izpodtikal nad tem, če mu je gosposka dala v roko pisma nemška, kedar je postal gospodar, ali se izučil za roko¬ delca, ali če je dobil »urbarske« bukvice, ali krstni list itd. v jeziku, ki ga ni umel, in torej niti vedel ni, kaj je pisano tam notri. Nič se mu ni zdelo narobe, da mu mučijo otroka v šoli, vbijajoč mu namesto koristnih naukov nekaj drobtinic tujega jezika v glavo, ki so mu takoj izpadle zopet iz glave, ko je domd prijel za plug in sekiro, in ni potčm znal ne čitati in ne pisati niti v tujem, niti v materinem jeziku. »Mora že tako biti,« mislil si je tudi, če je prišel fant iz domače vasi v mesto, v latinske in nato v visoke šole ter postal velik gospod, pa potem govoril samo v tujem jeziku. Slovenec je potrpežljiva duša; zato je dolgo bilo le malo sinov našega naroda, ki so se vzpeli do višje omike in vendar niso pozabili, da jih je dobra mati učila 6 * — 83 »očenaš« v slovenskem jeziku. Pa število teh sinov našega naroda se je, če tudi počasi, vendar množilo; bili so imenitni zdravniki, sloveči učitelji; bili so škofje po volji božji, a ostali so zvesti sinovi svoje matere, svojega naroda, in bolelo jih je srce, ko so videli, kako malo spoštujejo rojaki besedo materino. Ko je dr. Janez Bleiweis začel izdajati v Ljubljani »Novice«, začel je marsikdo upati, da se bodo izpolnile pesnika Franca Prešerna proroške besede: »Vremena bodo Kranjcem se zjasnila, Jim lepše zvezde kakor zdaj sijale.« Upati so začeli zvesti sinovi matere slovenske, da ne bodo več najboljši bratje pozabili, da jih je rodila mati slovenska, in da ne bodo pomagali več množiti slave in moči sosednih narodov, nego da bodo iz¬ kušali izobražati in osrečevati lastne brate z bogatimi zakladi svojega duha. Segle so tudi priprostemu človeku v srce besede škofa Antona Martina Slomšeka, kije rojake pozival, da naj čuvajo dve svetinji: vero kato¬ liško in besedo materino, kajti jezik materin je »jedina pot do omike celega naroda«. Pač more pojedinec zajemati iz bogatega zaklada tuje narodnosti, celi narod pa tega ne more, kakor »ne more lipa nikdar roditi želoda«, ali kakor je primerjal nekdo drug omikani narodov jezik »reki, ki nosi na dnu zlato zrno narodove omike«. Sam blagi nad¬ vojvoda Ivan je nekoč rekel odbornikom kmetijske družbe kranjske: »Prav imate, da obdelujete svoj domači jezik, domače šege in domače kmetijstvo; obdelujte vse to prav pridno, in tako bo vse šlo dobro.« Zato si je stekel neizmernih zaslug ne samo za kmetijstvo, nego za občni napredek našega naroda Janez Bleiweis, ko je začel med rojake pošiljati »Novice«, okrog kterih je zbral toliko vrlih mož, ki so bili blagonosni učitelji narodu, delčč mu kruh duševne omike in napredka v kmetijstvu. A majhna je še bila ta družina po¬ žrtvovalnih mož, kterih truda mnogi niso hoteli ceniti. Na enkrat pa pride vihar leta 1848. in pretrese tudi naš narod in ga po¬ tegne v mogočni tok novih mislij in na¬ črtov. Zdaj je nastopila velika nevarnost za naš narod. Na zapadni meji in ob morju je švignil plamen revolucije na Laškem proti nebu, na vzhodni meji se je hotel Madjar odtrgati od Avstrije, na severu pa so kovali novo zjedinjeno ali veliko Nemčijo, ki bi naj pogoltnila vse avstrijske dežele, ktere so bile nekdaj zvezane z Nemško. Hoteli so raztrgati Avstrijo, nenemške njene narode, Čehe in Slovence, pa narodno usmrtiti. Zdaj ni bilo več časa, da bi tiho gojili samo svoj mili jezik, zdaj je moral podati Slovenec roko bratom Slovanom na jugu in severu ter izreči glasno in odločno, da hoče braniti Avstrijo in svojo zemljo. Ko so jih vabili v nemški državni zbor v Frankobrod, rekli so Čehi odločno, da nimajo nič opraviti zunaj Avstrije, in njim so pritrdili i Slovenci, ki niso hoteli voliti poslancev v nemški zbor. Le mala peščica kranjskih nemških rojakov je izbrala poslance, ki so šli v Frankobrod. Slovani pa so bili s Francem Palackim uverjeni, da bi morali Avstrijo ustvariti, če bi je ne bilo. Posvetovati so se hoteli z drugimi Slovani na velikem slovanskem shodu v Pragi, ki pa ni mogel mirno dokončati svoje naloge; praška ustaja je naredila shodu konec. Pač pa so slovenski poslanci marljivo sodelovali v prvem avstrij¬ skem državnem zboru na Dunaju in v Kro- merižu, vedno stoječ v vrstah tiste stranke, ki se je bojevala za neodvisno in mogočno Avstrijo, pa za narodno jednakopravnost, t. j. za to, da se jeziku vsakega naroda da popolna veljava v uradih in šolah, kakor v javnem življenju. Doma pa so delovali za isto misel v političnih društvih v Gradcu, Ljubljani, Trstu itd., zlasti pa v »Novicah«, kterim so se pridružili še drugi listi. Narodne straže in pevska društva so pomagala seme narodnega prebujenja krepko širiti med narodom. Tako je leto 1848. prebudilo tudi Slovence, da so se jeli zanimati za javna vprašanja, za politiko, za novo osnovo Avstrije in za naprave, potrebne Slovencem, da morejo živeti svobodno narodno življenje, iz kterega more vzkliti blagor narodu in postati Slovenec tem čvrstejša opora Avstriji in cesarju na južni meji. Noben narod pa ni gojil tako skromnih želj, kakor naš narod; najvišje so se vzpeli tisti, ki so se navduševali za zjedinjeno Slovenijo, t.j. za združitev vseh Slovencev v jedno samo kronovino; vedno pa jih je navdajalo trdno zaupanje v cesarja in vlado, saj »Vsakemu dati je glas Tvoj, kar je spodobno, pra¬ vično, Delo to kratko ne bo, lahko si misliti ni. Trdno zanašajo v Te pa se ljudstva, da boš ga do¬ vršil, Srce je blago Ti v last, duha junaškega imaš. Tebi Pravičnega ime naj bode, ko Mili je prednik.« (Podlipski.) Prišla je kmalu sicer doba absolutizma, v kteri narodno gibanje ni bilo tako svo¬ bodno, kakor leta 1848. in 1849.; a rodo¬ ljubi slovenski, ki so tudi v mesecih kratke 84 ustavne svobode povzdigovali svoj glas samo zato, da so poučevali in mirili narod, ne pa ščuvali in dražili, imeli so tudi v dobi absolutizma svobode dovolj, da so nadalje¬ vali začeto delo, če tudi ne na politično stran, tem bolj pa na polju narodne prosvete. Temu delu je i nadalje posvečeval Blehveis predala »Novic«, poleg njih je »Zgodnja Danica« gojila nabožno slovstvo, »Šolski prijatelj« je zastopal na¬ čela izboljšanega pouče¬ vanja, »Glasnik« pa je zbiral nadarjene mlade pripovedovalce okrog sebe. V oni dobi so začeli gojiti i društveno zabavo in petje v društvih, spro¬ žili so ustanovitev poseb¬ nega slovenskega gle¬ dišča v Ljubljani, toda ta misel je kmalu zaspala, dasi so že mnogi rodoljubi bili podpisali delnice; za narodno gledišče še ni bilo dovolj narodnega občinstva. Godni še tudi takrat nismo bili za to, da bi osnovali društvo, ki bi pošiljalo med narod učene knjige. Zatorej je padla beseda za osnovo sloven¬ ske »Matice« leta 1850. še na nerodovitna tla,toda zrno je tam obležalo in otelo kaljivost do ugodne ure. Poskusi, ki so izpod- letcli, pokazali so le, kar uči vsakdanja izkušnja, da ne gre začeti hiše gra¬ diti pri strehi, ampak da ji je položiti najprej trden temelj sredi slovenskega naroda. Tudi narodna omika je tak dom, in blagor nam, da nam je poslalo nebo moža apo¬ stolskega duha, ki je deloval v smislu ukaza Zveličarjevega: »Idite in učite vse narode.« Ta mož je bil vladika Anton Martin Slomšek. Njemu je bil poklic učiteljstva pojem jako obsežnega pomena; zato se ni omejil na učiteljstvo v svojem svetem poklicu, nego si je zgodaj izmislil veliko, ves narod, vse stanove, može in mladino obsegajočo usta¬ novo; izmislil si je društvo za izdavanje dobrih slovenskih knjig, kajti »pri srcu ga je bolelo pomanjkanje za ljudsko izobraženje pripravnih knjig«. Prvi poskus se mu ni bil posrečil, a to ga ni preplašilo »delati v čast božjo in v blagor tistega ljudstva, med kterega ga je previdnost božja postavila. Naše vodilo bodi: »Malo govoriti, veliko delati, vse trpeti.« Vedoč, da je »dobra Knez in škof Anton Martin Slomšek. (Iz knjige »Osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«.) knjiga najboljši prijatelj«, osrčil je Andreja Einspielerja v Celovcu, da je zbral vrle može in z njimi napravil osnovo za »dru¬ štvo, ktero bode knjige za Slovence izdajalo injih med njimirazširjevalo«. Združili so se v lepi namen učitelji naro¬ dovi, duhovni in posvetni, in sicer duhovniki Andrej Einspieler,Fran Zorčič Jožef Rozman, Dragotin Robida, Matija Majar in Balant 85 Lesjak, pa učitelja Anton Janežič in Gregor Sommer. V tej združbi se izraža najjasnejše jedro in smoter narodne ideje pri nas: nova družba je bila posvečena prosveti, prosveta pa je namen narodnega gibanja našega; in ker je bilo tako, tedaj ni čuda, da so novi družbi kumovali gospodje, kterih življenju je razširjanje prosvete med narodom bila vsakdanja naloga. Dne 27. malega srpana leta 1851. so povabili oni gospodje rojake v kolo nove družbe, saj »gre za sveto vero, za lepo za¬ držanje, za pravo, pa večno srečo člove¬ štva ... Društvo ima skrbeti, da se krščanski in pobožni duh, zaradi česar slovenski narod povsod in že od nekdaj slovi, obvaruje in utrjuje. Društvo ima skrbeti, da se ljudem, ki se bodo v šolah mnogo lepih rečij na¬ učili in potem tudi radi čitali, dobre in koristne knjige v roke dajejo, da jim ne bode treba po slabih in prepovedanih knjigah popraševati in segati. . . Društvo pa bode pri vsem tem pomagalo, da mi svojo knji¬ ževnost in jezik olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višjo stopinjo krščanske omike in prave sreče in časti povzdignemo . . . Zatorej se lotimo tega svetega dela s trdnim zaupanjem na Boga, na pravično in žlahtno našo reč, na ljudi dobrega srca in na slovenske domoljube!« Blagoslova božjega ni manjkalo družbi, ki je razdelila že leta 1852. prvih 3925 knjig svojim 785 udom; prva knjiga je bila povest »Blagomir puščavnik«. Vlada je potrdila društvo dne 28. velikega srpana leta 1853., krstili pa so je za »Društvo sv. Mohorja«, po imenu prvega blagovestnika na Slovenskem, učenca sv. apostola Petra samega. Se vid¬ nejši je bil razvitek tega društva, ko se je isto leta 1860. izpremenilo v bratovščino sv. Mohorja, ktero je potrdil sv. oče Pij IX. dne 18. velikega travna leta 1860. in ga obdaroval z bogatimi odpustki. Zdaj je stopila družba popolnoma na cerkvena tla, na teh pa se je kmalu dvignila do ne¬ pričakovane visočine, podobna krepkemu drevesu, ki obsenčuje vsako slovensko vas, da, skoro sleherno slovensko hišo in kočo, kot občudovani dom prosvete, na čegar čelu se blišči napis: Za vero, dom, cesarja! V istem duhu, na isti podlagi in s so¬ rodnim namenom je nastalo na naših tleh že leta 1855. tudi prvo katoliško društvo rokodelskih pomočnikov. Ustanovil je to društvo dr. Vončina v Ljubljani; za duh one dobe pa je značilna poteza, da so po¬ zdravili mlado društvo tudi imenitni posvet- njaki nerokodelci, na pr. ljubljanske deželne sodnije predsednik vitez Josch, ki je v lepem govoru slavil vzvišeni namen novega društva. Leto potčm je prišel sam oče roko¬ delskih društev, Kolping, v Ljubljano in je prisostvoval pri blagoslovljenju društvene zastave, pozdravljen po načelniku bratskega društva celovškega. Da se je ustanovilo to društvo v glavnem mestu koroškem, Za to gre velika zasluga možu, ki je spretno in neumorno deloval za duševni in gmotni na¬ predek svojih bratov in tudi drugih so- deželjanov, Andreju Einspielerju. Za narodno in cerkveno življenje našega naroda je bilo zelč imenitno, da so premestili sedež lavantinskih škofov s Korotana v Maribor. Lavantinska škofija je bila s početka skoro zgolj omejena na vzhodni del Koro¬ škega; že leta 1786. pa so ji pridobili še druge dele Koroške in velik del Štajerskega, tako da je bila velika večina vernikov te škofije na Štajerskem. Kmalu se je po¬ kazalo, da bode treba razdeliti koroške in štajerske katoličane z nova, in sicer tako, da se bo zadostilo tudi jezikovnim potrebam Slovencev. Nad 200.000 slovenskih vernikov je pripadalo škofiji sekovski (graški); pri vzgoji dušnih pastirjev za slovenske župnije pa niso skrbeli v Gradcu dovolj za to, da bi pošiljali k njim duhovnike, slovenščine popolnoma vešče. Prišli so tja često možje, ki niso nikdar znali slovenski, ali pa so bili materin jezik še davno pozabili, ko so sedeli na klopeh čisto nemških šol. To je žalilo pobožne Slovence, čim bolj so se za¬ vedali svoje narodnosti. Zato je sprožil škof Slomšek zopet isto vprašanje, ktero so sicer že poprej nekterikrat premišljevali, toda opustili za¬ radi premnogih tež koč: Lavantinskemu škofu bi bilo podrediti slovenski, sekovskemu pa nemški del Štajerskega. Nadškof solnograški Tarnoczy je izprevidel to potrebo, kajti sam je pisal, da zdaj ni več mogoče poslati Slovencem škofa, ki bi ne znal slovenski. »Narodna zavest se je vzbudila in zasluži že zato, da se ji ugodi, ker je ostala tako strogo v mejah postave. Solnograški nad¬ škof bi se moral bati, da ne bi slovenskih vernikov hudo žalil, če bi jim ne uslišal želje, da smejo tudi oni slišati besedo božjo iz ust svojega škofa in mu osebno in zaupljivo iz¬ ražati svoje prošnje.« Tega glasu slovenskih vernikov nadškof res ni mogel preslišati, saj seje oglasil že leta 1846., ko jc postal Slomšek škof, leta 1848. pa so prihajale ogromne prošnje iz mariborskega okrožja v Solni grad. 86 Težave seveda so bile velike; treba je bilo mnogO v denarnih žrtev, a teh se ni zbal Slomšek. Če so mu jih naštevali, odgovoril je mirno, da je zaklad božje previdnosti neizčrpen. Ko je bilo določeno, da bode Maribor sedež škofije, prispevali so radi vsi z večjimi doneski: mesto z 20.000 gld., meščani z 11.000 gld., duhovščina z 10.000 goldinarji itd. Za duhovsko v semenišče je namenil škof sam 20.000 gld. Žene in dekleta so se obvezale, da bodo olepšale stolno cerkev. Leta 1856. je odobril cesar predloge škofove, dne 20. majnika leta 1857. pa papež Pij IX. Dne 4. vinotoka leta 1858. se je poslovil škof Anton Martin od svojih koroških vernikov,kiso prišli zdaj vsi pod krško škofijo. »Pozabite name, na moje na¬ uke pa nikar ne po¬ zabite nikdar,« za¬ klical jim je v slovo. Toda mnogo je bilo še truda in žrtev, predno je bilo ure¬ jeno v novi škofiji vse po volji in srcu škofovem. Največja skrb je bila zanj, da ustanovi duhovsko semenišče, češ, da »dobrih duhovni¬ kov ne rodč matere, nego jih vzgaja se¬ menišče«. V Sv. An¬ dražu je bil tudi že ustanovil četrti let¬ nik semeniški ter je sam poučeval slo¬ venski in sam vodil Misijonar in škof duhovne vaje v do¬ mačem jeziku. Že leta 1859. pa je otvoril semenišče v Mariboru. Spominjajoč se tedanjih škofov sloven¬ skih, ne smemo pozabiti tudi škofa ljubljan¬ skega, Antona Alojzija Wolfa. Izdal je blagi mož na svoje stroške drugi katoliški prevod sv. pisma (1856 — 1859) ter naročil v svoji oporoki glavnemu dediču, »Alojzije- višču«, da preskrbi Slovencem obsežen slo¬ venski slovar — ne celih 100 let po rojstvu tistega, ki je duševni oče temu delu: Valen¬ tina Vodnika, čegar rojstveno stoletnico so slavili v Šiški leta 1858. Se v drugem oziru se je pojavil v oni dobi krepek apostolski duh med našim narodom: v delovanju mnogih požrtvovalnih misijonarjev med poganskimi narodi v Afriki in v Ameriki. Ponašati se mo¬ remo z možmi, kterih imena pozna širni svet: Baraga, Knoblehar, Pirec, Možgan. S ponosom smemo opomniti, da so baš naši duhovni rojaki posebno v daljni Ameriki bili tako goreči in modri delavci v vino¬ gradu Gospodovem, da jih je mnogo po¬ vzdignil sv. oče za škofe. Prvi v tej vrsti je bil Friderik Baraga, sin imovitih rodi¬ teljev grajščakov, ki je zapustil domovino (leta 1830.) ter šel v Ameriko oznanjat evan¬ gelij divjim Indijancem; vendar pa ni pozabil rojakov doma, kajti še v Ameriki jim je spisoval pobožne molitvene knjige. Svojim novim ovči¬ cam je spisal molit¬ venike v njih mate¬ rinem jeziku, kte- rega se je naučil tako, da je mogel se¬ staviti in pokloniti papežu slovnico in slovar tega jezika. Leta 1853. so ga po¬ svetili za škofa v Marquetti. V tem svetem poslu je iz¬ dihnil blago dušo svojo leta 1868. Ob stoletnici njego¬ vega rojstva so mu postavili častilci lep spomenik v župnij¬ ski cerkvi doberni- ški na Dolenjskem. Kmalu za njim Friderik Baraga. j e šel v Ameriko »oče umne sadje- reje« na Kranjskem, Franc Pirec, in je tam deloval kot pomočnik Barage in potem samostojno od leta 1835. do 1872., ko se je vrnil kot 87 letni starček v domovino, kteri v naročje so izročili truplo njegovo leta 1880. Pozabil torej tudi on ni rojakov svojih;, tudi on jim je spisal pobožne in koristne knjige, pa tudi spokorjenim Indi¬ jancem je preskrbel potrebnih knjig v ondot- nem jeziku; da bi bolje širil vero v »velikega duha«, zdravil je ljudi; z očetovsko besedo pa se je trudil, ozdraviti jih doma in v Ameriki od hude kuge — žganjepitja. Za Barago in Pircem je poslala naša domovina mnogo in mnogo gorečih ozna- 87 njevalcev sv. vere v Ameriko; ti pa so tam zbirali okrog sebe poleg izpreobrnjenih Indi¬ jancev tudi katoliške naselnike, kterim se je pridružilo sčasoma mnogo slovenskih rojakov. Manj srečni, nego slovenski misijonarji ameriški, bili so oni, ktere je sveta goreč¬ nost gnala iz domovine med zamorce v Afriko. Bila jih je majhna četa, ki je šla pogumno in udano v gotovo in hitro v smrt. Vodnik ji je bil Ignacij Knoblehar iz Skoci- jana na Dolenjskem (porojen leta 1819.). Ko se je seznanil z Barago, sklenil je za trdno, da postane misijonar. V Rimu v zavodu »Propaganda« se je izobrazil za duhovnika in misijonarja. Leta 1846. in 1847. je bival nekaj časa na Libanonu v sveti deželi, da se privadi podnebju in seznani z ljudmi; potem je potoval pol leta iz Aleksandrije v Kartum globoko notri v Afriki; tam je ustanovil papež sedež apostolskemu vikarju, ki bi oznanjeval vero zamorcem, skrbel za katoličane in pomagal uničevati grozno kupčijo z ljudmi, ktere so Arabci lovili in prodajali kot sužnje. Kartum se je zdel Knobleharju najprimernejši kraj; tam ostane ter postane kmalu duhovni voditelj. Z veliko težavo je zgradil hišico in kapelico, odkupil nekaj zamorskih sužnjev, zbral nekoliko za¬ puščenih otrok, poučeval in krstil jih. Potem je potoval dalje med divji narod Barcev; tja še ni bil nikdar prišel noben Evropec. Toda tam ni mogel nič storiti; ni imel ne denarja, ne pomočnikov, pač pa dosti nasprotnikov. Vrne se torej v Kartum in potem v Evropo, da bi tu nabral darov in pomočnikov. Pri¬ družilo sc mu je pet rojakov: Martin Dovjak iz Sv. Jerneja, Janez Kocijančič iz Mošenj, Matej Milharčič iz Slavine, Jernej Možgan iz Železne Kaple in Oton Trabant iz Pešice. Z njimi se je peljal na svoji ladiji »Zgodnja Danica« v Kartum; nektere tovariše je pustil v Kartumu, z drugimi pa potoval dalje in ustanovil med Barci misijonsko duhovnijo, če tudi z velikimi težavami; zamorci so ga visoko spoštovali ter ga imenovali Abuna Soliman'. Med narodom Dinka je postavil Možgana za duhovnika in učitelja. Večkrat je šel obiskovat nove duhovnije; a tudi sam je poučeval in krščeval ter iz¬ kušal pomagati z veljavno svojo besedo. Podnebje tam v Afriki pa ni ugajalo sinovom Slovenije; zdaj so imeli prestati pekočo vročino, proti kteri so naši najhujši »pasji dnevi« še prijetni pomladanski dnevi; zdaj je zopet lilo, da je bilo groza. Hrane pa tudi ni bilo, ki bi bila ugajala našim rojakom; često je bila trda še za hrano afriško, a ubogi misijonarji so morali preskrbovati tudi za¬ morcem hrane in povrh še tistim zamorčkom, ktere so jim zanikarni, na pol živinski stariši pošiljali v goste. Ni čuda tedaj, da so v trudapolnem delu, pod afriškim podnebjem in pri afriški hrani, v boju z divjimi zamorci in zdivjanimi arab¬ skimi in evropskimi trgovci opešali misijo¬ narji; večinoma so pomrli že prvo leto. Knoblehar se je boril z boleznijo najdalje; leta 1857. pa se je moral vrniti v Evropo, da bi okreval in unel vernike za misijon. Prišel je pa samo v Neapolj, kjer je izdihnil blago dušo dne 13. malega travna leta 1858. Ime njegovo je zapisano v zgodovini misi¬ jonski; pa tudi učeni svet ga dobro pozna ter ga prišteva tistim pogumnim možem, ki so žrtvovali zdravje in življenje, da bi pro¬ drli skoz afriške puščave v dežele zamorcev in zasadili v njih zemljo sv. križ, znamenje krščanske omike. Nadvojvoda Ivan. Marsikdo izmed nas je slišal v mladih letih, kako so se pogovarjali kmetje o »cesarju Janezu«; cesarja so ga nazivali blagega nadvojvodo Ivana, srednjega med brati cesarja Franca I. A ker so ga naši rojaki poznali vsaj po imenu, že to nalaga tudi nam dolžnost, da se spominjamo tega člana presvetle cesarske rodovine v tej knjigi; saj mu je tudi Slovenec dolžan več hvale, nego bi mislil človek, ako prebira knjige, ki govore samo o njegovem delovanju v nemških planinskih deželah. Ko se je iz krvavih bojev leta 1809. vrnil domu, naselil se je na gornjem Šta¬ jerskem in si tam napravil na Brandhofu vzorno kmetijo. Kupil si je tudi vinograd v Pikrah pri Mariboru in tam je tako gospo¬ daril, da bi pokazal, kako je mogoče izbolj¬ šati gospodarstvo. Bil je mož preuljud- nega vedenja; občeval je rad s priprostimi ljudmi, zanimal se za njih srečo in nesrečo ter jih kmalu navadil, da so mu ustmeno in pismeno potožili vse svoje bolečine. S priprostim narodom je stopil tudi v tesno zvezo, ko je vzel v zakon lepo Anko, hčer poštarja Plochela v Ausseeju. Zanimal se je za vse kmetske zadeve: za poljedelstvo in živinorejo, za sadjerejo in vinorejo, za davke in posle, za ceste in vinograde. Usta¬ novil je v Gradcu visoko šolo za tehniške vede, pa tudi za pospeševanje kmetijskih naukov. Bil je prvi načelnik kmetijski družbi štajerski, obrtnemu in zgodovinskemu dru- ss štvu notranje-avstrijskemu; ustanovil in vodil je vzajemno zavarovalnico notranje-avstrij- sko. Kot poveljnik inženirskega oddelka vojniškega so mu bili na razpolaganje izvrstni častniki; tem je ukazal, da so merili železnice, zlasti južno železnico, za ktero je deloval tudi sam mnogo let. Za ceste se je sploh jako zanimal; njega ima zahvaliti na pr. spod¬ nji Stajer za nektere nove in izboljšane ceste in mostove, ki so mnogim krajem olajšali promet. Iz svojega mirnega kotiča je opazoval politično gibanje svoje dobe; bil je po svojem narodnem čutenju Nemec; prerojena in ojačena Nemčija je bila tudi njemu vzor, kajti želel je, da bi si prisvojil nemški narod politično veljavo v Evropi, in sicer v tesni zvezi z našo Avstrijo. Zato so tega princa leta 1848. izbrali v Frankobrodu za »upra¬ vitelja« nemški državi, in nadvojvoda je žrtvoval tam nekaj let, da bi pomagal ures¬ ničiti svoj vzor zjedinjene Nemčije. Le s težkim srcem se je odpovedal tej nalogi, ko mu je splaval tudi zadnji up po vodi. Uvideti je moral tudi on, da ne more zjediniti narodne države nemške z Avstrijo, ki ima po ogromni večini nenemške narode. »Avstrija je močna,« pisal je sam, »ker je mnogo raz¬ ličnosti med kronovinami in po prirodni legi; ta različnost izvira iz mnogoličnosti razmer, jezikov in narodov, in Avstrija naj te skrbno čuva. Avstrija je postala po vsaki nezgodi zopet močna, ker je stala sleherna kronovina zase in se je trudila oteti sama sebe brez ozira na druge, toda zvesto sodelujoč, da se doseže skupni smoter. Cesarja Jožefa II. načrt, da bi ustvaril za vse samo jeden jezik, je sicer lepa misel, ki bi zelč olajšala upravo, toda uničila bi moč države in bi imela tiste nasledke, kakor na Francoskem, kjer je vse izgubljeno, če pade prestolno mesto Pariz. Ako hočete deželam kaj podariti, podarite vsaki posebej, česar vsaka potrebuje, in kolikor ji morete zaupati.« Stavil je torej starega avstrijskega domoljuba nad tiste, ki so želeli iz mnogolične Avstrije napraviti nekaj drugega; odrekel se je po letu 1849. pošteno svojim neizvednim željam. »Pustimo, kar je bilo,« rekel je v Ljubljani leta 1850., »in vrnimo se k prihodnjosti in delajmo za njo ... Jedna misel nas-mora zdaj navdajati: skrbimo za občni blagor svoje države in po¬ pustimo vse osebno prizadevanje. Delajmo za jedino in samostojno Avstrijo!« In za to Avstrijo je deloval nadvojvoda med Nemci in Slovenci do zadnjega dihljcja, dobro vedoč, da je celota močna in čvrsta le tedaj, če so čvrsti in zdravi nje udje. Bil je prijatelj tudi slovenskemu narodu, čegar narodnih teženj ni preziral, temveč podpiral, kjer je imel priliko; in če bi ne imel drugih zaslug za naš narod, že jedna sama je nepozabna: njegova beseda je po¬ magala na dan »Novicam«, kterim je ostal naročnik do zadnjega, in ktere je stavil v vzgled tudi drugim kmetijskim družbam, ne samo glede na pouk v kmetijstvu, temveč tudi glede na politično vsebino. Kmetijska družba kranjska se je v tem oziru ravnala po nauku nadvojvode samega, če tudi »jo zato stranka, sovražna narodni omiki, v nekih javnih listih hudo obrekuje in sumniči, češ, da je sovražna nemščini... Družba ne more zato, da zna jako majhen del našega kmet¬ skega prebivalstva nemški; zato moramo v njegovi materinščini govoriti z njim.« (Tako je pisal Bleiweis nadvojvodi leta 1850.) Nad¬ vojvoda Ivan se je zanimal za slovenske narodne pesni, za poljudne knjižice v sloven¬ skem jeziku. Želje naroda slovenskega, da bi ga zjedinili v jedno slovensko kronovino, ni smatral za prenapeto ali celč nevarno državi, nego za pametno misel, če se le strinjajo z njo vsi Slovenci. Srčne besede je govoril večkrat, kakor na pr. te-le: »Lepa kranjska dežela, kteri ponuja bližnje morje toliko dobička,napreduje veselo v kmetijstvu; v njej prebiva čvrst, marljiv in zvest narod; ona bode tudi v prihodnje ohranila staro nepremagljivo zvestobo in bode delala v bratski jedinosti vseskoz v prid naše občne domovine... Vrnivši se v domovino, zagledal sem vaše krasne gore, in brž sem sklenil obiskati svoje prijatelje na Kranjskem. Zdaj se bomo pa večkrat videli . . . Pošteni, odkritosrčni in zvesti hočemo biti v vsem, kakor so Kranjci vedno bili in so še.« Zahajal je večkrat med Slovence, po¬ sebno kedar je potoval po naših krajih kot posestnik v Pikrah, ali zavoljo zdravja, ali ogledujoč si podružnice kmetijske družbe in deleč razna darila kmetovalcem, učiteljem in drugim. Videl je tu mnogo dobrega, kar ga je navdajalo z najboljšimi nadami za prihodnjost; a videl in grajal je tudi marsi¬ kaj krivega. Najbolj ga je presenetilo, da je na kmetijskih shodih po Slovenskem vidci skoro same gospode: grajščake, duhovnike, profesorje in uradnike, kmetov pa skoro nič. Niso še bili minili tisti časi, ko je na pr. štela kranjska kmetijska družba 37 članov samih gospodov, in ko je prišlo k velikemu shodu 14 pravih poleg štirih častnih članov, seveda zgolj gospodov. Naravnost je nad- 89 vojvoda Ivan povedal gospodom načelnikom kranjske kmetijske družbe, da družba ne more koristiti kmetu, dokler ne bodo stopili kmetje v vrste društvenikov, in da ne po¬ magajo častni člani nič; za kmeta je bila družba s svojimi shodi brez koristi, ker kmet ni razumel nemških govorov učenih gospodov. Povedal je nadvojvoda gospodi dalje, da veliki shodi v glavnem mestu nič ne koristijo, temveč da je treba osnovati podružnice po kmetih; tu se bodo združevali sosedje in pogovarjali o svojih zadevah; in stoprav, ko so izvršili to misel, mogle so kmetijske družbe uspešno delovati med narodom. v To se je posrečilo nadvojvodi najprej na Štajerskem. Tu je sam potoval po deželi in zbiral podružnične ude, poučeval in bodril jih; vedno je opominjal druge,naj nenehajopo- učevati, kazati, svariti, pa potrpežljivo; dobro je opazovalstanjekme- tijstva. Kamor je prišel, izkušal je pridobiti družbi delavnih mož. Dolgo pa ga je bolelo, videčega, da se tudi na Štajerskem shajajo na velike shode glavne družbe in podružnic skoro sami gospodje, kmetov pa ni, ali pa jih je le malo. Nevoljen je bil, če je zvedel, da je okrajni glavar povabil k seji skoro same go¬ spode; saj je našel na pr. nekoč med tri¬ desetimi člani maribor¬ ske podružnice samo dva kmeta, med 204 člani celjske podružnice pet kmetov (poleg 17 graj- ščakov, 10 grajščinskih uradnikov itd.), v slovenjegraški podružnici med 92 člani dva¬ najst kmetov, v brežiški med 37 člani pet kme¬ tov. Najbolj je pohvalil braslovško podruž¬ nico, češ, da »ima dobro jedro v svojih tržanih in kmetih«. V nemških okrajih pa je bilo več kmetskih udov. Po Slovenskem si je nadvojvoda Ivan zapisoval pri vsaki podruž¬ nici, koliko članov zna samo nemški, ali samo slovenski, ali oba jezika. Našel je na Sloven¬ skem malo članov, ki bi bili samo slovenščine vešči; take si je še posebno zabeležil. To pičlo število trdih slovenskih kmetov je bilo dokaz, da družba ni prav osnovana; zato se je takoj sprva trudil, da bi privabil tudi slovenske kmete k družbi. Že leta 1819. je nekoč izrekel misel, da bi naj družba izdajala svoja izvestja tudi v slovenskem jeziku, in skoz nekaj let je pospeševal pre¬ laganje izvestij na slovenski jezik; pravila družbe je poslovenil Slomšek. Podpiral je nadalje izdajanje slovenskih knjig, na pr. Ješenakove kmetijske knjige, slovenskega pouka o koleri, izdajo slovenskega šolskega berila, v kterem je bilo tudi mnogo kmetij¬ skega čtiva. Vedno je pa tudi terjal: usta¬ novite šole za dečke in za deklice; pod¬ pirajmo učitelje s premijami, da nam bodo marljivi podporniki. Grajščinske uradnike je učil, kako jim je ravnati s slovenskim kmetom. »Najboljši uradniki na slovenskem Štajerskem imajo kmeta za siroto, ktero je treba vedno napeljevati in voditi na vajetih. Čudno načelo! Ali bi ne bilo boljše, kmeta ublažiti in narediti do- rastlega, da se postavi na lastne noge in go¬ spodari samostojno?« Kmet bodi samostojen gospodar — to je nad¬ vojvoda sploh srčno želel. Nekoč so krstili neko trto v Pikrah na njegovo ime. »Naj bo v božjem imenu,« rekel je.»Naj se v poznih letih vrli ljudje, ko bodo pili to vino na prosti zemlji, spominjajo onega, ki je tako srčno ljubil ljudi in samo za njih blagor živel.« Kot posestnika vino¬ gradov na Slovenskem so ga zelo zanimali viničarji; izboljšal je viničarski red v marsikterih točkah v prid tem ljudem. Da mora gospodar skrbeti za bolnega viničarja samo štirinajst dnij, bilo mu je premalo; štiri tedne mora skrbeti zanj, potem še le ga prevzemi občina, če je brez imetja. On je tu hotel biti »Samaritan! Jaz storim, kar morem, in ne spodim nobe¬ nega bolnika. Ako me goljufa, naj daje od¬ govor Bogu.« Ravno tako plemenito je mislil o nalogi, ktera je bila izvršiti po viharnem letu 1848. »Srca se morajo zopet ogreti, sebičnost mora izginiti ... in ljudje morajo vendar spoznavati, kaj je njih namen.« Tak blag mož je nehotč vplival mnogo na naroda, med kterima je živel; saj je bil pa tudi iz lastne izkušnje vešč gospodar in Nadvojvoda Ivan. (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« Daberkorv, Dunaj.) 90 kmetovalec, ki je vedel svetovati, ktero govejo pasmo si naj izberejo Kranjci, da izboljšajo živinorejo; vedel je svetovati štajerskim vinogradnikom, ktere trte bi rodile tam najbolje; priporočal je kmetom, ktero orodje si naj kupujejo; našel je pravega moža, ki je Štajercem in Kranjcem namakal senožeti in jih izboljšal; priporočal je vino¬ gradnikom, da naj osnujejo vinorejsko za¬ drugo za skupno trgovino z vinom itd. Ko je leta 1859. nadvojvodo pokosila nemila smrt, slavili so ga v pesnih tudi rojaki naši: »Dobrave puste si napravil rodovitne, Poljana Ti cvetek ponuja v spomin, Ki tvoriti dela umel glasovitne, Naukom stezice odpiral naravne, Obrtnosti bil si najbolj’učenik, Dal našemu jeziku vzvišenost slavno, V srcih postavil si večni spomin.« Črez nekaj let so postavili velikemu dobrotniku planinskih dežel krasen spomenik v Gradcu; že poprej pa je postavil hvaležni mu Slovenec skromne spomenike na domači zemlji: na Zidanem mostu, v Hudi luknji in v najdivnejšem kotu Kranjske, pri bobnečem slapu Savice. V imenu murskih in dravskih Slovencev pa je bil že 1. 1839. Stanko Vraz zapel nadvojvodi v čast in hvalo dolgo pesen, kjer navdušeno poveličuje zasluge Ivanove: »Pojdi ti zdaj skoz deželo, Pitaj pridnega ratarja; On bo rekel ti veselo: „To naš svetli Joan stvarja.“« Zunanja politika 1848 -1859. 1. Nemško vprašanje. Iz nekdanjega nemškega cesarstva so skovali evropski državniki leta 1815. »nemško zavezo«, ki pa ni bila prava država, ampak zgolj društvo mnogih knezov, kterih sleherni sije pridržal pravico, da dela, kar se mu zljubi; za zavezno vlado, »zavezni svet« v Frankobrodu, pa se je samo tedaj brigal, kedar je potreboval njene pomoči zoper svoje podanike, kajti s temi so prišli knezi malih in srednjih držav kaj radi v razpor. Podložniki so zahtevali, da se jim dad<5 ustavne pravice, a včasi so želeli celo kar pravo demokratijo in hoteli pustiti vladarju kaj malo pravic. Vrh tega j e zahteval narod vedno glasneje, da se nemška zaveza preosnuje v pravo državo, obsegajočo vse nemške kneze, z močno skupno vlado, zato da pride nemški narod do politične veljave med evropskimi državami. Seveda je bila ta težnja samo med narodom, osobito med meščanstvom, dočim so ji nasprotovali knezi, boječ se za svojo vladarsko neodvisnost. Samo jeden med knezi je hrepenel po taki temeljiti preosnovi, in sicer kralj pruski, pa zato, da bi spravil Nemčijo pod prusko nad¬ vlado. To je bila že stara težnja pruska; na poti pa so ji bile posebno nemške srednje- velike države in zlasti Avstrija. Velik del naše države je spadal k nemški zavezi (Češka, Morava, Šlezija, kos Galicije, Nižja in Gornja Avstrija, Solnograško, Tirole, Predarlsko, Štajer, Korotan, Kranjsko in večji del Primorja). Kot vladar teh dežel je bil naš cesar najodličnejši in najmočnejši nemški knez. Kakor so dolga stoletja skoro neprenehoma Habsburžani vladali Nemčijo, tako so ohranili tudi v nemški zavezi prvo mesto, če tudi niso nosili več nemške krone. Naravno se je zdelo, da vladaj Avstrija Nemčijo, seveda tako, da se ne dotakne skoro popolne neodvisnosti nemških kraljev in kraljičev, vojvod in knezov itd. V Avstriji so tudi menili, da bi naša država ne mogla obstati brez te tesne zveze z Nemčijo. In vendar je prišlo drugače. Pruski kralji so bili polagoma razširili svojo državo črez vso Nemčijo od vzhodne do zapadne meje; tiste države, ktere so si ohranile samostalnost na severnem Nem¬ škem, ležale so sredi pruskih pokrajin. Te državice je Prusija lahko imela v strahu in je z njimi sklenila takozvano »nemško carinsko zavezo«. V tej zavezi je bil promet prost, Prusija pa gospodar tudi tedaj, kedar je šlo za politične zadeve. Tako je stala protestantska severna Nemčija pod prusko nadvlado, večji del katoliške južne Nemčije pa na strani Avstrije. Od te pa se južnonemškim knezom ni bilo bati nobene nevarnosti; vezale so jih z Avstrijo vera, sorodnost narodnega značaja, gospodarske koristi, zveze med vladarskimi rodovinami. Prusija pa je izkušala raztegniti svoj vpliv tudi črez južni del Nemčije. Leta 1848. je zasijalo Nemcem upanje, da bodo ustvarili zaželeno narodno državo in se zjedinili. V Frankobrodu so se zbrali poslanci iz vseh krajev nemške zaveze, in ta zbor so imenovali »nemško narodno skupščino«. Povedali smo že, da se Čehi in Slovenci niso odzvali povabilu, da bi se udeležili posvetovanj tega zbora; njim je bilo namreč samo do tega, da se preustroji Avstrija ne¬ odvisno od Nemčije, tako da bo varen dom vsem svojim narodom; v veliki nemški državi pa so se bali, da bi se potopili Slo¬ vani. Nemška narodna skupščina je po- 91 stavila na čelo Nemčije neko vlado: izvolila je ljudomilega nadvojvodo Ivana za držav¬ nega upravitelja, in ta si je imenoval ministre. Prvi med njimi je bil Dunajčan Anton Schmer- ling. Radostno so pozdravili, kar se je zgodilo v Frankobrodu, tudi v velikih nemških mestih avstrijskih; nosili so črno-rudeče- zlate trakove, razobešali nemške zastave po hišah in stolpih, celo kipu cesarja Jožefa II. na Dunaju so dejali tako zastavo v roko; nabirali so doneske, da stešejo nemško za- vezno vojno brodovje. Ko pa je franko- brodski vojni minister ukazal, da prisežejo zavezni vojni oddelki frankobrodski vladi zvestobo, pa ni hotel o tem nikdo nič slišati. Tako malo veljave je imela ona nemška vlada; zato pa tudi ni mogla rešiti bratov v polabskih vojvodinah Schleswigu in Hol- steinu Dancev, ki so jim izkušali vzeti stare pravice in jih popolnoma spojiti z ostalo Dansko. Pač pa se je potegnila Prusija zdnje, če tudi brez uspeha, samo da je mogla trditi, da ima več srca za narodne potrebe Nemcev nego Avstrija. Narodno čuteča nemška skup¬ ščina je zdaj skovala ustavo za bodočo Nemčijo, pa tako, da bi Avstrija morala ali čisto izstopiti iz nemške države, ali pa se razcepiti v dve državi: »nemške« kronovine bi stopile v nemško državo, Ogerska, Hrvat- ska, Gališka, Bukovina, Dalmacija, Beneška in Lombardija pa bi bile zase država, po¬ polnoma ločena od drugih dežel, s kterimi bi jih vezala samo vladarjeva oseba. Avstrij¬ ska vlada je seveda ugovarjala takim na¬ kanam; posebno Feliks Schwarzenberg je odločno izjavil, da se Avstrija ne more in ne sme pretrgati, niti odtrgati od starodavne zveze z Nemško; nemški zavezni knezi se naj dogovore, kako se naj osnuje za Nemčijo skupna vlada in skupni državni zbor, a tako, da ne bode trpel notranji red, niti samo- stalnost posameznih držav. Pritrdili so mu večinoma tudi avstrijski Nemci, saj jih je bilo stoletno skupno državno življenje zvezalo tesneje cel6 s Slovani v Avstriji, nego z brati Nemci tam onkraj avstrijskih mej. Stališča avstrijskega ni bilo mogoče spraviti v soglasje z nemško-narodnimi tež¬ njami; zato je večina nemške narodne skup¬ ščine sklenila kar pretrgati vezi z Avstrijo in je dne 28. sušca leta 1849. izvolila pru¬ skega kralja Friderika Viljema IV. za cesarja »male Nemčije«, t. j. Nemčije brez Avstrije. Kralj bi bil že sprejel krono, če bi mu jo bili ponudili knezi; ali iz rok narodne skupščine je ni maral sprejeti, ker mu je bila skup¬ ščina preveč revolucijska; odklonil jo je. .Skupščini je kmalu odklenkalo. Avstrijske poslance je poklicala vlada domu; nad¬ vojvoda Ivan se je zahvalil za čast upravi¬ telja, ker ni imel itak nič upravljati; ostala skupščina se je razšla; samo najiskrenejši poslanci so še malo porogovilili na južnem Nemškem, dokler jih ni prav lahko pre¬ magala in razpodila oblast. Narodna skup¬ ščina torej ni izpolnila želj nemškega naroda. Zdaj je poskusila Prusija izvršiti narodni program na pruski podlagi; zvezala se je z nekterimi nemškimi knezi, in tej zvezi so rekli »unija«. Bilo je pa že prepozno; kajti med tem je bila Avstrija že prebila najhujše ne¬ varnosti. Feliks Schwarzenberg je zaklical Prusom »stoj« in je hotel preustrojiti Nem¬ čijo na avstrijski podlagi; terjal je, da stopi Avstrija z vsemi deželami v nemško zavezo, torej tudi s tistimi, ki doslej niso bile deli nemške zaveze; potčm bi bila Prusija pre¬ slaba, Avstrija pa bi gospodovala na Nem¬ škem. Ta načrt je bil zares drzen, tako drzen, da je bil neizvedljiv. Začel pa je Schwarzenberg s tem, da je v zvezi z mno¬ gimi nemškimi knezi zopet oživil nekdanji »zavezni svet« v Frankobrodu, tedaj staro ustavo nemške zaveze. Zaman je ugovar¬ jala Prusija. Avstrija in Prusija sta si zdaj vedno hujše nasprotovali. V Schleswigu in Hol- steinu je Avstrija hotela sicer zavarovati staro ustavno svobodo, nikakor pa odtrgati teh dežel od Danske, Prusija je pa že tačas kanila, te vojvodini rešiti danske oblasti, pa ju sebi priklopiti. V deželi Kurhessen je ljudstvo spodilo kneza, ki je zdaj iskal pomoči pri nemški zavezi; Avstrija in za¬ vezni svčt sta potegnila z njim, Prusija pa z narodom. Odjenjati ni hotela niti Avstrija, niti Pruska, torej sta se pripravljali na vojsko. Zbirala se je vojska na Češkem, Radecki je moral priti na Dunaj in se je pripravljal, da bode še enkrat potegnil meč za cesarja; pre¬ pričan je bil, da bo zmagal, saj je držala z Avstrijo Rusija in večina nemških knezov. Že so pokale puške na češki meji, ali do vojske še vendar ni prišlo. Niti naš cesar, niti kralj Friderik Viljem nista marala za njo. V kralje¬ vem imenu je prišel grof Brandenburg v Olomuc in sklenil s Schwarzenbergom po¬ godbo (29. listopada 1850). Prusija je pre¬ klicala tisto »unijo« in pristopila zopet stari nemški zavezi; Avstrija pa je opustila Schwarzenbergovo namero, vstopiti v to zavezo z vsemi deželami. Koncem leta 1850. je bila torej stara nemška zaveza zopet j obnovljena; avstrijski državniki so popol- 92 noma zmagali. Misel »zjedinjene Nemčije« pa je bila — pokopana, ko so prodajali tistih par ladjic, ktere so bili nabavili z do¬ neski iz vseh vetrov in jih zvali »nemško zavezno vojno brodovje«. Schwarzenberg je upal, da je zatrl na Nemškem revolucijo ravno tako, kakor v Avstriji, in da je »nemško vprašanje« rešeno; toda bilo je le odloženo za malo let. 2. Dogodki na vzhodu. Na Turškem so se krščanski narodi že od davna bojevali za »krst sveti in svobodo zlato«. Tu je imela Avstrija težavno nalogo, braniti kristjane turškega nasilstva, braniti pa zajedno tudi Turčijo, da ne bode plen držav, ki bi utegnile potem postati nevarne Avstriji. Najprej se je Avstrija potegnila za Črnogorce. Tam je umrl leta 1851. vladika Peter II., zadnji duhovni gospodar dežele; naslednik mu je bil Danilo I., ki pa ni bil duhovni poglavar, nego posvetni knez Črne gore. To ni bilo všeč turški vladi; bala se je, da ne bi potegnil Danilo sosednih krščan¬ skih Srbov k sebi in v zvezi z Rusijo postal nevaren Turčiji. Leta 1852. je vodil poturica Omer-paša, ubegli avstrijski graničar, ki je postal imeniten turški vojskovodja, vojsko proti Črni gori; toda cesar Franc Jožef je takoj zbral močno vojsko v Dalmaciji in poslal barona Leiningena v Carigrad. Ta je zahteval, da mora sultan takoj poklicati vojsko iz Črne gore, če ne, prišla bo avstrij¬ ska vojska nad Turke. Zahtevo našega cesarja je krepko podpiral ruski poslanec, in sultan se je udal. Omer-paša se je umak¬ nil iz Črne gore, in zmagala je pravica, za ktero se je tako krepko potegnila Avstrija. Dotlej sta bili Avstrija in Rusija v prijateljski zvezi; car Nikolaj je krepko podpiral Avstrijo povsod, kjer je bilo treba zatirati revolucijsko gibanje; bil ji je na strani v boju zoper ogerske ustaše, kakor v razporu s Prusijo. Toda to prijateljstvo se je razdrlo za časa krimske vojske. Rusija in Francija sta se že od nekdaj pričkali za gospodarstvo v svetiščih v Palestini. Nekdaj so bili to gospodarstvo izročili Turki francoskim kraljem, ki so se potegovali za katoličane; v nemirnih časih revolucije pa se niso Francozi nič kaj zmenili za to pravico, in ona svetišča v Palestini so prišla večinoma pravoslavnim (staro- vercem) v roke; katoličanom je ostalo le malo pravic. Spomnil se je pa teh starih pravic novi cesar francoski, Napoleon III., in je pregovoril sultana, da je ukazal izročiti nekaj ključev od svetišč katoličanom. Zoper ta ukaz se je oglasila Rusija, ki je hotela obdržati gospodarstvo v onih svetiščih. Sultan je po stari navadi cincal; obete je dajal zdaj Rusom, zdaj Francozom, da bi prišel iz zadrege. Toda car ni hotel prav nič odjenjati, nego je hotel pri tej priliki utrditi veljavo in vpliv Rusije na Turškem. Terjal je od sultana, da mu pismeno potrdi pravico, čuvati nad pravoslavnimi podlož¬ niki na Turškem; potem bi bil seveda car vrhovni gospodar pravoslavnim podanikom sultanovim. Ker pa tega sultan ni hotel storiti, vnela se je krimska vojska. Pri¬ skočili sta Turčiji Anglija in Francija s svojimi brodovji na pomoč; Rusi pa so meseca malega srpana leta 1853. za¬ sedli Moldavo dol do Donave. Avstrija ni hotela priskočiti carju, dasi je bil njen stari zaveznik; naš minister Buol ni hotel po¬ magati Rusom podirati Turčije, temveč se je trudil nasprotnike spraviti in pomagati kristjanom, ne da bi izgubil sultan kaj pravic. Mislil si je, da je najpametnejše, če malo pritisne na Ruse; zato je pozval Ruse, da se umaknejo iz Valaške in Moldave. To so storili Rusi, in takoj so te deželi zasedli Avstrijci pod bivšim vzgojiteljem cesarjevim, grofom Coroninijem, in pa Turki. Takrat je zavladal po Avstriji velik strah, da bode zopet vojska, ktere so se zavoljo denarnih stisk in draginje hudo bali. Toda drugega ni bilo, kakor da je odslej Rusija dolgo časa bila huda na Avstrijo; stara prijaznost je izginila. V Avstriji se je prebivalstvo pomirilo, ker se vlada ni dala zapeljati, da bi pomagala Francozom in Angležem v vojski. Vojskovali se pa niso ob dolnji Donavi, temveč Angleži in Francozi so prijeli Ruse na krimskem polotoku v Črnem morju; zato je moral tudi car Nikolaj tja poslati svojo vojsko in braniti trdnjavo Sebastopol, ktero so pomagali naskakovati kmalu tudi Sardinci. Med obleganjem trdnjave je umrl car Nikolaj (1855), in sledil mu je sin Alexander II. Skoro celo leto je trajal boj pred Sebasto- polom. Ko so pa to mesto vzeli zvezani nasprotniki Rusije, povabila je Avstrija Ru¬ sijo in njene sovražnike, da se začnejo do¬ govarjati o miru. To se je zgodilo na Du¬ naju, v Parizu pa so podpisali dne 3. sušca leta 1856. mirovno pogodbo. Turčija je bila zopet rešena, toda morala je obljubiti, da bode olajšala bremena svojim krščanskim podložnikom. Izgubila je Rusija poprejšnjo veljavo v Evropi, na njeno mesto pa je 93 stopil lisjak Napoleon III., kteremu se je posrečilo, da je napravil zdražbo med Av¬ strijo in Rusijo, da se je mogel tem prej lotiti same Avstrije, ki ni imela zdaj nobe¬ nega prijatelja in zaveznika. 3. Boj na Laškem leta 1859. Sardinija je bila premagana leta 1849., a ni se odrekla svojemu staremu namenu, zjediniti Italijo pod jedno vladarsko hišo. Pripravljati kraljestvo za odločilni boj za ta svoj smoter, to nalogo je prevzel leta 1850. grof Cavour. Iskal je Sardiniji zaveznikov in sije prislužil v krimski vojski prijateljstvo Angležev in Francozov. Na pariškem kon¬ gresu je ščuval potem druge oblasti na Av¬ strijo, češ, da Avstrija zatira in trpinči Italijane, ter je pridno podpiral vse revolucijonarje na Laškem, posebno živo pa je pospeševal »itali¬ jansko narodno društvo«, ktero je gojilo po vsem polotoku idejo združene Italije. V Avstriji so dobro vedeli, kam meri poli¬ tika sardinska, a zaman so se ji ustavljali. Že od leta 1857. ni Avstrija več občevala s Sardinijo, ki se je kar očitno pripravljala za nove boje. Cavour ni miroval, dokler ni sklenil zveze z Napoleonom III., ki pa je hotel k večjemu zgornjo Italijo združiti pod sardinsko vlado, a še to samo za dobro plačilo. Ko je bilo vse pripravljeno, po¬ kazal je Napoleon svoje pravo lice, ko je na novega leta dan 1859 odgovoril častita- jočemu poslancu avstrijskemu, baronu Hiib- nerju: »Obžalujem, da niso naše razmere do vaše vlade več tako prijazne, kakor so bile; a prosim vas, povejte cesarju, da se niso izpremenila moja osebna čutila zanj.« Nekaj časa se je delal, kakor bi želel pre¬ prečiti vojsko, in je cel6 pritrdil Angliji, da se naj poskusi rešitev italijanskega vpra¬ šanja na evropskem kongresu; na videz je cel6 ugodil Avstriji, zahtevajoči, da se naj Sardinija razoroži; toda vse to je bilo samo pesek v oči, kajti hitro se je lotil vojske, ko je avstrijska vlada stavila sardinski nujno zahtevo, da se naj takoj razoroži in odpusti prostovoljce. Takoj so prestopili prvi francoski oddelki mejo pijemonteško, dočim je francoska vlada na Dunaju pretila, da bo smatrala Avstrijo za sovražnico, če prestopijo Avstrijci Tičin, mejno reko med Avstrijo in Sardinijo. Dosti dolgo je cesar Franc Jožef mirno gledal počenjanje Cavour- jevo; leta 1858. je celo malo zmanjšal svojo vojsko. Zdaj pa je moral prijeti za meč; zaupal je v Boga, upal pa tudi, da mu po¬ maga nemška zaveza, ker je bilo jasno, da preti tudi Nemčiji nevarnost od Francije; zato bi bil najrajši prijel Francoze ob za- padni nemški meji; moral je pa to misel opu¬ stiti, ker Prusija ni hotela pomagati. Ta se je zanašala na Napoleonove priliznjene besede, da Francija ne bo delala nobenih sitnostij, če bo kdaj Prusija izkušala zjedi¬ niti vse Nemško pod svojo oblast. Zaman je potoval nadvojvoda Albreht v Berolin, da bi vzbudil pruski vladi vest. Prusija je ostala gluha za njegove resne besede; morala je torej Avstrija v boj brez zaveznikov; Anglija, Rusija in Prusija so bile celo očitno nasprotne našemu cesarju. Dne 27. malega travna je dobil vrhovni poveljnik naše vojske, grof Gyulay (reci Džulaj) povelje, da prestopi sardinsko mejo, in dne 29. je razglasil cesar manifest, t. j. oklic, v kterem toži, da mora zopet začeti krvav boj, če hoče izpolniti »žalostno, ne- obhodno dolžnost vladarjevo. Moja vest je čista; mirno stojim pred Bogom in pričakujem njegove sodbe; . . . tudi moji narodi mi go¬ tovo pritrjujejo.« Potčm omenja, kako je Sardinija povračevala z nestrpnim sovra¬ štvom velikodušnost Avstrije, ki je pred desetimi leti tako hitro odpustila njene na¬ pade, pa da je navzlic temu cesar storil vse, da bi preprečil vojsko, toda ves trud je bil zaman. Zdaj pa mora odločiti orožje. »Nikoli ne čutim tako živo, kako težke so dolžnosti vladarjeve, kakor v tem trenutku. Vojska je šiba za človeštvo. Srce me boli, ker vidim, da bo ta šiba morebiti zadela življenje in blago tisočerih mojih zvestih podložnikov ... Toda vladarjevo srce mora molčati, kjer ukazujeta samo še čast in dolžnost. Na meji stoji oboroženi sovražnik, zvezan s stranko vesoljne revolucije, in si hoče osvojiti avstrijske dežele na Laškem. Njemu je poslal zdaj svoje čete na pomoč francoski vladar, ki se vtika s praznimi izgovori v razmere na Italijanskem, ktere so urejene po mednarodnem pravu. Resni časi so že večkrat prišli za krono, ktero sem neomadeževano podedoval po prednikih. Slavna zgodovina naše domovine je priča, da je previdnost božja večkrat prijela v roke meč Avstrije in z njegovim bliskom raz¬ pršila sence, kedar se je hotela širiti črez Evropo prekucija, s poginom preteča vsemu, kar je človeštvu najbolj drago. Zopet se nam bliža taka doba, in ne samo stranke, nego celo vladarji hočejo uničiti vse, kar obstoji na svetu. Prijeti moram za meč, a ta ima sveto nalogo, da brani čast in pra¬ vico Avstrije, pravice vseh narodov in držav, 94 najsvetejše, kar ima človeštvo. Vas pa, svoje narode, ki ste v zvestobi do vladajoče rodo¬ vine vzgled narodom po širni zemlji, kličem, da mi pomagate v boju s staroslavno zve¬ stobo, udanostjo in požrtvovalnostjo. Vaše sinove, ki sem jih poklical v vrste svoje vojne, pozdravljam kot vojni gospodar; s ponosom smete zreti nanje, v njih rokah se bo dvigal orel avstrijski visoko in častno. Naš boj je pravičen.« Obetal je narodom, da bodo v tem boju pomagali Nemci, ker se gre tudi za nemško moč in čast. »Kot knez v nemški zavezi opozarjam na vza¬ jemno nevarnost in spominjam slavnih dnij, ko je vzplamtelo splošno navdušenje in rešilo Evropo. Z Bogom za domo¬ vino!« Le žal, da na Nemškem niso ho¬ teli videti nevar¬ nosti, ki je pretila sem s Francije, in da niso hoteli verovati, da ne brani ob Padu Avstrija samo last¬ nih mej, nego tudi Nemčijo. Ker se je pa cesar zanašal na Nemčijo, bila je vojska odločena večjidel za boj ob Renu, in samo 112.000 mož s 364 topovi je vodil Gyulay dne 29. ma¬ lega travna črez reko Tičin na Sardinsko; potreboval pa je za tisto pot tri tedne, koder je leta 1849. Radecki pohitel v petih dneh. Gyulay ni oviral Francozov, da so prišli črez visoke gore in se združili s Sardinci. Zdaj je štela združena vojska Francozov in Sardincev 163.304 pešce, 12.992 konjikov in 402 topova. Naša vojska je bila mnogo slabejša od sovražnika; slabo so jo pre¬ skrbovali z živežem, in nagajalo ji je vreme. Gyulay ni vedel nič, kje stoji so¬ vražnik, in kaj namerjava; ugibal je in je slabo pogodil, dočim so Francozi in Sar¬ dinci dobro vedeli, kje so naši. Naš po¬ veljnik je poslal premalo čet v boj, na pr. pri Palestru (30. majnika), kjer so se hrabro, pa nesrečno bili naši vojaki, med njimi tudi 22. polk. V knjigi »Junaki« čitamo med ostalimi tudi o naslednjih junakih tega polka. Prva stotnija tega polka je bila v boju pri Palestru zadnja in je zadrževala so¬ vražnika, da so se naši mogli v redu umi¬ kati. Korporal France Rostar je stal na desnem krilu; kar ga napade toliko so¬ vražnikov, daje bila mahoma njegova četica pobita. Rostar je stal sam med sovražniki, pa si jo kmalu izmisli. Hitro preleze zid, ob kterem je stal, in skoči na vrt; za njim jo pa vdere pet Pijemontezov. Vrt je bil okrog in okrog obzidan. Kaj je storiti? Zopet preplezati zidu ne more, ker bi ga pri tem sovražniki gotovo ubili ali ujeli. »Tega pa ne!« misli si Rostar, ozre se po sovražnikih in opazi, da derejo vsi za njim, da pa nimajo vsi jednako urnih peta. Samo jeden mu je bil že precej blizu, ostali so sledili drug za drugim. Rostar obstoji, pri¬ tisne puško na lice, puška poči, in prvi Pijemontez pade mrtev na tla. Ali drugi Pijemontez je bil že blizu. Ni bilo časa na¬ bijati puške. Hajdi torej z bajonetom nad njega. Hud je bil boj; Italijan se je znal spretno boriti, Rostar mu ni mogel do živega. Med tem pa so se vedno bolj bližali drugi trije. »Zdaj se mora odločiti sreča,« misli si korporal junak, napade še enkrat na¬ sprotnika, zabode mu bajonet med rebra in ga zvrne na tla. Ali že napade tretji Pije¬ montez Rostarja; hoče ga menda dobiti živega v pest; prime ga z bajonetom, pa Rostar še obrne o pravem času svojo puško ter udari Laha s kopitom po glavi, da pade brez zavesti v travo. Zadnja dva junaka, Cesar Franc Jožef I. v bitki pri Solferinu. (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« Daberkow, Dunaj.) 95 videč, da leže že trije mrtvi ali ranjeni na tleh, ustrašita se hrabrega korporala in zbežita z vrta. Tako je ugnal Rostar pet nasprotnikov ter je prišel zopet srečno k svoji stotniji. Korporal Karol Stoj istega polka je bil tudi pri Palestru pri naskoku na so¬ vražnika težko ranjen; zato je oddal puško tovarišu in se napotil v vas Robbio, ob¬ vezovat si rano; pa štirje sovražniki mu zastavijo pot in kričč: »Udaj se! Udaj se!« Stoj ni imel orožja, pa stisne zobe skupaj in, odgovorivši možato: »Ne boš!« iztrga najbližjemu sovražniku nabito puško iz rok ter ga prebode z njegovim lastnim bajone¬ tom; potem napne puško, pa ustreli drugega Pijemonteza. Zdaj pritisneta ostala dva Laha; toda prvega zadene Stoj z bajonetom v stegno, drugega pa poči s kopitom puške po glavi, da jo pobere sovražnik. Ali zdaj zapuste hrabrega junaka moči; brez zavesti se zgrudi na tla, z otrplo roko še drži italijansko puško v rokah. Ko se zopet zavč, vidi, da so nagnali njegovi tovariši Italijane nazaj. Počasi se pobere in pride srečno v Robbio. Seveda tudi puške ni po¬ zabil, ktero je dobil na tako čuden način v roko. Gyulay se umakne z vso vojsko na levi breg reke Tičina; k njemu je prihitel z Dunaja general Hess, in dogovorila sta se, da se naši ustavijo sovražnikom pri Magenti (Maženti). Tu je bil dne 4. rožnika jako krvav boj; blizu 60.000 naših se je borilo ves dan z mnogo močnejšim sovraž¬ nikom. Ko je solnce zašlo, niso bili Avstrijci premagani. Gyulay je hotel drugi dan začeti z nova boj, saj je imel še 46.000 mož, ki niso bili prišli v boj. Toda nekteri povelj¬ niki so trdili, da so njih voji tako upehani ali raztreseni, da ne morejo izvesti njegovih povelj — in Gyulay je zapustil bojišče ter dal tako Napoleonu pravico trditi, da je zmagal; bil pa je Napoleon sam presenečen. Avstrijci so se umaknili še dalje nazaj ter so naglo zapustili tudi Milan. Ko so bili Avstrijci zapustili Milan, pripetila se je td-le zanimiva dogodba: Naši so bili že odkorakali iz mesta, v kterem so se zdaj pripravljali Italijani, da dostojno pozdravijo sardinsko in francosko vojsko; ta je imela vsak hip priti. Na enkrat res zaslišijo ropotati boben, prikoraka pa oddelek graničarjev, na ktere so bili v naglici pozabili Avstrijci. Vojaški zdravnik stopa z golo sabljo pred njimi. Srpo jih gledajo Milančani, psujejo jih, mečejo ka¬ menje, piskre in druge reči nanje; iz ne- kterih oken že mole puške. Zdaj in zdaj se mora začeti ljut boj med peščico grani¬ čarjev in meščani; le s trudom je vojaški zdravnik pregovoril vojake, da so korakali mirno dalje, saj jih je bilo premalo, da bi sredi sovražnega mesta smeli začeti boj z Italijani. Kaj pa, če začnejo Italijani boj? Potem ne morejo mirovati graničarji; in tega se je bilo bati vsak trenutek. Kar pri- skače mnogo otrok iz šole ter se vsuje ravno pred graničarje. Zdravnik vojakom nekaj reče —- vojaki primejo otroke ter korakajo z njimi dalje. Otroci vpijejo, jokajo; ljudje strme ter se boje, da bi jim ti »div¬ jaki« ne pojedli otrok. Toda vojaki kora¬ kajo, smejč se in pestujoč otroke, dalje. Zdaj pogodijo Italijani, kaj to pomeni, ter spremljajo še sami graničarje dalje, smejč se z otroki vred, ki so se bili med tem pri¬ vadili hrvatskih kosmatincev. Zunaj mesta še poljubi vsak graničar otroka, postavi ga na tla in koraka varno dalje. Tako so se rešili, ne da bi bila tekla kri. Vsled neugodnih uspehov prvih bitek, vsled zmešnjav, ktere so povzročili ukazi, čestokrat si nasprotujoči, bila je naša vojska že nekoliko zmedena, a vendar je pri Mele- gnanu pokazalo 8000 mož, ki so se borili več ur zoper 40.000 sovražnikov, kaj bi mogel s takimi junaki opraviti moder po¬ veljnik. Gyulay pa se je previdno umikal, dokler ni bila vsa vojska zbrana na levem bregu reke Mincio (Minčo). Tja je prišel zdaj sam cesar in stopil na čelo vsej vojski; razdelil jo je v dva voja pod generaloma Schlickom inWimpffenom. Gyulay je odstopil. Dne 22. rožnika je cesar ukazal, da vojska z nova prestopi Mincio in prime sovražnika, ki se je bližal od zapadne strani. Dne 23. rožnika je šla vsa vojska črez reko, in zvečer je določil cesar, kako je drugi dan prijeti z vso silo sovražnika. Teh povelj pa niso poveljniki podredjenih korov in divizij prejeli tako hitro, kakor je bil cesar ukazal; nekteri oddelki so jih prejeli še le zjutraj. Francozi so pa predobro vedeli, kaj namerjava naša vojska, in so že ob dveh po noči zasedli tiste gorice, raz ktere je namerjavala naša vojska začeti boj. Na ta način je bil položaj čisto izpremenjen, in ukazi, izdani prejšnji večer, niso bili več primerni, ko je ob pol treh zjutraj so¬ vražnik z veliko silo napadel in vzel Me- dole navzlic junaštvu 10 stotnij avstrijske posadke, od kterih je ostalo samo toliko mož, da sta mogla jedina živa častnika 96 zbrati dve stotniji. Kmalu se je vnel boj tudi na drugih krajih. Medole in Solferino sta bili glavni točki; prvo so izkušali naši vzeti sovražnikom, proti Solferinu pa so zbrali Francozi svoje najboljše moči. Med drugimi polki je branil Solferino tudi 47. (spodnještajerski) polk. Cesar ukaže prvemu voju, da se naj z vso silo pomakne proti Castiglionu, prime nasprotnika od strani in otme Solferino. Toda poveljnik tega voja, general Wimpffen, raztrosil je svoje oddelke na različnih krajih, dokler se niso upehani in utrujeni ob drugi uri popoldne morali umakniti. Zdaj se je mogel francoski maršal Mac Mahon z vso silo lotiti drugega avstrijskega voja v Solferinu; tu se je vnel najljutejši boj, da jih je malo takih. Štirikrat so naskočili Francozi Solfe¬ rino, štirikrat so jih zavrnili naši; toda Mac Mahon je prišel s čilimi četami, v petič je naskočil naše junake, kterih je bilo vedno manj, in ki so bili že silno utrujeni; in s petim naskokom si je res osvojil one krvave gorice. Poveljnik drugega voja je zbral zopet svoje čete, da bi se na goricah pri Cavrianu ustavil nasprotniku. Tu je bil sam cesar F rane Jožef navzočen (glej podobo na strani 95.) ter je stopil pred graničarje, rekoč: »Naprej, junaki, tudi jaz morem izgubiti ženo in dete!« Upal je takrat še, da bode prvi voj pomagal za časa, toda vsled omenjenega poročila Wimpffenovega je ukazal, da se umakne tudi drugi voj črez Mincio. Med tem se je bil pa Wimpffen vendar zopet lotil sovraž¬ nika; peljal je svoje čete, ki so se že deset ur bojevale, proti Rebcccu, toda naletel je na premočne francoske oddelke; zaman je žrtvoval veliko vojakov, ktere so podirale francoske krogle kar vrstoma. Zdaj je moral tudi on iti črez Mincio; ob polnoči sta bila prvi in drugi voj zbrana na levem bregu te reke. Srečno pa se je bojeval 8. vojni kor, pri kterem sta bila tudi 7. (koroški) in 17. (kranjski) polk, pod generalom Benede- kom na desnem krilu. Dvakrat je premagal popolnoma in razpršil vso sardinsko vojsko; moral se je pa sevčda tudi umakniti črez Mincio, ko je glavna vojna, junaški bojujoč se in v popolnem redu, zapustila bojišče. Štirinajst ur je trajal boj; 139.000 Avstrijcev se je borilo s 161.000 nasprotniki; 13.000 mož so izgubili naši, 17.200 pa sovražniki. Cesar je pohvalil čudovito hrabrost svojih vojakov, ki so vztrajali v najhujšem ognju večkrat brez zavetja; vedel je pa cesar tudi, kdo ni bil kos svoji nalogi v tem boju, in je grajal tiste poveljnike, ki niso v bitki pokazali potrebne samostalnosti, razsodnosti in krepke delavnosti, ki vpliva najbolj na vojne čete. Tudi iz te bitke imamo poročila o juna¬ ških činih slovenskih polkov, ki so bili ta dan skoro vsi v ognju. Popoldne so naskočili Francozi hišo, v kteri je bilo kakih 40 mož devetega lov¬ skega bataljona. Grozna nevihta je za nekaj časa prisilila Francoze, da so mirovali; med tem se je zbralo še več lovcev okrog hiše. Takoj po nevihti začno Francozi z nova naskakovati hišo, in ker jih je bilo veliko, bližali so se neprenehoma, dasi so streljali naši nanje, kar so mogli. Že se mislijo Avstrijci umakniti, kar zadoni s krepkim, srebrnim glasom trobenta: juriš! (naskok!) Vsi vojaki postoje, kakor bi jim šinila nova moč v ude. Trobec druge lovske stotnije, Matija Pavlin, bil je zatrobil brez povelja, ker je videl, zakaj se gre. Isti hip zatrobijo trobci vseh stotnij tudi: juriš! Že je bil sovražnik blizu na trideset korakov, kar se zakade Avstrijci, lovci in pešci, nad njega. »Hurd! hurd!