lA*UID A ^SPIRITURL Buenos p R E S <; Dimili« y i*omo damoN testimonio? Nuestro testimonio cristiano no tiene Hmites ni fronte ras. Debemos i rga^bjl«.odvedla.spet v neznani kraj. Otroci so doraščali, zapuščali dom in iskali sreče drugod. Še najmlajši se zdaj upira trdemu životarjenju na tej suhi zemlji. Tudi ta bo odšel za drugimi. Nekega dne bosta ostala sama z ženo: leta jima bodo še bolj u-krivila hrbet. Tedaj že tudi kruha ne bo več, ker ne bo nikogar, ki bi jima ga mogel pridelati. Posušila se bosta, kakor razpoka trsov lco-cen, da potem ne rodi več. Tak je konec mnogih drobnih ljudi, ki se izgubijo v neizmernih širjavah nepoznane zemlje... Iz razpadajoče hiše so se vsuli vsi, ko so začutili obiskovalce. Sin z otrokom v naročju, zgrbljena mati, ki so ji delo in skrbi vrezale žalostno podobo v lice. Zadnji je prikrumpal Miha Tailer, s koščenim oglodanim obrazom in z bolečino v oblačnih očeh. Le sinova žena, Carmen, se jim ni pridružila. Vendar so se jim razjasnila lica, ko so videli vesele ljudi pred sabo. Tak obisk jim je pomenil praznik! „Ali je kaj grozdja? Kaj sadja? Kaj medu?" so prišleci brž pobarali. ..Breskve bi bile. So prav lepe!" je odvrnil sin. ,,Tudi grozdje bi že bilo. Treba ga bo izbirati, bolj zrelega," je ponudil Miha. ,,Tudi paprike imamo, če vas zanimajo," je hvalila mati. „Kar vstopimo, nekaj bomo že nabrali!" je odločil gospod Anton in stisnil Mihi suho roko. „Ta-le je za mojo bero," je pokazal na vrečko v roki. „Prav, gospod, bova že kaj naš- la. Zdaj se pa kar razdelite vsak na svoj kraj," je Miha naročil z grgrajočim glasom, ki ga je s silo vlekel iz votlih prsi. Midva z gospodom bova šla za stiskalnico. In začeli so z delom: dekleta so se zagnala med trsjc, Marta je šla z mamo po paprike, sin je pomagal raznesti košare, moški pa so obkolili upognjene breskve. Miha in gospod sta počasi stopala proti razdrapani ropotarnici s stiskalnico. „Tisto tam pod kapom je najlepše ! En sam trs pokriva vso steno. Posadil sem ga jaz sam, za pokušnjo, kakor so me naučili sosedje. Eno samo dolgo rozgo sem po-grobal in glejte, kaj je zraslo iz nje." Z otroškim veseljem je kazal na prelep in zdrav trs, s čvrsto korenino in obloženimi mladikami, da jih je vleklo k tlom. ,,Glejte no, kako ste se pa lotili tega dela! Gorenje ni za take posle. Za vinograde so bolj mojstri Štajerci in Dolenjci." „Saj pravim: poskušal sem!" je grgral Miha in sc oklenil debelega trsa, očeta razpeljanim rozgam. „Se kdaj zgodi, da bi se kak trs tudi kar na hitro posušil?" „Gotovo! Včasih kar v nekaj dneh ovene. Nikoli ne veš,zakaj-Saj še ne govori, da bi potožil, kje ga kaj boli...“ se je nasmehnil. „Vidite, na svetu je vse minljivo!" je pritrdil gospod Anton.,, Danes je že podrto, kar je stalo vče- MOLITVENI NAMEN ZA JULIJ Splošni : Da bi bil Jezus v sv. Rešnjem telesu priznan kot „kruh, ki se razdaja za novi svet". Misijonski : Da bi se laiki z otokov Indijskega oceana vestno udeleževali cerkvenega življenja. raj še trdno. Zjutraj še vriskaš, zve&r te ni več!“ „Tako je bilo, je in bo!“ je dodal Miha. „In vi, mislite kaj na tisto uro, l(i gotovo pride, čeprav ne veste kdaj ?“ ga je kar naravnost gospod Anton pobaral. »Ste kaj pripravljeni na zadnje račune?" Gospod Anton je opazil, da je Miha rahlo vzdrhtel pred njim. Nato je privzdignil svoje kalne oči. Oba sta molčala, le z očmi sta se srečala. V Antonovih je sijal droben žarek dobrote. Miha ga je °bčutil in se mu ni izmikal. Razumela sta se. Nato se je Miha ozrl okrog. Redko trsje je stalo v red e h na Vse strani, zadaj nekje so pela dekleta kot v trgatvi. V drugem k°tu so se izgubljali moški glasovi. Tu sta pa ostala sama: oblaki s° leno pluli nad njima, siv dopol- dne je gospodoval nad vsem. »Zdi se mi, da vas je Bog pripeljal sem zaradi mene," je naposled zagrgral Miha. „V resnici čutim, da sem vedno bliže zemlji.. .“ ,,Ali vas v vseh teh letih ni nihče obiskal?" je pobaral gospod Anton. „Kako bi rekel: nekoč je prišel nekdo. Ampak vi me boste razumeli, da se ne morem z vsakomer pomeniti. Še očenaša ne zmorem prav moliti v tukajšnjem jeziku, kako naj okrtačim dušo, ki je potrebna velikega čiščenja?" „Kako bi pa storil v sili, Miha? Recimo, če bi čutil, da te Gospod kliče.. .“. „Za tisti trenutek pa sem odločil tako: v zadnji sili naj bi me postavili pod ta trs, ki sem ga z ljubeznijo odgojil. Njemu bi izpovedal svoje pregreške, male in velike. Vse, kar mi vznemirja vest in teži ramena. Ne bi mogel verjeti, da mi Gospod ne bi odmeril dolgov, če bi se jih pokesal v senci božjega trsa, ki rodi Vino za odrešujočo Gospodovo kri..." »Pošteno si odločil, Miha! Gospod te je poplačal: dal ti je dočakati ta veliki čas!" „Če ste za to in vam ne bi bilo nerodno v tem kraju... daleč od kapele ...“ „Kaj bo nerodno... Bog je povsod!" je gospod Anton veselo pritrdil. Komaj je mogel verjeti, da je tako lahko odprl vratca do njegove duše. Miha Tailer se je z obema rokama zvesto oklenil trsa, po katerem se je pretakala živa sila živ- ljenja in z vso težo zdrknil na kolena. Pred gospoda Antona. Trta je prisluškovala rahlemu pogovoru in sam Boč se je dotaknil Antonove roke, ki jo je očetovsko naslonil na koščeno Mihovo ramo. Vse je bilo že opravljeno Tn Miha se je že dvignil od izsušene zemlje. Tedaj se je še enkrat obrnil skesano proti gospodu: „Gospodar ji so odnesli ob vsaki trgatvi sleherni grozd. Včasih sem ga skril kako košaro za otroke. Za o-troke je bilo, ne zame. Ali je tudi to bil greh ?“ „Nc skrbite! Bog dobro ve, kako je bilo z varni!" ga je gospod Anton potolažil. „Zdaj pa ga natrgajva še za vas, gospod!" je ponudil Miha. „Se razume! ge za mojo bero!" Miha je izbiral za gospoda Antona same velike, od sonca ožarje- ne grozde. Nato so pod oreh pred hišo postavili klecajočo mizo: z orumenelega prta se je smehljalo nekaj rdečih nagi jev kot nadih daljne domovine. Plamen svečke je podrhteval kakor v strahu sredi tega prostranega sveta. Tako je bil pripravljen Gospodu čim slovesnejši sprejem. Vse se je zbralo okrog. Dekleta so zapela, moški so pritegnili. Gospod Anton je položil samega Boga na to mizo med goricami. Izmed ozke špranje med oblaki je tedaj prodrl sončni žarek in pozlatil naravnost Boga in Mihov spokojni obraz. Kakor bi ga bil poslal sam Oče svojemu Sinu, ki je v njegovem imenu osrečil človeka. Le čisto droben odmev pesmi j„e še lebdel med trsjem. Z njo je os-stal blagoslov na tej zemlji. NAŠE POGANSKO MESTO Na tlaku našega mesta se več ne srečavamo z zlogi ..Skrivnost". Vendar ne moremo zreti v oči soncu, zdaj ko prihaja čez most pomladi. In čudno, da se nebo nam izmika modrikasto v gozd iz daljav. Le