164 POEZIJA ZAPADNIH I JUŽNIH SLAV J AN Po obsegu obljublja knjiga zadostiti pričakovanju: videti v vzporednem izboru najboljše pesmi iz umetne poezije Zahodnih in Južnih Slovanov. A vnaprej povem, da pričakovanja ne izpolni. Zlasti ne zadovolji Slovencev. Hrvatov in Srbov. Od Zahodnih Slovanov manjkajo Lužiški Srbi, od Južnih Slovanov Makedonci. Poezija treh jugoslovanskih nacionalnih literatur, slovenska, hrvatska in srbska, je predstavljena kot nekaka enota. Medtem ko so izbori iz ostalih slovstev, tudi slovaškega, postavljeni pod samostojne naslove, so nasprotno pesmi treh jugoslovanskih narodov postavljene pod skupni naslov: »srbsko-hrvatsko-slovenska poezija«. Izbrani pesniki so tu razvrščeni brez ozira na svoje mesto v nacionalni kulturi, zgolj po časovnem vidiku. Tako se je naš * Gosudarstvenoe Izdatelstvo Detskoi Literaturi, Leningrad 1955. Str. 502. Znanstveni urednik S. Sovetov, sestavili V. Obolevič (poljski del), N. Poročkina (češki del), N. Poročkina in I. Ivanov (slovaški del), A. Hvatov (bolgarski del). V. Zaicev in G. Safronov (srbsko-hrvaško-slovenski del), slovstveni svetovalec prevodov V. Roždestvenski, uvod napisal K. Deržavin. Prešeren znašel jned Hrvatom Preradovičem in Srbom Sundečičem, Aškercu pa stojita ob strani Vojislav Ilič in Aleksa Šantič. Iz slovenske poezije sta namreč v celoti upoštevana samo ta dva, Prešeren in Aškerc. Slovenska poezija je v tej antologiji upoštevana najmanj. Številčno je podoba takale: Poljakov je zastopanih 23 z 98 pesmimi oziroma odlomki, Čehov 20 s 57 pesmimi, Slovakov 6 s 15 pesmimi, Bolgarov 15 z 72 pesmimi in vseh jugoslovanskih pesnikov 23 z 68 pesmimi. To pomeni, da sta med 87 pesniki s 310 pesmimi dva Slovenca (Vraza ne štejem, upoštevan pa je z eno samo pesmijo). Prešerna predstavlja troje in Aškerca četvero pesmi. Antologija prinaša skoraj izključno poezijo 19. stoletja. Pri Poljakih je upoštevana tudi renesansa in prosveiljenstvo, Čeli Bezruč in nekaj Bolgarov segajo tudi še v dvajseto stoletje, vse drugo je romantika in realizem. Tako je poezija v zborniku tudi glede časa močno omejena in naslov knjige tudi po ^ej strani ni upravičen. Najbolje je izbran bolgarski, v neki meri tudi še poljski del. Slabši je češki in slovaški, tako po izboru imen kakor po izboru pesmi. Češka poezija se končuje z Bezručem. Slovaško poezijo predstavljata med drugimi Štiir, ki je na tem področju brezpomemben, ter popevkar Ondrej Bella. V češko oziroma slovaško poezijo sta uvrščeni tudi — nacionalni himni Kje dom je moj in Nad Tatro se bliska. Vendar ti dve himni med ostalim pesniškim blagom — malo je poezije! — nista osamljeni ne po svojem tonu ne po svoji vsebini. Pri izbiranju pesmi namreč ni odločal zgodovinskorazvojni ali estetski vidik, temveč vidik slovansko-aktivistične utilitarnosti in socialno-agitacijske vzgojnosti. To izpričuje že Deržavinov uvod, po katerem naj bi bila vsa poezija samo v verze po-vzdignjena agitacija in propaganda. Tak aktivistični prijem je seveda nujno dirigiral tudi izbiro verzificirane tematike, predvsem deklamovanko in hej-slovansko budnico. Drugega gradiva, ki bi ne šlo pod ta skupni imenovalec, je bore malo. Samo nekaj naslovov naj to trditev brez dolgega dokazovanja utemelji: Rodnemu jeziku, Bolgarskemu jeziku, Bolgarom, Poljskemu narodu. Vstani, vstani, balkanski junak, Slavjanke, Pohod v prihodnost, Osvobojenje kmetov, Revščini, Ko gre ljudstvo v boj, Na Balkanu ipd. Dalje uvod in izbor pesmi posebej poudarjata še nepretrgano vodilno vlogo ruskega naroda in neprestan vpliv ruske politike