« razlega se do neba; kakor besni planejo naši vojaki nad Fran¬ coze, v par trenutkih padejo prve vrste pod bajoneti hrabrih naših vojakov. Strah se loti zadnjih vrst, in za nekoliko minut ni bilo sovražnika več na griču. Tako je za¬ trobil Pavlin o pravem času; zaslužil si je s tem svetinjo za hrabrost. Pri Cassianu (Kasijanu) so bili vojaki prve stotnije 22. polka razvrščeni večinoma ob cesti in so streljali na Francoze. Na enkrat pridirja sovražna konjiča, strelci se pa zberč hitro v gruče ali se potuhnejo za drevesa, samo stotnik s poročnikom in trobcem ni mogel več do svojih. »V hipu pridirjajo trije konjiki nad nje. Že je vihtel prvi sabljo, da bi razklal stotniku glavo, kar se zgane, kakor bi ga strela zadela. Roka mu omahne, on zdrči s sedla, konj pa zdirja brez jezdeca naprej. Prostak Ivan Marinič je bil namreč skočil izza drevesa, njegova svinčenka je podrla sovražnika na tla. Ali že sta se bližala druga dva sovraž¬ nika, Marinič ju čaka mirno. Ko pridirja prvi in mahne po njem, skoči junak na levo ter mu porine bajonet v stran. Že je vihtel tudi tretji sabljo nad junakom; a ker ga Marinič ni mogel doseči, udari z bajo¬ netom konja po glavi, da skoči žival v stran, in tako je rešil stotnika in sebe. So¬ vražnikova sablja ga je ranila le nekoliko na roki. Ta konjik pa ni hotel imeti več opravka s hrabrim junakom. Zdirjal je proč.« Apih, »Naš cesar«. 97 7 Junak je bil tudi prostak 7. polka, Anton Ažman iz Horjula na Kranjskem. Z dvema stotnijama je stotnik Vošilda tako urno kropil dva bataljona Pijemontezov s svin¬ čenkami, da so ti na enkrat obstali in si niso upali naprej. Ažman pa pravi: »Naprej si ne upajo! Po jednega pojdem, da si ga ogledamo od bliže.« Urno steče proti so¬ vražniku, prime dva Pijemonteza za roko in ju pri tira pred stotnika. Tako so bili sovražniki osupli nad drznostjo Ažmanovo, da še streljali niso nanj. Ažman si je pri¬ služil srebrno svetinjo za hrabrost. — Počasi se je umikal cesar do Verone, da bi tu počakal novih čet, ktere so hitele iz Avstrije. Zdaj se je tudi na Nemškem začelo gibanje za Avstrijo. Prusija je zbrala nekaj vojnih korov, toda hotela je stopiti z njimi med Avstrijo in Francijo, ne pa priskočiti Avstriji, kakor je želel cesar, ki je hotel, da mu pride na pomoč vsa za- vezna vojska nemška pod pruskim princem vladarjem (kralj je bil bolan na duhu). Z Nemčijo ni bilo torej nič; Napoleon se je pa tudi jel bati za svoje življenje, ker so ga laški revolucijonarji hoteli umoriti; ali bo v vojski še imel srečo, to pa je bilo dvomljivo. Zato je ponudil sam cesarju Francu Jožefu mir in ga povabil v Villa Franko, da skleneta tam premirje. »Sreč¬ nega se bom čutil, če bo to premirje pre¬ prečilo novo prelivanje krvi, kajti spoznali smo in cenimo hrabrost in odločnost vojne Vašega Veličanstva.« Tako je pisal cesarju dne 6. malega srpana. V Villa Franki sta se sešla cesarja dne 11. malega srpana. Sad tega shoda je bila mirovna pogodba, pod¬ pisana dne 10. listopada v Curihu. Cesar Franc Jožef je odstopil Lombardijo, ki je bila itak že izgubljena; Avstriji je ostala na Laškem samo še Benečija. Hitro so se podrle zdaj vse države na Laškem. V Toskani, Parmi in Modeni so se še istega leta poklonili Viktorju Emanuelu, ki je vzel tudi papežu severne dežele. Pre¬ stol kralja neapoljskega je podrl Garibaldi, zasedel ga pa Viktor Emanuel. Papežu je ostal samo Rim z okolico. Uresničile so se tedaj besede cesarja Franca Jožefa: Revo¬ lucija je s podporo cesarja Napoleona uni¬ čila starodavni red na Laškem, črez malo let pa je isti zmaj pogoltnil tudi Napoleona. 98 Vcnčanjc cesarja Franca Jožefa I. za ogerskega kralja. (Risal Josip Germ.) Avstrija dobi ustavo. jo je Franc Jožef sklenil mir s Fran¬ cozi in Pijemontezi v Curihu, oklical je, da noče nadaljevati vojske, ker bi moral zahtevati od narodov še ogromnih novih žrtev, a da bi te morebiti vendar ne zadostovale, ker bi se morala boriti Avstrija brez zaveznikov; »rajši se hoče posvetiti popolnoma nalogi, da ustanovi Avstriji trajno notranje blagostanje in zunanjo moč, da primerno razvije njeno duševno in gmotno bogastvo ter času primerno izboljša postavodajo in upravo«. Te besede so vele- važne za daljno zgodovino naše države. Vladal je Franc Jožef absolutno, tj. imel je vso vladarsko moč v svojih rokah, odkar je bil razpuščen državni zbor; ni bilo zastopnikov narodovih, ki bi se bili z vlado po¬ svetovali o postavah. Marčeva ustava je sicer obetala nov državni zbor in deželne zbore, toda uresničile se niso te obljube; vlada je ukrenila vse na svojo roko. Ali narodi so vedno živahneje želeli novo ustavo, da bi mogli sodelovati pri postavodaji in urejevati državo svojim potrebam primerno. Spominjali so se še vedno kratke »svobode« leta 1848., zlasti Ogri, ki so sicer izgubili nekdanjo svobodo vsled svoje ustaje, a so trdili, da jim starodavne ustave ne more nikdo vzeti. V tem oziru so bili jedini vsi stanovi na Ogerskem, tem bolj, ker jim nova uprava ni bila po godu, in so tožili, da se preveč vriva nemščina v urade in šole. Vrivanje nemščine ali germanizacija pa je bila bistven del absolutnega vladnega 7 * 99 zistema, kajti centralizacija, ki hoče vladati vse dežele v vseh zadevah iz središča države, ne briga se za razlike med deželami in narodi ter meni, da se mora po vsej državi, v uradih visokih in nižjih, uradovati vse v tistem jeziku, ki ga govore v središču. To pa je vzbudilo nevoljo ne samo na Ogerskem, temveč tudi na Hrvatskcm, v čeških, polj¬ skih in slovenskih pokrajinah. Pokazalo se je pa leta 1859. posebno na Ogerskem, kako utegne nevolja narodov postati državi ne¬ varna v dnevih stiske. Dalje se je pokazalo, da je absolutizem predrag zistem; absolutna vlada ni mogla spraviti državnih financ iz večnih stisk in primanjkljajev. Ker ni imela nič pravega »kredita«, morala je za nove dolgove plačevati prav oderuške obresti. V letih od 1849—1858. je državni dolg od 1200 milijonov narastel na 2292 milijonov goldinarjev, tedaj se je skoro podvojil, če¬ ravno ni bilo nobene vojske. Dohodki so se pomnožili od 100 milijonov na 315 mili¬ jonov, stroški pa od 181 milijonov na 367 milijonov goldinarjev na leto. Akoravno je pa bilo nebroj uradnikov in je nadzoroval drug drugega, izvršilo se je mnogo slepar¬ stev; posebno po vojski leta 1859. so prišle take goljufije na dan, da je sodnija dejala v zapor nektere zelo visoke gospode, generale, bankirje; obdolženi šobili,,da so sleparili pri klavni živini in drugih živilih, ktera so imeli preskrbovati naši vojski. Nekaj teh gospodov so obsodili v težko ječo, nekaj so jih spoznali za nekrive, ne- kteri so si pa sami vzeli življenje. Najbolj je strmel svet, ko se je minister Bruck sam umoril. Te stvari so dokazale, da je treba gospodarstvo z državnimi dohodki in z izposojenim denarjem dejati pod boljše nad¬ zorstvo, nego je bilo dotlej. Najbolj je to nujnost uvidel cesar sam; žalostni dogodki leta 1859. so mu pokazali, da ni vse tako, kakor bi moralo biti; zato je krenil odločno na drugo pot, kajti imeti je hotel zadovoljne narode. Bachovo ministerstvo je odstopilo. Na njegovo mesto je prišel grof Agenor Golu- chowskl, poljski plemič; Ogrom pa je po¬ stavil cesar za generalnega guvernerja pri¬ ljubljenega generala Benedeka ter je obnovil starodavne županijske zbore. Nemščina se je zopet umaknila madjarščini; uradnije so dobile ukaz, da občujejo s strankami v jeziku strank. Protestantom in Židom so dali več svobode; Židi so smeli na pr. na Primorskem kupovati zemljišča, jemati krščanske posle v službo, ženiti in možiti se ravno tako brez posebnega uradnega dovoljenja kakor kristjani. Stadionova srenj- ska postava je stopila zopet v veljavo. Vsa znamenja so kazala, da se bode mnogo temeljito izpremenilo v Avstriji. Kako se naj izvrši ta izprememba, to bi naj povedal državni svet, t. j. zbor na Dunaju, ki se je imel dotlej samo posveto¬ vati o načrtih novih postav. Zdaj pa ga je pomnožil cesar z novimi člani, z nad¬ vojvodami, duhovnimi in drugimi dostojan¬ stveniki; 38 članov bi imeli voliti deželni zbori, a ker jih ni bilo, imenoval je cesar še toliko svčtnikov. Med temi gospodi sta bila na pr. grof Anton Auersperg, grof Viljem Pace, župan topoljanski, škof Stross- mayer, baron Ambrož Vraniczani in dr. Pred¬ sednik je bil nadvojvoda Rainer. Naloga temu zboru je bila sprva samo ta, da se posvetuje o državnem budgetu (bidžetu), t. j. o državnih dohodkih in stroških za leto 1861., in kako bi se uredilo državno gospodarstvo, tako da bi se izhajalo z rednimi dohodki; dodal pa je cesar kmalu še pravico, da sme državni svet dovoljevati nove davke in najemo ter vzviševati stare davke; samo za časa vojske si je pridržal cesar vse te pravice. Državni svet seje poklonil dne 1. rožnika cesarju, ki je poudarjal, da je ohraniti državno jednoto, toda »zagotoviti je vsem narodom in deželam njegove države jednako varstvo: ravnopravne in ravnodolžne naj jih vse veže bratska sloga v mogočno celoto«. Od državnega sveta so se nadejali ne- kteri narodi mnogih uspehov. Slovenci so upali, da jim bode grof Auersperg v tem zboru zagovornik; zato so ga spominjali besed, lctere je pisal leta 1849., izdajajoč slovenske narodne pesni kranjske: »Velikih vprašanj, s kterimi se zdaj peča človeštvo, ni mogoče rešiti brez sodelovanja mogočne slovanske družine.« Spomnili so ga - na¬ vodila, s kterim so šli poljski državni svčt- niki na Dunaj: »Uverjeni smo, da se ne bode nič moglo izboljšati, dokler nam ne dado novega življenja na podlagi narodnosti, ki nam jo je Bog dal. Narodnost je mozeg življenja, svetinja vsega ljudstva.« Auersperg pa ni izpolnil želje kranjskim rojakom; zato so se ozirali potlej tem bolj na djakovskega škofa Strossmayerja, češ, da jim bode njegova zgovorna beseda pripomogla do | narodnih pravic. Take želje pa niso imeli samo pri nas, saj je štel naš narod razmerno malo politično in narodno zavednih mož; krepkeje so jih 100 gojili pri drugih narodih, osobito na Češkem in Ogerskem. Takoj sprva so izjavili go¬ spodje iz Ogerske, da gre Ogerski samo¬ stojna ustava, in da so prišli povedat za¬ hteve in želje svojega kraljestva. Ko so začeli v državnem svetu presojati državni proračun, uvideli so kmalu vsi svetniki, da ne bodo mogli ozdraviti denarnih bolečin državnih, dokler se temeljito ne izpremeni prvotni vir vse finančne stiske, namreč ustava države in na njo se upirajoča uprava, niso se pa mogli zjediniti gledč rešilnega sredstva; priporočali so na jedni strani centralizem, na drugi pa federalizem. Federalisti so rekli: dajte deželam in naro¬ dom veliko pravic in samostalnosti; državni osrednji oblasti pa pustite samo toliko, da more zadostovati skupnim potrebam cele države; dežel in narodov ne gre nabijati na jedno in isto kopito, niti narodnih jezi¬ kov potiskati v kot na prid nemščini. Cen¬ tralisti pa so terjali ravno nasprotno: malo pravic deželam, kar največ pa državi. Na strani federalistov je priznal Stross- mayer, »da mora sicer Avstrija ostati jednotna država, toda pomisliti je, da ima posebnosti, kterih druge države nimajo; zato mora imeti vsaka naprava dvojno lice, zakaj ozirati se mora na državno celoto, pa tudi na posebne potrebe pojedinih dežel«. Najboljša postava je za nič, ako je pri¬ krojena za čisto drugačne razmere; »sle¬ herna naprava in postava je zaradi dežele, ne pa dežela zaradi naprave in postave; zato ne sme postava varovati samo jednot- nega značaja cesarstva, nego se mora tudi pri¬ lagoditi posebnim potrebam raznih dežel«. Glede na jezik je želel Strossmayer, da bi naj v Avstriji, »kjer so vsi brez ozira na narodnost podložniki istega gospoda in cesarja ter se pokorijo poveljem cesarosti z isto ljubeznijo, z isto udanostjo in z isto požrtvovalnostjo,« prišla do veljave postava, ki velja v nebesih in ima namen, tudi na zemlji vladati vsako družbo, in ki je naj¬ lepše izražena v onih zares cesarskih in krasnih besedah: jednake dolžnosti, jednaka bremena, jednake pravice. Avstrija »ima iz¬ vršiti evropsko nalogo, in božja previdnost je ustvarila Avstrijo, da reši prevažna vpra¬ šanja; kdor bi hotel rešiti ta vprašanja brez Avstrije, posegel bi v višje naredbe in bi ško¬ doval sam sebi«. Ravno zato pa, ker ima Avstrija doseči v družini evropskih narodov prevažne namene, mora biti jednotna, močna in spoštovana, mora biti pred vsem složna; »ta jednotna uredba pa mora biti taka, da varuje vsakemu narodu, bodisi ta ali oni, narodne, domače naprave ... Če stojč res Rumunci in Jugoslovani na nižji stopinji omike, potčm je državni vladi dvojna dolž¬ nost, da stori vse, kar more dvigniti omiko teh narodov, da morejo vsi jednega srca so¬ delovati v dosego visokega smotra, v bratski slogi zbrani okrog našega cesarja in gospoda. Ako nosijo vsi narodi jednaka bremena, jednake dolžnosti, in ako se terjajo od vseh iste žrtve, potčm ne uvidim, zakaj bi ne mogli imeti tudi narodi, kteri stojč na nižji stopinji omike, v državnem življenju jed¬ nake veljave in pravice.« Tako so se pogovarjali najprej v od¬ seku, potem pa je vsaka stranka stavila poseben predlog, kako se naj izboljša ustava in uprava. Večina je bila federali¬ stična in je grajala, da se vtika državna uprava v vse javno življenje, da meri vse z istim merilom, da nabija vse na jedno in isto kopito; to pa da rodi neskončne pisarije in vsestransko, pa vendar brez¬ uspešno nadzorovanje; vsled samih zuna- njostij na pr. ne more izvrševati sodnik bistvenih nalog svojega poklica. Tožili so, da šole niso take, kakor jih potrebujejo narodi, ker se premalo uči v domačem jeziku; uradi se vtikajo v vse zadeve, na¬ rodi nimajo prilike, da bi tudi sami kaj sodelovali pri občnih zadevah; zato gine zanimanje za javne stvari. Vsled tega ne morejo živeti narodi po tistih posebnih na¬ ravnih pogojih, ktere je določil Bog vsa¬ kemu naravnemu bitju. Centralizem žali dalje našo ljubezen do ožje domovine, kajti on omejuje njeno samostalnost, ovira njeno napredovanje in razvitek narodnega živ¬ ljenja; zato gine zaupanje do vlade povsod, tudi tam, kjer ukrene vlada res kaj dobrega. Ne bo se doseglo ravnotežje v državnem gospodarstvu, niti zaupanje inozemstva do Avstrije, dokler se ne preustroji država tako, da se vrneta mir in zaupanje. Stoprav potem bode narod rad plačeval tudi višje davke, oživela bode zopet obrtnost in kup¬ čija, in država bo imela zopet kredit, da ne bo treba najemati novih oderuških po¬ sojil. Tega pa ne bo dognal, kdor prezira dežele, ktere so zgodovinske in politične osebe. Čim iskreneje se drže narodi avstrij¬ ski svojih zgodovinskih in narodnih sporočil in naprav, čim ožje se stopi ta ljubav z najblažjimi lastnostmi narodnega značaja in se zanima za najlepše dogodke v zgodo¬ vini cele države in njenih posameznih delov, tem močnejša bo vez, ki jih sklepa vse. 101 Treba je le, da umeje modra in pogumna politika spraviti to, kar zahteva moč in jednotnost države, v soglasje z opravičenimi težnjami posameznih delov in te razvijati in smatrati za čvrsto podporo celote, vso državo pa za zaščitnico, ki more zavarovati obstanek posameznih delov.« To nalogo bo mogoče izvršiti, ako se prepusti del uprave posameznim deželam; tako se bo poživil javni duh in z njim tudi moralična moč države. Ne sme se dalje prezirati, da imamo nektere samoupravne naprave, ki smo jih prejeli iz minulosti, namreč samoupravo srenjsko in deželne zbore. Iz vsega tega sledi: »Ako si hočemo okrepčati in srečno država razpadla v dve polovici, čc bi sc ustava naslanjala na zgodovinske oblike; imeli bi potem dualizem, t. j. različno ustavo in upravo v vsaki državni polovici, in to bi škodovalo državi; deželam bi ostalo preveč, osrednji vladi pa premalo pravic, marveč dr¬ žava oddaj le nekaj zadev srenjam in deželam, in priznaj narodom obširno pravico, javno izrekati svoje mnenje, da zve vlada želje prebivalstva; toda samo državni zbor imej obširno pravico zakonodajno in nadzoro¬ vanje državnega gospodarstva. Več dnij je trajala debata ali razgovor v državnem svetu o teh predlogih. Med ostalim je minister grof Leon Thun poudarjal "r • m Cesarski grad Schonbrunn. razvijati monarhijo, treba je priznati zgodo¬ vinsko in politično osebnost posameznih dežel, kajti na tej podlagi je mogoče, na¬ ravno razvijati in pospeševati razne narod¬ nosti in zajedno združiti te ozire na narod¬ nosti z zahtevami in potrebami državne celo¬ kupnosti; torej je priznati načeloma ravnopravnost vsem deželam države, pri tem pa jim priznati in ustanoviti samo¬ stojno zakonodajo in upravo v doma¬ čih stvareh ter končno določiti in jim zagotoviti način zveze s celokupno državo.« Poročevalec je bil grof Clam. Predlog te večine ni bil popolnoma jasen; še manj jasno se je pa izrazila manj¬ šina, ki je nasprotovala večini, češ, da bi kako težko je rešiti jezikovno vprašanje; nikakor pa ni dvoma, da mora biti v šoli posebno v prvih letih tisti jezik učni jezik, ki ga učenci najbolje umejo; nemščine naj se uče, pa ne z namenom, da bi postala »občevalni jezik z učenci«. Tudi grof Anton Auersperg je bil na strani večine in rekel, »da priznanje zgodovinskih pravic nikakor ne nasprotuje državni jednoti«, in poudar¬ jajoč, da živi večjidel na Kranjskem, pri¬ stavil je, »da je jednota države nujna, a da mora zajemati država svojo moč baš iz različnosti, ktero mora kolikor mogoče pri¬ znavati in varovati.« Ogrom se naj da toliko, kolikor ne škoduje obstoju državne celote, a dualizem se naj zapreči za vselej, ker je 102 povzročil obema državnima polovicama do¬ slej zgolj nezgodo. Deželni zbori se naj ožive in v njih pomnoži število zastopnikov kmet¬ skega in meščanskega stanu. Spominjajoč se one butare šib, ktero je Svetopolk dal sinovom, da jo prelomijo, želi, da naj ne veže narodov avstrijskih sila, temveč pravica. Škof Strossmayer je zahteval: spoštujte posebnosti dežel in narodov, da razvijajo in gojijo svoj jezik in svoje šege; samo na narodnost se sicer ne smejo zidati države, kajti to rodi one silovitosti, ki so se do¬ gajale tačas na Laškem; treba je o pravem času narodnostno načelo mirno premisliti in stvarno izvesti, kar je na njem dobrega, na podlagi svetopisemskega reka: kar nočeš, da se tebi zgodi, tudi ti drugemu ne stori, in na podlagi cesarjeve besede: Jednako pravico vsem. Zmagala je federalistična večina pri glasovanju; za njen predlog sta se izrekli dobri dve tretjini državnega sveta. Dne 29. kimovca je cesar zaključil posvetovanje, obetajoč, da bode nasvete premislil in v najkrajšem času rešil. »Trdno se nadejam, da bode sleherni izmed vas v svojem ožjem krogu delal na to, da bodo naredbe, s kte- rimi bom uresničil narodom primerne na¬ prave, hvaležno priznali kot izraz moje dobre namere in jih bodo rade volje iz¬ vrševali.« Tako je odslovil vladar državni svet z besedami, ktere so že povedale, kaj bo ukrenil. Oktoberski diplom leta 1860. Dne 20. vinotoka leta 1860. je oznanil cesar svetu sad, ki ga je obrodilo posve¬ tovanje državnega sveta. »Ko sem zasedel prestol dedov svojih, stresali so siloviti viharji državo. Po boju, ki je globoko žalil moja očetovska čutila, bilo je treba v mojih deželah, kakor skoro v vsej Evropi, kjer so bili nemiri, vladno oblast strožje sredinjati (centralizovati). Za¬ htevala je to javna blaginja in varnost večine mirnih prebivalcev v državi; razburjene strasti in skeleči spomini baš minule pre¬ teklosti niso dopuščali, da se prosto gibljejo življi, kteri so se še pred kratkim vojskovali med seboj.« Zvedevši po državnem svetu želje in potrebe raznih'-dežel, razglaša cesar patent, ki ima z nova osnovati državno pravo cesarstva, ustanoviti pravice in stan posamnih kraljestev in dežel ravno tako, kakor za¬ varovati državnopravno zvezo vesoljnega cesarstva. »Svojo vladarsko dolžnost izpol¬ njujem, da po tej poti spomine na pretekle j čase in to, kar naše dežele in narodi mislijo in kot svoje pravice terjajo, spravim v so¬ glasje z dejanskimi potrebami svojega ce¬ sarstva, mirnega srca prepuščajoč srečni razvitek in utrjenje teh, po meni na novo danih ali zopet oživljenih naprav pametni previdnosti in domoljubju svojih narodov. Milost božja pa bo dala, da se vse to srečno izvrši; saj drži on v svoji roki usodo vla¬ darjev in narodov ter ne bo odrekel blago¬ slova moji vestni in resni vladarski skrbi.« Zajedno je cesar razglasil diplom. V tem poudarja, da morejo državi le »take pravne naprave biti pravo poroštvo, ktere se jednakomerno prilegajo zgodovinskim spominom, različnosti naših narodov in nerazrušljivi trdni zvezi med njimi.« Da uveljavi ta načela, izjavi cesar: »Prosto¬ voljno smo sklenili, da ima sledeča stano¬ vitna in nepreklicna državna ustava biti nam in našim naslednikom vodilo, ter uka¬ žemo tak6-le: I. Postave dajali, prenarejali in prekli¬ cevali bomo mi in naši nasledniki le v do¬ govoru s postavno poklicanimi deželnimi zbori in z državnim zborom, v kterega bodo deželni zbori pošiljali od nas določeno šte¬ vilo svetovalcev. II. Vse postavodajne reči, ki zadevajo pravice, dolžnosti in prid vseh naših kra¬ ljestev in dežel skupaj, bodo se v bodoče ustavno reševale v državnem zboru. III. Vsa druga postavodajna opravila, ktera niso bila doslej omenjena, bodo se re¬ ševala v deželnih zborih; in sicer na Oger- skem in v njemu pridruženih deželah po njih prejšnji ustavi, v vseh drugih kraljestvih in deželah pa po pravilih novih deželnih ustav. Za državni zbor je cesar določil, da štej 100 članov; delokrog mu je pa do¬ ločil jako skromen. Prav za prav je imel odločevati z vlado vred samo o de¬ narnem gospodarstvu državnem (banka, denar, posojila, davki, prodaja državnega posestva, državni dolgovi, pretresovanje dr¬ žavnih dohodkov in stroškov, pregledovanje državnih računov), potem o carini, kupčiji, o železnicah, brzojavih in pošti, o vojaškem naboru, o vzvišanju cene soli; samo če to želi ta ali oni deželni zbor, sme se tudi ktera druga stvar izročiti državnemu zboru. Vse druge zadeve je ta diplom pre¬ pustil deželnim zborom. Vrh tega je potrdil vnovič najvažnejše pravice, ktere so bili dobili državljani od leta 1848. sem, na pr. kmetsko odvezo, ravnopravnost vseh . državljanov, svobodo bogočastja, odpravo 103 — carinskih mitnic med deželami. Priznal je cesar tudi narodno ravnopravnost, ker je izjavil, da se morajo postave ravnati po različnosti narodov, in ker je pisal novemu ogerskemu kancelarju: »Končno izjavljam svojo trdno voljo, da ne bom tam, kjer gre za različne jezike in narodne zadeve, nikakor dopuščal, da bi se delala narodom ktera sila ali stiska, in da se bom na vso moč zoperstavljal vsakemu početju, ki bi kakor¬ koli žalilo pravice jezikov in narodne za¬ deve.« Iste besede so veljale tudi za naše dežele; saj je izdal in podpisal cesar okto- berski diplom v vseh jezikih; tudi našemu narodu ga je podaril v slovenskem jeziku. Za dežele je izdelal »državni minister« grof Goluchowski nove deželne ustave; v bodočih deželnih zborih bodi zastopana vsaka dežela po stanovih: prelatje (visoki duhov¬ niki), plemstvo, meščanje in kmetje; izmed svojih članov nasvetuj deželni zbor cesarju nekoliko mož, izmed kterih imenuje vladar državne poslance. Novo ustavo so sprejeli zlasti Slovani prijazno, ker jim je obetala izpolnitev naj¬ važnejših želj, če tudi ne takoj, pa vsaj korakoma v bodočnosti: narodno ravno¬ pravnost in državnopravno samostalnost dežel. Ker je hotela uveljaviti načela fede¬ ralistov, bila jim je zastava, okrog ktere so se zbirali v ustavnih bojih naslednjih desetletij. Bili so pa zadovoljni samo z načeli ustave, nikakor pa ne z deželnimi redi, ktere je izdelal Goluchowski; zakaj našli so, da ne bodo zastopane v deželnih zborih koristi vsega prebivalstva, temveč da bodo tam imeli odločilno besedo zopet isti stanovi, ki so ondi gospodovali do leta 1848., večina stanovalstva pa se jim bo morala pokor- javati. Baš v tem oziru so bili deželni redi, ktere so skovali še na podlagi in v duhu Bachovih načrtov, v narodnem oziru jako neugodni za narod slovenski; kmetujočemu narodu našemu bi bili pustili v deželnih zborih in torej tudi v državnem zboru tako skromen kotiček, da bi ga svet jedva iztaknil. Nekaj manj so upoštevali politiki drugo nepriliko, ki bi zadela Slovence; tem bi bila federa¬ listična osnova države v duhu oktoberskega diploma zabranila zunaj Kranjske narodno živeti in se razvijati. Pač pa so zapazili kmalu, da je oktoberski diplom baš zato, ker se je oziral na zgodovinske odnošaje, odmeril nemško - slovanskim dednim de¬ želam dosti manj svobode, nego Ogrom. Obnovljeni stari deželni zbor ogerski je imel še vedno več pravic, nego so jih na¬ menili našim prenovljenim deželnim zborom; navzlic federalističnemu duhu oktoberskega diploma bi bila državna ustava v bistvu dualistična. To stran diploma so i m eli v nekterih deželah za jako hudo hibo; v drugih so grajali, da je preveč stanovski; federalistom je bil precentralističen, centrali¬ stom prefederalističen. Kranjci so pa bili še posebno nezadovoljni z Goluchowskim. Daši je bila samo¬ uprava krono vin važno načelo nje¬ gove ustave, hotel je vendar od¬ praviti kranjsko deželno vlado in deželo podrediti tržaškemu na¬ mestništvu. To je Kranjce, zlasti Ljubljančane, hudo razburilo; mislili so, da jim hoče cesar s tem pokazati svojo nemilost; toda cesar je pomiril odposlanstvo, ki je prišlo k njemu, rekoč: »Kranjska ima celo več pravice, kakor druge dežele, da se oziram na njo.« Obljubil je, da se bode stvar še enkrat pretehtala, kar se je zgodilo, in Ljubljana je ohranila deželno vlado. Se bolj bi bilo pa slovenskim politikom ugajalo, če bi bila vlada ustvarila iz slovenskih pokrajin zje- dinjeno slovensko krono vino; v taki krono- vini bi bila dobila slovenščina iste pravice, kakor poljščina v Galiciji. Največje oktoberski diplom dal Ogrom. Dobili so svojega dvornega kancelarja, zjedinili so srbsko vojvodino zopet z ostalo deželo; deželna zbora hrvatski in erdeljski sta dobila ukaz, da uredita državnopravne odnošaje z Ogersko; sklicati je ukazal cesar deželni zbor ogerski itd. In vendar so se baš Ogri najbolj uprli temu diplomu, zato ker jim ni vrnil ustave iz leta 1848.; kajti Ogri so rekli: ustavo iz leta 1848. je sklenil državni zbor ogerski, in kralj jo je potrdil; kar sta pa dogovorila kralj in narod, to je postava, in ta postava velja, dokler se ne dogovorita oba, kralj in narod, da jo je treba izpremeniti ali pre¬ klicati; ustaja leta 1848. ni pokončala one ustave. Na tem stališču je stal tudi naj- modrejši in najzmernejši ogerski politik, Franc I)edk; ni se odmaknil, dasi je cesar, ponujajoč Ogrom roko, samo zahteval, da Lastnoročni slovenski podpis cesarjev na oktoberskem diplomu. naj bodo Ogri pravični Nemadjarom in nc- ogerskim deželam, in da naj priznajo, da morajo nektere zadeve biti skupne za vso državo, kajti sicer bi izginil tudi zadnji sled državne jednote. Na Dedka je napravil cesar močen vtis; cesar je vedel zagovar¬ jati državne koristi s tehtnimi razlogi, ki so bili tem važnejši, ker so prihajali iz ust moža poštenjaka. Toda Deak je ostal na stališču strogo ustavnem in je odrekal veljavo oktoberskemu diplomu, češ, da je oktrovan, t. j. potrjen samo od krone, ne pa tudi od ustavnega zastopa ogerskega. Dosledno so tedaj zaupni možje, ktere je bil zbral ogerski primas, da bi napravili novo volilno postavo, kar oživili ono iz leta 1848.; za uradnike so volili županijski zbori naj¬ rajši najodločnejše upornike iz leta 1848.; uradovali so po načelih leta 1848., upirali se dvorni pisarni, če jim je ukazala kaj, kar jim ni bilo po godu; trdili so, da ne sme nikdo plačevati davka, niti se dati nabrati v vojake, dokler nima Ogerska svojih ministrov. Vlada je prišla celč na sled prijateljski zvezi ogerskih oblastnij z revolucijskimi od¬ bori košutovskimi v inozemstvu — a to je bila prilika, da je cesar Franc Jožef pokazal, kakor že v toliko drugih slučajih, viteški, plemeniti svoj značaj. Pomilostil je bil malo poprej grofa Telekyja, dasi je bil med naj¬ hujšimi pristaši Košutovimi; sprejel ga je celč v posebni avdijenci. Ali kar je grof obetal, ni izpolnil; ostal je v zvezi s stranko Košutovo. Pismene dokaze jc dobil cesar v roke — in kaj je storil z njimi? Poslal jih je grofu, ne da bi mu rekel le žal besedo. Pomagalo pa ni to veledušno rav¬ nanje vladarjevo nič, temveč upor je na Ogerskem rasteh Preklicali so avstrijske postave; Goluchowski ni mogel vladati na Ogerskem, ko je bil avstrijske uradnike večinoma poklical domu, da bi ugodil Ogrom. Ob novem letu 1861. je kar prenehalo v mnogih okrajih pravosodje. Zaman je cesar dne 16. prosinca bridko tožil, da se »je zastonj nadejal, da bode plemeniti in politično zreli narod ogerski znal pravično ceniti, kar mu je dovolil, in da bo vlado pošteno podpiral«. Zaman je preklical vse sklepe žhpanij, ki so ustav¬ ljali plačevanje davkov in redno delovanje sodnij. Zaman je na poziv dvornega kance- larja zaklical kardinal in primas županijam: »Nikar si ne odtujimo še enkrat vladarja, ki se nam bliža z oljko miru, z najboljšimi namerami in z najplemenitejšim srcem.« Isti kardinal pa je tri dni pozneje podpisal kot veliki župan ostrogonski razglas svoje župa¬ nije, da nima oktoberski diplom nobene veljave, in da se mora na podlagi ustave iz leta 1848. zveza Avstrije z Ogersko iz- premeniti v osebno unijo (t. j. da imata obe državi popolno samostalnost in le istega vladarja), in da se preseli kralj na Ogersko. Te zahteve so odmevale po vsem Ogerskem in iz vseh županij; bile so soglasne zahteve vsega naroda madjarskega. Goluchoivski ni zmagal upora, ki ga je izzvala oktoberska ustava; še pred novim letom 1861. se je umaknil. Novemu mini- sterstvu je postal nadvojvoda Rainer pred¬ sednik, »državni minister« pa Anton Schmer- ling,bivši frankobrodski minister nadvojvode Ivana, rodom Dunajčan; kot tak pa je bil naravno nemški centralist, torej političen nasprotnik federalista Goluchowskega. In vendar so ga pozdravili z nadami tudi fede¬ ralisti slovanski, ker so upali, da bode po¬ pravil ustavo tako, da bo ugajala narodom in deželam, da bodo dobile toliko svobode, kakor Ogerska, in da bode dal tudi ne- nemškim jezikom pravic; tako je vsaj obetal. Februarski patent. Že dne 26. svečana leta 1861. je izšel »patent«, ki ga zovemo februarskega, in ki je prinesel Avstriji novo ustavo. Glavna stvar je bila nova sestava deželnih zborov. Ta patent je razvrstil volilce v velike po¬ sestnike, kmetske posestnike, meščane ter trgovce in obrtnike; torej je popustil Golu- chowskega stanovske skupine in vzel za podlago skupine po vzajemnih koristih, češ, da bodo zastopane na ta način vse velike skupine prebivalstva; priklopil jim je še škofe in vodje ali rektorje vseučilišč, da imata v deželnem zboru glas tudi cerkev in veda. Deželni zbori smejo izvoliti deželni odbor, ki vodi upravo mnogih domačih zadev; dobili so tudi pravico, da prosto volijo poslance v državni zbor za vsakih šest let. Državni zbor ima dve zbornici, gospo¬ sko in poslansko. Člani gosposke zbornice so polnoletni nadvojvode, nadškofje in škofje, kteri so tudi knezi, glavarji bogatih pleme- nitaških družin (majoratni gospodje) in go¬ spodje, ktere cesar z ozirom na razne za¬ sluge imenuje za dosmrtne člane gosposki zbornici. Poslaniška zbornica bi štela 343 članov, izvoljenih po deželnih zborih. Vsi ti poslanci se pa zberejo samo tedaj, kedar se gre za zadeve vse države, in njih zbor 105 jc potem širji državni zbor; ako pa je sklepati o zadevah, ki so skupne samo skupini neogerskih dežel, a se ne dotikajo Ogerske, pa se imajo posvetovati samo 203 poslanci takozvanih »nemško-slovan¬ skih« kronovin — in to je ožji državni zbor; čisto ogerske zadeve pa spadajo v področje ogerskega državnega zbora. Na videz je februarski patent samo prav malo izpremenil oktoberski diplom, ali v istini je med obema tako načelen raz¬ loček, kakor med centralizmom in federa¬ lizmom; najtočneje se izraža ta razlika v tem, da našteva oktoberski diplom zadeve delokroga državnega zbora, vse drugo pa pridržuje deželnim zborom, dočim februarski patent povč, kaj spada v področje deželnih zborov, vse drugo pa prepušča ožjemu državnemu zboru; na Ogerskem pa ima de¬ želni zbor vse pravice deželnih zborov in ožjega državnega zbora. Prvo besedo je imel odslej ožji državni zbor. Deželnim zborom je ustava pustila mnogo manj pravic. Jednoto države bi izražal širji državni zbor; ker pa temu ni puščala nova ustava toliko pravic, kakor jih je državnemu zboru odkazal oktoberski diplom, je razvidno, da se je moral državnopravni razkol med Avstrijo in Ogersko, ki mu pravimo »dualizem«, še poostriti; centralizem je popustil nekaj na- prarn Ogrom, a kanil se je odškoditi v »nemško-slovanskih« dednih deželah. Deželni redi so izdelani na podlagi na¬ črtov iz Bachove dobe; že Bach je bil hotel osnovati deželne zbore tako, da bi v deželah, kjer živi kaj Nemcev med Slovani, bili Nemci na dobičku. Schmerling je pa to stvar tako uredil, da »so vsled volilnih umetnij zastopi celih dežel bili zgolj zastopi jedne same stranke«. Vsled tega niso mogli doseči niti narodi ravnopravnosti, niti baš najmočnejši stanovi in slojevi, kmetovalci in obrtniki, pri- stoječe jim veljave v deželnih zborih in v državnem zastopu. Ker je pa Schmerlingov patent ostal podlaga pri vseh ustavnih iz- premembah do današnjega dne, ni se še ustava iznebila one napake. Ker so deželni redi Schmerlingovi bili tudi za slovenske pokrajine neugodni, za¬ htevali so naši politiki, da se izpremenijo na pr. tak6-le: Razširiti bi bil delokrog de¬ želnim zborom, kterih člane naj volijo volilci tajno in neposrednje; zbor si naj izbere pred¬ sednika sam; treba je jednakomerno raz¬ deliti poslance po številu prebivalcev na pojedine deželne okraje; v velikem posestvu naj volijo vsi veliki posestniki, če tudi nimajo zemljišč grajščinskih (vpisanih v deželni deski) itd. Dosegli pa niso v tem oziru nič niti tam, kjer so bili v večini, niti tam, kjer so bili v manjšini — izvzemši deželni zbor goriški. Ta je imel večino italijansko, toda bilo je med italijanskimi poslanci prva leta nekaj izredno pravičnih mož, med njimi posebno dr. Doliac. Leta 1866. je dognala slovenska manjšina na predlog Goriupa, da je deželni zbor razdelil veliko posestvo v italijansko in slovensko polovico, kterih vsaka voli tri deželne po¬ slance, volilci pa so v velikem posestvu italijanskem posestniki z najmanj 100 gld. zemljiškega davka, v slovenskem pa s 50 gld. Bil je boj hud, a kratek, in Doliac je na¬ sprotniku, ki je trdil, da zastopa »koristi«, odgovoril, da zastopa »duše in ljudi«, od kterih ni mogoče ločiti koristij (interesov); poudarjal je, da je večina dežele slovenska, in da je prosti posestnik samo Slovenec, ne pa Furlan, ki je samo »kolon«, t. j. najemnik. Deželni glavar grofPace je ugovor nasprotni¬ kov pobil z izjavo, da je glasoval za ono pre- osnovo zato, ker je mož poštenjak in zvest zastavi svoje hiše, zastavi avstrijski. Februarski patent je uresničil ustavno življenje v deželah neogerskih. Odslej velja v Avstriji pri zakonodaji tudi glas narodov, poznavajočih svoje potrebe, a nikdar ni zastop narodov prekosil v vestnem izpolnje¬ vanju ustavnih svojih pravic in dolžnostij cesarja samega, ki se je velikodušno od¬ rekel neomejeni postavodajni oblasti. Po vsej Evropi velja Franc Jožef za vzor ustav¬ nega vladarja, in izpolnila se je nada tistih, ki so videli in slišali odločnost, s ktero jc cesar pozdravil prvi državni zbor. »Način, kako je vladar govoril prestolni govor, velja ravno toliko, kakor ustava sama; kajti govoril je tako iskreno in odkritosrčno, da upamo, da ne bode ustavno vladanje nazadovalo, ampak napredovalo,« rekel je nekdo takrat — in ni se motil gledč cesarja. Prvi časi ustavnega življenja. Kako so sprejeli pri nas novo ustavno svobodo? Omenili smo že, da so naši politični krogi (kolikor se more takrat o njih go¬ voriti) pozdravili Schmerlinga z marsi- ktero nado, nikakor pa niso bili popolnoma zadovoljni, nego rekli so: »Hvaležni sprej¬ mimo dar presvetlega cesarja, stopimo na politično pozorišče; naših poslancev dolž¬ nost bo pa skrbeti za to, da bo drevo ustave rodilo dober sad.« V brezustavni dobi 106 od leta 1849. sem so se naučili, daje treba v politiki točnega programa, t. j. politik mora jasno vedeti, kaj mora terjati v prid deželi, narodu, državi. In tak program so sestavili slovenski rodoljubi, ko se je vnelo živahno volilno gibanje za deželne zbore in srenjske zastope. Ta program so izročili ministru Schmerlingu. Najprej tožijo v tem pismu, da šola ni tako osnovana, da bi mogla biti učilnica vsemu narodu. Svoboda, čast, življenje in imetje slovenskega državljana ni prav za¬ varovano, dokler se sodnik in sojenec ne razumeta v jeziku zatoženčevem; izdajajo se naj postave zopet kakor do leta 1859. svojih dolžnostij. Tako bi se narod sčasoma odgojil, da bo mogel hoditi sam ustavno pot, po kteri hrepeni. Na drugi strani se je pa tudi nadejati, da bo ta krepki in iz- obražljivi narod, kteri šteje blizu poldrugi milijon duš, narodna vzgoja vzbudila k za¬ vednosti svoje naloge, in potem bode na južni meji močen jez proti italijanstvu, ki je tako nevarno državi.« Minister naj pa še preudari, ali bi se ne dalo to doseči naj¬ lažje s tem, da se zložijo slovenske po¬ krajine v jedno slovensko kronovino. V državnopravnem oziru je zahteval slovenski program jasno in točno »jedino in mogočno Avstrijo na ustavni podlagi«, in sicer zato, Cesarski grad na Dunaju. v vseh deželnih jezikih; kajti ni mogoče zahtevati, da ljudje spoštujejo postave, dokler jih ne razumejo. Zahteve slovenske so torej te-le: narodna šola bodi izključno sloven¬ ska, v srednji šoli pa slovenščina ravno- pravna z nemščino in italijanščino (v smislu ukaza z dne 8. velikega srpana leta 1859.); vloge se naj rešujejo v tistem jeziku, ki ga želi stranka, pa tudi' zapiski in odloki se naj sestavljajo v jeziku, ki ga govori stranka; postave in ukazi se naj objavljajo tudi v slovenskem jeziku. »Ako se narodu omogoči, da vidi, kakšno je državno gospodarstvo, bode se um njegov zelč, zelo razvedril, in narod se bo začel zavedati državljanskih ker »taka Avstrija najbolje zavaruje naše narodno bitje«, in pa tudi zato, »ker žalostne izkušnje zadnjih let dosti očitno kažejo, kam je nesrečni centralizem pritiral Avstrijo«; zato je druga točka narodnega programa »obširna in resnična samouprava dežel, ker ta najbolje ustreza lastovitim potrebam vsake dežele in vsakega naroda.« Tako so mislili slovenski politiki, med kterimi so merodajni bili politiki kranjski, ki so glede samo¬ uprave dežel upali, da bo koristilo vsemu narodu, kar bo koristilo Kranjski. To prošnjo je podpisalo blizu 20.000 Slovencev; izročil jo je ministru Schmer¬ lingu dr. Lovro Toman z nekterimi poslanci 107 kranjskimi (Dežman, Brolih, Derbič) in z goriškim Črnetom. Schmerling je takrat rekel, da je narodna ravnopravnost naravna posledica nove ustave; obetal je, da bode namestil urednika za slovenski zakonik, in je povedal,da je že ukazal posloveniti postave. Kako se je godilo temu slovenskemu programu in februarski ustavi? Volitve v deželne zbore so povzročile precej živahno gibanje tem bolj, ker so se vršile tu in tam zajedno občinske volitve. Bilo je pa med volilci še bore malo poli¬ tične razsodnosti; zato so se pulili v volil¬ nem boju bolj za osebe, nego za politične programe. Čeravno so se voditelji trudili poučiti volilce, da so slovenski politiki glavna načela: politična svoboda, narodnost in avtonomija, izbrali so vendar mnogo po¬ slancev, na kterih programu sta bili prva točka in tretja, dočim so o narodnosti mol¬ čali ali jo samo nekako boječe omenjali; nekterim sploh ni bilo nič do narodne ravnopravnosti, ampak samo do politične svobode v smislu liberalizma; mnoge je plašilo očitanje nasprotnikov, da so narodno zavedni Slovenci nevarni »prenapetneži«, rovarji zoper državo; strašili so take Slo¬ vence in visoke kroge s panslavizmom, t. j. da hočejo Slovani podreti državo in se zjediniti pod ruskim carjem. Tako so se morali v onih prvih letih ustav¬ nega življenja in parlamentarne javnosti kakor povsod tudi pri nas še le bistriti politični pojmi in se snovati stranke. Začeli so se stoprav ločiti možje odločnega narodnega mišljenja od onih tovarišev, ki so imeli v svojem programu narodno ravnopravnost baš do tiste meje, kjer bi se naj začela uresničevati; prispevši do te meje, pa so se ločili dosedanji tovariši. Pravi narodnjaki so se oklenili federalizma; drugi pa so prijeli za zastavo nemškega centra¬ lizma in z njim spojenega liberalizma. Po¬ mlad leta 1861. je torej za nadaljno raz¬ merje strank odločilnega pomena; takrat je naša narodna stranka izgubila več tako- zvanih pristašev, kakor kdaj poprej in pozneje. Naj omenimo nektere posebno zname¬ nite poslance slovenske ali Slovencev v prvem zasedanju novodobnih deželnih zbo¬ rov. V Ptuju je zmagal nemški, toda Slo¬ vencem pravični Hermann, kteremu je za dolgo vrsto let pripadala težavna in ne¬ hvaležna vloga zagovornika narodnih teženj štajerskih Slovencev. Na Kranjskem so omeniti dr. Janez Bleiweis, dr. Lovro Toman, Lovro Pintar, Mihael Ambrož, Brolih, baron Anton Zois; na Goriškem dr. Žigon, Črne, Andrej Winkler, Anton Goriup. Koroške Slovence so zastopali zgolj poslanci »slo¬ venski, Nemcem prijazni«. Ko so začeli zborovati novi deželni zbori, izražali so i deželni namestniki i deželni glavarji veselje in hvaležnost pre¬ svetlemu vladarju, ki se je bil odločil, deliti svoje pravice z narodi; svesti so si bili povsod važnosti nove ustavne pravice, pa tudi težke odgovornosti svoje; zato so po¬ udarjali, da je treba sloge in pomoči božje, da bode delo rodilo blagostanje narodom. V krasnih skrinjicah so izročili cesarski namestniki deželnim zborom cesarski diplom oktoberski, podpisan od cesarja samega, kot temeljno listino novih narodnih pravic. Našim deželnim zborom so izročili pozneje to listino tudi v slovenskem jeziku. V deželnih zborih je takoj prišlo na dnevni red to, kar je bilo strankam glavna skrb. V ljubljanskem deželnem zboru sta se dr. Bleiweis in dr. Toman takoj po¬ tegnila za pravice slovenščine in za ravno¬ pravnost, ktero je poudarjala tudi adresa na cesarja, sestavljena po grofu Antonu Auerspergu in sklenjena v obeh jezikih. Dognali so, da se sme govoriti v deželnem zboru v obeh jezikih, »ker se raba sloven¬ ščine v deželnem zboru razume sama ob sebi«. Ognjevito je govoril dr. Toman za pravico slovenskega jezika, dokazujoč, da »se izobraženost narodov rodi iz jezikove omike; prva narodna potreba je torej, da omikajmo svoj jezik. Če terjamo narodnih pravic, ni to le prazna sanjarija ... to je podlaga duševne in telesne blaginje in izvira iz čistega rodoljubja. Gmotno stanje vsakega naroda se ravna po omiki, omika pa po veljavnosti jezika. Blagostanje in omika sta narodom namen in poklic; tedaj mora tudi državna postava določevati, da se jezik lika, in da narod velja . .. Kaj je narod brez narodnosti? Nič drugega, kakor mrzla, kilava, mrtva tropa in truma sužnikov, ki se ne morejo, izgubivši svojo narodnost, povzdig¬ niti do višje zavesti in se cel6 ob času hude sile in stiske ne navdušijo toliko, da bi rešili domovino in z domovino sebe. Država, kteri je mar za to, da otme sama sebe, mora skrbeti, da se narodi razvijajo; ko so se razvili, krepijo tudi njo.« Dalje govori o zgodovini slovenski: »Sedaj je beseda našega gospoda in cesarja dala svo¬ bodo in samostalnost; ali bi li bilo prav, da bi mi svojemu narodu pridrževali pri- 10S pomočke za omiko? — Nikarte govoriti, da bi to vtopilo jedinost države, državljansko svobodo in nemško, doslej čislano omiko!... Obstanek in bitje Avstrije slonita na naravi narodov, iz kterih obstoji; ker pa ti niso jednaki, treba je, da se posebnost vsakega naroda spoznava in brani.«.... »Osvobodila se je najprvo oseba; osvobodil se je potem podložnik in sedaj narod. V prosti državi ne sme biti noben narod zatiran, in kdor brani pravice svojega naroda, terja držav¬ ljansko svobodo od konca do kraja.« Da se more to izvršiti, zahteval je dr. Bleiweis, da se osnuje deželni zbor za slovenske po¬ krajine v Ljubljani. Tudi v goriškem deželnem zboru ni bilo tožiti Slovencem zaradi ravnopravnosti; tudi tu so poudarjali na obeh straneh nuj¬ nost bratske sloge; go¬ vorili so slovenski, laški in nemški ter so adreso cesarju sesta¬ vili v italijanskem in slovenskem jeziku, in v deželnem odboru so ukrenili uradovati s slovenskimi občinami v slovenščini. V dr¬ žavni zbor je volil de¬ želni zbor, dasi veči¬ noma italijanski, dva slovenska poslanca. Manj ugajalo je Slovencem v štajer¬ skem deželnem zboru. Sicer so tudi tu za¬ trjevali nemški po¬ slanci, da more. samo Avstrija vsem svojim narodom podariti na¬ rodno ravnopravnost (Kaiserfeld), in da ni »nasprotovati pravičnim terjatvam kterekoli narodnosti; marveč mi privoščimo slehernemu narodu najsvobodnejši in popolni razvoj.« (Rechbauer.) Toda zaman je terjal škof Slomšek, da se odpošlje cesarju adresa tudi v slovenščini, ali da se vsaj v adresi po¬ udarja »načelo ravnopravnosti narodov v deželi«. Zaman je nasvetoval Hermann, da se posvetuje deželni odbor, kako bi se uvedla slovenščina v šolo in urad. Niti slovenski poslanci, ali bolje rekoč v slo¬ venskih okrajih izvoljeni, pa ne slovensko čuteči poslanci ju niso podpirali. Nič bolje se ni godilo v deželnem zboru koroškem, kjer se nikdo . niti spomnil ni Slovencev. V zboru p oreškem pa je večina na predlog Admiral Tegetthoff. škofa Legata, da deželni odbor uraduj s slovanskimi občinami v dotičnem slovan¬ skem jeziku, odgovorila s sklepom: italijan¬ ščina je izključni uradni jezik. Nič boljše ni bilo v deželnem zboru tržaškem. Slovenski program je zahteval torej: 1) narodno ravnopravnost, 2) deželno samo¬ upravo. Kdor je imel oči, pa je moral že iz prvega zasedanja deželnih zborov razvideti, da bode Slovencem deželna samouprava ubila in pokopala narodno ravno¬ pravnost, in da ne ugaja isto Slovencem, kar bi koristilo Cehom, Tirolcem in dr. Brez dvoma je bil oni slovenski program preveč kranjski in preveč posnet po programih federalistov čeških, poljskih in tirolskih, premalo se ozirajoč na manjšine. Najvažnejša naloga deželnih zborov je bila pa takrat volitev po¬ slancev v državni zbor. Za Kranjsko so bili izvoljeni: dr. Toman, Derbič, Kromer,Wurz- bach, Dežman in Brolih; za G orišlco: Črne in Gori up; med štajerskimi poslanci je bil že imenovani Her¬ mann. Ti so zastopali Slovence. Isterski deželni zbor pa je z veliko večino odklonil volitev državnih poslancev; zaman je namestnik sam prišel in pri¬ govarjal poslancem, da volijo. Vtisk tega sklepa pa so oslabile one srenje, ki so odposlale adrese cesarju, obsojajoč sklep deželnega zbora in izražajoč vladarju ne¬ omejeno svojo udanost. Črez nekaj mesecev so pa izvolili tudi v Poreču državne po¬ slance, ko je vlada razpustila deželni zbor in ga ukazala vnovič voliti. Drugi deželni zbori so vsi volili poslance v državni zbor, če tudi nekteri z različnimi ovirami in pridržki. V češkem in moravskem deželnem zboru so bili na pr. Čehi, dasi večina prebivalstva, vendar v manjšini, sicer bi ne bili prišli poslanci na Dunaj. Ker so imeli deželni zbori večinoma nemške in liberalne večine, bil je tudi državni zbor po svoji večini nemško-centralističen in liberalen. Čisto nič pa niso hoteli o državnem zboru vedeti na Italijanskem in v ogerskih 109 deželah. Italijani so sicer volili, a poslancev ni bilo na Dunaj. Deželni zbor ogerski ni poslal poslancev; ravno tako so izostali erdeljski in hrvatski poslanci. Hrvatje so za¬ htevali neodvisnost od Ogerske, pa združenje z Vojaško krajino, Reko in Dalmacijo, da bode kraljestvo res to, kar pravi njegovo ime: trojedino kraljestvo. Toda vlada jim ni dovolila vseh terjatev, pač pa je pro¬ glasila Hrvatsko za neodvisno od Ogerske, dovolila ji samostojno najvišje sodišče in imenovala slavnega domoljuba Mažuraniča za dvornega kancelarja hrvatskega; vzel je pa Schmerling Hrvatom Medmurje in ga priklopil Ogerski. S takim ravnanjem pa ni pridobil Schmerling Hrvatov zase, ki so se naravnost uprli njegovi ustavi, a ostali so tudi gluhi za vado Ogrov, dasi jim je Deak ponujal »bel list«, t. j. jim obetal vse, če se le pridružijo Ogrom. Hrvatje niso za¬ upali Ogrom, ker so videli, kako nestrpni so bili Madjari napram ogerskim Slovakom, Rusinom, Srbom in Rumunom; nobenemu teh narodov niso hoteli priznati niti trohice ravnopravnosti, marveč so jim vsiljevali brez milosti madjarščino. Zato so se končno uprli vsaj Erdeljci, odtrgali se od Ogerske in pozneje poslali poslance v državni zbor na Dunaj. Na Ogerskem je imel deželni zbor dve zbornici: zbornico velikašev in poslansko zbornico; odločilno besedo je imela zbor¬ nica poslancev, ktere člani so se delili v dve stranki; jedni stranki je bil vodja modri Franc Deak, drugi pa grof Teleky, ki je pa kmalu umrl. Prva je bila »zmerna«, druga pa »radikalna«, nespravljiva stranka. Razloček med njima je bil ta-le: Dedk je, dasi stoječ na stališču ustave iz leta 1848., uvidel, da ni niti dostojno, niti modro, niti mogoče, priboriti zopet ono ustavo v strastnem boju zoper kralja, ki je tolikokrat odkril svoje plemenito srce in željo, dognati popolno spravo z Ogri. Za postavnega kralja sicer tudi Deak ni smatral Franca Jožefa, dokler ni bil niti maziljen, niti venčan s krono sv. Stefana, ali ni mu odrekal onega spo¬ štovanja, ki gre dejanskemu vladarju. Zato je zahteval, da deželni zbor sklene adreso in v njej sporoči kralju svoje prošnje; zato so imenovali njegovo stranko »stranko adrese«. Tej stranki pa je nasprotovala »stranka sklepa«; imenovali so jo tako, ker je zahte¬ vala, da se naj kar sklene: »V Ogerski velja zopet ustava iz leta 1848.,« in ta sklep se naj sporoči kralju. Po dolgi debati je zmagala stranka adrese, a upognila se je za toliko nasprotnikom, da je v adresi na¬ govorila kralja samo z naslovom »Presvetli gospod«. Zbornica velikašev je pritrdila tej adresi — a cesar je ni sprejel, nego zahteval dostojnejšo obliko. Zdaj je poslanska zbor¬ nica pritrdila Dedku in sprejela novo, zelč obširno adreso in v njej zahtevala tč-le: Ogersko veži z ostalimi deželami samo oseba cesarjeva na podlagi pragmatske sankcije; ni in ne more pa biti nobene dejanske notranje zveze z Avstrijo niti gledč postavodaje, niti glede uprave ali drugih zadev. Ogerska ne bode priznala nobenemu državnemu zboru pravice, določevati o ogerskih zadevah; j edino s kraljem more deželni zbor ogerski deliti postavodajno oblast. »Samo kot samostojen, svoboden narod, popolnoma varujoč svojo neodvisnost, more Ogerska, če se ji zdi potrebno, obče¬ vati z dednimi deželami kot s samostojno svobodno državo.« Zahtevali so Ogri torej naravnost to, kar imenujemo »personalno zvezo« z Avstrijo. Tega pa cesar ni hotel, niti mogel dovoliti, dasi je ponujal Ogrom ustavo iz leta 1848., ki se pa mora tako izpremeniti, da bodo priznali i Ogri nektere zadeve kot skupne zadeve cele države. Nato je izjavil deželni zbor, da je sprava nemogoča, dokler ni poslancev iz Hrvatske in Erdeljske v ogerski deželni zbor; nič ni hotel slišati o oktober- skem diplomu in o februarskem patentu; ni se hotel pogajati o »inavguralnem« pismu, t. j. o tistem pismu, v kterem prizna kralj ogersko ustavo, kedar ga venčajo. S tem zborom ni bila torej mogoča nobena sprava; dne 21. velikega srpana ga je cesar razpustil. Ker ni bilo ogerskega deželnega zbora, da bi se upiral vladi, tem glasneje so ropo¬ tale županije, dokler niso dotičnih velikih županov odstranili in namestili s kraljevimi komisarji, ki so imeli sila težavno delo s pobiranjem davkov; kajti Ogri jih niso hoteli plačevati, češ, da jih ni dovolil de¬ želni zbor. Jeseni leta 1861. je cesar od¬ pravil dvorno pisarno ogersko in zopet ustanovil kraljevo namestništvo z grofom Moricem Palffyjem na čelu; za nektere pre¬ stopke zoper varnost oseb in imetja so dobile vojne sodnije pravico soditi. Dasi je torej cesar, prisiljen po uporu Ogrov, ogersko upravo skoro tako pre- naredil, kakoršna je bila za Bacha, osvedočil je vendar spravljivost svojo s slovesno iz¬ javo, da ne prekliče tega, kar je Ogrom že obljubil. no Vrnimo se na Dunaj! Tu je bil cesar imenoval dosmrtne člane gosposki zbor¬ nici državnega zbora; med njimi je bil naš slavni profesor Franc Miklošič. Razun njega so samo knezoškofje slovenskih pokrajin zastopali v tej odlični zbornici naš narod. Posvetovanje državnega zbora je otvoril cesar s prestolnim govorom dne l. majnika 1861. Zbrali so se vsi gospodje v cesar¬ skem dvorcu; med streljanjem topov in zvonjenjem pri vseh cerkvah je stopil cesar med zbrane postavodajalce, sedel na prestol in ogovoril zbrane s krepkim in odloč¬ nim glasom med drugim tako-le: »Jaz sem trdno prepričan, da bodo svobodne naprave srečno preosnovale vso državo, česebode vestno varovala in izvrševala ravnopravnost vseh narodov v državi, ravnopravnost vseh državljanov pred postavo, in če bodo so¬ delovali zastopniki narodov pri postavodaji. Težka je sicer naloga, toda rešila se bode, ker mora biti rešena.« Glasno so gospodje ploskali, ko je cesar izjavil, da mora slo¬ neti bodoča Avstrija na dveh stebrih: prvi je ustava za vso in nerazdeljivo Avstrijo, drugi pa so »pravice njenih dežel in narodov«. Državni zbor bi bil moral biti »širji« zbor, in za takega so ga res imeli nemški centralisti s Schmerlingom vred; bil je pa v istini samo »ožji« zbor, ker ni bilo niti poslancev ogerskih in hrvatskih, niti beneških; in tudi po prihodu erdeljskih poslancev (leta 1863.) je ostal še vedno »ožji državni zbor«. Poslanci so se delili v dve glavni stranki, v federaliste in centra¬ liste; svoje misli je povedala vsaka stranka, ko so se posvetovali o adresi cesarju, t. j. o pismu, ktero je običajno v takih zborih kot odgovor na cesarski prestolni govor. Vodji federalistov v gosposki zbornici, Palacki in grof Leon Thun, nasprotovala sta februarskemu patentu in očitala vladi, da ne zna zadovoljiti Ogrov; poleg tega je Thun poudarjal, da je Avstrija katoliška država in »zavetnica katoličanstva«. Toda večina je bila nasprotnih mislij. Bolj vroč boj so bili v poslanski zbor¬ nici Cehi dr. Rieger, Praždk, grof Clam, grof Potočki in drugi federalisti — veči¬ noma Slovani — proti dr. Giskri in nem¬ škim centralistom. Federalistom je bil okto- berski diplom pravna podlaga, tožili so pa, da Schmerlingova vlada centralizuje ter s tem škoduje deželni samoupravi, in da germanizuje ter žali načelo narodne ravno- pravnosti. Gledč Ogerske so rekli, da ni zaigrala ustave iz leta 1848., kajti ustava in svoboda sta lastnina, ktere ne more noben narod niti vse, niti deloma zapraviti, nego jo mora nezmanjšano izročiti potom¬ cem; zato naj vlada ugodi Ogrom, v kolikor more, ne da bi uničila državne celokupnosti. Vendar ti federalisti niso bili popolnoma jedini; Poljaki so bili bolj na stališču Ogrov ter so večkrat pretili, da pojdejo tudi domu; s Čehi vred so pa trdili, da ne sme sklepati državni zbor o skupnih zadevah cele države, dokler ni res »širji« zbor; terjali so, da je popraviti februarsko ustavo v duhu oktober- skega diploma; to pa se mora zgoditi po deželnih zborih in v sporazumljenju z narodi. Kaj pa so rekli naši poslanci? Naj¬ odličnejši slovenski poslanec, dr. Lovro Toman, zagovarjal je s pesniškim na¬ vdušenjem in mladeniškim ognjem avto¬ nomijo, t. j. samoupravo dežel, češ, da ona varuje narodnost, njeno izobrazbo in samo- stalnost, dočim je centralizacija, ki ima za vse le jedno kopito, nevarna; dokazoval je, da načelo narodne ravnopravnosti ni nevarno državi, marveč Avstrija bode, čim postane država ravnopravnih narodov, še tudi druge narode potegnila nase. Poleg njega je goriški poslanec Črne zagovarjal narodne zahteve slovenske; slikal je, kako škoduje narodu prevlada tujščine v slovenskih šolah in v uradih. Govora obeh poslancev sta vzbudila v domovini živahen odmev,vendar pa je napravilo nekak tužen vtisk na rodoljube to dejstvo, da sta pri prvih debatah v državnem zboru postala dvaodličnaposlancanasprotnega prepričanja, in da sta pobijala tiste zahteve, ktere sta bila nekoliko tednov poprej podpisala v veliki slovenski peticiji; bila sta državni pravdnik dr. Waser in Karol Dežman. Adresa centralistov je zmagala tudi v poslanski zbornici; padel je načrt federali¬ stične adrese grofa Clama, padel tudi predlog Riegerjev, da je odložiti posvetovanje držav¬ nega zbora, dokler ne pridejo poslanci iz dežel krone sv. Stefana. Nekaj pa je po¬ kazala živahna debata v državnem zboru navzlic nasprotju, ki se je dostikrat po¬ javilo v ostrih besedah — in to je dobro delo srcu plemenitega cesarja. Sprejemši adreso zbornice poslancev, rekel je cesar: »Kjer vlada med narodi tako močna domoljubna zavest, tam se bodo sporazumeli mirno tudi njih zastopniki, ktere navdaja neumoren trud, z blagostanjem celote ustvariti tudi blagostanje posameznim, kolikor mogoče samostojnim delom.« Tako ve rahločutni vladar najti pravo besedo, da, odobrujoč to m ali ono politično načelo, ne žali pristašev nasprotnega mnenja, dobro vedoč, da so politikom različna samo pota, po kterih pa hočejo prispeti vsi k istemu smotru, ki se zove: moč in čast Avstrije ter blaginja njenih narodov. Saj so bili pa tudi zastopniki vseh narodov ogorčeni, ko so slišali, da se je predrznil ogerski deželni zbor »odrekati cesarju, kralju in gospodu celo ime Njego¬ vega cesarskega in kraljevega dostojanstva, o čemur ni še dvomila nobena oblast na zemlji.« Obe zbornici državnega zbora sta odobrili razpust ogcrskega deželnega zbora; odobrili sta tudi cesarske dopise na Ogre pošast panslavizma na steno, češ, da hočejo slovanski narodi pokopati Avstrijo, nad njeno gomilo pa se združiti z drugimi slovanskimi narodi v jedno veliko državo. »Jaz sem najprej Avstrijec,« zagrmel je nekoč dr. Toman klevetnikom, »in to še ni noben panslavizem, če gledajo avstrijski Slovani -z ljubeznijo na druge Slovane v Avstriji in zunaj Avstrije in se vesele njih napredka v omiki, slovstvu in jeziku.« V tem smislu je tudi on panslavist; toda »ta panslavizem hoče ojačiti Avstrijo in nima nobenih Avstriji nevarnih političnih namer«. Zato so se tudi slovenski poslanci odločno Vojaški župnik Zic blagoslavlja kranjski polk pred bitvijo pri Kustoci. in slovesno izjavili, »da napada vso državo, kdor žali čast in pravice cesarjeve«; v tem oziru so bili jedini federalisti in centralisti. Ogersko vprašanje so hoteli prezirati nekaj let; Schmerling se je izrazil: »Mi utegnemo čakati;« upali so, da se bode ogerski upor sam »ujedel«. Predaleč bi zašli, če bi hoteli tukaj slediti govorniškim bojem v državnem zboru; le nektere stvari naj omenimo. Naši slovenski poslanci so morali več¬ krat na ves glas povedati, da je naš narod zvest državi in svojemu cesarju; zakaj na¬ rodni in politični nasprotniki so radi slikali upirali nemški politiki vlade, trdeč, da je središče Avstriji iz političnih, narodnih in gospodarskih razlogov Dunaj, ne pa Franko- brod; dasi spadamo že po starih državnih pogodbah k nemški zavezi, »vendar se nam ne toži,« rekel je Toman, »po onem času, ko bi se Nemčija razprostirala do Adrije in bi Germanija Avstrijo tako pritiskala na prsi, da bi jo zadušila. Avstrije moč je v njenih deželah in narodih; Avstrije prestol mora stati v sredini avstrijskih narodov, in narodi avstrijski bodo sami branili ta prestol, saj imajo še pogum in zdravo kri.« Kazali so tja dol na jug, češ, da tam kličejo 112 krščanski narodi Avstrijo na pomoč zoper Turke. Udanost Slovencev, ki so govorili tako jasno, vedeli so ceniti najbolje na najvišjem mestu; tam so videli dalje, nego toliko in toliko politikov tistega časa. To je pokazal takrat cesar sam, rekoč, da so Slovenci vsegdar zvesti mu podaniki. Tako ceni možato besedo naš mili cesar. Zadeve, o kterih so se stranke začele prepirati začetkom zasedanja prvega dr¬ žavnega zbora Schmerlingovega, ostale so predmet razpravam tudi v naslednjih letih. Federalisti in centralisti so se borili, toda sporazumeli se niso; ko so Cehi zapustili državni zbor leta 1864., češ, da ne morejo sodelovati v »ožjem« državnem zboru, ker si lasti pravice »širjega« zbora, in za njimi še Poljaki, bila je zastopana v državnem zboru samo manjšina avstrijskih narodov. Poleg tega političnega neuspeha je imela vlada premnogo denarnih stisk; povišala je davke in posebno doklade na zemljiški davek; morala je pa jemati tudi na posodo in plačevati oderuške obresti, ker se ni hotel izboljšati »kredit« Avstrije. Državni zbor ni rad povišal davkov, niti rad dovolil posojil, temveč je rajši klical vladi: štedi! In štediti je hotel celč pri stroških za vojno, dasi je vedel ves svet, da se bližamo od¬ ločilni vojski. Navzlic vsemu so pa bili stroški vendar le vedno večji nego dohodki; leta 1863. na pr. za 37 milijonov goldinarjev. Schmerling je imel torej težavno sta¬ lišče, tem bolj, ker ga niti njegova večina v državnem zboru ni podpirala. Tem li¬ beralnim centralistom je bil minister vse preveč mož po starem kopitu, prekonser- vativen; kar so iztaknili tu in tam v Evropi ustavnih pravic, liberalnih naprav, vse so hoteli kar na vrat na nos udomačiti tudi pri nas. Ali da naše razmere takemu pre- ustroju Avstrije v vzorno libcralno-ustavno državo niso bile ugodne, to jih ni motilo; in ker jim minister ni mogel slediti, nagajali so mu ter odrekli potrebni denar za državne potrebe. Po leti 1865. leta se je na enkrat ustavil državni voz. Schmerling ni mogel dalje vladati in je odstopil. Belcredi. Cesar je krenil na drugo pot; imeno¬ val je češkega namestnika grofa Belcre- dija za državnega ministra. Smer nove vlade je bila odločno druga; februarska ustava je bila neizvršljiva, ker ji je na¬ sprotovala večina narodov; zato se je vrnil Apih, »Naš. cesar«. Belcredi k oktoberskemu diplomu in je poskušal napraviti najprej spravo z Ogri, j kajti brez nje ni bilo mogoče urediti ustave j avstrijske. Spravi pa so bili Ogri ugladili že sami pot; Dehk je namreč popustil staro zahtevo, da sme biti med Avstrijo in Ogersko samo | osebna ali personalna zveza; priznaval je zdaj, da imejta Avstrija in Ogerska tudi nektere skupne zadeve. Viteški vladar cesar Franc Jožef je šel na Ogersko ter je izjavil v peštanski kmetijski razstavi, da mu je trdna volja, kolikor mogoče zadovoljiti narode ogerslce. To je potrdil, imenujoč moža iz konservativne ogerske stranke, grofa Majlatha, za ogerskega dvornega kancelarja; združil je tudi takoj Erdelj zopet z Ogersko; erdeljski poslanci so morali torej zapustiti državni zbor; sklical je zopet deželni zbor ogerski na dan 10. vinotoka, druge zbore pa na dan 23. vinotoka. Ker je bil dunajski državni zbor glavna ovira ogerski spravi, ustavil ga je cesar s svečanim manifestom (oklicem) dne 20. kimovca. V tem imenitnem razglasu je potrdil vnovič cesar vse pravice, ktere je bil podelil narodom in deželam v oktoberskem diplomu, »ker so poroštvo za srečo in blagor države in pojedinih dežel«; potčm pa razglaša, da se bode sporazumel z Ogersko in Hrvatsko; kar se bode do¬ gnalo s tema deželama, bode vlada pred¬ ložila postavnim zastopnikom ostalih kra¬ ljestev in dežel, da zasliši njih jednako važno sodbo. Konča se pa manifest s temi j lepimi besedami: »Prosta je zdaj pot, po kteri pridemo do sprave, ako spoštujemo postavne pravice, in ako navdaj ata - kar pri¬ čakujem za trdno — požrtvovalen, spravljiv duh in zrela razsodnost posvetovanje mojih zvestih narodov, do kterih se zaupljivo obrača ta cesarska beseda.