v vejah bora visokega, v zvoku morja, se zapleta rokav mu prazni. In zdaj, ko ni več skrivnosti med nami, trepečemo s skrito boljo, perverzno srečni, da ni znanosti Vladimir Ko5 r. o sestanku, s Poslednjo Nočjo v Zvezdami. -ViS. jvlia sviš '• Ob atentatu na svetega očeta Papeževa splošna avdienca je hila v sredo 13. maja 81, na dan Prvega prikazovanja Marije v Fatimi leta 1972, določena — kot druge tedne evropske pomladi za Peto uro popoldne na Trgu sv. Petra. Po vatikanskem glasilu L’ 0-sservatore Romano je bilo zbranih za avdienco od 30 do 40 tisoč °svb. Navdušeno so začeli vzklikati svetemu očetu, ko se je prikazi na belem džipu. Vozilo prevozi vsakokrat trg po ograjenih „hodnikih" med zbranimi ljudmi, da ga lahko vsi od blizu vidijo in pozdravijo in da papež lahko od blizu vse Pozdravi, seže v roke vsaj nekaterim in vzame v naročje kakega °troka. V začetku je vse kazalo, da bo vse poteklo kot običajno. Ljudje so ploskali, peli in vzklikali. Džip je mirno prevozil po srednjem hodniku, ko je pa zavil na desno stran trga in bil blizu bronastih vrat, je nepričakovano presekal slavnostno razpoloženje trikraten pok pištole. Bilo je 17.20. Sv. oče je začutil pekočo bolečino, se z roko prijel za trebuh, vzkliknil: „Zakaj mene? Zakaj papeža?" in omahnil v roke svojega osebnega tajnika mons. Stanislava Dzi-wisza in drugih spremljevalcev. V svojem poljskem jeziku je šepetal molitev. Atentator, 23-letni turški terorist Mehmet Ali Agca, je spustil pištolo na tla in skušal zbežati, pa so ga policisti hitro prijeli in odpeljali. Ljudi se je polastila silna prepadenost, džip pa je naglo zapustil trg in zapeljal v vatikansko ambulanto ,kjer so ga tamkajšnji zdravniki pregledali, ga naložili v ambulanco in ga brez odlašanja poslali na klinični oddelek (Poliklinika Gemelli) medicinske fakultete Katoliške univerze, ki je oddaljen od Vatikana približno 8 km. Ob prihodu v bolnišnico so zdravniški strokovnjaki težko ranjenega papeža skrbno pregledali in se takoj odločili za kirurški poseg. Ob 18. uri se je že začela operacija, končala pa ob 23,25. Ob osmih zvečer je prof. Candia, ravnatelj poliklinike, podal prvo kratko zdravniško poročilo, po konča- ni operaciji, ob tri četrt na eno ponoči, pa so zdravniki objavili že obširnejše poročilo. V njem so povedali, da je bila operacija nujna, da so krogle hudo ranile črevesje in prebavni aparat, da je sv. oče ranjen tudi na desni rami in kazalcu leve roke. Pred operacijo je papež prejel bolniško maziljenje. Dali so mu totalno anestezijo. Pri transfuziji so mu dali 3 litre krvi. Operacija je dobro uspela, vendar je bila prognoza, napoved poope-racijskega razvoja, previdna, ker jo upoštevala nevarnost vnetja. Po operaciji je sv. oče ostal en teden v oddelku za intenzivno nego. Prva neuradna sporočila po družbenih občilih o atentatu in papeževem stanju so bila hudo vznemirljiva, ker so omenjala že začetek smrtnega boja sv. očeta, in so pretresla v dno duše katoličane po vsem svetu, pa tudi premnoge ljudi drugačnih verskih prepričanj in svetovnih nazorov. Kot malokdaj se je ..potujoča Cerkev" povezala v gorečo in zaupno molitev za življenje in popolno ozdravljenje njenega vidnega poglavarja. Ko se je razširila novica o neverjetnem atentatu, so začeli prihajati v polikliniko Gemelli številni cerkveni dostojanstveniki: kardinala Bertoli in Confalonieri, nadškof Silvestrini — in civilne osebnosti: italijanski predsednik Pertini, več ministrov, predsednika senata in poslanske zbornice, rimski župan, dekan diplomatskega zbora pri apostolskem sedežu in premnogi drugi. Kardinal državni tajnik Casaroli je bil ravno na vožnji v ZDA in se je takoj iz letališča v New Torku vrnil v Rim. Solidarnostne brzojavke so takoj poslali predsedniki vseh držav in ustanov (Reagan, Wald-heim...). V imenu Narodnega odbora za Slovenijo je poslal brzojavko državnemu tajniku Casa-roliju v Vatikan predsednik NO Miloš Stare: Vaša Eminenca! Narodni odbor za Slovenija v eksilu, predstavnik demokratičnih Slovencev, se v globoki žalosti pridružuje obsodbi terorističnega zločina nad Njegovo Svetostjo papežem Janezom Pavlom II. Obenem izraža sočutje ob Njegovem trpljenju in prosi Vsemogočnega, da bi mogel skoraj nadaljevati svoje vzvišeno poslanstvo razširjevanja ljubezni in miru med narodi, v imenu Kristusa, katerega vidni predstavnik v svetu je. V sinovski vdanosti Miloš Stare, predsednik Naše osrednje društvo v Argentini »Zedinjena Slovenija" Pa je poslalo brzojav papeškemu nunciju v Argentini msgr. Um-bertu Calabresiju: V imenu članov društva »Zedinjena Slovenija" — ki povezuj6 slovenske izseljence, ki so se P° končani drugi svetovni vojni, ker niso marali sprejeti komunistične diktature, ki se je polastila °-blasti v njihovi domovini Jugo- slaviji, vselili v to gostoljubno deželo Argentino — se obračamo na Vašo Ekselenco, da vam izrazimo svoje globoko ganjenost in sočutje zaradi hudodelskega a-tentata na Njegovo Svetost papeža Janeza Pavla II., apostola vere in borca za mir in pravičnost. Prosimo vsemogočnega Boga, naj mu reši življenje in povrne zdravje, saj današnji svet dandanes bolj kot kdajkoli potrebuje duhovnega voditelja, kot je sveti oče. Emil Cof, tajnik; arh. Jure Vombergar, predsednik; msgr. A. Orehar, delegat Slovenske katoliške misije v Argentini. Zdravljenje težko ranjenega papeža Janeza Pavla II. se je po operaciji razvijalo presenetljivo dobro. Ves čas je bil — razen med operacijo — pri polni zavesti. Zdravniške napovedi so bile seveda previdne zaradi nevarnosti vnetja. Zaskrbljenost je povzročala tudi pacientova vročina — okrog 38 stopinj. 19. maja je bil toliko boljši, da so ga prepeljali iz posebnega oddelka v navadno bolniško sobo. Ta dan so mu poleg umetnega hranjenja že ponudili nekaj piti. Napravil je že nekaj korakov po sobi in sedel nekaj časa v naslonjaču. Postopoma se je začel tudi hraniti normalno, najprej' z napol tekočo hrano, potem z običajno. Spričo svetovnega zanimanja za življenje in zdravljenje papeža Wojtyle po zločinskem atentatu je zdravniški kolegij, ki je bil odgovoren za zdravljenje sv. očeta, svetoval kardinalu državnemu tajniku, da bi se bilo primerno posvetovati z nekaterimi tujimi zdravniškimi strokovnjaki svetov-., nega slovesa. Prišli so zdravniki Bunte iz Munstra (Nemčija), Ca-hill iz New Yorka in Welch iz Bostona (ZDA), Loygne iz Pariza (Francija), Torovvski iz Kra-; kova (Poljska) in Vilardell iz Barcelone (Španija) in soglasno, izrekli priznanje zdravniški eki-, pi, ki je skrbela za papeževo zdravljenje. V nedeljo 17. maja je sv. oče z bolniške postelje hotel prvič pozdraviti vernike na Trgu sv. Petra. Po