330
Nove slovenske bukve.
Drobtinice za leto 1859 in 1860. Učiteljem in učen-com, starišem in otrokom v poduk in kratek čas. Na svetlo dal M. Stojan, brašlovski dekan, v pripomoč lavantin-skemu seminišču.   Natisnil v Gradca Jož. A. Kienreich.
Kar je za lansko leto zaostalo, se podaja sedaj ob enem z letošnjim letom. Kako se je to zgodilo, z lepo besedo razlagajo slavni stara sina — kdo Jih ne pozna, da so mili nas knez in škof Slomšek — takole: „Se trikrat preseliti je enkrat pogoreli. Taka bi se bila skoraj tudi našim »Drobtinicam" zgodila. Začele v Gradcu, so se v Celje preselile, iz Celja v Celovec prestavile, in o preseljevanji lavantinskega sedeža v Marburg so se »Drobtinice" toliko pozamudile, da jim je za leto verze! ostala, ktero zagraditi smo tako dolgo odlagali, da se nam je clo novo leto 1860 postaralo. Da bi nam ne pogorelo, naj velja enkrat za dvakrat!"
Dobro d osle, da ste le prišle!
Letošnje ^Drobtinice" so 14. letnik, od konca do kraja polne tistega pobožnega duha, ki je navdajal vse poprejšne
tečaje. V peterih različnih predalčkih je nakupičeno spet za poduk in kratek čas našemu slovenskemu ljudstvu dokaj lepega blaga, ki so ga naš stari slovenski prijatel gospod tehant Stojan marljivo v red djali. Kteri sostavek je bolji memo drugega, naj si izbero bravci sami; tema se bo prikupilo to, unemu uno. Kar se pa tiče slovenske besede, so slavni gosp. starašina spet pokazali, da jih v preprosti domači besedi malokdo doseže, nihče ne preseže.
In tako srečno pot po sloveuskem svetu, mile nam »Drobtinice!" Dobivajo se po vseh slovenskih bukvarnicah po 1 gold. 10 kr. nov. dn. — Ko so nam prečastiti sedanji vrednik pisali, da letošnji tečaj je poslednji, ki so ga oni v red djali, ker po njih mislih na vsako stran najbolj kaže, da se, kakor drugi časniki, tudi ta letnik v mestu vre-duje, so nam ko skerben oče svojemu rejenčku sporočili poprositi gosp. pisatelje, ki podpirajo s svojimi spisi »Drobtinice", naj za prihodnji tečaj namenjene sostavke pošljejo ali gosp. kanoniku Pikel-nu ali gosp. dr. Jož. Ulaga ali gospod špiritualu Fr. Kosarju v Marburg, kar s tem oklicom iz serca radi storimo, sklepaje ga s starašiuovimi besedami: „Prijatli, Slovenci! vnovič podajmo si roke! pomagajmo si v vednostih in čednostih; tako nam hoče tudi dobri Bog pomagati!"
Domači koledar slovenski za navadno leto 1861. Spisal P. Hicinger, dekan postojnski; v Ljubljani založil Janez G i o n t i n i.
Spet so nam podarili neutrudljivi delavec na našem slovstvenem polji, prečastiti gosp. dekan Hicinger „Ko-ledar" za prihodnje novo leto, ki ga izdelujejo od konca do kraja sami. Rekli smo že druge leta, da je ta koledar pravi sveto vavec v sto in sto rečeh, ki jih človek vsaki dan potrebuje in jih najde, naj so zvezdoznanske, zgodovinske in zemljopisue, gospodarske, opravilne, potne, duarne in druge, v tem „KoledarjK' namesto da bi jih iskal in še težko najdel po raznih drugih bukvah. Vse to za take vsakdanje potrebe je nespremenjeno ostalo kakor je bilo v prejšnjih H. koledarjih. Podučni in zabavni del obsega mnogo novih in lepih drobtinic za poduk in kratek čas. Kakor druge leta je tudi letos natis in papir prav čeden tako, da „Domač Koledar" se more na vsaki gosposki mizi odlikovati in se mu ni bati primere z drugim ptujim blagom.   Velja le 40 soldov.