« Postavo o državnem zboru je torej ustavil cesar, ni pa ustavil ustave sploh; pač pa je hotel kreniti na pota oktoberskega diploma, ker je obljubil, da ne bode o ogerski spravi imel govoriti državni zbor, nego deželni zbori. Kar ni mogel doseči Schmer¬ ling s silo, poskušal je zdaj Belcredi s pogajanjem z Ogri. Cesar je pomilostil vse zaradi tiskovnih pregreškov obsojene Ogre, uradnikom pa je Belcredi ukazal, da morajo občevati z narodom v njegovem jeziku, po¬ speševati in gojiti samostojnost narodov in deželnih zastopov, ne preveč pisariti, tem¬ več kolikor mogoče kar ustmeno reševati. Septemberski manifest so pozdravili federalisti z veseljem, centralisti pa so rekli, 8 113 — da ni postaven, niti potreben, in da bode uničil ustavo sploh, ker bode vzbudil baje »nenasitno poželjivost nenemških narodov«; državni zbor bi bil itak dognal spravo z Ogri, deželni zbori pa da nimajo te pravice. Prosili so zato cesarja, da naj blagovoli manifest preklicati. Federalisti pa so rekli: ustava sama ni preklicana, nego samo državni zbor, ki itak ni bil zmožen dognati sprave z Ogri; ustavno življenje je bilo le navidezno, kajti vladala je samovolja ministrov, in nemški centra¬ lizem je kratil nenemškim narodom ustavne pravice; zdaj pa da je treba osnovati novo ustavo, ki se res ozira na potrebe dežel in narodov. To nado so stavili v Belcredija na pr. mestna zastopa ljubljanski in praški, deželna zbora goriški in isterski, pa tudi kranjski; ta sicer ni sklenil nobene adreseBelcrediju, pač pa je odklonil po Antonu Auerspergu na¬ svetovano centralistično adreso. »Naj pošlje zvezda Avstrije svoje svetle žarke, da ostane pot prosta, a mi zastopniki kranjske dežele, zvesto udane že nad pet sto let habsburški rodovini, ne smemo valiti novih kamenov na pot, po kteri ima hoditi Avstrija, in je ne smemo ovirati' na tej poti,« zaklical je v deželnem zboru baron Schloissnigg grofu Antonu Auerspergu, in v graškem deželnem zboru je imenoval Hermann 20. kimovec »dan sreče za Avstrijo«. V Ljubljani so na¬ pravili lepo slavnost; stolni prošt Kos je služil slovesno veliko mašo, mesto je izvolilo dr. Tomana častnim meščanom, obdarovalo 400 revežev itd. Največ nad so gojili Cehi, ko so adreso deželnega zbora izročili cesarju, ki jim je rekel: »Vesel bom pozdravil tre¬ nutek, ko bo dovršeno to veliko delo in dospem v staroslavno Prago, da bom sredi svojih zvestih Cehov venčan po pravu in obredu.« To je vedel ves svet, da je centralizem kot ustavna oblika vse države pokopan; nikdo pa ni vedel, kaj pride za njim. Ven¬ dar so se prestrašili federalisti in avtono¬ misti, ko so zapazili, da so se nemški centra¬ listi prelevili v dualiste in se torej po¬ stavili na stališče Ogrov. Zopet je previdnost božja postavila Av¬ strijo na razpotje. V tem prevažnem času so tudi slovenski politiki z nova določili svoj program (v Mariboru), ki je bil skromen, kakor narod sam: Kranjski se naj vrnejo nekdanji kranjski deli Istre; narodu se naj zajamči ravnopravnost tako-le: razdeliti je dežele v okroge (županije) po narodnosti; ti prevzamejo upravo in volijo poslance za deželne zbore, ktere je del iti v mešanih deželah v narodne kurije; za v vse dežele, v kterih pre¬ bivajo Slovenci (za Stajer, Korotan, Kranjsko in Primorje), ustanovi se naj skupen deželni zbor po odposlancih zborov posameznih kro- novin, poleg tega skupnega zbora pa še poseben skupni deželni zbor za narodne zadeve Slovencev,sestavljen iz poslancev slo¬ venskih deželnozborskih kurij. A za skupne zadeve vseh avstrijskih dežel se naj ustanovi državni zbor, sestavljen iz odbornikov de¬ želnih zborov vseh dežel. Vsako deželo vladaj deželna vlada, vsako skupino dežel dvorna pisarna, vso državo pa ministerstvo. Narodna ravnopravnost se izvrši v Slovencih s tem, da znajo vsi uradniki slovenski, učni jezik v narodnih šolah bodi izključno slo¬ venski, v srednjih šolah pa je slovenščina ravnopravna z nemščino; slovenščina je ob¬ vezen predmet po vsej Iliriji; na vseučilišču se predavajo pravoslovni predmeti tudi slovenski; deželnim zborom je dati pravico, razpravljati tudi o državnopravnih zadevah. Ta program kaže, da so uvideli politiki, da bi bile naše deželice premajhne, da bi zmogle vse tiste naloge, ktere je oktoberski diplom namenil deželam; zato so se spomnili, da so bile te dežele nekoč združene v večjo skupino »notranje-avstrijsko«. Proti tej na¬ meri pa so se izjavili drugi politiki; njim sta se videla narodna ravnopravnost in na¬ rodni razvoj zajamčena jedino v veliki slo¬ venski kronovini, ktero je osnovati s tem, da se poderejo stare kronovinske meje; torej: zgodovinsko načelo, ki je krivično našemu narodu, umakni se popolnoma naravnemu pravu narodov. V deželnih zborih tostran Litve so bili državnopravne in narodne boje, v Pešto pa je šel sam cesar in bival dalje časa na Ogerskem. Tako je dokazal, kako živo želi spravo z Ogri. V prestolnem govoru pri otvo¬ ritvi ogerskega deželnega zbora (14. grudna 1865) je omenil, da je prva naloga poslancev določiti, kako je upravljati skupne zadeve; postavnost zakonov iz leta 1848. je priznal in zahteval samo take izpremembe, ktere so bile neobhodno potrebne. Daši so napredovala le počasi Belcredijeva pogajanja z Ogri, ki so zahtevali najprej svoje samostojno minister¬ stvo, bil se je grof Belcredi z njimi že po¬ botal v glavnih stvareh, ko je moral ogerski deželni zbor spomladi leta 1866. vsled pruske in italijanske vojske pretrgati zasedanje. Predno se je rešilo tedaj ogersko vpra¬ šanje mirnim potem, rešili sta se dve drugi zadevi »s krvjo in mečem«. Zunanja politika od leta 1860 1866. Čudno srečo so imeli Pijemontezi; dasi so bili premagani tudi pri Solferinu, kajti zmagali so bili tam samo Francozje, dobili so vendar veliko in lepo Lombardijo. Izpod¬ kopala pa je bila stranka rovarjev, na čelu ji Mazzini, Garibaldi in drugi, tudi po ostalih manjših državah na Italijanskem prestole vladajočim rodovinam habsburškim in burbonskim ter papežu. Sardinski minister grof Cavour in cesar Napoleon sta do¬ govorila neko glasovanje po teh državah, t. j. vprašali so ljudi, ali hočejo priti pod kralja sardinskega. Stvar je bila tako mojstersko urejena, da so v Modeni, Parmi, Toskani in v večini papeževih dežel skoro soglasno rekli, da nočejo starih vladarjev, temveč Viktorja Emanuela. V nekolikih mesecih se je to izvršilo, in Sardinija je dobila skoro vso severno Italijo; Avstrija ni mogla za¬ četi nove vojske, dasi je sardinski kralj kršil curiški mir, papeževa vojska pa, v kteri je služilo tudi nekaj Slovencev, bila je preslaba. Garibaldi je strmoglavil potčm še kralja neapoljskega, in Viktor Emanuel se je dne 14. sušca leta 1861. začel imeno¬ vati »kralja italijanskega«. Evropske države razun Avstrije so kmalu priznale novo kra¬ ljestvo. Ostala sta pa Italijanom Avstrija in papež še trn v peti; vedelo se je naprej, da ne bodo mirovali, dokler ne vzamejo Avstriji Benečije in papežu Rima, da bode potčm »zjedinjena Italija« dovršena. Kar se je zgodilo na Laškem, to je napolnilo tudi Pruse z novimi nadami, kajti bila je na Nemškem Prusija to, kar Pijemont na Laškem; težila je tudi za združenjem cele Nemčije pod svojo oblastjo. Kakor na Italijanskem, osnovalo se je tudi na Nemškem »narodno društvo«. Našlo je mnogo pristašev ne samo na severnem, nego tudi na južnem Nemškem; delalo je za Prusijo, Prusija pa se je pripravljala, da bi stopila v odločilni uri z veliko vojsko na plan. Imela je sicer že od nekdaj iz¬ vrstno izvežbano vojsko; zdaj pa je hotel novi kralj Viljem, zasedši leta 1861. pruski prestol, vtakniti takorekoč ves narod v vojaško suknjo, naj si stane to tudi ogromne stroške. Njemu na strani je stal novi mi¬ nister Oton Bismark; on je smatral takoj iz začetka za prvo nalogo, da izpodrine Avstrijo iz Nemčije. Vedel je, da se ne | bode Avstrija z lepa umaknila, toda ni se strašil boja; prepričan je bil, da se morajo taki prepiri rešiti le »s krvjo in mečem«. Pruski deželni zbor se je branil stroškov za pomnožitev vojske; prišlo je do hudega razpora med vlado in deželnim zborom. Bismark je nakopal sebi in kralju mnogo sovraštva, ali ni se zmenil nič za to ter je izvrševal svoje naklepe z brezobzirno, je¬ kleno doslednostjo. V gospodarskem oziru je imela Prusija itak že severno - nemške državice v svoji oblasti, leta 1864. pa je prisilila tudi južno-nemške države, da so pristopile nemški carinski zvezi ter se tako odtrgale od Avstrije. Tako je tiščal Bismark Avstrijo polagoma ven iz Nemčije; naravnost ji je svetoval, da se naj umakne proti vzhodu, češ, da je tam njeno težišče. Tako, kakor je Bismark želel, pa niso mislile nemške srednje-velike države rešiti nemškega vprašanja, ker niso marale priti pod Prusijo; toda njih nasveti in načrti niso našli priznanja ne v Berolinu, ne na Dunaju. Tu se loti zamotanega nemškega vpra¬ šanja sam cesar F ranejožef, češ, ne ministri in deželni zbori, nego nemški knezi sami naj ustvarijo Nemčiji novo ustavo. Povabil je osebno pruskega kralja Viljema v Go- stinju (Gastein) na shod nemških knezov v Frankobrodu, a kralj Viljem je rekel, da ne pride, in res ga ni bilo tudi potem, ko so ga v Frankobrodu zbrani knezi skupno še enkrat povabili. Vsi drugi nemški knezi so se odzvali povabilu Franca Jožefa, ki je bil kot načelnik nemške zaveze naslednik nekdanjih nemških cesarjev. Zopet je slavni Frankobrod videl v svojih palačah venčane prvake nemških držav, zbrane v posvetovanje o najimenitnejši politični zadevi onega časa. Franca Jožefa so potujočega v Frankobrod po vsem južnem Nemškem sprejemali jako slovesno. V Frankobrodu je otvoril cesar sijajni zbor knezov z modrim in iskrenim govorom. Predložil je knezom načrt nove nemške ustave, poudarjajoč, da tu ne gre z dolgimi govori tratiti časa, nego rešiti nemško vpra¬ šanje z bistrim in soglasnim sklepom. Posve¬ tovali so se od 17. velikega srpana do 1. ki- movca leta 1863. sicer tajno, a zvedelo se je vendar, da je bil cesar Franc Jožef tako spreten predsednik temu odličnemu zboru, da so hvalili soglasno njegovo nenavadno par¬ lamentarno spretnost. Sprejeli so z malimi izpremembami cesarjeve nasvete ter sklenili, kako naj vladajo Nemčijo v bodoče knezi z zastopniki narodovimi. Ali Prusija sc ni upognila in je na¬ sprotovala tako odločno, da bi bilo prišlo že tačas do odločilne vojske, če bi bila. 8 * 115 Prusija že popolnoma pripravljena za boj, in da ni stopila vmes zopet zadeva polabskih vojvodin Schleswiga in Holsteina ter Lauen- burga. Vojvoda Friderik avgustenburški je hotel po smrti danskega kralja Friderika VII. postati nadvojvoda onih dotlej danskih voj¬ vodin, kajti imel je pravice do njih. Njega so hoteli tudi ondotni prebivalci za vladarja, in temu so pritrdili nemški knezi z nemškim zaveznim svetom vred. Odločili pa niso knezi, nego — Prusija. Ker je novi danski kralj Kristijan IX. hotel šiloma obdržati te dežele in jih vpreči v jarem nove danske ustave, to je napotilo Bismarka, da je po¬ zval Avstrijo, da naj skupno branita polabske vojvodine. Toda pri tem mu ni bilo mari niti pravice nemške zaveze in koristi nem¬ škega naroda, niti pravic vojvode avgusten- burškega, niti onih pogodeb, ktere so o teh zadevah v prejšnjih letih sklenile evrop¬ ske države, in ki jih je podpisala tudi Pru¬ sija; marveč on je hotel to priliko porabiti, da bi spravil Prusijo na konja; ni hotel oteti vojvodin za Avgustenburžana, nego vzeti jih je hotel Dancem, da bi jih priklopil Prusiji; bal se je, da bi ne dobila Avstrija novega zaveznika na severu, če bi postale one dežele samostojna državica. Sevčda teh nakan ni povedal niti svojemu kralju tako naravnost, niti avstrijskemu ministru grofu Rechbergu, kajti za pravice Avgustenburžana sta bila tudi pruski kralj in kraljevič, dočim je Rechberg zagovarjal pravice danske, ako Danska izpolni svoje dolžnosti; sicer pa da naj dobi dežele Avgustenburžan. Rechberg je hotel pomagati, da zmaga pravica, in da se morebiti Avstrija še ogne vojski s Prusijo, če nastopi na njeni strani kot zaveznica v tako važni zadevi nemške zaveze; zato je sklenil zvezo s Prusijo. Ker se Danska ni udala zahtevam obeh držav, napovedali sta ji vojsko (1864). Avstrija je poslala 25.000 mož s 50 topovi pod generalom Gablenzem, Prusija pa 35.000 mož. Vrhovni poveljnik združenih vojen jebil pruski maršal Wrangel. Prvo deželo, Holstein, dobili so kmalu v oblast; hujše so se morali bojevati s hrabrimi Danci v Schleswigu, kjer so imeli isti močne utrdbe pri Diippelu in Danewerku. Danewerk so vzeli naši, Diippel pa Prusi. Ker se Danci še niso hoteli uklo¬ niti, vdrli so zavezniki v Jiitland (severni del kraljestva) ter so pognali Dance črez morje na otoke. Med najslavnejše bitke v tej vojski štejemo one pri Oeversee-ju pri Veile-ju in morsko bitko pri otoku Helgolandu. Cesar je poslal proti Dancem nekaj avstrijskega brodovja; samo zjedno fregato »Schivarzenberg« in z dvema manjšima la¬ dij ama se je lotil poveljnik Tegetthoff blizu otoka Helgolanda 9. majnika treh bojnih ladij danskih s 102 topovoma in najboljšimi angleškimi strelci. Tegetthoffu so priskočile na pomoč še tri pruske ladjice, ki so pa imele vse vkup le osem topov; s temi vred je imel naš junak samo 89 topov. »Naše čete so zmagale na kopnem, zma¬ gajmo še mil« brzojavil je ladijam in prijel Dance. Danski admiral Suenson je kar sipal krogle na ladijo »Schivarzenberg«; pomor¬ ščaki so morali vedno gasiti, ker se je ladija vnela zdaj tu, zdaj tam, drugi pa so v jednomer streljali na nasprotnika. Neka danska granata pa užge našo ladijo tako, da mora Tegetthoff z njo hiteti proti otoku, vedno streljajoč z goreče ladije na sovraž¬ nika. Druga ladija »Radecki« je zdaj sama streljala na Dance, ki so se kmalu umaknili in izginili. Vso noč so na goreči ladiji tu gasili, tam sekali, tu zopet obvezovali ra¬ njence. Odslej je bil pogumni in spretni Tegetthoff najslavnejši pomorski junak (glej podobo na strani 109.); avstrijsko brodovje je bilo sprejelo »krvavi krst« in pokazalo, da se ne boji tudi močnejšega sovražnika ne. Danci so imeli dovolj; dne 30. vinotoka leta 1864. so prepustili zmagalcem Schleswig in Holstein ter Lauenburg. Že v velikem srpanu pa sta bila prišla kralj Viljem in Bismark na Dunaj zahvaljevat cesarja za velikodušno pomoč; dogovorila sta se oba vladarja, da bodeta polabski vojvodini skupno vladala, dokler se ne reši vprašanje, kaj se naj zgodi z njima. Prusija je imela tehtne razloge, da je bila hvaležna cesarju, kajti Bismark je storil z avstrijsko pomočjo prvi korak na potu do vlade na Nemškem: osvobojeni sta bili polabski vojvodini; temu prvemu koraku pa je imel po njegovem računu slediti drugi: Prusija si naj osvoji oni vojvodini! To namero je kmalu pokazala; v vojvodinah so vladali skupno naši in pruski komisarji; toda naši so pripuščali, da so Avgustenburžanovi prijatelji delali za svojega gospoda, pruski pa so našim nagajali, kar so mogli, ter so vedno grajali mehko vlado avstrijsko; tako so kazali, da so jim na poti i Avstrijci i Avgustenburžan. Kmalu so bili odnošaji tako napeti, da se je bilo bati vojske; toda cesar je hotel boj preprečiti in se je dogovoril dne 14. velikega srpana 1865 v Gostinju s kraljem Viljemom, da vladaj Avstrija v Holsteinu, 116 Prusija v Schleswigu; Lauenburg pa naj pri¬ pade Prusiji, ki odškoduje Avstrijo v denarjih. General Gablenz je postal namestnik ce¬ sarjev v Holsteinu, general Manteuffel na¬ mestnik pruskega kralja v Schleswigu. Vojski leta 1866. Gostinjska pogodba je bila le za malo mesecev odložila boj, ki ga je iskal Bismark; saj sam pravi, da se je že takoj iz po- četka svojega ministrovanja namenil, pri¬ siliti Avstrijo do vojske, in da le tako dolgo ni pri¬ govarjal svo¬ jemu kralju, dokler se mu ni zdel trenu¬ tek ugoden. Premagati je upal Avstrijo, potisniti jo iz Nemčije, po¬ staviti Prusijo na čelo Nem¬ čiji ter pre¬ magati tudi domače svoje protivnike in končati ustav¬ ni prepir. Ma¬ lih povodov do večje so¬ vražnosti na- pram Avstriji ni manjkalo; Manteuffelu ni bilo všeč, da ni vladal Ga¬ blenz Hol- steina po pru¬ skem načinu, in da ni pripravljal te dežele za Prusijo, nego celo pripuščal, da so tam še dalje delo¬ vali za pravico Avgustenburžana. To je ujezilo Bismarka; dne 26. prosinca leta 1866. je pretil dunajski vladi, da bode Prusija razdrla zvezo z Avstrijo. Na Dunaju so bili že uvideli, da so šli v danski vojski samo za Pruse pobirat kostanj iz žerjavice, in da ne pojde brez vojske. Obe državi sta se začeli pripravljati za boj. Avstrija se je smela zanašati na pomoč večine nemških knezov, ktere je zaman strašil Bismark, kako jih bo Avstrija pritiskala, ako zmaga; Prusija pa se je za¬ vezala dne 8. malega travna z Italijo, da bodeta skupno prijeli Avstrijo, in da ne bode nobena sklenila miru z Avstrijo sama zdse; Italija si je izgovorila Benečijo, Prusija pa si bo vzela ktero drugo jednako veliko deželo; obe sta mislili, da je Avstrija vsled domačih homatij pre¬ slaba za sre¬ čen odpor. Cesar Franc Jožef je izku¬ šal odvrniti vojsko; ponu¬ jal je Prusiji prijaznost, če se loči od Ita¬ lije; priprav¬ ljen je bil izro¬ čiti vso stvar v presojo shodu evropskih dr¬ žavnikov, če le ne bodo sklenili, da dobi ktera dr¬ žava novih de¬ žel; toda vse njegove po¬ nudbe in po¬ goje sta od¬ klonili Prusija in Italija. Strune so bile tako na¬ pete, da so morale počiti, ko je šlo ža usodo polab¬ skih vojvodin; te stvari ni bilo mogoče dalje odlašati. Avstrija je pozvala nemško zavezo, da jo naj reši tako ali tako; obljubila je, da se hoče ukloniti dotičnemu ukrepu. Zdaj je sledil hip na hip: Bismark je rekel, da je Avstrija razdrla gostinjsko po¬ godbo, ter je poslal Manteuffela z 12.000 Prusi v Holstein; Gablenz seje s svojimi 4800 moži moral umakniti in vrniti domu; avstrijski poslanik je zapustil Berolin (12. rožnika), pruski pa Dunaj; dne 14. rožnika je nemški [ .HULJ. I —huuj Sc Nadvojvoda Albreht, zmagovalec v bitki pri Kustoci. 117 zavezni svet sklenil z 9 proti 6 glasom, da postavi zavezno vojsko (razun pruskih od¬ delkov) zoper Pruse, ki je kršila zavezno pogodbo; pruski poslanec pa je izjavil, da je nemška zaveza razdrta. Že dne 29. ma¬ lega travna pa je bila Italija poklicala vojake k zastavam. Utrgal se je plaz — nič več ga ni moglo ustaviti. Začelo je vršeti po vsej Avstriji, ko se je bližal gromonosni oblak velike vojske; ni ga bilo pri nas človeka, ki bi ne bil prosil Boga, da blagoslovi orožje naših sinov, in polagali so radi, kar so mogli, na oltar domovinske ljubezni in udanosti do cesarja. Ljubljana je zgradila barake za vojake, gospe in gospodične so pripravljale, kar bode treba za ranjene in bolne vojake; s cesarjevim dovoljenjem so nabirali prostovoljce, »planinske lovce«, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. »Dragi rojaki,« tako se je glasil oklic, »pokažimo, da smo sinovi junaških pradedov, ki so branili na mnogih bojiščih domovino vsa sto¬ letja z vso silo zoper vse sovražnike. Skažimo se vredne njih dejanj in zmag, ki se svetijo v zgodovini na večni spomin. Navdušujmo se z besedami našega slavnega pesnika: »Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za cesarja, Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja!« V ljubljanski »Zvezdi« stoji lopa; tam svira po letu vojaška godba; v rožniku leta 1866. pa so jo zagrnili s platnom in tam notri so nabirali mladeniče in može, ki so hoteli vstopiti med »planinske lovce«. Takoj prvi dan se jih je oglasilo 200, izmed kterih so jih potrdili 102. Se danes pomnim, kako je rentačil fant, ki ga niso potrdili. Po cestah, ki peljejo skoz naše dežele proti Italiji, začelo se je pravcato preseljevanje narodov: tu so ropotali topovi in vozovi s strelivom, tam so korakali gibčni lovski bataljoni in drugi pešci; z golo sabljo v roki so prijahali polki huzarski in dragonski, z dolgo sulico ulanci, med njimi poljski »prostovoljni« ulanci. Ljubljana je imela dan na dan po 10, 15 do 20 tisoč teh go¬ stov, ki so potčm odhajali dalje proti Soči in na Laško. Cesarju pa so pošiljale občine adrese, v kterih so mu izražale svojo udanost in zvestobo. »Hrast se omaja in hrib — zvestoba Slovencu ne gane,« pisal je mestni zbor bele Ljubljane. Dne 17. rožnika je izdal cesar Franc Jožef oglas ali manifest: »Svojim narodom! Baš ko se trudimo, da dovršimo ustavo Avstrije, moti nas sovražnik. Mi nismo dali nobenega povoda vojski, marveč Avstrija se je trudila, da bi zabranila vojsko, toda zaman, ker Prusija noče priznati pra¬ vice, nego je nastopila s silo, ko je vdrla njena vojska v Holstein. Tako je prišlo, da se ni mogoče ogniti vojske prenesrečne, vojske Nemcev zoper Nemce. Za vso ne¬ srečo, ki jo bode ta vojska prinesla nad posamezne ljudi, nad rodovine, kraje in dežele, kličem tiste, ki so je krivi, pred sodni stol zgodovine in večnega, vsemo¬ gočnega Boga na odgovor.« Cesarju je žal, da se niso o notranji ustavi še toliko dogovorili, da bi mogli v tem resnobnem, pa tudi srce povzdigujočem trenutku zbrati okrog prestola zastopnike vseh narodov. »Ce pa tudi za sedaj pogrešamo te pomoči, mi je moja vladarska dolžnost tem jasnejša, moji sklepi so tem trdnejši, zagotoviti to podporo svojemu cesarstvu za vse prihodnje čase.« Cesar stavi svoje upanje na naj¬ višjega, vsemogočnega, pravičnega Boga, kteremu je njegova hiša vsegdar služila od prvega začetka, in- ki ne zapušča onih, kteri v pravici nanj zaupajo. »Njega hočemo moliti in prositi za pomoč in zmago, in zato opominjam svoje narode, da naj svoje prošnje zjedinijo z mojimi!« Cesar je imel sicer zaveznike na Nem¬ škem: Badensko, Bavarsko, Virtemberško, Hanoveransko, Nasavsko, Kurhesensko, Frankobrod, kraljestvo saksonsko; a ti zavezniki so imeli veliko vojakov le na papirju; zato se jih Bismark ni bal, in Prusija je mogla torej skoro z vso silo napasti Avstrijo. Cesar naš pa je moral razdeliti svojo vojno in se braniti na Češkem zoper Pruse, na Beneškem zoper Lahe; oni vojni je dal za poveljnika generala Benedeka, ki je bil med najslavnejšimi vojskovodji iz časa Radeckega, vojni na Beneškem pak nadvojvodo Albrehta, ki se je že slavno bojeval baš na italijanskih bojiščih; naj¬ važnejši svetovalec mu je bil general John. Vsega vkup je imel nadvojvoda Albreht k večjemu 95.458 mož; zoper njega pa je mogel postaviti kralj Viktor Emanuel 200.000 vojakov v boj. Nadvojvoda se je moral opirati na trdnjave Verono, Legnago, Mantovo in Peschiero (Peskjero), če je hotel zavrniti sovražnika, kajti prijeti si ga ni smel upati. V njegovi vojski sta bila tudi polka 7. (koroški) in 17. (kranjski). Tem in ostalim polkom so bili kraji že precej znani iz slavnih bojev poprejšnjih let; njim je bil znan tudi poveljnik, ki jih je nagovoril, 118 rekoč: »Dokazali bomo, da smo, kakor naši očetje, vredni sinovi Avstrije, bogati na časti in zmagah. S trdnim zaupanjem na Boga in na vas stopam pred vas ... in upam, da mi bo dal Bog doseči, kar je najlepši smoter, najlepše plačilo vaše zve¬ stobe in hrabrosti, vaše vztrajnosti in sta¬ novitnosti, da vam bom mogel vselej na¬ znaniti: „Cesar je zadovoljen z vami! 11 « In bil je zadovoljen z njimi! Dne 20. rožnika je napovedal italijanski kralj vojsko. Svoje čete je bil razdelil v dva voja; z glavno vojsko je hotel sam prestopiti reko Mincio (Minčo) in z dvojno silo prijeti Avstrijce ob Adiži; drugi voj pod generalom Cialdinijem (Caldini). pa je stal ob spodnjem Padu, da bi ga prestopil ter prijel Avstrijce od leve strani; tako bi avstrij¬ sko vojsko potisnili v kot med tistimi štirimi trdnjavami in jih ujeli, kakor miši v pasti. Nadvojvoda Albreht je pustil ob spod¬ njem Padu proti Cialdinijevim 90.000 možem samo jeden polk huzarjev in jeden lovski bataljon, a vse druge polke, 71.825 pešcev, 3536 konjikov, 168 topov, zbral je na levem bregu Adiže med Verono in Pa- strengo in prestopil reko dne 23. rožnika, pa vse tako skrivši, da ni sovražnik nič vedel, kaj nadvojvoda namerjava. Dne 23. rožnika so prestopili Italijani reko Mincio in korakali proti Veroni; bilo jih je 100.000 pešcev, 7000 konjikov in 192 topov. Naši so si skuhali isti dan zvečer drugo kosilo, po¬ učili juho in vino, dejali meso v torbo in dobili ukaz, da morajo zjutraj ob treh biti pripravljeni na odhod; vedel je vsakdo, da pride odločilni dan. Po noči je hudo deže¬ valo, spati niso mogli; že med 2. in 3. uro so se jeli pomikati proti sovražniku. Ob pol sedmih zjutraj je jelo pokati; ob pol osmih so se borili že na vsej črti, in sicer posebno odlično naši konjiki. Takoj v začetku bitke so privihrali poljski ulanci »prostovoljci« s sulico v roki kakor burja nad sovražnika, pomandrali nekaj bataljonov, druge pa razpršili; toda prišlo jih je samo 200 nazaj, vsi drugi so ostali na bojišču. Ravno tako sc je godilo huzarjem in malo potčm hrvatskim ulancem; od teh je zbral 130 mož ritmojster Bechtolsheim ter kakor vihra z njimi napadel neko baterijo, ranil dva generala, razpršil vso brigado, drvil jo naprej skoz dve drugi brigadi in vzel dva topa; celi sovražni bataljoni so kar bežali pred peščico ulancev. Ritmojstru je padel konj, takoj je zasedel konja nekega prebodenega laškega častnika, zbral svoje junake in jih vodil nazaj — pa bilo jih je samo še 44 mož! Kako smo dečki ob¬ čudovali junaškega ulanca, ki so ga z drugimi pripeljali črez nekaj dnij v Ljub¬ ljano; širokopleči mož je imel glavo ob¬ vezano in bil ranjen na obeh rokah in levi nogi! — Drznost naše konjiče je imela Bitka pri Kustoci (24. rožnika 1866). General Marojčič naskoči Belvedere. (Iz knjige barona Tcuffenbacha »Vaterlandisches Ehrenbuch, II.« K. Prohaska.) 119 velik uspeh; celih 36 sovražnih bataljonov, 6 baterij in večina mnogoštevilne laške konjiče je stala pri Villafranki, pa se ni upala ganiti z mesta. Kmalu je vzel Rodičev voj sovražniku gorico Monte Vento, ko je. bilo 20 naših topov ugnalo 30 laških. Med tem so Kranjci, prejemši blagoslov (glej podobo na strani 112.), in z njimi združene čete naskočili gorico Monte Cricol (Krikol) in zapodili od ondod Italijane. Najhujši boj pa je bil na gorici Monte Croce (Kroče); tam je zbral so¬ vražnik najboljše polke in največ topov; več naših oddelkov je naskočilo goro in za¬ sedlo Belvedere; toda nove, čile laške čete so jih prijele od spredaj in od strani ter jih po¬ tisnile nazaj. Ravno taka se je godila našim oddelkom, ki so vzeli, pa zopet izgubili vas Kustoco, ker niso imeli ne jednega topa, dočinr so sovražniki streljali na nje s šti¬ rimi baterijami. Doli ob reki Mincio pa je korakal 36. lovski bataljon; na enkrat ga je obsul sovražnik s točo krogel in bil bi vse zajel, da ni o pravem času prihitel polkovnik grof Attems s Kranjci in rešil lovcev. — Zopet so Avstrijci zasedli gorico Belvedere, pa so jo morali vdrugič zapustiti; zdaj pa nameri general Marojčič vse topove proti tej gorici in jo potem naskoči, sam vedno v prvih vrstah. Vzel jo je in potem s 40 topovi streljal proti Kustoci, Monte Croce in Monte Torre. Več ur so grmeli ti topovi in Lahe tako zrahljali, da je mogel nadvojvoda Albreht ob treh popol¬ dne dati povelje, da naj ob petih na¬ skočijo vas Kustoco. Rodičev voj napade vas; prvi so bili Hrvatje, ki so pod gene¬ ralom Moringom vdrli v vas in podili so¬ vražnika od hiše do hiše nazaj; drugi naši polki pritisnejo od drugih stranij — in Kustoca je bila ob šestih naša. Baš takrat je zaplapolala na Monte Croce zastava koro¬ škega polka; ves dan niso bili Korošci prišli v ogenj, a zdaj razvrsti podpolkovnik Wallenweber spočite bataljone, trobente zapoj6, bobni zaropočejo, polk drvi po robu navzgor, prime laške lovce, zapodi jih, vzame šest topov in jih obrne proti sovražniku, ki začne bežati; med nje se zdajci še enkrat zakadi naša konjiča in jih popolnoma razprši. Ob 10. uri po noči se umakne sovražnik iz Villafranke in črez reko Mincio; naši pa so ostali na bojišču. Slavna je bila zmaga, pa tudi krvava, kajti izgubili smo blizu 8000 mož mrtvih in ranjenih, sovražniki pa 8145, med njimi nad 4000 neranjenih ujetnikov. Na oglih ljubljanskih smo čitali drugi dan poročilo Albrehtovo cesarju in se rado- vali naše prve zmage, ponosni na svoje rojake in ostale polke, kterim je dal nad¬ vojvoda izpričevalo: »Vsak izmed vas se je boril junaško!« Motil se je pa nadvojvoda, ko je rekel: »Treba bo novega truda, a zmagali bomo zopet, ako Bog da!« Bog je odločil drugače!- Med tem se je bil vnel boj tudi na Češkem. Z našimi nemškimi zavezniki niso imeli Prusi posebnih sitnostij, Avstrija pa nobene sreče. Zoper Avstrijo je zbral pruski kralj 320.000 mož, kajti tu se je imel od¬ ločiti boj. Vojska kralja saksonskega je še bila prišla na Češko in se z našimi združila; potem pa so Prusi na vsej severni in severno- vzhodni meji avstrijski začeli prodirati na Češko. General Benedek je zbral pri Olo¬ mucu 240.000 mož in je z njimi odrinil na Češko proti Jožefovu, pa tako pozno, da ni mogel več zabraniti Prusom prehoda na Češko. Od treh stranij so ti vdrli v deželo; od severa se jim je to posrečilo skoro brez vseh ovir, od vzhodne strani pa jih je pri Trutnovu zavrnil Gablenz; vendar se je moral umakniti, ko^ so ga prijeli Prusi z novo in večjo silo. Že v teh bojih se je pokazalo, da naša vojska nima tako izvrstnega orožja, kakor je bila pruska puška na iglo, s ktero so Prusi streljali jako hitro, bodi si vreme lepo ali deževno. Naši pa so imeli še stare puške in so bili navajeni pokazati sovražniku svojo hrabrost s puškinim kopitom in z bajonetom; a kaj pomaga taka hrabrost, če ti sovražnikove puške na iglo pobijejo vojake kar četoma, še predno se mu morejo približati. Ubo¬ gemu vojaku mora upasti pogum, ker nima proti takemu napadu nobenega primernega orožja. Posledica je bila, da so Prusi naše kar postreljali, ali pa zajeli. Zbegani so bili pa tudi poveljniki, ko se je pokazalo, da vrhovni poveljnik Benedek nima nič za¬ upanja sam vdse, vedoč, da nima sposob¬ nosti za vodstvo cele vojske; še predno je prišlo do odločilnega boja, bil je že obupal. Ta boj se je vnel dne 3. malega srpana pri Kraljevem gradcu; z 200.000 moži se je postavil Benedek proti 220.000 Prusom. Sprva so napredovali Prusi, a opoldne niso mogli več naprej; pri Sadovi jih ustavijo nepredorne čete avstrijske. General Fran- secky je bil s svojimi Prusi zasedel gozd Sviep; iz gozda pa ni mogel, ker so ga ustavili naši voji pri vasi Masloved; potčm sta naskočila voja grofa Thuna in Clama 120 gozd. Hrabro so se vedli tudi Štajerci 47. polka, ki so bili v brigadi vojvode virtemberškega; ne meneč se za pruske krogle, pridrli so v gozd; tu je bil grozen boj; Prusi so morali bežati; gozd je bil naš. Že se je pripravljal Benedek, da naskoči prusko središče; bil je odločilen trenutek. Toda zdaj, ob 2. uri popoldne, dospe pruski kraljevič z novimi četami na bojišče na desnem avstrijskem krilu. Thun in Clam morata svoje raztresene čete hitro sklicati iz gozda in se postaviti proti kralje¬ viču. To pa ni šlo tako lahko in hitro; nastal je presledek sredi naših bojnih vrst; deževalo je, in gost dim je pokrival dol in hribe. Skoz ta presledek proderejo Prusi baš v središče naše vojske ter zasedejo gorico Hlumsko. Zdaj pritisnejo Prusi na vseh straneh, in proti večeru je moral Benedek ukazati, da se vojska umakne. Z neznano hrabrostjo je branila umikajoče se čete naša konjiča; do zadnjega moža so vztrajali topničarji pri svojih topovih — vse zaman; bitka je bila izgubljena. Benedek se je moral umakniti proti Olomucu in tam zbrati svojo vojsko. Kralj saksonski pa je hitel na Dunaj poročat cesarju nesrečni izid bitke. Dvojne vojske ni mogla Avstrija na¬ daljevati; morala se je iznebiti vsaj jcdnega sovražnika. Zato je prepustil cesar Beneško francoskemu cesarju Napoleonu III. in ga pozval, da naj poskusi posredovati med Avstrijo in sovražniki. Toda niti Prusija, niti Italija se nista brigala za Francoze. Prusi so prodirali vedno dalje proti Dunaju. Cesarje imenoval zdaj nadvojvodo Albrehta za vrhovnega poveljnika tudi severne vojne; naša vojska na Beneškem je hitela večjidel na Dunaj; samo z 28.000 moži je ostal Maroj- čič na jugu. Odhajajočim Avstrijcem so sledili Italijani noter do primorske meje; Garibaldi je skušal celč prodreti v Tirole, pa ga je general Kuhn krepko vrgel nazaj. Tudi črez Sočo in v sosedne planinske dežele niso mogli Lahi prodreti. Ker se je zdela naša meja zdaj premalo zavarovana, okli¬ cali so »črno vojsko« na Gornjem Avstrij¬ skem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem (16. malega srpana), da bode podpirala vojno in pomagala braniti prehode in so¬ teske. Ker bi pa taka »črna vojska« vendar le jako malo koristila, pač pa dala sovraž¬ niku povod, da bi se krvavo osvetil nad ubogim kmetom, nabrali so namesto »črne vojske« rajši prostovoljce, »deželne strelce«. Nabrali so jih na pr. v Ljubljani 512 mož in naredili štiri stotnije. Ljubljanski mestni zbor je sklenil, da napravi meščansko stražo, če bode treba. Kar je Lahom izpodletelo na kopnem, poskusili so na morju z močnim svojim brodovjem. Na Laškem so že godrnjali, češ, čemu imamo tako drago brodovje, če si poveljnik admiral Persano ne upa prijeti avstrijskih »ribiških čolnov«? Tako so go¬ vorili zaničljivo o naši mornarici, ki je štela samo 27 večinoma starejših in lesenih ladij s 532 topovi. Poveljnik Tegetthoff (glej podobo na strani 109.) je pokazal svetu, kaj zmore pravi mož, če so tudi »ladije lesene«, da so le »srca jeklena«. V malo tednih je bil dal hitro dovršiti dve večji oldopnici »Ferdinand Maks« in »Habsburg«, staro leseno ladijo »Cesar« pa malo s sidrnimi verigami obiti in je pridno vežbal vojake ter jih učil, da se naše ladije s svojimi starimi in malimi topovi ne smejo iz daleč boje¬ vati z italijanskimi, ktere so imele topove za 150 do 300 funtov težke krogle, temveč da se morajo sovražniku približati in le hitro streljati nanj. Dne 16. malega srpana je zapustil Persano s 34 ladijami (11.000 mož, 746 topov) luko jakinsko, da spodi »avstrijske ribiške čolne iz Adrije«. Priplul je proti otoku Visu; tam je bilo več trdnjavic, a imele so samo 1800 mož; bile so torej v veliki nevarnosti. Dne 18. malega srpana so začeli Lahi streljati na prvo trdnjavico; smodnišnica se vname in razleti; tudi v drugi trdnjavici, kjer je bilo samo 24 topov, napravili so Lahi veliko škodo, streljajoč na njo s 433 topovi. Drugi dan so nadaljevali boj; le s trudom so zabranili naši vrli vojaki, da niso prišli Italijani na kopno. Dne 20. malega srpana pa so sklenili, da naskočijo otok z vojaki. Toda že se je bližal Tegetthoff z avstrij¬ skim brodovjem. »Držite se! Jaz pridem,« bil je brzojavil na Vis pogumni posadki. Persano se je baš pripravljal, da na¬ skoči otok; naši vojaki na Visu so bili pri¬ pravljeni na junaško smrt. Gosta megla je pokrivala morje; ob desetih dopoldne jo pro- dere solnce, in z veselim vriskom pozdravijo naši vojaki na Visu ladije Tegetthoffove, ki jadrajo naglo v treh oddelkih naravnost nad sovražnikovo brodovje. Oklopnice so jadrale spredaj; bilo jih je sedem; na oklopnici »nadvojvoda Ferdinand Maks« je bil Tegett¬ hoff; v drugem oddelku so bile velike, v tretjem pa male lesene ladije. Povelje admi- 121 ralovo je bilo: »Oklopnice se zaletč v so¬ vražnika in ga potope.« Vsem ladijam pa je ukazal: »Pri Visu moramo zmagati!« Italijanski admiral Persano je hitro za¬ pustil glavno ladij o »Kralj laški« in se podal mnogo zmešnjav. Začne se boj. Nasprot¬ niki se pomešajo in streljajo drug na dru¬ gega, kolikor morejo. Italijanske oklop- nice bi se rade zaletele v avstrijske lesene ladije, toda čuvale so jih naše oklopnice na drugo ladijo »Affondatore«, misleč, da bo tam najvarnejše, in da se bo s to ladijo najlažje zaletaval v avstrijske ter jih po¬ tapljal. Ker pa je na »Kralju laškem« ostala njegova zastava, niso poveljniki ostalih ladij vedeli, kje je admiral, in to je napravilo in prišle o pravem času na pomoč. Grozno odmeva grom velikanskih topov črez morje tja do obrežja dalmatinskega; vmes pa po¬ kajo puške pomorščakov, čim se približa ladija ladiji. Gost dim pokriva morsko plan, le na sivi barvi spozna Avstrijec sovražno 122 ladijo, približa se ji ter iztakne zdaj tu, zdaj tam na oklopnici linico, skoz ktero pošlje posadki neljub pozdrav. Čudovito hitro se gibljejo naše ladije; kakor zdraženi sršeni obletavajo laško brodovje;todahitro so morale streljati, da so napravile vsaj nekaj škode s svojimi manjšimi topovi italijan¬ skim oklopnicam, oboroženim z velikanskimi topovi. Najdrznejša je bila velika lesena ladija »Cesar« in je prišla tudi večkrat v nevarnost; zdaj jo je izkušala ta, zdaj ona laška oklopnica zadeti v stran in potopiti; pa vselej se je tako hitro obrnila, da je ušla nevarnosti. Enkrat je pa sama butnila v laško oklopnico; potopila je sicer ni, pač pa precej poškodovala, toda tudi sama je trpela škodo. Tegetthoff je z oklopnico »Ferdinandom Maksom« svojim lesenim ladijam prihitel na pomoč; nekekrati je že bil poskusil butniti zdaj v to, zdaj v ono laško oklopnico in jo potopiti; a vsaka se je tako hitro obrnila, da je ni zadela naša ladija z vso močjo. Na enkrat pa zagleda kapitan Sterneck, po¬ veljnik »Ferdinanda Maksa«, največjo laško ladijo »Kralja laškega« zopet počez pred sabo. »Admiral, ali se naj zaletim vdnjo?« vpraša Tegetthoffa. »Poskusi!« bil je kratek od¬ govor. Ladijo potisnejo najprej malo nazaj, potčm pa se zadrvi z vso silo proti »Kralju laškemu«. Sliši se grozen tresk ... Vsi naši pomorščaki popadajo na tla; sprednji konec naše ladije je prodrl sovražniku na strani globoko v ogrodje, toda takoj od¬ rinil zopet nazaj. »Kralj laški« se postavi še malo po koncu, a v dveh minutah se pogrezne s 600 moži in 42 topovi na dno morja. Proti »Ferdinandu Maksu« pa pri¬ drvi zdaj oklopnica »Maria Pia«, in butnila bi jo bila v globočino, da se ni zagnala proti njej naša oklopnica »Princ Evgen«; to videč, obrne se »Maria Pia«, in naša ladija je bila rešena. Med tem je bil »Cesar« tako poškodovan, da je moral admiral Petz kreniti z njim proti Visu; na poti se ga loti zopet »Affonda- tore«, toda na pomoč mu prihitita »Don Juan« in »Princ Evgen«, in zdaj vsi trije tako obdelujejo Laha, da jo je admiral Persano popihal iz boja proti Jakinu. Tja dospevši, pa se je ladija potopila; tako so jo bili zdelali pri Visu. Admiralu so sledile tudi druge ladije. Že so polagoma topovi utihnili, kar zagrmi, in z laške ladije »Pa- lestro« se dvigne visoko proti nebu plamen, in krasno ladijo pogoltnejo valovi. Bila je začela goreti, in ogenj je vnel smodniš- nico. Zares, grozno-veličasten konec slavni bitki, na ktero smemo biti ponosni vsi Avstrijci, posebno pa še Jugoslovani, kajti naši bratje so bili večinoma tisti junaki z »jeklenimi srci«, ki so izvojevali najslav¬ nejšo pomorsko zmago naše dobe in rešili vojno čast Avstrije. Pri Verši na Goriškem so se 24. malega srpana zadnjič sprijeli Avstrijci in Sardinci; tri dni potčm so že sklenili v Korminu premirje. : - Na severnem bojišču se ni bilo zgodilo med tem nič posebnega. Bilo je še ne¬ koliko bitev, in naši so delali na levem bregu Donave trdnjavice, da bi branili cesarski Dunaj. Prusi so poplavili Češko in ravnali trdo z narodom; zajedno so mu pa obetali zlato politično svobodo, nadejajoč se, da bodeta Čeh in Nemec pozabila, da sta Avstrijca. Toda varali so se; nikdo se ni zagledal v pruske čelade. V Sleziji so najeli starega ogerskega generala Košutovca Klapko, da bi iz ujetih ogerskih vojakov sestavil četo, s ktero bi pomagal Prusom proti cesarju; pa tudi ta poskus se je po¬ nesrečil. Nemške zaveznike avstrijske so med tem Prusi z lahka premagali; Dunaja, ki ga je stražilo 220.000 mož, pa se vendar niso lotili, ker so itak dosegli, kar so želeli. V Mikulovu na Moravskem so sklenili 27. malega srpana premirje, a v Pragi dne 23. velikega srpana mir Avstrijci in Prusi, na Dunaju 3. vinotoka pa Avstrijci in Italija. Ita¬ lija je dobila Beneško. Starodavna prevlada avstrijska na Laškem je prenehala, Italija je bila »zjedinjena«. Laška meja se je odslej dotikala slovenske zemlje, in Slovenec je prvi čuvaj Avstrije ob Soči. Izstopiti je pa morala Avstrija tudi iz nemške zaveze in dovoliti, da se Nemčija preosnuje, kakor ji drago. Pretrgana je bila tedaj tudi tu starodavna vez, nemško vprašanje je bilo do malega rešeno. Končan je bil krvavi boj; a dolgo se niso hotele zaceliti rane, ki jih je bil zadel posameznikom in vsej državi. Najbolj je čutil to cesar sam; zato je nastopil jeseni težavno pot po onih deželah, ktere je naj¬ hujše zadela grozna šiba. Obiskal je Mo¬ ravsko, Slezijo in Češko; videl je na lastne oči bedo in nesrečo v podobah, ki so mu pretresale srce, zato je pa imel vedno od¬ prto radodarno roko za sirote in reveže, tolažbo za potrte, pohvalo za vse, kterih zvestoba, požrtvovalnost in pogumnost se je bila sijajno pokazala v dnevih sile in stiske. 123 Zvečer pred dnevom vernih duš se je pripeljal cesar v Jičin, kjer so se bili bojevali Avstrijci in Prusi dne 29. rožnika; ravnina in griči so nosili mnogo lesenih križev na grobovih ubitih vojakov. Stanovalci tega kraja pa so se spomnili ta večer ranjcih ter jim prižgali nebrojno lučic in grmad, ki so s krvavim svitom razsvetljevale raz¬ streljene zidove hiš in stolpov. Drugi večer so ravno tako razsvetlili prebivalci okrog Trutnova in Skalic s krvjo hrabrih junakov napojena bojišča, ktera je obiskal cesar. Temu pa je krvavelo srce najbolj, ko je 4. listopada dopoldne stal na griču nad Hlumom poleg cerkvice; zrl je v bridkost vtopljen dol na bojišče, kjer je pričalo toliko gomil, požganih domov in razstreljenih dreves, da so se tu borili naši sinovi do zadnje srage krvi za cesarja in domovino. Pokazali so mu na malem pokopališču poleg cerkvice gomilo, ki krije znanega mu čast¬ nika — in zjokal se je. Potem stopi v hišo božjo, ktero je tudi hudo zadelo mnogo sovražnih krogel; tu pade pred oltarjem na kolena in moli goreče za večni mir pokojnih junakov. Globoko ginjen je zapustil bojišče. Bog je pa poslal onega žalostnega leta še drugo šibo nad nas: grozno morilko kolero, ki je pokosila na samem Kranjskem okrog 500 ljudij, v vsej Avstriji pa nad 40.000 in je ugasnila še le v pozni jeseni. Kako čuti s svojimi narodi cesar, po¬ kazal je v oni žalostni dobi na najsijajnejši način takč-le: dovolil je, da se mu znižajo dohodki iz državne blagajne za celi pol¬ tretji milijon! Kaj ne, da je to res cesarski dar? Tako je izpolnjeval, kar je obljubil po vojski pred vsem svetom: »Naloga moje vlade je sedaj, z vsemi mogočimi sredstvi ozdravljati globoke rane, ktere je vsekala vojska ... in jaz se nadejam, da si bodo vsi uradniki prizadevali, da vestno izpolnju¬ jejo to dolžnost.« Svetovnozgodovinski učinek vojske leta 1866. je bil ta, da se je Avstrija otresla, če tudi nerada, zveze z Italijo in Nemčijo, da je pustila obema državama, naj se osnujeta, kakor jima drago. Avstrija je po¬ stala stoprav tedaj zares popolnoma samo¬ stojna država, kteri se ni treba brigati in trpeti za koristi drugih, nego sme vse svoje moči posvetiti le koristim in blagostanju svojih narodov. In to je tudi veliko vredno; zato so tudi Nemci sami le malo žalovali. Temu se je čudil tedanji minister saksonski, baron Beust, ki je došel sredi vojske na Dunaj in je postal kmalu avstrijski mini¬ ster. Čudil pa se je tej hladnokrvnosti Nemcev zato, ker je, kakor sam pravi, izprevidel, da se bode temeljito izpremenil politični položaj Nemcev v Avstriji, čim se ločijo od nemške zaveze, kajti »prevlada Nemcev ni utemeljena prav za prav v av¬ strijski zgodovini, temveč najbolj v pravicah in dolžnostih, ktere je imela Avstrija, dokler je bila prvi član nemške zaveze, a te so minile, ko se je Avstrija odtrgala od Nem¬ čije«. Obžaloval je zato, da niso hoteli uvideti posledic tega prevrata, nego da so ga hoteli kar prezirati in ostati na starem stališču napram nenemškim sodržavljanom. Prepričan je bil, da se nemški Avstrijci ne smejo več opirati na svojo staro prevlado in odrekovati nenemškim narodom vseh političnih želj. Svetoval jim je, »da storijo tudi v Avstriji to, kar se jim posreči tako lahko v drugih nenemških krajih, t. j. da naj živijo z drugimi v miru« tako, da »ne bode Slovan nič občutil prevlade nemške. To je sicer težavna naloga, toda dala se je in se dd izvršiti; treba je le malo samo- zatajevanja«. Na taki podlagi more zdaj Avstrija živeti sama sebi, posvetiti se blaginji in sreči svojih sinov, rešena tiste nehvaležne naloge, ki je vedno le motila domači razvoj in ji nakopala neizmerne nesreče in so¬ vraštva, dokler je branila in podpirala pre¬ stole, ki so omahovali, ker so jim temelje izpodkopale nevidne zavratne in rovarske družbe, in kterih niso marali podpirati narodi sami. Se bolj zadovoljni, nego Nemci, bili pa so seveda Slovani. »Z Bogom, za¬ veza, naj reče Avstrija, po zadovoljnosti svojih narodov sama sebi zadostna in močna v jedinosti.« Sprava z Ogri. Takoj po vojski je vstopil v avstrijsko vlado bivši saksonski minister baron Beust kot minister za zunanje zadeve. Zdaj je cesar zopet sklical ogerski deželni zbor, in vlada je nadaljevala z njim pogajanja, ktera je bila pretrgala vojska. Ker se je bilo v glavnih točkah vse že dognalo pred vojsko, in ker je bil posebno Beust ves vnet za želje Ogrov, bili so razgovori kmalu dovršeni, in meseca svečana leta 1867. je bila ogerska sprava gotova, z njo pa tudi dualizem, t. j. presekana je bila država v dve polovici. Pogajanja z Ogri so vzbudila tudi vse politike v tostranskih deželah; saj so vedeli, da bo Avstrija dolgo tako ležala, kakor si 124 Cesar moli v cerkvici hlumski. (Iz knjige Krainz-Bouvierjeve »Episoden aus den Kampfen der Nordarmee 1866«. Vse skupilo knjige je namenjeno za nagrobne spomenike vojakom, padlim leta 1866. na severnem bojišču.) bo zdaj postlala. Centralisti so se bili spo¬ korili, videč, da ne upognejo Ogrov; postali so z Ogri vred dualisti, t. j. bili so za to, da se precepi država v dve polovici; vsaka polovica bodi ustavna država, centralizuje se naj v obeh državah, tu v nemško, tam v madjarsko korist. Molčali pa tudi slovanski politiki niso. Madjarom so se upirali Hrvatje, ki niso hoteli priti pod ogersko vlado, temveč so za¬ htevali svoje odgovorno ministerstvo, zdru¬ žitev z Dalmacijo in pravico, da Hrvatska samostojno uravna odnošaje napram ostalim deželam. Na Dunaju so se posvetovali veli- 125 kega srpana slovanski politiki o skupnem programu, pa se niso zjedinili. Cehi so želeli, da se Avstrija razdeli v tri velike skupine z glavnimi deželnimi zbori za češke dežele, za Gališko in za Notranjo Avstrijo. S tem pa se niso ujemali Poljaki in Slo¬ venci tudi ne, ki so zahtevali kronovino zjedinjeno Slovenijo z deželnim zborom v Ljubljani. Uvideli so že tedaj, da noče niti Belcredi priznati češkim deželam istih pravic, ktere bode dobila Ogerska. Kar pa Belcredi ni storil, tega se je bilo še manj nadejati od Beusta, ki je kmalu stopil na Belcrcdijevo mesto. Upor Slovanov je ostal brezuspešen; država je dobila tako obliko, kakor so jo hoteli imeti nemški centralisti in Madjari. Ogri so dobili lastno ministerstvo, kte- remu je bil načelnik grof Julij Andrassy (Andraši); to ministerstvo pa ni imelo niti ministra za zunanje zadeve, niti ministra za vojno. Dogovorili so se marveč, da osta¬ nejo zunanje zadeve skupne obema drža¬ vama; ravno tako se ne razdeli vojna. Za te skupne zadeve je imenoval cesar posebna ministra, ki sta na Dunaju; za njune denarne potrebščine jima je pridejal tretjega tova¬ riša, ministra za skupne finance (denarno gospodarstvo). Pogodbe s tujimi državami sklepa minister zunanjih zadev; potčm pa se predložijo avstrijskemu in ogerskemu državnemu zboru v potrdilo. Nektere druge domače zadeve se pa tako uravnajo, da se prej o njih pogodita vlada avstrijska in ogerska, na pr. kar se tiče davka od slad¬ korja, špirita, o denarni veljavi itd. Promet med obema državama je prost carine; carino plačuje samo blago, ki prihaja iz tujih dežel črez naše meje. Skupno državo so nazvali: Avstrij sko - ogerska monarhij a. Kedar hočejo skupni ministri dobiti denar, skliče cesar delegaciji, t. j. delegacijo avstrijsko, ktero izvoli naš državni zbor, in ogersko, ktero izvoli ogerski državni zbor. Vsaka delegacija šteje 60 članov; enkrat zborujeta obe na Dunaju, drugič v Pesti. Njima razložijo skupni ministri, ko¬ liko denarja bo treba za skupno vojsko, za vojno brodovje, za trdnjave, za posla¬ nike, konzule itd., ki zastopajo državo v tujih deželah. Delegaciji se posvetujeta o tem vsaka z4se tako dolgo, da se strinjajo sklepi do zadnjega novčiča; če pa to ne gre, skličeta se obe delegaciji na skupno gla¬ sovanje; toda zastopani morata biti obe po jednakem številu poslancev; glasovanje od¬ loči, ktera delegacija ima prav. Skupne zadeve so pa drage zadeve. Kako se dobi denar? Najprej se porabi za nje čisti znesek carine; kar pa še ni pokritega, morata plačati obe državi, in sicer plača Avstrija 70 gl d., Ogerska pa 30 gl d. od vsakih sto goldinarjev. Ko so nekoliko let potem združili vojaško krajino (granico) z Ogersko, morali so prevzeti Ogri nekaj malega več stroškov (31*4 %). Dne 6. rožnika leta 1867. je podpisal cesar inavguralno diplomo, t. j. pismo, s kterim potrjuje ustavo ogersko, 8. rožnika pa so ga v ogerski prestolnici slovesno venčali za ogerskega kralja. Pri tej redki slavnosti je imel madjarski narod priliko, pokazati svoje navdušenje in bogastvo svojih velikašev; bil je slaven dan, ko se je narod radoval po dolgem boju zopet pridobljene samostalnosti. Bil je pa tudi slaven dan v življenju cesar¬ jevem, kterega imenujmo tu po ogerski navadi kralja. Že ob sedmih zjutraj je zasedel kralj konja, oblečen v obleko ogerskega maršala, s kalpakom (ogersko kučmo) na glavi, okrašen s kolajnami raznih redov. Bil je dolg in krasen izprevod, ki se je pomikal v cerkev. Najprej so jahali komorniki in stolniki, za njimi velikaši, državni baroni in redovni vitezi, potem grof Andrassy kot namestnik palatina, za njim klicarji, na- mestni vrhovni nadvornik, nadvojvode; pred kraljem pa škof z apostolskim križem in namestni vrhovni višji konjar z golim državnim mečem. Kralju so sledili povelj¬ niki telesnih straž, vrhovni nadkomornik in generalni pribočnik. Kraljica je tudi bila ogersko oblečena in se je peljala v krasni kočiji z 8 konji; za njo so se vozile vrhovna nadvornica in mnogo dvornih gospd. Dospevši do cerkve, v kteri se je po navadi vršilo venčanje, sprejel je veličan¬ stvi pri vhodu kardinal in primas, t. j. nad¬ škof ostrogonski, in ju je klečeči poškropil z blagoslovljeno vodo. V kapeli so ležala na blazinah iz rudečega baržuna, zaroblje¬ nih z zlatom, znamenja kraljeve oblasti, krona, žezlo itd. Državni baroni primejo te blazine, kraljici denejo na glavo krono, duhovščina se obleče v mašno obleko — in zopet se pomika izprevod proti velikemu oltarju. Nosili so zastave ogerskih in tistih dežel, ktere so spadale nekdaj k Ogerski; nadkomornik je nosil križ, dvorni natočaj meč, »tavernicus«, t. j. dvorni zakladnik, »pacificale«, t. j. stojalo s svetinjami (ostanki svetnikov), hrvatski ban državno jabelko, 126 »judex curiae«,t.j.vrhovni sodnik, žezlo, mini- sterski predsednik Andrassy pa krono. Cesa- rosti stopita najprej k prestolu sredi presbite- rija, oni gospodje pa stopijo k oltarju, izročč škofom krono, žezlo itd., in ti položč vse te dragocenosti na oltar. Zdaj stopi cesar s prestola in se vsede na stol pred oltarjem. Nadškof kaloški stopi h kardinalu, rekoč: »Častiti oče! Sveta mati cerkev hoče po¬ vzdigniti tu navzočega častitega viteza v kraljevo čast ogersko.« Primas vpraša: »Ali mislite, da je vreden in sposoben za to čast?« — »Spoznali smo ga in mislimo, da je vreden, in da bo koristil cerkvi božji in vladi tega kraljestva.« Primas prečita potčm iz obrednika opomin kralju, da vladaj pravično in blago- nosno, in da varuj cerkev in reveže. Kralj se dvigne, škofje ga spremijo pred kardi¬ nala, tu on poklekne in priseže, da bo vladal po postavi in pravici, in da bo va¬ roval mir svete cerkve božje in podložnega mu naroda, zaupajoč na božje usmiljenje, in tako, kakor se bo zdelo primerno njemu in uradnim njegovim svetovalcem.« Po- loživši obe roki na sveti evangelij, sklene kralj prisego z besedami: »Naj mi pomaga Bog in sveti evangelij božji,« poljubi križ, ki mu ga poda primas, in skloni glavo k tlom; med tem pa moli primas klečč lita¬ nije vseh svetnikov. Pri prošnji za kralja se vzdigne škof, prekriža dvakrat vladarja in potem nadaljuje litanije. Po litanijah vstane tudi kralj in gre za oltar; tam odloži kožuh, kalpak in sabljo, poklekne zopet pred primasa, ki mu mazili desno roko in ramena s svetim oljem; nato mu ogrnejo plašč sv. Stefana, in primas začne čitati veliko mašo. Pred evangelijem poklekne kralj zopet pred oltar, primas pa mu izroči meč, rekoč: »Sprejmi meč, ki sem ga vzel z oltarja, in ki je blagoslov¬ ljen po naših, če tudi nevrednih rokah, po naši oblasti v imenu svetih dvanajst apo¬ stolov; ta meč Ti je izročen, da varuješ sveto cerkev božjo, da kaznuješ hudodel- nike, strahuješ zlodejce in osrečuješ dobre.« Potčm mu opaše meč, rekoč: »Opaši si silni meč, da vladaš z močjo pravičnosti in uničiš hudodelstvo.« Kralj potegne meč, obrne se k ljudstvu In mahne trikrat v podobi križa, zunaj pa počijo prvikrat puške. Kralj zopet poklekne na najvišjo stopnico, ministerski predsednik in primas mu deneta krono na glavo, primas pa raz¬ prostre nad njo roke, rekoč: »Sprejmi krono kraljestva, ki Ti jo devajo na glavo ne¬ vredne roke škofov v imenu trojedinega Boga. Pomni, da pomeni čast svetosti, kras in vlado moči, in da nas dela Tebi služne.« Izročujoč potčm kralju žezlo in državno jabolko, pravi: »Poklekni in sprejmi palico moči in resnice ter pomni, da Ti je dolž¬ nost, voditi dobre, strahovati hudodelce, kazati pot tistim, ki so zašli, podati roko tistim, ki so padli, poniževati ošabne in povzdigovati ponižne.« Vojaštvo ustreli drugikrat. Zdaj stopi primas kralju na levo, ka¬ loški nadškof na desno stran, in oba ga peljeta k prestolu na evangeljski strani; kralj ga zasede, dočim govori primas: »Stoj vedno trdno s pomočjo vsemogočnega Boga na mestu, ki si ga imel doslej kot na¬ slednik očetov, in ki Ti je dan od Boga po dednem pravu.« Ministerski predsednik zakliče trikrat »eljen!« (živio!), ki ga ponavljajo vsi navzoči, zunaj grmč topovi in oznanjajo soglasno z zvonovi vseh cerkev, da je Franc Jožef venčan kralj ogerski. Zdaj venčajo tudi kraljico. Kralj jo pelje pred primasa, zahteva, da jo venča, vrne se k prestolu in sname krono z glave, ki jo položč zopet na oltar. Kraljica poklekne in se nagne k tlom; primas moli litanije in ji mazili potčm desno roko in ramo; škof vešpremski ji dene domačo krono na glavo, primas in ministerski predsednik pa držita trenutek kraljevo krono nad njeno desno ramo; to krono denejo nato zopet kralju na glavo in spremijo kra¬ ljico k prestolu zraven kralja ter izročč temu zopet žezlo in jabolko, ktero je bil dejal iz rok. Po zahvalni pesni nadaljuje primas veliko mašo; po evangeliju odda kralj zopet žezlo in jabolko; pri darovanju darujeta kralj in kraljica po jeden zlat; pred povzdigovanjem odložita kroni, sprej- i meta pri obhajilu sveto popotnico in potčm zopet svoji kroni. Velika maša je končana; kralj gre z vsem spremstvom v vojaško cerkev in po¬ deli 23 gospodom čast vitezov »zlate ostroge«, dotaknivši se jih z mečem sv. Stefana. To se je vršilo vse v Budi; zdaj pa jaha kralj v venčanjski obleki v Pešto; vsi, tudi škofje in opati mu sledč na konjih. Pred mestno župno cerkvijo stopi kralj na visok oder, obrne se proti Budi, vzdigne tri prste desne roke, držeč v levi križ, ter ponavlja besede prisege, ktere mu čita primas. Trikraten »eljen« in grom topov sledita tej prisegi. Zopet zasede kralj konja ter jaha h griču, nasutemu na trgu Franca Jožefa iz prsti, ktero so poslale vse županije cele Ogerske. Ves izprevod se pomika okrog griča, cesar pa izpodbode konja, zdirja na grič, potegne meč in ga zavihti na vse štiri vetrove; v diru se zopet vrne in jaha s spremstvom v kraljevi grad budimski (glej podobo na strani 99.). V gradu se obhaja nato običajni slav¬ nostni obed. Kralj vstopi v dvorano s krono na glavi in s kraljevim plaščem, kraljica pa ima na glavi šapelj iz demantov. Ministerski predsednik jima vlije vode na roke, primas jima da brisalko; nato odloži kralj krono in se vsede, in za njim se vsedejo tudi gostje. Vrhovni namiznih prinese kos vola, ki so ga spekli na »generalski trati« in ga prepustili ljudstvu; tam so točili tudi rudeče in črno vino in delili kruh ljudem; finančni minister je pa jezdil po ulicah in metal med ljudi zlate in Srebrnjake, kovane v spomin na venčanje. Narod je poklonil cesarostima dragocen dar; kralj ga pa ni obdržal zase, nego ga je namenil za ustanovo v podporo vdovam in sirotam ustašev iz leta 1848. in 1849. in za onemogle doslužence tedanje ogerske vojne. Da hoče pozabiti vse, kar se je takrat zgo¬ dilo, pomilostil je iste, ki so bili zapleteni v politične pravde, preklical vse neugodne posledice žc obsojenih političnih zlodejcev in dovolil, da se smejo vrniti domu vsi beguni. Sevčda so ti dokazi plemenitega srca kraljevega neizmerno navdušili narod za kralja in kraljico, ki sta odslej rada bivala med Ogri, bodi si v gradu budim- skem, bodi si v gradu Godollu; rada sta govorila z Ogri v domačem jeziku in z radodarno roko podpirala narodne naprave in narodni razvoj madjarski. Na krsto umrlega Dedka je položila sama kraljica Elizabeta krasen venec. Dan po venčanju je potrdil kralj po¬ stave iz leta 1848., ki jih je izpremenil državni zbor, in postavo glede skupnih zadev. Tako je bilo rešeno ogersko vprašanje v prid narodu, čegar sinovi so jednodušno in složno stali v boju za njegove pravice. Leto potem so se pogodili Ogri tudi s Hrvati; pustili so jim nekaj dohodkov kra¬ ljevine za domače zadeve in dovolili pra¬ vico, da si smejo sami urediti šolstvo, sodnijstvo in upravne zadeve; pošiljajo pa naj poslance v državni zbor ogerski, da sodelujejo tam pri posvetovanju o zadevah, ktere so skupne obema kraljestvoma. Decemberska ustava. Ogri so imeli zdaj svojo ustavo; do¬ govorjeno je bilo z njimi tudi, ktere zadeve so skupne obema državama. Kaj bo pa z ustavo naše države ali državne polovice? Grof Belcredi je mislil sprva pre¬ pustiti deželnim zborom, da sodijo o tem, pa je opustil to misel, razpustil deželne zbore in sklical z oglasom dne 2. prosinca 1867 nove deželne zbore na dan 11. sve¬ čana leta 1867.; ti naj volijo poslance za izredni državni zbor, kteri se bo po¬ svetoval o ogerski spravi in izpremenil ustavo naše državne polovice. Izid volitev je bil federalistom tako ugoden, da bi bili imeli v državnem zboru veliko večino. Toda med tem se je bil federalist Belcredi umaknil Beustu, ki je postal prvi minister; Beust pa je preklical na zahtevo nemških centralistov ukaz Belcredijev in odredil, da imajo deželni zbori voliti redni ožji državni zbor tako, kakor to določuje februar¬ ski patent; ta pa da bode imel zgolj pri¬ trditi ogerski nagodbi. Položaj je bil torej čisto izpremenjen, ko so se zbrali deželni zbori. V ožji državni zbor pa niso hoteli poslati poslancev Čehi v praškem deželnem zboru, a v moravskem samo s pridržkom, protestujoč zoper februar¬ sko ustavo. Drugi zbori so volili; ti brez¬ pogojno, drugi pogojno, kakor je bila večina, ali centralistična ali federalistična. Na fede¬ ralistično stališče se je postavil tudi deželni zbor kranjski, v kterem so imeli prvikrat slovenski federalisti odločno večino. Skle¬ nili so pismo do cesarja (adreso) in izjavili, da »more le prostovoljna pogodba vseh kraljestev in dežel avstrijskih biti stanovitno in trdno poroštvo celoti in moči cesarstva in pravemu ustavnemu razvitku«. Zato prosijo, da se skliče izredni državni zbor v smislu oktoberskega diploma, september- skega manifesta in oglasa z dne 2. prosinca 1867. Rednemu državnemu zboru Beusto- vemu so odrekali pravico, določevati ustavo cesarstvu, ker ne bodo zastopane vse dežele; ustavodajno pravico pa imajo zgolj deželni zbori. Navzlic temu načelnemu prepričanju pa hoče deželni zbor vendar voliti poslance v državni zbor, ker položaj Avstrije zahteva to žrtev, a poslanci se bodo smeli posveto¬ vati samo o tistih zadevah, ktere prepušča oktoberski diplom državnemu zboru. Kakor se je bila vlada pred poldrugim stoletjem o najvažnejši ustavni listini, o pragmatski sankciji, pogodila z deželnimi zbori (stanovi), 128 tako se naj to zgodi tudi gledč bodoče avstrijske ustave. Vlada je takoj razpustila deželne zbore v Ljubljani, Pragi in Brnu. V novem, hudem volilnem boju, v kterem so stopili ljubljan- slovenskim pismom, da voli v državni zbor; zatrjevala je, da noče uničiti deželne samo¬ uprave, nego jo hoče celč še razširiti, v kolikor to dopušča varnost cele države. Deželni zbor je ugodil pozivu in poslal ski kanoniki v prvo vrsto, zmagali so na Kranjskem slovenski federalisti, deželna zbora v Brnu in Pragi pa sta dobila nem¬ ško centralistično večino ter sta izbrala za državni zbor večinoma nemške centraliste. Kranjski deželni zbor jc pozvala vlada s na Dunaj grofa Coroninija in Barbota, dr. Tomana, dr. Vinka Kluna, Luko Svetca in župnika L. Pintarja. Razun Coroninija so bili vsi federalisti ter so imeli na Dunaju izposlovati svoji deželi širjo samoupravo, zlasti gledč narodne šole, jezikovno ravno- 9 Apih, »Naš cesar«. 