somaševanju s svojim tajnikom je posnel na trak svoj pozdrav, ki ga je opoldne prenašal radio: ..Hvaljen Jezus! Predragi bratje in sestre. Vem, da ste te dni, še posebej ob tej uri angelovega češčenja, povezani z mano. Ganjen se vam zahvalim za vaše molitve in vas vse blagoslavljam. Še posebno blizu se čutim obema osebama, ki sta bili obenem z menoi ranjeni. Mo'im za brata, ki me je ranil, in mu iskreno odpuščam. Združen s Kristusom, duhovnikom in žrtvijo, darujem svoje trpljenje za Cerkev in svet. Tebi, Marija, povem znova: Ves sem tvoj." Nato je še zmolil „Ra-duj se, Kraljica" in podelil blagoslov. Na trgu je bila zbrana velika množica, ki je globoko presunjena poslušala šibki glas o-krevajočega poglavarja Cerkve in goreče molila z njim in zanj. Streljali so na papeža, da bi ga umorili. Težko je sprejeti misel, da bi šlo pri tem le za kakšnega osamljenega in zaslepljenega ali neuravnovešenega posameznika brez nevidnega ozadja, človek se sprašuje, kako je mogel uiti turški morilec iz ječe, na katero je bil obsojen za vse življenje; kako je mogel dobiti ponarejene dokumente, da je lahko brezskrbno potoval po raznih deželah; od koga je sprejemal denar, da je brez zaposlitve lahko živel in potoval ; kakšno osebno korist ali zadoščenje bi imel od umora poglavarja Cerkve, če je lahko računal, da bo on sam pri tem izgubil glavo ali vsaj življenje v svobodi. Zato se zdi smiselna misel, da je on le orodje v rokah drugih, morda celo nezavedno orodje v rokah svetovne teroristične orga- nizacije ali sistema, ki mu izjemna, karizmatična osebnost sedanjega papeža, njegova osebna privlačnost, ugled, priljubljenost, neutrudno delovanje in vpliv ne gredo v račun. Pomenljivo je, da se v našem času vrstijo teroristična dejanja po mnogih deželah v svobodnem zahodnem svetu, da pa se to ne dogaja v deželah pod komunističnimi diktaturami. V svoji globoki prizadetosti, u-žaloščenosti ter zaskrbljenosti molimo za svetega očeta. Molimo h Gospodu, ki je dopustil to pre-bridko preizkušnjo namestniku njegovega Sina na zemlji in vsej Cerkvi, naj mu pomaga do čim-prejšnega popolnega ozdravljenja, da bo mogel še naprej v polnosti izvrševati vzvišeno službo, za katero je bil izvoljen. Bog ve, kako ga potrebujemo! Kardinal Višinski je odšel 28. maja je v Varšavi umrl za rakom poljski primas in kardinal Štefan Višinski, dobri pastir poljske Cerkve in trden steber, na katerega se je naslanjala poljska Cerkev nad 30 let pod komunističnim režimom. 79-letni Višinski, simbol preganjanja pa tudi neuklonljive pokončnosti in odpornosti ter zmag katoliške Cerkve, je zatisnil oči na škofiji, kjer se je bojeval z rakasto boleznijo skoraj dva meseca. Njegov odhod pome- ni konec nekega obdobja poljske Cerkve, ki se je začelo leta 1948 in doseglo svoj višek s povzdig-njenjem enega poljskih duhovnikov na papeški prestol. Smrt Višinskega je silno odjeknila v duši Poljakov. Sprožila je izraze obžalovanja, žalosti in v deželi, ki jo pretresajo gospodarske težave in politične in ideološke napetosti, ki jih je rajni kardinal skušal omiliti. Sporočilo o njegovi smrti je sklicalo na tisoče rojakov, ki so se zbrali kljub Kardinal Višinski s papežem Janezom Pavlom II. dežju okrog škofijskega doma. Krsto z njegovim truplom so prenesli kilometer in pol daleč do cerkve in semenišča Krakoroskie Przedniescie, kjer je ostala do nedelje 31. maja popoldne, ko je bilo slovesno pogrebno opravilo. Pogrebnih svečanosti so se udeležili vatikanski državni tajnik Casaroli v imenu papeža Wojtyle, ki je duhovni sin Višinskega, in cerkveni dostojanstveniki s celega sveta. Od atentata okrevajoči se papež, ki je nekaj dni pred smrtjo še govoril po telefonu z Višinskim, je poslal sožalni telegram kardinalu Frančišku Mac barskemu, podpreds. poljske škofovske konference: „Zvedel sem novico o smrti našega ljubljenega brata-škofa, velikega sina Cerkve in našega naroda, kardinala Štefana Višinskega, nadškofa in metropolita Gniezna in Varšave ter primasa Poljske. Povezan sem v žalosti in v molitvi z vso Cerkvijo, z našo domovino in z vsemi svojimi sorojaki. Molim k Očetu za tega neutrudnega pastirja in neupogljivega pričevalca Kristusovega evangelija. Verujem, da mu bo Marija, naša ljuba Gospa z Jasne gore, Ma.ti Cerkve, kateri je bil rajni brezpogojno vdan, razodela svojega Sina." S kardinalom Višinskim je poljska katoliška Cerkev izgubila izjemno čvrsto osebnost. Njegovo ime je bilo nenehno povezano z vsemi težavami, ki jih je komunistični režim povzročal poljskim katoličanom, ki so ogromna večina naroda. Poljski katolicizem je nemara edini, ki je docela enoten, brez razpok. Tisoč let krščanstva je napravilo poljski narod za zastavonošo vernosti v Kristusa sredi predela Evrope, ki ječi pod komunističnim jarmom Leta 1961 je glavni tajnik partije obtožil katoličane, da delujejo proti koristim države. Za škofe je dejal, da „žive v domovini kot državljani, čeprav so z duhom v Vatikanu." Na to in podobne obtožbe je Višinski neustrašeno odgovarjal in branil svoje vernike ter povedal, da so katoličani pripravljeni iti zavoljo obrambe svoboščin tudi v katakombe. Protiljudski režim je na zahtevo vernega ljudstva milostno dovolil Cerkvi nekatere drobtine svoboščin konec leta 1965. Toda komunistične partije vsega sveta, zbrane v Moskvi leta 1960, so potrdile ..ideološki blok za osvo-bojenje množic od malomeščanskih ideologij v katerikoli obliki, ki se pojavljajo." Kmalu nato je bila katoliška Cerkev, h kateri se prišteva 90 odstotkov Poljakov, proglašena kot »privatna ustanova". In kardinal Višinski se je moral spoprijemati ob številnih priložnostih z brezdušnimi in brezbožnimi silami partije. Ker ni maral popuščati, so ga komunisti priprli v nekem samostanu kot ujetnika. Tam je prebil 3 dolga 'leta, ne da bi mogel imel stike z verniki svoje nadškofije. Težave je imel kardinal že z nacictič-no zasedbo dežele, nadaljevale oz. povečale so se pa še pod komunističnim režimom. Vendar se komunisti niso hoteli nikdar odkrito in naravnost spoprijeti s Cerkvijo, pač pa so na vseh področjih izrivali vero in vernike iz javnega življenja Poljske. Kardinal je bil zmeraj na čelu aktivnega odpora ateizaciji, in bil zato obtožen kot „trd“ ter prežet z malomeščansko filozofijo v službi kapitalizma. V Pavlu VI. je našel razumevanje in oporo. Ko je bil izvoljen papež Wo.j-tyla, je javno hvalil požrtvovalnost kardinala za blagor Cerkve in naroda. Kardinal Višinski je bil rojen leta 1901 in že v mladih letih začutil duhovniški poklic. Pri 24 letih je bil posvečen v duhovnika. Kmalu je postal profesor sociologije in teologije v varšavskem semenišču. Leta 1946 je bil imenovan za škofa v Lublinu, 2 leti kasneje pa za nadškofa v Varšavi in primasa Poljske. L. 1953 je v Rimu prejel kardinalski klo- buk. Objavil je več knjig o svojih izkušnjah in o svojem mestu v naročju ..molčeče Cerkve", za katere zakonite pravice se je vse življenje boril. 