Starostna puščobnost v Dolgočasni storiji Čehova

slovenski

2017

letnik 20, številka 3

Čehov, Anton Pavlovič   literarni motivi   ruska književnost   staranje

Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

Pisatelj Čehov prikaže v noveli Dolgočasna storija pojav starostne patologije, ko človek ob jasnem razumu ter sorazmerno ugodnih telesnih, duševnih in socialnih razmerah ne doživlja v ničemer več veselja in navdušenja, je stalno malodušen, nezadovoljen, notranje napet, nenehno doživlja tesnobo, nemir in otožnost, ne more spati, počuti se izčrpanega in na smrt bolnega, prihodnost doživlja črnogledo, v odnosih z drugimi tarna in kritizira, je nestrpen in nespoštljiv do vseh in do vsega, počuti se osamljenega in zapuščenega, sebe, druge in ves svet doživlja mračno, zapira se vase; v ničemer ne vidi smisla. To celostno doživljajsko in sožitno motnjo smo poimenovali starostna puščobnost. Kvalitativna analiza besedila je pokazala, da se razvija ob tem, ko človek ne sprejema svojega telesnega in duševnega pešanja, se ne prilagaja spreminjanju svojih vlog v družini, službi in družbi ter kljub jasnemu razumskemu uvidu v zgrešenost svojega zagrenjenega in črnogledega doživljanja in ravnanja le-tega ne zmore usmerjati v pozitivne vsebine in možnosti, v vedro, sproščeno in poglobljeno staranje ter doživljanje smisla starosti. Pogostost tega pojava v vsakdanjem življenju, verjetnost za njegov porast ob staranju baby boom generacije in dejstvo, da preprečuje kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje, narekujejo njegovo empirično raziskovanje. Na osnovi analize je narejena poskusna definicija starostne puščobnosti. Posledice dobljenih spoznanj za oblikovanje programov za terapijo starostne puščobnosti in za njeno preprečevanje bodo predstavljene v drugem članku.

06.04.2020