129 pravnost, posebne slovenske oddelke pri deželni vladi in pri nadsodniji, slovenske svetovalce v ministerstvih za uk in notranje zadeve itd. Goriška državna poslanca sta bila dr. Pajer in Črne, med štajerskimi pa Lenček in Lipold. V prevažnem državnem zboru, ki ga je pozdravil cesar dne 22. malega travna, odobrili so ogersko nagodbo, ktera je pa po besedah dr. Tomana spadala pod poseben zbor odposlancev vseh deželnih zborov. Odo¬ brili so tudi sestavo delegacij, pri kteri se je uvaževalo nekako federalistično načelo, kajti delegate izbiraj o državni poslanci vsake kro- novine posebej. Odobrili so tudi, dasi s kislim obrazom, nagodbo, da vzame Avstrija 70% stroškov za skupne zadeve nase (avstrijska »kvota«); izračunih so pa, da je prevzela Avstrija celih dvanajst milijonov goldinarjev preveč. Vsled tega je postala denarna stiska še hujša; morali so štediti in zvišati davke. Od obrestij državnega dolga so uvedli 16% davka, 20% pa od dobitkov v loteriji. Lastniki državnih papirjev — bili so veči¬ noma inozemci - so sicer kričali, ali kri¬ vica se jim ni godila, saj so dosti dolgo vlekli mastne obresti od države, ktera jim je na pr. leta 1864. za vsakih 61 gld. goto¬ vega denarja zapisala po 100 gld. ter jim plačevala po 5 %, prav za prav pa več nego 8%. Potem so se pridno posvetovali v državnem zboru o ustavi in ugibali, kako bi bila Avstriji zagotoviti boljša prihodnjost. Sevčda je ta zagovarjal centralizem, oni dualizem, tretji federalizem ali duali- stični centralizem; ta je govoril za deželno avtonomijo, oni za odpravo konkordata; ta je hvalil ogersko nagodbo, oni jo je smatral za pogubno Avstriji in njenim narodom. Oglasili so se tudi zagovorniki našega naroda za deželno avtonomijo in narodno ravnopravnost; ustavljali so se i dualizmu i centralizaciji, ki se je po načrtu vladajo¬ čega političnega zistema vsedala za vladno mizo. »Jaz kličem Avstriji: spoznaj, kar imaš biti; ti imaš biti vsem sinom, rekše vsem narodom pravična mati; ti moraš sredi Evrope biti srečna družina raznih narodov... Samo če bodeš pravična . .., utegneš zve¬ deti, da je resničen tisti rek: Avstrija bode obstala na svetu naj dalj e, ako bo pravična narodom,« vzkliknil je dr. Toman. Luka Svetec pa je zahteval, da vlada predloži državnemu zboru ogersko pogodbo v odo- brenje, kajti zastopniki narodovi morajo imeti priliko, izreči o njej svoje mnenje in — pomisleke; pogreša tudi v adresi po¬ udarjanje narodne ravnopravnosti. »Mi Slo¬ venci moramo zahtevati ravnopravnost ne samo iz narodnih ozirov, temveč tudi zato, ker trpimo gmotno škodo.« Zagovarjali so proti centralistom konkordat in september- ski manifest, vendar je večina odklonila vse njih nasvete. Navzlic temu se je pri glasovanju vzdignila, razun dveh Tirolcev, vsa zbornica za LIerbstovo centralistično in konkordatu sovražno adreso, ki tudi nič ni omenjala narodne ravnopravnosti; glasovali so pa za njo tudi slovenski poslanci, češ, da tako glasujejo i zavezniki Poljaki, in da ne bo kdo mislil, da so proti ogerski spravi. V duhu te adrese je državni zbor iz- premenil nektere točke februarske ustave ter sklenil nove »državne temeljne po¬ stave«, ktere je cesar potrdil dne 21. grudna leta 1867. Te so podlaga sedaj veljavni »decemberski ustavi«. Ta ustava do¬ ločuje, da je vladar »posvečen, nedotakljiv in neodgovoren«; on je vrhovni poveljnik, ki napove sovražniku vojsko in sklene z njim mir; on zastopa državo na zunaj, ima jedini sodnijsko pravico, potrjuje smrtne sodbe ali pomilosti obsojence; on deli odli¬ kovanja, bodi si naslove, bodi si rede in svetinje. Njemu pomagajo ministri z raznimi oblastnijami, a odgovorni so državnemu zboru, ki jih sme tožiti, če kršijo postavo. Državni zbor, ki obstoji iz gosposke in poslanske zbornice, posvetuje se o postavah, dovoljuje, koliko sme vlada pobirati davkov in nabirati vojakov novincev itd.; veljavni so pa sklepi še le tedaj, če jih podpiše (»sankci- jonuje«) cesar. Po kronovinah so ostali stari deželni zbori, kakor jih je bil uredil Schmerling; imeli so še pravico, voliti državne poslance. Ustava je vnovič potrdila, oziroma uredila »temeljne« pravice državljanov. Za vse imajo postave jednako veljavo, vsem so pristopna vsa uradna mesta (sevčda po sposobnosti), vsi imajo pravico, preseljevati se, kamor hočejo, če so doslužili vojake. Nedotakljivo je imetje in osebna svoboda; sveta je domača svoboda, tajnost pisemska; vsakdo sme vlagati prošnje, sklicevati shode, snovati društva, povedati ustmeno, pismeno ali v podobah svoje misli in verovati, kar mu drago. Cerkve upravljajo svobodno lastne zadeve, samo da so podvržene sploš¬ nim državnim postavam. Prosto se sme gojiti veda in poučevati, toda vrhovno nadzorstvo vzgoje in pouka si pridržuje država. Vsakdo si sme svobodno izbrati 130 svoj stan in se izučiti zanj, kjer in kakor se mu ljubi. § 19. pa določuje: »Vsi narodi države so ravnopravni, in nobenemu narodu ni kratiti pravice, da sme braniti in gojiti svojo narodnost in jezik. Država priznava ravnopravnost vseh v deželi navadnih jezi¬ kov v šoli, uradu in javnem življenju. V deželah, kjer živi več narodov, treba je javne učilnice tako urediti, da dobi sleherni teh narodov sredstva, da se more izobraževati v svojem jeziku, ne da bi se smel kdo siliti, da bi se učil drugega deželnega jezika.« Ustava določuje tudi, ktere dolžnosti imajo državljani: Pokoriti se imajo postavam in oblastnijam; pritoževati se smejo, nikdar pa ne ustavljati. Vladarju so dolžni zve¬ stobo in pokorščino; plačevati imajo davke, braniti državo z orožjem. Določili so dalje pravice državnega zbora in deželnih zborov; uvedli so zopet porote, odpravili verige za kaznjence (na god cesarice dne 19. listopada leta 1867. so 5000 kaznjencev rešili verig!) in palico. Uvedli so pa splošno vojno dolžnost, od ktere ne oprošča niti denar, niti odličen stan, ampak samo, če je sin nujno potreben za dom. Znižali so službeno dobo na tri leta, toda s tem se ni olajšalo breme naro¬ dom, ker je morala tudi Avstrija po vzgledu sosednih držav ogromno zvišati število svojih vojakov in poleg skupne vojske še osnovati brambovsko vojsko. Novi vojni postavi so se uprli stanovalci gorate doline krivošijske v Dalmaciji; v krvavih bojih so se branili vojaške službe, nazadnje pa so se udali in opravljajo tudi brambovsko službo, toda nosijo narodno obleko. Ob osnovi brambovske vojske je preminila narodna straža slovenskih okoličanov trža¬ ških (1869); zadnji njen čin je bil, da je branila javni red in svoje rojake, ktere so napadali tržaški nemirneži; tem silnejše so pa baš zaradi tega vpili nasprotniki, da se odpravi straža. O nekterih drugih zadevah bomo go¬ vorili še pozneje; tukaj le omenjamo, da se po mnenju tedanje večine državnega zbora s pravicami ustavne države ni strinjal kon¬ kordat, in da bi ga bilo treba odpraviti. Odpraviti so hoteli v nekem odseku držav¬ nega zbora tudi avstrijskega poslanika pri papežu; toda temu se je upiral sam protestant Beust. Cesar ga je pohvalil zaradi tega, rekoč: »Vi ste bili v tistem odboru jedini katolik.« Za konkordat so se po¬ tegovale mnoge občine in škofje, pa tudi naši poslanci (izvzemši dr. Kluna), češ, čemu iskati še novih prepirov, saj jih že dosti imamo; če je treba konkordat prenarediti, naj se naprosi cesar, da se pogodi s svetim očetom. Ker tudi vlada — bilo je tačas od novega leta 1868. sem takozvano »meščan¬ sko« ministerstvo pod knezom Karolom Auerspergom — ni smela kar kratko malo razdreti konkordata, hoteli so mu izpodnesti tla z liberalnimi postavami o zakonu in nadzorstvu šol. Nadzorovanje šol so vzeli cerkvi, uvedli pa bi bili radi takoj tudi splošni civilni zakon, t. j. da se morajo dati poročevati ljudje pri županu ali okraj¬ nem glavarju; toda cesar je odločno rekel, da take postave ne bi potrdil. Zadovoljiti so se morali torej samo s postavo o »civil¬ nem zakonu za silo«, t. j. če bi ne mogla cerkev dovoljevati cerkvene poroke. Olaj¬ šali so prestop iz jedne vere v drugo; odpravili dolžnost, da se morajo otroci katoliško izrejevati, če je oče ali mati druge vere. Prepovedali so delo v nedeljah blizu cerkve, če bi motilo službo božjo itd. Naši poslanci so se upirali proticerkvenim po¬ stavam. Kar je še ostalo od konkordata, od¬ povedala je vlada leta 1870. izrecno, češ, da je vsled sklepa cerkvenega shoda leta 1869., zlasti vsled proglašenja papeževe nezmotlji¬ vosti izginila cerkvena oblast, s ktero seje bila država pogodila ob sklepanju konkordata. Boj zoper ustavo 1868—1873. , Nova ustava je našla samo pri liberal¬ nih centralistih priznanje, nasprotovali so ji pa katoliško misleči Nemci in več ali manj vsi slovanski narodi. Naši poslanci so bili različnega mnenja in so torej zopet pokazali, kako težko jim je biti — složnim. Nekteri izmed njih so glasovali za ustavo, deloma iz prepričanja, da ima ustava več dobrega jedra, nego se je bilo prvi hip nadejati, deloma pa tudi zato, ker'je bila nagodba z Ogri že dovršena, ko se je zbral državni zbor, in ker Avstrijec ne more zahtevati, »da prelomi cesar besedo, dano Ogrom, in se vname na Ogerskem nov ustavni boj; Ogrom pa nismo odrekali nikdar samostojne ustave, in zato ne moremo pobijati dualistične osnove naše države, saj dualizem ni nič novega, nego zgodovinsko dejstvo, s kterim so se sprijaznili cel6 Čehi in Hrvatje«. Rekli so, da je slovenski fede¬ ralistični program neizvedljiv zavoljo dua¬ lizma, čegar branitelji so Nemci in Madjari, pa tudi zaradi nejedinosti med slovanskimi narodi samimi, kajti Čehi in Poljaki stoje na svojem, za nas pogubnem stališču zgo- 9 * 131 dovinskega prava in bi nam ne dovolili, kar bi ugajalo nam, da bi se mi združili v zjedinjeno Slovenijo; dražili bi mi le Nemce, pa ostali brez pomoči Cehov in Poljakov, in to v političnem položaju, ki nikakor ni za nas tako ugoden, kakor za Cehe. Glavni razlog za te poslance je bil pa ta: Nova ustava se ne dotika dosedanje deželne samo¬ uprave, nego jo je celo nekaj razširila ter priznala načelo deželne avtonomije tudi pri volitvi poslancev za delegacije, kajti tu volijo poslanci vsake kronovine zase; na¬ posled pa je »pravno« ali načeloma od¬ pravila tudi dosedanjo nadvlado Nemcev, kajti po § 19. so vsi narodi ravnopravni; obširnejša samouprava dežel bi pač kori¬ stila kranjskim, ne pa ostalim Slovencem. Njih pomisleke z verskega stališča zoper novo ustavo je pa pomiril vzgled kardinala Rauscherja, ki je glasoval za njo. Večina naših poslancev pa je s Tirolci, Cehi in Poljaki vred očitala ustavi, da je preveč centralistična, da pušča premalo pravic deželnim zborom, državnemu zboru pa toliko, da jih ne bode mogel uspešno izvrševati; ta centralizem bode grob deželni samoupravi in narodni ravnopravnosti. Jedini so bili naši politiki le v tem, da je treba uporabljati sredstva, ktera ponuja ustava, buditi in izobraževati narod, da bode dozorel in bolje pripravljen, kedar bode vnovič bila ura ustavne preosnove; čuvati je posebno nad § 19., čegar točno izvedbo je obljubila tudi vlada sama, hoteč, kakor se je izjavil minister Banhans, popraviti, kar so zanemarili v prejšnji dobi. V tem § 19. tiči najvažnejši napredek napram okto- berskemu diplomu in februarskemu patentu. Ti ustavi poudarjata zgolj zgodovinske pravice dežel; nova ustava pa poudarja izrecno ravnopravnost narodov. To ravnopravnost varovati in na njeni podlagi gojiti omiko narodov, to ni več zasebna skrb narodov, kakor jo je smatral Schmer- ling, nego je med prvimi nalogami države same. In načelo § 19. ne bode ostalo samo mrtva črka, ako mu bodo narodi umeli priboriti življenje. Malo več jedinosti so kazali naši poli¬ tiki, ko je bila nova ustava stopila v živ¬ ljenje in so se ji jeli z vso odločnostjo proti- viti katoliški Nemci (kon¬ servativci v planinskih de¬ želah), Cehi in Poljaki. Cehi in Poljaki so terjali, da naj sledi spravi z Ogri sprava z nenemškimi narodi avstrij¬ skimi na pod¬ lagi najširje samouprave dežel. Poljaki so prišli v državni zbor, pa so često grozili, da iz¬ stopijo, če se jim ne ugodi; včasi so res zaprečili s svojimi zavezniki, zapustivši zbornico, da ni mogla večina nič sklepati; izposlovali pa so samo to, da je vlada leta 1869. proglasila v Galiciji poljščino kot uradni jezik. Čehi pa niti niso hoteli priti v državni zbor, ker so ga smatrali za nezakonitega; uprli so se ustavi tako, da je vlada na Češkem jako ostro nastopila in leta 1868. proglasila celč izjemno stanje. Odločni odpor češki in poljski je našel odmev tudi v Slovencih, posebno v deželnem zboru kranjskem. Ta je stal na stališču oktoberskega diploma in zahteval, da se po¬ pravi posebno zakon o državnem zboru in odkaže deželnim zboroin več pravic. Daje to mogoče, kaže ustava Švice in Hrvatske; 13 : če pa bi ktera dežela bila le premajhna in bi ne zmogla stroškov za tako razširjeno samoupravo, naj se pa dovoli, da se združi s tistimi sosednjimi deželami, s kterimi ima starodavne, zlasti narodne in gospodarske zveze, torej vse slovenske pokrajine s Kranjsko v jedno kronovino, »zjedinjeno Slovenijo«. Sevčda s tem so naleteli tudi na ravno tako odločen odpor; upirali so se neslovenski deželjani, upirala se je pa tudi vlada, zatrjujoč, da hoče sicer res izvesti narodno ravnopravnost, nikdar pa privoliti, da se osnuje kronovina Slovenija. Kot avtonomisti so Slovenci odločno branili pravice, ktere so deželni zbori ob¬ držali tudi po novi ustavi, med njimi pravico, voliti poslance za državni zbor. Baš ta pravica je bila centralistom, ki so se zvali tudi ustavoverce, zelč na poti; kajti popol¬ nega državnega zbora niso mogli dobiti, dokler je ta ali oni deželni zbor smel reči, da noče voliti poslancev za državni zbor, ali če so poslanci celih kronovin zapustili državni zbor. Izmislili so si torej tč-le: Vzemimo deželnim zborom to pravico, in državljani, ki volijo deželnozborske poslance, naj volijo neposrednje tudi svoje zastop¬ nike v državni zbor; tako bode ta neodvisen od deželnih zborov. Vlada je najprej vprašala deželne zbore, kaj jim bolje ugaja. Stranka ustavoverna in centralistična se je v deželnih zborih radostno potegnila za neposrednje volitve, drugi deželni zbori, med njimi tudi kranjski, goriški,tržaški, isterski in dalmatin¬ ski, pa so se izrekli odločno proti njim. Po¬ zivali so se na oktoberski diplom, v kterem so dobili deželni zbori, ne pa državni zbor pravico, sodelovati pri zakonodaji; kajti temu je ona ustavna listina pustila samo tiste pravice, kterih niso dobili deželni zbori; vse ustavno življenje sloni torej na deželnih zborih. Ustavoverni Nemci in ministri so kmalu različno sodili o tem, kako je napraviti konec narodnemu in ustavnemu razporu. Manjšina ministrov (predsednik grof Taaffe, ministra grof Potočki in Berger) je sodila, da se po dosedanji poti ne pride do po¬ mnjenja, nego da bodo neposrednje volitve razburile narode še bolj, ker jih bodo sma¬ trali za poskus, vse narode podjarmiti Nemcem; tudi na Češkem je treba na¬ stopiti pot sprave in sporazumljenja. Ve¬ čina ministrov pa je stala strogo na stališču, da je treba upogniti vse nasprotnike ustave z neposrednjimi volitvami, in k večjemu Poljakom je dovoliti nekaj več pravic. Zmagala je večina v ministerstvu, a iz državnega zbora so izstopili poslanci poljski, bukovinski in večina slovenskih, ko se je razbilo pogajanje s Poljaki. Zajedno so se sprli tudi nemški ustavoverci med sabo; ministerstvo je izgubilo tla. Cesar je imenoval grofa Potockega za novega ministerskega predsednika; ta je (1870) poskušal zadovoljiti Čehe in Poljake, pa tudi Slovence, tako da bi ne žalil niti Nemcev, niti ustave. Na taki podlagi pa so se morala pogajanja kmalu razbiti. Tudi deželni zbor kranjski se ni upognil, temveč je terjal, da se odpravi nova ustava, da mora nehati državni zbor, deželni zbori pa neposrednje voliti svoje poslance v delega¬ cije; izvesti je oktoberski diplom in septem- berski manifest ter zagotoviti slovenskemu narodu ravnopravnost s tem, da se združijo vsi Slovenci v jedno upravno celoto. Potem bodo »Slovenci živ, samosvesten, trden jez proti Njega veličanstva in cesarstva so¬ vražnikom, naj si pridejo od severa ali juga«. Samo z ozirom na nevarni vnanji položaj države — tačas se je začel boj Prusije s Francozi — volil je deželni zbor državne poslance, ali s tem se ni odrekel svojim pravicam, nego je pokazal, da ima čut za vesoljno Avstrijo, ktero so tačas nekteri hoteli pognati v krvavo vojsko s Prusi. V istem smislu so se izjavili tudi slovenski in konservativni poslanci v drugih deželnih zborih. S tem programom so vstopili v državni zbor. Tu so bili začetkoma ustavoverci in nasprotniki jednako močni, a ker ni bilo po¬ slancev s Češkega, ukazali so »neposrednje volitve za silo«; izvoljeni Nemci so prišli v državni zbor, Čehi so pa ostali doma, in večino so imeli zopet ustavoverci. Z njimi Potočki ni mogel dognati sprave. Dne 7. svečana leta 1871. je stopil na njegovo mesto bivši deželni predsednik koroški in namestnik gornje - avstrijski, grof Karol Hohenwart, ki je izjavil, da mu bode naloga, »§ 19. izvesti ne samo v besedi, temveč tudi v duhu njegovem«. Lotil se je takoj sprave s Poljaki in obljubil Čehom iste pravice, ktere bodo dobili Poljaki, ostalim deželam pa, kar jim gre. Cesar sam je izjavil, sprejemajoč Hohen- wartu nasprotno adreso državnega zbora, da želi konec bojem zavoljo ustave, in da upa, da bode vlada izvedla to nalogo. Hohemvart je predlagal državnemu zboru postavo, kako bi se dal izvesti § 19., in je nasvetoval, da naj imajo deželni zbori pra¬ vico, cesarju predlagati izpremembe držav- 133 nih zakonov, ki bi bili potčm veljavni za dotično deželo samo v izpremenjeni obliki. Namerjaval je dalje izpremeniti deželne volilne rede in omogočiti naravnejšo se¬ stavo deželnih zborov. Vlada je stopila v razgovor s Cehi in razpustila vse deželne zbore, kteri so nasprotovali zaželeni spravi. Nenavadno živahno volilno gibanje je imelo tako ugoden uspeh, da bi bil imel novi državni zbor dve tretjini poslancev prijaznih spravi, ako bi bili prišli poslanci vseh deželnih zborov polnoštevilno. Celo na Koroškem so si priborili Slovenci zopet jednega po¬ slanca v deželnem zboru (Andreja Ein¬ spielerja). Toda deželnih volilnih redov ni bilo mogoče prenarediti, ker so iz deželnih zborov s federalistično večino izostali na¬ sprotni poslanci, in torej ni bilo potrebno število poslancev navzočih. Kako so se vedli v onih imenitnih mesecih slovenski politiki? Po zimi leta 1870. so sklenili slovenski in hrvatski politiki na shodu v Ljubljani tesno zvezo na podlagi skupnih koristij prosvetnih, slovstvenih, narodno-gospodar- skih in političnih; zahtevali so narodno ravnopravnost. Pravi program pa so do¬ ločili zopet v kranjskem deželnem zboru, v kterega niso hoteli vstopiti ustavoverci. V adresi na cesarja so se vnovič postavili na federalistično stališče in zahtevali za Kranjsko vse pravice, ktere gredo deželam po pragmatski sankciji in oktoberskem di- plomu glede postavodaje in uprave, za skupne zadeve vseh dežel tostran Litve pa se naj skličejo posebne delegacije; deželna vlada bodi odgovorna deželnemu zboru, vladar pa naj dovoli, da se vrši po starem obredu tudi v bodoče poklanjanje dežele novemu knezu. V imenu izvenkranjskih Slovencev so zahtevali ravnopravnost tudi za slovenske manjšine na zapadu in severu, državna meja pa se naj na to stran zavaruje z osnovitvijo zjedinjene Slovenije. Ganili so se tudi pokrajinski Slovenci. Slovenski deželni poslanci štajerski so po¬ vedali grofu Hohenwartu želje svoje glede šol, pa tudi željo po zjedinjeni Sloveniji s skupnim deželnim zborom v Ljubljani; toda vedoč, da se ta želja ne bode še izpolnila tako kmalu, prosili so, da se naj deželni zbor za narodne zadeve razdeli v nemški in slovenski oddelek (kurijo); ustanovi se naj za spodnji Stajer namestniški oddelek, v Ljubljani slovensko nadsodišče ter pravo- slovna in modroslovna šola; določi se naj gotov rok za slovensko uradovanje, in preosnujejo se naj srednje šole spodnje¬ štajerske z učiteljiščem mariborskim vred v smislu § 19. V imenu koroških Sloven¬ cev je celovško društvo »Trdnjava« po¬ udarjalo nujnost narodnih kurij v dežel¬ nem zboru in slovenskih oddelkov pri ce¬ sarskih uradih koroških, razdelitev dežele v okraje po narodnosti, seveda tudi slo¬ vensko uradovanje in pravičnejši volilni red za deželni zbor. Imenitno je bilo to, da so se za zjedinjeno Slovenijo čim dalje bolj ogrevali obmejni Slovenci, tudi na Primor¬ skem; saj so jeli dvomiti, da bi drugače mogli priti do ravnopravnosti, ktero so jim odrekali v vseh deželnih zborih, v kterih so bili zastopniki slovenskega naroda v manjšini. Cesar je v pismu (reskriptu) dne 14. ki- movca deželnemu zboru češkemu obljubil, da se bode dal venčati za kralja češkega, in tako je potrdil državnopravno samostal- nost kraljestva, čim bode potom pogajanj mogoče zavarovati tudi ostalim deželam, kar jim obetajo državne osnovne postave. Obljubila se je Cehom razdelitev dežel¬ nega zbora v narodne kurije ali oddelke, da ne bode narod narodu kratil in oviral samostalnega razvitka. To pismo še ni do¬ volilo Cehom ničesar, nego jih je pozvalo, naj stavijo take pogoje, da jih bode mogoče spraviti v soglasje z bistvom decemberske ustave. Takoj so se oglasili ustavoverci v de¬ želnih zborih ter rekli, da to pismo naravnost zanikuje obstoječo ustavo, in da hoče iztrgati Češko iz skupne države na kvar ostalim deželam in Nemcem; nemštvo bode raztr¬ gano in bode izgubilo svojo politično ve¬ ljavo, država pa svojo najčvrstejšo oporo. Zaman so ugovarjali Slovenci na pr. v de¬ želnem zboru graškem in celovškem, da cesarsko pismo ne podira ustave, temveč se izrecno opira na februarsko ustavo in ogersko nagodbo, in da gre vladarju pra¬ vica, omogočiti zaželeno spravo z narodi. Do vrhunca pa je prikipelo nasproto¬ vanje ustavoverne stranke, ko je češki de¬ želni zbor v »fundamentalnih člankih« zbral pojedine točke svojega državnopravnega programa: državni zbor prenehaj, Češka voli poslance neposrednje v delegacij e, deželnemu zboru se razširi delokrog, na čelo deželne uprave se postavi dvorni kancelar, odgovoren deželnemu zboru, za skupne stroške pa se določi gotov prinos (kvota); kar ima Češka skupnih zadev z ostalimi deželami, obrav¬ navajo sc naj na shodih odposlancev deželnih 134 zborov, neposrednji davki se naj stekajo v blagajno za skupne zadeve, ministerstvo naj sestoji iz ministrov in dvornih kancelarjev itd. Tem terjatvam je pritrdil tudi deželni zbor moravski. Pa samo malo v časa se je še pogajal grof Hohenwart s Cehi. Proti njemu so se dvignile druge sile, kterim ni bil kos; bali so se Ogri za svojo ustavo, bali so se Nemci za svojo prevlado, in dokazoval je kancelar grof Beust, da bode zabredla Avstrija v prepir z Nemčijo, če se preosnuje po želji Cehov. To je rekel isti minister, ki je vedno pre¬ povedoval svojim rojakom, da se naj spra¬ vijo z avstrijskimi Slovani, in ki je baje prosil celč nemškega cesarja, da naj pove Nemcem, da »žive v Avstriji še drugi na¬ rodi, s kterimi se naj uče živeti v miru«. Ko se je tem nasprotnikom Hohenwartovim pridružil še vojni minister, moral se je Hohemvart umakniti dne 25. vinotoka 1871. Slovenski list je objavil črno obrob¬ ljeno vest: »Poravnava od¬ ložena!« Ta vest je bila za Slovence »strela z jasnega neba«, ki je napolnila »do¬ brim Avstrijcem srce z ža¬ lostjo«, a vendar niso zdvo- jili, marveč jih je navdajalo prepričanje, da dan sprave mora priti in bode prišel. Za prvi žalostni trenutek jim je bila ta tolažba, da je tačas padel i grof Beust in se umaknil grofu Andrassyju. Grof Hohemvart pa je bil odslej glava vsem narodnim in konservativnim strankam. Jedva je bil zapustil ministersko palačo, izreklo mu je 800.000 slovanskih Avstrijcev v lepi spome¬ nici zaupanje in zahvalo; mnogo slovanskih občin ga je imenovalo za častnega občana. Na njegovo mesto je stopil liberalni minister knez Adolf Auersperg. Program mu je bil: izvedba ustave brez pogajanj z nasprotniki, izvzemši »pravično« spravo s Poljaki, za državni zbor pa neposrednje volitve. Nekteri deželni zbori so bili raz¬ puščeni, in pri novih., volitvah so zmagali na Češkem zopet federalisti; Kranjci pa so izvolili stare poslance večjidel soglasno. Moravska, Gornja Avstrijska in Bukovina so zapadle ustavovercem. Zaradi tega niso hoteli Čehi priti v moravski deželni zbor, in ta je volil tedaj zgolj ustavoverne dr¬ žavne poslance. Kmalu je dobila pri novih volitvah ustavoverna stranka večino v češ¬ kem deželnem zboru vsled ugodnih volitev v velikem posestvu. Odslej so izostali Čehi tudi iz tega deželnega zbora, in ta je izbral same ustavoverne državne poslance. Kranjski deželni zbor je poslal sicer po kratkem odporu svoje poslance v državni zbor, obžaloval je pa v adresi, da se je pogajanje o spravi razbilo; tožil je, da se šolske postave ne izvršujejo na zadovolj¬ nost naroda, upiral se je neposrednjim vo¬ litvam, zagovarjal deželno samoupravo in se pri tem pozival na svoje prejšnje adrese. Ali ta adresa ni imela niti važnosti prejšnjih adres, kajti razbila se je bila sloga med slovenskimi poslanci; nekteri so glasovali zoper to adreso. Da bi uspešneje nastopili, zjedinili so se naši poslanci (vinotoka leta 1872.) z nem¬ škimi katoliškimi tovariši in Hrvati ter so ustanovili »stranko pravice«. Program ni omenjal čeških »temelj¬ nih člankov«, nego je terjal uravnavo državne in deželne ustave na krščanski podlagi, namesto državnega zbora shode odposlancev deželnih zborov, skupno ministerstvo za zadeve vsem deželam skupne, za ostale zadeve pa zastopnike deželnih vlad v ministerstvu: torej v bistvu znani nam program federa¬ listov; narodna šola bodi verska, nadzoruj jo cerkev, in odpraviti je vsa sila glede šolanja. Ta stranka je bila v državnem zboru jako slabo zastopana, ker ni bilo Čehov. S Poljaki se je vlada pogajala brez¬ uspešno; brez posebnega truda pa je do¬ segla neposrednje volitve, ktere je sprejel državni zbor meseca sušca leta 1873. skoro soglasno, kajti odstranili so se iz zbornice s protestom tudi Poljaki z goriškim po¬ slancem Črnetom vred. Tržaški poslanec je ostal v zbornici, a glasoval zoper volilno reformo; dalmatinski poslanci pa so glaso¬ vali za neposrednje volitve, ker so dobili zato nektere koristi za svojo deželo. Odslej volijo dežele svoje poslance neposrednje v državni zbor; zajedno so zvišali število članov državnega zbora od 203 na 351. Deželna avtonomija je izgubila s to postavo jedno najvažnejših pravic, deželni zbori pa Profesor Andrej Einspieler. 135 ves vpliv na državni zbor. Pomagalo ni nič, da so podpisovali adrese in prošnje proti volilni reformi, da je sam knez Lob- kovic nabral za češko prošnjo sedem de¬ belih zvezkov samih podpisov, in da je tudi slovenska prošnja imela 40.000 podpisov. O srenjah, porotah in ravnoprav- nosti. Tudi v tej dobi so sklenili marsiktero važno postavo. Grof Goluchowski je uvedel malo popravljeno Stadionovo srenjsko po¬ stavo zopet v veljavo; saj pa tudi ni poli¬ tičnega življenja brez občinske samouprave, ki je zares prva šola državljanu. Gledč občinske osnove je bilo pa še mnogo raz¬ ličnih mnenj, posebno o tem, ali bodi občina velika ali majhna, ali je priklopitiozemljeveli- kega posestva srenji, ali mu je pustiti samo¬ svojo upravo brez političnih in policijskih pravic ali s temi vred. Pri nas niso hoteli velikih posestev izločiti iz srenjske uprave in so se izrekli za velike srenje, ki bi imele dosti duševnih in gmotnih sil, da zadostijo svoji nalogi. V Istri so celo združili z ita¬ lijanskimi mesti slovenske in hrvatske vasi v okolici ter na ta način zadušili v vaseh občinsko življenje. Tudi na Koroškem so napravili take velike srenje, da so kmalu zlasti Slovenci terjali, da se naj ta in ona srenja razdeli v dve ali celč v več občin. Nasveta, da se med srenjo in deželni odbor vtakne še okrajna ali okrožna srenja, niso odobrili; samo na Štajerskem so uvedli še okrožne zastope, ki imajo pospeševati kulturne zavode, nadzorovati srenjsko upravo itd. Kdo je občan in ktere pravice in dolž¬ nosti ima napram srenji in srenja napram njemu? To vprašanje je rešila za mnogo let nova postava o domovinski pravici. Določila je domovinsko pristojnost in za¬ vezala srenje, da morajo skrbeti za svoje občane, ako so obubožali in ne morejo delati. Zoper to breme so se pa kmalu pritoževale posebno kmetske občine, ker so morale skrbeti za ljudi, kteri niso nikdar niti živeli v občini, niti prispevali kaj k srenjskim davkom, marveč so živeli in delali ter tratili svoj zaslužek v tujini; rekle so občine, da naj skrbijo za take ljudi in njih deco tiste občine, ktere so imele koristi od njih žuljev in novcev. Veliko so se trudili naši poslanci, da bi se vnovič oživile porote; pogrešali so jih, odkar jih je bil odpravil Bach. Govoril je osobito dr. Toman za nje v državnem in deželnem zboru kranjskem, Einspieler v deželnem zboru koroškem; še le po novi ustavi so zopet osnovali porote. Pogrešali sojih dotlej zelo, kajti imeli so na pr. leta 1863. Bleiweis, Andrej Einspieler, Mir. Vilhar in F rane Levstik hude tiskovne pravde in morali so »sedeti« nekaj časa in plačati globe. Milost cesarjeva pa je nasledke onih tožeb precej olajšala. Slovenski poslanci so se trudili, da bi priborili svojemu jeziku veljavo v uradu; osobito pri sodnijah se naj rabi sloven¬ ščina, posebno če je jezik zatoženčev, kajti njegova usoda je dostikrat zavisna od pra¬ vega ali nepravega pomena jedne same be¬ sede. Leta 1861. je zahteval to dr. Toman v državnem zboru, kažoč na jednako naredbo, ktero je izdala vlada za Moravsko, in po¬ udarjajoč, da je cesar zaukazal ravnoprav- nost narodov. Culi so se tudi prijazni od¬ mevi z vladnih stolov; na pr. koroški deželni predsednik je obetal, da bode vlada povsod v slovenskih krajih namestila urad¬ nike, vešče obeh deželnih jezikov. Okrožno sodišče goriško je stavilo predlog, da se uvede tudi slovenščina kot uradni jezik. Finančna ravnateljstva so leta 1862. ukazala na podlagi ministerske naredbe, da naj pod¬ redjem uradi sprejemajo in rešujejo v sloven¬ ščini slovenske vloge, »da se ne žali niti v bistvu, niti v obliki narodna ravnopravnost, zajamčena v državni osnovni postavi.« Istega leta je ukazalo pravosodno ministerstvo nad- sodišču tržaškemu in goriškemu, da naj sodišča zaslišijo slovenske stranke, če je to le mogoče, slovenski in pišejo naj vsaj bistvene dele zapisnika slovenski; zapisniki o zaprisegi Slovencev morajo biti slovenski, ali pa vsaj prisega; pri kazenskih in končnih obravnavah se naj gleda na to, da so sodnik, državni pravdnik in zagovornik vešči slo¬ venščine, ako jezatoženec Slovenec. Sodišča v slovenskih krajih morajo sprejemati in, če mogoče, v slovenščini reševati slovenske vloge. Pri imenovanju sodnih uradnikov se naj priporočajo samo taki prosilci, ki dokažejo znanje slovenščine. Tako je ukre¬ nilo ministerstvo potčm, ko je dobilo mnenje 103 sodišč, med kterimi je bilo samo pet kranjskih za neomejeno uvedbo slovenščine. Minister Lasser je tudi ustmeno zatrjeval, da hoče izvesti ravnopravnost in kaznovati uporne uradnike, ako se mu bodo naznanili, samo da je prva stvar pravosodje, druga še le jezik; a 'ob jednem toži, da je težko dobiti uradnikov, veščih deželnih jezikov, posebno na Primorskem, kjer je treba treh 136 jezikov. Obljubil je, da se bodo zopet raz- glaševale postave v vseh jezikih. V istini je tudi vlada poslovenila načrte postav, ktere je hotela predložiti deželnim zborom (1862). Celovške deželne sodnije predsednik dr. Waser je obljubil (1867), da bode sestavil sodišče tako, da bode 5 slovenščine veščih uradnikov, in da ne bode treba obravnavati s pomočjo tolmačev. Nadsodnije predsednik baron Latter- mann je pozval uradnike, naj se pridno učč slovenščine, rekoč: »Za to vam bom ko¬ likor mogoče dal prilike.« (1864.) skem, da govorijo pri končni obravnavi slovenski, ako zatožcnec samo ta jezik zna. Leta 1866. je vlada zaukazala tudi po¬ litičnim uradom, da občujejo s slovenskimi strankami slovenski tam, kjer to zahtevajo razmere. Temu pa je ugovarjal koroški deželni predsednik grof Karol Hohemvart (1867) v obširni spomenici na vlado, češ, za Koroško tega ni treba; saj ni podpiral dotične zahteve noben koroški poslanec, marveč tamošnje stanovalstvo je zadovoljno s sedanjo uredbo narodnih šol, da, nektere slovenske občine prosijo celč za nemško Prvi predsedniki »Slovenske Matice«. (Risal Josip G e r m.) Dne 5. kimovca leta 1867. je minister- stvo za pravosodje pisalo graški deželni nad- sodniji, da se je iz predloženih mu izkazov o znanju slovenščine pri sodnikih, državnih pravdništvih in notarjih »z veseljem« pre¬ pričalo, da so skoro vse te osebe sloven¬ ščine zadosti zmožne, in da torej ni nobene ovire, da se ne bi pisali vsi zapisniki samo slovenski, ako stranke le slovenski go- vorč; kajti to zahteva korist pravosodja in pravica. Deželno nadsodišče naj ta ukaz točno izvršuje, in če treba, predlaga naj potrebne osebne izpremembe; izjavi naj se pa tudi, ali je dovoliti odvetnikom naKranj- narodno šolo, ne marajo slovenskih zako¬ nikov (razun jedne občine, »kjer pa samo župnik slovenski čitati zna«); uradniki v slovenskih krajih znajo toliko slovenski, da morejo občevati z narodom slovenski, »več pa ne zahteva narod,« in končno: na Koro¬ škem hočejo živeti Nemci in Slovenci v miru med seboj in ne nagajati drug drugemu. Nasprotno je cesarski namestnik kranj¬ ski ukazal novim okrajnim uradom, da naj uradujejo kolikor mogoče slovenski; ravno tako naj rešujejo slovenske vloge, in pri slovenskih zaslišanjih naj pišejo slovenske zapisnike; nabaviti si morajo slovenske 137 tiskovine, slovenščine pa se naučiti ne samo v besedi, nego tudi v pismu. Poudarjal je, da je slovensko uradovanje utemeljeno v načelu ravnopravnosti pred postavo, ki se nanaša tudi na uporabo materinščine; isto pa zahteva korist vlade in pravična terjatev prebivalcev. Ustmeno in pismeno uradovanje slovensko ni samo dovoljeno, temveč za cesarske oblasti živa nujnost v vseh slučajih, če zna stranka samo slovenski. To je torej meja, ktero je prestopiti samo tedaj, če se s tem pospeši uradovanje; po¬ litični uradi ne smejo čakati, da stranka to zahteva, kajti ljudje morejo samo v mate¬ rinem jeziku povedati, kaj hočejo. Za¬ pisniki naj se pišejo v poljudnem, ljudem umljivem jeziku, posebno dokler ni prebi¬ valstvo zmožno znanstvenega in poslovnega jezika sodnega, kteri se je v zadnjem času tako hitro razvil po marljivem in ljubezni¬ vem trudu slovenskih jezikoslovcev. Ta očitni napredek slovenščine dokazuje, da se bode sčasoma mogla rabiti še v širjem obsegu; kajti čim bode mogoče umljivo in hitro slovenski uradovati (kar je prva pra¬ vica narodova), ne bode nobenega raz¬ loga, da bi se ne smela rabiti slo¬ venščina tudi v uradnih dopisih. Zato je treba, da se vsi uradniki slovenščine prav dobro nauče. Tako je ukrenil pl. Conrad vsled ukaza ministrovega. Se odločneje, nego pred letom 1867., zahtevalo se je po deccmberski ustavi, da bodi uradovanje s Slovenci slovensko; ta zahteva se je ponavljala po vseh deželnih zborih, kjer ima naš narod zastopnike, zlasti pa v kranjskem, kjer je dr. Bleiweis vedno in vedno dvigal svoj glas, da se p6tom deželnega zakona zavaruje veljava sloven¬ ščini v uradih, dočim je vlada trdila, da je rešitev jezikovnega vprašanja pravica iz¬ vrševal ne oblasti. Marsikteri odlok in ukaz višjih oblastij je opozarjal podredjene urade na dolžnost, da jim je izpolnjevati veljavne jezikovne naredbe; tu in tam se je zapretila kazen, če bodo pokazali mržnjo zoper »drugi deželni jezik« in na ta način budili opravičeno ogorčenost med narodom. Ukazalo se je nekoč političnim uradnikom na Kranjskem, da se morajo v teku leta slovenščine tako naučiti, da morejo s trdo slovenskimi strankami uradovati »pismeno in ustmeno slovenski« tako dobro, kakor mogoče. Priborila si je slovenščina veljavo uradnega jezika v vseh deželnih uradih kranjskih leta 1870.; vladne predloge so se smele tudi kolikor mogoče slovenski iz- ročevati deželnemu zboru kranjskemu; v deželnem zboru goriškem je bila slovenščina popolnoma ravnopravna z italijanščino. Na Koroškem je leta 1869. večina dežel¬ nega zbora hotela ustaviti izdavanje sloven¬ skega zakonika, ki je stalo 150 gld. na leto; toda potegnil se je za pravico Slo¬ vencev najprej deželni predsednik baron Kiibeck, in pozivajoč se na § 19. temeljnih zakonov, rekel je, »da je prav brez dvoma jedna prvih pravic vsakega naroda ta, da zahteva postave v svojem jeziku tako od¬ ločno, kakor na Koroškem, če to storita tudi samo dve občini.« Deželnemu predsedniku je pritrdil poslanec Canaval, češ, da »po¬ sebno v sedanjih razmerah ni previdno odreči Slovencem ono zahtevo«; že pred novo ustavo se je dovolilo tistih 150 gld. z ozirom na narodno ravnopravnost, to pa se mora zdaj tem bolj storiti, ker državni temeljni zakoni odločno poudar¬ jajo načelo narodne ravnopravnosti. »In zdaj, ko bodo slovenske občine na podlagi državnih temeljnih zakonov menda zahte¬ vale, da se slovenščini dovoli širja veljava, ne zdi se mi pametno, da bi del koroškega prebivalstva s tem izzivali, da mu odrečemo tisto svotico.« Tudi drugi poslanci so sva¬ rili, da naj deželni zbor »nikar ne piha v žerjavico narodnega prepira, ki zdaj samo še tli pod pepelom. Dovolite to svoto in bodite pravični tudi slovenskemu narodu!« (Mertlič.) »Če onim srenjam ne daste slo¬ venskega zakonika, morajo biti brez njega, ker nemškega ne umejo; če tudi župan nemški zna, gre slovenski občini vendar slovenski zakonik, saj tudi Nemec ostane le Nemec, če tudi zna francoski, in Slovenec ostane Slovenec, če tudi nemški govori.« Tem ugovorom se je uklonil deželni zbor. Leta 1860. je dobila Kranjska novega škofa, dr. Jerneja Vidmarja. Nastopivši j visoko svojo službo, pozval je bogoslovce, da naj marljiveje gojijo slovenščino, češ, da je slišal, da je v semenišču jela pešati, in da »marsiktera propoved na kmetih ni tako slovenska, kakor to zahteva beseda božja in pa nova doba. Mi ne smemo nikdar pozabiti, da je naša domovina slo- I venska.« Nekako čudno pa se nam zdi dandanes, da so se v ljubljanskem deželnem zboru takrat še le pričkali, ali je naš jezik slovenski ali kranjski, in da je v de¬ želnem zboru koroškem zaman predlagal Andrej Einspieler v imenu človečnosti in pravičnosti, da se zahtevaj pri vseh urad¬ nikih in služabnikih deželnih dobrodelnih 13S zavodov znanje slovenščine tam, kjer pri¬ dejo oni v neposrednjo dotiko s Slovenci, ki iščejo v teh zavodih zdravja. Tudi se ni posrečilo zunaj Kranjske in Goriške doseči, da bi se objavljale deželnega zbora obravnave ali vsaj sklepi v slovenščini. Omeniti je, da so zabeležili prvi sodni odlok v slovenskem jeziku leta 1861. Da ni bilo preveč slovenskih uradnih odlokov, temu je bilo krivo med ostalim tudi to, da niso uradi imeli preveč slovenskih vlog. Prvo slovensko brzojavko nam je za¬ beležiti leta 1866. z Dunaja v Trst. Najbolj pa je počastil uradno naš jezik vladar sam; podpisal je oktoberski diplom in februarski patent tudi v slovenščini. Naravno je, da so slovenskega naroda zastopniki ta dokaz cesarjeve milosti in pravičnosti po¬ zdravili z iskrenim veseljem, V kranjskem deželnem zboru je (leta 1861.) rekel dr. Toman: »Danes je prvikrat, da nas je naš cesar in vojvoda nagovoril v našem slo¬ venskem materinskem jeziku in nam po¬ kazal, da je prišla doba, da se moremo posluževati jezika slovenskega. On nam je dal ustavo, pisano v našem jeziku; dal je zakon ravnopravnosti, iz ktere le zamore izrasti stanoviten blagostan narodov. Raduj se, mili slovenski narod! Veseli se, draga domovina! Vem, da bode odmeval od gore do gore, od doline do doline glas, ki ga vzkliknem iz radostnega srca: Slava na¬ šemu svetlemu cesarju in vojvodi Francu Jožefu L« In »slava« je grmela po celi zbornici. Dragocene pergamentne listine hranijo deželni arhivi v varnih shrambah kot priče politične »nove zaveze«. Važne kmetijske zadeve. Z najnovejšo ustavno dobo se je začelo tudi dokaj živahnejše gibanje v prospeh kmetijstva, in sicer od strani vrhovne vlade same. Prvi poljedelski minister grof Potočki je bil prepričan, da se kmetijstvu s samimi ukazi, pouki in odloki ne da pomagati, nego da mu mora država priti na pomoč z iz¬ datnimi denarnimi podporami; te podpore pa se naj porabijo v prid kmetijstvu po nasvetu tistih, ki najbolje vcdč, kje žuli kmeta črevelj. Zato je dajala vlada od leta 1868. počenši vedno večje denarne svote kmetijskim družbam; te pa so jih po svojih odborih in podružnicah porabljale, posvetujoč se o tem tudi z zastopniki vlade in deželnega odbora. Kranjska na pr. je dobila za 1868. leto 3700 gl d. podpore za izboljšanje govejoreje, 400 gld. za vino- in sadjerejo in 150 gld. za svilorejo. Za leto 1869. je poskočila podpora za govejorejo na 5000 gld.; poleg tega so prejeli 1000 gld. za ovčjerejo, 1200 gld. za izboljšanje planinar- stva, 800 gld. za vino- in sadjerejo, 300 gld. za nakup kmetijskega orodja, 600 gld. za predivstvo (poslali so mladeniče v Moravski Schonberg) itd., vkup 9950 gld. Z državno podporo se je nakupilo in razdelilo po de¬ želi od 1869—1875. leta 226 bikov in 349 krav muricodolskih, belanskih in marijino- dolskih; nakupili in razdelili so bučelarjem Dzierzonovih in Porentovih panjev, premo- vali domače bike in dajali nagrado vino¬ gradnikom, ki so napravili trtnice itd. V Istri so razdelili med vinogradnike orodje za požlahtnjevanje trt, ustanovili so trtnice, namestili potovalne učitelje za kme¬ tijstvo. Leta 1863. je razpisala vlada premije za sirarske zadruge; tega se je poprijel pri nas s posebnim vnetjem župnik Mesar v Bohinjski Bistrici; leta 1873. je bil ustanovil že dve zadrugi. Vlada je pospeševala iz¬ boljšanje planinskega gospodarstva, svilo- reje, sadjereje, nap ra vijanj e gnojišč itd., znižala je leta 1868. ceno za sol in živinsko sol; ker so pa ljudje odslej kupovali ži¬ vinsko sol, sčistili in rabili jo za kuhinjsko sol, ustavili so na zahtevo ogerske vlade prodajanje živinske soli. To pa je bil ob¬ čuten udarec za tiste kraje, kjer so kmetje vedeli ceniti živinsko sol. Zato so kmetijske družbe, deželni zbori itd. zahtevali, da se zopet dovoli prodaja živinske soli; toda uspeha dolgo niso imeli. Več kakor poprej so v tej dobi storile za pospeševanj e kmetijstva k m e t i j s k e d r u ž b e. Ker so se množili člani društvom in je tudi država pospeševala njih delovanje z izdatnej¬ šimi svotami, mogla so društva več žrtvovati v pospeševanje narodno-gospodarskega na¬ predka. Novo društvo so ustanovili za Istro, dočim se ni izvedel nasvet, da bi se združile spodnještajerske podružnice štajerske kme¬ tijske družbe v samostojno slovensko kme¬ tijsko družbo. Kmetijski pouk so izboljšali deželni zbori v Gorici, Poreču, Gradcu z ustanovitvijo kmetijskih šol, in sicer so dobili v Mariboru (1866) šolo za vinorejo, na posestvu kneza Schonburga v Asbergu gozdarsko šolo za izobraženje logarjev. Ta šola je bila jako po ceni, ker sta poučevala dva knezova uradnika mladeniče, za ktere je plačevala dežela jako malo; 2000 oralov gozdnega sveta pa je bilo poskuševališče gojencem. Obširnejšega zavoda za sadjerejo, vinorejo, svilorejo, bučelorejo revna kranj- 139 ska dežela še ni mogla osnovati, dasi je bil deželni zbor to sklenil že leta 1866. Država sama je velela pospeševati polje¬ delski pouk že v ljudski šoli in ga na¬ daljevati v zimskih in nedeljskih tečajih. V ta namen je osnovala (1868) na Dunaju in v Gradcu (1870) tečaje, v kterih so se mogli učitelji v počitnicah naučiti marsikaj koristnega. V Gorici so odprli kmetijsko šolo s slovenskim in italijanskim učnim jezikom. Istega leta je vlada obljubila tudi Kranjcem podporo, če osnujejo kmetijsko šolo. Druga podpora jim je prišla od grofa Lanthierija, ki je prepustil svojo grajščino na Slapu 30 let brezplačno deželi v porabo, da napravi ondi vino- in sadjerejsko šolo. Zajedno je sklenil deželni zbor ustanoviti tudi za Dolenjce tako šolo in kupiti po¬ trebno posestvo, ker tam doli ni bilo no¬ benega tako radodarnega gospoda, kakor je bil grof Lanthieri, niti občin, ki bi bile prevzele toliko žrtev za šolo, kakor vi¬ pavske občine. Iz raznih vzrokov se je pa ustanovitev dolenjske šole zavlekla. Spodnji Štajer je dobil (1872) deželno šolo za sadje- rejo in vinorejo v Mariboru, Korotan pa vrtnarsko šolo v Celovcu, kjer so bili osno¬ vali že šest let poprej kmetijsko šolo. Za kmetijski pouk so skrbele še na¬ dalje »Novice« in slovenski kmetijski list štajerske kmetijske družbe; poleg njih »kmet¬ ski tabori«, t. j. javna predavanja o kmetijskih stvareh, razstave itd. Za vso državo imenitna je bila visoka šola za poljedelstvo ktero so ustanovili leta 1871. na Dunaju. V tej dobi so začeli bolje gojiti vinar¬ stvo in so ustanovili v Ljubljani posebno društvo. Tu in tam so se združili kmetje v zadruge, na pr. v Dornbergu na Goriškem za spečavanje vina; kmetje v Sv. Jakobu v Rožni dolini so pa ustanovili prvo po¬ sojilnico na Koroškem. Počasi je napredovalo tudi osuševa¬ nje ljubljanskega barja; poglobili so strugo Ljubljanici in Cesarskemu jarku, in vsled tega so precej manj nadlegovale povodnji barjane. Leta 1868. so cenili oral močvir¬ skega sveta že na 200 gld.; vsled petdeset¬ letnega osuševanja sta bili tačas že dve tretjinki barja obdelani, in mnogo cest in potov se je križalo ondi, kjer je malo desetletij poprej na¬ stavljal ribič svoje mreže. Od za¬ loge za osuševanje barja je preostalo 70.000 gld. Na Koroškem so pa na¬ daljevali osuševanje otoškega mahu pri Celovcu. Nadaljevali so tudi uredbo voda, osobito zagrajali hudo¬ urnike ob zgornji Dravi. Cim bolj je pa bil urejen Zgornji tok Drave, temveč prodca je prinašala reka v srednji del, da je poplavila in uničila zdaj tu, zdaj tam plodoviti svet in pobrala marsikteri most. Zato je bila čim dalje nujnejša uredba Drave na slovenskem Koroškem; lotili so se tudi Savinje na spodnjem Šta¬ jerskem. Za Kras in njega pogozdovanje se je v tej dobi vlada več zanimala. Da bi pa pogozdovanje ne motilo dosedanjega gospodarstva, niso ho¬ teli siliti kmetov, da zasajajo kraški svet; omejevali so se na najslabši svet po visokih planotah, hrbtih in'strmih robih itd., torej na svet, ki ni za drugo rabo, nego za gozd. Leta 1863. je vlada izdala tiskan pouk. Po njenem nasvetu so napravile nektere srenje drevesnice, ki pa niso vse uspevale, ker so bile na preslabi zemlji. Zato so jih opustili in napravili večje ali osrednje drevesnice. Najprej so sejali po drevesnicah in tudi po goličavah listnato drevje, ker so to ljudje najbolj želeli; toda listnato drevje se je kmalu posušilo. Zato so jeli potčm bolj zasajati borovce; vzgajali so jih v dreves¬ nicah in dveletne presajali na Kras. Jamice kopati so imele srenje, država pa je dajala drevesca in plačevala zasajanje. Sprva so zasajali samo majhne kose sveta, ker niso Profesor Anton Janežič. 140 na večjih kosih tega pripuščali posestniki, da bi ne izgubili paše. Leta 1870. je po¬ trosila vlada 20.000 gl d. za pogozdovanje; še večji pa so bili stroški srenj in posestnikov. Ti stroški so plašili mnoge posestnike, po¬ sebno tiste, ki niso izračunih, da izgube le jako majhen dohodek, če pogozdijo Kras, da pa bodo hvaležnim potomcem preskrbeli neprecenljiv zaklad. Huda rana za kmetijstvo je bilo, če tudi ne povsod, razkosavanje zemljišč; zlasti tam, kjer je že francoska vlada (1809 — 1813) odpravila stare postave in dovolila kmetom popolnoma prosto razpolaganje s svojo zemljo, bili so razbili že večino starih kmetij. Culi smo že, da so v Bachovi dobi mislili na to, kako bi se dali vsaj deloma omejiti nasledki razkosavanja kmetskih posestev. Kolikorkrat so vprašali uradnije za svet, vselej so z malimi izjemami svarile pri nas, da se naj nikar ne pusti kmetom, da bi še bolj cepili itak ne prevelike zemlje, in nikomur se naj ne dovoli razkosavanje, če bi ostala zemlja ne mogla lahko preživih potrebne domače živine. Se leta 1860. in 1861. je tudi kmetijska družba kranjska svarila v tem oziru. Za Bachom pa je prišla doba, ko je zavladalo v vseh ozirih načelo svobode, in trdili so, da je dobro, če se velike kmetije razbijejo, kajti potem more na isti zemlji živeti več družin; te družine morejo svojo zemljo bolje obdelovati, in potem prinaša oral male zemlje dokaj večji dohodek, nego ima veliki kmet od orala svoje kmetije; male kmetije se prodajajo tudi primeroma dražje nego velike, kajti za veliko kmetijo se najde manj kupcev nego za malo — in saj je tudi kmet državljan; zakaj bi ne dali njemu ravno tiste pravice, da sme delati s svojo lastnino, kakor jo imajo drugi stanovi? In kdor ne veruje, da se bode godilo tudi našemu kmetu bolje, naj pogleda v Švico in na Francosko, pa bode videl tam male kmetije in vendar blagostanje prebivalcev. Posebna dobrota je to baje za zadolžene kmete, ki se iznebijo dolga, če prodajo nekaj zemlje. Leta 1868. je vlada predložila deželnim zborom načrt postave, ki bi naj odpravila po¬ vsod staro naredbo, da sme kmet prodajati 1 »lastinc« samo s privoljenjem gosposke, da mora sam obdelovati svojo zemljo, in da ne sme imeti več, nego samo jedno kmetijo, ali samo tam, kjer zahtevajo to koristi rudarstva. Vladno predlogo so sprejeli deželni zbori, na pr. koroški; v tej deželi so veljale v spod¬ njem delu še nekdanje postave in omejitve, dočim so imeli kmetje v zgornjem delu po¬ polno svobodo glede razkosavanja zemljišč že od francoske dobe sem. Postavodajalcevni plašil ugovor, da bode moral kmet propasti, ker bodo naredili tako majhne dele, da ne bode mogla živeti družina, in da bodo taka posestva kmalu prišla v last velikim po¬ sestnikom in kapitalistom, kmet pa da bode moral ravno tako hlapčevati, kakor na Angleškem in drugod. Postavni zastop¬ niki našega naroda niso bili složni v tem važnem vprašanju, kajti glasovali so v Ljubljani večinoma proti, v Gradcu pa za svobodno razkosavanje zemljišč. Sicer pa je pripomniti, da so z novo postavo le po¬ trdili, kar so uradi večinoma že dopuščali od leta 1860. sem, kajti že od tega leta za¬ čenši niso lahko odrekli kmetu dovoljenja za odprodajo tega ali onega dela njegovega zemljišča. Dovolivši prosto razkosavanje kmetij, odpravili so neko drugo za kmeta prevažno postavo. V deželah, kjer niso bili še Francozi dalivsem otrokom j ednake pravice do očetove zemlje, veljala je še postava, da se po smrti posestnikovi njegova zemlja ne sme ceniti višje, nego tako, da more dobro izhajati tisti, ki jo prevzame. Leta 1868. pa so odpravili tudi to postavo, in otroci so dobili jednake deleže po očetu. To pa je bila usodna izprememba za kmetijstvo; mladi gospodar je moral izplačati sestram in bratom take deleže, da se je moral takoj od začetka zadolžiti. Deleži bratom, visoki davki in pri¬ stojbine, slabe letine, uime, nizka cena pridel¬ kov, dragi posli, pa slabo gospodarstvo in mnoge nove potrebe — to so bile šibe,ki so ga teple in drvile hitro v dolgove in na boben. In v istini grozno hitro se je množilo za- dolženje kmetskih posestev: od leta 1858. do 1881. na Kranjskem v od 31,700.000 gld. na 65,500.000 gld., na Štajerskem od blizu 110 milijonov goldinarjev na 259 milijonov goldinarjev, na Koroškem od blizu 39 mi¬ lijonov na 64 in pol milijona goldinarjev, na Primorskem od 45 milijonov na 57 mi¬ lijonov goldinarjev. In to je bilo takrat,} ko je bilo kmetu še tako težko dobiti po¬ sojila za 5 ali 6 °/ 0 . Grozno so se množile izvršilne dražbe, pri kterih so izgubili upniki ogromne svote. Dobiček pa so imeli ljudje, ki so prežali na kmetske domove, kupovali jih in kosoma prodajali z mastno koristjo. Le malo boljše je bilo kmetu, ko so osnovali posojilnice, da je dobival vsaj denar za nižje obresti. 141 Za kmetijstvo naših dežel je bila zel6 važna zadeva razkosanje občinskih pašnikov in takih zemljišč, ki so imela po 2, 3, 4 ali še več gospodarjev, kterih sleherni je dotično zemljišče užival po jedno leto; zvali so taka zemljišča »premenjalna«. Takega sveta je bilo posebno na Kranjskem še obilo, leta 1867. več nego četrt milijona oralov samih pašnikov. Tega sveta je bilo samo 1200 oralov zasajenega s sadnimi drevesi, in blizu 89.000 v oralov je bilo za silo tudi pogozdjenih. Cisti dohodek je bil cenjen na bornih 27 krajcarjev od orala po¬ gozdjenih pašnikov, na 34 krajcarjev od orala čistih pašnikov, na 9 gld. 3 kr. pa od pašnikov s sadnim drevjem. Nasprotno pa so Nadvojvodinja Gizela. takrat imeli na Kranjskem 223.000 oralov čistih travnikov s 3 gld. 23 kr. čistega do¬ hodka; na blizu 10.000 oralih travniškega sveta je bilo zasajeno sadno drevje, in prinos so cenili na 8 gld.; 50.000 oralov je bilo malo pogozdjenih, in prinos je bil cenjen na 1 gld. 20 kr. Koliko sveta je torej še bilo, ki bi ga bili mogli izboljšati! S tem pa bi se izboljšal položaj kmetov, in ne bilo bi jim treba iskati nove zemlje v daljni Ameriki, in ne bilo bi jim treba tolikrat trpeti lakote. Ker pa ljudje nočejo prostovoljno deliti pašnikov in tem potem izboljšati živino¬ reje in vsega gospodarstva, zahtevali so po¬ stavo, ki naj prisili občane, da razdele pašnike. Tega mnenja so bili v ljubljanskem deželnem zboru oni poslanci, ki so z dr. | Tomanom vred nasvetovali postavo, da se naj razdelijo pašniki, nikakor pa ne ob¬ činski gozdje, kajti ti bi hitro izginili, kakor hitro bi jih razdelili. Ravno tako naj ostanejo nerazdeljene srenjske planine, junčevci (bi- kovnice) in prostori sredi vasi, če pa treba, tudi tu in tam pašniki, potrebni za ovčje¬ rejo. Toda postave, ktero je sklenil deželni zbor, ni potrdila vlada, ker je namerjavala najprej določiti v državnem zboru splošna načela, po kterih se naj stvar potčm izvršuje v posameznih deželah; želela je s to rečjo zvezati še neko drugo za kmetijstvo važno zadevo. Uvideli so, da ne velja razdelitev paš¬ nikov nič, ako se zajedno ne zložijo kmetska posestva. Zgodilo se je, da so tu in tam razdelili občinski pašnik tako, da je dobil sleherni posestnik več kosov, tu boljši, tam slabši kos pašnika. Ti kosovi so bili seveda večinoma jako majhni, včasi silno dolgi, pa tako ozki, da si komaj obrnil voz na svoji zemlji. Za take oddele ni bilo mogoče niti napraviti potov, niti storiti kaj za izboljšanje. In če so bila že poprej zem¬ ljišča tako razkosana, da ni imel noben kmet svoje zemlje zložene, bila je sedaj katastralna mapa dotične občine še bolj pisana, samo da so morali včasi narisati take mape v drugem merilu, ker bi sicer ne bil mogel zemljemerec začrtati na njej vseh parcel. Da bi neugodnim posledicam tako raz- j trganega gospodarstva prišla v okom, do¬ volila je vlada izdatne olajšave kmetom, če hočejo med sabo dogovoriti zložitev ali arondacijo svojih zemljišč (1868 in 1869). A to je imelo premalo uspeha. Sčasoma so uvideli, da ne morejo izvesti zložitve iz proste volje posestnikov, nego da jih bode treba tudi k temu prisiliti. Nekterih »svobodnih« naprav se je ve¬ selil naš kmet, drugih pa ne. Med zadnje spada občna ženitovanjska svoboda. Leta 1782. so dovolili vsakemu ženiti se, ko so odpravili nevoljstvo. V našem sto¬ letju so pa navzlič temu primorali ženine, da so prosili pri gosposki za ženitovanjski list, ako so sc hoteli oženiti; dovoljenje so lahko odrekli človeku, ki je imel prazne roke. To omejitev so zagovarjali iz narodno - gospodarskih ozirov in pa zato, ker so se branile občine stroškov za otroke nemaničev, ki so jih imele veliko- 142 krat preskrbovati. Prav za prav pa niso srenje imele nobene postavne pravice, od¬ rekati ženitovanjsko dovolitev; če so jo vendar odrekle, pritožiti so se mogli dotični ženini pri deželnem odboru, in ta ni smel odreči dovoljenja, če je prosil zanj tudi popolnoma slep berač. K večjemu so take pritožbe nekaj mesecev pustili ležati; med tem seje mnogokteri ženin že zopet skesal. Od leta 1867. dalje pa so take dovolil ne listke, izvzemšiTirolsko,po¬ stavno odpravili, ne meneč se za ugovore srenj in ne- kterih deželnih zborov. Prijateljem naroda tudi ni bil všeč sad obrtne svo¬ bode: obilica krčem, ki so se grozno množile, ker so dobili mnogi kmetje pravico krčmarsko. V celjskem okrožju jih je bilo 1859. leta 282, leta 1869. pa že 636. V deželnih zborih so kmalu terjali, da se naj omejč te pravice, ki škodujejo stano¬ valcem na duši, telesu in premoženju, ker so začeli brezvestni in nespametni stariši napajati že male otroke z žganjem. Dosegla pa sta s svojimi tožbami deželna zbora v Celovcu in Gradcu vsaj to,da je vladana- ročila oblastnijam, da si naj bolje ogledajo človeka, ki prosi za krčmarsko pravico. Na nove krčme so tožili tudi lastniki starih krčem, ktereso bile pripisane (radi- cirane, realne) dotični hiši; tem so snedle nove krčme ves ali vsaj najboljši kruh. Vsled njihovih tožeb so za¬ htevali deželni zbori, da jih država odškoduj; ta pa je odklonila to dolžnost. Med onimi starimi po¬ stavami, ktere se nikakor niso več ujemale z nazori novodobne svo¬ bode, bila je tudi postava zoper oderuhe. Mnogi so že dolgo trdili, da le škoduje po¬ stava, ki prepoveduje jemati več nego 5 do 6 gld. obrestij od sto, kmetom, trgovcem in l-okodelcem, ktere naj brani oderuhov. Tudi denarje blago, ki ga bo po ceni dobiti, čim ga bo lahko dobiti; zakaj bi se ne smel sirotinski denar bolje obrestovati, ki nosi tako skromne obresti, med tem ko vlečejo vendar bogataši visoke obresti, če kupijo državne zadolžnice. Zagovorniki stare postave so ugovarjali, da svobodni promet z denarjem koristi pač obrt¬ nim podjetjem, ne pa toliko malo premožnim ljudem, ki morajo iskati posojila v stiskah, a tu pridejo v roke oderuhom, ki reveže Cesar na lovu. tem hujše stiskajo, čim bolj ti potrebujejo denarja, in čim bolj so lahkomiselni ali slaboumni; take državljane varovati je dolžnost države. Zmagala je v tem boju stranka svobodnega prometa; leta 1866. so odpravili stari zakon, in obrestna mera ni bila več omejena; dopuščene so obresti 6 %, ako se nista pobotala upnik in dolžnik zastran obresti; kaznovati je pa bilo člo¬ veka, ki bi izkoriščal lahkomiselnost, ne¬ vednost ali slaboumnost svojega bližnika in jemal od njega višje obresti, nego so krajevnim razmeram primerne. Toda že leta 1868. so preklicali še to strašilo ter oprostili posojevalce zadnjih spon. Med najtežavnejše naloge državne vlade spada pravična razdelitev davkov. Za nas je najvažnejša zemljarina ali zemljiški davek. Že cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. sta se trudila, da bi ta davek raz¬ delila na posestnike cele države v primeri z dohodki zemljišč. Potem je ukazal cesar Franc leta 1817., da se premerijo vsa zem¬ ljišča in preceni njih čisti prinos; ta cenitev naj bi ostala stalna podlaga obdačenju; temu katastru so rekli »stalni« (stabilni) kataster. Pa to je bilo tako velikansko delo, da so ga vse komisije od leta 1817. do 1855. dovršile samo za polovico države; stroški so tačas znašali že trideset milijo¬ nov goldinarjev. Se predno pa je bilo to delo dovršeno, ukazala je vlada, da znašaj zemljarina 16 odstotkov od čistega prinosa (1849), leta 1850. pa so ta davek zvišali za tretjino (izredna priklada); le nekaj so ga olajšali z dovoljenjem, da sme dolžnik upniku 5 % P r i obrestih odtrgati; isto so dovolili pri hišnem davku.. Korist, ki so jo imeli državljani pri tej davčni izpremembi, bila je jako različna; prav nič veseli pa je niso bili kranjski posestniki, kajti dočim so na pr. Korošcem znižali zemljarino pri uvedbi stalnega katastra za 150.000 gld. in Štajercem za 130.000 gld., zvišali so jo Kranjcem od 535.731 gld. na 682.547 gld., torej skoro za 150.000 gld. (1843.) Seveda so se odslej kranjski stanovi pridno pritoževali in do¬ kazovali, da so komisije napak izračunile vrednost in prinos zemljišč in hiš, ker so na podlagi najemnine določile dvakrat in trikrat previsoko vrednost posestva in letni čisti prinos; dokazovali so, da vsled tega posestnik ne plačuje predpisanih 16% od prinosa, nego po 41 in cel6 82%, in da je včasi davek skoro jednak vrednosti po¬ sestva, kar se je na Dolenjskem res več¬ krat pripetilo. Olajšal se je potčm pač Dolenjcem davek, zato pa se je Gorenjcem naložilo veliko več davka. To obdačenje tudi ni bilo v pravem raz¬ merju s sosednjimi deželami; kajti cenili so prinos od njiv na Kranjskem poprek na 7 gld. 22 kr. od orala, na Štajerskem pa samo na 5 gld. 58 kr. (na rodovitnem Moravskem samo na 6 gld. 47 kr.). Kranjski vinogradi so pri¬ našali baje 10 gld. 49 kr. prinosa od orala, štajerski 11 gld. 18 kr.; v novomeškem okrožju so plačevali 27% kr. od orala davka, v celjskem samo 23% kr.; v krškem 50% kr.; v sevniškem samo 21 kr. Na Nižjem Avstrij¬ skem so cenili letino od orala na 15 vaga- nov, vrednih čistih 5 gld. 22 kr., in od tega je znašal redni davek 83% kr.; na Kranjskem pa so izračunih, da dobi kmet na oralu sicer samo 8 vaganov žita, vrednega pa 7 gld. 22 kr., in od tega je moral plačevati davka 3 gld. 15 kr.! Rekli so, da ima Kra¬ njec dvojno letino in jako malo stroškov. Ta nejednakost se je še jasneje pokazala, ko so preračunih, da ima Kranjska jako majhne kmetije, ker ni prišlo celih 14 oralov na jednega kmeta, dočim so merile štajer¬ ske kmetije poprek po blizu 17, in koroške cel6 po 25 oralov. Preračunili so tudi, da je na Kranjskem samo tretjinka sveta ob¬ delana, na Nižjem Avstrijskem pa dve tretjinki in na Moravskem cel6 pet petink; in vendar je moral naš kmet od manj ob¬ delane zemlje plačevati več davka, nego kmetje srečnejših dežel. Da pa je bila Kranj¬ ska revnejša od drugih dežel, bilo je raz¬ vidno iz jako nizke dohodarine, ki je vrgla samo po 8 kr. od vsakega prebivalca. Začetkom vlade cesarja Franca Jožefa so vsled mnogih prošenj znižali Kranjcem zemljarino za 40.000 gld., toda leta 1863. je bila po novih prikladah narastla na blizu jeden milijon goldinarjev, h kterim je prišlo še plačevanje deželne doklade (1863. leta 41%), odškodovanje za zemljiško odvezo itd., in to v dobi, ko je vsled železničnega pro¬ meta dežela izgubila na leto dva milijona goldinarjev, ktere so bili poprej zaslužili vozniki, in ko je tudi železarstvo silno pro¬ padalo. Zato so od leta 1863. dalje vedno in vedno ponavljali prošnje za znižanje davčnega bremena; leta 1864. je cesar precej znižal zemljarino ubožnejšim kmetom in jim izpregledal zaostale davke. Leta 1865. so na pr. odpisali 150.000 gld., zajedno pa prepovedali, da se ne sme nikomur zarubiti kmetijsko orodje, če je z davkom zaostal. Več upanja je vzbudila ubogi deželi še le postava iz leta 1869., ki je velela, da se z nova cenijo vsa zemljišča po komisijah, v kterih imajo tudi posestniki zaupne može; kar bodo okrajne, deželne in osrednja komi¬ sija na Dunaju določile kot čisti prinos, od tega bode plačevati po 10% davka; vsakih 15 let pa se mora ta kataster pregledati in popraviti. 