31. maja je bila pogrebna sv. maša na Trgu zmage ob udeležbi 300.000 vernikov, 14 kardinalov, okrog 200 škofov in na tisoče duhovnikov. IZJAVA ŠKOFOVSKE KONFERENCE JUGOSLAVIJE O položaju Cerkve v Jugoslaviji ŠKOFJE ZAVZEMAJO STALIŠČE OB IZJAVAH NEKATERIH DRŽAVNIH PREDSTAVNIKOV IN SREDSTEV OBVEŠČANJA Katoliški škofje, zbrani na rednem pomladanskem zasedanju šKj v Zagrebu od 28. do 30. aprila 1981, dajemo ob izjavah nekaterih predstavnikov družbenih forumov in sredstev javnega obveščanja v zadnjem času v zvezi z delovanjem katoliške Cerkve v Jugoslaviji za javnost naslednjo soglasno izjavo: l.Oh opravljanju svoje škofovske službe si prizadevamo za spoštovanje in ljubezen do tistih o-Seb, ki drugače mislijo in delajo kakor mi, ne moremo pa biti ravnodušni do resnice in do tega, •tar je dobro. Nenehno se zavedamo, da svojsko poslanstvo Cer-^ve ni politično, pač pa religio-?Ue narave, tj. posvečeno širjenju o°žjega kraljestva in zveličanju duš. Mi ljubimo svoje narode, ki jim pripadamo, in smo lojalni do zakonite oblasti, zavračamo pa o-dločno očitek, da imamo kakršne koli zahteve politične narave ali želje po privilegijih v družbi. Noben škof se ne more odreči pravici do neoviranega opravljanja svojega versko nravnega poslanstva in prav tako se tudi ne more odreči dolžnosti, da izreče moralno sodbo, kadar to zahtevajo temeljne pravice človekove osebe ali zveličanje duš. 2. Obžalujemo pa, da tu in tam napačno razlagajo naše versko delovanje, ki ima svoje temelje v božjih zakonih. Naše poslanstvo je v tem, da opozarjamo na kršenje pravic, kadar so verniki v praksi zapostavljeni. Poudarjamo, da bi izdali svoje škofovsko poslanstvo, če ne bi z vsemi dovoljenimi sredstvi opozarjali in branili naših vernikov pred ateiza-cijo, ki se v naši družbi načrtno izvaja. 3. Ustava in zakon zagotavljata verske svoboščine, kakršne so na primer: svobodni stiki s Svetim sedežem, svobodno imenovanje škofov in nameščanje duhovnikov ter drugih cerkvenih uslužbencev; svoboda evangelizacije in katehizacije, svoboda verskega tiska. Vendar pa so nekatere od teh in druge svoboščine v praksi občutno omejene, npr.: zapostavljanje vernikov v družbi in v javnem življenju; pritisk na starše in mladino zaradi obiskovanja verouka; izključevanje vere in Cerkve iz sredstev javnega obveščanja; omejevanje verskih pravic vernikom v nekaterih bolnišnicah, v nekaterih družbenih domovih in v zaporih, kadar ti želijo in prosijo za pomoč duhovnika; verni vojaki ne morejo opravljati svojih verskih dolžnosti; težave pri gradnji novih cerkvenih objektov. 4. Ob primeru kardinala Alojzi- Vsiljevanje ateizma V Jugoslaviji vlada neka zvrst komunizma, ki se na svoj način bojuje za vsako „dušo“, ki izvaja svojo resnico iz domnevno resničnega zgodovinskega razvoja, vidi krivce tam, kjer se ljudje tem „nujnostim“ upirajo, in dela junake iz tistih, ki se ja Stepinca izjavljamo, da smo priče spontanega spoštovanja, ki se stalno razodeva na njegovem grobu. Upamo, da bo vrhovna Cerkev nekega dne izrekla svojo sodbo o tem spoštovanju in o osebnosti kardinala Stepinca, ko bo objektivno raziskala vsa pričevanja. 5. Katoliška Cerkev v Jugoslaviji opravlja svoje poslanstvo v moči Kristusovega nauka v popolnem soglasju s Svetim sedežem in v trdni edinosti in sodelovanju škofov in vseh krajevnih Cerkva naših narodov. V duhu drugega vatikanskega cerkvenega zbora je naša Cerkev pripravljena sodelovati z drugimi Cerkvami, verskimi skupnostmi iu z našo družbo v službi človeka na temelju enakopravnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Želimo si mirno in pravično sožitje z vsemi državljani-Menimo, da sodi med temeljne državljanske pravice javna °' hramba na javne obtožbe, v iskanju rešitev spornih vprašanj Pa iskren, odprt in svoboden dialog-V Zagrebu, 30. aprila 1981 Jugoslovanski škofje priključujejo njegovim vrstam. Gr® za komunizem, ki sicer zapisuje na svoje zastave svobodo vere, v šolah pa uči čisti ateizem. Socialistična gospodarska ureditev brez ateistične osnove tu.di v Jugoslaviji še ni m°' žna. Suddeutsche Zeitung, Munche11’ 25. marca t98l Popačena podoba vere in Cerkve V šolskih učbenikih v Slo/veniji sta Vera in Cerkev prikazani kot družbeno negativna dejavnika v zgodovinskem razvoju človeštva. Na dvodnevnem seminarju v Mariboru in Ljubljani, ki se ga ■ie aprila letos udeležilo skupno blizu 450 slovenskih duhovnikov iti katehistinj, je zbudilo največ Pozornosti predavanje »Zgodovina Cerkve v šolskih učbenikih", ki ga je imel prof. Franc Perko. Razpon njegovih razmišljanj in u-gotovitev je potrdila in še poglobila debata po predavanju. Predavatelj je dokumentiral podajanje zgodovine Cerkve v šolskih učbenikih zgodovine za osem-Rtko in srednje šole. V naših učbenikih, je ugotovil profesor Perko, se vera in Cerkev prikazujeta kot družbeno negativna dejavnika. Le redko je priznana Cerkvi pozitivna vloga, pa še takrat z določe-litni omejitvami. Rreživela marksistična stališča Klasiki marksizma so vlogo vere it* Cerkve ocenili negativno in to Se ponavlja še v naših učbenikih. Rlede nastanka religije avtorji učbenikov ne upoštevajo razvoja, ki ka je znanost na tem področju do-s?gla v zadnjem stoletju. »Religija je v praskupnosti navala iz človekove nemoči in nepoznavanja naravnih pojavov. Ljudje so verovali, da je narava polna skrivnostnih in nadnaravnih sil. Tako neuko razlago narave imenujemo religiozno podobo sveta" (I-van Grobelnik, Zgodovina 1, Ljubljana 1980, str. 16). Za vernega človeka je to naravnost žaljivo; in to je v učbeniku za usmerjeno izobraževanje. Za naj starej šo obliko religije tu razglaša totemizem. Predavatelj Perko je opozoril na knjigo »Verstva sveta" (Ljubljana 1977), kjer je zapisano: »Če je religija tako stara, kakor je misleči človek, kar je povsem verjetno, tedaj so njeni izvori tako oddaljeni, da je skloraj nemogoče najti dokaze, ki bi pojasnili njene začetke. Vsekakor pa je religija kompleksen pojav in vzroki za njen nastanek so lahko različni. Veliki romunski strokovnjak Mireča Eliade pravi, da se moderni zgodovinar, raziskovalec religij, zaveda, da se je nemogoče dokopati do izvora religije in naj zatorej ta vprašanja opusti." Druge podobne »znanstvene" razlage začetkov religije, recimo Branko Božič — Tomaž Velber, vidijo začetke verovanja in češče-nja v ledenodobnih umetninah, s