in kulture na ostale slovanske narode. Če ni mogoče navesti drugega, vsebuje opomba o pesniku vsaj to, da je bral ruske knjige. Zato seveda sestavljalci niso šli mimo pesmi, ki so posvečene ruskemu narodu. Naj spet navedem samo nekaj naslovov: Moskva, Petrograd, Pozdrav Moskvi, Ruskim tovarišem, Srečanje z ruskimi vojskami, Rdečim eska-dronom ipd. Te in podobne »variacije na ruske in slovanske teme« ter aktivistični »protestantizem« proti socialnemu in nacionalnemu pritisku dajejo celotni knjigi osnovni ton. Beda, solze, hajduki, Turki, slovanska slava, slovansko bratstvo, junaki, izkoriščanje, tirani, jarem, svoboda, prihodnost — to teme kakor povodenj prekrivajo druge, ki so: družinska ljubezen, refleksija, osebno čustvo ipd. Ta ozka tendenca zlasti močno izstopa pri Hrvatih in Srbih. Tu so namreč našli mesto s sto let starimi produkti pesniki tretje in četrte vrste, kakor Ivan Trnski, Ivan Kukuljevič-Sakcinski, Ljudevit Vukotinovič, Ivan Subotič, Jovan Sundečič, Dimitrije Demeter, Ljubomir Nenadovič, pa celo — Nikita, zadnji kralj črnogorski! Vsa njihova in njihovi podobna rodoljubna poezija še pred sto leti, ko je bila objavjena, ni pomenila v pesniškem pogledu nobene vred- 165 note, danes pa nam ne miselno ne čustveno ne vzbuja ničesar, komaj privablja rahel nasmeh. In vsa sreča, da knjiga ni upoštevala podobnih istodobnih slovenskih veličin, kakor so bili Toman, Vilhar, Praprotnik, Razlag in njih oče Koseški. To bi se namreč lahko zgodilo, ker je sestavljalcem v veliki meri služila za informacijo leta 1871 izšla knjiga Poezija Slavjaii, ki jo je izdal v Sanktpeterburgu sicer malo pomembni pesnik in prevajalec N. S. Gerbel. Gornja hrvatska in srbska imena so namreč upoštevana že v tej, skoraj 90 let stari antologiji slovanske poezije. Razen imen so namreč iz tega starega zbornika prevzeli današnji sestavljalci tudi nekatere tamkaj priobčene prevode. (Tako je prevzeta iz Gerbela v sedanjo antologijo po ena pesem Vukotinoviča, Demetra, Begoviča, Subotiča, Mažuraniča, Trnskega, Sundečiča in Nikite Črnogorskega. Iz Kukuljeviča pa so prevzete kar štiri pesmi.) Ko je še Ivan Hribar v prvem letniku Ljubljanskega Zvona pisal o omenjeni Gerbelovi knjigi — sicer deset let po izidu — je bil z izborom iz poljske, češke, srbske in hrvatske poezije še zadovoljen, s slovenskim delom pa ne. Kaj bomo rekli šele leta 1956! V celem dva slovenska predstavnika s sedmimi pesmimi! Prešerna predstavljajo V spomin Valentina Vodnika, Pevcu in Elegija mojim rojakom. Medtem ko se prevod pri prvi in zadnji pesmi drži izvirnega metra, je Pevcu bil pretrd oreh in še zdaleč ne ustreza. Vsako pesem je prevajal drug prevajalec, zato o prevodih ni mogoče kaj drugega reči, kot da hočejo biti korektni. Uspeh je seveda skromen. Iz Aškerca so prevedene Ruski jezik, Moja Muza, Kralj Matjaž in Kraljevič Marko. Ne Prešeren ne Aškerc nista predstavljena tako, kakor bi si Slovenci mislili, da bi morala biti. Kakor vsakega pesnika v antologiji uvajata tudi Prešerna in Aškerca skromni opombi o njunem življenju in delu. Zal tudi ti nekajvrstični opombi ne ustrezata osnovnim zahtevam, ker sta preohlapni in polni napak. Letnice, ki jih navaja opomba za Prešernove pesmi, pomenijo zdaj leto nastanka, zdaj leto objave. Prešernovih Poezij ne pozna. Za Aškerca navaja edino zbornik iz leta 1910, ki so ga vsi odklonili, ostale letnice za posamezne pesmi pa so le deloma pravilne. Prešernovo Slovo od mladosti je tu Beseda mladine. Nauportus v Elegiji mojim rojakom naj bi bil kraj v »Gornji Panoniji (Južni Avstriji)