144 Zlati časi narodnega gospodarstva. Prorokovali so, da ne bode ustava v Avstriji rodila samo svobodnega gibanja, temveč tudi dotlej nezaslišano blagostanje; oživel bode obrt, rudarstvo in promet, in konec bode siromaštvu in bedi. Poglejmo malo v ono dobo, da vidimo, ali so proroki govorili resnico. V ustavni dobi se je vedno živahneje pojavljala zahteva po novih železnicah, posebno v tistih krajih, kjer so čutili naj¬ bolj živo narodno-gospodarski vpliv železnic, ktere so napeljale promet iz starih strug v nove in vzele celim pokrajinam dosedanji zaslužek. Za slovenske kraje sta imenoma južna in zapadna železnica temeljito pre¬ drugačili položaj, ali nobeni kronovini ne tako, kakor koroški; tej sta vzeli skoro ves promet od juga proti severu, od vzhoda proti zapadu. Se temeljiteje seje shujšal gospodar¬ ski položaj v Korotanu, ko je najprej Lombar¬ dija in potem še Bene¬ čija odpadla in je odslej včlikaltalijabilanepo- JMil srednja sosedinja Ko¬ roški. Železnica črez Brenner in namerja- vana proga skoz Sveti Gothard sta navdajali planinske dežele z novim strahom, tem bolj, ker je napetost med Avstrijo na jedni ter med Italijo in Francijo na drugi strani škodovala domači naši obrtniji, dočim je zbližanje med Avstrijo in nemško carin¬ sko zvezo (Zollverein) gladilo pot inozem¬ skemu trgovskemu tekmovanju. Tem glas¬ neje so terjali baš v koroškem deželnem zboru, da naj južna železnica nadaljuje in izvrši progo skoz deželo iz Beljaka dalje na Tirolsko. Poudarjali so tu (1864), da je treba pomagati kmetu in fužinarju, kajti koroškemu žitu je silno padla cena, odkar more Ogerska dovažati" po južni železnici žita, kolikor hoče; izdelkom koroških fužin je pa treba odpreti pot na Italijansko, da ne prehiti domačih fužinarjev vestfalska obrt, ki lahko tekmuje s koroško, posebno odkar je srebro postalo ceneje. Obetalo se je, da sc bode zgradila železnica iz Beljaka v Apih, »Naš cesar«. Cesar Maks meksikanski, Briksen, ko bode izgotovljena železnica iz Inomosta na južno Tirolsko. To se je tudi izvršilo, a dobička ni imela Koroška, nego inozemske dežele in Ogerska. Železnica v Briksen (oziroma v Franzensfeste) je bila posebno nujna, odkar smo izgubili Bene- čansko in niso imele Tirole vsled tega nobene železniške zveze z ostalo Avstrijo. Isti razlogi, kakor za imenovano progo, bili so merodajni tudi za drugo črto. Kakor je nekdaj šla prevažna prometna cesta z Dunaja proti morju in Italijanskemu prek Korotana, tako se naj sedaj zgradi želez¬ nica, ki bode vezala po najkrajši črti Dunaj in na Dunaju stekajoče se svetovne želez¬ nice z Vidmom na Laškem. To bode naj¬ važnejša obrtna proga, ker bode tekla po deželah z obilno že¬ lezno rudo in kurivom; pomagala bo pojema¬ joči železni obrtniji, ki izdeluje sedaj leto za letom manj železnine, tako daje skoro polo¬ vica delavcev brez za¬ služka; to pa tlači i kmeta, ki mora ceneje, kakor v drugih de¬ želah, prodajati žito in pride končno na boben. Leta 1865. je cesar dovolil zgradbo te železnice, ki se ime¬ nuje po cesarjeviču Rudolfova železnica. Sevčda so Korošci iskreno zahvalili vla¬ darja za železnico, od ktere so si obetali premnogo koristij, ako jo bodo nadaljevali do Vidma. Ko je bila Rudolfova železnica postavno dovoljena, napeli so Korošci in Kranjci vse sile, da izprosijo pri vladi nadaljevanje te proge iz Beljaka na dve strani: v Trst in v Videm. Najbolj so se na Kranjskem za¬ vzeli za progo iz Beljaka prek Trbiža v Ljub¬ ljano. Dogodki leta 1866. so izvršitev te železnice pospešili, ker sc je dokazala njena važnost za vojsko. Da je gorenjska železnica (Trbiž-Ljub- Ijana) nujno potrebna, poudarjal je cesar sam, rekoč: »Ako kranjska dežela ne dobi železnice iz Ljubljane na Koroško, ostanejo najrodovitnejši in najlepši kraji dežele brez železnice in odstranjeni od vsega sveta; tedaj se mora zgraditi.« V državnem zboru 10 pa so dokazovali dr. Toman in drugi po¬ slanci, kako potrebna je ona proga i za svetovni promet in za brambo mej naše države; kako bode oživila na Kranjskem mlinarstvo, ker bodo po ceni dovažali žito iz Posavja in Podravja, nato rudarstvo,ki bode dobivalo premog, in kako bode izvažala dežela les v Trst; potem ne bo več obožala dežela, ki je huje od drugih obložena z davki. Celo minister baron Beust seje potegnil za to progo proti nekterim poslancem, ki nam je niso privoščili, a on je poudarjal osobito^poli¬ tično stran te zadeve, češ, če dobi Češka dve železnici, zakaj bi ne privoščili vsaj jedne Kranjski; saj je ta dežela že dvakrat volila poslance za državni zbor, čeravno nista obe volitvi za deželni zbor bili nič kaj prida; Kranjska je »torej nastopila tisto pot, na kteri jo želimo videti, in po kteri nam je hoditi. Bodimo torej pravični deželi, kteri smo dolžni priznanje.« Izrecno iz¬ javlja, da hoče na laž postaviti tiste, ki trdijo, da je rekel: »Slovane je treba pri¬ tiskati ob steno.« Porabil je to priliko in glasoval za gorenjsko železnico, da bi na ta način ovrgel ono govorico (kar je storil tudi v svojih spominkih). Leta 1869. je bila izgotovljena tudi ta železnica. Za Tomana pa je bila ta proga le prvi kos dolge železnice prek Ljubljane tja dol na Dolenjsko, Hrvatsko, Turško in Grško. Že leta 1868. se je lotil načrta dolenjske železnice, in naslednje leto je v deželnem zboru sprožil tudi prošnjo za progo iz Loke v Gorico —- a doživel ni ne te, ne one. Naravna dopolnitev gorenjske železnice je bila proga od Trbiža v Beljak, saj se tačas ni bilo nadejati kmalu druge zveze med Koroško in Trstom, nego prek Kranjske. Leta 1872. je bila dovršena tudi ta proga, a med tem so vznemirjale že druge namerja- vane proge javno mnenj e, posebno v Korotanu. Italijani so gradili železnico proti Pontebi, in od ondod je bila vsled mirovne pogodbe iz leta 1866. tudi Avstrija zavezana podaljšati jo do Trbiža. Zajedno pa je vlada predlagala drugo zvezo Koroške in Avstrije s Trstom prek Predelja, a v tem oziru je dobila priznanje samo jednega dela javnega mnenja, kajti drugi so trdili, daje do Trsta podaljšati Rudol¬ fovo železnico le prek Karavank in Loke. Že leta 1864. so na Kranjskem v dežel¬ nem zboru in v kupčijski zbornici terjali tudi železnico iz Sv. Petra v Reko, iz Ljubljane v Karlovec, poudarjajoč nujnost gledč na propadajočo obrt in na nove meje proti Ita¬ liji; te je treba zavarovati tudi z železnicami. Železnice proti Jadranskemu morju so jako pomnožile promet v Trstu; še večjih koristij se je bilo nadejati od sueškega kanala, ki so ga dovršili leta 1869.; Trstu pa sta nastala dva nevarna tekmeca, Benetke in Reka. Da bi pomagali Trstu, lotili so se velikih zgradeb v luki; zasuli so nekaj morja, zgradili močne pristanske jeze, da bi olajšali ladijam nakladanje in izkladanje, ter so jeli graditi tudi skladišča. Zajedno z občili se je močno dvignila industrija; leta 1850. so bili vsi obrtni iz¬ delki vredni 299 milijonov goldinarjev, leta 1870. pa že 652 milijonov; železnine so izdelali skoro trikrat, premoga izkopali desetkrat več; vloge v hranilnicah so sko¬ čile od 77 na 539 milijonov goldinarjev, vrednost izvoženega blaga od 62 na 652 milijonov goldinarjev. Da bi videl omikani in neomikani svet, kaj premore Avstrija na gospodarskem polju, sklenili so napraviti na Dunaju leta 1873. — v letu cesarjeve petindvajsetletnice in tudi v njeno proslavo — svetovno razstavo. V velikanskem logu cesarskem, Prater ime¬ novanem, zgradili so iz kamenja in železa jako prostorno, okroglo in z visoko kupolo krito poslopje, ktero so zaradi okrogle oblike nazvali »rotunda«; tej rotundi so priklopili druge dolge in široko zgradbe, poleg teh pa postavili nebroj velikih in majhnih »paviljonov« v raznih slogih. V teh prostorih so nagrmadili potem pridelke in izdelke kmetijske in obrtnijske, umetniške in tovarniške, za potrebo in za potrato, iz vseh krajev Avstrije in od vseh vetrov zunaj naših mej. Dunaj se je oblekel praznično, zgradil nove palače in hotele, pa povabil vse narode, da pridejo slavit »slavnost del uma in dlani«. Dne 1. majnika je otvoril cesar sam razstavo, sredi rotunde stoječ na vzvišenem prostoru, vpričo cesarice, nad¬ vojvod, generalov, ministrov in druge go¬ spode v najsijajnejši opravi; med njimi si videl tudi cesarjeviča nemškega, kraljeviča angleškega, danskega, belgijskega in druge tuje kneze. Vseh navzočih je bilo blizu 12.000 — tako velikanska je rotunda. Otvo- rivši razstavo, ogledal si je cesar pojedine oddelke, obžalujoč, da ni še vse urejeno in dovršeno; trajalo j e še nekaj tednov, daje bila razstava tako dovršena, da se ti je kar zvrtelo v glavi, če si zlezel gor v kupolo rotunde in zrl dol na množico radovednih ljudij iz vseh vetrov in od vseh narodov, gnetočih se med razstavljenimi rečmi; in če si se sam tudi pomešal med ono gnečo in gledal 146 zdaj na desno, zdaj na levo, pohajkujoč iz dvorane v dvorano, iz paviljona v paviljon, občudujoč tu domače izdelke, tam čudovite umotvore inozemske, stopil si, izmučen in utrujen po večurni hoji, rad zopet pod milo nebo in se tam divil umetni roki vrtnarjevi, ki je ustvarila na trati iz krasnih cvetlic bujne, slikovite skupine in nasade. Seveda je pri¬ hitelo ogromno ljudij gledat ta čuda; na¬ šteli so do konca razstave sedem in pol milijona obiskovalcev. Tudi naši rojaki niso zaostali za drugimi; saj se radi na¬ učimo kaj novega. Kdor pa ni imel sam cvenka, njemu je pomagalo to ali ono društvo, da je šel na Dunaj. In prišlo bi bilo izvestno še dokaj več ljudij, da ni pre¬ plašila nekterih kolera, ugnezdivši se baš onega leta na Dunaju, drugih pa gospodar¬ ska beda, »polom«. Najodličnejše goste je imel cesar sam; poleg šaha (cesarja) perzijskega Nasredina, pred čegar debelimi demanti se je moral skriti ves, sicer bogati nakit Dunajčank, posetili so cesarja car ruski in cesar nemški, kralj italijanski, knezi rumunski, srbski in črno¬ gorski itd. Tedaj je videl staro¬ davni Dunaj zopet krasne dni; tako lepih ni bilo več, odkar je bil cesar Franc I. pred več negopolstoletjem zbral vladarje iz vse Evrope okrog sebe. Tu so bile velikanske vojaške pa¬ rade, kjer smo korakali moško in čvrsto mimo svojega cesarja in njegovih gostov. Med vladarji pa se je govorilo tudi o važnih državnih rečeh, in utrdila se je vez prijateljstva med njimi. Žal, da sta kalili občno veselje dve nesreči: kolera in polom; a dočim je kolera kmalu ugasnila, čutili so polomove nasledke še dolga leta ne samo Dunajčanje, nego po vseh kronovinah; zato nam je tudi tukaj v izpregovoriti o njem. Že leta 1868. se je začelo neko ne¬ navadno narodno-gospodarsko gibanje; sno¬ vali so mnogobrojne družbe in banke, ki so izdajale delnice ali akcije za denar, s kterim so hotele baje zgraditi tu nove želez¬ nice, tam velike tovarne, tu otvoriti bogate rudokope, tam sezidati "nove hiše, ali pod¬ pirati obrtnike, tovarnarje, trgovce itd. Dovolilo se je takih družeb in bank nad tisoč; nad štiri tisoč milijonov goldi¬ narjev bi naj znašala skupna glavnica; a samo malo nad polovico se jih je res osno¬ valo, pa še velika večina med temi ni marala s poštenim, a trdim delom priskrbeti sebi in tistim, ki so kupili delnice, primer¬ nega zaslužka. Obsedla je marveč najprej osnovatelje onih družeb, potčm pa delni¬ čarje in nazadnje brezštevilno drugih ljudij razbrzdana pohlepnost po zlatu in bogastvu, in vsi so šli tja, kjer je bila zgrajena palača za »zlato tele«. Tam so rajali okrog ble¬ stečega zlata, pipali se za delnice, dražili jih od 50 na 100, 200 in več goldinarjev, misleč, da jim bodo nesle ogromne obresti. Zviti, a brezvestni ljudje so pa nalašč še bolj dražili delnice, šireč med lahkomisel¬ nim občinstvom izmišljene govorice o boga¬ tih uspehih te banke ali one stavbene družbe. A ti uspehi so bili zgolj navidezni, kajti bogata stavbena družba je kupila na pr. veliko prostorno selišče za bogat denar in je prodala kmalu za dvojno, trojno ceno ljudem, ki so obogateli in si hoteli zgraditi lepo palačo, da bi ves svet videl in ob¬ čudoval njih bogastvo; dobiček je družba takoj razdelila delničarjem in zopet po¬ dražila delnice, dasi ni morebiti nič gradila, nego imela samo tam bližje ali dalje kos pustega sveta, na njem pa grobljo opeke in leseno kolibo. Ker je pa tisti, ki je obo¬ gatel, pokazal, da je bogat, in da more živeti razkošno, zgraditi si svojo palačo ali plačevati knežje stanovanje v najlepših hišah in v naj dražjih delih mesta, da se more šopiriti v gledališki loži, obsipavati ženo in hčere z demanti in se voziti v krasni kočiji: potegnili so ti potratniki za sabo le prehitro ljudi iz vseh stanov; kar tekmovali so knezi in tovarnarji, visoki uradniki in obrtniki, sploh gospodje vseh stanov, da bi ujeli v svoje žepe kolikor največ tistega zlatega dežja, ki je takrat lil z neba nad zlatim teletom na borzi. Padli so v kremplje zvitim »bankirjem«; izročili so jim zadnji denar, sad žuljev očetovih, denar žene, dedščino otrok in sirot; da, marsikdo je segel po tujem denarju in hotel z njim obogateti. Bebca so ga zvali, če ni 10 * Državna zbornica na Dunaju. 147 tudi plesal okrog zlatega teleta, ali pa so sumili, da je tako premeten lopov, da še borzijance prekosi. Bil je čas bogate žetve, in želi so tudi rokodelci in težaki; saj je obogateli borzijanec denar kar trosil in vsako delo plačal prerad po dvakrat in trikrat dražje, nego je bila navadna cena; blagoslova pa vendar niso imeli, kajti hoteli so tudi oni zdaj poskušati, kaj se pravi dobro živeti. Na to divjo in zdivjano spekulacijo je padlo sicer že leta 1872. včasi malo slane, in pozebla je ta ali ona banka, prišel je ta in oni borzijanec v zadrego ali na nič, ker je kupil delnice po 300 gld., a jih moral kmalu prodati po 100 ali manj goldi¬ narjev; toda še so lovili lahkoumne in lahko¬ žive ljudi v svoje mreže in jim izsesali zadnji belič. Hlepenje po zlatu in uživanju je oslepilo vse tako, da so se po vsaki nesreči le tem silneje zagnali v borzne igre ]— dokler ni prišel usodni dan 9. majnik leta 1873. Ko je ponesrečilo nekoliko špe¬ kulantov in so jeli ponujati drugi viharno svoje delnice, zmanjkalo je kar mahoma kupcev za te zlate kokoši, in moral je zdaj ta, zdaj oni povedati borznemu predstojniku, da ne more plačati svojih dolgov — in sluga je šel in potegnil za zvon, ki oznanja take slučaje drugim borzijancem; pel pa je ta zvon ves tisti dan skoro neprenehoma, in šteli so in šteli izgube, in bilo jih je nekaj sto milijonov goldinarjev. Delnica, pred nekoliko urami še menda vredna sto¬ take, bila je na mah ničev kos papirja, ki si ga lahko vrgel na ulico. Tako so se raz¬ rušile svetle palače, ki so jih stavili v oblake, in sto in sto družin je prišlo na beraško palico. Berač je bil marsikteri včerajšnji milijonar, ali pa mu je obup stisnil samokres v roko, ali si je ohladil vroče čelo v mrzlih valovih Donave, da je ubežal upnikom in bedi, sod¬ niji in kazni na tem svetu. Pred sodišči so se vršile potem obravnave, h kterim je prišlo sto in sto revežev in revic, ki so kričale, da kaznujte pijavko, ki jim je požrla denar in zadovoljnost. Obsodili so pijavke na toliko in toliko let težke ječe, a te sodbe so bile sami napisi na grobovih, iz kterih ni več vstala sreča tisočerih družin. Seveda je morala država poseči vmes in posojati mnogo denarja bankam in pod¬ jetnikom, zabredlim v zadrego; kajti sicer bi se bilo zgodilo še dokaj več nezgode. Najpametnejšo pot pa je pokazal cesar sam svoji vladi, ko ji je drugo leto ukazal, da naj preskrbi rokodelcem zaslužka s stavbami in podjetji, ki bi pospeševala občne koristi. Imeli smo svoj posebni polom tačas tudi Slovenci. Da bi koristili svojemu na¬ rodu, ustanovili so rodoljubi zavarovalno banko »Slovenijo«. Oglašali so se pridno domačini in se zavarovali za življenje in proti ognju. Koncem leta 1874. je bilo za¬ varovanega že blizu šest in pol milijona goldinarjev glavnice; premij je sprejela istega leta banka 187.000 gld.; škode je izplačala 65.000 gld. Toda nesrečni so bili; izbrali so za načelnika banki človeka, ki se je delal velikega veščaka, kar pa ni bil. Daši je bila vplačana glavnica majhna, raz¬ širili so delovanje bankino tudi na oddaljene dežele, najeli tam agente, ki so družbo mnogo stali, a storili malo ali nič za njo; manjkalo je potrebne štedljivosti, izkušenosti in previdnosti. Tako je prišlo, da je družba imela izgubo, in da je morala zahtevati od delničarjev, da doplačajo akcije. Ko pa to ni nič izdalo, morali so vnovič vplačevati, tako da so doplačali celo svoto, na ktero so se glasile delnice; toda tega niso storili vsi. Zato je dobila družba tem manj de¬ narja in si ni mogla več pomagati; jeseni leta 1876. so sklenili razdreti jo. Škodo so trpeli samo delničarji, in reči moramo, da je bilo pri tej stvari več hrupa, nego je bilo treba; kajti svote, ktere so šle v iz¬ gubo, bile so razmerno majhne. Vendar pa je zadal ta »polom« narodnemu gospodar¬ stvu našemu hud udarec, kajti poparil je lepe in pravične nade, da bode banka ko¬ ristno delovala, in udušil je tudi podjetnost pri nas, tako da odtlej ni tistega zaupanja, ki bi lahko rodilo pri nas toliko potrebnih in plodonosnih večjih gospodarskih podjetij. Šola. Za narodno šolo je bila doba, vkteri je stopila naša država stalno med ustavne države, velike važnosti. V prvi polovici te dobe so veljale za njo še stare postave; nadzorovala jo je še cerkvena oblast, seveda pod vrhovnim nadzorstvom vladnim; še vedno pa so tožili pri nas, da je narodna šola vse premalo narodna, ter da mora ob¬ veljati za njo jezik materin, ker drugače ne more dosti koristiti narodu. Na Kranjskem je na pr. še leta 1866. večina deželnega zbora j odklonila predlog Blciweisov, da sme biti nemščina samo učni predmet v tretjem in | četrtem razredu glavnih šol in normalke, da pa bodi sicer slovenščina izključni učni jezik v vseh narodnih šolah izvzemši nemške I kraje; šolska oblastnija je celo ukazala uči¬ teljem, da naj marljivo gojijo nemščino, kjer 148 se to doslej ni zgodilo. Ali duhovni pastirji kot ravnatelji domačih šol so izjavili, da ncmčevanje rodi le prepir in neslogo, mori narodno zavest, ne da bi koristilo kaj državi, in da pametni kmetje ne terjajo nemških šol, saj bodo lahko izhajali brez njih; naj le uradi občujejo z njimi v domačem jeziku; promet s sosednjimi deželami ne sme od¬ ločevati, ker izmed 100 kmetov občuje s tujci komaj jeden. Vlada je sama izjavila: »Gledč na nemščino je treba jako pre¬ vidno postopati, zato, da se nikdar in nikjer prava omika mladeži ne žrtvuje naučenju tujega jezika; izreči morajo v tem najprej občine svojo dobro utemeljeno misel.« Šolska oblast naj pretehta pritožbo, da se v glavni šoli učenci ne nauče niti sloven¬ ščine, niti nemščine, in naj preudari, ali bi se ne dala stvar morda izboljšati po na¬ svetih Bleiweisovih. Vlada se torej ni na¬ čeloma protivila narodni zahtevi; cesarski namestnik baron Bach je izjavil namreč v deželnem zboru, da želi vlada, da se nauči mladež temeljito slovenščine, toda o tem nima določevati deželni zbor, nego zgolj vlada. To vladno stališče sicer ni ugajalo kranj¬ skim zagovornikom deželne samouprave, priznati pa je, da ni bilo na kvar slovenski narodni šoli v izvenkranjskih pokrajinah, kajti v nasprotju z željami ondotnih deželnih zastopov je ukazala vlada na pr. (1867), da bodi v štajerskih narodnih šolah slovenščina izključni učni jezik, če so učenci zgolj slo¬ venski; nemščina ostani samo učni predmet od drugega leta dalje; v obče pa se ravnaj učni jezik v šolah po želji občin. Ta določba je omogočila seveda Celju, Mariboru, Slov. Gradcu itd., da so še isto leto tam ponemčili šole. Isto vladno stališče je koristilo tr¬ žaškim okoličanom in goriškim Slovencem, kajti tudi tu je obveljala slovenščina v na¬ rodni šoli za Slovence, in že na učiteljišču so morali vežbati. gojence v tistem jeziku, v kterem bodo morali poučevati po Pri¬ morskem (1862). Na nasprotno pot je krenilo narodno šolstvo na Koroškem; popuščati so jeli staro načelo, da ostani materinščina učni jezik za vso šolsko dobo, drugi deželni jezik pa samo učni predmet. Uvajati-so začeli po sloven¬ skih krajih poleg slovenščine nemščino kot učni jezik; bila je kar s početka učna ura pol slovenska, pol nemška, ali pa je veljala slovenščina samo za prva leta za učni jezik in se je morala pozneje umakniti nemščini; od leta 1863. dalje so celo slovenske ob¬ čine prosile pri deželnem zboru za čisto nemške šole za svojo slovensko dcco. Ko¬ roški škofijski ordinarijat je rekel v takih slučajih, da se naj uvede nemščina kot učni predmet, kjer to želč stariši pri mestih, tovarnah itd., toda pozabiti se ne sme, da ni šoli namen, učiti tuji jezik, in da se morajo krščanskega nauka učiti otroci vsa leta le v materinščini (1863). Ministerstvo je ukrenilo sicer (1863), da se sme v Trušnjah in Ukvah rabiti nemščina kot učni jezik, kakor hitro umejo otroci dosti nemški, poprej pa je slovenščina učni jezik in ostane tudi na višji stopinji učni predmet; ako prosijo slovenske občine za nemški učni jezik, držati se je načela, »da je za veronauk samo slovenščina učni jezik, a v drugih predmetih se gojita slovenščina in nemščina jednakomerno.« Na tem sta¬ lišču je stal tudi deželni zbor koroški; po¬ udarjal je na pr. poročevalec dr. Envein, da se ne sme v nevarnost staviti pravi smoter narodne šole; zato je uvajati nemščino »pod potrebnimi oziri«. »Ako se otrok poučuje v krščanskem nauku v slovenščini in se torej z močjo materinščine vpliva na um in srce, ako se dalje v slovenščini računi v prvem in morda tudi v drugem razredu, ako se ne zanemarja slovenščina sama, pač pa se poučuje zajedno z nemščino, tedaj se ni bati, da bi ta način oviral smoter narodne šole.« Seveda bo treba v takih šolah posebno marljivih učiteljev in po¬ daljšanja pouka za pol ali jedno uro; ta način pouka bode tudi učinil, da bodo slovenski učenci, učeč se nemščine, uvideli, koliko nemških izrazov rabi posebno slovensko narečje koroško, in se bodo ogibali takih tujk v slovenščini; ta bode Torej postala bolj čista — tako trdijo trije veščaki« (1866). To posredovalno stališče so zapuščali čim dalje bolj, tako da ni bilo črez par let na Koroškem nobene čisto slovenske šole več, pač pa so se množile čisto nemške in dvojezične; ni se uvaževalo staro, pa že precej pozabljeno načelo, ktero je po¬ novil minister dne 29. rožnika leta 1865., da veljaj za šolo isti jezik kot učni jezik, ki ga rabi duhovnik, bodi si izključno, bodi si večinoma na leči in pri izpraševanju. Leta 1869. je pa narodna šola stopila v novo dobo. Odkar je baje pri Kraljevem gradcu »pruski učitelj« premagal našo armado, zahtevala je čim dalje tem glasneje libe¬ ralna stranka v Avstriji, da je treba vzeti narodno šolo cerkvi, jo popolnoma podr- 149 zaviti, podaljšati dobo šolanja, prisiliti vse otroke, da pohajajo šolo, razširiti število učnih predmetov itd. To nalogo je prevzel minister Hasner in je s pomočjo nekterih gospodov izdelal načrt novi državni postavi za narodno šolo; ko je ta načrt odobril državni zbor, podpisal ga je cesar dne 14. velikega travna leta 1869. Državni šolski zakon je določeval samo načela osnovi narodnih šol, prepuščajoč deželnim zborom, da uredč na tej pod¬ lagi narodno šolstvo pojedinih kronovin poleg domačih potreb. To so hitro storili tisti deželni zbori, kterih večina je bila kri in meso od večine državnega zbora; de¬ želni zbori s konservativno ali federalistično večino pa so ali sklepali take postave, da jih vlada ni priporočila cesarju v po¬ trdilo, češ, da nasprotujejo načelom dr¬ žavnega šolskega zakona, ali pa sploh niso hoteli nič vedeti o deželnem šolskem za¬ konu, ki bi uredil domače šolstvo v duhu liberalizma. Marsikteri deželni zbor je moral načrt postave o nadzorovanju narodnih šol večkrat prenarediti. Temu deželnemu zboru se je zdelo, da ni pametno, če sedi in glasuje v krajnem, okrajnem in deželnem šolskem svetu tudi duhovnik; hotel je torej, da se naj zabrani duhovniku, biti član šolskemu svetu; nič ni pomagalo, da so celč možje odločno liberalnega duha svojim lastnim somišljenikom pravili, da naj nikar ne se¬ stavljajo na pr. krajnega šolskega sveta brez moža, ki je čestokrat jedini izobraženec v vsej srenji. Drugi deželni zbor pa ni sklenil vladi ugajajočega načrta zato, ker je zahteval, da imejta cerkev, šolniki in narod res pravico, imenovati zastopnike v šolske svete po svojem prepričanju; odkla¬ njal je na pr. kranjski deželni zbor preob¬ širni vpliv vladni na sestavo šolskih svetov. Pa tudi iz drugih razlogov so se upirale nektere dežele novim postavam. Cerkvene oblasti so sicer priznavale, da je bila stara šola pomanjkljiva, ker se je omejevala samo na to, da se otroci naučč čitati, pisati in računiti; treba je na jedni strani temeljitega verskega pouka, na drugi strani pa si naj mladež nabere v šoli tudi drugega znanja za dandanašnje vsakdanje življenje; a tu ne gre zgolj vbij ati v glavo mnogovrstnega znanja iz knjig, nego treba je buditi in uriti um; zato pa tudi ne gre, da bi se trpinčil ves šolski okraj s tujim jezikom, ker bode morebiti ta kdaj služil le poj edinim učen¬ cem; »novi« šoli pa zato ne more za¬ upati krščanska mati svoje dece, ker ne daje dosti poroštva, da bode dobivala v njej versko-nravno vzgojo. Dr. Costa, dr. To¬ man in drugi so terjali za narodno šolo širjo versko podlago, kajti »vera je podlaga vseh vednostij, vsega narodovega življenja.« Če pa postava vendar le sili stariše, da pošiljajo otroke v take šole in jim ne daje pravice, da bi smeli vprašati, kakšna je šola, potčm jim krati temeljno pravico osebne svobode. Ugovarjalo se je dalje iz narodno-go- spodarskega stališča, da se otroci predolgo šolajo, in da se je treba gledč tega ozirati na razmere in potrebe ne samo vsake de¬ žele posebej, nego tudi na mesta na jedni in na vasi na drugi strani. Težko so občutili breme višje šolnine, ktero so pa deželni zbori večjidel kmalu odpravili. Mnogim občinam so napravile nove šole težko breme, ker so se podvizale zdaj, da bi napravile čim več novih šol ter popravile, kar se je bilo zamudilo v prejšnji dobi. V narodnem oziru so tožili, da bi ne smela osrednja vlada na Dunaju določevati učnega jezika učiteljiščem, meščanskim in narodnim šo¬ lam, in da ne gre za narodno in meščansko šolo ukazovati drugega jezika nego materin¬ ščine; kajti to žali narodno ravnopravnost, zajamčeno v § 19. Tudi bi se ne smelo ozirati na to, kteri učni jezik želč občine, ker se na ta način lahko ubije ves § 19.; pravna oseba je narod, in kar velja za ves narod, velja samo ob sebi tudi za vse ob¬ čine. Naposled pa krši državna šolska po¬ stava tudi samosvoje pravice deželam, ker določuje reči, ktere spadajo v področje deželnih zastopov. Iz teh razlogov so se bili upirali Po¬ ljaki, Tirolci in Slovenci novi šolski postavi že v državnem zboru, seveda brezuspešno, čeravno so zapustili državno zbornico. Poleg postave o zakonih so šolske postave pri nas najbolj razburile duhove. V vseh deželnih zborih, kjer sedč zastop¬ niki Slovencev, vneli so se boji zoper one postave, ali pa vsaj zato, da tako uravnamo narodne šole, da bi zadostovale zahtevam verskim in narodnim. »Dajte nam slovenske narodne šole in učiteljišča s slovenskim učnim jezikom, da bodo tam vzgajali učitelje za slovensko našo mladež« — to je kratka vsebina onih predlogov in burnih debat v deželnih zborih od Soče do Mure. V Ljub¬ ljani so sklenili tako postavo, a potrdila ni dobila. Se manj uspeha je bilo drugod; škof na Krku je moral celč hude slišati, ker je zapovedal učiteljem, da naj poučujejo i dalje v materinščini. Kranjska je dobila 150 šolski zakon še le leta 1872.; ta postava je omejila vsakdanji pouk na šest let na kmetih; zadnji dve leti smejo kmetski otroci pohajati v ponavljalno šolo po jeden dan v tednu. Zal, da ni med našim narodom za¬ nimanja za meščanske šole; to je naši na¬ rodni omiki jako na kvar. Trst je še zdaj brez deželne šolske postave. Za izvežbanje učiteljev so osnovali tudi učiteljišča namesto »normalk«; med prvimi sta bili učiteljišči v Ljubljani in Celovcu. Leta 1863. je dobila narodna šola prvo svojo pripravnico, otroško zabavišče na Dunaju; drugo zabavišče je bilo v Pragi (1864). Ti zavodi pripravljajo otroke za šolo; sredstvo v ta namen jim je igranje, ktero privadi otroke, da začnejo že malo delati iz lastnega nagiba. Kmalu so se ti zavodi razširili tudi v naših krajih; vlada je skrbela za vzgojo učiteljic za zabavišča. Leta 1865. so ustanovili v Pragi prvi šolski vrt; to koristno napravo so jeli posnemati povsod, tem bolj, ker se je za njo zavzela tudi vlada in je na dunajski raz¬ stavi pokazala učiteljem in prijateljem šole iz vse države, kako je tak vrt napraviti. Učiteljem je naložila »nova« ali »svo¬ bodna« šola mnogo večjo odgovornost in nalogo, nego so jo imeli dotlej. Svesti so si morali biti, da mora njim iz srca in uma prihajati tisti duh, kteremujena novi podlagi vzgajati in prešinjati mladi zarod, da ne pozabi, ustvarjajoč si ugodno pozemsko življenje, tudi nadzemskega namena. Zbirati so se jeli učitelji na učiteljskih zborih in snovati učiteljska društva ter delovati tudi s peresom za vzajemno svojo nalogo. Takoj na prvem učiteljskem shodu na Slovenskem se je zbralo dne 15. kimovca 1868 v Ljubljani blizu 150 učiteljev pod predsedstvom vzornega tovariša Andreja Praprotnika. Razgovarjali so se najprej o vzgojilnih vprašanjih, poudarjajoč, da jim je katoliška pedagogika podlaga ter načelo, da mora učitelj nadaljevati izobrazbo svojo v kmetijstvu in vrtnarstvu, v godbi in obrtnih zadevah, in da je treba spisati novih, boljših šolskih knjig. Na tem shodu so že odobrili pravila kranjskega učiteljskega društva, ki je imelo prvi veliki zbor leta 1869.; bil mu je predsednik Andrej Praprotnik. Ni dvomiti, da je delovanje učiteljskih društev pod vodstvom takih mož, kakor so bili Andrej Praprotnik, dr. A. Jarc in drugi, ublažilo marsiktero nasprotovanje novim šolskim zakonom, ker je vzbudilo nado, da bode prevel tudi novo šolstvo duh, »ki oživlja«. »Kranjsko učiteljsko društvo« se je kmalu (1872) prelevilo v slovensko; na¬ pravljalo je razstave učil, poganjalo se za uvedbo nemščine še le od tretjega leta naprej. V Idriji so ustanovili društvo »Sola« (1871) z namenom, da podpira kranjsko šolstvo v gmotnem oziru. Leta 1872. je začel izhajati v Ljutomeru nov slovenski šolski list, »Slo¬ venski učitelj«, kteremu je bil urednik J. Lapajne. Poglejmo, kako je napredovalo narodno šolstvo gledč števila šol in učencev od leta 1860—1875. Poskočilo je število šol na Štajerskem od 699 na 735, na Kranjskem od 238 na 261, na Primorskem od 319 na 414, padlo pa je na Koroškem od 335 na 325, v celi Avstriji je poskočilo od 14.006 na 15.166 šol. Napredovalo je šolstvo dalje v tem oziru, da se je sicer skrčilo število jednorazrednih šol, zato pa pomnožilo šte¬ vilo večrazrednic; poskočilo je dalje število za šolo godnih otrok, ki so res pohajali šolo; bilo jih je od vsakih sto na Štajerskem in Koroškem po 72, na Kranjskem po 64, v Trstu in okolici po 55, na Goriškem po 52, v Istri po 42, v celi Avstriji pa po 66; (nc- ktere teh številk so sicer nižje, nego leta 1859., toda so zanesljivejše). Število šolo pohajajočih deklic je bilo le malo ne¬ ugodnejše od števila dečkov. Po učnem jeziku so našteli javnih šol s slovenskim učnim jezikom na Štajerskem 108 (za 37.593 slovenskih otrok) poleg 486 nemških in 99 mešanih (nemških otrok 86.643); na Ko¬ roškem 4 (slovenskih otrok 9598) poleg 234 nemških (nemških otrok 27.803) in 74 mešanih; na Kranjskem 213 (slovenskih otrok 35.000) poleg 21 nemških in 13 mešanih (nemških otrok 3419); na Primorskem 136 (slovenskih otrok 16.466) poleg 46 hrvatskih (otrok hrvatskih 2546), 142 laških (otrok 24.626), jedno nemško (otrok nemških 2829) in 49 mešanih. Bilo je vseh javnih in za¬ sebnih slovenskih šol 483, slovensko- nemških 192, slovensko-laških 37. Razun novih narodnih srednjih in kme¬ tijskih šol je nastalo v tej dobi nekaj obrtnih šol; na pr. v Celovcu je obrtna in kupčijska zbornica odprla »mehanično učno delavnico« za izobrazbo ključarjev, za izdelovanje stro¬ jev (1861). Tam so tudi ustanovili rudarsko šolo, v kteri izobražujejo nižje uradništvo za rudokope. 151 Dne 8. velikega travna leta 1859. je bila vlada preklicala ukaz iz leta 1854., po kterem je v višjih razredih srednjih šol moral nemški jezik biti učni jezik, da ga govori in piše vsak, ki je dovršil gimnazij¬ ske šole. Ta ukaz je vzbudil mnogo nad, toda te so se uresničile samo nekterim drugim narodom, slovenskemu narodu pa ne. Pri nas je ostalo pri starem, in to vsled poročila bivšega slovenskega državnega po¬ slanca in poznejšega kranjskega deželnega predsednika, da ni slovenskih učnih knjig, in da zato ni mogoče uvesti slovenščine v srednje šole za druge predmete, kakor za veronauk; češ, šola je »trpela mnogo škode, koder so sc preveč ozirali na narodnost«. Temu poročilu je pritrdila tudi cerkvena oblast. To pa ni oviralo poslancev, čestokrat po¬ noviti zahtevo, da se oni ukaz uveljavi tudi za srednje šole v slovenskih krajih, vsaj de¬ loma, češ, da oktoberski diplom in februarski patent nalagata državi dolžnost, pospeševati omiko narodov, brez ktere ne morejo priti tudi do gmotnega blagostanja ne; ona omika pa ni mogoča brez pouka v materinščini, in če nima narod sam dosti moči, mora mu pomagati država; pravna država mora pri¬ znavati »posebnost posameznika v širjem, kakor v ožjem smislu . . . Sleherni narod mora priznavatidržavazaosebnost.« (Toman.) Toda rekli so vedno, da ni knjig, ni učite¬ ljev slovenskih; k večjemu so rabili sloven¬ ščino pri veronauku v nižjih šolah, ali so jo oglasili za obvezni predmet slovenskim dijakom. Poznavajoč pa težkoče, ki bi ovirale ne- mudno popolno poslovenjenje srednjih šol, sprožil je dr. Bleiweis v deželnem zboru kranjskem (1869) predlog, da se za zdaj takoj uvede slovenščina kot učni jezik samo za polovico učnih predmetov, popolno slovensko poučevanje pa le polagoma, po- čenši s prvim razredom. Tudi izvenkranjski rojaki so terjali, da se olajšaj slovenski mladeži šolanje na srednjih šolah z uvedbo slovenskega pouka vsaj v nekterih pred¬ metih, a dognali niso nič prida. V deželnem zboru kranjskem ni delala vlada stvarnih zavir, marveč je izjavila, da se doseže tudi s slovenščino visoka omika, in da ne bo nalašč odlašala rešitve tega vprašanja, pa tudi se ne prenaglila. Dovolila je vlada sicer leta 1870. slovenščino kot učni jezik v gimnaziji v Kranju in je 8. vinotoka 1871 ukazala, da se uvede še isto leto poleg nem¬ ščine kot učni jezik na srednjih šolah kranjskih razun kočevske; veronauk se naj uči v materinščini tudi v zgornjih razredih, ako je mogoče, in deželni šolski svet naj preskrbi potrebnih knjig. Vladni ukazi so se pa izvedli tudi v spod¬ njih razredih nekterih srednjih šol na Kranjskem le deloma, ker ni do- stajalo slovenskih učnih knjig. Za krščanski nauk je dobila sloven¬ ščina popolno veljavo v spodnjih gimnazijah kranjskih, izven Kranj¬ ske pa je bila samo učni predmet v vseh ali samo v nižjih razredih (na realkah). Srednje šole na slovenskem ozemlju so se malo pomnožile; ustanovili so nižje gimnazije v Kranju (1861), v Ptuju (1868) in Beljaku (1869), razširili realko ljubljansko in mariborsko v višje realke ter ustanovili nove realke v Gorici, v Trstu in Pulju. Obljubna (Odrešenikova) cerkev na Dunaju. 152 Leta 1848. so Slovenci želeli dobiti slovensko vseučilišče; v poznejših letih so postali zmernejši in zadovoljili bi se bili z višjo šolo za pravoslovce. Zato je de¬ želni zbor kranjski prosil že leta 1868. za ustanovitev takozvane »pravne akade¬ mije« slovenske v Ljubljani. Ker pa takih učilišč ni bilo v Avstriji, nego samo na Ogerskem in Hrvatskem, imela je vlada pomisleke. Vsled tega je deželni zbor prosil, da se naj napravi v Ljubljani celo vse¬ učilišče, počenši s pravoslovno in modro- slovno fakulteto. Izpolnila se nam ni niti ta želja, niti zahteva, da bi se zopet oživila slovenska pravoslovna predavanja v Gradcu. S tem večjim veseljem so pozdravili ukaz cesarjev, da se naj osnuje v Zagrebu hrvatsko vseučilišče (1869), nadejajoč se, da bode to vseučilišče postalo skupno duševno središče obema sosednjima naro¬ doma. Isto upanje so gojili tudi glede jugoslavjanske akademije v Zagrebu. Iz narodnega življenja. Leta 1862. je pobrala smrt slovenskemu narodu škofa Slomšeka. Žalost po njem je bila občna in opravičena, kajti »izguba je bila velika za katoliško cerkev in narod slovenski... v kritični dobi, v kteri sta se cerkev in narod vojskovala za svoje svete pravice«. Bil je samo skromen znak spoštovanja, da so mu postavili v stolni cerkvi mariborski spomenik; trajen, ne¬ minljiv spomenik pa si je postavil blagi vladika sam, ki je zapustil v svojih delih narodu svojemu srce svoje. Kar je začel Slomšek s podporo naj¬ boljših duhov one dobe, to so nadaljevali v duhu njegovem rodoljubi. Probujal se je narod, knjige »Mohorjeve družbe«, kteri je bil duša blagi Anton Janežič (glej podobo na strani 140.), zahajale so v rastočem številu v slovenske hiše. Zato je tudi Slovenec leta 1863. vedel, daje slavilo katoliško slovan¬ stvo redko slavnost: tisočletnico prihoda svetih bratov solunskih, Cirila in Metoda, ki sta prižgala tudi betvi našega naroda luč krščanske vere. Tedaj je romal tudi marsi- kteri Slovenec tja v Velehrad na Moravi in opravil svojo pobožnost v veličastnem božjem hramu, kjer -sta posvetila zemljo sveta apostola. Duh pa, v kterem smo sla¬ vili to tisočletnico, veje najbolje iz besed, ki jih je govoril dr. Toman v ljubljanski čitalnici: »Ljubimo vse druge narode, ki so bratje v družini države; le zjedinjeni v lju¬ bezni in svobodi, bodemo spoznali, da ne sme narod moriti naroda in mu kratiti pra¬ vice; kajti le zvezani smo dosti močni, da si pred sovražniki zunanjimi ohranimo mir in srečo v državi.« Potem pa tudi »kvišku vsi delavci in ratarji na polju duševnem! Ne mudite se! Vsak na svojo njivo!« Ta slavnost v ljubljanski čitalnici dne 8. sušca leta 1863. je velepomenljiva tudi zato, ker je ponovil v svojem govoru Toman, kar je bil sprožil že poprej: Združimo se in ustanovimo »Slovensko Matico«, »iz kterc naj kakor bučele iz ulnjaka prilete poučne knjige za naš mili narod!« To naj bi bilo društvo za izdajanje znanstvenih spisov v poljudnem jeziku, spopolnjevalo bi torej delovanje »Mohorjeve družbe«. Temelj so položili štajerski rodoljubi, kterih se je kar blizu 40 oglasilo iz Maribora, obetajoč po 50 gld. darila. Ko je Toman to naznanil v čitalnici in dostavil, da bodi te na čast slovanskima apostoloma osnovane tisoč¬ letnice slavni dan tudi »Slovenske Matice« prvi dan, zaoril je navdušeni »živio« po dvorani. Bodril je pa Toman še dalje narod za novo društvo. »Pokažimo, da se za¬ vedamo, da hočemo in znamo sami sebi pomagati, da nam je mar za narodovo omiko, in da smo voljni za njo darovati, kolikor je vsakemu mogoče. Bog pa naj blagoslovi naše početje, da se širi prava krščanska omika in poviša slava našega premilega naroda.« Beseda je padla na rodovitna tla; oglašali so se udje za udi, prispevali z obilimi darili — hranilnica kranjska je darovala 3000 gld. — največ pa je storil j Toman sam kot starosta Matice (glej podobo na strani 137.), ki je svojemu predragemu društvu volil tudi prelepo darilo. Tako je bilo prosvetno delovanje Slovencev, in sam presvetli vladar nas je pohvalil, rekoč: »Spoštujem in čislam Slovence, ker napredujejo tako premišljeno; naj le izobrazijo svoj jezik in svojo narod¬ nost.« (1863.) Krepko so se oživile po lepi Vodni- . kovi slavnosti (leta 1858.) čitalnice, kterih so ustanovili celo vrsto, najprej v Ljubljani j (24. listopada leta 1861., ko je imela že 317 udov), v Mariboru (1861), v Celju, Ra¬ dovljici, Gorici (1862), v Ptuju in Kranju (1863), v Celovcu, Slovenski Bistrici, Vipavi (1864), v Novem mestu, Sevnici, Ajdovščini, Metliki, Železni Kapli, Sv. Vidu nad Ljub¬ ljano (1866), v Solkanu, Komnu, Ljutomeru (1867) itd. Leta 1869. so jih šteli že 58. Usta¬ novitev čitalnic se je vršila nekako boječe, kakor sploh znači narodno življenje naše neka bojazljivost in nezaupnost. Posebno so se ustanovitelji bali tolikokrat po¬ novljenega očitanja, da kalijo narodni mir, ker cepi čitalnica dotlej složno stanoval- stvo v dva nasprotna narodno-politična tabora; a tolažila jih je zavest, da izvršujejo narodno in domoljubno dolžnost; tolažilo jih je pa tudi glasno priznanje, ki so je našli cesto v krogih neslovenskih so- deželjanov in someščanov, uvažujočih pravi, namreč kulturni značaj in pomen sloven¬ skega narodnega gibanja. V tem oziru je omeniti osobito ustanovitev celjske čitalnice in lepega govora, s kterim je pri tej priliki župan celjski dr. Stepišnek pozdravil in slavil navzoča dr. Bleiweisa in Tomana. V čitalnicah so se zbirali možje k zabavi in resnemu delu; čitali so novine, prepevali pesni, igrali glediščne igre, vmes pa so pridno politikovali. Najimenitnejša je bila ljubljanska čitalnica; v zvezi s Sokolom je prirejala glediščne igre in besede; od leta 1861- 1867. je bilo v njeni dvorani 36 pred¬ stav. To je bila zibel slovenski drami. Z igrami so jo preskrbovali deloma domači pesniki, deloma pa so prelagali tuje igre. Kmalu pa je postal čitalničin prostor pretesen, in odcepili sta se od nje dve novi društvi, vrli hčerki »Glasbena Matica« in »Dramatično društvo«; ostali sta nekaj časa pod materino streho, dokler si nista pri¬ skrbeli lastnega doma. Dramatično društvo se je osnovalo leta 1867. Iz začetka je bilo jako skromno njegovo delovanje; dve leti se je moralo zadovoljiti s čitalničnim odrom; še le po zimi leta 1869/70. se mu je odprlo staro ljub¬ ljansko deželno gledišče; a samo po enkratna mesec smo se smeli ondi naslajati ob igrah v domači besedi. Dolgo je še trajalo, da si je priborila slovenska drama po tri večere na mesec, toda šibko dete je rastlo navzlic svoji silno skromni doti. Tretja imenitna ustanovitev je bila »Glasbena Matica«. Leta 1872. je stopila v življenje po trudu Vojteha Valente. Njen namen je, da goji v narodu glasbo in petje, zbirajoč okrog sebe pevce in pevke, in da objavlja skladbe. V njeni šoli po¬ učujejo mojstri glasbeniki mnogo nadarjenih dečkov in deklic v lepi glasbeni in pevski umetnosti. Istega leta je zbral Davorin Trstenjak slovenske pisatelje v »Pisateljsko dru¬ štvo«; toda mala družba se je kmalu zopet razšla. Trajen spomenik njen pa vidiš na prednji strani rojstnega doma pesnika Franca Prešerna v Vrbi ob vznožju velikana Stola. Tja smo priromali tistega leta v ogromni množici, da smo odkrili mramor- nato ploščo na hiši, v kteri je tekla zibel pesniku, ki ga častč dandanes povsod, kjer imajo čut za poezijo. Ko se je zapletel narod v politične boje, jel je snovati tudi politična društva. Prvo je bilo »Narodno politično društvo« v Ljubljani, ki je zborovalo prvikrat dne 17. vinotoka leta 1868. pod predsedstvom dr. Janeza Ahačiča in je štelo že 421 članov; kmalu so mu nadeli ime »Slovenija«. Zvezda voditeljica mu je bilo lepo geslo: »Vse za vero, dom, cesarja!« Na čelo mu je stopil takoj dr. Janez Bleiweis, ki je označil sta¬ lišče društveno tak6-le: »Kdor je Slovenec z dušo in telesom, kdor je tedaj veren sin matere Slovenije, je tudi veren sin katoliški materi cerkvi. Na imenu društva ni nič, vse je le na dejanju ležeče.« V Gorici so si osnovali politično društvo »Sočo«, v Celovcu pa je Matija Majar zbral rojake v »Trd¬ njavi«. Zaostali niso tudi .Slovenci spodnje¬ štajerski in so se združili v Mariboru v politično delovanje. Na katoliško podlago se je postavilo novo »Katoliško društvo« ljubljansko (1869), goriško in mariborsko (1871); druge namene je imelo »Katoliško tiskovno društvo mariborsko« (1871) in »Narodna tiskarna« v Ljubljani (1872). Boriti se za koristi delavcev pa sta imeli nalogo delavski društvi v Ljubljani in Trstu. Cel6 do načrta »Narodnega doma« so se bili vzpeli v Ljubljani (1869), a samo do — načrta; izvršitev smo doživeli še le črez četrtstoletje. Najzanimivejša poteza v sliki narodnega gibanja onih let pa so bili tabori od leta 1869—1871. To vam je bilo nebrojno naroda zbranega okrog odra, postavljenega pod milim nebom, na odru pa so nastopali naj¬ bolj znani politiki slovenski one dobe: dr.Bleiweis, dr.Toman, dr. Razlag, dr.Tonkli, Božidar Raič, dr. Zarnik, dr. Lavrič in dr. Govorili so v domači besedi o najnujnejših potrebah našega naroda: o narodni ravno- pravnosti, o rabi materinščine v šoli in uradu, o narodnem gospodarstvu, posebno o potrebah kmetijstva itd. Narod je po¬ slušal po več ur govornike in naposled so¬ glasno sprejel nasvete, ki so jih dajali govorniki po svojih izvajanjih. Tako se je v narodu širila politična zavednost. Vodi¬ telji so poučevali narod, narod pa je pod¬ piral svoje prvake v težavnem političnem boju, a pri tem vedno ostal v mejah, kterih ne prestopi narod, zvest svojemu vladarju in vajen, da se klanja vselej in povsod postavi. Prvi tabor so imeli pri Ljuto¬ meru, temu so sledili tabori v Žalcu, Šempasu, v Sevnici, na Kalcu, v Vižmarjih, Ormužu, v Brdih, na Pivki, v Bistrici poleg Maribora, v Tolminu, Sežani, Vipavi, Cirk- nici in cel6 tam gori v Korotanu, v Žo- pračah, Buhlah, Bistrici pri Pliberku itd. Prilike, kazati v dejanju ljubezen do bližnjega, ni manjkalo, saj je leta 1866. sledila vojski morilka kolera. Večkrat je tudi lakota trkala na vrata posebno Dolenj¬ cem in Kraševcem, ali je pa povodenj uni¬ čila v drugih krajih kmetu vse pridelke in celč zemljo in dom. V teh slučajih se ni pokazalo samo zlato srce milo- darnih ljudij, nego v prvi vrsti milosrč¬ nost cesarja in drugih članov cesarske rodo¬ vine, ki so po¬ slali bogate da¬ rove stradajo¬ čim v pomoč. Spomnili so se tudi sirot,bolni- kov malih in od- rastlih, bolnih na telesu ali na umu. To pri¬ čajo v blaznice za Štajersko, Koroško in Kranjsko, otro¬ ška bolnišnica v Ljubljani, hiralnice in sirotišča itd. Spom¬ nili so se tudi mladeničev, ki morajo pohajati visoke šole zunaj domovine in tam prebiti mnogo bede in pomanjkanja; ustanovili so za nje na pr. podpiralno zalogo v Gradcu. Znamenito je leto 1869. zaradi tega, ker so tačas ustanovili v Ljubljani prvo gasilno društvo; kmalu so uvideli povsod, kako koristna so taka društva, ter so jih snovali tudi drugod. Prvo društvo te vrste v Avstriji so pa osnovali v Celovcu (1863). Cesar Maks meksikanski. V oni dobi je zadel srce cesarjevo grozen udarec. Med brati njegovimi se je že od mladih let odlikoval Maks Ferdinand (glej podobo na strani 145.) po neki posebni živahnosti, po nenavadnem vzletu bogato nadarjenega duha, čegar obzorje je močno razširil v po¬ klicu, ki si ga je bil izbral že za rana, v poslu mornarskem. Njemu je cesar poveril vlado beneškega in lombardskega kraljestva in vodstvo vojne mornarice, ki pa je bila tedaj tako skromna, da ni mogla priti v poštev pri resnih krvavih dogodkih tam doli na jugu. Maks pa se je lotil svoje naloge z iskrenim svojim srcem, zvedenim umom in jekleno marljivostjo. Videč nezanesljivost prebivalcev Lombardije in Benečije, pre¬ mestil je mornarico iz Benetek v Pulj in jo očistil kolikor mogoče laških mornarjev; dal je zgraditi nekaj oklopnic iz domačega lesa in železa, in kmalu je štelo naše brodovje sicer le malo več ladij nego poprej, a da je imelo vrle mornarje in je bilo dobro izvežbano, pokazalo je v bitki pri Plelgolandu in še sijajnejše v bitki pri Visu. Da je tu in tam žela naša mornarica mnogo slave, in da je tudi na mirnih, znan¬ stvenih ali trgovinskih potovanjih po raznih delih sveta častno zastopala Avstrijo, to je velika zasluga onega cesarjevega brata, ki si je zgradil na obalah ljube mu Adrije krasno palačo Miramar (glej podobo na strani 132.) in na suhi zemlji slovenskega Krasa ustvaril nedosežno krasen gaj in vrt. A duhu njegovemu in duhu soproge njegove, kraljeve Karlote belgijske, bil je ta delokrog še preskromen; gnalo ga je nekaj čudnega vedno dalje ven v širni Dunajsko vseučilišče. 155 svet tja, kjer bi mogel uživati idejalno srečo, po kteri je hrepenelo njegovo viteško, vzorov polno srce: osrečiti narode! In to hrepenenje je pogubilo plemenitega princa. Tam v daljni Meksiki je bil začel francoski cesar Napoleon III. pustolovsko vojsko z Indijanci in Kreoli; premagal jih je lahko, hitro stesal v glavnem mestu cesarski prestol in zvabil tja ognjevitega Maksa Ferdinanda, čegar oko je zrlo tako visoko, da ni zapazilo podlih sleparij, s kterimi so Francozi zakrivali prave razmere v Meksiki in mu dokazali, da narod tam želi njega za svojega cesarja. Meseca maj- nika leta 1864. je zapustil dragi mu Miramar, prejel v Rimu blagoslov svetega očeta, dne 29. majnika je stopil na zemljo svoje nove države in 12. rožnika je dospel v svojo prestolnico, v lepo mesto Meksiko. Toda načrti, kako bode osrečeval narod svoj z ustavno svobodo, z duševno prosveto in gmotnim blagostanjem, vse te lepe sanje so se kmalu razpršile. V tej deželi ni bilo nobenega reda; cerkev je oznanjevala vero v jednega samega Boga, surovi Indijanci pa so še molili stare malike; bahali so se, da so svobodni, a bili so sužnji ošabnega plemstva; in ta propadli narod je hotel Maks rešiti in ublažiti! Prišlo je sicer z Maksom in za njim 7000 avstrijskih in 3000 belgij¬ skih prostovoljcev, a glavna podpora nje¬ gova je bila francoska vojska z maršalom Bazainom, oholim, ošabnim in nepoštenim možem, ki je bil prav za prav gospodar v deželi, koder so bili njegovi vojaki. Ni pa bilo denarja, ni bilo uradnikov, zanes¬ ljivih mož, da bi izvedel z njimi svoje na¬ črte. Maks ni mogel premagati nasprotnikov republikancev, kterim je bil vodja Indijanec Juarez. Pa še Francozi so se 'jeli umikati iz dežele začetkom leta 1867., kajti Napoleon se je bal vojske z mogočno republiko Unijo, ktere državniki imajo načelo, da se ne sme nobena evropska oblast vtikati v ameriške razmere v prid monarhiji, kakor se tudi ameriške republike ne vtikajo v evropske razmere v prid republikanski ustavi. Umika¬ jočim se Francozom so povsod takoj sledili republikanci. Kmalu se je le še malo zemlje pokorilo Maksu; da bode pa tudi to v kratkem poplavil Juarez, bilo je jasno, ali Maks se ni hotel umakniti iz dežele in se rešiti v Evropo. Ostal je in sc umaknil v trdno mesto Quere- taro; tu se je branil, dokler ga ni prodal polkovnik Lopez — zares lopov — sovraž¬ nikom za 30.000 unč zlata (t. j. za 1,200.000 goldinarjev) dne I5.velikega travna leta 1867. Da je bilo življenje plemenitega cesarja zdaj v nevarnosti, to je bilo jasno. Takoj je storil cesar Franc Jožef vse, kar je bilo mogoče, da reši brata, čegar soproga je bila že zblaznela vsled prehudih duševnih muk zadnjih let. Celo nekdanje pravice kot nadvojvoda avstrijski, kterim se je bil Maks odrekel, potujoč v Meksiko, hotel mu je cesar vrniti, nadejajoč se, da bodo sovraž¬ niki potem prepričani, da se ne povrne Maks nikoli več v Meksiko. Tudi druge oblasti, cel6 Unija, poteg¬ nile so se zanj, toda zaman; Juarez ga je obsodil na smrt, za Maksa ni bilo več rešitve. Pripravljal se je, da umrje kot veren kri¬ stjan; spisal je pisma sorodnikom in prija¬ teljem, kterim se, »idoč nedolžen v prerani grob«, priporoča, da se ga naj spominjajo v molitvi, in se zahvaljuje še vsakemu posebej za vse, kar je kdo storil zanj. Dne 19. rožnika zjutraj so krogle iz indijanskih pušek uničile predrago življenje Maksu in zvestima^njego¬ vima generaloma Miramonu in Meji. Železna ograja obdaja mesto, kjer je izdahnil svojo blago dušo, in kjer je počival Maks, dokler ni prišel dragi mu tovariš iz lepih mlade¬ niških let, admiral Tegetthoff, in mrtvega svojega poveljnika spremil v Trst in v tiho rakev pod kapucinsko cerkvijo dunaj¬ sko, kamor se snidejo sinovi in hčere habs¬ burške rodovine k zadnjemu pokoju. Kako krščanski je prenašala grozno izgubo blaga mati pokojnikova,nadvojvodinjaZofija! Hudo ji je presunila srce bolečina, toda pisala je tačas krščanska mati: »To bolečino mi more olajšati samo Bog in pa tolažilna misel, da je moje drago dete sklenilo življenje po¬ gumno, pobožno, zvesto svojim prijateljem in milo odpuščajoč svojim sovražnikom.« Žalost in veselje. Leta 1872. je zadela cesarjevo hišo nova bridka izguba. Dne 28. velikega travna je preminila cesarjeva mati, nadvojvodinja Zofija; zimo potčm ji je sledila cesarica Karolina Avgusta, vdova cesarja Franca L, pozemski angelj ubožcem in sirotam, ki je še na smrtni postelji vzdihovala: »Oj, kdo bode skrbel zdaj za moje reveže?« Obema gospema je naredil najlepšo nagrobnico pesnik, ki je rekel, da nista »vladali z žezlom, temveč s srcem«. Narodi avstrijski so žalovali z blagim svojim cesarjem ob krsti predragih mu naj- bližnjih sorodnikov; Bog pa jim je dal tudi priliko, radovati se z njim vred ob veselih godovanjih v cesarjevi družinici. 156 Dne 22. malega travna leta 1868. se je | hrabrosti. To je bil za vso državo vesel rodila cesarjevi dvojici najmlajša hčerka, dan. Ob letu pa je prešinila vesela vest nadvojvodinja Marija Valerija, dne 20. ma- i Avstrijo, da je štiriinštiridesetletni naš cesar lega travna leta 1873. pa je poročil dunajski ! postal — stari oče. “'PfflfflSL; • t&m* S0’rr^‘. ‘ j^pggijfc- Sr*.;, , \%y. ttisia'- ta:. •• Cesar Franc Jožef I. na konju. (Iz knjige barona Teuffenbacha »Vaterlandisches Ehrenbuch, II.« K. Prohaska.) kardinal starejšo hčerko, nadvojvodinjo Gizelo (glej podobo na strani 142.) z bavarskim vojvodo Luitpoldom, kteri se je bil v vojski s Francozi odlikoval po Leto 1873. je znamenito tudi še za¬ radi tega, ker je takrat nastopil prvikrat javno na severnem kraju slovenske zemlje nadvojvoda cesarjevič Rudolf. Prišel je 157 namreč v Celovec, da bi odkril na Novem trgu novi spomenik prababice svoje, velike cesarice Marije Terezije. Daši še le pet¬ najst let star, izvršil je svojo nalogo jako spretno, kajti govoril je prosto in pogumno, imcnujoč to slavnost »slavnost dinastično in narodno« in zahvaljujoč prebivalstvo, da je ohranilo potomcem velike cesarice isto ljubezen in zvestobo, ki so jo izkazovali njej sami; sklenil je z vzklikom: »Bog čuvaj Korotan!« Potem je posetil šole; tam se je zanimal celo za slovenščino in vprašal dečke, ali se je kaj težko naučiti slovenščine. Njemu na čast je bila lepa ljudska veselica na Križni gori, zvečer pa so vzplamteli nebrojni kresovi na gorah; največ si jih videl na slovenski strani. Cesarjeva potovanja. Cesarjeva potovanja med letom 1860. in 1873. so bila zopet jako številna in zname¬ nita. Imela so jako različne namene ter so privedla vladarja večkrat tudi med Slovence. Tako je bival cesar na naši zemlji od 1. do 3. malega travna leta 1862.; potoval je tačas z Italijanskega na Dunaj ter se ustavil v Gorici in Ljubljani. V obeh mestih si je ogledal vojaštvo, v Gorici na malih Rojah, v Ljubljani pa na Fužinah; tu in tam je pohvalil vojaštvo na glas, na Fužinah pa naše z besedo »dobro, dobro!« Navzočnost veličanstva in krasno vreme je zvabilo tudi nebroj ljudstva na Roje in na Fužine, da se je kar vse trlo. Tri leta potem je bla¬ govolil cesar prodati mestu ljubljanskemu lepo posestvo Tivoli (Podturnom) za zmerno ceno; takojeprišel nekdanji grad Radeckega v last mestu, za čegar razvitek je bilo to velike važnosti. Nekaj potovanj je veljalo miru in spravi! Preobilo nesreče je zadelo v tej dobi cesarja in Avstrijo; videli smo pa že, da ni mogla podreti ne cesarja, ne Avstrije, niti razdreti močne vezi, ki druži vladarja in narode v jedno samo veliko družino. Povedati moramo pa še nekaj, da vidimo, kako je cesar Franc Jožef pokazal svoje preplemenito srce proti tistim vladarjem, ki so bili zadali njemu in državi toliko bridkih ran. Navada njegova ni, da bi gojil v srcu srd in gnev ter kuhal maščevanje; to prepušča v krščanski udanosti onemu, ki pravi: »Moje je maščevanje.« On sam pozabi, kar je bilo; osebni oziri mu utihnejo tam, kjer zahteva korist narodov, da stopi z dotlej sovražnimi sosedi v prijateljske odnošaje. Ze leta 1867. se je sešel cesar Franc Jožef v Solnem gradu s francoskim cesar¬ jem Napoleonom III., jeseni istega leta pa mu je vrnil poset v Parizu, kjer je bila tačas svetovna razstava. Napoleon je vedel ceniti čast, ki mu jo je izkazal naš cesar, in mu je pripravil sijajen sprejem. Istega leta sta se spravila tudi naš cesar in kralj pruski Viljem; najprej sta se sešla osebno, potčm pa je prišel pruski kraljevič na Dunaj, kjer ga je sprejel cesar z ono prisrčnostjo, ktera je vezala njega in kralja Viljema. Spomladi leta 1869. je počastil presvetli cesar zopet našo domovino s svojim posetom. Dospel je dne 20. sušca v Ljubljano z mi¬ nistri Beustom, Taaffejem in Plenerjem. Na kolodvoru ga je pozdravila neštevilna mno¬ žica s slovenskimi pevci, sokolci, katoliškimi rokodelci in dr. Sto sokolcev ga je priča¬ kovalo z bakljami. V dvorani so se mu poklonili cerkveni in posvetni dostojan¬ stveniki; že črez 10 minut pa je vlak zopet odpeljal visoke goste, in vendar so prinesli ti trenutki našemu narodu neko posebno dragoceno darilo cesarske milosti: povedal je cesar deželnemu predsedniku, da je po¬ milostil one fante, ki so se bili pregrešili s pretepom pri Ježici. To veselo vest je : povedal predsednik dr. Bleiweisu, in kmalu jo je vedelo vse občinstvo — čegar veselje je bilo zdaj nepopisno. Prišedšega na Nabrežino, pozdravili so vladarja okoličanski Slovenci; 300 mož do¬ mače milice ali mandrijerjev je stalo na J kolodvoru. Cesar jim je zaklical: »Živio, Slovenci!« in obljubil, da bode tudi dalje milostno skrbel za Slovence tržaške. Isto pomlad se je spravil cesar s kraljem Viktorjem Emanuelom italijanskim. Ko sta došla cesarosti po sijajnem potovanju po Hrvatskem v Trst, poslal je kralj tja poslanca pozdravit ju. Cesar ni odrekel nekdanjemu nasprotniku sprave; poslal mu je takoj red zlatega runa; led med vladar¬ jema je bil torej prebit. Istega leta sta se poklonila našemu cesarju dva vladarja z jutrovega in sta mu bila gosta na Dunaju. Najprej je dospel egiptovski podkralj Is m a el na Dunaj; prišel je vabit cesarja, da se udeleži velike slav¬ nosti ob otvoritvi sueškega prekopa. Kmalu za njim je prišel turški sultan Abdul Aziz posetit cesarja, ki ga je sprejel z ono častjo, ktera gre »vladarju vseh vernikov« (t. j. mohamedancev). Obema gostoma je vrnil cesar poset še isto leto, ko se je odzval povabilu Ismaelovemu. 15S Imenitni sueški prekop je izvršil leta 1869. francoski inženir grof Ferdinand Lesseps. Kar so bili zaman že poskušali staroslavni faraoni, to je izvedel ne- ustrašljivi mož; izkopal je globok in širok kanal med Sredozemskim in Rudečim morjem, da morejo trgovske ladije brez zamude prevažati prirodnine in izdelke štirih delov sveta med vzhodom in zapadom. Otvoritev tega velikanskega dela je bila napovedana; slavnosten dan bi naj bil to za vse omikane narode in njih vladarje. Napovedala je cesarica Evgenija francoska, da hoče prisostvovati tej slavnosti, napovedal je bil svoj prihod pruski kraljevič, in tudi cesar Franc Jožef ni mogel izostati ; saj je vse kazalo, da bode novi kanal posebno za promet Avstrije ogromne važnosti. Vleklo je pa vladarja tja dol še bolj pobožno nje¬ govo srce; saj je Egipet tako blizu onih krajev, ki jih je za vse čase posvetilo odrešenikovo življenje in smrt. Po železnici, po Donavi in črez Črno morje je dospel Franc Jožef dne 28. vino¬ toka v lepi Carigrad. Ondi ga je seveda sprejel sultan z največjim sijajem — prvega vladarja avstrijskega, ki je stopil na tla pre¬ stolnice nekdaj tako grozovitih sovražnikov Avstriji in vsej krščanski Evropi. Iz Cari¬ grada je odšel cesar dne 2. listopada in posetil kralja grškega v staroslavnih Atenah. Dne 8. listopada pa je stopil v mestu Jaffa na zemljo svete dežele. Čoln je bil sicer telebil ob neko skalo, pa krmar je pomiril cesarja: »Ne boj se, veliki cesar, jaz Mustafa sem pri tebi.« Ker je srečno prepeljal cesarja iz ladije na breg, dobil je sto cekinov in zlati križec. V samostanu frančiškanskem ga je pozdravila duhovščina in spremila v cerkev, kjer je opravil prvo molitev v sveti deželi. Ogledavši si mesto in krasne vrte, polne pomaranč in granat, in turško posadko, nadaljeval je na konju pot proti Jeruzalemu s čudnim spremstvom. Dva tisoč Arabcev na konjih ga je spremljalo; zbral jih je sultanov namestnik iz vseh delov Sirije, da so spremljali cesarja, zabavajoč ga z igro »fantazija«; v belih burnusih so drvili na malih svojih konjih mimo cesarja; v jedni roki so držali sulico z zastavico, v drugi dolgo puško; v najhujšem diru so™ se vzdignili s sedla ter sprožili puške. Prijetno pa to potovanje ni bilo; ker že šest mesecev ni bilo deže¬ valo, napravila je taka množica ljudij goste oblake prahu, in toplomer je kazal 30° R., kar imamo pri nas le v slučajih izredne suše in vročine. Zvečer so dospeli popotniki v Abu-Goš in prenočili v šatorih. Drugi dan so dospeli v Terebintsko dolino, kjer je nekdaj mladi David nabral v potoku kamenčke, s kterimi je ubil silnega Goljata. V šatoru, ki so ga hitro postavili, preoblekel se je cesar v pražnjo obleko maršalovo in si pripel veliki križ reda Marije Terezije, ki se blišči liki solnce samih demantov. Ob 10. uri so za¬ čeli lezti po strmem rebru na goro, ki loči Terebintsko dolino od doline Kidronske. Dospeli so ob 11. uri do slavoloka, ki so ga postavili podložniki avstrijski in ogerski, bivajoči v Jeruzalemu. Tu je pri¬ čakovala cesarja ogromna množica ljudij, sredi nje duhovniki vseh veroizpovedanj v praznični opravi: Avstrijci in Ogri v narodni noši, Židi v najlepših kaftanih, Arabci v burnusih, Turki v raznobojnih oblačilih, vojaki, učenci — skratka, bila je pestra slika, ki je ne zagledaš tako kmalu. Ko se približa »beli sultan« Franc Jožef, zadonijo mu na uho pozdravi v vseh do¬ mačih jezikih, a kmalu so jih utopili klici Arabcev, streli iz pušek, samokresov in topov, dočim je svirala godba veličastno: »Bog ohrani, Bog obvari!