katerimi naj bi človek izražal svojo odvisnost do njemu nerazumljivih nadnaravnih sil. Ko pa govori o verovanju v sužjijekustniiškem družbenem redu, pravi, da so .preprosti izkoriščani kmetje, obrtniki in sužnji verjeli v bogove, ker si niso znali razložiti, kako bi si mogli vladajoči z lastnim delom pridobiti toliko bogastva in oblasti" (Zgodovina 6, Ljubljana 1980, str. 22). Na podlagi takih učbenikov dobi mlad človek izkrivljeno podobo. V omenjeni Zgodovini 6 najdemo tudi trditev, da se je krščanstvo razvilo in razširilo od 1. do 3. stoletja iz pričakovanja odrešenika in verovanja, da bo židovski Bog Jahve popeljal Žide v svobodo in zmago nad sovražniki in nadaljuješ »Ljudje so verovali, da bo s krščanstvom konec trpljenja in da se bodo pod »odrešenikom" otresli vseh zatiralcev" (str. 57). Še bolj zmedeno prikaže začetke krščanstva Grobelnik v omenjenem učbeniku: »Okoli začetka našega štetja so se razširili med najnižjimi plastmi rimske družbe novi kulti, ki so oznanjali rešitev krivic in konec trpljenja na onem svetu. . . Posebno sta med seboj po priljubljenosti tekmovala kulta Mitre in Kristusa. Ko pa so privrženci Kristusove religije dobili premoč, so v drugih kultih gledali le ponaredke" (str. 41). Krščanstvo tudi v začetni fazi ocenjuje družbeno negativno : »Preusmeritev človekove pozornosti v onstranstvo je izkoriščane sloje prebivalstva odvračala od revolucionarnega boja, kar je kmalu postalo privlačno tudi za vladajoče sloje" (str. 41). Dokaj objektivno je prikazano pokristjanjenje Slovencev, a po- mankljivo, ker upošteva le delovanje Salzburga. Sporna je tudi trditev, da je bilo širjenje krščanstva v Karantaniji predhodnik zloma domačega fevdalizma (Zgodovina 6, str. 75), ko pozneje pravilno prikaže, da so Slovenci zgubili samoupravo, to je svoje kneze, zaradi udeležbe pri zadušenem uporu Ljudevita Posavskega. Prav tako je dobro prikazano delo sv. Cirila in Metoda ter spori med latinaši v Dalmaciji. So pa nekatere napake, tako npr. Klimentu pripisuje preoblikovanje glagolice v cirilico. Zgodovina 6 omenja samostane kot kulturna središča na Slovenskem. Grobelnikova Zgodovina 1 pa tudi kulturna prizadevanja Cerkve v srednjem veku ocenjuje negativno : »Glavni nosilec kulture v fevdalni družbi je bila cerkev in je obračala pozornost ljudi proč od vsakdanjega življenja... Cerkev se je stalno bojevala proti novemu duhu, ki je izžareval iz rastočega zanimanja za gospodarski politični in vsestranski napredek" (str. 70). Potvorjeni in enostranski prikaz Na nekaterih mestih srečamo v učbenikih potvarjanje nauka Cerkve in cerkvenih ljudi. Tako naj bi bil nauk katoliške Cerkve, da je usoda posameznika določena z rojstvom ; če je rojen podložnik, o-stane podložnik (Zgodovina 6, str-130). Nekateri angleški frančiškani (W. Ockham, Roger Bacon) n»i bi prišli do spoznanja, da nimata znanost in teologija nič skupnega (Grobelnik, Zgodovina 1, str. 71). O Nikolaju Koperniku pravi, da je zavrnil nauk katoliške Cerkve, da je Zemlja središče našega sončnega sistema, zamolči pa, da je bil Kopernik duhovnik in kanonik v Krakovvu (Zgodovina 6, str. 136). Zelo enostransko je v učbenikih prikazan odnos Cerkve do razvoja družbe in znanosti v novejši dobi. Prof. Perko je opozoril, da je na tem področju dejansko prihajalo do napetosti in nasprotij in to iz različnih vzrokov. Učbeniki (V. Melik, F. Gestrin, Zgodovina 7, Mirjana Gross, Zgodovina III — za srednje šole) se pri teh vzrokih ne ustavljajo, ampak poenostavljeno prikazujejo Cerkev kot reakcionarno silo, ki sc upira družbenim spremembam in znanstvenim ugotovitvam. Opazimo pa pn posameznih avtorjih razlike. Tako na primer Zgodovina 7 prizna duhovščini velike zasluge za širjenje narodnega gibanja na kmetih na Slovenskem ter pozitivno opiše socialna prizadevanja Janeza Ev. Kreka; Zgodovina III pa tudi socialno delo duhovščine ocenjuje negativno: ,,Duhovščina se okorišča s položajem drobne buržuazije, delavstva in kmetov, ki propadajo pod udarci imperializma, in jih začenja organizirati kot sredstvo za boj proti liberalni buržuaziji na eni strani in proti tedaj že močnemu socialističnemu gibanju na drugi strani" (str. 192). V misijonarjih vidi ta učbenik predhodnike imperializma, ker se njihova dejavnost, kljub nekaterim pozitivnim delom, „v glavnem sklada s potrebami in cilji evropskega in severnoameriškega imperializma" (str. 238). Zelo delikatno je prikazovanje vloge Cerkve na Slovenskem med zadnjo vojno. Prof. Perko je opozoril, da učbeniki načelno ne prini-sujejo Cerkvi kot taki izdajstva, govorijo pa o sodelovanju nekaterih duhovnikov pri organiziranju boja proti partizanom (B. Božič, T. Veber, Zgodovina 8). Isti učbenik pa pravi, da je bilo v partizanih veliko število kmečkih ljudi, na katere je imela tudi duhovščina velik vpliv (str. 83). Ker ima negativno prikazovanje vloge vere in Cerkve v zgodovini velik vpliv na mlade ljudi pri nas, se je prof. Perko ustavil tudi pri vprašanju, kaj storiti, da bi mlademu vernemu človeku pomagali oblikovati objektivnejšo podobo zgodovine Cerkve. Na zgodovino lahko gledamo z različnih vidikov, v ozadju te različnosti pa je različno gledanje na človeka. Drugače ocenjuje zgodovino tisti, ki vidi v človeku le njegovo zemeljsko razsežnost, drugače tisti, ki upošteva tudi njegovo transcen-detno razsežnost. Pri ugotavljanju zgodovinske resnice je torej važna resnica o človeku. Naša naloga ie, da mladim nakažemo tudi teološko interpretacijo zgodovine, ki je Meliko globlja kot marksistična. Človeka presoja v njegovi trascen-dentni razsežnosti in odrešcnjskl poklicanosti. V tem sc pokaže prava bivanjska vrednota vere in Cerkve. (Družina) Bog živi ves slovenski sveH GoVor predsednika Zedinjene Slovenije arh. Jureta Vombergarja na Slovenskem dnevu 1981: Dragi rojaki! Praznujemo Slovenski dan, kot vsako leto že skozi 26 let, ustanovljen z namenom, da se vsaj enkrat na leto zberemo vsi tisti, ki nam j-e draga slovenstva stvar. Tu smo duhovno zbrani vsi Slovenci: v matični domovini, v zamejstvu in izseljenstvu, katere nas druži ljubezen do slovenske besede, do narodnega izročila, do skupne slovenske usode. Ni še Slovenec vsak, kdor nosi slovenski priimek, kdor je rojen v Sloveniji ali govori slovenski jezik. Tu ne velja noben „jus sangui-nis“, še manj ,,jus solis“. Le ljubezen do slovenstva je dokaz pripadnosti, brez ozira na stan, izobrazbo, premoženje, raso, trenutno bivališče v svetu ali politično oz. ideološko pripadnost. Sprejmemo medse vsakogar, ki vzljubi naš jezik, naš narodni značaj in izročila ter ima zavest pripadnosti. Slovenci nismo rasisti in nikoli nismo bili. Med