« Po tem pozdravu se je pomikal izpre- vod počasi dalje; a bile so minute najne- strpnejšega pričakovanja, saj se je moralo prikazati zdaj pa zdaj sveto mesto. Često so se jezdeci vzpeli v stremenu po koncu, da bi čim prej zagledali Jeruzalem, a še le črez jedno uro se jim je izpolnila želja — pred njimi se je dvigalo mesto, ki je sveto vsem spoznavalcem jednega samega Boga, najsvetejše pa tistim, ki nosijo ime onega, ki je na tem kraju prižgal vsemu svetu luč prave vere. Velik je bil krik živahnih Arabcev! — A kaj je to? Mahoma nastane sveta, grobna tišina. Prožen kakor mladenič skoči cesar raz konja, odkrije se, poklekne, poljubi skalno zemljo svete dežele in moli kratko, a goreče. Na resnem obrazu si mu bral, kako ga je prevzel dolgo za¬ želeni trenutek. Kar je storil cesar, storilo je tudi krščansko njegovo spremstvo. Ni ga motil v sveti pobožnosti niti mohamedan, niti žid. Ko so vladarja pozdravili višji duhovni dostojanstveniki, zasedejo vsi zopet konje in jo krenejo proti mestu, a le počasi so se pomikali dalje, kajti množica je na¬ raščala od hipa do hipa in rinila celč med jezdece. Zopet je donel krik in vik, da bi oglušel, zopet so grmeli topovi, peli zvonovi, razlegali se zvoki vojaške godbe. Skoro pol ure so potrebovali do »Romarskih vrat«. 159 Tu razjaha cesar konja in gre peš skoz vrata; tu ga pozdravijo najvišji duhovniki vseh krščanskih veroizpovedanj: monsignor Bracco kot namestnik katoliškega patrij ar ha, ki je držal sveto razpelo, da ga je po¬ ljubil cesar, Kyrilos, pravoslavni, in Izaija, armenski patrijarh, frančiškan oče Serafin; poklonili so se mu nemški in angleški pro¬ testantje in veliki rabi židovski pod velikim slavolokom s krasno srebrno »thoro« (sv. pismom). Ob straneh pa so stali turški vo¬ jaki, da je mogel stopati sredi ozke ulice »kralj jeruzalemski« — saj ima cesar tudi ta naslov — dočim so Arabci pozdrav¬ ljali cesarja, kar so najglasneje mogli, in star arabski sta¬ rosta ogorelih ličje klical: »D;\, ta je res kakor pravi sultan, pravi go¬ spodar vseh ver¬ nikov!« Tako je dospel cesar do cerkve svetega groba; ko so ga pri vhodu blagoslovili franči- škanjc, vstopil je, šel v kapelico sve¬ tega groba, poklek¬ nil in molil. Ganljiv prizor, tako ganljiv, da je segel celo pro¬ testantu ministru Beustu v srce. »Strašno razuzdan bi moral biti, kogar bi globoko ne pre¬ sunila misel, da stoji na zemlji, na kteri je vzklila naša lastna vera in dva tisoč let stara zgodo¬ vina njena,« pravi sam Beust. Dokončavši pobožnost v cerkvi, gre cesar stoprav v i avstrijsko gostišče, ktero je on sam usta¬ novil za avstrijske romarje. Štiri dni je bival v sveti deželi; obiskal je kraj, kjer so kamnali sv. Štefana, in dolino Jozafat, steber bičanja, ječo Zveličarjevo, kapelico, kjer so si delili njegovo obleko; molil je v cerkvi najdenja sv. križa, v kteri je bil dal postaviti mehikanski cesar Maks lep oltar. Tu je bil pid maši, ki so jo čitali za nesrečnega brata; solze so mu zalile oči. Posetil je latinsko stolno cerkev in ji obljubil lep oltar na svoje stroške; posetil je armen¬ ski samostan in cerkev; šel je v Betlehem, molil v stari baziliki Santa Maria, ki jo je dala zgraditi sv. Helena; ustanovil je tu neko cerkev, blizu Jeruzalema pa zavod za slepce. Prepotoval je sveto deželo in bogato obdaroval cerkve, samostane, reveže, spremljevalce in straže. Vztrajal je čudovito lahko na tem potovanju in vedno priljudno skrbel za svoje spremljevalce, kterim je tu in tam kak slučaj zagrenil bivanje v sveti deželi. Prav od srca se je smejal, ko je nekoč njega in spremstvo huda ploha za¬ podila do kože mokre v reven sa¬ mostan, kjer so dobri menihi vso visoko gospodo preskrbeli z bor¬ nimi svojimi obla¬ čili in slučajno sa¬ mega protestanta Beusta vtaknili — v staro meniško kuto. A mudilo se je cesarju dalje; vrnil se je torej v Jaflo, da bi se vkrcal. Bilo pa je morje tako burno, da je neki star lavda rekel, da bi moral biti blazen, kdor bi hotel pri tem vre¬ menu vkrcati ce¬ sarja. Cesar vpraša admirala Tegett¬ hoffa: »Tegetthoff - , ali je nevarno?« — »No, nevarnosti ravno ni,« odvrne admiral. »Torej se peljimo,« ukaže cesar in vstopi v čoln, da bi se peljal k ladiji »Greif«. »Na enkrat,« pripoveduje neka priča, »vidimo, da se čoln postavi navpik in hipoma izgine. Meni še zvenč v uho besede starega lavde, ki so mi pretresle kosti: »Iz¬ gubljen je!« Ksreči pa je trajala naša osuplost samo trenutek, čoln se zopet prikaže, z ladije pa so doneli streli, ki so naznanjali, da je do¬ spel cesar srečno tja. Čoln se kmalu vrne, toda brodniki so rekli, da bi v drugič za nobeno ceno ne vozili več. Zato se nismo mogli odpeljati in smo morali prenočiti v samostanu.« Drugi dan še le so se vkrcali Beust, Andrassy in drugi gospodje. Nadvojvoda Ludovik Viktor. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa R. Krzhvaneka na Dunaju.) 160 »Greif« je nesel »kralj a jeruzalemskega«, dovršivšega tako izpodbudno božjo pot v sveti deželi, tja proti izlivu Nilovemu, v deželo Ismael-paše, podkralja egiptovskega, čegar gost je bil zdaj cesar Franc Jožef s svojim spremstvom poleg cesarice Evgenije, pruskega kraljeviča Friderika Viljema in ogromne druge gospode. Dne 16. listopada so otvorili z največjo sijajnostjo novi sueški prekop. Pri vhodu v kanal je stal oder za presvetle goste; odru nasproti so stali trije oltarji: v sredi katoliški, na jedni strani pravoslavni, na drugi mohamedanski, in pri vsakem so stali duhovniki, proseč Boga, da blagoslovi novo delo. Pri katoliškem oltarju je služil včliko mašo nadškof Ciurcia, stregli so mu frančiškanje. Slavnostni govor pa je govoril katoliški duhovnik, bivši žid Bauer; sredi dveh delov sveta je zahvalil podkralja in grofa Lessepsa, ki sta dovršila prekop, zahvalil je cesarja in druge goste, ki so počastili slavnost otvo¬ ritve; Boga pa je prosil blagoslova, da bi novo delo poviševalo njegovo čast in blago- stan narodov. Potčm so se gostje peljali po novem kanalu do mesta Sueza; cesarju je razlagal delo naš rojak Ivan Junkar, ki je kot odličen inženir sodeloval pri zgradbi kanala. V Suezu je posetil cesar katoliško cerkev za srednje-afriški misijon, ogledal si luko, zgradbe — delavci pa so ga po¬ zdravljali s krepkim »živio!« Dospevšemu po železnici v Kairo, napravil je podkralj imenitne slavnosti; staro, arabsko mesto je bilo zvečer čarobno razsvetljeno. Kdor pa že pride v Kairo, ta mora iti še v oni del puščave, kjer se dvigajo tiste iz velikih ob- sekanih skal zidane gore, kterim pravijo piramide; naj višja je visoka blizu poldrugi sto metrov. Na to veliko piramido je lezel tudi cesar in dospel na vrh v 17 minutah, dasi je tako težavno lezti na njo, da morajo navadne popotnike Arabci na pol vleči in na pol tiščati navzgor po visokih kamenitih stopnicah. Tudi njega so spremljali ne- kteri posebno zanesljivi Arabci in mu po¬ magali. Cesarjev spremljevalec se je hotel že na prvem počivalu vrniti; toda cesar se ni udal, rekoč: »Kaj bi pa rekli ljudje tam v Evropi?« Raz vrha je gledal daleč okrog po deželi, kjer se vije reka Nil, obrobljena z ozkima pasoma neznano rodovitnega sveta, ki je pravi vrt sredi širne puščave, pokrite z rumenkastim peskom. Dne 25. listopada se je vrnil cesar nazaj na Dunaj; roka božja ga je vidno čuvala tudi na vožnji po Jadranskem morju sredi viharjev. Apih, »Naš cesar«. — 161 . Petindvajsetletnica cesarjevega vladanja. Toli znamenito leto 1873. so sklenili narodi avstrijski s slavnostjo petindvajset¬ letnice vladanja cesarjevega; praznovali so tačas najlepšo in najprisrčnejšo slavnost, s ktero hočemo tudi mi tukaj skleniti ta oddelek. Že dolgo pred 2. grudnom so se po vsej Avstriji pripravljali in posvetovali, kako bodo najlepše slavili cesarjevo petindvajset¬ letnico, in našli so način, ki je napolnil milemu vladarju srce s človekoljubnim veseljem: pomagali bomo tistim bratom, ki so pomoči najbolj potrebni. In takih je bilo baš ona leta le preobilo; saj je že davno tožil mali rokodelec, da ima pičel zaslužek, ker mu tovarne jemljejo čim dalje več dela in kruha. Tisti nesrečni polom leta 1873. je pa še pomnožil bedo po vsej Avstriji. Nabrali so za to svrho lepo svoto denarja in ustanovili zalogo, s ktero se naj pod¬ pirajo mali rokodelci; ta zaloga se zove po samem cesarju. Cesar je z velikim veseljem izjavil, da ta način praznovanja njegovega jubileja najbolje dč njegovemu srcu. Naši deželni zbori so v prospeh rokodelstva ustanovili zaloge za dijake obrtnih šol, po¬ zdravili so pa cesarja tudi v iskrenih adresah. Deželni zbor kranjski slavi cesarja takč-le: »Na podlagi prava in svobode je osnovalo Vaše Veličanstvo in dovršilo ustavo države, za ktero so položili temeljni kamen pred sto in več leti preslavni pradedje Vaši, ter je to delo venčalo s tem, da je Vaše Veličanstvo narode avstrijske pripoznalo za svobodne in polnoletne.« Sijajnejše, nego v kronovinah, slavili so 2. gruden na cesarskem Dunaju. Tja so pohiteli vsi sorodniki cesarjevi in premnogo cerkvenih in državnih dostojanstvenikov, da so sepoklonili svojemu vladarju. Državni zbor je prosil v svoji adresi Boga, naj osreči vladarja, kteremu je dolžna Avstrija nebroj dobrot. »V teku petindvajsetih let ni samo ostala vez, ki veže v veselih in žalost¬ nih dneh, v sreči in nesreči zveste narode s svojim vladarjem, temveč je postala še trdnejša, in globoko čutijo vsa srca, da ne more previdnost podeliti narodu boljšega blagoslova, nego da mu še dolgo ohrani očeta očetnjave.« Poklanjale so se cesarju mnogobrojne deputacije že dne 1. grudna. Zvečer si je cesar ogledal prekrasno raz¬ svetljavo po mestu; kamor je prišel, po¬ zdravljal ga je narod burno in prisrčno. li Drugi dan pa so bile po cerkvah velike maše; potem so častitali cesarju sorodniki, dvorjaniki, generali, ministri, odposlanci deželnih zborov. Nimamo prostora, da bi ponavljali vse častitke in presrčne zahvalne besede vladarjeve; saj povedd dosti zlate besede, ki jih je govoril cesar med drugimi: »Hvala vam, vrli meščanje! Kar sem ustvaril, ustvaril sem z vami in za vas!« V »viteški dvorani« so se mu poklonili zastopniki vojne; zmagoslavni nadvojvoda Albreht je stal na čelu dolge vrste generalov in višjih čast¬ nikov, med kterimi so stali tudi nad¬ vojvode; častital je cesarju in ponovil v imenu vse vojne obljubo zvestobe in uda- nosti. Potem je zahvalil cesar vojno in se tužnim srcem spominjal tistih, kterih ni več, slavnih vojskovodij v mnogih bitvah, tistih, ki so posvetili življenje in trud bla¬ ginji vojne. »Spominjam se nepozabnega admirala, ki je priboril moji mornarici zmago in slavo, spominjam se tisočerih, ki so iz¬ dahnili življenje na bojnem polju. Izrekam pa nado, da bode tudi v prihodnjosti vojna trdna podpora prestolu in domovini, da ostane skala, ob ktero zaman pljuskajo srditi valovi, in da bo posvetila mojemu sinu isto ljubezen in zvestobo, ktero je vsegdar izkazovala meni . . . Bog blago¬ slovi in varuj mojo vrlo vojno! Bog ji daj zmago!« Teh besed pa ni govoril vladar tako gladko — spomin na umrle junake ga je tako prevzel, da ni mogel govoriti; še le ko se je malo umiril, na¬ daljeval je svoj govor; a stopile so mu solze v oko, ko je priporočal svojega sina vojni svoji. Marsikteri zbranih vojakov je zrl na bojišču že smrti v oko, a ni trepetal — besede cesarjeve pa so privabile vsem navzočnim solze v oko. Kako so cesarja razradostila znamenja ljubezni narodov, to svedoči pismo, v kterem je izrekel vsem zahvalo svojo — toda »naj¬ bolj me veseli, da je vzbudila želja, ktero sem izrazil, zares ganljivo tekmovanje, kako bi se najlepše izkazala dobrodelnost, otrle revežem solze in pomagalo tistim, ki so v stiskah . .. Ljubezen mojih narodov, ki jo svedočijo te izjave, in ki sem jo po¬ dedoval s prestolom in s slavnimi spomini svojih dedov kot najdražji biser — to lju¬ bezen ste mi izkazali v petindvajsetih letih mojega vladanja v sreči in nesreči, in uverjen sem, da bode podpirala mene in mojo hišo tudi v bodočih dnevih. Blagor mi, ker sta mi ta ljubezen in vernost najlepše plačilo za moje vladarske skrbi, za moj trud, ki je veljal vedno blagostanju mojih narodov.« Besede cesarjeve so potrjevali čini hvaležnosti in milosrčnosti; za vse vojake, ki so se bojevali od leta 1848. sem, usta¬ novil je »vojno svetinjo«; mnogim kaznjen¬ cem je odpustil kazen; med tistimi ustano¬ vami pa, ki bodo ohranile spomin na ta dan še v poznih letih, so tudi bogata, zarčs cesarska darila »očeta sirot«. Avstrijski in ogerski državni grb. 162 Bošnjaki se klanjajo cesarju. (Narisal Josip Germ.) »Napravite mir med mojimi narodi!« 1874 — 1898 . Politični boji. stava, ktero sta zasnovala na jako različnih načelih Goluchowski in Schmerling, razvijala se je za to¬ stransko državno polovico čim dalje bolj v duhu Schmerlingovem in je dospela z neposrednjimi volitvami za državni zbor nazadnje do tiste oblike, ktero ima bistveno še dandanes. Poli¬ tični in narodnostni boji niso utihnili, pač pa so postali taki, da se nam je z njimi baviti bolj na kratko. Že leta 1873. je pozval cesar narode, da izvolijo poslance za prvi neposrednje voljeni državni zbor. Obotavljali so se federalisti in stranka prava nekaj časa, dokler niso izprevideli, da bi si škodovali še bolj, če bi prepustili zbor, kjer delajo postave, popolnoma nasprotnikom; saj je tudi cesar sam izjavil, da želi, da naj konser¬ vativne stranke posežejo kar najbolj živahno v volilno gibanje. Sloge v volilnem boju pani bilo ne med Cehi, ne med Slovenci. Med Čehi so nastopili Mladočehi, ki so, stoječi sicer bistveno na vzajemnem narodnem in državnopravnem pro¬ gramu, bili napojeni z liberalnim duhom narodnih nasprotnikov. Ti so tudi smatrali za nesrečo, ako se Čehi še dalje umikajo sodelovanju v deželnem in državnem zboru; še po zimi tistega leta so res vstopili češki poslanci v brnski deželni zbor. Slovenski politiki so se sicer kmalu zjedi- nili, da pojdejo v državni zbor, toda prodrl je liberalizem tudi v naše vrste in povzročil tak razkol, da so se izvršile volitve jako neugodno za narodno stvar, tako da je prišlo samo osem slovenskih poslancev v državni zbor, med njimi grof Karol Hohemvart; njemu se je podredilo takrat štirideset poslancev, slo¬ venskih, hrvatskih in nemških konserva¬ tivcev. Ta zveza (ali klub) pa ni bila nič kaj trdna, kajti med konservativnimi in bolj liberalnimi člani je bilo dokaj različnih mnenj gledč na načelna vprašanja, kakor gledč postopanja v pojedinih slučajih; kon¬ servativci in liberalni tovariši so čestokrat očitno kazali svetu svojo nesložnost. Niso se ujemali vsi popolnoma z izjavo, s ktero je označil grof Hohemvart v zbornici stališče svoje stranke, da ji je podlaga oktoberski diplom, da priznava samostojnost Ogerske in zahteva ravnopravnost, svobodo in samo¬ upravo vseh veroizpovedanj, in da prote- stuje zoper postave iz aprila. Nekteri to¬ variši so izjavili, da želč, stoječ na podlagi svobode in postave, z lepa urediti odnošaje med cerkvijo in državo. Ti so se zdru¬ žili z liberalno večino, ko so prišle v po¬ svetovanje že z davna pripravljene in od »starokatoličana« Dollingerja odobrene cer¬ kveno-politične postave (1874): 1) Kako je urediti »zunanje pravne odnošaje katoliške cerkve« (državi gre pravica, da nadzoruje imenovanje dušnih pastirjev, a jih sme tudi odstraniti, če živč nenravno ali so lakomni; da sme prepovedati čitanje pastirskih listov, da ne smejo cerkvene oblasti omejevati državljanskih pravic, da nadzoruje država upravo cerkvenega imetja itd.); 2) kako nad¬ zoruje država »zunanje pravne odnošaje samostanov«; 3) koliko imajo prispevati uži¬ valci cerkvenega imetja verskemu zakladu k potrebščinam katoliškega bogočastja (od '/a % do 10% svojih dohodkov), in 4) pod kterimi pogoji priznavaj država nove verske združbe (ako ne žalijo nauki, služba božja, ustava in ime niti postav, niti nravnosti). S temi postavami so hoteli izvesti do¬ ločbo osnovnih zakonov: »Vsaka priznana cerkev opravlja svoje notranje zadeve samostojno, je pa kakor vsaka druga družba podvržena državnim postavam.« V teh po¬ stavah veje duh jožefinizma, samo da sc ne dotikajo cerkvene svobode gledč nauka in službe božje. Hude govorniške boje so povzročili ti načrti, kajti v obeh zbornicah so se jim upirali konservativci s škofi in Hohen- wartom na čelu, dočim so hoteli pravi liberalci te postave še bolj poostriti; sam minister Stremayr jim je moral zapretiti, da pokopljejo še te postave, ako ne odnehajo na pr. od zahteve, da se naj naloži škofom prisega na ustavo; tistim pa, ki so terjali, da se naj uvede za vse obvezni civilni zakon (t. j. da se morajo dati poročiti vsi po javnih uradnikih), rekel je, da tega ne želi narod, nego samo nekteri iz posebnih vzrokov; za te ljudi pa zadošča »civilni zakon za silo«. Poročevalec za samostansko postavo je bil Slovenec di\ Razlag, in na¬ sprotje med njim in drugimi poslanci desnice se je pokazalo posebno v izjavi, da ne gre prepuščati zakonodaje glede cerkvenih zadev deželnim zborom (kakor so to zahtevali desničarji), nego državnemu zboru, in da bi tudi ne mogle premajhne kronovine zmagovati nalog preobilne samouprave. Ko so stopile tri izmed onih postav v veljavo (samostanske postave ni bil potrdil cesar), izjavila je vlada sama, da je zdaj konec kovanju cerkveno-političnih postav, in da se bode odslej brigati državnemu zboru po¬ sebno za narodno-gospodarska vprašanja. Predno se je državni zbor mogel baviti s takimi stvarmi, prišlo je na vrsto vzhodno (ali orijentalno) vprašanje, ki je neizmerno imenitno za usodo kristj anov v turških deželah in za našo državo samo. Začeli so se nemiri leta 1874. v Bosni in Hercegovini, ki so osvet¬ lili vso neizmerno gnilobo v Turčiji, kjer niso imeli niti volje, niti moči, da bi bili izboljšali položaj kristjanov tako, kakor so že davno obetali mnogi ukazi sultanovi. Predno pa je morala Avstrija poseči v tiste zmešnjave, potoval je sam cesar tja dol v kronovino, ki je bila najbližja vznemirjenim turškim deželam, v Dalmacijo. Cesarjevo potovanje po Dalmaciji. Dne 2. malega travna leta 1875. je do¬ spel cesar z bratoma nadvojvodama Karolom Ludovikom (glej podobo na strani 166.) in Ludovikom Viktorjem (gl.podobo na str. 160.) ter z nekterimi ministri v Ljubljano, ktera je bila lepo ozaljšana. Na kolodvoru se je mudil 20 minut in obljubil navzočim gospodom, da pride kmalu posebno posetit Ljubljano, o kterc razmerah je popraševal župana. Na¬ daljujočega potovanje, pozdravili so ga v Logatcu rudarji idrijski; na kolodvoru v Sv. Petru pa je cesar videl moža, ki si ni upal blizu, da bi vladarju izročil pisano prošnjo; cesar stopi sam k njemu in sprejme prošnjo. V Sežani se mu je poklonilo 13 slovenskih občinskih zastopov. Na kolo¬ dvoru tržaškem je počastil tudi društva z nagovori; rekel je na pr. odboru delav¬ skega društva, da so »delavska društva koristna in dobrodelna, ako imajo pravi 161 namen svoj pred očmi, namreč izboljšanje položaja delavcev, da pa pozabijo na ta namen, ako stopijo iz tira; vse to pa je odvisno od onih, ki vodijo društva«. Drugi dan je odkril cesar spomenik svojega brata, nesrečnega cesarja Maksi¬ milijana meksikanskega. Solze bratovske ljubezni so mu igrale v očeh, ko je izrekel zahvalo vsem, ki so pomagali ustvariti krasen spomenik. »Kakor je bil on zgolj ljubezen za Trst, tako mu bode tudi Trst ohranil v tem spomeniku večen spomin.« Premnogo vencev so položili spomeniku na podnožje, med drugimi tudi »dekleta pro- seško-kontovclska v spomin nepozabljivega dobrotnika«, in »v znamenje vzornega spo¬ štovanja in vedne hvaležnosti za prejete dobrote proseški in kontovelski kmetje«. Ogledavši si ladjetvornico tržaško, od¬ potoval je cesar v Gorico, kjer je najprej pozdravil in objel starčka grofa Coroninija, bivšega vzgojitelja svojega. Sprejeli so pa tu cesarja tako lepo in krasno, da je sam imeno¬ val sprejem ganljiv. Bolj pa, kakor zastave, grbi, umetni vodometi, slavoloki, razsvet¬ ljava itd., izražal je cesarju narod z burnimi klici udanost svojo. Saj je prišlo kar tru¬ moma naroda iz vseh krajev goriške grofije v Gorico; celo iz Tolminskega jih je prišlo 700. Sleherna srenja je nosila tablico, na kteri je bilo zapisano njeno ime; v zraku pa so vihrale njih črno-žolte, belo-rudeče in belo-modre zastave. »Krepki hribovci, na kterih obrazu si videl veselje in pričako¬ vanje, vzbudili so že, skoz mesto korakajoč, občno zanimanje, in ko se je prikazala cesarska kočija in so zadoneli živio-klici iz polnih prsij, ko so se pripognile zastave in sukali klobuki po zraku, tedaj je moral vsakdo biti prepričan, da je tu prikipela iz srca tako silna ljubezen in udanost, da jo je smatrati za trdno in nerazrušno v vseh slučajih. Marsikteri kmet je hodil dva dni, da bi videl svojega vladarja. Vsakdo je bil uverjen, da so prišli samo z namenom, da izkažejo cesarju svojo ljubezen in spošto¬ vanje.« Tako poroča italijanski pisatelj. Drugi dan je počastil cesar šolo za gluhoneme, kjer so učenci v slovenskem in italijanskem jeziku pravili cesarju, kako vedč ceniti čast njegovega poseta. »Bilo je zares ganljivo in izpodbudno videti, kako so otroci, kterim je priroda odrekla dar govora, izražali hvaležnost in spoštovanje v govoru, ki so se ga naučili tukaj.« Poslovivši se od solnčne Gorice in zadnjikrat objemši častitljivega grofa Coro¬ ninija, odpeljal se je cesar v Benetke. Dva ozira sta ga vedla tja: vrniti je hotel kralju Viktorju Emanuelu poset na Dunaju leta 1873. ter pokazati vsemu svetu, da mu je izginil iz srca zadnji sled neprijateljstva, ki je ločilo toliko let obe državi. Občudovanja vreden je ta korak viteškega cesarja, in to so vedeli najbolje ceniti tisti Italijani sami, ki so videli boljše dneve takrat, ko jim je čuval dvoglavi orel red in blagostanje. Sprejela sta cesarja zarčs sijajno kralj in narod, in slavile so slavne Benetke zopet tako krasen dan, kakor ga niso videle že dolgo ne, dan, vreden slavlja sprave (5. do 7. malega travna). Dne 7. malega travna je stopil cesar zopet na avstrijska tla v Pulju in se pre¬ pričal, kako silno se je dvignilo mesto, od¬ kar je bilo postalo prvo pristanišče vojnega brodovja. Z radostjo je opazil cesar slogo med mornarico in drugimi stanovalci mesta, uvcril sc pa tudi, kako vrlo napreduje brodovje, ktero je izvedlo pred njim vse najtežje vaje. Iz Pulja se je cesar napotil še isti dan v najjužnejše svoje kraljestvo, v kršno Dalmacijo; stopil je še istega dne na zemljo kronovine, ktera je bila dotlej premnogim ljudem komaj na pol znana, za ktere go¬ spodarske in druge potrebe so se kaj malo brigali, in ki ni videla že pol stoletja vla¬ darja svojega. Da Francu Jožefu potovanje po Dalmaciji ni bilo zabava, nego da je prišel temeljito proučit z dvema ministroma razmere in potrebe v deželi, to je pokazal že s tem, da se je mudil tam doli skoro pet tednov in prepotoval največ na konju in peš vso deželo dol do zadnjega kotička skalnate Krivošije. To je bilo potovanje, ki je bilo nekaj posebnega, kajti nikjer ni še prišel kteri vladar dan na dan v tako tesno dotiko ne samo s pojedinimi ljudmi iz naroda ali cel6 le z vrhovnimi gospodi, nego zares z narodom samim; nikjer mu ni bila dana še taka prilika, prodreti z bistrim svojim pogledom uprav na dno duše narodove, kakor tukaj, kjer se je narod z otročjim zaupanjem približal svojemu očaku, da mu povč z besedo priprosto, a jasno in z vso svojo prirojeno mu južno živahnostjo, kar mu polni srce. Tu je spremljala navadno cela četa Seljakov cesarja, oboroženih »do zob«, peš in na konjih, zdaj spredaj, zdaj vzadi, zdaj obkoljujoč ga, ali tiščoč kočijo njegovo po ozki strmi cesti navzgor. Tu je videl cesar starodavne domače, pristno slovanske šege in narodne igre, pa ne- 165 broj starodavnih pušk in drugega orožja za pasom divje-čvrstih junaških postav. In imel je dovolj prilike, deliti milosti, saj se mu je približala tu stara ženica, moleč mu pisano prošnjo s tresočo roko, tam ga je prosil milosti možak, ki so ga prijeli redarji, ker se je hotel pririti do cesarja, da bi mu — podaril janjca, ki ga je nalašč pital zanj. Deputacij in avdijenc je bilo brez števila, kajti bili so dnevi, da je cesar zaslišal cele stotine ljudij, nekoč celih 600. Vreme je bilo navadno skrajno neugodno; večkrat je dež premočil cesarja in gospodo do dobrega; za na¬ meček je tulila še burja, da je bilo marsikterega go¬ spoda groza. In po takih trudapolnih dnevih si je od¬ počil vladar v hišici priprostega učitelja ali še v slabejšem domu; tu je spreje¬ mal ljudi, tuje sedel pri vegasti mizi in pisal v pozno noč, dočim so zunaj stra¬ žili domačini, da ni vik ali krik motil ponočnega mini trudnemu gospo¬ darju. V takih pro¬ storih so bile »dvorne pojedine«, kjer je sedelo nekaj gospode z doma¬ čimi župani v tesni sobici drug tik dru¬ gega, a skoz okno so podajali strežaji jedila, ktera so no¬ sili drugi strežaji iz »dvorne kuhinje«, tam iz tiste hišice na nasprotni strani ulice. Na tem potovanju je videl cesar mnogo bede pri prebivalcih, videl je malo dobre zemlje, tem več pa skalovja in tam doli ob bregovih Neretve tisto močvirje, ki je okuževalo vso okolico. A dasi je cesar moral mnogo pretrpeti — nekoč je celih trinajst ur jahal ne¬ prenehoma — bil je vendar tako zdrav, da nista imela niti zdravnik, niti lekar kar nič posla z njim. Tako je prepotoval vso dolgo deželo in prišel tudi v dotiko s krščanskimi podaniki sultanovimi; ti so hrepeneli ga videti in pozdraviti kot svojega vladarja, a samo na meji hercegovski se je ta nakana posrečila ubogi raji, ki se je klanjala »apo¬ stolskemu kralju«. Došel je Franc Jožef v Krivošijo, ktere prebivalci so se bili malo let poprej uprli vojni postavi; a zdaj so glasno pozdravljali kralja svojega, in osem¬ desetletni župan dragaljski je ogovoril tak6-1 c cesarja: »Danes nam je vzšlo solnce, in mi poljubljamo tla, na ktera je stopila Tvoja cesarost, in ta tla nam bodo sveta odslej, in taka bomo zapustili otrokom svojim. To je tista zemlja, ki smo jo s svojo krvjo oteli Turkom, in srečne se štejemo, da si nas sprejel v svoje milo, slavno var¬ stvo. Mislimo, da nas v pogumu in hrabrosti ne pre¬ kašajo nobeni iz¬ med Tvojih pod¬ ložnikov, in vedno smo pripravljeni, preliti svojo kri za Tvojo veliko dr¬ žavo. Ne bojimo se nobenega sovraž¬ nika Tvoje države; daj nam orožje, in pripravljeni smo poslušati Tvoje po¬ velje vsako uro.« Na ta krepki ogovor je odgovoril cesarjev tolmač, general Rodič: »Ce¬ sarost je pozabila kratko zmoto v preteklosti in upa, da bodo odslej ostali prebivalci zvesti in udani pod¬ ložniki in se spo¬ minjali obljub,ktere ste ravnokar izrekli.« Med temi »divjaki« je obedoval potčm cesar; spekli so mu na treh ražnjih cele janjce, in cesarju je dopadla ta postrežljivost. Domačega župana in dva svetovalca je povabil na kosilo, in župan je v priprosti, a prisrčni besedi napil cesarju, cesarjeviču in vsej cesarski rodbini. Nazaj gredč, posetil je cesar otoke dalmatinske in dospel 15. velikega travna zopet na Dunaj, kjer so ga že s težkim srcem pričakovali; pozdravil je pa tam sorodnike in gospodo z zagotovilom, da je bilo potovanje sicer dokaj težavno, a da Nadvojvoda Karol Ludovik. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa K. Scolika na Dunaju.) 166 ga je popolnoma zadovoljilo. Pa tudi za Dalmacijo je rodilo to potovanje mnogo sadu. Avstrija zasede Bosno in Herce¬ govino. V Bosni in Hercegovini se je vedno silnejše bojevala uboga raja s Turkom; vedno več beguncev se je zatekalo v naše pokrajine dalmatinske in hrvatske, otevši večinoma samo borno svoje življenje. Meseca velikega srpana 1.1875. so jih našteli že 18.000, po zimi pa je poskočilo število nad 200.000 duš. Za vse je morala skrbeti Avstrija, kajti sami niso imeli nič, vrniti se pa niso hoteli v zapaljene vasi, ker so se bali maščevanja turškega. Iz malega upora v Bosni in Her¬ cegovini je nastala kmalu -krvava vojska Turčije s Črno goro in Srbijo, in naposled je posegla Rusija vmes ter strla na bojiščih v Bolgariji, Mali Aziji in Armeniji moč turško. Zaman se je trudila Avstrija, da bi izboljšala kristjanom na Turškem bedno stanje in zajedno otela turško državo. Turki so sicer obetali zdaj to, zdaj ono, toda verjel jim ni nikdo razun Madjarov in Poljakov; najmanj pa so jim verjeli kristjani, kterim je bilo splavalo upanježe neštevilnokratpovodi. Njih usoda je zanimala posebno Avstrijo in jugoslovanske njene prebivalce, izmed kterih jih je hitelo kristjanom mnogo na pomoč. Ce bi bilo šlo po mislih jugoslovanskih politikov, bila bi morala Avstrija priboriti takoj popolno svobodo onim turškim po¬ krajinam; toda temu so se upirale druge stranke, ki so zahtevale, da se naj Avstrija nič ne briga za boje na Turškem, ali pa so želeli, da naj priskoči Avstrija Turkom na pomoč. Naposled so prevladali oziri na tesno zvezo avstrijskih koristij z usodo Turčije, osobito z usodo najbližjih turških pokrajin; verski, politični in gospodarski oziri so primorali Avstrijo, da je leta 1878. poslala v soglasju z evropskimi velevlastmi svoje vojne iz Hrvatske v Bosno in iz Dalmacije v Hercegovino. Generala Filipovič in Jovanovič sta prestopila mejo dne 29. ma¬ lega srpana s četami, med kterimi so bili tudi slovenski fantje. Upali so dolgo, da bode mogoče, mirno zasesti obe deželi, pa so se varali; kajti ko se je bližala vojna krščan¬ skega cesarja, zabesnel je proti njej ves gnev dušmanov, in v imenu »proroka« so napadli mohamedani s podporo rednih tur¬ ških čet naše vojake, najrajši seveda za¬ vratno, kakor pri Maglaju, ali pa so cel6 hoteli pomoriti ranjene in bolne Avstrijce v bolnišnicah. Dežela pa je gorata, živeža in cest je imela malo; morali so pomno¬ žiti avstrijsko vojno, ki je tirala potem so¬ vražnike vedno dalje, in dne 19. velikega srpana, torej dan po svojem rojstnem dnevu, dobil je cesar poročilo, da vihra zastava avstrijska v srcu Bosne, v Sarajevu. Sle¬ dilo je pa še dokaj hudih dnij za naše vrle vojake, kajti morali so poiskati in razpršiti dušmane še v skalnati Hercegovini in v Posavju; spoprijeli so se večkrat s sovraž¬ nikom, pa ga tudi do jeseni popolnoma uničili. Ko je cesar praznoval svoj god, bil je gospodar onih turških dežel. Pozneje so posedli naši vojaki še tisti ozek trak med Srbijo in Črno goro, Novi Pazar, in prvi del naloge svoje je Avstrija slavno izvršila. Sevčda se marsikteri vojak ni vrnil več domu (kajti ubitih je bilo 800, ranjenih 4000), a padel je za lepo, pravo krščansko nalogo in žrtvoval svojo kri za boljšo bodočnost bratov krščanskih na jugu. Zato je zahvalil deželni zbor kranjski cesarja, ker je otel turške kristjane, »kterim bode vzklila lepša prihodnjost iz zlate svobode«, in rad je daroval narod novce za ranjence in za sirote padlih vojakov. Ponosni smo smeli biti na svoje domačine, ki so se prav vrlo izkazali v bojih, tako da je pisal njih poveljnik, vojvoda Virtemberški: »Za¬ hvaljujem se 17. polku za njegova izvrstna dela, ki nimajo vrste, za hladnokrvno mir¬ nost, red in hrabrost na bojišču, s ktero je radovoljno in veselodušno zmagoval in pre¬ našal ogromne težave in trpljenje v grozno neugodnih krajih in vremenskih razmerah. Ni je boljše vojne, kakor je ta polk in pa slavni 10. lovski bataljon, kterih veljavo sem spoznal v petih letih, kar sem jima bil jaz poveljnik.« In nadvojvoda Ivan Salvator je te bataljone imenoval »gardo avstrijske vojske«. V zasedenih deželah se je začelo čisto novo življenje. Na mesto turških predpravic in samopašnostij turških uradnikov in po- turčenih plemičev (begov in ag) je stopila postava avstrijska, ki nalaga vsem jednake dolžnosti in varuje jednako pravice vseh, bodi si mohamedanec, ali katoličan, ali pravoslaven. Avstrijski vojaki so zasedli najvažnejša mesta in zatrli tekom nekolikih let razbojnike; prišli so sodniki, inženirji, učitelji in duhovniki avstrijski; začelo se je pravično pravosodje; nič več niso drli kmeta zaradi davkov, zmerili so mu in zgradili ceste in mostove, železnice in brzo- jave; dali so mu dušnega pastirja in učitelja; učiti so ga jeli gospodariti umno na polju 167 in v hlevu, v gozdu in v osrčju zemlje, ki hrani toliko neprecenljivih zakladov. Kmalu so poklicali mlade »junake« cel6 k naboru, in prišli so skoro vsi; v bataljonih bosen¬ skih in hercegovskih ima naš cesar nove vojne čete zalih in čvrstih vojakov. Skratka, Avstrija izvršuje pošteno prevzeto nalogo, da širi v »Novi Avstriji«, kakor so nekteri nazvali zasedene dežele, omiko duševno in gmotno. Z božjo pomočjo bode izpolnila Avstrija nade tistega bosenskega kmeta, ki sc je prišel z drugimi vred poklanjat cesarju v Pešto (glej podobo na strani 163.) in rekel: »Veličanstvo, tako daleč smo že prišli, da nič ne moremo in nič nimamo, od modrosti vaše pa upamo, da bomo kmalu zamogli zopet v kaj, in da bomo kaj imeli.« Se leta 1882. so se malo uprli nekteri bosenski okraji na južni strani; toda general Jovanovič je napravil kmalu red, ki ga odtlej niso več kalili. Od Taaffeja do danes. Usodna je bila okupacija (zasedba Bosne in Hercegovine) vladajoči stranki centrali¬ sta v in 1 iberalce v ter ministerstvu Auerspergo¬ vemu. Nekdaj je bilo to jako močno; opirajoč se na močno večino v državnem zboru, moglo je dognati že znane nam cerkveno-politične postave, in ni se mu bilo treba brigati za narodne in politične želje slovanskih na¬ rodov. Nesložnih slovenskih politikov se ni bilo bati vladi, kakor tudi čeških ne, ktere je krotil general Koller kot na¬ mestnik na Češkem; prek želj obeh so pre¬ stopali hladnokrvno na »dnevni red«. Ve¬ ljava kluba Hohemvartovega je bila pač majhna; bilje le senca opozicije. Izgubili so Slovenci večino v deželnem zboru kranj¬ skem, Cehi pa so zopet vstopili v češki deželni zbor. Toda Auerspergu je jela nagajati lastna stranka, ker vlada ni marala in ni mogla ugajati vsem njenim zahtevam; morala je s pomočjo lastnih nasprotnikov ponoviti leta 1878. ogersko nagodbo, zvišati davek od kave in petroleja ter doseči odobrenje bosenske okupacije. Vladaje bila brez večine. Leta 1879. je izročil cesar krmilo grofu Edvardu Taaffeju. Njemu je bilo navodilo povelje cesarjevo: »Napravite mir med mojimi narodi!« Zapisal je na svojo zastavo »spravomed narodi«; uradnikom jezapovedal biti nepristranskim, češ, da sicer prelomijo svojo prisego; obetal je, da izvede narodno ravnopravnost. »Ne smejo se sicer pritiskati Nemci ob zid, a tudi Slovani in drugi na¬ rodi, živeči v Avstriji, ne smejo se pritiskati ob zid, kajti vsi imajo jednake pravice, in baš njih skupina tvori Avstrijo,« izjavil je nekoč; priznajo naj pa vsi narodi ustavo. Pregovoril je Cehe, da so vstopili v dr¬ žavni zbor, če tudi so izjavili, da se s tem nikakor ne odreko svojemu državnemu pravu. Tako je dobil novi državni zbor (1879) konservativno in slovansko večino, » železni obroč « , kteri je bil glava grof H o h e n- wart, njen program pa je terjal samoupravo dežel namesto centralizma in narodno ravno¬ pravnost namesto prevlade jednega naroda. Vlada in večina sta bili jedini tudi glede nujnosti, da je pomagati propadajočemu stanu kmetskemu in obrtnemu. Prvik r at so bili zbrani v državnem zboru zastopniki vseh narodov; zato je pa tudi odslej baš državna zbornica torišče, na kterem bijejo stranke in narodi včasi vroče politične boje. Opisovali teh bojev zadnjih osemnajstih let ne bomo, saj smo jih itak sami doživeli; in bistveno se tudi ni izpremenila smer notranjega našega raz- vitka. Menjavali so se ministri, preustrojale so se stranke — prva točka pa je ostala vladam vedno izvršitev narodne ravno- pravnosti. Ta državnik je krenil malo bolj na desno, drugi malo bolj na levo, dočim je tretji izkušal rešiti vprašanje po srednjem potu; žal, da ni našel doslej noben držav¬ nik takega pota, da bi se bili ujemali vsi narodi in vse stranke, kako je uresničiti novodobne težnje, ne da bi bilo treba od¬ ločno zapustiti stari tir, v kterem se je po¬ mikal doslej državni voz. Da ne bi mogla več na Češkem v velikem posestvu neznatna večina volilccv izključiti manjšine iz državnega zbora, raz¬ delili so je v več okrajev, iz kterih pri¬ hajajo poslanci obeh narodnostij v državni zbor. Vedno silnejše so se pa oglašali tudi mnogi državljani, ki niso imeli pravice, udeleževati se volitev v deželni in državni zbor, kajti plačevali so manj davka, nego 10 gld. Leta 1885. so dali volilno pravico za državni zbor vsem, ki plačujejo naj¬ manj 5 gld. davka. Jednako so izpremenili tudi nekteri deželni zbori volilno postavo. Vendar s to izpremembo še ni bilo rešeno to vprašanje; kajti demokratje so zahtevali volilno pravico za vse državljane, tudi za delavce, naj si plačujejo kaj neposrednjega davka ali ne. Ta stranka zahteva, da se uresniči ravnopravnost vseh stanov tudi gledč političnih pravic, češ, da nosijo vsi jednaka bremena, da morajo opravljati vojno 168 službo in plačevati mnogo posrednjih dav¬ kov. Tej zahtevi so se proti vili gospo¬ dujoči stanovi; vendar pa se je morala vlada lotiti tudi rešitve tega silno težav¬ nega vprašanja, saj so izkušali nekteri celč dajno delo. Taaffe je menil, da bo oživil državni zbor, ako dobi volilno pravico vsakdo, ki je bil vojak, ali ki zna čitati in pisati, ali ki plačuje neposrednji davek ali ima stalno službo pri kmetu, trgovcu, tovar- Cesar Franc Jožef I. in nadvojvoda Albreht pri vojaški vaji. z moritvami strahovati vlado in njene uradnike (anarhisti). Prvi je bil v tem oziru grof Taaffe. Leta 1893. je nastala huda zmešnjava v državnem zboru; nič ni hotelo napredovati postavo- narju itd. Na kmetih in v mestih bi imeli torej skoro občno volilno pravico, pa bi volili samo prejšnje število poslancev, dočim bi velikim posestnikom in kupčijskim zbor¬ nicam ostalo tudi prejšnje število. Proti 169 Taaffejevemu načrtu so se združile dotlej nasprotujoče si stranke in ga prisilile, da je odstopil. Vendar pa je bil sprožil zadevo, ktere odslej niso mogli več pustiti v nemar; toda še le črez poltretje leto je bil državni zbor tako pripravljen, da je odobril načrt ministra grofa Kazimira Badenija. Ne da bi bil izpremenil stare kurije (ali volilne skupine), pridejal jim je Badeni novo, peto kurijo, broječo okoli tri milijone volilcev, ki smejo voliti 72 poslancev. V tej kuriji imamo splošno volilno pravico; tu volijo torej tudi delavci — toda poleg njih tudi vsi držav¬ ljani, ki volijo v starih kurijah. Tako so menili, da bodo ustregli starim, konserva¬ tivnim načelom, zajedno pa odprli vrata državnega zbora mnogobrojnim, dotlej iz¬ ključenim krogom, da morejo ondi braniti i oni sami svoje koristi. Na tej novi podlagi smo izvolili leta 1897. sedanji državni zbor, ki broji zdaj 425 poslancev. V prestolnem govoru je na¬ štel cesar lepo vrsto imenitnih nalog, ktere naj rešijo zastopniki narodov; razširiti je samoupravo dežel, pomagati obrtnikom, kmetom in delavcem; izboljšati je šolstvo, pravosodje in promet ter odpraviti vse, kar ovira zbližanje narodov. »Na temelju ustave je .. . pripraviti tla, na kterih se morejo spraviti in se tudi bodo spravili nasprotniki s pomočjo vsemogočnega, čim bodo pri¬ znali drug drugemu, kar gre vsakemu pravic in veljave.« Toda vsaka pojedina med onimi nalogami je silno težavna. Osobito težavno je vprašanje, kako ugoditi zahtevi jezikovne ravnopravnosti, da bodo v uradu imeli vsi jeziki isto ve¬ ljavo. Ko je vlada izkušala ugoditi Čehom in Slovencem, uprli so se hudo politiki nemški ter so zahtevali naravnost, da se razglasi nemščina kot jedini »državni« jezik, poleg kterega bi bile določiti drugim jezi¬ kom le nektere pravice. Ponesrečili so se poskusi, spraviti Čehe in Nemce, na pr. leta 1890., ko je bil narod češki že od¬ ločil, da poveri vodstvo svojih političnih zadev novi stranki mladočeški. Čim so terjali nemški politiki, da se razdeli dežela po narodnosti, branili so Čehi nerazdeljivost svoje domovine, v kteri nočejo nikjer biti tujci. Grof Badeni je upal, da bode ob¬ veljal ukaz, da naj veljata oba jezika v vsem kraljestvu pri uradih, in da ju naj zna tedaj sleherni uradnik; toda bridko se je motil. Navzlic viharjem, ki pretresajo zadnje mesece našo državo, pa se širi trdno prepričanje, da bodo obveljale besede cesar¬ jeve: »Češka sprava je potrebna in se mora dognati.« Dognati pa se mora tudi nagodba, ktero je obnavljati vsakih deset let z Ogersko. Med Avstrijo in Ogersko je sicer zveza trdna, toda ker se izpreminjajo gospo¬ darske razmere, morata se državni polo¬ vici vsakih deset let z nova dogovoriti o pogojih kupčijske in carinske zveze in o »kvoti« za skupne stroške. Ta pogodba bodi pravična in se opiraj na gospo¬ darske razmere obeh držav, tako da ne izkorišča jedna druge. Odkar je Ogerska postala samostalna, dvignila se je močno v gospodarstvu, v obrti in trgovini; zato zahteva naša polovica, da plačuj Ogerska sedaj višje doneske za skupne zadeve, ki so primerni večjemu njenemu blagostanju. Leta 1887. je bilo ostalo vse pri starem; pri sedanjih obravnavah pa se kaže, da hoče dognati Avstrija pravičnejšo »kvoto«. Na teh razburjenih valovih plava tudi slovenski čolnič. Poravnali so razpor, ki je rodil leta 1873. tako slab sad; toda zopet je so¬ vražnik nasejal luljke novega razpora. Leta 1889. so zaman slovenski deželni poslanci obetali, da se bodo »vsi in vsegdar složno trudili za izpolnitev narodnega programa po starem geslu: „vse za vero, dom, cesarja“, za ktero so se trudili doslej najboljši možje slovenskega naroda«. Zaman so na sloven¬ skem shodu dne 2. vinotoka leta 1890. v Ljubljani vnovič s hrvatskimi poslanci isterskimi proglasili kot prvo točko sloven¬ skega programa, da se izvedi § 19. v šoli in uradu, toda ne več po obširni deželni samoupravi, marveč iz slovenskega pro¬ grama je izginil oktoberski diplom; kajti za naš narod bi bila avtonomija dežel nova zagvozda, ki bi koroške, štajerske in primor¬ ske rojake le še bolj odcepila med sabo in od Kranjcev; avtonomija bi omogočila še trdnejšo nadvlado drugih narodov nad slovenskimi manjšinami; tudi krono vina »notranje-avstrijska« bi ne ugajala narodnim težnjam slovenskim. Uvideli so, da nimamo, dokler ni zjedinjene Slovenije, drugega kraja, kjer bi bila Slovenija zjedinjena vsaj pri postavodajnem delu po svojih poslancih, kakor v državnem zboru; tu pa tudi ni treba biti slovenskim poslancem osamljenim, tem¬ več najdejo tam lahko močnih zaveznikov. Toda vnovič se je razdrla sloga med slovenskimi poslanci; nesloga pa je bolezen, ki nastopa tem hujše, čim večkrat se po- 170 navija. In ta razdor nas je razcepil baš ta čas, ko se je nagrmadilo Taaffejevemu pro¬ gramu narodne sprave največ in najhujših ovir, in ko se je razdrla stara večina v državnem zboru, kajti izgubila je staročeške poslance, mesta pa so zasedli ognjevitejši Mladočehi, kteri so dolgo ostali tuj, da, celč načelom dosedanje večine deloma nasprotujoč živelj. Slovenski razkol je raz¬ drl klub Hohemvartov; ostalo je v njem samo nekaj slovenskih poslancev, dočim so drugi osnovali z nekterimi hrvatskimi po¬ slanci nov klub. Konservativne in slovanske večine zdaj ni bilo več; zato je postala manjšina tem močnejša, in uvaževala se je tem bolj njena zahteva, da ne sme biti kar nič več govora o izvršitvi narodne ravnopravnosti; »ohra¬ nitev narodne posesti« so imenovali to; prav nič se naj ne govori več o zahtevah strank in narodov, nego samo o gospodar¬ skih zadevah. Seveda so terjali Cehi tem glas¬ neje svoje državno pravo; slovenski zaupni možje pa so ponovili (1894) program iz leta 1890. ter ga spopolnili z zahtevo, da je okrepiti narod tudi v gospodarskem oziru, da se otrese tujega kapitala; treba je več posojilnic in hranilnic; na jedni strani po¬ daja roko novi krščansko-socijalni stranki, na drugi domači katoliški stranki, prizna¬ vajoč »načela katoliške vere kot trden temelj razvoju slovenskega naroda«. Sloge pa le ni bilo, baš ko se je vnel še hujši boj v izvenkranjskih deželnih zbornicah, ktere so zapustili slovenski poslanci leta 1895. izvzemši Koroško; v nektere so se sicer vrnili, v druge pa doslej ne. Nič manj hud ni bil na Kranjskem boj med slovenskima strankama na veliko veselje in korist nasprotnikom, dokler ni pregrdemu prepiru vzela sprava po zimi leta 1898. vsaj najostudnejši strup: psovanje in grdenje lastnih rojakov pred celim svetom. Uvideli so, da Bog ne more dati blagoslova voditeljem naroda, ki se mesarijo in pobijajo v ljutem, bratomornem boju. Saj ni treba naštevati svarilnih dokazov zadnje dobe. Drugi sad sprave je adresa, ktero je letos slovenska večina kranjskega deželnega zbora poklonila cesarju, in ki ima nekak vseslovenski program, ozirajoč se na naj¬ nujnejše državne in narodne zadeve v sedanjosti. V tem pismu želi deželni zbor, da začni čim prej državni zbor zopet delati, in da doženi pravično pogodbo z Ogersko, Ustrezajočo tudi zahtevam državne celo¬ kupnosti; izboljšati se mora parlamentarni položaj, kajti sicer mora deželni zbor s »skrbjo« gledati v prihodnjost, ker bi »vsled tega ta vojvodina, ki s skupno dr¬ žavo živi in pade, v tej skupni državi nekaj časa ne imela tiste krepilne zaslombe«, brez ktere ne more izvršiti toliko za narod nujnih stvarij, na pr. izboljšati stanje kme¬ tijstva, uravnati potoke, preskrbeti Krasu vode, zgraditi železnice. V teh besedah je izraženo priznanje načel decemberske ustave; nadalje se priznava dosedanja šolska po- stavodaja, priznavajoč, da se ljudsko šol¬ stvo »v vojvodini lepo razvija, in da že prinaša tistih krasnih sadov, koje smo pri¬ čakovali, ko je Vaše Veličanstvo izvolilo podeliti svoje cesarsko privoljenje sedaj veljavnemu državnemu ljudsko - šolskemu zakonu«. Ponavlja pa zahtevo, da bodi šola tudi v jezikovnem oziru urejena po po¬ trebah narodovih, in da vzgajaj mladež versko-nravno; več veljave naj se dd slo¬ venščini v srednji šoli; v prospeh omike narodove, pa tudi na korist državnim kori¬ stim avstrijskim naj se osnuje Slovencem visoka šola. Treba pa je najprej, da zopet redno deluje državni zbor; morda se tako tudi omogoči, »da bi ob petdesetletnici vladanja Vašega Veličanstva vsi avstrijski narodi stopili pred cesarski prestol Vašega Veličanstva ter svojemu najpravičnejšemu vladarju v zahvalo za brezmejno očetovsko ljubezen poklonili najlepši jubilejski dar, t. j. dar trajne in nerazrušljive sprave med vsemi sedaj v prepiru živečimi narodi«. Nazadnje pa prosi deželni zbor v imenu vsega naroda, čegar večina živi zunaj kranjske dežele, narodne jednakopravnosti v šoli, uradu in javnem življenju, ktero nam jamči § 19. državnega temeljnega zakona. Zato se naj povsod, kjer živč Slovenci v manj¬ šini, uredi politična uprava tako, da tvori slovenska manjšina posebno administra¬ tivno celoto. »Le po tej poti se bo do¬ seglo, da manjšina ne bode izročena večini na milost in nemilost; le po tej poti bo prišlo v jugu države do trajnega in za¬ nesljivega miru.« Ta program izkuša doseči po zmerni, srednji poti, kar je jedro narodnega pro¬ grama prve petdesetletne dobe slovenskega narodnega stremljenja. Avstrija uživa že nekaj let mir; vojske nas je obvarovala božja milost, odkar je v Bosni in Hercegovini cesarjev ukaz na¬ pravil mir. V en dar pa ne sme zaostati država 171 za drugimi državami, ki ne zaupajo druga drugi in žrtvujejo obilno novcev za po- množitev vojske, za brodovje in trdnjave, za novo orožje in strelivo. Ta mora tlači tudi nas, ker je draga in krči itak majhno število posebno kmetskih delavcev. Leta 1886. so ustvarili črno vojsko, t. j. če je sila, sme poklicati cesar v vojsko vse fante in može od 19. do 42. leta. Leta 1889. in 1892. so povišali število novincev in po¬ daljšali brambovcem službovanje na dve leti. Z Nemčijo je Avstrija od leta 1879. v tesni zvezi, kteri je pristopila leta 1881. tudi Italija; namen tej »trozvezi« je, da ohrani Andrej baron Winkler, bivši deželni predsednik kranjski. mir v Evropi. V prijaznih odnošajih živimo pa tudi z ostalimi državami, na pr. z Rusijo, s ktere vladarji je naš cesar v osebnem ob¬ čevanju ustvaril prijateljske vezi. V soglasju z drugimi državami odločujeAvstrijavprepirih, ki nastanejo zdaj tu, zdaj tam, največkrat pa na Turškem. Ko se je uprlo krščansko stanovalstvo na Kreti turškemu nasilju, po¬ slala je i Avstrija tja ladije in jeden bata¬ ljon vojakov; za to nalogo je izbral cesar slovenske fante 87. (celjskega) polka. Na Kreti so pomagali jedno leto varovati živ¬ ljenje in imetje zdaj kristjanom, zdaj Turkom. Krvavega boja, hvala Bogu, ni bilo treba. Nektere občinske zadeve. Da izvršuje občina svojo nalogo, ne sme biti niti prevelika, niti premajhna. Pri nas so kmalu tožili, da so občine preobširne in često nenaravno zložene. Narodna stranka je bila za to, da se zmanjša obseg občinam, in da obsegaj občina samo vasi, ki spadajo v isto župnijo. Istega mnenja je postala tudi na Koroškem gospodujoča liberalna stranka, a iz drugih razlogov. Tu so začeli leta 1876. deliti velike občine v dve, tri ali še več manjših, toda le tam, kjer je pri občinskih volitvah prišlo do večine slovensko prebivalstvo. Neko posebno osnovo občinsko so, kakor že vemo, izumili v Istri; tam so pri¬ klopili italijanskim mestom in trgom slovan¬ sko okolico, mnogo vasij včasi po cele ure hodd. Tako so občinsko življenje osredotočili v mestu. Kjer pa se je črez malo let vzbudila narodna zavest slovanske okolice, bila je na¬ ravna posledica najprej hud, da, ljut boj med mestom in okolico, in v marsikteri občini so naposled zmagali okoličani nad mestom. Vsled tega podira sedaj stare občine ista stranka, ki jih je bila skovala; tako upa obdržati vlado vsaj v mestih. Odkar je stopila občinska postava v veljavo, izpremenilo se je mnogo; čim več so zgradili železnic, in čim bolj je oživela velika obrt po mestih, tem bolj so tiščali tja ljudje s kmetov; domače občine so se še le tačas zopet spomnili, ko so pri delu v tovarnah in pri drugih mestnih gospodarjih obnemogli. Tedaj so se vrnili zopet v domačo občino, a večinoma ob¬ ubožani, bolni, in čestokrat so pripeljali celo kopo otrok s seboj, ali pa je gosposka poslala občini sirote, kterim so umrli stariši; in za vse te osebe naj skrbi zdaj domača srenja. Tako je velel občinski zakon. To breme je rastlo vedno bolj, in zato so kmalu morale kmetske občine zahtevati, da naj nosijo to breme tiste občine, v kterih so oni služili in plačevali svoj kruh; saj so trosili tam svoj zaslužek, mno¬ žili dohodke občinske in sploh kolikor toliko pospeševali procvet one občine, dočim je morala domača občina včasi hirati, ker ni bilo dovolj delavnih močij. Naposled je obveljala (1896) nova domovinska postava, dasi so se ji upirala velika mesta; zdaj mora občina dati vsakemu domovinsko pravico, če je bival v njej nekaj let ne¬ pretrgoma. Obrtna in velika mesta so mo¬ rala prevzeti novo breme, olajšalo pa se je isto kmetskim občinam. 172 Kmetijstvo. Neugodne razmere, v ktere je polagoma zabredlo kmetijstvo skoro po celi Evropi, moral je čim dalje bolj čutiti tudi naš kmet. Trud njegovih rok mu je dajal čim dalje manjšega plačila, kajti padala je cena nje¬ govim poljskim pridelkom, dočim je pre¬ plavljala Amerika trg evropski z žitom in drugimi pridelki. Na drugi strani so mu rastli stroški za posle, za davke in priklade, za potrebe, poprej neznane kmet¬ skemu stanu. Vrh tega mu tudi v tej dobi ni prizanesla zdaj ta, zdaj ona uima, suša, naliv ali toča, slana ali huda zima. Najhujša beda je bila leta 1890., ko je vsled pomladanskih nalivov stradalo samo na Dolenjskem in Notranjskem nad 40.000 oseb; zajedno je stradalo tudi na Goriškem več tisoč ljudij. Zdaj se je pritepla prek meje še turška kuga in uničila mnogo domače živine, pa zaprla deželo tujim trgovcem. Gorenjskim gozdom je napravil lubadar obilo škode. Take uime so zadele skoro vse naše kraje zaporedoma; posebna in najhujša šiba pa je zadela vinorodne gorice na vseh krajih Slovenije, ko sta se prikradli dve hudi sestri v vinograde: strupena rosa (perono- spora) in trtna uš. Vedeli so, da se bliža trtna uš našim goricam, a zabraniti ji niso mogli vhoda. Pred dvajsetimi leti je prodrla k nam, in sicer kar na dveh krajih na enkrat, iz Istre in od Hrvatske. Najhitreje se je širila od hrvatske strani sem; najprej se je ugnezdila v Kapeli na Bizeljskem, odtod pa prestopila na Dolenjsko. Že leta 1884. so bili spoznali, da je uničena stara vinoreja dolenjska, in da njenega pro¬ pada ne morejo zadrževati. Ko se je ugnez¬ dila trtna uš tudi na Vipavskem, pri Trstu, v Slovenskih goricah itd., bila je odločena usoda slovenski vinoreji; v malo letih so bili vinogradi v nekterih krajih popolnoma, v drugih večinoma okuženi in uničeni. Grive so se zaraščale z grmovjem, ali pa je sadil kmet koruzo ali krompir tam, kjer je rodila poprej trta sladko vinsko kapljico. Zasajati so pa začeli nove vinograde; dobili so ameriške trte in te so požlahtnjevali z domačimi, a izbirali so boljše vrste, nego poprej. Kmetijske šole in trtnice so od¬ dajale revnejšim posestnikom zastonj, ali pa za malo plačo rezanice; dežela in država sta priskočili na pomoč, darujoč denarno podporo, posojila in premije za nove na¬ sade; učitelji in kmetski posestniki so sc naučili ravnati z novo trto, in hvala Bogu, danes je marsikteri kraj že srečno prebil trtno uš. Kjer pa ni bilo dosti pomoči, ali kjer je narod presiromašen in preveč pobit, tam je seveda še beda doma, ali pa so nesli reveži bedo svojo tja črez široko morje, iščoč sreče v Ameriki, kjer pa jih čaka le še hujša nadloga. Doma pa bodo pridelovali kmalu več in boljšega vina, v nego je bilo ono, ktero je uničila trtna uš. Žal, da se še ni posrečilo, da bi ugodno podnebje in ugodno zemljo porabili v nekterih krajih za nasajanje sladkorne pese, ki bi dajala kmetom boljši dobiček; pač pa so podjetni Savinjčani za¬ sadili mnogo hmelja, dočim - so po vsem Slovenskem tako krepko dvignili sadjerejo, da so izkupili nekaj let lepe svote za sadje, prodano v inozemstvo; izboljšali so pa tudi porabo sadja za domačo potrebo, bodi si za boljši mošt, bodi si za suho sadje. Kako se je izpremenilo stanje kmetij¬ stva v novi dobi, ko so dobili posestniki pravico, svobodno razkosavati in prodajati svojo zemljo, in ko so začeli Amerikanci pošiljati žito v Evropo, to ti povedo najbolje zemljiške knjige, v kterih so na leto poprek v vsej tostranski Avstriji vknjižili blizu 32 milijonov novega dolga. Na drugi strani so se grozovito hitro množile izvršilne dražbe kmetskih zemljišč zaradi zastalih davkov in drugih dolgov. Vedno bolj je naraščala izguba upnikov, ker se je vsako leto izkupilo pri prodaji nekaj milijonov manj, nego so znašali dolgovi vseh na boben prodanih posestev. In koliki so bili ti dol¬ govi! Leta 1881. jih je bilo vknjiženih toliko, da je prišlo na vsakega prebivalca, na mlado in staro, z moško in žensko vred poprek na Primorskem blizu 100 gld., na Kranj¬ skem 135 gld., na Koroškem 185 gld. in na Štajerskem celč 213 gld. Sevčda niso bili vsi ti dolgovi več veljavni, a gotovo je bilo še drugega, v zemljiški knjigi ne za¬ pisanega dolga. Če se ne ukrene, kar more pomagati kmetom, mora propasti ves stan, z njim pa se podere tudi najmočnejši steber državi — tako so rekli prijatelji kmetovi, in vlada je bila pripravljena jim ugoditi ter je opustila načelo, da je treba najbolj pod¬ pirati veliko obrt in olajševati promet. Po¬ dajali so ji gospodarji, družbe in zastopi dežel nasvete: prepovč naj kmetom, da ne smejo več delati dolgov, ali pa samo tedaj, če jih mislijo poplačati v obrokih; izpremeni naj davke tako, da odpravi zemljarino ter zviša neposrednje davke; kmet naj ne sme nič več dolga delati na svoje posestvo, temveč le na osebni kredit; ustanoviti je 173 kmetske domove, kterih ne more kmet za¬ praviti; varuje in pospešuje se naj domača obrt; ustanovč se naj po srenjah mirovna sodišča, ki naj rešujejo male prepire, da ne bo kmet trosil krvavih novcev v dragih pravdah za prazni nič itd. V Taaffejevo ministerstvo je vstopil grof Falkenhavn kot minister za polje¬ delstvo. In začeli so zdaj res snovati marsikaj kmetu koristnega, a tudi nujno potrebnega. Zvest svojemu prepričanju, da je »kmetijstvo prvi steber državi«, zvišal je grof Falkenhayn državne podpore kmetij¬ skim družbam. Ker pa so uvideli, da se s samo denarno podporo ne dajo zaceliti težke rane kmetijstvu, lotili so se izboljšanja postav; obljubil je grof Taaffe novo postavo zoper oderuhe, znižanje davkov posojilnic, izpremembo postav glede nasledstva pri kmetijskih posestvih in gledč razkosavanja zemljišč, znižanje prenosnih pristojbin, po¬ speševanje izboljšanja zemljišč itd. Vse to se sicer še ni izpolnilo, a hvaležno moramo priznati in povedati, kar se je izvršilo v tej dobi. I)a bi se pomagalo kmetom, predložila je vlada po temeljitem pozvedovanju držav¬ nemu zboru načrt postave (1888), ki je do¬ ločevala, da se ne smejo kmetski domovi deliti, ako umrje oče brez zadnje volje, tem¬ več vse posestvo naj prevzame samo jeden sin ali jedna hči; med ostale otroke pa se naj razdele samo zmerni deli čiste zapuščine po odbitih dolgovih in drugih bremenih. Tako posestvo se sploh ne sme nikdar razkosati; deželni zbori pa naj določijo na drobno, kako veliko mora biti posestvo takega doma, kako se naj ceni njegova vrednost itd. Državni zbor in cesar sta potrdila to postavo, toda kmetijstvo nima od nje še nobene koristi, ker še ni noben deželni zbor sklenil podrobne postave, ki bi še le uveljavila načela onega splošnega zakona. Druga postavajo bila zastran zlaganja kmetskega posestva, ki bi olajšala po¬ sestnikom obdelovanje zemlje in jih tu in tam rešila tudi sitnih servitut ali služnostij; toda ljudje se bojč prevelike izpremembe v posesti. Nič manj nujna je bila postava ■iz leta 1883., ki naj pospeši razkosavanje soseskinih in srenjskih zemljišč; saj je bilo na pr. na Kranjskem (leta 1879.) še blizu 300.000, na Koroškem (leta 1884.) še 30.000 oralov nerazdeljenega in zato malo¬ vrednega sveta, bodi si last več sosedov ali cele srenje. Na podlagi one državne postave so sklenili deželni zbori podrobne postave, ki določajo, da je ustanoviti po¬ sebne komisije, ktere dogovorno s srenjami in posestniki delijo skupna zemljišča, me- njalke, rešujejo nektere posestne prepire itd. Gozdna postava iz leta 1852. ni izpolnila vseh nad, ktere so stavili na njo različni krogi; kajti ista ni ubranila, da so v mnogih krajih posestniki iz nepremišljenosti ali v stiskah posekali svojo hosto, posebno tam, kjer so jim dajale vzgled grajščine. Ubogim Kraševcem je bila snedla železnica zaslužek; dobili so pa precej gozdov za svoje stare gozdne pravice; teh gozdov so se lotili ter jih kmalu uničili. Tako so delali tudi po planinskih krajih. To je bilo vzrok, da so hudourniki zadobili čim dalje več moči, in da je osobito v dolinah v Julskih planinah in v okolici voda pri vsaki novi povodnji tem groznejše tepla prebivalce, posipavajoč jim zemljišča s peskom in prodjem. Na¬ mestili so torej več logarjev in gozdarjev, ki so pa prišli takoj navzkriž z živinorejci. Ti so tožili, da jim branijo pasti živino celo tam, kjer je v katastru zapisana planina ali pašnik, in da sploh premalo gledajo na koristi živinorejcev, preveč pa na to, da bi po¬ gozdili le prav veliko sveta. V nekterih goratih krajih je prišlo mnogo posestnikov v zapor, ker so bili prekršili strogo postavo. Zato so kmetje z veseljem pozdravili, da namerjava vlada izločiti iz gozdnega kata¬ stra vse, kar ni gozd, in natanko določiti meje gozdom (1881). Z ozirom na hude povodnji leta 1882., ki so napravile škode okoli 25 milijonov goldinarjev, sklenili so naši deželni zbori ojstrejše določbe, kako varovati gozde in grmovje posebno na visokih, strmih gorah in na kamenitem svetu, ki se rad ruši. Dve za kmeta važne stvari sta se rešili v tej dobi; dobili so nove zemljiške knjige, in prenaredil se je zemljiški davek, zaradi kterega je bilo prišlo mnogo kmetov na boben, če tudi so na Kranjskem odpisali vsako leto nekaj davka; le malo jim je pomagalo, da so jim pustili vsaj kme¬ tijsko orodje. Da se zemljiški davek pravično razdeli, premerili so vsa zemljišča cele to¬ stranske Avstrije z nova in cenili dohodek. To delo so opravile komisije, v kterih so imeli posestniki polovico zaupnih mož, dočim je drugo polovico imenovala vlada. Položil je torej cesar to važno delo v roke možem, ki so poznali razmere in zemljo domačih krajev in so mogli ceniti umno in pravično. Pri tej novi cenitvi so seveda zadeli tudi ona zemljišča, ktera so bila dotlej davka 174 prosta. Takih je bilo posebno veliko v Galiciji, ker niso bila zapisana v nobeni zemljiški knjigi; bilo je takega sveta samo tam nad l 1 ^ milijona oralov. Na Štajer¬ skem so našli 180.000 oralov še ne cenjenega sveta; vsled tega je poskočil čisti prinos J od 7 na 13 milijonov, a vendar je osrednja komisija to cenitev znižala za dva milijona. Dalje so izkušali tudi zjednačiti davčno mero; dotlej je plačevala Galicija od čistega do¬ hodka samo 17 % davka, naše dežele pa 26 - 66%- Pri tem opravilu pa država ni imela namena, zvišati vso svoto zemljiškega davka, temveč ostati je imela stara svota (37 1 / 2 mili- 722.000 gld. nižje, nego je bil po starem katastru; vendar je bilo še to preveč za Kranjsko, kajti cenili so čisti prinos orala j poprek. na 2T9 gld., a na Štajerskem samo na 2-02 gld., na Koroškem na T35 gld. Novo olajšavo je prineslo kmetom leto 1897., ko je dotekel petnajstletni obrok in je bil kataster pregledan in popravljen. Bilo je pa to potrebno tudi zato, ker se je v tej dobi položaj kmetov močno shujšal; žitu je padla cena (leta 1873. je na pr. veljal stot pšenice še 16 gld. 60 kr., leta 1890. pa samo 8 gld. 91 kr.), hudourniki so uničili mnogo poprej rodovitnega sveta, trtna uš in strupena Cesar Franc Jožef I. z nadvojvodami pri procesiji sv. Rešnjega telesa. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa R. Lechncrja na Dunaju.) jona goldinarjev na leto). Končni učinek je bil ta, da se je Štajercem zvišal zemljiški davek za 434.000gld.,Tržačanom za 4000gld. in Goričanom za 20.000 gld., znižal pa Kranjcem za 309.000 gld., Korošcem za 28.000 gld. in Istranom za 42.000 gld. Tudi Dalmaciji, Solnograški, Češki in Šleziji so olajšali davčno breme j vse druge dežele pa so morale prevzeti malo več davka. Kranj¬ cem so torej davek precej znižali, saj se je pa tudi posebno zdaj pokazalo jasno, koliko je dotlej plačevala dežela preveč: v dvajsetih letih za 18 milijonov goldinarjev. Na Kranjskem so cenili čisti prinos za rosa pa sta opustošili našim deželam skoro vse vinograde, tako da so na pr. v črno¬ maljskem okraju leta 1897. imeli samo še trideset oralov vinogradov neokuženih; na drugi strani pa so rastli stroški za gospo¬ darstvo. To je napotilo vlado in državni zbor, da sta znižala zemljiški davek od leta 1898. dalje za 2V 3 milijona; ta popustek znaša za samo Štajersko 280.000 gld., za Kranjsko 41.595 gld., za Koroško 43.821 gld., za Primorsko 87.000 gld., in torej za slovenske kmete okroglih 200.000gl d. Kako je padel čisti prinos v tej dobi, kažejo tč-le številke: Na Kranjskem so našli, da so poljski pridelki 175 jza 310.237 gld. manj vredni, nego pred 15 leti, mrva za 8000 gld. manj, vinogradi pa da nosijo namesto 122.252 gld. samo še polovico. Leta 1896. so sklenili postavo, da se mora odpisati kmetom nekaj zemljiškega davka, ako so jim uime napravile škodo na pridelkih. Ker smo že pri davkih, naj še povemo, da so zadnja leta izpremenili tudi postave zastran drugih davkov; zakaj tudi te po¬ stave so že zastarele. Posebno so tožili, da morajo mali obrtniki in posestniki raz¬ meroma preveč davka plačevati, dočim je premnogo bogatinov, ki žive brez truda ob obrestih kapitalij, ne da bi od svojih lahkih in dobrih dohodkov plačevali kaj davka. Najprej so prijeli borzijance, ki sklepajo dan za dnevom ogromne kupčije z obliga¬ cijami in drugimi vrednostnimi papirji; ti morajo sedaj plačevati nekaj davka od teh kupčij. Težavnejša in za vse državljane bolj imenitna pa je bila preosnova pri- dobkarine in dohodarine; na njiju mesto je stopila splošna osebna dohodarina, pa tako, da so je popolnoma prosti vsi, ki nimajo več nego 600 gld. čistega dohodka; pri- dobkarine so pa prosti mali rokodelci, ki delajo z jednim samim pomagačem ali vajencem; čim večji pa je dohodek, tem večji je odstotek, ki ga je plačevati kot davek, tako da novi davek zadene bogatine bolj nego doslej. Drugi davek je davek od obrestij kapitalij (rentni davek). Tretji davek plačujejo društva na delnice in druge pri- dobninske zadruge, četrti davek pa tisti, ki živč, kakor uradniki, ob natanko določenih plačah ali mezdah. Vsi ti davki bodo sicer samo toliko vrgli, kakor sedanji davki, bodo pa pravičneje razdeljeni. Nekaj teh davkov bodo dobile dežele, če se bodo odrekle dokladam na novo dohodarino. Znižal se je poleg zemljiškega davka tudi davek od hiš za 10%. — Davki bi ne žulili nobenega, če bi ne bilo deželnih in srenjskih doklad, s kterimi gospodarijo dežele in občine; te doklade rastejo neprenehoma, čim več je storiti za naprave v občni blagor državljanov, za šole in ceste, za dobrodelne zavode, za izboljšanje zemljišč itd. Ko so leta 1868. odpravili staro postavo zoper oderuštvo, upali so, da se po¬ množi promet z denarjem, in da bode torej dobival za nizke obresti denar na posodo, kdor ga bode potreboval. Zmotili so se pa, ker so se celo pomnožile tožbe, da se terjajo previsoke obresti, in to celo tam, kjer oderuh vč, da mora s svojim dragim posojilom popolnoma uničiti človeka, ki pride k njemu po denar, ki je pa že itak v zadregi, da obeta vsake obresti, ali pa je tako slabo¬ umen ali pijan, da ne ve, kaj dela. Vlada je, dobivši premnogo uradnih poročil, pred¬ lagala leta 1881. državnemu zboru postavo, da je brezvestne oderuhe, ki tako uničujejo svojega bližnjega, kaznovati s 100 do 2000 goldinarjev globe in z ječo od treh mesecev do jednega leta; kdor je oderuh iz »navade« ali po »poklicu«, njega čaka tudi dveletni zapor in globa od 1000 do 3000 gld.; ino- zemce pa še potisnejo črez mejo; kazniva je tudi vsaka pogodba, s ktero bi kdo iz¬ kušal preslepiti v takih slučajih sodnijo. V državnem zboru se nikdo ni več oglasil, da bi zagovarjal svobodo oderuštva; tako so bili vsi prepričani, da je treba posebne postave, kajti za tako početje ne zadostujejo navadni obstoječi zakoni. Najboljše sredstvo zoper oderuštvo pa je to, da dobi kmet in obrtnik lahko po- sojilo za poštene obresti. Zato so snovali tudi pri nas pridno posojilnice, tako da jih imamo samo na Slovenskem zdaj že 140; imele so (1896) vloženega denarja nad tri¬ najst milijonov goldinarjev in prihranjenega 650.000 gld. Najprej smo dobili posojilnice za večje okraje, potem pa so ustanovili še posojilnice po Raiffeisenovem načrtu za manjše kraje. Tu se zdaj steka denar, ki nosi varčnim vlagateljem dobre obresti, dočim dobi lahko posojilo tudi na osebni kredit, kdor ga je vreden. Poleg posojilnic so nastale zadnja leta tudi nove hranilnice, ki na podlagi po¬ polne varnosti obrestujejo vložene denarje in jih posojujejo na zemljišča. Kako po¬ trebne so bile, to kažejo lepi uspehi mladih hranilnic v Celju, Novem mestu, Ljubljani, Kranju in Radovljici. Pa tudi država je mnogo dobrega storila, ko je ustanovila leta 1881. poštno hranilnico in olajšala vlaganje manjših zneskov tudi prebivalcem oddaljenih krajev, ki dotlej niso prišli tako lahko do hranilnice. Kako koristni so ti zavodi, to čutita tudi obrtnik in trgovec; saj dobi lahko denar po ceni in se iznebi lažje dolga z malimi obroki v teku let, lahko pa tudi najme dolg z manjšimi obrestmi in se iznebi dolga, za kterega je moral plačevati visoke obresti. Nektere dežele so osnovale hipotečne zavode, ki posojujejo kmetom denar za nizke obresti, 176 da se morejo iznebiti starejših dolgov, za kterc jim je dajati višje obresti. Vedno bolj ved6 ljudje ceniti koristi zavarovanja za življenje, proti požaru, živin¬ ski bolezni in toči. Blagonosno delujejo za¬ varovalnice, ki morajo plačevati sedaj nekaj letnih prispevkov, s kterimi si morejo na¬ kupiti gasilna društva potrebnega gasilnega orodja; osobito velika zavarovalnica »Sla¬ vij a <- je izdatno podpirala revne in zadolžene kmete isterske, da so se mogli rešiti iz klešč brezdušnih oderuhov. Zaradi obilnega števila revežev, ki jih morajo občine vzdrževati, niso kmetske občine nehale terjati, da se naj reveži od¬ vračajo od ženitve. Prosile so nektere občine leta 1887. zopet, naj se jim dd pravica do¬ voljevati in prepovedovati zakone. Ljudje so bili prezrli pravi vzrok revščine; povsod primanjkuje pridnih delavcev, ki jih bo kmet le dobil, kedar se bodo tudi ubožni ljudje ženili ter krščansko vzgojevali svojo deco. Glavni vzrok pa, da se taka prošnja ne more dovoliti, je ta-le: zakon je vsa¬ kogar naravna pravica, kdor more in hoče delati in za svojo družino skrbeti. Papež Leon XIII. kaže v svoji sloveči okrožnici o delavskem vprašanju pravo pot: dajte delavcu pravično plačo in vzgojite ga krščansko, da bo trezen in varčen! S tem sebo občinam in posestnikom najbolj olaj¬ šala skrb, ktero jim dela vzdržavanje revežev. Da »jev združenju moč«, to je pokazal na polju kmetijstva posebno že omenjeni blagi župnik M e s a r na Bohinjski Bistrici; ustanovil je sirarske zadruge najprej v Bohinju s takim uspehom, da je dobila že leta 1874. bitinjska zadruga od vlade 300 gld. podpore in srebrno svetinjo na podlagi ugodnega poročila mož zvedencev, ki jih je takrat poslala vlada, da se prepričajo o delovanju sirarskih zadrug. Mesar je z velikim trudom in žrtvami prepotoval sam tirolske in švicar¬ ske planine in tam videl, kako znajo ljudje delati sir, in koliko jim donaša zaslužka. Iz Bohinja je seglo njegovo delovanje na Tolminsko; goriško in kranjsko kmetijsko društvo je namestilo potovalnega učitelja za sirarstvo. Izmed drugih društev omenimo konjerejsko društvo za Štajersko, ribo- rejsko, bučelorejsko drilštvo na Kranjskem, vinarsko društvo za v Kras, gospodarske za¬ druge v Ljubljani, Žalcu in drugih krajih, vodne zadruge za izboljšanje zemljišč; množč se tudi konsumna društva, to so male zadruge za cenejše nakupovanje naj- navadnejših živil, kuriva itd. Dobili bomo morebiti tudi »stanovske zadruge kmetovalcev«, kterim bo namen, »izboljšati nravno in gmotno stanje kmeto¬ valcev s tem, da se goji duh skupnosti, vzajemno poučevanje in podpiranje; za¬ stopati stanovske koristi zadružni¬ kov in pospeševati njih gospodarske koristi«. Ustanavljale bodo zaloge za blago zadružnikov, zaloge za vino in žito, skla¬ dišča za drva,seno itd.; kupovale in prodajale bodo pridelke za vojsko,kupovale potrebnega kmetijskega orodja, preskrbovale kmetoval¬ cem cenejša posojila, podpirale druga dru¬ štva, ki hočejo izboljšati stanje kmetovo, sodelovale pri zavarovanju živine, pospeše¬ vale kmetijski pouk, preskrbovale delavce in pomagale pri pravdah ali razsojale pre¬ pire med zadružniki in dajale vladi nasvete v poljedelskih zadevah. Krepko so delovale v prospeh kmetij¬ stva naše kmetijske družbe, kterim se je še pridružila nova družba za tržaško okolico. Ker se je pomnožilo število po¬ družnic in družbenih udov (kranjska šteje 4300 članov v 94 podružnicah), mogle so tem uspešneje delovati, čim bolj je rasti o število podružnic za manjše okraje. Tržaški okoličani so napravili lastno društvo za kmetijstvo in vrtnarstvo, ki lepo uspeva. Tudi vlada je izdatneje podpirala družbe s podporami za različne kmetijske stroke, pa tudi s tem, da je olajšala kmetom nakup toliko potrebne živinske soli. Družbe so nakupile plemensko živino in jo razdelile med posestnike; delile so premije za lepo živino, za drevesne nasade ob cestah, za šolske vrte, za kmetijsko orodje za šole, za rusko laneno seme, za izboljšanje travnikov, za stroje, za osnovanje in podpiranje sirar¬ skih zadrug, za svilorejo, za ribja vališča in vzgojevališča, za kmetijska poskuševa- lišča v Celovcu, v Mariboru in v Ljubljani, kjer preiskujejo semena, vino itd. Vlada in deželni zbori so naredili postave za iz¬ boljšanje živinoreje, za uničenje predenice; namestili so tudi več živinozdravnikov. V Gorici so ustanovili poskuševališče za svilorejo, ki bode gotovo mnogo koristilo sviloreji. Največji napredek pa je storila v tem času živinoreja, posebno odkar je poskočila cena živini, ko so prepovedali uvažati v Avstrijo govejo živino iz Ruskega in Rumu- nije ter povišali colnino od živine, če pride iz drugih inozemskih dežel. Cim manj je kmetu delo plačalo žito, tem bolj se je lotil živinoreje, tem bolj je uvidel, kako 12 Apih, »Naš cesar«. 177 koristno je bilo, kar so dotlej storile za njo kmetijske družbe. Mnogo je kmetom kori¬ stilo, da so osnovali tu in tam nektere zavaro¬ valnice za živino in si zagotovili povrnilo škode za slučaj nesreče pri živini. Konjske dirke, deželne in okrajne razstave svedočijo, da smo v tem oziru lepo napredovali; ome¬ niti hočemo samo lepe razstave v Gradcu, v Ljubljani (1883) in v Celovcu (1885), kjer si videl ne samo lepo živino, ampak tudi okusne izdelke naših sirarskih zadrug. Uredba rek in hudournikov je na¬ predovala, čim večkrat so povodnji poučile ljudi in vlado, da je to delo nujno. Nekaj milijonov sta že požrli Žila in Drava. Hude povodnji so pa večkrat drage jezove zopet raztrgale. Minister grof Falkenhayn je šel na Francosko gledat, kako tam zagrajajo hudournike; uvideli so posebno, da je ne¬ mogoče uravnati reke, dokler se ne za- gradč hudourniki, ki nosijo ogromno peska z gor v doline; začeli so s takimi deli ob pritokih Žile in Bele. Državni zbor je do¬ volil leta 1889., da je iz državnih dohodkov vplačati v »zalogo za izboljševalna dela« vsako leto pol milijona goldinarjev, da bo mogoče začeti ona dela z večjim v uspehom; in to je bil moder sklep. Na Štajerskem so uredili Savinjo, kar je stalo dotlej že nad 600.000 gld. Nekaj let sem pomaga država urejevati Savo in krotiti manjše vode, na pr. Mirno, Pišenco, Krko, Vipavo. Pod zemljo pa morajo riti na Krasu, da otmejo doline pogubnih povodenj, ki poberč kmetu večkrat ves pridelek; prebili so tam spodaj nekaj skal med podzemskimi jamami in otrebili nekaj ponorov, da se more voda tem hitreje odtekati; le žal, da dela potčm drugim krajem tem več škode, posebno ljubljan¬ skemu barju. Osuševanje ljubljanskega barja je nekaj časa počivalo, in bati se je bilo, da se ne pokvarijo jarki, narejeni v prejšnjih dobah. Vrh tega so prišla leta, ko so bili hudi nalivi, in voda je večkrat preplavila vse naselbine na barju in uničila ljudem mnogo blaga. Se le leta 1876. so sklenili v deželnem zboru novo postavo za nadalje¬ vanje obširnejših osuševalnih del; zlasti »odbor za obdelovanje močvirja« ima pod nadzorstvom deželnega odbora in s pomočjo županov ukrepati, kar je treba gledč jarkov, potov, mostov, glede osuševanja in napajanja na barju; stroške pa je pokrivati s posebno naklado na neposrednje davke in s tlako. Izvrstni veščaki so napravili načrte, kako bi se barje popolnoma in temeljito osušilo; v obširnih ustmenih in pismenih razpravah so tuji in domači veščaki izjavili svoje mnenje, kako bi se dalo barje po osušitvi obdelovati. Ker napravi povodenj včasi škode za sto tisoč goldinarjev, postala je stvar tako nujna, da se bode začela iz¬ vrševati leta 1898., kajti vlada je obljubila, da prevzame polovico stroškov, ki so pre- računjeni zdaj na blizu poldrugi milijon goldinarjev. To osušenje po načrtu inženirja Podhajskega bode kranjski deželi lep, trajen spomenik cesarske petdesetletnice. Pogozdovanje kraških goličav jc v tej dobi pospeševala država s podporo dežel s tem, da so dobile vse kraške dežele posebne postave, ktere določujejo, kako se naj po¬ stopa pri pogozdovanju, in kdo plačuj stroške. Vse te postave so bistveno so¬ glasne, ker določujejo, da je najprej po¬ gozditi svet, ki ni za drugo rabo, nego za gozd; začne se naj delo na visokih plano¬ tah, nadaljuje na obronkih, ob cestah in železnicah; vsa dela določujejo in vodijo posebne »komisije za pogozdovanje Krasa«. Napravile so se na državne stroške dreves¬ nice, iz kterih presajajo s pomočjo občanov drevesca, osobito borovec, na odmenjeno zemljišče, to pa obdajo z zidom, da živina ne poškoduje in uniči nasadov. Sleherno leto pregledajo nasade in zasajajo vnovič drevesa, kjer so se prva posušila. Pasti seveda po takih krajih ne smejo nobene živine; zato so se upirale začetkom mnoge občine, a sčasoma so jeli ljudje uvidevati, kako koristno bode začeto delo, in da iz¬ gubijo le jako malo, ako se nekaj let ne pasejo suhorebra živinčeta po skalnatih brdih. Drugod pa zasajajo drevesa po boljših pašnikih, ktere najprej potrobijo kamenja. Kdor pa hoče sam pogozditi svoj svet, njemu dado potrebna drevesca iz cesarskih drevesnic. Uspeh se kaže vsako leto oči- vidnejše, kajti primeroma se le malo dreves posuši. Predno je dobila Kranjska lastno po¬ stavo za pogozdovanje Krasa, podpirala je država posestnike in srenje z denarjem, ako so hoteli izboljšati svoj kraški svet. V ta namen je zasadil že leta 1874. Ludovik Dimic na Krasu štiri drevesnice v Postojini in Senožečah ter potoval in poučeval ljudi. Njegov trud je nadaljeval gozdni nadzornik Salzer, najbolj pa Goli, kterega je krepko podpiral deželni predsednik baron Winkler, tako da so na ta prostovoljni način do leta 1884. pogozdili 350 hektarov zemlje, kar je stalo nad 20.000 gld. Namesto notranj- 17S skih drevesnic so napravili pozneje dreves¬ nico pod Rožnikom pri Ljubljani. Kranj¬ skega Krasa so pogozdili od 1876—1897. leta 2400 oralov. Nekaj podpore daje za pogozdovanje tudi južna železnica, ker bodo gozdi tudi njej mnogo koristili. Se drugo delo so začeli izvrševati na Krasu; pomagajo namreč posestnikom, da si napravijo napajališča in vodnjake ter s tem olajšajo živinorejo. Pospeševal se je tudi kmetijski pouk. Učiteljem so dali priliko, nadaljevati polje¬ delske nauke v Gorici, Ljubljani itd. Na Slapu so ob nedeljah poučevali odrastle kmete, kako je ravnati s trto in z vinom v kleti. Najvažnejše pa je bilo, da je deželni zbor kranjski s podporo vlade namesto vinorejske šole na Slapu osnoval obširnejšo kmetijsko šolo na grajščini Grmu pri Novem mestu, s 350 orali raznovrstnega sveta. Vsled tega je prenehala i šola na Slapu i gozdarska šola v Sneperku. Na¬ mestili. so potovalne učitelje za poljedelstvo, vinorejo, sadjerejo itd., da zve tudi kmet v oddaljeni vasi, kako napreduje kmetijstvo, in da se more sam tudi kaj učiti. Na Koro¬ škem so ustanovili šolo za kmetijstvo in mlekarstvo v Gorici pri Celovcu (1884). V Idriji so otvorili (1892) novo gozdar¬ sko šolo; mnogo narodnih šol je dobilo šolske vrte, in tudi poljedelski pouk na uči¬ teljiščih so izboljšali. Kranjska kmetijska družba je začela izdajati (1884) nov kmetijski list »Kmetovalec«, ki koristi tudi sosednjim deželam in podpira »Slovenskega Gospo¬ darja« in »Domovino« na korist kmetijstvu. Obrt in promet. Obrtna postava iz leta 1859. je imela marsiktere slabe posledice, ker ni varovala obrtnikov propadanja. Razrušene so bile stare zadruge, novih pa ni bilo, ali pa so bile brez koristi; smel je začeti to ali ono obrtnijo vsakdo, če se je tudi ni bil naučil; po tovarnah pa so morale delati ženske in cel 6 otroci, ne gledč na to, da je obema preobilo in prezgodnje delo mnogokrat silno škodilo. Ko je prišla liberalna stranka ob veljavo, lotila se je konservativna stranka z vlado vred naloge, popraviti, kar je bilo napačno; posebno je-želela odpraviti že ome¬ njene nedostatke. Zahtevala je, da se boljše izuči bodoči obrtnik, da se združijo obrt¬ niki v zadruge, da se jim preskrbi boljši pouk v obrtnih šolah, da se da delavcem nedeljski počitek, in da se skrči vsakdanje delo na mero, ki ne škoduje delavčevemu zdravju. Dosegli so res (1883), da se zdaj zopet zahteva, da mora pokazati izpričevalo spo¬ sobnosti, kdor hoče začeti obrtnijo, bodi si, da se redno izuči pri mojstru, ali pa v stro¬ kovni obrtni šoli. Osnovali so zopet obrtne zadruge, namestili nadzornike za tovarne in delavnice, da se prepričajo, ali se tam godi vse v redu in se varujejo pravice delav¬ cev. Omejili so delo delavcev pri obrtih na jednajst ur na dan, prepovedali otroško, ome¬ jili delo mladeničev in deklet, primorali delodajalce, da plačujejo doneske za delavske bolniške blagajne, v ktere delavec tudi nekaj plačuje in je tako preskrbljen, če zboli ali ga zadene nesreča. Izboljšala je vlada tudi sama plačilo svojih delavcev, na pr. v Idriji, pri železnicah, v tobačnih tovarnah in drugod. Kmalu so uvideli, da je vse to premalo, in da je treba temeljitejših izprememb obrtne postave; posebno so terjali izpričevalo sposobnosti za vse obrti in tudi za trgovino, in pa, da ne izdeluj noben obrtnik drugih rečij, nego za ktere ima izpričevalo sposob¬ nosti itd. Leta 1895. so postave iz leta 1883. še nekoliko spopolnili ter posebno poskrbeli za pouk obrtniških učencev. Žal, da so svetovne gospodarske razmere močnejše, nego dobra volja postavodajnih oblastnij; proti premočnemu kapitalizmu seje malemu obrtniku težko boriti, če tudi je od leta 1882. sem plačevati višjo carino od inozemskih izdelkov in smo se vrnili torej zopet k varstveni carini. Z denarjem pa država ne more izdatno podpirati obrtnika, pač pa si prizadeva pomagati mu s šolami, da se popne na višino novodobne obrtnosti. Ta namen imajo obrtne nadaljevalne šole, ki jih imajo že vsi naši večji kraji. Temu namenu služijo višje obrtne nadaljevalne šole v Gradcu in Trstu, obrtne šole v Ljubljani (za lesno obrt in umetno šivanje čipek in umetno vezenje), v Kočevju, Be¬ ljaku, Celovcu (rokodelska šola), v Borov¬ ljah (za puškarstvo), v Cepovanu, Bolcu in Idriji (za čipkarstvo), v Domžalah (za slam- nikarstvo),vŽagi (za pletenje). Marsikteremu mladeniču so podpore omogočile, da se je izvežbal v tujini za ktero koristno stroko. Mnogo dobrega vidi obrtnik na razstavah; saj smo imeli razun svetovne razstave še druge na Dunaju, v Pragi, Zagrebu, Gradcu, Trstu in Pešti. Malemu obrtniku se ponuja prilika, da vidi razstave strojev, ki olajšujejo tudi njemu delo. Zdrava stanovanja so pre¬ skrbeli mnogi tovarnarji svojim delavcem; z malimi obroki postane delavec lahko po¬ sestnik čedne hišice. 179 12 - Seveda, vse to še ni rešilo »socijalnega« vprašanja, ki bode rešeno stoprav tedaj, ko bodo dosegli v pametne skupine združeni delavci, kar je glavna zahteva: pravično plačilo svojega dela. Pravično plačilo! Kedar bo delavec to dobival, ne bo več mogoče, da bi si lastnik velikega premoženja nakopičil neizmernega bogastva, med tem ko delavec strada. Slišijo se med nami tudi drugi gla¬ sovi, ki mislijo delavskemu stanu pomagati s tem, da se odstrani zasebna last pri¬ delanega blaga, na pr. polja, tovaren, strojev, orodja itd. To prizadevanje pa ima proti sebi vso svetovno zgo¬ dovino in ima proti sebi vse krščanstvo. Boj se bo od dne do dne poostril, zlasti v deželah, kjer so izgubili versko pre¬ pričanje. Z neutrud¬ nim delovanjem iz¬ kušajo krščanski možje izboljšati usodo delavskemu stanu v duhu »kr¬ ščanskega socija- lizma«. V ta namen imamo katoliška delavska društva, shode in može, ki se potegujejo z be¬ sedo, po listih in v postavodajnih zbor¬ nicah za mnogo- brojni delavski in obrtni stan, da ne pohrusta veliki ma¬ lega, največji pa velikega, kakor se je to zgodilo po¬ sebno železarstvu i v naših deželah, kjer imajo delopust stare manjše fužine, dočim so delniške družbe s svojimi milijoni napravile velikanske tovarne, na pr. na Savi, v Trstu in drugod. V svojo oblast je dobil kapitalizem tudi nektere stare domače obrti, na pr. slamnikarstvo domžalsko, ker je ne- dostajalo pridnim domačim rokam potreb¬ nega kapitala in podjetnosti; k novemu živ¬ ljenju pa se je vzbudilo čipkarstvo v Idriji. Že z davna so vezali v Idriji dve vrsti čipek; jedne so bile nekako posnete po bruseljskih čipkah, druge so bile še danes takozvane ruske čipke. .Število vzorcev je bilo jako skromno, in ker se v prvi polo¬ vici tega stoletja nihče ni brigal za pravilno izdelovanje čipek, ni bilo nikakega na¬ predka in so se tudi ti mali izdelki vsled slabe risarije vzorcev pokvarili. Leta 1868. pa je pričela Ivana Ferjančič, hči c. kr. lo¬ garja v Idriji, izdelovati čisto nove vzorce. Za to delo jako nadarjena, napravila je mnogo popolnoma novih čipek. Že leta 1870. je mesto Idrija za zbirko čipek pri¬ dobilo priznansko diplomo v Kaselju. Ker je bilo sedaj mogoče podati trgovini nove in lepe čipke, pričela se je kupčija z idrij¬ skimi čipkami na Dunaj. Tako je napočila nova doba za idrij¬ ske čipke. Začela je tudi vlada podpirati to obrtnijo, in vi¬ soko c. kr. trgovin¬ sko ministerstvo je napravilo leta 1876. v Idriji čipkarsko šolo ter imenovalo gore omenjeno go¬ spodično za prvo učiteljico. Ta obrt- nija se je začela tudi razširjati v okolico idrijsko, na pr. v Žire, v Loko, v Cerkno in celč na Gorenjsko. Odkar j e začel a prenarej ati to obrtnijo Ivana Ferjančič, izdela se v Idriji na leto za kakih 10.000 gl d. čipek; tekom malih let pa je vzrastel zaslužek čipkark v Idriji in okolici na kakih 120.000 gl d. Iz tega se razvidi velikanski napre¬ dek, ki je nastal pri tej obrtniji, in ker visoka c. kr. vlada dobrohotno podpira to stvar, upati je, da se bode razcvetala ta jako koristna obrt- nija tudi v bodoče, zlasti ker na stroju na¬ rejene čipke nikdar ne dosežejo lepote in trpežnosti domačih, z roko narejenih čipek. Dolgo so se naši finančni ministri morali boriti s primanjkljajem v državni blagajni; še le leta 1890. se je posrečilo ministru Dunajevskemu, da je mogel reči državnemu zboru, da ima več dohodkov, nego stroškov, in to navzlic vedno večjim stroškom za vojno, za nove ali kupljene železnice, za šole itd. Brez žrtev seveda Jbi Nadvojvoda Franc Ferdinand. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa Adeleja na Dunaju.) 180 tega ni dosegel, kajti zvišali so carino od kave, petroleja in žganja ter davek od hiš. Višji dohodki pa so omogočili takoj poskus, kako bi se dala urediti naša denarna vred¬ nota (valuta). Nakupila sta oba finančna ministra mnogo zlata, kovali so nov denar in določili, da veljaj tudi pri nas zlata vrednota tako, da je vsakih sto srebrnih kron vrednih 42 goldinarjev v zlatu. Kedar bode država imela dovolj zlata, bode ta vrednota izvršena, in našemu trgovcu se ne bo treba bati izgube, ktero mu je lahko povzročila menjajoča se vrednost srebrnega in papirnatega de¬ narja. Za dobo veli¬ kih železnic so prišle za našo do¬ movino na vrsto manjše, pa tudi važne železnice. Prva med njimi je zvezalajužno želez¬ nico pri Divači z velikim vojnim pri¬ staniščem Puljem. Od nje so zgradili kratko progo iz Herpelj v Trst, da bi skrajšali pot v Trst. Potčm so zgra¬ dili lokalno želez¬ nico iz Ljubljane v Kamnik in mnogo važnejši črti do¬ lenjskih železnic v Novo mesto in Ko¬ čevje, da bi po¬ magali ubogi Do¬ lenjski, ki je bila brez železnice.Upati smemo, da se bode Nadvojv (Po fotografiji c. in kr. dvornega podaljšala ta želez¬ nica dol črez Kolpo v druge kraje. Na Štajer¬ skem so izvršili nektere lokalne železnice na deželne stroške, na pr. iz Poljičan v Konjice, iz Celja v Velenje;* na Koroškem so zvezali Podklošter s Šmohorjem. Nekaj drugih prog se bode kmalu izvršilo (v Vipavo, iz Velenja v Spodnji Dravberg, iz Ljubljane na Vrhniko). Kmalu”se bode potegnila prek naše zemlje tudi druga železnica v Trst; kakor se kaže, šla bo skoz Karavanke iz Korotana na Kranjsko (iz Rožne doline na Javornik), stekla po tihi Bohinjski dolini, prodrla gore med Bohinjem in Goriškim ter se zvezala z južno železnico v Gorici. Mnogo teh železnic je zgradila država, mnogo jih je podpirala, najvažnejše pa je bilo, da je nakupila država mnogo železnic, kterimjemorala dajati dotlej visoke podpore; pomagala je pa tudi prometu, ker je znižala voznino za ljudi in blago; zato so morale znižati te cene i druge železnice. Pri prometnih napravah omenimo hva¬ ležno, da se trudi država, da preloži ondi ceste, kjer so jih predniki speljali črez strme gore, kakor na pr. črez Gorjance; kmalu bode naš kmet vozil po zložnih cestah. Novi mostovi so še bolj olajšali promet, na pr. lepi savski most pri Ra- •I dečah. Z brzojavom so že preprečene vse važnejše doline; celč telefon veže Dunaj z Ljubljano, da moreš govoriti s prijateljem na Du¬ naju in v Pragi — in kaj se mara, v par letih bomo morda v Ljubljani celo videli prijate¬ lja, s kterim v Pragi govorimo; nekipolj- ski učitelj je že iz¬ našel nekaj takega. Šolstvo. O malokteri za¬ devi so tudi v tej dobi govorili in pisali toliko, kakor o šoli, posebno o narodni šoli; saj je od onega časa, ko so uredili narodno šolo, ki jo zovejo »novo šolo«, pre¬ teklo že toliko let, da so mogli povsod spo¬ znati, v kteri tir je prišel narod in njegovo omikanje; vedno bolj se je pa tudi širilo prepričanje, da »je bodočnost onega, kogar je šola«. Postala je torej narodna šola tista dragocena stvar, za ktero se bijejo stranke in narodi. O tem boju, ki traja še dandanes, ne bomo pisali mnogo; saj nam je dobro znano, da je imel doslej za tisto stran, na kteri stoji naš narod, jako malo uspeha. Ko so v sedmem in osmem desetletju na Koroškem po slovenskih občinah uredili narodne šole večinoma tako, da imajo čisto ali vsaj skoro čisto nemški učni jezik, ter- oda Oton. fotografa K. Pietznerja na Dunaju.) 181 jali so na pr. veroučitelji s knezoškofljskim ordinarij atom vred zaman, da se naj učč slovenski otroci vsaj prva štiri leta sloven¬ ski že z ozirom na veronauk, kterega sicer ne morejo poučevati uspešno; zaman so jednake želje izrekle srenje in poslanci. Rastlo je pač število šol po dotlej precej za¬ nemarjenem slovenskem Korotanu,toda zarčs narodne te šole le niso. Z velikim trudom so koroški rodoljubi doslej priborili samo tri šole, v kterih je slovenščina učni jezik, a nemščine se tudi učč otroci. S pomočjo družbe sv. Cirila in Metoda pa so zgradili v Sv. Rupertu poleg Velikovca lepo narodno šolo, v kteri poučujejo šolske sestre slo¬ venske dečke in deklice v mili materinščini in se učijo dekleta tudi gospodinjstva. Tudi v drugih krajih so se doslej Slovenci zaman potegovali za slovenske šole za slovensko deco; posebno ob italijanski meji, v Gorici in Trstu, se jim je mnogo truditi za na¬ ravno osnovo šole. Največ so dosegli v Gorici, a morali so osnovati in vzdržavati mnoga leta za svoj denar zasebne slovenske šole. Tudi slovenske otroške vrtce so osno¬ vali v onih krajih in na spodnjem Štajer¬ skem, in iz teh vrtcev zajemajo slovenske šole lep del svoje šolske ml adeži. Največ stori v tem oziru šolska družba sv. Cirila in Metoda; osnovali so jo, da bi branili slovensko deco vpliva leta 1880. ustanov¬ ljenega »nemškega šolskega društva« in italijanskega društva te vrste. Leta 1878. smo dobili na Kranjskem prvo meščansko šolo, ustano vij eno po Martinu Hočevarj u v Krškem; jednake, y sevčda nemške šole so ustanovili tudi na Štajerskem in Koroškem. Nekaj so izpremenili v tej dobi državni šolski zakon, ko so spoznali, da se ne da izvrševati brez ozira na raznoličnosti dežel, mest in vasij, da nalaga nekterim stanovom preveč bremen, in da ne jamči versko- nravne vzgoje mladeži. Zato so leta 1883. sklenili v državnem zboru postavo, ktera bolj odločno poudarja potrebo versko- nravne vzgoje v narodni šoli, in zato do¬ ločuje, da mora biti šolski vodja iste vere, kakor večina učencev njegove šole, in da mora imeti izpričevalo, da sme poučevati tudi veronauk. Na drugi strani so olajšali kmetskemu in obrtnemu stanu obisko¬ vanje šole, ker so skrčili šolanje v zadnjih dveh letih. Vendar s tem še ni rešeno šolsko vprašanje; ostala je na dnevnem redu zahteva, da bodi narodna šola verska in učni jezik materinščina, in da naj od¬ ločuje o njej deželni zbor. Leta 1889. je nastopil z nekim predlogom knez Lichten- stein; ker je pa napravil mnogo hrupa, ni prišel v razpravo, saj ni bil niti knezu samemu nič prav pri srcu; ista usoda je zadela leto potčm vladni predlog o šoli, ki je hotel ugoditi deloma zahtevi konserva¬ tivcev, deloma željam narodnih strank. Ker je nedostajalo učiteljev za nove šole, ustanovili so moško učiteljišče v Kopru in žensko v Gorici, dopolnili v Ljubljani in ustanovili na Proseku pripravnico za kopersko učiteljišče. Da bodo učitelji po¬ polnoma zmožni slovenščine v slovenskih šolah, jeli so leta 1881. na ljubljanskih učiteljiščih rabiti slovenščino pri poučevanju pripravnikov vsaj v nekterih predmetih. Nekaj novega je bilo, da so začeli pohajati učitelji neki zavod na Dunaju, kjer so se izurili v nekterih ročnih delih, in da so začeli s pomočjo občin uriti tudi otroke v takih delih, kar bo za nje zelč koristno. Pozabili pa niso pri tem gojiti tudi kmetij¬ stva in napravili so mnogo novih šolskih vrtov, kjer so našli potrebnih sredstev pri občanih; pomagale so, kolikor so mogle, tudi kmetijske družbe. Prav čvrsto se je končno razvilo življenje in delovanje uči¬ teljskih družeb; osnovali so učiteljska dru¬ štva skoro po vseh okrajih, da so se mogli tem podrobneje baviti s stanovskimi zade¬ vami tudi v manjših krogih v prospeh svoje preimenitne naloge. V zadnjih letih (1893/94) je narastlo število narodnih šol na Štajerskem na 872, na Koroškem na 370, na Kranjskem na 329, na Primorskem na 412 in v celi Avstriji na 19.146; med temi je bilo največ šol s samo poldnevnim poukom na Kranjskem. Po jeziku je bilo v slovenskih narodnih šol 662, med temi na Štajerskem 214, na Kranj¬ skem 285, na Koroškem 3, na Primorskem 160, poleg 147 mešanih, kterih je bilo največ na Koroškem (82), najmanj na Goriškem (2), na Štajerskem 42, na Kranjskem 9, v Istri 15 (med njimi 1 italijansko-slovenska). Solo je pohajalo od vsakih sto za šolo godnih otrok na Štajerskem 94, na Koroškem 96, na Kranjskem že 85, na Goriškem 96, v Istri 60, v Trstu 69. Lep napredek, ki ga pa prav sodiš še le, če primerjaš te številke na koncu vlade cesarjeve s stanjem šolstva pred petdesetimi leti (glej stran 69.), in če pomisliš, da se bode še marsikaj izboljšalo do konca leta 1898. Tudi gledč srednjih šol se je marsikaj izpremenilo, če tudi nič bistvenega. Zahteva, da se uvede v srednje šole na Slovenskem slovenščina kot učni jezik, izpolnila se je vsaj deloma; saj je izjavil (1886) minister Gauč: »Vsakemu narodu avstrijskemu mora pomagati Avstrija, da se razvija po svoji narodni posebnosti, torej se poučuj tudi v materinščini.« Preustrojili so nižje razrede gimnazij v Ljubljani in Novem mestu tako, da so skoro slovenski; manj veljave je dobila slovenščina v spodnjih razredih mariborske gimnazije. Tudi nove srednje šole smo dobili; v Ljubljani so osnovali novo nižjo gimnazijo zaradi preobilice dijakov na stari gimnaziji; v Kranju je sicer gimnazija nekaj let prenehala, a usta¬ novili so zopet novo in popolno gimnazijo s slovenskimi spodnjimi razredi. Hudih bojev smo doživeli, ko je vlada ustanovila posebno nižjo gimnazijo deloma z nemškim, deloma slovenskim učnim jezikom v Celju, kije paod leta 1897.združena s staro nemško gimnazijo kot samostalen oddelek. Za višjo izobrazbo deklic je ustanovil Jožef Gorup v Ljubljani slovensko »višjo dekliško šolo«. Do visoke šole se nismo mogli povzpeti, pač pa se je vzbudila baš v zadnjem času po vsej domovini krepka zahteva: Dajte nam v Ljubljani vseučilišče! Dal Bog, da se nam kmalu uresniči vroča želja. To bode najmlajša sestrica vseučilišču zagrebškemu, ktero so svečano otvorili dne 2. grudna leta 1874., in kteremu so kumovale vse tuje sestre, odposlavši v Zagreb 1200 učenjakov. Iz narodnega življenja. Ce se ozremo na narodno življenje te dobe, vidimo, da je prišlo iz burnega gi¬ banja poprejšnje dobe v neko bolj mirno, pa nič manj vztrajno strugo, izvzemši tisti nesrečni razkol, ki je razcepil ves narod, zlasti Kranjsko, v dva tabora. Pa ozrimo se, če tudi krvavečega srca, od temnih stranij tja, kjer vidimo blage može pri delu »za vero, dom, cesarja«! Najprej smemo tudi tu povedati, da ni pozabil Slovenec hvaležnosti svojim prvim možem. Prvi mož narodov, oče njegov, bil je Janez Bleiweis (glej podobo na str. 137.). Kaj je on bil narodu, to je pokazal ves narod, ko je slavil sedemdesetletnico svo¬ jega staroste sredi listopada leta 1878. Tako še ni častil naš narod nobenega svojih sinov. Iz vseh krajev naše domovine so prihiteli zvesti sinovi in se mu poklonili; izročili so mu nebroj pisem, v kterih so imenovale vse slovenske občine »očeta« svojega za častnega občana; kdor ni prišel osebno, sporočil mu je pismeno ali brzojavno svojo častitko. Dne 17. listopada so ga po¬ zdravili mestni očetje ljubljanski, odborniki kmetijske družbe kranjske, bogoslovci, de¬ želni odborniki z deželnim glavarjem; zvečer 18. listopada pa se je zbralo okrog 16.000 ljudij, da so spremljali četo 300 mož z bakljami in 100 mož s svetilkami pred stanovanje njegovo, kjer so mu vsa narodna društva napravila prelepo podoknico. Dne 19. listopada je sprejel častitke katoliškega društva, stolnega kapitola, profesorjev, duhovščine in deželne vlade, zvečer pa je bila slavnostna beseda v čitalnici. Tu je povedal ljubljanski župan z navdušeno be¬ sedo, kar je napolnilo vsem srca do vrha: »Blagoslavljal bode vaše delo še pozni vnuk in pomnil, da ste vi za časa narod¬ nega probujenja pradedom bili vodnik!« Cesar sam ga je tudi kmalu počastil, od- likujoč ga z redom železne krone in dednim plemstvom. Ni čuda, da je isti narod tudi res žaloval, ko je tri leta pozneje spremljal umrlega starčka k Sv. Krištofu, kjer počiva po dolgem, trudapolnem življenju. Spominjal se je narod tudi drugih mož; postavil je spomenik v stolni cerkvi mari¬ borski najboljšemu svojemu pastirju in uči¬ telju, Antonu Martinu Slomšeku; pred latinskimi šolami ljubljanskimi je postavil spomenik prvemu svojemu pesniku, Valen¬ tinu Vodniku (1889); zaznamoval je z mra- mornatimi ploščami rojstne hiše veljakov, kakor na pr. Lovra Tomana, Josipa Jurčiča, Franca Miklošiča, Antona Janežiča, Matije Cigaleta, Franca Levstika, Andreja Praprot¬ nika in J ernej a Kopitarja, kteremu je pripravil leta 1897. tudi gomilo v domači zemlji. Oživel je celč spomin na davno umrle junake, ko je slavil leta 1893. tristoletnico zmage nad Turki pri Sisku. Pokopali smo v tej dobi mnogo za¬ služnih mož, ki so si postavili trajen spomin z žrtvami za prosveto narodovo: starino Davorina Trstenjaka, pesnika Krilana, bla¬ gega Janka Krsnika, neupogljivega Andreja Einspielerja, samaritana Luko Jerana, moža¬ tega Josipa Poklukarja in druge. Posebno omeniti pa sta nam moža, ki sta imenovala narod za svojega dediča: Viktor Smole in Anton Knez. Prvi je volil vse veliko imetje deželnemu muzeju, drugi pa Slovenski Matici, da podaja narodu zdravo duševno hrano v dobrih knjigah. Radoval se je narod, ko je presvetli cesar odlikoval njegove prvake, kajti po¬ trdil je s tem, da zvesto služi Avstriji, 183 komur je vodilo »vera, dom in cesar«; saj še imamo žive priče cesarske milosti in pravič¬ nosti med seboj; med temi plemenitega sinu priproste kmetske hiše, ki mu je poveril cesar deželo kranjsko, da jo vlada dolga leta, baron Andrej Winkler (glej podobo na str. 172.), ki uživa zdaj v pokoju časti, ktere si je stekel pri svojem cesarju in svojem narodu, dočim še stoji v vročem boju na obalah sinje Adrije neupogljivi kraški hrast, Ivan Nabergoj. Njemu je povedal leta 1891. cesar sam: »Za¬ dovoljen sem z vašo, meni že dolgo znano domoljubno zvestobo, kakor tudi vaših roja¬ kov, s kterimi sem prav zadovoljen.« Jezusa Kristusa, in ni zoper čisto vero ali katoliški nauk, če se v tem jeziku poje maša ali čitajo sveti evangeliji in berila stare in nove zaveze v dobri prestavi ter se pojejo psalmi in moli časoslov«. »Zato,« tako dostavlja Leon XIII., »smo spoznali, da moramo hvaliti Boga, ki nam je dal primerno priložnost, da moremo ugoditi narodu slovanskemu in za njegovo skupno korist skrbeti z isto unemo, ktero so kazali vedno naši predniki.« To je tisti blagi duh, ki veje tudi v besedah pastirskega pisma škofa krškega: »Duh božji se razodeva v jezikih, in to pravico zahtevamo zase, in Ivan Nabergoj s primorsko deputacijo pri cesarju. (Narisal Josip Germ.) Narod naš je pa tudi veren narod; zato je žaloval, ko je pobrala smrt sv. očeta, Pij a IX., a z otroškim zaupanjem in spo¬ štovanjem je pozdravil premodrega mu na¬ slednika, Leona XIII.; saj je baš on opra¬ vičil ona čutila zvestih mu slovanskih katoličanov v polni meri, ko je povzdignil god slovanskih blagovestnikov, sv. Cirila in Metoda, med praznike naše cerkve in v prekrasni okrožnici ponovil besede papeža Janeza VIII.: »Po pravici hvalimo jezik slovanski, v kterem se glasi čast, dolžna Bogu, in ukazujemo, da so oznanjevati v tistem jeziku slava in dela našega gospoda kar zahtevamo zase, ne moremo odrekati drugim.« Ko je Leon XIII. praznoval petdeset¬ letnico svojega mašništva, hiteli so tudi mnogi slovenski romarji v sveto mesto, v »večni« Rim, in ko je prišel v velečastno cerkev sv. Petra, da bi čital sveto mašo za avstrijske romarje (12. malega travna 1888), zaklicali so mu pobožni romarji iz dna srca: Živio! Doma v beli Ljubljani in po vsej katoliški Avstriji pa so v cerkvah in zunaj cerkve slavili ta dan; Ljubljana na pr. je bila krasno razsvetljena. Cesar naš mu je poklonil velik zlat in z dragimi kamenčki 184 ozaljšan križ, dočim so mu verni .Slovenci izkazali svoje spoštovanje z monštrancami, kelihi itd. Z isto iskrenostjo smo slavili leta 1893. petdesetletnico škofovskega po¬ svečenja Leonovega. Spominjajoč se ne¬ pozabnih besed, s kterimi je sv. oče sprejel prvikrat slovenske svoje ovčice, rekoč: »Pričakoval sem vas in pričakal sem vas! V mojem naročju ste lahko jedini v veri, pa tudi jedini kot narod,« hiteli so zopet pobožni romarji v Rim in z ginjenim srcem zrli v milo oko možu, ki ga šteje svet med naj večje svoje duhove, in čegar srce ni zaprto nobenemu vprašanju našega časa; ki je, sedeč na najvišjem prestolu pozem- skem, vendar prvi demokrat naše dobe, in ki premišljuje, kako bi se izboljšala usoda delavskega stanu v duhu krščanske ljubezni in pravičnosti; in kako mu hrepeni srce, da bi videl zjedinjene vse narode — tudi vse sinove matere Slave pod okriljem jedne matere, cerkve katoliške! — Zupan ljub¬ ljanski se je poklonil še knezu in škofu ljubljanskemu, proseč ga, da sporoči sve¬ temu očetu izraz čutil vse Slovenije — in zopet ni zaostal naš presvetli vladar: daroval je 100.000 frankov za imenitno knjižnico vatikansko. Ob novem letu 1898. pa smo slavili katoličani — od cesarja dol do zadnjega težaka — šestdesetletnico mašništva sv. očeta. Da so se izvršili veliki shodi kato¬ liški v tej dobi tako sijajno, je vsaj deloma tudi zasluga naših vernih rojakov, kajti udeleževali so se katoliških shodov na Dunaju, v Gradcu itd. Na graškem katoli¬ škem shodu je povedal dr. Srnec zbranim katoličanom, da je jedro narodnega gibanja slovenskega tč-le: »Sveto je čutilo vere, sveto je pa tudi čuvstvo ljubezni do stari- šev, rodovine in naroda. Kdor se pa iz¬ neveri narodu, izneveri se zajedno navadno tudi veri dedov svojih.« Zbrali so se leta 1892. tudi zastopniki iz vseh pokrajin slovenskih na veliki katoliški shod v Ljubljani in se posvetovali pod predsedstvom državnega poslanca Povšeta in v navzočnosti treh škofov o vseh vprašanjih, kterih rešitev more povzdigniti gmotno in duševno naše ljudstvo; govorili in sklepali so, kako je napojiti vedo in umetnijo, vzgojo in pouk z duhom krščanskim, kako je pomagati kmetu in obrtniku. Sad tega shoda je bil ta, da je dobilo katoliško gibanje točen in odločen program v politiki, v šolskem oziru in v socijalnem vprašanju; kar se je tam določilo, to izvršujejo mnogobrojna poli¬ tična in gospodarska društva, ki so vzrastla po deželi; znanstveno življenje pa pospešuje slovenska »Leonina«. Doba taborov je bila minila; le rovanje »neodrešenih« sosedov ob morju in Soči je pozvalo še naše primorske rojake, da so se zbrali leta 1878. pri Kobaridu, na Kviškem, v največjem številu pa v Dolini k zadnjim velikim taborom. Med njimi je bil dolinski uprav veličasten; 8000 zvestih Slovencev in Hrvatov je tu zavrnilo črne nakane zoper našo Avstrijo; sklenili so in izročili po treh možeh (Nabergoj, župnik in dekan J an, dr. Vitezič) cesarju udanostno adreso, ktero je vladar sprejel izredno milostno. Narodno¬ politično delo pa so si odslej razdelila med sabo društva, s kterimi se je polagoma prepregla vsa Slovenija od središča do skrajnih svojih mej. Narodno gibanje je oživilo še druga društva; zbralo je sloven¬ ske delavce v slovenska podporna društva, čile mladeniče v društva sokolska, ki so se pomnožila zadnja leta tudi na spodnjem Štajerskem in v Primorju, dočim so se rodila ljubljanskemu »Sokolu« pobratimska dru¬ štva na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranj¬ skem. Slovenska pesen in glasba je našla pod okriljem »Glasbene Matice« tako varno in srečno zavetje, da se je ne raduje samo domačin, temveč da si je priborila častno priznanje in pohvalo celč na Dunaju, ki slove kot »mesto godbe in petja«. Ne¬ pozabna ostaneta vsakemu, ki ju je slišal, krasna koncerta naših pevcev in pevk ob veliki noči leta 1896. na Dunaju. V Ljubljani je sicer vpepelil požar staro gledišče, v kterem si nekaj let gledal in poslušal slovenske drame in opere; zgradili pa so novo, krasno gledišče, in v teh prelepih prostorih je našla tudi sloven¬ ska drama novo, širje polje, na kterem se odslej lepo razvija, budeč med domačini talente in vabeč k sebi tudi rojake iz ob¬ mejnih pokrajin slovenskih, ali obiskujoč jih tu in tam v domačem kraju. Dostojen sosed temu hramu dramatične umetnosti se dviga v Ljubljani »Narodni dom«; leta 1882. je začelo delovati društvo in leta 1896. že izvršilo stare načrte rodo¬ ljubov; zgradilo je društvom lep dom, ki bi naj bil skupni dom slovenske družine. Tudi druga mesta so si ustanovila narodne domove, ki služijo zabavi in pouku. Resno nalogo sta si stavili med našimi društvi skoro najmlajši: muzejsko društvo ljubljansko, kteremu je namen proučevati našo domovino ter seznanjati rojake z njeno 185 zgodovino in kulturo in z njenimi prirod- nimi posebnostmi; drugo društvo pa si je izbralo solnčnate vrhove naših gorskih prvakov, da vabi tja gor v trdne koče vsa¬ kogar, ki ga »tja kliče in miče in vabi srce« — t. j. »Slovensko planinsko društvo«. S po¬ močjo župnika Aljaža je zgradilo celč »pod velikim tukaj Bogom«, blizu vrha Triglavo¬ vega skromen dom »Mariji Snežnici«. Kmalu bode svedočil jednak hram božji na solčav¬ skih gorah, da še ni ugasnil v srcu Slovenca tisti pobožni čut, ki je zgradil toliko in toliko belih cerkvic na naših gričah in gorah. Dobrodelnih za¬ vodov in ustanov niso pozabili tudi v tej dobi ne. Kjer se je pokazalo, da ne zadostujejo stare bolnišnice za mno¬ žeče se bolnike, zgradili so nove bolnišnice in pri tem niso gledali na par tisočakov več. To nam svedočita posebno bolnišnici v Ljubljani in v Celovcu, kteri sta tako zidani in urav¬ nani, kakor zahte¬ vajo dosedanje iz¬ kušnje in pa nauki učenih mož. V No¬ vem mestu so odprli usmiljeni bratje novo bolnišnico, ki je bila tako po¬ trebna ubogi Do¬ lenjski. Prava do¬ brota so nova bol¬ nišnica za otroke v Ljubljani in kopali¬ šča v Gradežu in Rovinju za škrofulozne otroke. Za reveže, ki dolgo hirajo in ne dobe postrežbe niti domd, niti v bolnišnici, zgradili so prostorne in zdrave zavode »hiralnice«; to so storile deloma dežele in srenje, deloma pa dobri ljudje, darujoč denar in hiše. Velik zavod te vrste za neozdravne bolnike bode zgradila hranilnica kranjska v Vodmatu pri Ljubljani v spomin petdesetletnice cesar¬ jevega vladanja; namenila je v to svrho pol milijona goldinarjev. Za reveže, kterim se je zmešala pamet, zgradili so v Celovcu in na Studencu pri Ljubljani nove primerne blaznice; isto namerjavajo tudi storiti v i Trstu. Za slepce bodo napravili zavod v Celovcu, za slepce in gluhoneme pa v Ljub¬ ljani. Ljubljanski »Josefinum« pa je zavetišče, ktero je ustanovila gospa Hočevarjeva za ženske posle, ki ne morejo več služiti; pre¬ skrbela je tudi Krčanom novo bolnišnico. Lep namen imajo sirotnišnice za dečke in deklice, kajti v njih so zgradili dobri ljudje sirotam nov dom, kjer jih vzgajajo pobožne sestre redovnice v dobre in pridne mladeniče in deklice. Njim podobna so zavetišča, v kterih dobivajo toplo sobo, dobro hrano in nauke učenci in učenke, za ktere ne morejo skrbeti črez dan njih ubogi stariši. Na pravo pot pa hočejo spraviti za¬ nemarjeno in po¬ kvarjeno mladino zavodi, kakor oni v Otočah pri Celovcu in tisti, ki ga hočejo ustanoviti v Ljub¬ ljani. Podoben na¬ men imajo društva, ktera podpiraj o kaz¬ njence, da ne za¬ padejo zopet hudo¬ delstvu in kazni, kedar so prestali kazen za svoje prej¬ šnje prestopke ali zločine. Pozabiti ne sme¬ mo, če tudi ne mo¬ remo našteti vseh dobrodelnih naprav zadnjih let, da so nastale mnoge ljud¬ ske kuhinj e, v kterih se dobiva zdrava in tečna hrana za majhno plačo, s ktero se povrnejo komaj stroški zavodu, a reveži imajo po vrhu še zavest, da skrbijo tukaj tudi za najpriprostejšega gosta blage gospe plemenitega srca. Če se govori o ljud¬ skih kuhinjah,ne smemo pozabiti moža,ki smo ga izročili hladni zemlji spomladi leta 1896.: Luke Jerana, očeta dijakov, ki jim je usta¬ novil vLjubljani dijaško ljudsko kuhinjo in za njo žrtvoval, kar je imel sam, in kar je pri- moledoval za nje vbogajme. Lepi vzgled njegov je napotil druge može, da so priskrbeli ubogim dijakom tudi v Celju in Mariboru, v Ptuju in Novem mestu itd. v dijaških ljudskih kuhinjah ceno kosilce. Spomnili so se pa tudi Nadvojvodinja Marija Jožefa. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa Adeleja na Dunaju.) 186 sinov naših, učečih se na visokih šolah dunajskih in graških, kamor hite z bistro glavico — a pičlo glavnico, a ne morejo storiti, kar veli stari pregovor: »Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj!« Tem mlade¬ ničem v podporo so osnovali podporna društva in »Radogoja«. »Najdražja last držav je narod,« rekel jc nekoč cesarjevič Rudolf, in zato je vlada v zvezi z državnim zborom in deželnimi zbori v teh letih mnogo ukrenila za zdravje naroda. Sklenili so postave o zdravstvenih zadevah, pomnožili število zdravnikov po kmetih, ki čuvajo nad zdravstvenimi raz¬ merami in pomagajo revežem v boleznih. Mnogo drugih naprav vpliva blagodejno na naše zdravje; mesta so si preskrbela dobro pitno vodo (na pr. Ljubljana, Kamnik in dr.); podzemski kanali snažijo tla, na kterih stojč naša mesta; kjer imajo javne klavnice (na pr. v Ljubljani), ni se nam bati, da bi morali uživati nezdravo meso; posebni zavodi preiskujejo živila, če so pristna in zdrava; po mestih širijo ulice, nasajajo ob njih drevesa, napravljajo vrte, da uživa i meščan malo boljšega zraka; po teh ulicah pa žari, na pr. v Ljubljani, taj- nostna električna luč ter izpreminja temno noč v jasni dan. Srebrna poroka cesarjeva. Krasno slavnost je prineslo leto 1879. cesarski rodbini in narodom avstrijskim, srebrno poroko cesarjevo. Da bi od te slavnosti imeli kaj koristi najrevnejši držav¬ ljani, izrekel je cesar sam željo, da naj ne trosijo ljudje denarja za velike slavnosti, nego se naj rajši spominjajo revežev. Tej želji so res tudi ugodili deželni zbori, srenje in društva. Ljubljana je ustanovila na pr. za¬ logo za revno deklico, ki se hoče omožiti, in podporo štirim rokodelskim učencem; vrh tega so podarili denarja revežem in jih pogostili. Vendar so hoteli izraziti narodi cesarju tudi na drug način svojo udanost: nesle so mnogobrojne deputacije krasne adrese na Dunaj; doma so pa v čitalnicah in cerkvah slavili vladarja in molili zanj, dočim so goreli po gorah nebrojni kresovi in pokali topiči, oznanjajoč, da »Veseli, Slovenija, veseli se, Krajna, Obnebje se jasni nad tvojo glavd, Iz slike mini ti venec poganja, Ki venčal bo tebi dolino, goro.« Dne 22. malega travna so se cesarju poklonili zastopniki vseh kmetijskih dru¬ štev; sam cesarjevič Rudolf jih jc predstavil očetu svojemu, zatrjujoč, da si šteje v po¬ sebno čast, da sme izreči cesarju voščila avstrijskega kmetijstva. Cesarje odgovoril: »Ponosen sem in štejem se srečnega, da smem imeti take narode, kakoršne ima moja država, za veliko družino.« Potčm se je vrstila deputacija za deputacijo; prišle so iz vseh vetrov širne Avstrije, mnoge v narodni noši, in vsem je odgovoril cesar jednako ljubeznivo in očetovsko. Papež ga je od¬ likoval, podarivši mu svojo podobo in jako dragoceno podobo Matere božje od Rafaela. Najlepši dan pa je bil 24. mali traven. Dan poprej je izročil mojster Ferstel nad¬ vojvodi Karolu Ludoviku cerkev Jezusovo (votivno cerkev, glej podobo na strani 152.), za ktero so bili položili temeljni kamen dne 24. malega travna 1856 v spomin rešitve cesarjeve, ko ga je bil napadel Libeny. Zdaj je bila dovršena v najlepšem gotiškem slogu z dvema stolpoma, po 95 metrov visokima; stala je vsa zgradba štiri milijone goldinarjev. Dne 24. malega travna 1879 zjutraj je prevzel cerkvene ključe kardinal dunajski in blagoslovil krasni hram božji v navzočnosti 49 škofov in 11 prelatov. V zakristiji so potem počakali cesarja in cesarico, ki sta se pripeljala ob poldvanaj- stih med vriskanjem neštevilnega ljudstva in zvonjenjem novih zvonov, dočim so igrale vojaške godbe pred cerkvijo cesarsko pesen. Cesar je bil opravljen v maršalsko obleko in globoko ganjen, ko je prestopil prag cerkve s cesarico, ki si je trla solzo za solzo v očeh. Pred velikim oltarjem je blagoslovil kardinal vnovič cesarjev zakon; potčm je bila velika maša, med ktero je molil cesar klečč pred velikim oltarjem. Ko sta sprejela cesarosti po dovršeni službi božji in zahvalni pesni še papežev blago¬ slov, vrnila sta se iz cerkve; pred vratmi pa je sprejela cesarica še krasen šopek, dar deklet dunajskih. Kako globok vtis je naredil ta dan na cesarja, to čitamo v pismu, ki ga je pisal bratu nadvojvodi Karolu Ludoviku: »Globoko ganjen se vračam iz posvečenih prostorov božje hiše, za ktero je darovala ljubezen in udanost mojih zve¬ stih narodov, ko jih je pozval k temu naš brat, ki že počiva v Bogu. Jaz pa sem mu položil pred 23 leti, ob drugi obletnici svoje poroke, vpričo cesarice temelj, in v tej hiši božji je danes, na dan najine srebrne poroke, kipela naša zahvalna molitev pri prvem svetem darilu k Bogu. Kar je začela lju¬ bezen bratovska, nadaljevala je ista ljubezen in srečno dovršila.« Zato se zahvaljuje bratu, 187 ki je vodil veličastno delo in ga dovršil ta dan, »ki je pravi rodbinski praznik vseh narodov moje države«. Ob tej priliki je daroval cesar 10.000 gld. dunajskim reve¬ žem, a za dijake in hčere častnikov ter za razne dobrodelne zavode je ustanovil bogate zaloge; 400 oseb, obsojenih zaradi raz¬ žalitve cesarja, je pomilostil. Dne 27. ma¬ lega travna so cesarju napravili še plemiči, meščanje, umetniki in drugi krasen »slav¬ nostni izprevod«, potem pa je pi¬ sal v zahvalnem pismu ministru grofu Taaffcju: »Nad trideset let že vladam; pre¬ bil sem marsi- ktero grenko uro, a užival tudi mnogo ve¬ selja s svojimi narodi, toda to¬ liko čistega, pri¬ srčnega veselja še nisem užil, kakor v ravno minulih dneh. To veselje mi je na¬ pravila ljubezen mojih narodov!« Zato se zahva¬ ljuje »vsem — vsem«! Po leti 1880 je videl cesar Abrahama, dosegel je pet¬ deseto leto; bival je tačas v Išlu in praznoval ta dan v tihem domačem krogu; pozdra¬ vili so ga le naj¬ mlajši občani z ljubko deputa- cijo; prišlo je šest dečkov, starih po pet do šest let, nosili so veliko cesarsko krono iz samih planin¬ skih cvetlic; od krone so viseli široki trakovi, in te je držalo šest dekletec; oblečena je bila vsaka kot kmetica, jedna kot Avstrijanka, druga kot Tirolka itd. Kako je razveselil vladarja ta dar! Vsakemu otroku je dal roko, vsak mu je moral natanko povedati, čegav je, kako mu je ime itd. Seveda se niso vrnili otroci prazni domu; cesar je poklical svojo hčerko Marijo Valerijo, in ta jim je naložila toliko slaščic in peciva, kar so mogli nesti. Cesarjevič Rudolf se oženi. Se pred tem dnevom pa je bila cesar¬ sko rodovino in narode avstrijske z veseljem in nadami navdala vest, da se je 7. sušca leta 1880. zaročil cesarjevič Rudolf v Brtiselu s princesinjo Štefanijo, drugo hčerko belgijskega kra¬ lja Leopolda, po¬ rojeno dne 21.ve- likega travna 1865. Zaročenca in roditelji so se iz srca radovali, da je prebival¬ stvo s takim ve¬ seljem sprejelo ono vest, kajti zopet se je cesar prepričal, »da smo zares vsi skupaj samo jedna velika dru¬ žina«. Predno sc je poročil cesar¬ jevič, prepotoval je pa še s pre¬ svetlim svojim očetom najprej severne krono- vine avstrijske in potčm sam Palestino ter Egi- pet. Dne 10. maj- nika leta 1881. je sklenil z dra¬ žestno »rožo iz Brabanta« zvezo za vse življenje — in zopet si je postavil milo¬ srčni cesar trajen spomenik, kajti pomilostil je mnogo obsojencev in spomnil se tudi revežev in sirot z bogatimi darovi. Dunajsko mesto je mislilo napraviti sijajen ples, ki bi bil stal 40.000 gld., cesar in cesarjevič sta pa zložila tudi 40.000 gld., in vseh 80.000 se je porabilo za ubožce. Naša domovina si je postavila trajen spomin na ono poroko v krasni zgradbi ljubljanskega muzeja »Rudolfina«; 600 reve¬ žev je pogostila Ljubljana na dan poroke, »Sokol« pa je priredil lepo ljudsko veselico. Cesarjevič Rudolf in nadvojvodinja Štefanija. (Iz knjige Emmerjeve »Kaiser Franz Josef I.« K. Prohaska.) 188 Leta 1883. se je porodila cesarjeviču hčerka Elizabeta. Cesarje daroval ob tej pri¬ liki društvu mladinskega zavetišča na Dunaju svoj grad Weinzierl. Zares cesarski dar! Pa še druge prilike je imel tačas dokazati, da zasluži ljubezen svojih narodov; prišlo je bilo baš ona leta nekaj nenavadno hudih nesreč nad mnoge družine in kraje avstrijske. Jedva mesec dnij pred srebrno poroko cesarjevo je prodrla voda nasipe okrog mesta Segedina na Ogerskem; uničila je povodenj v malo urah mnogo ljudij in toliko imetja, da se je razlegal tužni klic: Segedina ni več! Med prvimi, ki so hiteli na pomoč, pa je bil cesar sam. Ni ga za¬ drževalo grdo vreme in lastna nevarnost; v čolnu se je vozil po cestah in ulicah mesta, v kterem je podrla voda nad 5000 hiš; gledal je povsod bedo in nesrečo, toda prinesel je s seboj tudi pomoč in tolažbo, rekoč: »Segedin bo kmalu lepši, kakor je bil,« in to se je z njegovo pomočjo tekom malo let res izpolnilo. Dne 9. listopada leta 1880. je grozovit potres na pol raz valil procvitajoči Zagreb; 400 rodbin ni imelo strehe; a tudi tu je delil cesar z radodarno roko, da bi po¬ magal nesrečnikom. Se grozovitejša nesreča se je pa dogodila 8. grudna 1881 na Dunaju; zgorelo je lepo gledišče, zadušilo in zgorelo je tudi nekaj stotin ljudij. Iz začetka so mislili, da ni ponesrečil nikdo, a kmalu so našli cele kupe mrtvecev; popisati ni mogoče žalosti, ki je zadela toliko in toliko rodbin na Dunaju in po kronovinah. Dobrosrčni ljudje so darovali lepo svoto, da preskrbe stotine sirot, kterim so zgoreli roditelji. In naš cesar? — Prebdel je tisto grozno noč, jokajoč sredi svoje družine; sredi svojega naroda je nekaj dnij potčm molil pri za- dušnicah za nesrečne žrtve požara; potčm je ukazal, da je napraviti pri vseh glediščih toliko vrat, da morejo ljudje hitro uteči nevarnosti; sam je šel od gledišča do gle¬ dišča, da bi se prepričal, kako izvršujejo njegovo povelje. Kupil je za pol milijona goldinarjev razvalino pogorelega gledišča in zgradil na tistem prostoru veliko in lepo »hišo sprave«. Kar nese ta hiša čistega prihodka, namenil je za dobrodelne zavode; sredi sprednje strani tega doma je pa lepa kapela, v kteri darujejo svete maše za duše pokojnikov, ki so tu našli smrt. Kmalu je prišel božični večer, in tudi cesar je pre¬ mišljal, kaj bi daroval otrokom svojim, da jih razveseli ta večer. Iz zadrege mu pomaga najmlajša hčerka nadvojvodinja Marija Vale¬ rija, srček očetov; ona poprosi očeta, naj ji dovoli, da sme v svojo skrb vzeti deklico, kteri so zgoreli stariši v gledišču. In tako lepega daru si ni še izbralo nobene dete, in tako veselega srca tudi menda ni še iz¬ polnil noben oče želje svoji hčerki, kakor onega leta cesar Franc Jožef. Pa to je samo par najvažnejših prilik, v kterih je cesar pokazal milosrčnost in odprto roko; premnogo drugih bi še lahko našteli, tudi takih, ko je vladar bogate darove poslal stradajočim ali takim ljudem, kterim je požar, voda itd. uničila dom in posestvo. V onih letih je bil nekoč na Tirol¬ skem; izprehajaje se neko jutro, gre mimo borne hišice in sliši nekoga notri na ves glas tarnati. »Tu se je pripetila nesreča,« misli si, stopi v kočo ter vidi ležati na tleh kravico, ki je ravno poginila. Poleg nje stoječa že stara gospodarja pa vzdihujeta v jednomer: »Kaj bo, kaj bo zdaj z nama? Zdaj sva berača! Dolga imava že tako pre¬ več, zdaj pa še ta nesreča! Joj, joj mene!« Cesar ju izkuša utešiti in vpraša, koliko je krava vredna. »Jeden stotak je bila že vredna,« odvrne kmetič. »No, če je tako, vama pa dam jaz novce, da kupita drugo kravo,« pravi cesar strmečima starcema; »pridita le dol v grad; gospodar vama bo naštel denar.« Kmetič ni poznal gospoda in bi bil dobil najrajši takoj denar, toda cesar ga ni imel toliko pri sebi. »Grem pa takoj z vami,« pravi nezaupni mož ter spremi cesarja, kteremu je bilo to prav všeč, dol v grdd; tam je dobil stotak in zvedel, kdo je njegov rešitelj. Govoreč o milostih in dobrotah, ktere je izkazal cesar vsem deželam, ne smemo pozabiti, da je obdaroval v najobilnejši meri prestolno svoje mesto Dunaj; on je rodom Dunajčan in prvi meščan prestolnici. Baš za njegovega vladanja je dobilo to mesto čisto drugačno lice, ko je ukazal cesar, da je podreti visoke nasipe okrog mesta in ozka vrata. Potem so zasuli glo¬ boke jarke, na zelenih tratah okrog notra¬ njega mesta pa so zgradili take palače, da jih najdeš malokje toliko in tako lepih. Na levo od votivne cerkve vidiš novo vse¬ učilišče (glej podobo na strani 155.), kjer se pripravljajo tudi mnogi slovenski mlade¬ niči za bodoči stan kot učitelji, uradniki, zdravniki itd. Malo dalje štrlijo stolpiči velikanske nove mestne hiše proti nebu; potčm greš mimo palače državnega zbora (glej podobo na strani 147.), najvišjega sodišča, cesarskih muzejev. Nasproti ob- 189 čuduješ med dvornim glediščem in dvorno opero lepi cesarski vrt in zgradbo novega cesarjevega gradu. Na jedni strani vidiš spomenike slavnih vojskovodij, na drugi veliko soho Marije Terezije, ktero obdajajo bronasti kipi slavnih mož, ki so ji bili zvesti generali in svetovalci. Pa tudi večji je postal Dunaj; daleč tam zunaj so mu prirastka nova predmestja, in tej prestolnici so preskrbeli zdravo pitno vodo daleč iz snežnikov na meji štajerski. Donavi so iz¬ kopali novo strugo, da morejo po njej plavati parniki; premostili so jo, da morejo dolgi železniški vlaki hiteti proti severu. Mnogo sličnega se je zgodilo po milosti cesarjevi tudi v drugih mestih, ki se niso mogla razvijati, dokler so jih oklepale trd¬ njave; cesar jih je oprostil teh spon, na pr. Prago, Olomuc. Cesar med slovenskim narodom. Z zlatimi črkami ste zapisani leti 1882. in 1883.V zgodovini Avstrije, posebno pa naših dežel; minilo je namreč leta 1882. pet sto let, odkar je prišel Trst pod vlado prednikov našega cesarja, na leto 1883. pa so preložili slavnost šeststoletnice, kar je zavladal habs¬ burški rod tudi v deželah notranje-avstrij- skih, h kterim spadajo slovenske pokrajine. Te slavnosti je sklenil cesar praznovati osebno z našimi deželami. Dne 8. kimovca leta 1882. je dospel v Celovec, kjer so se zvesti Korošci razveselili njegovega pri¬ hoda, kakor se radujejo dobri otroci prihoda lju¬ bega očeta. Občno je bilo navdušenje, s kterim so ga sprejeli v Celovcu. Dolgo že ni bival v deželi, a tem natančneje se je zanimal za njene razmere. Veselilo ga je, da imajo srenje že veči¬ noma svoje šole in šolska poslopja — a izrekel je, da upa, da so v tem oziru postopale pametno in raz¬ meram primemo. Poklonil se mu je tudi odbor družbe sv.Mohorja(proštdr. Miiller, Andrej Einspieler in Ross- bacher). Cesar je pohvalil plodonosno delovanje naše družbe, blagovolil sprejeti krasno vezani koledar za leto 1883. in dovoliti, da se mu dopošilja sleherno leto. Pohvalil je tudi druga dru¬ štva, na pr. katoliško roko¬ delsko društvo, in videlo se je, da pozna in odobruje delovanje teh društev. V vojaški bolnišnici je raz¬ veselil bolne vojake, nagovorivši jih v domačem jeziku. V samostanu uršulinskem je z veseljem zapazil lepo število deklet, ktere so si izvolile ta stan; podaril je samo¬ stanu lep dar, češ, »da se za trpeče ljudi ne more nikoli preveč storiti.