našimi velikimi možmi štejemo mnoge nemške in italijanske priimke, srbohrvaške in madžarske, češke in ruske. Bog daj, da bi med njimi kdaj imenovali tudi španske. Tudi smo Slovenci različnih miselnih tbkov in ne smemo diskriminirati nikogar. Čeprav večina pripada krščanske- mu svetovnemu nazoru, so mnogi veliki Slovenci pripadali liberalnemu (Prešeren, Tavčar, Župančič). Tudi socializem Ivan Cankarja in Srečka Kosovela je slovenski. Tako, mislim, gleda na te stvari večina Slovencev. A jugoslovanski marksisti, včeraj stalinisti, danes samozvano ..samoupravni", gledajo na slovenstvo bistveno drugače. Že v teoriji so naprotni vsaki narodnosti, posebno maloštevilnim, v prid proletarskemu internacionalizmu. V praksi slovenstvo tolerirajo, v kolikor jim politično koristi; slovenske javne delavce, umetnike slovenske besede, lika in glasbe le v toliko, v kolikor so do njihove oblasti ravnodušni, brezbrižni oziroma z njimi sodelujejo. Tiste pa. ki so se med revolucijo ali se Še zdaj drznejo upirati z besedo, peresom ali orožjem, imenujejo sovražnike slovenskega naroda, izdajalce narodnosti ipd., njihovo ime se ne sme v javnosti niti omenjati. Zavedajte se, da ste še danes po 40 letih vsi, ki sc ves ta čas trudite v tujini, da ostanete zavedni Slovenci, vi, vaši otroci in vnuki, zanje le izdajalci slovenskega naroda, ..sramota, ki umira počasi". Ko vse nas več ali manj mika, Ja bi kdaj obiskali domovino naših Prednikov, pomislimo na to, kako Pas v resnici gledajo tisti, ki nas vabijo na obisk, tisti, katere prosimo vizume. Odkar je v Sloveniji zmagovita devolucija pričela z novim štetjem, se Slovenci, ki živimo v svobodi, smatramo za dediče in varuhe narodnega izročila, če oni omalovažujejo našo zgodovino „prcd osvoboditvijo" in jemljejo dober glas ip ugled našim vdikim možem, se Pam ni treba sramovati naše zgodovine. Ni to velika zgodovina, ki bi odločilno posegala v svetovno dogajanje. Naša je prej taka, o kateri je nekdo dejal: „Srečni na-r°di in ženske brez zgodovine", ^asno, za kakšno zgodovino gre. 'Slovenci spimo mirno, brez ti- ste more, ki danes leži na duši tolikim narodom. Naša zgodovina ne pozna voskovodij, konkistadorjev. Naši veliki možje so pesniki, pisatelji, škofje: po njih poimenujemo naše domove in naša društva. Pravijo, da Slovenci v preteklosti nismo izoblikovali svoje politične enote, ker nam je manjkalo slovenskega plemstva. Ne bo držalo. Naše plemstvo je bilo drugačne vrste, tiste 'brez genealogije, naših poštenih družinskih očetov in duhovnikov, zvestih Bogu in narodu. To plemstvo se na žalost ne deduje, a vsi smo poklicani zanj, in le s takim plemstvom se je narod ohranil in ohranja svojo identiteto. V kasteljanščini beseda plemič „hidalgd" (hijo de algo) pomeni človeka, ki se zaveda svojega izvora, svoje pripadnosti, svo jega poslanstva in seveda s tem združene pripravljenosti služiti in se žrtvovati skupnosti. Takih ljudi potrebujemo danes bolj kot kdajkoli v zgodovini. Na srečo takih ljudi med nami Slovenci še imamo : naše dobre matere, naše obrtnike in industrijalce, študente in intelektualce, delavce in uradnike, ki žrtvujejo svoj čas in denar za našo skupno stvar, ne zgolj prosti čas, ampak tisti čas, o katerem pravijo, da je zlato; tisti čas, ki bi ga s pridom porabili za svoje poklicno delo. Velike stvari se namreč ne delajo za zabavo, za hobby, ampak z žrtvami. Le naši javni delavci vedo in Bog ve, kaj in koliko žrtvujejo. Žrtve pa so tudi vir milosti, zanje in za vso skupnost. To niso le pobožne misli, vzete iz kakega starega molitvenika, to je realnost, ki jo lahko vsak izkusi. Dokazni razlogi za gojitev našega slovenstva v svetu niso le plod elukubracije naših narodnih buditeljev v izseljenstvu. Vedno bolj se v svetu zavedajo pomembnosti kulturnega in narodnostnega pluralizma. Pred časom smo brali o prizadevnosti v tej smeri vlad v Avstraliji in Kanadi. Letos pa je odbor katoliških škofov v ZDA izdal obsežno razpravo glede narodnostnih skupin. Takole pravijo škofje: ,.Pozivamo vse Amerikan-ce, da se vživijo v dejstvo o verskem in kulturnem pluralizmu ter to sprejmejo ne kot neko zgodovinsko zaostalost ali sentimentalni ostanek iz preteklosti, marveč kot življenjsko in plodonosno izrednost sestave naše ameriške družbe.. . Amerikanizacija naj ne zahteva <-pustitve kulturnih tradicij in u-staljenih vrednot različnih narodnostnih skupin...". Škofje zavračajo teorijo o ameriškem ,,topil-nem loncu" (..melting pot" — cri-sol de razas). Zgodovina dokazuje, da je izenačevanje vseh Amerikan-cev v eno narodnostno skupnost prav tako pogubonosno v ZDA, kot pri nas v Argentini, ustvarja življenjsko okolje in miselnost, ki je tako odlično opisana v tangu ,,Cambalache“. Po radiu ga neštetokrat predvajajo, v časopisih ga citirajo, a nihče ne sprejme o-četovstva te miselnosti, ki je tako globoko zasidrana v vsakdanji neposredni dejavnosti Velikega Buenos Airesa. Te besede so namenjene predvsem tebi, slovenska mladina, ki živiš v tukajšnji širokovestni, površni in lahkomiselni družbi, ki ni naklonjena, prej sovražna, naši posebnosti, ki bi rada vse skrčila na skupni imenovalec. Zavedaj se: tvoja „madrc patria" je le Slovenija. Ne boj se biti drugačen! Vzemi nase svojo posebnost s ponosom! Čast dajaj, čast zahtevaj! Ti živiš v svobodni in enakopravni Argentini, ne pusti se poniževati potomcem španskih konkista-dorjev in laških kondotijerev, ki še vedno gledajo Južno Ameriko kot svojo kolonijo. Poslanstvo nas, Slovencev, živečih v Argentini, v svobodi, je. da zaklad naših narodnih izročil predajamo novim rodovom. Kot kristjani, ki ne verjamemo v slučaj, temveč v božjo previdnost, skušamo prodreti v smisel našega izseljenstva. Verno, zakaj smo tukaj, a ni nam jasno, za kaj smo tukaj. V zadnji analizi je nam, kot vse božje, kjončno 1° skrivnost. A trdno upamo, da je tudi naša skrb in naloga, da bodo, kot pravi Prešeren, ..vremena Kranjec se zjasnila". Nekdo, ki je naša neizbežnost Noverim Te ■— noverim me! •— ni ga bolj kozmičnega spoznavnega programa, kakor ga je v ta vklik strnil Avguštin: Naj spoznam Tebe — naj spoznam sebe! Bog bo v svoji slavi rastel v tebi v natančnem sorazmerju s tem, kolikor bo upadal tvoj Jaz. Je mogoče vreči v obraz modernemu Človeku hujši izziv? Ni to klic po samouničenju ? Ni to napoved spreminjave človeka v klečečo pokveko? Človeški prometeizem si pač ni mogel izmisliti učinkovitejšega slepila. Saj gre ravno za nasprotje od tega. Samo za to gre, da se iz hlapov neke povsem iluzorne pomembnosti sesedaš v nič drugega kakor v to, kar dejansko si. Navsezadnje imamo tudi za iz-trezhjevalno pijačo ponižnosti, te