« Ogledavši si samostan in bolnišnico elizabetinsko, šole itd., počastivši s svojo navzočnostjo krasno veselico na jezeru v Porečah, kteri je zvečer sledilo neštevilno kresov, celo gori na Vrtači, Odbor družbe sv. Mohorja izroča cesarju Koledar. (Narisal P. Markovič.) 190 na-Stolu itd., odpeljal se je dne 11. kimovca v Beljak in Trbiž. 40 brhkih Ziljanov in 40 Ziljank ga je po slovensko pozdravilo na Trbižu in mu izročilo šopek planin¬ skih cvetlic. Podaril je vsakemu fantu in dekletu po jeden čisto nov zlat, »ne kot dar, nego v spomin na današnji dan,« je dostavil, obžalujoč, da se zmirom bolj za¬ nemarja lepa narodna noša. Ogledal si je tudi cerkev; ko je čul, da cerkev ne zmore po¬ pravila iz lastnega imetja, naredi si vozel na robcu, rekoč: »To si moram zapomniti.« Ko je obiskal še Naborjet, peljal sc je prek bolj so pa tekmovali v Gorici Slovenci in Italijani, da bi izkazali cesarju svojo uda- nost; bile so lepe ljudske veselice, kjer se je gibal vladar sredi svojega naroda in slišal peti cesarsko pesen v treh jezikih. Mimo njega so šli ljudje iz vseh občin peš in z vozovi, na kterih so peljali svoje izdelke in pridelke. Dne 14. kimovca je odpotoval v Pulj in bival tam dva dni, na drobno si ogle¬ dujoč mornarico, urade, šole itd. Dne 17. ki¬ movca je dospel v lepi grad Miramar, kjer se je sešel s cesarico, cesarjevičem Rudol- Slovenski jahači pozdravljajo cesarja in ga spremljajo v Ptuj. (Narisal Ivan Jager.) Rablja na vrh Predela, kjer je meja med Korotanom in Goriško. Z vidnim zanima¬ njem si je ogledal spomenik junakov, ki so leta 1809. tu našli smrt, braneč Francozom pot v Korotan. S 101 strelom so ga pozdravili Gori¬ čani in mu napravili v Bolcu podoknico; tri četrt ure je poslušal pevce, ki so peli lepe slovenske pesni; sam je zahteval, da ga naj ogovarjajo Slovenci v svojem jeziku. Tako je podrl zapreke, ki so jih namerjavali postaviti med njim in narodom; zato je pa bil sprejem tem prisrčnejši. Naj- fom in nadvojvodinjo Štefanijo. Tri dni so imeli zdaj Tržačanje in okoličani cesarsko družino v svoji sredi; seveda se je pokazal bogati Trst v vsem svojem sijaju, a po¬ kazala je tudi skromna okolica svoje srce, polno zvestobe in ljubezni. Trst je napravil sijajen ples — okoličani pa so priveslali pod grad miramarski in zapeli cesarski rodbini mile pesmice slovenske. Lepa raz¬ stava je poveličevala cesarsko slavnost in kazala, da je napredoval tudi naš kmet ob Adriji. Mornarici je prirastla nova ladija, ki so jo spustili vpričo cesarja v morje. 191 Božja roka pa je čuvala nad dragim živ¬ ljenjem vladarjevim in dala sodniku in rablju v roke zverino v človeški podobi, ki je prišla sem iz Italije, da bi »posvetila« cesarju. Odpotujočemu so ponudila v Divači slovenska dekleta najboljše domače črnine, ktero v je tudi izpil. Se pomenljivejše za nas je bilo leto 1883. Že leta 1882. so povabili Kranjci cesarja, naj pride slavit z njimi šeststoletnico; obljubil je takoj, pomilujoč deželo, ktero je ravno v onih letih zadelo mnogo uim. Za to slav¬ nost so delali na Štajerskem in Kranjskem velike priprave; v glavnih mestih, v Gradcu in Ljubljani, priredili so lepe in poučne razstave kmetijskih, obrtnih, umetniških in drugih izdelkov, da si mogel lahko pre¬ udariti, do ktere stopinje gmotnega na¬ predka je dospelo naše prebivalstvo. Sledimo pa cesarju na njegovem poto¬ vanju, ktero je nastopil na Dunaju dne 1. malega srpana leta 1883. Mudil se je najprej v samostanu runskem in v Gradcu, kjer je otvoril razstavo. Nadaljujoč pot prek Gleisdorfa in Gleichenberga je stopil kmalu na slovensko zemljo pri Radgoni. V Radgoni je cesar otvoril novo meščansko šolo in ogledal razstavo društva za konje¬ rejo. Pri tej priliki je prijahalo 170 slo¬ venskih mož na konjih, s kterimi so dobili že pri dirki v Gradcu prva darila. Oble¬ čeni so bili v bele breguše; poveljnik jim je bil učitelj Strniša. Poleg njih se je zbralo 50 slovenskih strelcev iz Veržeja pod po¬ veljstvom Pintariča. Pred okrajnim glavar¬ stvom so »prezentirali« puške, in stotnik je oddal cesarju »raport«. Konjiča je cesarju tako dopadla, da jo je vzel s sabo na vojaško vežbališče; tam so po dovršenih vajah topničarjev defilovali pred cesarjem, ki je pohvalil Strnišo in mu cel6 stisnil roko. Nekega kmeta, ki je nosil zlati križec za zasluge, vprašal je cesar, zakaj ga je dobil; a ker mož od samega strahu ni našel takoj pravega odgovora, vpraša ga cesar po slovensko: »Ste li bili župan? — Koliko let? — To je lepo!« Konjiki so smeli potem spremljati cesarja v Zgornjo Radgono; tam so se mu poklonili župani okraja ljutomer¬ skega in radgonskega, duhovščina, šestin¬ trideset deklet itd. Poslanec Kukovec je pozdravil vladarja nemški in slovenski ter se mu zahvalil za podporo, podarjeno okraju povodom toče; dekleta pa so ga pozdravila po slovensko in mu ponudila najboljšega ljutomerčana, kterega je cesar blagovolil izpiti polovico kupice. Prek Cmureka je dospel cesar v Spiel- feld in nadaljeval potovanje po železnici, a tu in tam počasi se vozeč in stoječ pri oknu, da si ogleda ozaljšane hiše in slavo¬ loke, in da ga tudi narod more videti. V Mariboru ga je pozdravil narod slovenski še z večjim navdušenjem, saj »Stotine let minilo je, Slovenec ud je Avstrije, Viharjev se nikol’ ni bal, Cesarju zvest je zmir ostal.« »Pred šestimi sto leti smo bili Slovenci samo podložniki, tlačani, hlapci in sužnji nemških grajščakov; zdaj smo svobodni. Pod drugimi vladarji nemškimi bi nas bili uničili, pod Habsburžani smo se ohranili, napredovali in ojačili.« Zato so že dan 2. malega srpana, obletnico ustanovljenja habsburške vlade na Štajerskem, slavili v cerkvah in šolah. Dne 9. malega srpana je dospel cesar v Maribor, kjer so ga burno pozdravljali krepki živio-klici. K dvornemu obedu je povabil gospode nemške in slo¬ venske; v škofijskem dvorcu pa je sprejemal deputacije, med njimi tudi slovenske župane; obljubil je milostno, da se bode vsegdar trudil koristiti jim, in da bode rad pomagal, ako bi jih zadela zopet ktera uima. Knezu in škofu je podaril dragocen zlat naprsni križec. Slavnemu admiralu Tegetthoffu, rojenemu v Mariboru, pa je odkril spomenik in ga še tako počastil mrtvega. Še isti dan (10. malega srpana) je do¬ spel cesar v Ptuj; tukaj so se mu zopet predstavili slovenski jahači iz ormuškega okraja, 119 čvrstih mož v belih hlačah in z belo-modro-rudečim širokim pasom prek črni telovnik, sedečih na sedlu s štajerskimi barvami in vsak z bandercem črno-rumenim (glej podobo na strani 191.); prijahali so cesarju naproti v Hajdino. Dr. Gršak je na¬ govoril cesarja in ga prosil za izvršitev onih postav, »ki nam zagotavljajo naš narodni obstanek in srečno bodočnost«. Cesar je odvrnil, da mu je blagor vseh narodov pri srcu, in da bode skrbel za to, da se dotične postave tudi izvršujejo. Na¬ tanko je pozvedoval po gospodarskih in narodnih razmerah ter vprašal okrajnega komisarja, ali zna slovenski, in je li ta okraj slovenski, na kar mu je uradnik dal povoljen odgovor. Slovenskim dcputacijam in govornikom je odgovarjal z »zahvalim« in »srečno«; sprejel je slovensko adreso slovenskih učiteljev; vsem pa so segale srce besede cesarjeve: »Pomagam, kjer morem, in rad dam, kar dam.« Pred cer- 192 kvijo so potegnili vrv, da bi narod ne za¬ stavil poti cesarju, a cesarski pribočnik Mondel veli: »Pustite ljudi, da vidijo svo¬ jega cesarja,« in nekemu dekletu reče po slovensko: »Micika, poglej svojega cesarja!« Ta gospod je ravnal prav po cesarjevi želji, ki se je nalašč vozil počasi, da ga narod bolje vidi. Prenočivši na Slatini pri Rogatcu, po¬ kusil je drugo jutro ondotno kislico, dočim so mu dekleta zapela pesen »Po jezeru«. Potujoč dalje skoz Šmarje in Sv. Jurij ob južni železnici, kjer gaje pozdravil dr. Ipavec in mu izročila njegova hčerka lep šopek, pripeljal se je 11. malega srpana v Celje. Tu je bil zopet lep sprejem; deputaciji slo¬ venskih županov je odgovoril cesar: »Za¬ hvalim se za ta izraz udanosti in prepričan sem, da se smem vsegdar zanašati na Slo¬ vence.« Mudil se je pa v Celju samo malo nad poldrugo uro. V Laškem ga je zopet nagovoril na¬ čelnik deputacije slovenskih občin slovenski, in cesar ga je vprašal slovenski: »Ali ste Slo¬ venec ali Nemec?« Poslednji poklon štajer¬ skih Slovencev je sprejel vladar na Zidanem mostu iz ust župana Lenčeka v imenu občin okrajev Sevnica, Kozje in Brežice; odzdravil je tudi tu slovenski: »Lepo se zahvaljujem.« Na zemljo kranjsko je stopil v Trbovljah, kjer se mu je poklonil deželni predsednik baronWinkler; potem sije ogledal premogo- kop, kjer so v njegovi navzočnosti odstrelili s 1300 kilogrami dinamita 15.000 meterskih stotov premoga. Kranjci so bili sprožili cesarjevo slav¬ nostno potovanje; kaj čuda tedaj, da so se tudi najbolj trudili, da pokažejo pre¬ svetlemu gostu v besedi in dejanju svojo brezmejno ljubezen in udanost. To se jim je posrečilo tem bolj, ker ni bilo v tem oziru nobenega nasprotovanja, ampak naj¬ iskrenejše tekmovanje, kajti vedeli so vsi, da »Cesar je tu, ki nas s srečo zaklada, Pogled objema njegov nas premil, Narodnost našo je rešil propada, Dušni razvitek v Slovencih spešil.« Kakor na Štajerskem, izšli so tudi ljubljan¬ ski listi v praznični obleki in slavili v vznesenih člankih pomenljivost slavnosti in trdno zgodovinsko zvezo dežele in naroda z vladarjem. V imenu dežele je rekel deželni zbor vladarju v krasni adresi: »Vpričo Vašega Veličanstva obhaja danes narod po vsem Kranjskem šeststoletnico svojega zdru¬ ženja s presvetlo vladajočo dinastijo, da vnovič sijajno dokaže svojo ncomahljivo Apih, »Naš cesar«. zvestobo in iskreno udanost Vašemu Veli¬ čanstvu! in presvetli cesarski rodovini. Milost Vašega Veličanstva je podelila vsem narodom prostranega cesarstva ustavne pravice in narodno ravnopravnost in s tem trdno poroštvo miru in blagostanja. Brez¬ številne so tudi dobrote, za ktere se kranjska dežela zahvaljuje neizmerni ljubezni in blago- naklonjenosti Vašega Veličanstva, da v imenu vse dežele izjavi čutila neomejene udanosti in neomahljive zvestobe ter svečano pred vsem svetom ponovi ono zgodovinsko pri¬ sego, s ktero se je bila kranjska dežela pred šestimi sto leti zavezala Vašim presvetlim prednikom. Vsemogočni Bog naj ohrani in utrdi to zvezo, preslavni cesarski rodovini v slavo, veliki Avstriji pa in vojvodini Kranjski v srečo in blagoslov!« Da bi se to, kar so izražale te besede, tudi pokazalo v dejanju, delala je bela Ljubljana tako velike, mnogovrstne in okusne priprave, da so se tujci kar čudom čudili, koliko zmore ne prebogata, niti velika prestolnica kranjska, ki pa se je tukaj tudi cesarju hotela pokazati v ženito- vanjskem sijaju prestolnice naroda sloven¬ skega. In ko je napočil dan 11. malega srpana, bilo je res vse gotovo, Ljubljana je bila pripravljena, da sprejme vladarja. Zdaj pa je postala na mah velikansko mravljišče, v kterem je vrelo naroda po vseh ulicah in cestah, ki je v vedno gostejših trumah hitel proti kolodvoru; s kmetov pa je pripeljal vsak vlak od daleč in blizu nebrojnih gostov, in po cestah si videl hiteti s kmetov mlado in staro na vozovih in peš v Ljubljano. Ko so topovi z grada naznanili ne¬ strpno čakajočemu narodu, da se bliža cesarski vlak mestu, trla se je že vsa okolica kolodvorova radostno razvnetega občinstva; na kolodvoru pa so se zbrali najvišji dostojanstveniki dežele, in ko pri¬ sopiha vlak ter se ustavi, skoči cesar na tla. Tu se mu pokloni najprej deželni glavar grof Gustav Thurn, želeč mu vesele ure med narodom, o kterem se bode prepričal, da »je marsikteri njegovih narodov bogatejši, noben pa ne zvestejši in svojemu cesarju bolj udan«. Cesar odvrne, da bode rad bival in se dobro počutil v sredi »svojih zvestih Kranjcev«. Županu Grasselliju je odzdravil, rekoč, da je v resnici vesel do¬ kazov domoljubne gorečnosti meščanov »svoje zveste deželne prestolnice, ktere blagostan mu je tako zel6 pri srcu«. Ko je cesar še sprejel lep črno-žolt šopek iz rok gospodične Winklerjeve, ki je 13 193 stala na čelu 40 dekletom, peljal se je v mesto. V deželnem dvorcu so se mu po¬ klanjali poslanci, duhovni in posvetni do¬ stojanstveniki, društva itd.; zvečer pa je bila dvorna pojedina, in ko seje stemnilo, bila je krasna baklada. 1500 mož se je po¬ mikalo z Jožefovega trga skoz Vodnikove ulice, po šolskem drevoredu, črez franči¬ škanski most, Slonove in Poštne ulice na Kongresni trg pred deželni dvorec; med njimi sta bili dve vojaški in več drugih godeb. Pred deželnim dvorcem so se vsto¬ pili pevci v četverokot; čitalniški pevci so peli slovensko slavnostno pesen, ki jo je Nadvojvoda Maks, mlajši sin Otonov. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa M. Rupprechta v Šopronju.) zložil Simon Gregorčič in uglasbil Vilhar, filharmonično društvo pa je zapelo »Mein Osterreich«. Cesar je prišel na vrt poslušat, stopil potem med pevce in pohvalil petje in glas Medenov. Drugo jutro je prišel cesar z ministri v stolno cerkev k veliki maši, ktero je daroval knez in škof dr. Pogačar. Ob deseti uri so se začele avdijence, pri kterih je govoril vladar marsiktero prisrčno in modro besedo. Sprejemši adreso deželnega zbora, obljubil je, da ostane njegova blagonaklo- njenost »njegovim ljubim Kranjcem, med ktere je z veseljem prišel, vsegdar ohranjena. Pospeševanje njih blagostanja bode vedno njegova posebna vladarska skrb.« Milost¬ ljivo je potem nagovoril gospode poslance, kranjsko plemstvo in duhovščino, v ktere imenu je knez in škof Pogačar poudarjal ustanovitev ljubljanske škofije po cesarju iz rodu Habsburžanov, kterim seje zahvaliti, »da smo oteli dragoceno j edinost v veri in zvezo s središčem cerkve. Zato bomo pa tudi trdno in nepremakljivo, kakor skal¬ nate gore naše domovine, ohranili udanost in zvestobo do visoke cesarske hiše. Besede izpodbudne bodo donele z vseh| prižnic v srca vernih občin; z vseh oltarjev se bodo Nadvojvoda Karol Franc Jožef, starejši sin Otonov. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa M. Rupprechta v Šopronju.) vzdigovali proti nebu oblaki globoke srčne molitve, da bi bival najbogatejši božji blagoslov nad presvetlo, drago glavo Vašega Veličanstva.« Cesar je odgovoril, da mu je znano, da kranjska duhovščina z domo¬ ljubno marljivostjo budi v srcih svojih vernikov tudi ljubezen do domovine in cesarja, ter je prepričan, da bode to storila tudi v prihodnje. Zupanu, poudarjajočemu, da se Ljub¬ ljana imenuje bela Ljubljana, kajti nikdar se ni pregrešila zoper udanost in ljubezen proti cesarju, rekel je cesar: »Ljubljana je bila zmirom pravo avstrijsko mesto, ktero 194 je živo sočutilo vse, kar je zadelo državo.« Zastopnikom poljedelstva, obrtnije in kupčij- stva je obljubil, da bode vedno rad po¬ speševal njih koristi. Ob dvanajsti uri je otvoril minister grof Falkenhayn deželno kmetijsko razstavo na Kozlerjevem vrtu in se je jako pohvalno izrazil o njej. Ob treh popoldne se je cesar pripeljal v poslopje realke, kjer sije ogledal razstavo predzgodovinskih in zgodovinskih stvarij (orožj», starine, noše, turške reči, hišno opravo, cerkvena oblačila, pastirske palice škofov in opatov itd.), potčm izdelke hišne obrti, posebno čipke iz Idrije in tamošnje okolice ter iz samostanov, plete¬ nice, slamnate in lesene izdelke in sita. Razgovarjal se je z obrtniki in se zanimal posebno za trgovino s »suho robo». Ko je še počastil šolo s svojim posetom in se mudil pri pouku, peljal se je v kmetijsko razstavo; tu je videl kranjsko živino, po¬ kusil domače vino in rekel ministroma Taaffeju in Falkenhaynu: »To je zelo okusno vino; Vama je priporočam« (bil je rulandec iz slapske šole). Pokusil je bohinj¬ ski sir in zvedel od dr. Poklukarja, koliko je storil župnik Mesar, ki je ustanovil že 11 sirarskih zadrug. Posetivši obe bolnišnici, zbral je cesar mnogo oseb iz vseh stanov okrog sebe pri dvornem obedu. Po obedu se je razgovarjal z mnogimi gosti v sosednji sobi; tu si je prižgal srnodko in dovolil tudi gostom, da pušijo. Zvečer so priredili cesarju v gledišču slavnostno slovensko in nemško predstavo, med ktero se je bela Ljubljana oblekla v najkrasnejši svit: stopivši iz gledišča, vidi cesar mesto prekrasno razsvetljeno. Pero je preokorno, da bi popisalo krasoto tega večera; bila je nepopisna, polna raznoličnosti in bogastva. Tu se je izražalo čutilo na veličasten, tam na priprost, a prisrčen način. Gori na pročelju frančiškanske cerkve je obdajalo nebrojno lučic kip matere božje. Po ulicah se je trlo veselega naroda; marsi- kteri to noč ni šel spat; mnogo jih je kar posedlo po klopeh v »Zvezdi« in tam pri¬ čakovalo tretjega slavnostnega dneva, ki ga je začel cesar z vojaško parado na Fužinah, potem pa zopet dovolil mnogo avdijenc. Med drugimi je sprejel odbor »Slovenske Matice«, ki mu je izročil krasno knjigo »Spomenik«; natanko je popraševal po razmerah društva, koliko ima članov tudi po drugih deželah, osobito na .Štajer¬ skem, in kakšne knjige daje na svetlo. Posetil je potem blaznico na Studencu in pohvalil tukaj in v hiralnici, v elizabetinski otroški bolnišnici in v sirotišču vzorni red in delovanje usmiljenih sester. Prav dobro si je ogledal cerkev srca Jezusovega, ki spominja poroke cesarjevičeve. Popoldne pa so napravili pod Tivolijem narodno veselico, na kteri je bil zares zbran narod vseh stanov iz vseh vetrov kranjske dežele. Na levo od drevoreda proti gradu je bilo postavljenih mnogo hišic; tu si videl krčmo, kegljišče in pivotoč, tam gugalnice, obrtalo, turško godbo. V drevoredu proti Šiški in kolizeju so se pa zbrali udeleženci slavnostnega izprevoda; udje nebrojnih dru¬ štev kranjskih, moški in ženske v staro¬ davnih in novih nošah, kakor pri velikem ženitovanju. Ko so' se zbrali in uredili, jel se je izprevod pomikati proti slavnostnemu prostoru; naprej je jahalo 30 mladeničev brez sedla; okrašeni so bili s trobojnimi trakovi na klobukih in s črno-žoltimi tra¬ kovi črez prsi; njim so sledile dolenjske meščanske garde, ljubljanski Sokol in telo¬ vadno društvo, 200 čitalničnih pevcev, fil¬ harmonično društvo, društvo katoliških roko¬ delcev ljubljanskih in šentvidskih, pevska društva s kmetov, požarne brambe, župani in svetovalci vseh kranjskih občin v domači noši. »To je bil pač najlepši pozdrav od vsake vasi in hiše v naši deželi. Videti je bil tukaj čvrsti Gorenjec, ponosni Notranjec, jedrnati Kraševec, prebrisani Ribničan, lični Belokranjec in uljudni Dolenjec, vsak v .zavesti visoke časti, da gre v imenu svoje občine pred cesarja.« Za njimi so stopali pevci in pevke iz Šiške in ostale okolice ljubljanske, pevke v beli peči, lovci s psi in divjačino. Zdaj je prišla svatovščina: nevesta in ženin, bale, teta, družice, drugi, svatje mladi in stari, vsi v gorenjski noši. Žene so imele na glavi starodavne zlate »avbe«, nosile so svilnate robce, srebrne oklepnike, možje pa irhaste hlače, baržu- naste in škrlataste telovnike z debelimi, svetlimi gumbi, klobuke kastorce, pod njimi svilnate kapice, na klobukih pa šopke iz »roženkravta, nageljnov in rožmarina«; na¬ posled si videl viničarje z vozom vina, kmete s poljskimi pridelki in rudarje z različnimi rudninami. V izprevodu in na slavnostnem prostoru je bilo zbranih gotovo nad 20.000 ljudij; cele pol ure je trajal izprevod. Za cesarja so bili postavili poseben paviljon; mimo tega se je pomikal izprevod in se tudi malo časa ustavil pred njim. Cesar je ogovoril svate in rekel, da mu jako dopade, da je vse tako lepo in zanimivo urejeno. 13 * 195 Ko je odšel, razvilo sc je na tem prostoru prav veselo življenje; tu so peli, tam godli; tu so plesali, tam pili, zvečer pa so prižigali lepe umetalne ognje. Dne 14. malega srpana je bila zopet parada na Fužinah, potem pa je položil cesar temeljni kamen zgradbi palače za muzej »Rudolfinum«, izražajoč veselje, da Kranjska ne ceni vede in umetnije manj, kakor druge dežele. Knez in škof je po¬ svetil temelj, med tem ko so čitalnični pevci peli »Oče naš«. Tej slovesnosti je sle¬ dilo ogledovanje gradu in ondotne kaznil¬ nice, nekterih cerkva, šol, tovaren. Mestu je izkazal cesar svojo milost, darujoč mu svoj bronasti doprsni kip, izvršen po slav¬ nem dunajskem umetniku, a mestnih revežev se je spomnil z bogatim darom. Dne 15. malega srpana seje peljal cesar v Logatec, Idrijo in Postojino. V drugič je šel v podzemski svet kraški, v Postojinsko jamo, ktero je čarobno razsvetljevalo 8000 lučic. Na plesišču je gledal narodne plese, potem pa stopal hitro, kakor je njegova navada, a vendar je hodil poldrugo uro in občudoval krasoto podzemsko. »V teh delih prirode se nam razodeva neskončna moč,« vzkliknil je, in neki gospod pristavi: »Samo moč Vašega Veličanstva jo še presega!« — »Ne, ne,« zavrne ga cesar, »proti prirodi sem ravno tako brez moči, kakor vi.« Blizu Postojine je bil baš takrat požar uničil imetje nekterim kmetom; ko je to čul cesar, po¬ daril jim je takoj poldrugi tisoč goldinarjev. Drugi dan, 16. malega srpana, zapustil je cesar Ljubljano in se napotil v najdivnejše kraje naše domovine. Peljal se je v Kamnik,Kranj in Begunje, a bilo je vreme sila grdo; deževalo je, po gorah pa snežilo, da je pihal leden veter po dolini. V takem vremenu je dospel cesar na Bled, kjer so bili silno žalostni, ker so se bali, da jim ne bode vreme po¬ kvarilo lepih pripravlje¬ nih slavnostij. A glej,proti večeru se je zjasnilo, in prikazali so se gorenjski velikani, ki stražijo biser slovenske zemlje, v beli, praznični obleki. Zdaj se je začelo življenje na jezeru. Okoli 30.000 ljudij je bilo prihitelo semkaj; kdor je mogel, zasedel je prostorček v čolnu, čolni pa so se združili v celo brodovje, vsi praznično okrašeni s cvetjem in zelenjem, z lampijoni in zastavami. Med tem brodovjem so se vozile vojaške godbe, svirajoč lepe komade, a v presledkih so se razlegale slovenske pesni iz krepkih in čistih grl gorenjskih fantov in deklet po jezerski gladini. Veselim ljudem se je pridružil tudi cesar; peljal se je tja na otok, kjer kraljuje mati božja, molil Nadvojvoda Franc Salvator in nadvojvodinja Marija Valerija z otroki. (Po fotografiji c. in kr. dvornega fotografa A. Reda v Linču.) 1 % je v cerkvici in pozvonil tudi tisti zvon, ki jc poslal že toliko želj proti usmiljenemu nebu. Kaj je želel cesar? Kdo ve! — Ko se je zmračilo, zablesketalo je okrog jezera neštevilno lučic; posebno lepo razsvetljen je bil grad gori na strmi skali. Poglej pa še tja gor na strmo goro! Tam gori vidiš nebroj kresov, v kterih plamti in žari daleč v deželo ime cesarjevo. Vsi ti kresovi na gorah, one lučice ob jezeru na hišah, pa na jezeru plavajoče, oznanjali so z ognjenim dežjem, padajočim z grada dol na jezero, in z grmečimi topiči po hribih in gričih, da tukaj biva rod, ki mu gori in plamti srce za svojega cesarja. Po tej krasni slavnosti je spaval še jedno noč cesar na naši zemlji — in čuval ga je narod naš. Drugo jutro ga je od¬ peljal vlak proti Trbižu — povsod pa je stal narod ob železnici in spremljal z iskre¬ nimi pozdravi vladarja, ki je bival ves teden v njegovi sredi, in ki se je veselil, da je rodila njegova vladarska skrb in modrost mnogo dobrega sadu in čvrstega napredka. Cesarjevega vladanja štirideset¬ letnica. Približalo sc je leto 1888., in zopet so se pripravljali narodi avstrijski, da spodobno proslavijo dan, ko se izpolni štirideseto leto vlade cesarja Francajožefa. A zopet je prosil blagi vladar, da naj nikar ne trosijo denarja za velike svečanosti. »Slavi se petindvajset¬ letnica, slavi se petdesetletnica, toda slaviti štiridesetletnico, to je nekaj nenavadnega,« rekel je cesar grofu Taaffeju, in res je od¬ klonil vse deputacije, častitke, brzojavke itd., a malo prepozno, kajti naši rojaki so slavili ta jubilej že spomladi, da bi počastili vladarja po običaju staroslovenskem, ko se je narod poklanjal knezu pod milim nebom. To so storili posebno na spodnjem Štajerskem, deloma tudi na dan cesarjevega rojstva in godu; šli so pod milo nebo učitelji z dečki in deklicami in se spominjali cesarja; sadili so spominska drevesa, objavili drobne knji¬ žice z životopisom cesarjevim in zgradili lične kapelice; občine in posojilnice so ustanovile dobrodelne zaloge; najbolj pa se je odlikoval med nami Josip Gorup, kajti žrtvoval je 50.000 "gld. za slovensko višjo dekliško šolo in 60.000 gld. za dijaške ustanove. Na Dunaju so osnovali slovensko podporno društvo za visokošolce. Koroški deželni zbor je namenil 20.000 gld. srenjam, ki bi hotele ustanoviti ubožnice. V Ljubljani je ustanovila občina 14 podpor za ubožce in pet za dijake obrtnih šol in nov otroški vrtec v obližju kolodvora; zgraditi so skle¬ nili nov »most Franca Jožefa« in nazvali so novo vojašnico po cesarju. Srenje v okolici ljubljanski so ustanovile zalogo 1000 gld. za invalide; dežela je dovolila 20.000 gld. v podporo ubožcem; Kamnik je zgradil vodovod. V vsej Avstriji so usta¬ novili, oziroma razširili onega leta 58 bol¬ nišnic, 22 sirotišnic, 1 oskrbovalnico za slepce, 94 hiralnic, 30 zavetišč za ubožce in otroke, 56 zavetišč in zabavišč za otroke, 4 trgovske, obrtne in kmetijske šole, 15 cerkev in kapelic, 2 židovska templja, 3 muzeje za umetnijo in obrt; zgradili so ali sklenili zgraditi 26 cest, mostov in potov, 36 javnih trgov in vrtov, 40 vodovodov in vodnjakov, 7 kopališč, 19 različnih drugih stavb; do¬ ločila se je zgradba dveh delavskih hiš, 17 ljudskih kuhinj, 3 ljudskih knjižnic; ustanovile so se zaloge za 38 bolnišnic, 3 sirotišnice, 37 ubožnic in hiralnic, za 16 otroških zabavišč, za 12 šol, za 3 cerkve in kapele, za 2 delavski hiši, za 99 dijaških ustanov, za 15 ustanov za oskrbovalnice za vojake, gluhoneme, slepce, sirote itd. Za te reči se je porabilo tačas v gotovini in obligacijah nad 10 milijonov goldinarjev, ne vč se pa, koliko so darovali tačas za 119 dobrodelnih zavodov, za 139 ustanov in za 1275 občno- koristnih naprav; ne bo preveč, če sodimo, da se je porabilo za vse te stvari okroglih 20 milijonov goldinarjev brez tistih celih 6 milijonov goldinarjev, ki jih je takrat daroval baron Hirsch gališkim in bukovin- skirn Židom za šole. Ali ni to najlepša slavnost? Vendar so se pa tudi dne 2. grudna spo¬ minjali cesarja; bila je slavnostna predstava v ljubljanskem gledišču, otvorili so novi muzej z obrtno razstavo vred in obrtno šolo, položili sklepni kamen otroški bolniš¬ nici, pogostili ubožce in dijake. Cesar in cesarica pa sta prebila ta dan daleč od šumnega Dunaju v gradu Miramaru na bregu Jadranskega morja, na zemlji slovenski. Dunaj ima na ono leto krasen spomenik; med dvornima muzejema se dviga soha cesa¬ rice Marije Terezije, ktero ji je postavil cesar in odkril dne 13. majnika leta 1888. Bil je nepozabno lep in svečan trenutek, ko je na povelje cesarjevo padla zavesa in se je prikazal spomenik s tolikimi kipi imenitnih oseb F vsem veličastvu. Cesar sam se je odkril, zvonili so z vsemi zvo¬ novi, grmeli so topovi, in pevsko društvo jc 197 pelo veličastno pesen, ko je kardinal dunajski posvečeval spomenik. Cesar nas zopet poseti. Naša domovina je imela še dvakrat čast, pozdraviti cesarja na domači slovenski zemlji. Prvikrat se je pripeljal cesar zaradi velikih vojaških vaj v Celje dne 30. veli¬ kega srpana leta 1891. Že ob polpetih zjutraj se mu je poklonil mariborski knez in škof dr. Napotnik v Mariboru, in cesar je govoril z njim ves čas*, dokler je stal vlak. Ko se je pa cesar vračal od vojaških vaj pri Celju naprej. To je bila grozna noč, ko je pokalo zidovje, podirali se stropi in grmeli na ulice in ceste dimniki in se zrušilo nekaj hiš popolnoma, preplašeni prebivalci pa so bežali na cesto in prosili Boga pomoči. Na tisoče jih je moralo bivati odslej v praznih sodih, v zabojih, po barakah in železničnih vozovih, ali pa iskati zavetja zunaj Ljubljane, koder je bilo varnejše. Zdaj so jeli podirati in podpirati hiše v Ljubljani in po sosednjih vaseh. V Ljubljani so takoj spravili bolnike iz stare bolnišnice na vrt in, kakor hitro je bilo mogoče, dol v novo bolnišnico. : Beda je bila nepopisna, škoda neizmerna, Cesar v Ljubljani po potresu. (Narisal Josip Germ.) v mesto, ustavil se je pred občinsko hišo občine okolice celjske, kajti tam so se po¬ stavili pevci slovenski in zapeli pred cesar¬ jem: »Moja Avstrija!« Vladar je izstopil iz kočije in pohvalil pevovodjo, nadučitelja Jurkoviča, rekoč: »Vi imate jako dobre, izbrane pevce. Zahvaljujem se vam; jako me je vaše petje razveselilo.« Z županom Glinšekom je blagovolil govoriti slovenski. Drug, pretužen povod je pripeljal cesarja leta 1895. v Ljubljano — tisti nesrečni po¬ tres, ki je o veliki noči, začenši ob uro zvečer z majhnim sunkom, nadaljeval svoje pogubno delo vso noč in še več tednov a našla so se dobra srca. Darovali so do¬ mačini in tujci za podporo ubogim rojakom našim, najbogatejši dar pa je poslal takoj cesar; toda on ni poslal samo podporo, temveč prišel je tudi sam v tužno mesto, da vidi škodo, ki jo je bil napravil potres, in da pomaga olajšati bedo; saj »H komu naj tečemo v nadlogi Otroci splašeni, ubogi? Porušen nam je dom in hram, Podrta naša so svetišča, In hiše naše so grobišča, Premili car!« Tako je klical narod vladarju, ki se je pripeljal dne 7. majnika v Ljubljano. Na 198 med podprtimi hišami, med barakami in šatori, kterih je videl največ ob Tržaški cesti. Ogledal si je vojaško oskrbovališče in vojaško bolnišnico. Za muzejem je bila kuhinja za silo in kuhinjski voz; cesar si je vse natanko ogledal in pokusil jedila. V muzeju je zmajeval z glavo, videč škodo; v jahalnici je tolažil reveže, ki so morali tam bivati; bilo jih je 36 družin s 169 ose¬ bami! V Trnovem je videl poškodovano topničarsko vojašnico ter je pozdravil in pohvalil gospe krščanske ljubezni v ondotni Cesarju se poklanjajo uradniki pred deželno hišo v Ljubljani. (Po fotografiji Julija Mullerja, fotografa v Ljubljani.) kolodvoru je rekel deželnemu predsedniku baronu Heinu: »Prebili ste težke čase, hude boje z elementi. Veseli me, da ste ta boj srečno prestali, in zahvaljujem se vam srčno za to.« Nadrobno je nato pozvedoval pri knezu in škofu o škodi pri cerkvah in samostanih, pri dežel nem gl avarj u j e poprašal, kako je nj ego vi ranjeni soprogi, županu pa je obljubil: »Po¬ magati moramo zvestemu mestu!« Zahvalil je vse posamezno, ki so pomagali nesreč¬ nim meščanom po potresu, tudi železniškega čuvaja Pavločiča,j,ki je bil v tisti hudi noči pustil svojo družino in tekel na progo, da je rešil brzovlak, ki bi se bil sicer ponesrečil. S kolodvora se je peljal cesar po Du¬ najski cesti k bolnišnici in se natanko pre¬ pričal, kako so skrbeli za bolnike glede stanovanja in h ra n C"; ogledal je vso hišo in potčm posetil bolnike v barakah, ktere je poslalo z Dunaja društvo »Rudeči križ«. Pohvalil je usmiljene sestre, da niso za¬ pustile bolnikov. Potčm se je peljal dalje v mesto, pa ne skoz slavoloke, kakor leta 1883., nego kuhinji za silo. V uršulinski cerkvi so mu razkazovali knez in škof ter kanoniki škodo, ktera je zadela cerkev in samostan. Sto- pivši v barako v Zvezdi in ogledavši si kazinsko poslopje, deželni dvorec (kjer je bil 12 let poprej sam prenočil) in deželno hišo, šel je v šentjakobsko cerkev, kjer je zmajeval z glavo nad toliko škodo. V mestni hiši je rekel mestnemu zboru, kupčijski zbornici in pomožnemu odboru: »Gospoda, obžalujem, da je zadela to mesto taka ne¬ sreča. Pa vi smete trdno upati, da se vam 199 podeli najizdatnejša pomoč.« Zvedel je tu o škodi, ki jo je napravil potres obrtnikom in na kmetih; jako ga je pa veselilo, ko je zvedel, da na Dunaju pridno nabirajo za nesrečnike. Pod podporami v Špitalskih ulicah je prišel, glasno obžalujoč toliko škodo, do frančiškanske cerkve in si ogledal cerkev in samostan, ki je bil prazen; kajti oo. fran¬ čiškani so stanovali v šatorih na vrtu. Po- setivši barako na cesarja Jožefa trgu in novo vojašnico, šel je v bolnišnico za silo za Sv. Krištofom; ogovoril je več bolnikov in pohvalil dr. Šlajmerja, ki je vztrajal v delovanju navzlic takim nenavadnim raz¬ meram. Na kolodvoru je rekel pred od¬ hodom: »Strmim nad velikostjo nesreče; kar sem videl, presega daleč to, česar sem pričakoval. Bodite prepričani, da storim vse, kar morem, da dobita mesto in dežela iz¬ datne pomoči.« Ljubljani je prinesel cesar obilo novega upa in zaupanja v boljšo bodočnost; da bi pa tudi potomcem ohranili spomin na cesar¬ jevo milost, sklenil je mestni zbor, da postavi pred »Narodnim domom« spomenik cesarju. Ko se je kmalu potem poklonilo odposlan¬ stvo mestnega zbora cesarju na Dunaju in se mu zahvalilo za milostni poset, izpraševal jc gospode na drobno, kako se godi mešča¬ nom, in kako napreduje popravljanje, ozi¬ roma podiranje starih in graditev novih hiš. Državni zbor je na predlog vlade dovolil vsem krajem, ki so trpeli vsled potresa, lepo podporo. Ljubljana pa se je jela krepko razvijati in pomlajati — Bog daj, da pre¬ bolita kmalu mesto in dežela hudi udarec, ki se je ponavljal dosti močno dne 15. ma¬ lega srpana leta 1897. Žalost in veselje. Žalost in veselje — oboje je zadelo presvetlo cesarsko hiši tudi v tej dobi. Bridki udarci so bili za srce blagega vladarja, ko je moral žalujoč spremljati najbližje in najdražje med svojimi sorodniki k večnemu počitku. Leta 1875. je žaloval z vso Avstrijo ob krsti cesarja Ferdinanda Predobrega; leta 1878. pa ob krsti ljubega očeta, nadvojvode Franca Karola, ki je 76 leten starček zatisnil oči; izpolnila se mu je želja, ki v jo je izrekel ob smrti so¬ proge svoje: »Sla je naprej, da mi pripravi mesto na onem svetu.« Ostal je do zadnjega mož jako priprostega vedenja, le v jednem oziru je kazal svoj visoki stan, češ: »Hoditi hočem kakor meščan, voziti pa sc hočem po cesarsko!« In vozil se je v lepi, prostorni kočiji s šestimi belci. Vozil se je celo, če je bilo grdo vreme, in sicer zatč, da niso bili na izgubi kočijaž in služabniki, kterim je plačeval za vsako vožnjo posebno na¬ grado. Sedeč v svoji kočiji, odzdravljal je častitljivi gospod na desno in levo, tako da klobuk kmalu ni bil za rabo; nazadnje se že ni pokrival več, ampak je sedel v kočiji gologlav in kimal z glavo, če je le videl, ■ da ga kdo pozdravlja; zakaj zdelo se mu je ! nedostojno, ako bi ne odzdravil tudi naj¬ bolj priprostemu človeku. Imenitno svojo | kočijo in belce je daroval vnuku, cesarjeviču Rudolfu, v spomin na deda. — Leta 1888. je zatisnil oči 80 letni oče cesarice Elizabete, vojvoda Maks, črez štiri leta pa vdova njegova, vojvodinja Ludovika. Grozna ne¬ sreča je usmrtila leta 1894. nadvojvodo Viljema, ko se mu je splašil konj in ga vrgel raz sebe. Leto potem so pripeljali j iz solnčnega tirolskega mesta Arko na Dunaj mrtvega najslavnejšega vojskovodjo zadnjih desetletij, nadvojvodo Albrehta; izpolnile pa se bodo besede, ktere je pisal cesar svojemu maršalu leta 1887. povodom šest¬ desetletnice njegove vojaške službe: »Vaše slavljeno ime bode krasilo do skrajnih časov liste slave v zgodovini naše domovine; ne¬ pozabljena pa ostane tudi vaša gorka lju¬ bezen, vaša požrtvovalna skrb za vse, ki so pri vojni.« Svojega mojstra Radeckega je Albreht iskreno častil; po njegovem trudu so nabrali denar za spomenik Radeckega na Dunaju. Albreht je hotel pri odkritju spomenika videti zbrane vse može, ki so kdaj služili pod slavnim vojskovodjo; 8000 se jih je oglasilo, da bi prišli radi na Dunaj, pa mnogim je manjkalo cvenka; tu ukaže Albreht, da naj pridejo na njegove stroške, češ: »Cernu pa imam svoje imetje? Plačajte, kar je treba, toda ne pravite nič, da se to ne zve.« Slovenec bode ohranil nad¬ vojvodi Albrehtu ravno tako hvaležen spomin, kakor očetu Radeckemu; saj so bili tudi naši domači polki v vrstah tistih krdel, ktera je vodil pokojni maršal v boj in k zmagi. Letos mu bodo postavili spo¬ menik na Dunaju. Jedva je prebolela Avstrija to izgubo, že je 19. velikega travna leta 1896. po¬ brala bela žena cesarju najmilejšega brata, nadvojvodo Karola Ludovika, ki si je v zgodovini avstrijske vede, umetnosti in obrti stekel trajen spomin, ker je rad pomagal, kjerkoli je šlo za pospeševanje onih zadev. Saj so ga imenovali po pra- — 200 vici »nadvojvodo razstav«, ker je otvoril največ razstav. Bil je tudi načelnik vsem akademijam znanostij, kolikor jih šteje Av¬ strija. Na stare dni ga je vleklo srce še tja v sveto deželo, kjer je opravil vse cerkvene pobožnosti s tisto pravo iskre¬ nostjo, ktera je vedno dičila sina nad- vojvodinje Zofije, in na tem potu si je na¬ kopal kal bolezni. Bil je blagi princ nepristranski in blagohoten vsem narodom avstrijskim, in zato je žalovala ob njegovi krsti vsa Avstrija, najbolj potrt pa je bil cesar, kajti bil mu je baš Karol Ludovik najbližji svetovalec, ki ga je podpiral po¬ sebno v delih milosrčnosti. Ob 2. uri po noči je prihitel cesar k umirajočemu bratu, molil je ob smrtni postelji njegovi in za¬ pustil mrliča, utopljen v solze. Dne 22. ve¬ likega travna ga je spremil noter v temno rakev kapucinsko; kako se je čutil osam¬ ljenega, ko se je vrnil iz rakve v grad svoj! Cesaričina sestra, vojvodinja Zofija Alenson- ska, pa je leta 1897. v Parizu našla smrt, nabirajoč milodare za reveže; zgorela je s hišo vred in nekoliko sto drugimi osebami. Crez vse grozen pa je bil za cesarja in vso presvetlo hišo habsburško dan 30. prosinca leta 1889., ko so izgubili cesar¬ ski roditelji svojega jedinega sina, nado Avstrije, nadvojvodo cesarjeviča Rudolfa. Nesvesten se je zgrudil dobri oče pri grozni novici; potem pa je šel v svojo sobo in molil, da najde mir in tolažbo. Sprejemši nekaj dnij potčm svete zakramente iz rok kardinala Ganglbauerja, našel je moč, da je mogel spremiti sina dol v rakev kapu¬ cinsko; tam pa, kjer je izdihnil dušo cesar¬ jevič, dal je zgraditi samostan za device strogega reda karmelitaric; sobo, v kteri je umrl Rudolf, izpremenil je v kapelico, v kteri darujejo sv. maše za dušo njegovo. S cesarjem in očetom je žalovala vsa Avstrija; nepozabna nam ostane tista ura, ko smo daleč od Dunaja čuli prvo pretresujoče poročilo; da, res pretreslo nam je srce, in prav iz kamena je moral biti, komur ni prišla solza v oko. »Ubogi cesar!« vzdihovali so vsi pravi Avstrijci, pomilujoč nesrečnega očeta. Molili so povsod za cesarjeviča, a občudovali so cesarja in cesarico, ki sta izgubila vse, pa nista pozabila, da imata še milijone zvestih in udanih sinov in hčer, za kterih blagor jima je skrbeti tudi tedaj, kedar jima tare srce neizrekljiva bolest. Kako lepo se je zahvaljeval cesar svojim narodom: »V dno duše svoje pretresen, klanjam ponižno glavo svojo pred nedoumnim sklepom previdnosti božje in milo prosim s svojimi narodi vse¬ mogočnega Boga, naj mi podeli moč, da ne omagam v vestnem izpolnjevanju svojih vladarskih dolžnostij, ampak da pogumno in zaupno vztrajam v neprestanem trudu za občno blaginjo in za ohranitev blagega miru.« Zahvaljuje se vsem narodom za sožalje in »prosi z vsemi zvestimi narodi .milostljive pomoči božje za nadaljno skupno delovanje z združenimi močmi za srečo domovine«. Junaško je prebil cesar v zaupanju na božjo pomoč težko izkušnjo; zato pa mu je dal Bog tudi ure prave, resnične sreče. Da je tak »pastir narodov« tudi mil in dobrotljiv očak svoji lastni družini, razume se samo ob sebi. Videli smo že, ktere otroke mu je dal Bog in deloma zopet vzel, kako je skrbel za dobro vzgojo, kako se je veselil njih sreče, in kako je žaloval kot krščanski oče, če je zadela nesreča njih drage glave. Svojim otrokom in vnu¬ kom je najboljši prijatelj; njegova resna, a tudi ljubezni polna beseda je pomagala raz¬ vozlati že marsiktero zamotano stvar in od¬ valiti težke kamene s pota ljubečim srcem. Njegova beseda je pomagala, da se je smela vnukinja Eliza poročiti s plemenitašem, ki si ga je izbralo njeno srce, dasi ni bil pre¬ visokega stanu; dedu je bila sreča vnukinje več vredna, nego visoko rojstvo, zato je od¬ pravil zapreke, pregovoril stariše, vojvodo Luitpolda in vojvodinjo Gizelo, da sta se udala hčerini prošnji, ter je podaril mla¬ dima zakonskima imetje, da moreta živeti brezskrbno in svojemu stanu primerno. Drugikrat je sam cesar snubil nevesto za nečaka, nadvojvodo Otona (glej podobo na strani 181.), drugorojenca nadvojvode Karola Ludovika, in mu izbral dražestno, pa tudi milosrčno in ponižno Marijo Jožefo (glej podobo na strani 186.), hčer saksonskega kraljeviča Jurija (1886); tudi temu paru je izdatno pomnožil doto. V zadnjem času jima je odkazal stanovanje v svojem gradu na Dunaju. V tej družini (glej podobi sinčkov na strani 194.) išče in najde razvedrila po težavnih poslih, ali pa se popelje k hčeri Mariji Valeriji in zetu, nadvojvodi Francu Salvatorju, kterih ljubkim otrokom se vedno toži po dobrem dedu (glej podobo na str. 196.). Ko se je bila v ljubko rožo razcvetela naj¬ mlajša cvetka habsburška, nadvojvodinja Marija Valerija, srček roditeljev svojih, prišel je tudi za njo dan ločitve od rojstne hiše. Snubil jo je kmalu kraljevič, postala bi bila torej kraljica; toda cesar mu veli, da si naj hčerka sama izvoli ženina po svojem 2U1 srcu; in izbrala si ga je! Na sveti večer leta 1889. jo je zasnubil pri blestečem božič¬ nem drevescu nadvojvoda Franc Salvator (glej podobo na strani 196.), in cesar je od srca rad dal dovoljenje. Združil je njuni roki, rekoč: »Saj sem vedel to že davno! Bodita tako srečna, kakor more človek biti srečen.« Dne 31. malega srpana leta 1890. je bila poroka v Išlu. Tačas je cesar povodom hčerine poroke položil temeljni kamen za cerkev usmiljenih sester na Dunaju, proseč Boga, da blagoslovi novi zakon. V družini naj¬ mlajše svoje hčere je našel cesar drugi dom svoj, kamor zahaja tako rad, da uživa ondi ure čiste, oblažujoče in okrepčujoče ljubezni. In kako ljubi ta hčerka očeta in mater! V cesarjevem gradiču v Miirzstegu visi na steni podoba: Cesarica jaha črez most nad globokim prepadom, toda strohneli mostič se udere pod konjem, in cesarica je v smrtni nevarnosti; le roka božja jo reši. To po¬ dobo je slikala Marija Valerija, pod njo pa zapisala pobožne stihe: »O sveti Jurij, ti junak, ki nas moreš varovati vedno ne¬ varnosti, ti si varoval mi mamico, kjer bi bila zaman pomoč človeška; tebe prosim iz dna srca, usliši mi to prošnjo: Varuj vedno drago mi življenje, kije meni dalo luč sveta!« Večkrat pa se pelje cesar posetit tudi starejšo hčer, vojvodinjo Gizelo, najmlajšo babico iz rodovine cesarske; med prvimi, ki so prišli letos vojvodinji in vojvodi častitat, ko sta slavila srebrno svojo poroko, bil je cesar Franc Jožef. Odkar je Bog poklical k sebi cesar¬ jeviča Rudolfa in nadvojvodo Karola Ludo- vika, je cesarskemu prestolu najbližji prvorojenec Karola Ludovika, nadvojvoda Franc Ferdinand, ki je po vsem svojem značaju in mišljenju vreden sin pobožnega svojega očeta (glej podobi na str. 166. in 180.). Zaradi bolehnosti je moral bivati nekaj časa v Egiptu; tja ga je šel posetit oče, ko je potoval v sveto deželo. Tam v Egiptu sta se videla oče in sin zadnjikrat na tem svetu, kajti oče je umrl kmalu, vrnivši se že bolan na Dunaj. Sin pa je okreval in se vrnil zdrav v domovino ter se kmalu posvetil raznim poslom, ktere mu je odkazal cesarski stric; poveril mu je delokrog, ki ga je imel rajni Karol Ludovik, dal mu je pa tudi mesto v vojski, da prevzame zdaj in zdaj vodstvo pri večjih vojaških vajah in ima dovolj prilike, natančno se seznaniti z vso vojno na kopnem in na morju. »To bode kdaj na veliko korist občni blaginji«, pisal je cesar dne 29. sušca 1898. Za brate, ki so mu pomrli razun nad¬ vojvode Ludovika Viktorja (glej podobo na strani 160.), dal je torej Bog cesarju čvrste nečake, kopo zalih vnukov in pra¬ vnukov, ded pa čuje nad njimi, da vzrastejo v dobre, pobožne ljudi, in da bodo čvrsti stebri Avstriji. Ohranil mu je pa Bog tudi drago družico, cesarico Elizabeto; zdaj sam, zdaj z njo vred prebiva cesar v tem ali onem svojih krasnih gradov; najprostor¬ nejši pa je grad dunajski, h kteremu pri- zidujejo ravno zdaj novo poslopje ob naj¬ lepši dunajski cesti, in kteremu so naredili jako lep nov vhod proti mestu (glej podobo na strani 203.). Spomladi biva cesar rad v Schonbrunnu ob Dunaju, kjer je zagledal luč sveta; ali pa gre tu in tam v Laksen- burg, ali v novi grad v Lainzu sredi »zve¬ rinjaka«; zidan je ta grad po načrtih, ktere je narisala sama cesarica. Če je na Oger- skem, prebiva ali v velikem gradu v Budi, ali v Godollu; po leti se hodi cesarska dru¬ žina hladit v lepi Išl, včasi pa se nastani tudi v Hohenemsu (na Predarlskem) ali v Solnem gradu. V velikanskem gradu na Hradčanah v Pragi pa je prebival dolgo let cesar Ferdinand in za njim nekaj časa cesarjevič Rudolf. Velik je tudi grad v Krakovem, toda zdaj je vojašnica; Poljaki pa ga hočejo prenoviti in podariti cesarju ob petdeset¬ letnici. Tudi na zemlji slovenski ima cesar grad, in sicer Miramar, kjer se često mudi cesar ali cesarica, ktera mora zaradi zdravja mnogo potovati po gorkih južnih krajih. Baš zaradi tega si je dala na otoku Krfu zgraditi lep gradič; tam je postavila tudi spomenik jedinemu svojemu sinu, pa ga dala letos prestaviti v Maierling na Nižjem Avstrijskem. Bivajoč zdaj tu, zdaj tam, kaže cesar, da je doma v celi Avstriji, in da je oče in vladar vsem delom in na¬ rodom njenim; tako pride v dotiko s pod¬ ložniki svojimi na vseh koncih države. — 202 Ob petdesetletnici! petdeset let je Franc Jožef naš cesar! Kratka je sicer ta doba v dolgih tisočletjih zgodovinskih, toda vi¬ deli smo, da je doživela naša draga Avstrija tako velike izpremembe, ka¬ kor še nikdar poprej, dasi jo štejemo med najstarejše države. Prepričali smo se o tem, čeravno smo mogli opazovati zgodovinsko njeno življenje v tej dobi le površno, le z brzim korakom hiteč skoz toliko let. Opazovati pa smo morali to življenje njeno, da se nam pokažejo vsaj za silo vse mogočne in mnogovrstne težave in nevarnosti, ki jih je prebila Avstrija, in da se tudi uverimo, da so še bolj močne in trdne tiste vezi, ki družijo vse toliko raznolike narode v jedno veliko družino. Ni bilo pa po viharjih leta 1848. nevarnejšega trenutka, kakor v letih 1866. in 1867. Ta¬ krat je narodnostni tok ustvaril samostalni državi Nemčijo in Italijo, raztrgal staro¬ davne vezi skupnega državnega življenja ter postavil Avstrijo na lastne noge. Če hočemo prav soditi, moramo reči, da so v onih letih pokopali staro Avstrijo, njeno nalogo pa je podedovala nova, mlada Avstrija, samo da ne more hoditi po starih, zložnih in uglajenih potih, nego da si mora iskati nove poti, da doseže vzorni svoj smoter. Isto narodnostno načelo, ki je tekom ne¬ kolikih let ustvarilo ob naših mejah mogočni državi po krvavih bojih z Avstrijo, isto načelo je uporabiti tako, da se morejo vsi odlomki evropskih narodnih skupin, zdru¬ ženi v Avstriji, veselo in srečno razvijati v takih razmerah, da je narodno, svobodno njih procvitanje neizčrpni vir nove moči in slave nerazrušljivi Avstriji. Ta naloga še ni izvršena, saj je pa tudi ni mogoče izvršiti v par desetletjih. Pri nas še vre in vrvi, kakor v mladem vinu, kajti razkrojiti se morajo stare snovi in spojiti v nove primernejše skupine; tega preustroja pa ni zadušiti, naj se vrši še tako burno in šumno. Nikar naj nas ne motijo politični in narodnostni viharji v Avstriji: znaki so samo prehodnega stanja, ali recimo bolezni otroške, ktero bode prebila Avstrija in potem vzrastla z božjo pomočjo v še mogoč¬ nejšo državo ter dokazala svetu, da ni na vsej širni zemlji varnejšega zavetja pravi poli¬ tični in narodni svobodi, nego pod žezlom modrih Habsburžanov. Rešila pa bode to nalogo gotovo tako rano, da bo mogla krepko sodelovati z drugimi državami, ko bodo reševale v duhu krščanske pravičnosti in človekoljubja veliko vprašanje najbližje prihodnjosti: vprašanje socijalno. Potčm bode Avstrija mogočni dom zadovoljnih narodov in srečnih vseh stanov! Živo prepričanje, da je to smoter Av¬ striji, in trdna nada, da previdnost božja ne bode zapustila Avstrije, ktero je tako modro vodila skoz mnogoktero »dobravo smrtnega mraka«, je zvezda voditeljica na¬ rodom avstrijskim, najprej pa modremu, častitemu vladarju, cesarju Francu Jožefu. Njega je potrdil Bog za pastirja narodom, baš ko je postavil Avstrijo na razpotje; njemu je oprtal silno nalogo, da preosnuje državo. Nam, kterim omejuje tesni delo¬ krog pogled, ni dano, da bi premerili vse neumorno delovanje, neznani trud, srčne bolesti, ki jih prenaša vladar v zvestem izpolnjevanju svojih dolžnostij. Boli ga srce, če vidi prepire med narodi, otroki svojimi; toda tolaži ga baš to, da so tudi narodi včasih — otroci, on pa si je s vest svoje 203 naloge, da jim je oče in vzgojitelj. In če so bili zopet razposajeni in se nakričali, češ, zdaj smo pokazali »narodovo voljo«, potihne mahoma vrišč in šum, kajti pri¬ kazal se je oče, in neskladno kričanje in vikanje se stopi v jedno samo prekrasno pesen: »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!« Različni so glasovi materinih Cesarica Elizabeta (leta : besed, toda naj sleherni narod tudi po svoje tolmači pravice »ljudske samovolje«, v »ce¬ sarski pesni slavijo vendar le vsi »samo¬ svoji« narodi jedinega vrhovnega vladarja«. In ta čut navdaja vse stanove; ta čut žene sina knežjega, da gre služit cesarju; cesarska suknja, ki jo nosi, mu je največji ponos; ta čut je ukoreninjen tudi v ratarju slovenskem; ta čut udanosti je narekoval že oporoke, v kterih je siromašna gosta- činja volila cesarju volilce petih goldinarjev; zarčs bore majhen dar, in vendar je položila sirota neizmerno bogato darilo iz gole lju¬ bezni na oltar domovine. In mogočni cesar ni odklonil darilca uboge gostačinje; on čuti pretanko, da bi užalil s tem verni narod v zlato dušo njegovo; zanj je darilce le posojilo, ktero vrača stotero in tisočero, ne za lahkožive po- tratnike visokega rodu, nego za blagor ljudstva.Omenili smo že, da je radodarnost med prvimi kre¬ postmi njegovimi; ta radodarnost ga je celo napotila, da je rekel že pred mno¬ gimi leti, da hočejo plačevati davke tudi on in njegovi sorod¬ niki, ker dotlej je bila cesarska hiša prosta davka. Tako ravna vladar, ki čuti, da je tudi sam državljan, in hoče dokazati, da si je svest dolžnosti —prvega državi jana! Vedno je še cesar isti vzor neutrudnega izpolnjevanja dolž- nostij in neumornega delovanja. Kar je rekel o njem nekoč prvi ogerski nadškof: »Vaš prestol je oltar neutrudnega dela,« to velja še dandanes o njem; zato pa ceni in čisla tudi delo drugih. Nekoč je od¬ vrnil gospodu, ki se je prišel zahvaljevat *•)• za odlikovanje: »Ne, ne, jaz sem vam hvaležen za vaše delovanje.« Zato je pa tiste misli, kakor ded mu cesar Franc I., ki se je smatral za prvega uradnika v državi. Tudi naš cesar je rekel uradnikom: »Mi spadamo prav za prav vsi skupaj.« Od njih pa zahteva tudi to, kar je vodilo i njemu samemu; zato je rekel, izročujoč novo krasno palačo najvišjemu sodišču v Buda- pešti, sodnikom: »Ne dvomim, da ne bodete 204 niti vi, niti vaši nasledniki pozabili, kako vzvišen je vaš poklic, in da vas bode, iz- rekujoče v mojem imenu sodbe, tudi v novem poslopju vodila pri izvrševanju vaše sod¬ niške dolžnosti samo postava in pra¬ vičnost.« Takemu delovanju pa je treba položiti podlago že v mladih letih; zato je pozval cesar Franc Jožefi. 1895., ko je posetil zagrebško vseučilišče, mladino na delo s temi besedami: »Vam, dijaki vseučiliški, sve¬ tujem po očetovsko, da se posvetite ved¬ nostim z vso mlade¬ niško iskrenostjo, da bodete mogli kdaj stopiti v javno živ¬ ljenje z bogatim zna¬ njem in modrim du¬ hom. Domovina bode potrebovala vaše po¬ moči, in vi ji bodete izpolnili nado, če ste ji zvesti in udani sinovi.« In ko je otvo- ril novo visoko šolo za kmetijstvo na Du¬ naju, rekel je tudi: »Pomnijo naj vsi, ki bodo tukaj učili in se učili, koliko bodo mogli koristiti domo¬ vini, če bodo marljivi in vestni.« Tako sme govoriti le mož, ki je drugim v vzgled, in ki bi smel tudi sam o sebi reči, kar je rekel lansko leto, ko je od¬ kril spomenik velike cesarice Marije Tere¬ zije vPožunu: »Danes pokažemo v dejanju, da se hvaležno spomi¬ njamo velike kraljice, ki je živela za na¬ rod, za ktero bi bil šel sleherni sin domovine v smrt, in ktero častč po vsem svetu kot vzor dobre vlada¬ rice.« Le tak vladar more reči v duhu Marije Terezije: »Čutim se popolno sreč¬ nega le, če so zadovoljni in srečni moji narodi.« Toda nikar ne misli, da zahteva cesar od drugih, kar presega člo¬ veške moči; marveč njegovo vodilo je to, kar je zapisal nekoč v spominsko knjigo neki gospej: »S trdno voljo zahtevaj od sebe in drugih izpolnjevanje dolž¬ nosti, sodi pa prizanesljivo o napa¬ kah bližnjega!« Kako točno, vestno in marljivo iz¬ polnjuje cesar Franc Jožef male in velike dolžnosti svoje, o tem smo že nekaj opom¬ nili. Petdeset let vladanja mu je osivilo sar Franc Jožef I. (leta 1898.). glavo, ni pa mu ne najmanj oslabilo iskrene vestnosti, s ktero se je bil kot mladenič lotil vladarskih poslov. To vestnost in neutrud- nost si je ccsarost ohranil celč tam, kjer je treba telesnega truda in za visoka leta njegova težavnega napora. Poglej lepo sliko na strani 169.; tam vidiš cesarja, navzočega pri velikih manevrih ali vojaških vajah. Pri takih manevrih sc zbereta dve vojni; vsaka 205 šteje mnogo tisoč mož, in vojskujeta se druga proti drugi prav tako, kakor da je zares boj s sovražnikom, samo da ne žviž¬ gajo svinčenke po zraku, niti ne sekajo »bridke sabljice«. Več dnij zapored se vrše te vaje, letos po planotah galiških, ali ogerskih, ali moravskih, drugo leto po hribo¬ vitih krajih kraških, ali štajerskih, ali kje drugje. Tu se pokaže, kaj zna ta ali oni vojskovodja in general, kako so izurjeni vojaki, kako vč vojaška uprava skrbeti za potrebščine vojskam — in vse to se vrši pred očmi cesarjevimi; kajti on ne zamudi nobenega manevra, bodi si še tako daleč, in bodi si vreme še tako neugodno. Bodi si še tako zgodaj, on prijaha na iskrem vrancu, na kterern sedi, kakor bi bil pri- rastel; zdaj ga izpodbode z ostrogami, da zleti kakor ptič po ravnini ali na hrib, da mu morejo komaj slediti spremljevalci; zdaj razjaha vranca, prožen kakor mladenič skoči na tla, izvleče kukalo ali daljnogled in opazuje natanko, kako se vrši boj. Z glasno pohvalo, pa če treba, tudi z ostro, toda vsegdar pravično grajo spremlja krdela in njih voditelje. Najboljši spremljevalec na teh bojiščih mu je bil pokojni nad¬ vojvoda Albreht, ki je bil navadno vrhovni poveljnik; posetijo ga pa tudi tuji vladarji, na pr. cesar nemški. Tako ima naš cesar priliko, da zve iz ust tujih veščakov, kako vrlo je napredovala naša vojna. Pri takih prilikah se približa vladarju tudi narod; tu ga pozdravlja peš v celih trumah, tam prijaha cela četa na konjih in spremlja cesarja. Izraz take udanosti vedno dobro de srcu njegovemu, in prav je storil moravski grajščak Kolar, ko je postavil leta 1888. pri svojem gradu mra- mornat spomenik na tistem mestu, kjer je bil cesar leto poprej zaklical zbranemu, pa malo bojazljivemu ljudstvu: »Pridite le vsi sem, saj ste vsi moji otroci!« Drugikrat ga kličejo dol v Trst ali Pulj, da si ogleda vojno brodovje in počasti s svojo navzočnostjo lepo slavnost pri krstu nove ladije. Pred njegovimi očmi se vrše potem zanimive vaje vojnega brodovja, in vselej se je prepričal cesar, da živi v našem brodovju še duh brata nadvojvode Maksa in admirala Tegetthoffa, in da se sme Avstrija zanašati na junaštvo in spretnost svoje sicer male, toda čvrste mornarice. Leta 1887. so krstili na pr. veliko ladijo »Cesarjevič Ru¬ dolf«; cesar jo je blagoslovil z besedami: »Spusti se v valove, da boš vredna družica drugim ladijam; Bog pa daj, če nam v svoji modrosti pošlje boj, da diči tvojo zastavo v ljutem boju vedno zmaga in slava!« Leta 1891. je položil v Pulju temelj novi mornarski župni cerkvi »Marije mor¬ ske«. Admiral Sterneck je rekel, da bi naj le kmalu v zahvalo za dobrote cesarjeve na tem kraju mogla kipeti iz zvestih src h gospodu vojnih trum tisočera molitev: »Bog ohrani, Bog obvari našega cesarja in ves njegov rod!« In cesar je odgovoril: »Tukaj se ozrimo k nebu in prosimo, da nam blago¬ slovi vsemogočni naše napore in našo po¬ žrtvovalnost, ker brez njegove pomoči ne more izvršiti ničesar roka človeška; tukaj se naj dvigne zdaj nov hram božji, ime¬ novan »Mati božja pomorska«, novo zna¬ menje, ki obeta blagoslov moji mornarici. Položimo sedaj temeljni kamen, Boga pa prosimo, da nam blagoslovi delo, ki se je porodilo iz neupogljivega zaupanja v Boga; to zaupanje naj krepi srca mojim vrlim mornarjem v viharjih in nevarnostih, ubla- žuje jim naj pogum v boju in dovede jih naj do časti in slave!« Tako svedoči cesar v dejanju tudi iskreni svoj verski čut, zvest svojemu izreku: »V čast si štejem, da morem v dejanju pokazati, da stavim svojo vero in upanje na onega, od kterega imajo kralji svojo oblast.« Da res tako misli, to dokazujejo nove cerkve, kterih so z njegovo podporo zgra¬ dili 573, izdal pa je za cerkvene potrebe doslej nad sedem milijonov goldinarjev. Ne- kterim cerkvam je položil sam temelj ob veselih dogodkih v svoji rodbini. Predno ti pride, dragi rojak, ta knjiga v roke, bode že obhajal cesar nekaj slav- nostij, s kterimi bode Avstrija letos pro¬ slavila vladarjevo petdesetletnico. Med te spada prelepa in poučna jubilejska raz¬ stava v »rotundi« na Dunaju. Ta razstava je tako napravljena, da se ti pokažejo ne¬ izmerne izpremembe, ktere so se izvršile tekom zadnjih petdesetih let; tukaj slediš torej napredkom na vseh toriščih člove¬ škega delovanja: kmetijstva in rokodelstva, obrti in trgovine, prometa in šolstva, zdrav¬ stvenih zadev, preskrbovanja revežev itd. Tukaj vidiš, kako priproste so bile razmere, v kterih so živeli naši očetje pred pol stoletjem; s kako priprostim orodjem so izdelovali obrtniki svoje izdelke, in s kako velikanskimi stroji si prideluje kruh dan¬ današnji svet. Tukaj lahko vidiš zanimive reči; zveš lahko, da šteje sedanja Avstrija 206 (brez Ogerske) 25 milijonov duš, dočim jih je imela leta 1848. samo 17 in pol milijona; zveš, da je hodilo tačas v 13.000 šol samo 1.400.000 otrok, da jih pa hodi sedaj v 19.000 šol 3,200.000; takrat so čitali samo 250 listov; sedaj jih imamo 2300; železnice so se od 1300 kilometrov potegnile na 17.000; vsi parni stroji v delavnicah obrt¬ nikov so imeli takrat samo 10.000 konjskih sil, danes pa jih imajo nad 600.000; pred pol stoletjem je 'izvozila Avstrija na tuje samo za 100 milijonov goldinarjev blaga, zdaj pa ga izvozi na leto za 800 milijonov - skratka: tukaj prehodiš z očmi in duhom zgodovino Avstrije in strmiš nad izpremem- bami v teku pol stoletja. Dne 7. velikega travna je otvoril cesar razstavo med burnimi klici in vzkliki ne- brojnega občinstva. Pridružimo se onim, ki so pozdravljali cesarja ob otvoritvi jubilejske razstave, tudi mi! Zajedno pa se pridružimo, to knjigo završujoč, tudi deželnemu zboru kranj¬ skemu, ki je v letošnji udanostni adresi izražal veselje nad petdesetletnico cesar¬ jevega vladanja; samo da ponavljamo v imenu vesoljnega slovenstva staro¬ davno prisego neomahljive zvestobe, »koje v šestih stoletjih ta narod nasproti svoji svetli dinastiji nikdar prelomil ni, pač pa je o njej vedno dajal svedoštvo po brez- brojnih bojiščih, kjer so njegovi sinovi pre¬ livali kri za vladarja in dom«; ter prosimo cesarost, da naj sprejme najiskrenejšo za¬ hvalo za neizmerne milosti in blagonaklonje- nosti, s kojimi je v teku slavnega svojega vladanja obsipaval naš narod ter tako vedno ožje spajal vez neminljive ljubezni med vzvišenim vladarjem in zvestimi podaniki — ter vzkliknimo: »Vsemogočni Bog po¬ daljšaj dragocene dneve Vašega Veličanstva do najskrajnejše meje človeškega življenja v srečo in blagor tako celokupni državi, kakor narodu našemu!« 207 Kazalo Stran Habsburški rod. 3 Mladostna doba našega cesarja. 1830—1859. Stariši presvetlega cesarja . . 7 Franc Jožef kot otrok in učenec 9 Mir pred viharjem.15 Leto 1848. 19 Boj na Laškem in Ogerskem.20 Dne 2. grudna 1848 . 24 Težko breme.29 Kako je bil Franc Jožef p r i - pravljcn za svojo nalogo . 32 Zmaga na Laškem leta 1849. 38 Boj na Ogerskem.40 Prva ustava avstrijska.43 Kaj so prenaredili pri vojaštvu, upravi, sodnij stvu?.46 Kaj se je storilo za kmeta?.49 Obrt in promet.59 Šola.66 Cerkev in država. 71 Cesar v smrtni nevarnosti ... 72 Cesarjeva ženitev.73 Cesarjeva potovanja.76 Kako je cesar častil Radeckega 82 Iz narodnega življenja Slovencev ... 83 Nadvojvoda Ivan.88 Zunanja politika 1848—1859. 91 1. Nemško vprašanje. 91 2. Dogodki na vzhodu.93 3. Boj na Laškem leta 1859. 94 Vnanji in notranji preobrat. 1860 — 1873. Avstrija dobi ustavo.99 Oktoberski diplom leta 1860. 103 Februarski patent.105 Prvi časi ustavnega življenja.106 Stran Bclcredi . 113 Zunanja politika od leta 1860. do 1866. . 115 Vojski leta 1866. 117 Sprava z Ogri.124 Ilecemberska ustava.128 Boj zoper ustavo 1868 — 1873 . 131 O srenjah, porotah in ravnopravnosti . 136 Važne kmetijske zadeve. 139. Zlati časi narodnega gospodarstva. . . 145 Šola.148 Iz narodnega življenja.153 Cesar Maks meksikanski.155 Žalost in veselje.156 Cesarjeva potovanja.. 158 Petindvajsetletnica cesarjevega vladanj a.161 »Napravite mir med mojimi narodi U 1874-1898. Politični boji.163 Cesarjevo potovanje po Dalma¬ ciji .164 Avstrija zasede Bosno in Hercegovino . 167 Od Taaffeja do danes.168 Nektere občinske zadeve.172 Kmetijstvo.173 Obrt in promet.179 Šolstvo . . : .181 Iz narodnega življenja.183 Srebrna poroka cesarjeva . . . 187 Cesarjevič Rudolf se oženi . . 189 Cesar med slovenskim narodom 190 Cesarjevega vladanja štirideset¬ letnica .197 Cesar nas zopet poseti.198 Žalost in veselje .200 Ob petdesetletnici . 203 208 « NARODNA IN UNIUERZITETNfl KNJIŽNICA r