besede, odurne za moderno uho, na Voljo moderno nalepko: lahko jo i-menujemo tudi avtentičnost. Veliki slovenski pesnik je to zaslutil, ko je napisal znameniti verz: Eno je sveto: Preprosto in Pristni). Resnično prometejstvo more biti le eno: neusmiljeno prodirati v to, kar v svoji dejanskosti si! Ne gre torej za kakšno mazohistično prirezovanje lastnih okončin, da se pohabljenega nekam stlačiš. V bistvu gre za osvojevalni prodor, ki mu je cilj resnica sama. Za de- moliranje, ki te dejansko gradi. To je izhlapevanje semena, ki se v eksploziji vitalnosti poganja v nov in pristnejši Jaz. Stari jaz se iz svojega slepljivega homota prebija v novo brst, ki naj svojo bit razmahne v soncu božjem. Prodiraj v to, kar si. In kakor boš napredoval, se bo slutnja zari-savala v silhueto in silhueta v evidenco. Dolina bo čedalje preglednejša in tam na dnu slap Večnega čedalje glasnejši. ŠČebeti in plazovi v njej, vse se bo ubrisavalo V osnutek režije, ki ne prepušča naključju niti usode tvojega lasu. Svetli grom tam na dnu bo čedalje bolj nedvoumen: sklonjen z ušesom na tla, v globinski pozornosti razpet med zemljo in nebom, boš zaznal kavalkado Vsemogočnega skozi čas. Kakor arheolog, ki se po odkopu peščenega kaotičnega poVršja znajde v gošči napisov, boš lahko pretresen bral pečat, vtisnjen na čelo vsega vidnega: SEM, KI SEM. Skozi žametno zelenje in skozi grozljivo skalovje se boš prerival od pečata do pečata. V zgodovini sveta in v svoji osebni zgodovini boš ganjen dešifriral SMISEL. In naj ti bodo kolena krvava in usta osušena, boš konec koncev poljubil zemljo, ki te je rodila. Zakaj takrat boš zaznal, za kakšno zmagoslavje te je rodila: da nekoč, prerojen, sam dvignjen v božanstvo, sto- piš po njej, prerojeni, sinje prerisani v nove poldnevnike in nove vzporednike. Če je s to stvarjo tako, potem se še ostreje postavlja vprašanje: zakaj pa ta čudoviti Bog ni dokazljiv? Namreč tako, kakor je na primer Antarktika ? Ali vsaj tako, kakor je na primer dokazljiv elektron ? Brez dvoma: na znanstveni ravni je Boga mogoče prav tako malo dokazati kakor zanikati. Za našo moderno matematično pamet je to svojevrstno izzivanje. Kaj pomeni, da ta Bog tako neulovljivo uhaja vsem radarjem, ki nam jih daje na voljo moderna matematično-ekspe-rimentalna znanost? In da bo prav tako ostal nezavzeten za vse mogoče znanstvene naskoke, ki se jih bo lotila znanost prihodnosti? Kaj bo ta znanost zmogla, nam je nepredstavljivo. Eno pa vemo: odkrivala bo nova čudesa božja, toda Boga v svojih aparatih ne bo odkrila. Bog hoče ostati za svobodno bitje izbira. Izbira med dvema božanstvoma: On ali Jaz. Potemtakem bi se reklo, da bi bilo naše izbiranje ob eksperimentalni dokazljivosti Boga onemogočeno. Vse kaže, da ne. Vse kaže na to, da bi se Bogu lahko uprli tudi v primeru, če bi nam bil evidenten,. Zgodovina kreature je dokaz za to. Angel je odklonil Boga iz neke totalne osveščenosti: prav v tem je tudi njegova nerešljivost, če se držimo tradicionalnega katoliškega nauka. Adam se je uprl Bogu iz manjše osveščenosti: a vseeno je morala biti dovolj velika, če je v svoj padec zapletel vso človeško vrsto. Možno je dojemati Boga v vsej njegovi evidenci in ga odkloniti. Celo na ravni naše človeške psihologije je mogoče dokazati, da lahko Boga odkloniš, tudi če se izkustveno srečaš z njim. Če kdo na primer a priori odklanja mogočost čudeža, ne bo čudeža sprejel niti tedaj, če bo na primer v Lurdu videl pohabljencu nanovo zrasti manjkajočo okončino, kakor se glasi znana nejeverna zahteva. Ali: bi bili farizeji res verjdli v Kristusovo božanstvo, ko bi bil križani Kristus stopil s križa, kakor so mu sarkastično sugerirali ? Kristus nam zagotavlja nekaj še pretresljivejšega: da bi ljudje ne verjeli v pekel niti v primeru, ko bi jih prišli pogubljene! sami informirat o zadevi. Sicer pa je tu že sama tragična izkušnja Človeka, ki v Boga verjame: Bog mu je absolutna gotovost, pa vseeno greši. Potemtakem bi Bog ostajal za človeka usodna izbira tudi v primeru, ko bi mu bil vsestransko e-videnten. Stvar je v tem, da priznavanje ali odklanjanje Antarktike nič ne interferira s sfero tvojega moralnega ravnanja. Antarktika nima nič opraviti na primer z vprašanjem, kako ravnaš s sočlovekom. A če na primer svinjariš z njim, lahko priznaš Boga samo kot svojo lastno obsodbo. Boga bi mogli torej gladko odkloniti celo tedaj, če bi nam bil tudi izkustveno dokazljiv. Tudi če bi nam bilo dano zreti iz lupine niča njegovo brezmejno Nepremagljivost iz oči v oči? Tudi: satanov upor to dokazuje. Kaj naj torej pomeni, da se Bog normalno odteguje našemu izkustvenemu u-mu? Kaj je ta poltema, v katero se odmika dosegu naše matematično - znanstvene pameti ? Argument, ki se ponuja: da gre v tem primeru za neznanski privilegij, ki je dan padlemu bitju. To je privilegij polteme, ki usmiljeno povečuje človekovo rešljivost. To je privilegij, zaradi katerega je na primer formalni upor človeka proti Bogu — to, kar moralka strokovno imenuje smrtni greh — po mnenju moralistov na subjektivni ravni redek pojav. Iz česa vsega dela človek zlo! Iz dednosti, iz svoje živčne konstitucije, iz vsiljene življenjske stiske — skozenj se križa vrsta prašil, za katere dejansko ni odgovoren. Skratka: človek greši tudi iz neosveščenosti in nepomagljivosti. „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" — ta beseda je prišla iz istih ust, ki so okoli štirideset-krat omenile pekel: in vrhu vsega je prišla z vrha križa. Človek ne dela zla samo iz odklanjanja božjega zakona, ampak tudi iz lastne nemoči, plen genov, živcev, situacij. S tega vidika je naravnost ganljivo, s kakšno samoumevnostjo katoliška Cerkev jemlje mogočo st človekovega padca: s širino, v kateri ni nikakršnega nečloveškega rigorizma, ampak prej materinska pripravljenost na spravo. V vsaki katoliški Cerkvi stoji z isto samoumevnostjo kakor oltar tudi spovednica. V zvezi s tem je posebej tolaž-ljiv uvid, do katerega prihajajo mnogi teologi, ki skušajo preme-niti nekam policijsko predstavo, v katero se vernemu človeku odeva doživetje poslednje sodbe: ko da gre za neko sadistično Pravico, ki komaj čaka na odselitev duše iz telesa, da plane nanjo s svojim neusmiljenim obračunom. Mnogo bolj vredna Boga je domneva, da se odloči zanj ali proti njemu. In to ne v polzavestni komi kakšnega avtomobilskega incidenta ali o-mamjen od morfija ali enostavno vržen iz sebe od biološke neznan- Pero in metla Sedanji argentinski minister za vzgojo, znanost in kulturo, Carlos A. Burundarena, je inženir. Pred njim so bili na tem mestu mnogi odvetniki, zdravniki in izjemoma tudi kak šolnik. Sedanji minister pa je pač prvi inženir. Ima več otrok, eden je klepar in študira filozofijo. Tako ostvarja očetovo zamisel. Ta namreč poudarja dvoje: da je v Argentini razmeroma mnogo ljudi v visoko šolanih poklicih, premalo pa v srednjih, in da bi marsikdo laže živel svojemu pravemu ali srčnemu poklicu, ko bi ob njem imel še kakega krušnega. Glede na njegovega lastnega sina to pomeni, da bo laže v življenju filozofiral, ker si bo znal zaslužiti kruh v svojem drugem poklicu, s kleparstvom. Ministrova misel je zanimiva in bi bilo o njej mogoče z raznih vidikov marsikaj povedati. Ko smo bili mladi, bi si tudi mi mo- škosti samega smrtnega trenutka, ampak že v polnem soncu večnost-ne osveščenosti, zunaj mogočosti vsake pomote, tako rekoč v angelski samosvEsti. S tega vidika nam postane tudi misterij odklonitve Boga — misterij pogubljenja — manj neznanski. (Konec prihodnjič) Alojz Rebula gli pridobiti usposobljenost še v kakem bolj krušnem poklicu. Koliko laže bi nam po izselitvi bilo vživetje v nove razmere in koliko hitreje bi se mogli uveljaviti in osamosvojiti! A kaj takega je bilo takrat skoraj nemogoče. Saj ni bilo možnosti takega učenja. Tudi šolanec, ki bi se hotel izučiti kake obrti, bi v največ primerih moral iti v uk k rokodelcu, prestati vsaj tri leta vajenstva in druga tri leta po-močništva, da bi lahko postal mojster in smel opravljati obrt. Razen tega bi se moral bojevati proti vsem predsodkom, n,a katere bi zadel. Saj bi ga ljudje, pri-čenši z lastnimi starši in sorodniki, imeli vsaj za malo trčenega, če ne kaj drugega. Zamisel argentinskega ministra pa je kljub temu zanimiva in moremo samo želeti, da se mu posreči jo ostvariii. Za to bo moral ustanoviti celo mrežo učilišč, v katerih si bo že šolan človek mogel v kratki dobi pridobiti še kakšno obrtno izvedenost. Minister namreč pač upravičeno meni, da si more človek, ki ima za seboj ljudsko in srednjo šolo, to hitro pridobiti. Potem pa bo minister moral še ljudi prepričati o vrednosti svoje zamisli. Najprej mlade, ki naj bi se po njegovi zamisli pripravili za življenje. Morda to niti ne bo najtež- je danes, ko se mladina že prebuja v stvarnost. Teže bo z njihovimi starši; ne bodo razumeli, zakaj so otroka toliko let in največkrat z žrtvami pošiljali v šole, da bo potem obrtnik. Pri starejših ljudeh so tudi predsodki starejši in trši. Še mlad sem nekje bral, da je bil znameniti slovenski jezikoslovec, frančiškan p. Stanislav ^krabec, tako ponižen, da je sam Pometal svojo samostansko celi-c°. Že takrat, in bili so drugačni časi, sem težko razumel, kakšne posebne ponižnosti bi bilo ^■cba, da si frančiškanski menih nli čeprav vseučiliški profesor ali kdorsibodi sam pomete svojo sobo. Danes, ko se je svet vendarle pomaknil malo naprej, ne razumem mladih šolancev, mladih vsaj po letih, če ne tudi po miselnosti, ki se bojijo prijeti za metlo, zlasti če bi jih kdo lahko videl. Živijo vsaj v dvojni zmoti: menijo, da so intelektualci ali razumniki že samo zato, ker so leta presedeli, na šolskih klopeh in tam dobili kaka spričevala, in sodijo, da jim je kot takim metla ali kakršnokoli ročno delo v sramoto. Prepričani so menda, da metla spada le v roke čarovnic ali — mam. Pravi in resnični razumnik mora znati sukati pero, pa tudi metlo. Upajmo, da bo minister našel mnogo zdravih, odprtih in res mladih mladincev, da bo znal preseči tudi druge ovire ter bo mogel uresničiti svojo zanimivo zamisel! čeprav tega nikomur ne želimo, nihče ne more jamčiti današnjim mladim, da jih ne bo kdaj zadela naša usoda ter jih tudi pognala po svetu. Tedaj jim bo zelo prav prišlo, če si bodo znali kakorkoli zaslužiti kruh. Če ..filozofom" priporočamo, naj znajo biti tudi obrtniki, ne bi bilo napak, ko bi mogli tudi v pravih obrtnikih zbuditi malo zanimanja še za »filozofijo". Obojim bi to bilo v prid; verjetno bi imeli manj filozofov, ki bi imeli oči le v oblakih, pa tudi manj obrtnikov, katerih glave bi bile zarite le v tvar ali zemljo. Vinko Brumen Zakon In družina Ali je zakon res nerazdružljiv? Ali gre pri teh vprašanjih le za različne »družbene navade"? Od kod toliko nasprotujočih si mnenj glede pravic in dolžnosti zakoncev? Nasprotja niso posledica le različnih »navad", marveč predvsem različnih svetovnih nazorov. Liberalizem — gleda tudi na zakonsko zvezo s stališča, da je človek popolnoma svoboden, ter da ima pravico iskati in braniti predvsem svojo korist. Zato je za pristaše tega nazora ločitev zakona, prav kakor njegova sklenitev, izključno stvar obeh zakoncev. Državna oblast ima tako pri sklenitvi kakor pri ločitvi zakona le nalogo urejevalca in priče pri pogodbi, ki sta jo zakonca svobodno sklenila. Marksizem — vidi v zakonu u-stanovo, katere koristnost ali ne- koristnost naj določi družba. V končnih — utopičnih oblikah komunizma ni prostora za družino, niti za stalne zakonske vezi med možem in ženo. Otroci naj bi bili vzgajani v državnih zavodih brez posega star-šev. Vendar, dokler taka skraj-na oblika komunizma ni mogoča, naj odloča država o tem, koliko je zakonska zveza ločljiva in do katere mere naj bo dopuščen vpliv staršev na vzgojo otrok. V Sovjetski zvezi je državna oblast skraja pospeševala anarhijo na področju družinskega življenja, kasneje je ista država odrejala neločljivost zakona, še kasneje pa je pričela ločitev zopet dopuščati — vedno pod vidikom trenutne družbene »koristi". Krščanstvo — poudarja,' (lil mora biti vstop v zakon popolnoma svobodna odločitev zakon- cev, a ta odločitev mora biti odgovorna, ker veže za vse življenje in ker nosi socialne — družbene posledice. Zakon skleneta zakonca sama in pri odločitvi zanj sta jima Priči Bog in družba. Namen zakona je istočasno: medsebojna pomoč in osrečevanje (osebni namen) ter rodnja in vzgoja otrok (družbeni namen). V obeh primerih je potrebna trdnost zakonske zveze. Da je zakonska vez lahko trdna, mora temeljiti na medsebojni ljubezni zakoncev in ne le na egoističnem iskanju koristi. (Varnost, užitek, premoženje, itd.). Ljubezen hoče biti po svoji naravi večna in rodovitna. Zato je neločljivost zakona v skladu z zahtevami ljubezni. Ljubezni nasproti stoji človeška sebičnost. Ta išče le osebnih nli skupinskih koristi. Sebičnost je v svojem bistvu: nestalna in neplodovita. Zaradi šibkosti naše, po izvirnemu grehu ranjene narave, potrebujeta zakonca za Vztrajnost še posebne božje pomoči. Zato je krščanski zakon, Poleg naravnega dogovora med •nožem in ženo — tudi zakrament. To pomeni, da je naravni ljubezni, ki pomaga zakoncema na poti skozi življenje, pridružena še l)0žja ljubezen in pomoč. pHAVICE NEROJENIH OTROK tn kaj je s „pravico“ matere,